Dragi naš partizanski tovariš Ludvik!
Krajani, nekdanji partizani in aktivisti KS Zadvor, so-borci od vsepovsod in povojni sodelavci se poslavljamo od tebe. V imenu domačinov bi ti rad povedal nekaj besed. Besed hvaleznosti za zadnjo popotnico, *ko se na mrtvi straii pridruiuješ vsem tistim borkam in borcem, ki so že odšli pred teboj, in ki bomo še šli za teboj. Globoko se zave-dam, da vpričo tvoje smrti od-pove tudi tak prečudovit in-strument človeškega spora-zumevanja, kot so besede, kakor je človeška govorica. Ob slovesu govohjo predvsem naša čustva, ki bi jih lahko izrazili s petimi, šestimi bese-dami: Plemenita žalost in topel, tovariški spomin! Zakaj partizanstvo je veliko celota. In ko odide eden in drugi, je te celote vedno manj in manj. Praznino izpolnjujeta prav ta topel, tovariški spomin in hva-leinost. Drugih dragolin, ki bi ti jih dali ob slovesu, tudi ni-mamo.
Svojo iivljenjsko pot, svoj iivljenjski krog sklepaš, dragi naš partizan, komandir in komandant Ludvik Smrekar, pravzaprav skoraj natanko tam, kjer si ga začel: na vralih svoje partizanske doline in vzhodnega obrobja Ljubljane, ki je med NOB imelo enak pomen kakor druge partizan-ske magistrale, denimo proti Dolomitom, proti krimsko-mokrškem pogorju in dru-gam. Kot letnik osemnajst pri-padaš tistim generacijam, kiso bile rojene za boj, za to, da z osvoboditvijo naroda prevr-nejo na glavo tudi stari svel in ustvurjajo temelje lepšega, bolj človeškega.
listim rodovom, ki so se prvo uro učili abecede osvobodilnega boju in Ijudske revolucije, v na-slednji pa so ie morali opravljati izpit v bojnem meleiu. Tistim ro-dovom, ki danes nili domačih hri-bov od Save do Dolenjske ceste niii ne drugih, kjer jih je vodila partizanska pol, tudi v mirnih čusih ne morejo več pogledati z očmi običajnega smrtnika, vsak-danjega občudovalca narave. Partizanske oči tudi skoz.i seda-njost vidijo sence boja, blokad in obkoiitev, sije požarov naših do-macij, padle tovariše, ki so jih po-kopuli, prijatelje, ki so jih postre-lili sovrainiki in vse liste stare za-dolinice preteklosli. ki so jih mo-raliporavnati s svojo krvjo. Par{i-zani imajo v zavesti zasidrano ogromno zapiiščino, neprecen-Ijivo izkustvo, ki ga plemenitijo ramo ob rami z mlajšim rodovi in ki nekaj velja na tehlnici v smrtjo. Vem, da bi, če bi mogel, rekel ludi ti: Vredno je bilo iiveti. vredno se je bilo bojevati! Naš Ludvik izvira iz skromne podli-pogluvske, delavske družine, kije bila izpostavljena hudim preiz-kušnjam, Kot miad delavec je v pevskem zboru zadvorške Vzaje-mnosti vsrkal mnoge tiste revolu-cionarne misli, katerih vrh pri nas predstavljala narodna heroja Joie Moškrič in Tone Trtnik. Zato ni čudno. če se je poleti 1941. za tri mesece znašel v zaporu šempeter-ske kasarne s Francem Lesko-škom-Luko in po pobegu našel pot v Molniško četo, prvo parti-zansko četo v Sloveniji. Kotimen-dant znamenitega Stanetovega II. štajerskega balaljona na Pugledu je v tisti sibirski zimi 1941—42 kot domačin splelal najtesnejše vezi z ožiljem OF dobrunjskega in poljskega rajona, z oiiljem, ki je skupaj s svojo vojsko znalo sredi neštevilnih sovražnih postojank premodriti mnoge sovraine na-kane in končno ustvarilo začasno osvobojeno ozemlje na samem pragu Ljubljane. Februarju 1942. je bil Ludvik v spopadu z ob-mejno fašistično milico iz »druš-iva« ranjen. Tu je prišlo do nak-Ijučne partizanske sreče in tu imamo še en dokaz trdnosti in za-nesljivosti OF. Pred nekaj več kot 40 leti ga je golove smrti rešila na-vadna, vendar legendarna parti-zanska llica, rano pa je zdravilpri zanesljivih Ijudeh komaj 200 me-irov stran od postojankc istih čr-nosrajčnikov, ki so mu jo zadali.
Sleherni nov partizan, ki je bil usmerjen na vzhod, se je na ta ali oni način srečal in spoznal z Lud-
vikom, ko je bil v času tako ime-novane »partizanske pomladi 1942« komandant »šolskega lo-gorja« za Pugledom. Skozi nje-govo taborišče je šla cela vojska novih partizanov proti Polici pa na Dolenjsko, sem so bili usmer-jeni znameniti transporti, ki so vpričo vseh okupatorskih zaščit prihajali po ieleznici prek vevške papirnice. Maja 1942 je Ludvik pospretnil ludi del izvršnega od-bora in glavnega poveljstva, ki je na čelu z Borisom Kidričem ile-galno poloval iz Ljubljane na Ko-čevsko.
Med pomembnimi zaznamki Ludvikovega partizanskega delo-vanja moramo omeniti tudi dej-stvo, da je skrbelza zavarovanje in oskrbo dela glavnega poveljstva, CK in izvršnega dobra, ki so se pred odhodom v Dolomite zadr-ževali pod Razori in v hribih proli Javoru od sklepnih operacij Roške ofenziVe do sredejeseni leta 1942. Od tod sla potovala ile-galno v Ljubljano Edvard Kardelj in Boris Kidrič, da okrepita njeno samozavest. V Podlipoglavu pa smo lahko videli tudi Franca Le-skoška-Luko, Matijo Mačka in druge...
Kot komandant 3. bataljona 7.DO je Ludvik Smrekar sodelo-val pri zasnovi innogih akcij in bojev. zlusti ob napadih na belo-gardistične postojanke od Polja, Bizovika do Police, dokler ni v prvem mesecu leta 1943. odšel v Dolomile in pozneje na Dolenj-sko. Njegovi partizani so narav-nost pregazili ielezno njivo, kot bi lahko reki demarkacijski »meji« med Nemci in Italijani. Železno njivo iz bodoče iice, posejano in ovešeno z tninami, ki so jo parti-zani pod vodstvom komisarja Ti-neta Žekznika-Toneta Šušleršiča spremenili v svojo oroiamo.
Dragi naš parrizanski tovariš Ludvik, komandir in komandam!
Besedam s skopimi zaznamki iz tvojega iivljenja bi prav gotovo nekaj munjkalo, če ne bi omenil vsajdveh tvojih značajskih lasmo-sli, ki smo jih partizani in aktivisti v lisiih hudih časih najbolj polre-bovali. Tilastnosti, s katerimaieje sreča bogato obdarila, sta bili bre-zmejni, naravnost prešerni parti-zanski optimizem in človeska ve-Vrina. Zaupanje v svojo moč, vera v ztnago in prepričanje, da je naš boj vstrugi tokov zgodovine. Toje bila naša poglavilna duhovna hrana v času, ko na svetovnih bo-jiščih ni bilo na obzorju še nobene odločilne zmage. V času, ko so predhodnice Hitlerjevih armod iz daljave že videle kremeljske zvo-nike, ko so se angleški letalci še obupno bojevali za britansko nebo in je tedanja Roosveltova Amerika komajslopila v vojno. V času, ko so našo na smrt obsojeno domovino ie poskušali poloiili »na pare<< in je prihuljena izdaja začela kazati svoje zobe. V času, ko so majhne četice in malošte-vilni bataljoni do skrajnih moči vztrajali na stisnjenih ozemljih, kakršno je bilo naše. To se nam iz današnjih časovnih razdalj zdi prav neverjetno. Toda verjeli smo v zmago in jo dobili. V teh razsei-nostih nam podoba naših krajev, kisijim dalsvojo mladost, moči in iznajdljive izkušnje terjih dvigal iz brezimnosti, šele prav zablesti...
Dragi Kajlarjev Ludvik, kakor smo ti najraje reklipo domače! Ti, ki si s svojim zvonkim tenorjem prav gotovo eden izmed prvih, ki je zapel partizansko himno naših krajev, Kukovčevo Tam na Pu-gledgori, tamsohudi boji.. « sise vrnil k lemu našemu plečatemu hribu. Boleča je tvoja vrnilev. Vsem pa je lepo in prav, da boš kot prvoborec — spomeničar po-čival ob poti k njegovemu vznoi-ju. Ti sipravi, izvirnipartizan Pu-gleda.
Hvala ti in slava. Tvojim naše iskreno soialje!
J.G.