733
Iz našega kota.
(Povest. — Napisal Podgoričan.) (Konec.)
X.
Četudi je Agato izgnal Štempihar sam, vendar ga je jako mučila misel, da mu je šla hči od hiše. Ko se je vračal s kolodvora
Fot. dr. Fr. L.
Schmidt: Sv. Dominik (Slika v cerkvi velesalski.)
domov, tedaj mu je ta misel ne samo pregnala jezo do otroka, ampak ga navdala tudi s skrbjo: „Kako pa sedaj ?" Najprej je sklenil poslati Dorko v gostilno na Agatino mesto. Štempihar ni bil mož, ki bi se bil strašil vsake neugodnosti ali zapreke. Toda po-„Dom in svet" 1898, štev. 24.
slednji dogodki so nanj udarjali mah na mah, in pod takimi udarci se razdrobi tudi trda skala.
Prvikrat v življenju mu je odločno rekla zavest: „Nisi prav ravnal." A z druge strani se mu je oglašala: „E — jaz sem gospodar, ona me je hotela goljufati, okrasti — moj otrok — mene — očeta!"
Zares hud notranji boj je vihral v Stem-piharjevih prsih, ko se je peljal proti domu. Doma se je pa grozno jezil nad vsem, kar mu je prišlo naproti: nad živalmi, nad posli, nad otroki. Posebno je vršalo med njim in med ženo.
„Ti si ji dajala potuho, zato je taka."
„Ti pa hočeš vse otroke ugonobiti, ker nimaš ž njimi nobenega usmiljenja."
„Vso hišo mi hočete razdejati, še blago mi hočete odnesti."
„Vsak oče da vendar kaj svojim otrokom, da gredo iz hiše pošteno in se kam pripravijo, samo ti hočeš drugače. Kaj govore ljudje, ker je pri nas tako! Oh, kar domov bi šla . . ., kar vsi pojdemo od hiše, če boš tak."
To je bilo Štempiharju preveč. Rekel ni nič, ampak zaloputnil vrata zgornje sobe, kjer sta bila z ženo, in šel v klet. Hotel je biti sam, pa tudi ohladiti si v vinu jezo in žalost, ker sta ga pekli.
Proti večeru je Štempihar že zvedel, kam jo je bila mahnila Agata, in kaj vse ljudje govore. To je bilo novo netivo za njegov notranji ogenj. Zdelo se mu je v divji domišljiji, da se mu podira hiša in da se hoče nanj zrušiti in ga pokopati. Glava ga je bolela, notri ga je dušilo: „Ven, ven!" ga je gnalo, in šel je ven kakor iz navade proti kolodvoru, ko se je bila storila že tema. Nekoliko časa je hodil tako, ogibaje se ljudij; naposled  jo  je   zavil  malo   v stran.
48