3
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
moslra. *)
Gospod fajmošter! Jih pridemo nekaj prosit, nekej kar so nam Oni že davno ponujali,   pa nismo hotli,  in
*) De bi se bravcam branje polajšalo in de bi se napčina za-stopnost nekterih dvoje - pomenljivih besedi tolikanj ložeje in gotovši odvernila, sim pri takih besedah od navadne šege, jih pisati, odstopil, in jih vselej toko pisal, kakor jih po njih raznim pomenu navadno izrečemo. Toko, postavim, besedo ,,takou le tedaj, kader je prilast (adjectivum), v pervim zlogu z glasnikam a izrečemo, postavim: on je dobil tako priložnost: ererhielt eine soleh e Gelegenheit; sicer pa, kader je pri ve t (adverbium), jo izrečemo z glasnikam o, postavim: on je dobil toko priložnost: so erhielt er die Gelegenheit. Po enakim sim pisal „kako" \vas tur eine, in ,,koko" wie; „kajuwas; in „keju etwas; ,,kedaju wann, in,,kedej" jemahls; „zakaj" wa-ruin , in ,,za kej" fiir etwas. Tudi besedico ,,naja kader pomeni veljiven zaklon (imperativ} sim toko pisal, kokor jo izrečemo, namreč nej; —kader pomeni pa tretjo primerno stopnjo, sim jo enako tudi pisal po navadni izreki naj; postavim ,,nej boljši dela" er soli besser arbeiten ,,naj boljši dela" er arbeitet ara besten.
S t ar j i   pisavci so te in enake besede zato zmirej po enakim pisali, de bi pokazali,  de  imajo te besede enako korenino ali de se iz  enake  koreninske besede izhajajo: tode to vediti, med sto bravci še morebiti   enimu ni mar5 in ko bi mu tudi bilo, zavoljo eniga devet in devetdeset drugih brareov nadlegovati, de morajo drugači brati, kakor pa je pisano,  in jih  siliti,   de pravi  pomen takih besedi še le po zvezi govorjenja (context) išejo: to se mi zdi,   de se nar meči besede poslužim,   zlo  neprimerj eno. — Ce bi pa kdo hotel,   de moramo zavoljo tega toko  pisati,  ker so naši spred 11 iki  tudi toko pisali;   bi  hotlo to ravno toliko reči, koker:   de morajo naši kmetje   pri obdelovanji zemlje od drevesa ali pluga k lopati nazaj  iti,  zato ker so tudi njih pervi spredniki le lopato  rabili in pluga še poznali niso! —Tudi besede tvoje, svoje sim pisal kakor jih izrečemo: to je, soje. Marsiktere ter d 6 govoreče sim sicer slišal izrekovati: gvori,  dvoli namesto: gori,   doli, pa nobeniga še ne:   tvoje,   svoje.    Zakaj   tedej   v  pisanji   s perstavljanjem nerabljenih in nepotrebnih soglasni-kov soj jezik kazimo, in terji delamo kakor pa je ? !
Ko bi smel upati, de bi nekteri bravci, ki so v staro preveč zaljubljeni, ne zamerili, toko bi hotel tukej še to vo-šilo izreči, de bi kmalo prišel čas, kjer bi tudi deležja (participia) in druge enake besede, ktere se drugači pišejo in drugači izrekujejo, toko pisali, kakor jih ljudstvo sploh, ali kar je vseeno, dobra gramatika ali slovivna (vednost) izrekovati ali brati veleva, postavim: sim d a v, sim prejev, dovžnost, obivnost i. t. d. namesto: sim dal, prejel, dolžnost, obilnost. Zakaj pisanje je namestilo govora; v govorjenji pa clo nobenimu v misel ne pride, de bi deležja ali druge enake besede v moškim spoli zato drugači izrekoval, de bi temu, s kterim govori, pokazal, koko de se morajo te besede v ženskim spoli sklanjati ali pa, od kod de se izhajajo. — Koko zlo bi bilo s tako šego pisanja bravcam branje p olajšan o, in verh tega še tudi pisanje okrajšano, ker bi bilo v marsi-kterihbesedah namesto dveh le ene cerke treba.    Pisavic.
tudi še sedej nočemo.   Tode  sedej ne pridemo  v  sojim imeni,   ampak  v  imeni   sojih   otročičev.   —   Smilijo  se nam,  če  zmislimo na njih prihodnje leta, in spoznamo, de smo dozdej preterdi bili  do njih.  Oh! kader ti ubogi revčiki  pri  zjutrajni   in  večerni  molitvi   soje  nedolžne ročice k Bogu povsdigjejo, in — kakor so nam Oni pri-poročevali, de jih imamo naučiti — tudi za nas en Oče-nas molijo: takrat gorkejši čutimo, kaj smo jim dolžni, pa koko malo de jim storimo. — Zal bi nam bilo, ko bi toko   zrasli,  kakor mi brez  zbrihtanja,  brez  zuka in znanja v nar potrebniših rečeh! — Njim pač ni neznano, kakošne težave de imamo, ker si tudi nar manjših reči zapisati ali zaznamovati  nemoremo.    Kolikrat bi radi, ko bi pisati  znali,  kej   od domačih reči za-merkali, postavim od plačila dninarjev ftaberharjev}, rokodelov, poslov, od poljskiga dela, od živine, od perdelka,od zdajkovza obleko, za orodje i. t. d. de bi se v prihodnje  po tem ravnati vedili;  kolikrat bi radi komu kako pismi ce pisali, namest de moramo sicer nalaš pota iskati,   ali pa komu drugimu naročiti,  kte-rimu  še marsikterikrat vsega  povedati nemoremo,  in kteri nam dostikrat  še tega,  kar  mu  naročimo,  prav ne opravi! Še veči težave pa imamo z dolgovi, zlasti s takimi, kjer komu brez prič kaj posodimo, ali na upanje prodamo,   in kteri  nam po  tem dostikrat le po malim  vračuje  ali  plačuje,  in kjer  se tolikrat zgodi, de na zadnje rajtinga na vkriž gre, ker je ali dolžnik ali pa upavic kej pozabil,  in iz česar pričkanje,  prepiri,  obdolžovanje  ali  na  zadnje   clo   pravde  vstanejo. Koko lahko bi bilo vsemu temu pomagano, ko bi si le  številke zapisati znali! Večkrat se primerijo tudi težavne rajtinge, zlasti take, kjer je kako razdelenje na celo srenjo  ali   občino,  ali   pa  tudi  pri drugih rečeh,   pri kup čo vanj i   in  teržovanji,  kjer  je  teško   samo  iz glave rajtati,  ja za nas,   ki smo premalo vajeni,   dostikrat clo nemogoče; in kjer moramo večkrat nalaš koga iskati,  in  ga  drago  plačati,  de  nam  rajtengo naredi.    Nič nočem   pripovedovati od  mnogih  pogodb (gliheng)  in  dogovorov,   ki jih s sosedi  ali drugimi ljudmi delamo, kjer bi bilo toko potrebno, de bi si, če ne več, saj zavoljo domače vednosti ali zavoljo pomanjkanja spominja kej zaznamovati mogli. Pa kaj! — tudi nar manjši dol ž ni ga pisma, ali obrajtniga ali  prejemniga  lista  sami   narediti,   ali   podpisati nemoremo;  in  dostikrat smo prisiljeni,  samo  priče za podpis  v   drugi  ali  tretji  vasi  iskati.    Kar  nam  pa še bolj, kakor vse drugo, teško de, de pisati neznamo, je to, de tudi oporoke ali zadnje volitve sami narejati in pisati nemoremo.   To pak sami vejo, koko neprijetno in težavno je,  besedno   volitev  delati, in  de ravno to je vzrok, zakaj de jo skorej vsak le na zadnjo bo-lezin  odklada, in de jih je toliko,   ki brez  oporoke umerjejo. — Oh!  koko pač  srečni so po drugih farah, kjer šolo in dobriga šolskiga učenika imajo! Koko lahko se otroci,  ki  nič  druziga   dela  nimajo,  pisati  in  brati nauče, in sicer, ker več let v šolo hodijo, toko nauče, de jim oboje dobro od rok gre. Pri nas pak se jih še malo najde, kteri bi samo dobro brati znali.  Zakaj ti, ki so se naučili,   so   se  večidel še le pozneje učili, ko so dobroto branja  že sami spoznali;  pa  ob  takim času je že prepozno  se   dobro  naučiti,   ker to veliko vaje tirja, in ker taki že bolj dorašeni detini  in dekline tudi že  o   praznikih  pri  živini in  drugod  soje  posebne domače opravke imajo,  ob   delavnikih  pa  clo   nič  lepiga časa ne dobe. Zato pa tudi takošni večidel toko slabo berejo, de velikrat sami nezastopijo, kar berejo, še manj pa  drugi veselje   imeti   morejo, jih  poslušati. — Pa še bolj škoda, de jih med nami toko malo brati zna, je zdaj ob našim času,  kjer ne le s. pismo že v drugič in tretjič v slovensko prestavljeno, ampak tudi toliko
drugih dobrih in lepih bukev in pisanj imamo, iz kterih bi se lahko toliko koristnima naučili, in zraven tega tudi z nedeljskim časam veliko bolje obračali, in zlasti sojo mladost od pohajkovanja nazaj deržali. Oh! ko bi pac naši ljudje koristnost branja bolj poznali! to vem, de bi bili pri nas že davno šolo imeli, in morebiti še vec, kakor eno; kakor so nam Oni že od konca pravili, de v nekterih krajih na Nemškim po dve, ali clo tri ali štiri šole v eni sami fari imajo.
(Dalje sledi.)
-   4   -
7
Prošnja farmaiiov  do   sojiga faj-
nioštra.
(Dalje.) Ko bi bilo  vredno  in  spodobno,   de  bi jest tukaj
pred Njimi in pred sojimi sosedi od  soje lastne skušnje kej govoril, bi lahko zamogel povedati, de poznam nektere hiše   pri  nas  in v bližnjih farah,   kjer  ob   nedeljah in praznikih v navadi imajo, s. pismo brati: — od vsih takih hiš zamorem reci, de sim pri njih nar lepši za-derzanje najdel! — Koko lepe in podučenja polne, in tudi za nas kmetiške ljudi lahko umevne (kakor so nam Oni že davno enkrat  v  keršanskim  nauku  skladali) so iz stariga zakona zlasti bukve Mojzesa, Tobija, Judit; po teh  iz  modrostnih bukev:  bukve Pripovest in Si-raha, in iz noviga zakona4 evangeljisti, ktere sedaj že z nekolikno razlago prestavljene imamo.   Vse te sim jest po Njih  svetu  z  velikim veseljem bral,  in zraven tega še veliko druziga iz stariga in noviga zakona,  in se pri tem branji  toko  obujeniga čutil,  de   sim večkrat mislil:  de  s. pismo brati,   in  pa zraven slab človek biti ali ostati, ni mogoče.    In zato me je tudi velikrat žalost obhajala, ker sim vidil, kakošne zaklade de v s. pismi imamo; in jih je vunder toliko med nami, kteri jih tok6 malo poznajo, in še več, kteri se jih za-volj nezuka v branji poslužiti  nemorejo.    Koliko imamo dalej še   drugih  lepih in prav  umevno pisanih bukev, postavim:   Tomaža Kempčana,  ki je  že večkrat v slovensko  prestavljen,   zgodbe  s.  pisma,   življenje svetnikov, mnoge katehizme, i. t. d., kteri se skorej pri vsaki hiši najdejo, kjer brati znajo; koko lepi nauki se najdejo tudi za našo mladost v novic zdanih bukvah: devištvo za dekleta, in življenja srečni pot za mla-denče; koko lepe bukvice so: Blaže in Nežica v ne-
deljski šoli. i. t. d. Oh, nej ne zamerijo gospod fajmošter! de pred Njimi od takih reči govorim, ki so Njim veliko bolj, kakor nam znane, in ktere mi večidel le po Njih ali po drugih duhovnih vemo: le prevelika želja Jim na znanje dati, koko koristnost branja sedaj že sami čutimo, me je v to zanesla. — In vender ta koristnost, ki sim jo sedaj opomnil, še ni vsa. Tudi od domačih reči: od kmetovanja, od poljskiga dela, od obdelovanja nogradov, od živinske reje, od vertnarstva, od rokodelstva i. t. d. želimo kej brati in zvediti; ker že iz lastne skušnje vemo, de se da v teh rečeh veliko popraviti in zboljšati; in ker se že tudi med nami m ar si k ter i najdejo, kteri s sojo domačijo veliko boljši in parne t niši kakor drugi, obračati vejo. Vsak lahko zapopade, de je med veliko narodi lahko veliko noviga in boljšiga znajdeniga, in de more slednjimu gospodarju ležeče biti, take znajdbe zvediti in posnemati, de si delo in življenje p olajša, in pošten dobičik pomnoži. Posebno šote želje pri nas j,kmetijske in rokodelske Novice" vnele, ki so jih pred nekimi leti v poglavitnim mesti zdajati začeli. Sej Oni dobro poznajo Matevž i ko vo hišo v zgornji vasi, kjer te Novice imajo: ob nedeljah se jih po 10, po 15 snide, de Novice brati poslušajo, in večkrat jim morajo nektere reči po dvakrat ali clo trikrat brati. Tudi v naši vaši smo se sedaj že eni med seboj pomenili, de jih bomo v nastopnim leti jemati začeli. —
(Dalje sledi.)
10
Prošnja  farmanov   do   sojiga   faj-
moštra.
(Dalje.) Od vsih strani čutimo, koko potrebno je, de se naši otroci saj v branji in pisanji zurijo; de bodo pozneje v stani, si sami potrebnih naukov in vednost pridobiti. ktere jim zlasti sedej od vsih plati odperte stoje'. In vunder to še ni nar veči dobiček, ki ga od šole doča-kujemo.
A.  Dobro sim si zamerkal, kar so nam Oni pred lanjskim pravili, ko so nam v posebnim nagovori šolo priporočevali. Desiravno — so djali — bi bila šola že velika dobrota, ko bi se otroci v nji tudi nič druziga, kakor samo brati, raj ta ti in pisati naučili; pa vunder — so rekli — to še ni nar veči korist, ki ga šola prinesti zamore.
B.  Ena zmed nar večih pomoč, ki se od dobre šole upati sme — so djali — vtem obstoji: de se umska zmožnost per otrocih zbudi in zojstri, ali kakor mi pravimo, de se njih glava zbrihta, toku de se pozneje v vseh rečeh ložej inhitriši zumijo; vse, kar je dobriga ali napčniga , bistrejši previdijo , in za vsako opravilo, ktero kaj prevdarka tirja, umetniši in pripravniši postanejo. Takošni otroci — so djali — ki so bili v šoli dobro zbrihtani in zmodreni, so pozneje modri gospodarji in očetje, dobre matere, pametne gospodinje, razumni roko deli, brihtni in spretni hlapci in dekle, in toko naprej.
C Pa tudi to — so dalej govorili — per cenitvi šolskiga prida še ni to nar veči. — Oh! naj pripuste gospod fajmošter, de vse po redi povem, kar sim si od Njih govorjenja zamerkal; nekaj zato, de bodo tudi ti slišali, kterih takrat ni zraven bilo; nekaj pa tudi, de se bodo Oni sami prepričali, koko smo Jih zastopili; in de Njih besede niso med ternje padle. Oh! še toko jih imam v spomini, kakor de bi jih bil še le včeraj slišal. Samo to moram pristaviti , de bom jest morebiti marsi-kej bolj po kmetiško povedal, kar so Oni veliko lepši in z gosposko besedo pripovedovali. — De se tedej k Njih govorjenju povernem. — Kaj pomaga — so djali — sama razumnost ali brihtnost, če jo pa človek v hudo obrača, ali če je njegovo serce slabo? Boljši je človek z majhno umnostjo in dobrim sercam, kakor nar bolj prebrisan s hudobno voljo. — In tudi od te plati — so rekli — zamorejo šole, če imajo dobre učenike, nar več pomagati.
a) V šolah dobe duhovni pastirji nar lepši in nar pogostniši priložnost, z prijaznim in gorečim pod-ukam mehke serca otrok obravnati in jih k vsimu dobri-mu vneti. Tukej se zamorejo prav serčno in zaupljivo z njimi pogovarjati, jim keršanske resnice in dolž-
11
nosti prav po njih priprostosti zlagovati in na njih zaderžanje obračati; jim lepoto in ljubeznjivost čednosti v živih zgledih in prigodbah kazati; jim posebno strah božji in vedni spomin na njegovo vsiga-pričnost, živo čutilo sramožljivosti in poštenosti, pokoršino do starišev in prednikov, in pravo serčno ljubezin do vsih ljudi vdihovati. Kar je pri tem poduku — so pristavili — še posebne zamerkljivosti vredno, je to, de se tudi škodljive vraže, kterih je toliko med ljudmi, tukej nar ložej vstavijo in zatirajo; ker pri odrašenih — so djali — kteri so jih že od mladosti na vzeti, in kteri, jih toko rekoč za verske resnice imajo, je grozno teško, jih iztrebiti in izruvati; veliko ložej in gotovši pak se to pri otrocih storiti da, pri kterih še niso toko globoko ukoreninjene. —
b) K temu podučenju — so dalej skladali — pristopi tudi še djanska vaja in napeljevanje k lepimu in pobožnimu zaderžanju. Zato — so djali — se vsak šolski uk z molitvijo začne, in z molitvijo konča; in pred ali po šoli tudi otroci v cerkev k maši gredo. Oba učenika, duhovni in šolski, si prizadevata, jih vaditi in napeljevati k spodobni in krepostni obnaši, in posebno tudi h krotkimu, mirnimu in priljudnimu vedenju med sabo , in do vseh drugih. Koko imenitna de je ta skerb — so tukej pristavili — de se otroci precej v pervih letih h krotkosti in perijudnosti navadijo, jih malo prav spozna, desiravno je toko lahko spreviditi. S ta-košno navado se namreč odverne in prekosi — so djali
—  njih prihodna nepriljudnost in srovost, ktera je mati in korenina veliko nar gerjih nerodnost in pregreh. Kaj druziga — so djali — kakor ravno nepriljudnost in srovost je navaden vzrok toliko nasprotnih (^vzajemnih) razžalenj in zdražb med ljudmi, toliko jeze, sovraštva in mašo vanj a! Od kod pride — so djali — toliko tepežev in bojev, zlasti med mladim ljudstvam, od kterih skoro vsako leto slišimo, in iz kterih se nekteri clo z ubitjem končajo? Od kod toliko srovih in grobih gospodarjev, kteri s svojo ženo in družino gerdo delajo, se vedno zaderajo in jeze, in skorej nobene lepe besede iz ust dati nemorejo? Od kod toliko prepirov in sovraštva med sosedi? — Od kod toliko nespametnih pravd, velikrat za volj nar manjših reči? — Lahko bi te prašanja še   dalej gnal
—  so rekli — vunder sedaj nimam ravno v mislih, vam pridige narejati. Ze iz tega maliga lahko sprevidite, koko imenitno je , de se mladost zgodej h krotenju jeze, k mirnosti, prizanesljivosti, priljudnosti in dvornosti navadi.
(Dalje sledi.)
14
Prošnja farmanov   do   sojiga  faj-
moštra.
(Dalje.) c) Zunej dozdej rečeniga — so dalej pripovedovali — tudi šolske darila in kazni (štrafinge) k uterjenju lepiga zaderžanja pri otrocih veliko pomagati zamorejo; in sicer, če jih z domačimi permerim, morem reci, de šolske veliko bolj zdajajo, kakor domače. Kader namreč stariši doma otroku zavolj njegove pridnosti kak dar podele, ima ta v njegovih očeh sploh le toliko vrednosti, kolikor ima cene v sebi: drugači pa je v šoli, kjer je z darilam ali pohvalo vselej tudi veči čast sklenjena, ktero obdarovan pred sojim učenikam in vsemi sojimi šolskimi tovarši, in pri prazničnih darilih na konci šol, tudi pred vso sojo sosesko zadobi. Nej bodo torej šolske darila tudi še toko mejhne, toko, če se le po zasluženji dele in niso prepogostne, otroke k pridnosti in lepimu zaderžanju veliko bolj podbudajo inunemajo, kakor domače; desiravno z njimi tudi domače niso odvernjene ali zaderžane. Kar pa te šolske darila in pohvaljenja še imenitniši stori, je to, de one ne le pri obdarvanih, ampak tudi pri drugih otrocih čutilo časti zbudajo in povikšajo, in toko željo in gnavo poštenosti obrode, ktera je, kakor od ene druge plati sramožljivost — nar močneji bramba in ve rej a vsiga nepošteniga djanja; zakaj znano vam je — so pristavili — de kdor poštenost zgubi, ali za poštenost nemara, je k vsim pregreham, ja clo k tatvini in očitnimu hudodelstvu pripravljen. — Enako ali še veči koristnost za dobro izrejo otrok — so z gorko besedo posledovali — imajo tudi šolske kazni ali štrafinge. Stariši — so djali — se pri kaznovanji otrok velikrat napčino zaderže: dostikrat jih slepa lju-bezin do otrok zapelje, de tudi zlo kaznivih lastnost pri njih nezamerkajo, ali pa, de jih le za mejhne pomote derže, in toko velikrat šibe ne rabijo, kjer bi je zlo treba bilo; nasprot pa marsikterikrat mejhne ali clo nedolžne nerodnosti, zlasti kader se jim z njimi kaka škoda zgodi, kakor nar veči pregrešenja kaznujejo. Po tem takim se lahko zgodi — so djali — de otroci nap čine misli od pregreškov in prestopov za-dobe; de mejhne ali nedolžne spotikljeje za velike prestope,  zlo  hude  djanja pa za kej  maliga,  ali clo za
15
perpušene reči imajo. Nar pogostniši pa — so posledo-vali — se stariši pri kaznovanji otrok v tem pregreše, de le v jezi in z jezo kaznujejo, kar dvojno hapčinost v sebi ima: pervič, ke'r se tok6 v nevarnost postavijo, otrokam na  zdravji  škodovati,   in   drugič,  ker jim s takim kaznovanjem priložnost dajo, misliti, de niso tolikanj zavolj hudiga djanja ali pregreška, ampak le za-volj hude volje ali jeze starišev kazenterpetimogli. Vse te napčinosti in nevarnosti se pri  šolskim kaznovanji veliko ložej odvernejo, in šolske kazni so, če ne vselej,   saj sploh ali  večidel  sojimu namenu veliko bolj primerjene, in pri njih spolnovanji clo vse nevarnosti   proste.    Močno   želim — so pristavili — de bi vam to, kar vam sedej opomniti mislim, tako svitlo povedati zamogel, de bi me vsi prav in popolnama zastopili.   De so kazni dobre in koristne,  morajo  pred  vsem sojimu namenu ali  cilu  in  koncu primerjene biti.    Namen pa otročjih kazen je: otroke ostrašiti, de v prihodnje več kej taciga  ne  store,  ali  z   eno  besedo:  njih po-b olj sanje. To p ob olj sanje pa se pri nekterih pregre-šenjih  veliko   ložej,   pri   drugih   veliko   težej   doseže. Ložej je  poboljšanje pri  takih pomotah,  ktere se le iz prenagljivosti ali nevednosti ali pa iz otročje lah-komišljenosti ali nepaznosti  zgode:  tukaj je večidel že   samo  prijazno   podučenje,   in  pri  ponovljenih pregreških  bolj  ali  menj   ojstro posvarjenje zadosti, de se otrok v prihodnje tacih pomot varje.    Veliko težej   pak je poboljšanje  pri  takih  prestopih  ali  blodih, kteri izvirajo iz močniga  hudiga nagnjenja ali hudobne volje,  in  sicer tolikanj  težej,  kolikanj bolj je tako  hudo   nagnjenje   per   otroku   ukoreninjeno   ali uterjeno.    Tako hudobno nagnjenje  pa  se  mora, kakor pri vsakim človeku, toko tudi pri otroku prisoditi ali  podlagati:   pervič   takrat,   kader otrok kako   hudo djanje velikrat in brez posebne sile ponovi, zlasti, če ga ponovi  tudi  še  potem ,   ko je   že  zavoljo  njega opominjevan ali s varjen bil. Tokd postavim: če kak otrok pri vsaki priložnosti, kjer more, druge otroke suje ali meče,  in  to še tudi po tem dela,   ko je že zavolj tega opominjevan bil: toko se od njega nemore drugači soditi, kakor, de je k temu že močno nagnjen. Nasprot pa , če kak otrok le tedaj druziga pahne ali vdari, kader je on poprej od njega pahnjen ali vdarjen bil, vse druge pa, kteri mu nič ne store , pri miru pusti:   toko se od njega nemore reči, de je k takimu djanju posebno nagnjen,   ampak   de je  to  le   iz  prenagljivosti, ali pa zavolj tega storil,   de  bi razžaljivca ostrašil,   ali v prihodnje  od enaciga  djanja   odvernil.    Drugič  se  mora močno hudo nagnjenje h kakimu slabi mu djanju prisoditi  tudi   takrat,   kader je   otrok  pregrešnost djanja popolnama dobro poznal, ga morebiti tudi pred drugim skrival, in brez, de bi ga bila kaka velika sila k temu primorala, vunder le storil.   Iz tega namreč se mora skleniti,de mora otrok h takimu djanju že močno nagnjenje  imeti,  ali  de  mora  njegova  volja  že zlo spridena biti, ker bi ga sicer pri takim dobrim spoznanji in vestnim svarjenji gotovo ne bil storil. Toko postavim:   se  zamore  skoro   od  vsaciga   otroka,   de le kolikaj spreumetnosti ima, soditi, de ima popolnama dobro spoznanje, de je kraja greh; če torej pri vsem tem spoznanji   vunder komu  na  skrivnim   kej  vzame  ali vkrade, se mora soditi,  de ima že močnejši nagnjenje h krivičnimu poželjenju ptujiga blaga, če je tudi še le en samkrat to storil. — Moder učenik tedej — so besedo spet na   šolo  obernili — pri pomotah in prestopih otrok zlasti gleda na vire ali studence, iz kterih izvirajo: ali namreč pridejo le iz nevednosti, prenagljivosti, velike sile,   strahu, i. t. d.  ali pa iz hu-dobniga nagnjenja, ali slabiga serca. Pri pervih ne   rabi   ojstrih  kazin;   ker   se  tukaj  poboljšanje.
kakor smo poprej rekli, lahko že s samim podučenjem ali p os varjenjem doseže; pri drugih pa ve, de s samim posvarjenjem ukoreninjeniga hudiga nagnjenja ne bo izgnal, ampak de je tukaj ojstrejši pokorjenja, in sicer šibe treba,  de se hudobija otroku iz serca zbije.
(Dalje sledi.)
?18
Prošnja farmanov  do   sojiga faj-
moštra.
(Dalje.) Oh — so tukaj rekli in se med tem proti materam, od kterih so bile tudi nektere s sojimi možmi vred zraven prišle, obernili — oh, de bi si pač to zlasti ve matere dobro zamerkale, kterim precej solze v oči stopijo, kader oče le od deleč po šibi pogleda. Ce hočete dobre hčere in sinove zrediti, mora strah pri hiši biti, in zatorej tudi šiba v nji sojo pravico imeti. In če ravno bi bilo zlo napčno, in znamnje slabe redivske vednosti, jo pogosto rabiti, mora vunder otrokam gotovo biti, de jih utegne, ako se slabo zaderže, tudi šiba zadeti. Zakaj človeška natora je k hudimu nagnjena, in dokler otroci niso sami v stani, hudih nasledov sojih djanj previditi,jih mora strah in šiba nazaj der-žati. Dobro vem — so djali — de šiba sama na sebi otroka še nepoboljša; zakaj dokler otrok le samo z a volj strahu hude djanja opusa, še ni dober: tode ta prid mu šiba prinese, de moč hudiga nagnjenja pri njem ustavi, in tolikanj ukroti, de zmožen in pripraven postane, za naprej pametne opominje poslušati in po tem iz višjih in plemenitniših nagibov se hudiga varovati. — Zatorej, ako se vam primeri, de kteri zmed vaših otrok kej taciga stori, kar močnejši hudo nagnjenje razodeva, postavim: ako vam je ter-d o vratno n ep o k oren, ali komu na skrivnim kaj vzame, ali se z dobrim premislikam zlaže, ali koga po krivim z a 16 ž i, ga hudobno op ravlj a,neusmilj eno bojuje, pretepa i. t. d. ne bojte se, šibo v roke vzeti, de mu hudo nagnjenje izženete; ali veliko več: očete prosite, de oni to store: zakaj otrok mora čutiti, in šiba mora do živiga priti; ali pa ne bo pomnil in ne bo maral. In če to precej pri pervim ali drugim takim pregrešenji storite, vam pri tretjini in četertim ne bo treba. Zlasti bi bilo vošiti — so prav s povzdignjeno in potegnjeno besedo še pristavili — de bi otroci vselej ter do s varjeni in kaznovani bili, kader koli se zoper ljubezin do sojih bratov ali sester, ali drugih otrok, z eno besedo, zoper ljubezin do bli ž nji ga močnejši pregreše: zakaj sej veste, in sim vam že večkrat iz prižnice pravil, de je sovraštvo studenc vsega hudiga, kakor ljubezin vir vsega d ob riga, in de s. pismo na ravnost uči, de je ljubezin do bližnjiga spolnjenje cele postave, in de vse druge čednosti človeku pred Bo ga m nič cene ne dajo, če mu ljubezni do bližnjiga manjka. — Pa de se spet k poprejšnjimu vernem — so djali— de ve matere ne bote menile, de sim jest morebiti preojster, ker včasi tudi šibo rabiti priporočam; poslušajte kaj s. pismo govori! Salomon, nar modrejši kralj, pravi v bukvah Pripovist 23, 13-14.: Nikar otroku ne odtegni tepenja; zakaj če ga boš s šibo vdaril,ne bo umeri. S tem, de ga boš ti s šibo vdaril, boš njegovo dušo od pekla rešil. — Pa zavolj tega — so sedej besedo preklonili, in se k očetam nazaj ozerli — zavolj tega, de so matere dostikrat pri kaznovanji otrok premehke, si vi očetje nesmete preveč domišlje-vati; zakaj kakor se one dostikrat v tem pregreše, de s sojo preveliko mehkobo otrokam potuho (lajajo, in toko njih poboljšanje zaderžujejo: toko tudi vi pri kaznovanji otrok velikrat napčno ravnate, ker jih dostikrat preojstro in večidel le v jezi kaznujete, in se toko v nevarnost postavite,jih na njih zdravji poškodovati, ali jih clo s smertno rano zadeti. Tode zna-
hiti — so pristavili — de se bodo tudi med vami kteri našli, ki se v ti reči toko zgovarjajo, kakor sim enkrat nekoga slišal, ki je rekel: kokd bi vunder mogel kdo brez jeze štrafovati! Pa na to vam zamorem odgovoriti — so djali — de jest sam sim poznal tako mater, ki je bila to storiti v stani. Kader je kak nje otrok kej te-penja vredniga storil, ga ni, če je v jezi bila, nikoli precej kaznovala, ampak ga v hram peljala in tam zaperla, toko dolgo, de se ji je jeza vlegla. Po tem še le je šla k otroku, mu njegovo hudo djanje z gorečo materno besedo pred oči postavila, in ga prepričala, de je kazen zaslužil, in de , če hoče dober otrok biti, pripravljen biti mora, jo terpeti: in potem še le je kazen nad njim spolnila. — In od te matere otrok — tukaj so roko krepko pred nas vergli in glavo povzdignili — od te matere otrok — so djali — vam vem povedati, de so vse nje hčere imenitne može dobile, in nje sinovi so visoko prišli. — Tode gotova resnica je — so pristavili — de tacih mater in očetov se malo najde. — Tukaj so en čas omolknili — in potem
spet besedo poprijeli.
(Dalje sledi.)
19
22
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
moštra.
(Dalje.) Pa ravno pomanjkanje tacih mater in očetov, ki
ne morejo brez jeze kaznovati — so djali — je spet ena nova stran, ktera bi vam šole priporočevati mogla, ker se kaznovanje otrok ne le veliko bolj po zasluženji, ampak tudi veliko previdniši, in brez nevarnosti zgodi. — Tudi pri nar veeih pregrešenjih se tukej, kakor je to že po posebnih šolskih postavah prepovedano, zunej šibe nobeno drugo orodje v roke ne vzame; in tudi šiba se, kakor nar ojstrejši kazen, le po redkim in vselej s poprej šnim podučenjem rabi. Predenj namreč šolski učenik kakošno tako ojstrejši kazen kakimu šolarju nameni ali prisodi, je zavezan, njegovo zadolženje dobro preiskati, in šolskimu vlad-niku, to je, fajmoštru ali vodju povedati. In po tem še le, če tudi šolski vladnik takošno kazen za pravično in potrebno spozna, jo sme pričo njega ali pričo sta-rišev, ako zraven priti hočejo ali morejo, nad otrokam spolniti. Navadno se tako kaznovanje tudi ne zgodi od šolskiga učenika samiga, kteri bi utegnil včasih, zlasti kader je on sam razžaljen bil, lahko preojster biti; ampak od kakiga druziga, kteri je od šolskiga vladnika v to odbran. Toko so tedej šolske kazni, zraven tega, de 30 stopnji pregresenja veliko bolj  primerjene, tudi
23
pri njih spolnovanji vse nevarnosti proste. — Iz tega vidite — so na koncu te zlage rekli — koko šola po trojni poti, namreč: z ukam, vajo, in s hvalo in straham otroke h kreposti ali lepimu zaderžanju napeljuje, in koko ona, če je v dobrini stanu, veliko gotovši, polniši in širji ta namen doseže, kakor pa se to od zgol domače izreje, zlasti od nevednih ali pa malo pobožnih starišev dočakovati zamore.— In to jenar veči in nar imenitniši koristnost, ktero šole ne le posame-snim otrokam, ampak celim družinam, celim soseskam, ja celi domovini prinesejo. Zakaj, kakor veste: eno je poglavitno potrebno, in to je krepost ali po-božnost. Od nje visi vsa naša prihodnja, in kakor hočemo pozneje še nemalo bolj prevdariti, tudi v nar veči meri naša časna sreča. Pobožnost, pravi s. pismo, (/rim. I. 4, 8.) je za vse dobra, ker ona ima obljubo sedanjiga življenja (sedanje sreče) in prihodnjima. Ce pa k takimu napeljevanju h kreposti, kakor smo od konca rekli, pristopi tudi še drugič modro in vedno brihtanje uma ali glave ali z drugimi besedami: zbudovanje in ojstrenje njih umetnosti in prebrisno-sti, in tretjič tudi poduk v tacih znanjih, ktere so v vsakim stanu nar potrebniši in nar koristniši, namreč: poduk v branji, pisanji in rajtanji; tedej se zamore reči, de je v takim poduku vse zedinjeno, kar je k dobri izreji potrebniga in de toko izrejeni otroci od vsih plati perpravni postanejo, pozneje v obilniši meri sojo časno in večno srečo uterditi in zveršovati. Poglejte tedej — so z pornoleno roko in povzdignjeno glavo pristavili — koko velik je prid šolskiga uka, če je po godu! —
Tukej so eno rošnjo (Weile) premolknili, in potem urno spet poprijeli. In vunder — so djali — vam s tem, kar sim vam dosedej od poglavitne koristnosti šolskiga uka povedal, še kratko in malo nisim vsih dobrih strani razložil, ktere šola za stariše in otroke ima, ali saj lahko imeti zamore. In če ta poglavitni sad šolskiga poduka, od kteriga sim vam dosedej go^ voril, po nekakim izgledu s. pisma — zlatimu jabelku v sreberni posodi permerim: toko vam zraven tega zamorem tudi še zaterditi in obljubiti, de vam ga vaši otročiči, ako jim boste pustili ga vtergati, ne bodo brez priloženih ali podloženih lepih zelenih peresic domu prinesli. Mislim, de ne bote teško umeli, kaj s tem reči hočem. Menim namreč, de boste iz šole, ako jo napravite , zraven poprej imenovanih poglavitnih dobrot, tudi še mnoge druge koriste in pomočke, za se in za soje otroke dosegli; in nemorem se zder-žati, de bi vam jih saj ob kratkim ne razložil. Nobe-nimu zmed vas — so djali — nemore biti neznano, ka-košno moč de navada v človeku ima, in koliko de je na tem ležeče, de se precej v mladosti vsega dobriga privadi. Sv. pismo pravi: (Pripov. 22, 6.) ^Pregovor je: kar se mladenič navadi, od tega tudi star ne odstopi. u Tudi pri nas imamo pregovor: Navada je železna suknja. S tem hočemo reči, vde je navado teško sleči, ali teško se poboljšati, če se je kdo v kako hudo navado zapledel; pa de ravno toko tudi dobra navada pri človeku veliko moč ima, ga pri dobrim obderžati, zlasti, ako se je že v pervih letih začela. ~ In mnoge takošne dobre navade si pridobiti, otrokam ravno šola nar lepši in nar pogostniši priložnost da. — Le nekterih hočem opomniti — so djali in se zopet od nas proti materam obernili.
(Dalje sledi.)
26
Prošnja farmanov  do   sojiga  faj-
moštra.
(Dalje.)
JL Kolikrat se stariši, in zlasti ve matere pritožite, de vas otroci toko neradi božajo,  de  se  morate zmirej
nad njimi jeziti, in jim po desetkrat reci, predenj store, kar jim ukažete. — Prav rad vam verjamem, de je z nebogljivimi, nepokornimi otroci velik križ, in de se ni čuditi, če vas marsikterlkrat jeza popade , ali nevolja posili. — Tode, ljubi moji! tega ste si večidel sami krivi, in zlasti ve matere! Jest vem, de mi ne boste zamerile— so smehljaje pridjali — če vas nemalo okre-gam, — sej nemalo ni nikoli veliko, zunej pri skopimu, kader komu kej vbogajme da. — De vas otroci toko malo ubogajo, je to vzrok, ker jim dostikrat neprevidno ali pa premehko ukazujete. Dostikrat jim namreč kej velevate, kar je za-nje preteško, ali saj toko hitro storiti, kakor vi hočete, nemogoče; in če ste po tem primorani, soje povelje zlajšati, ali pa clo preklicati, je to vselej vaši veljavi pri otrocih škodljivo. Nar večkrat pa se s tem pregrešite, de kmalo in brez vred-niga vzroka odjenjate, kar ste zapovedali. — Če otrok le nemalo začne v tla gledati, ali se žalostno ali clo na jok deržati: že to mamko grozno zaboli, — in vse povelje je pozabljeno, ali pa na ravnost preklicano!— In če se kej taciga pogostniši zgodi: otroci to hitro zamerkajo in v spominu obderže, in po tem nI čuda, če pri vsakim težavnišim povelji oprezovajo, in čakajo, de bi ga dobra mamka nazaj vzeli. — Tudi nekterim gospodarjem —so tukej vmes rekli, in med tem nemalo temno v nas pogledali — bi se utegnilo od ene druge reči, namreč, od njih ravnanja z živino, kej enaciga očitati; le samo s tem razločkam, de so pri njih vzroki, po kterih živino razvadijo, veliko večkrat zapovedovanjenemogljivih reči, kakor prehitra od-jenljivost, in de se oni veliko pogostniši s preterd6 pozabljenim usmiljenjem pregreše, kakor matere s pre-mehkim. — Tode, od te reči sedej tukej govoriti, ni ne časa, ne prostora. Torej, de se k poprejnimu zapo-padku nazaj vernem, vam zamorem povedati, de se v šolah zapoved o vanje sploh vse bolj pametno, torej tudi z veliko boljšim tekam ali posledkam zgodi. Že v poprejnim učeniškim poduku, kteriga je po modrim in dobrotnim cesarskim povelji vsak, kteri se k šolskimu poklicu oberne, prejeti dolžan, so šolski uče-niki opominjevani, previdni biti per za p o ve d o vanj i, in nikoli kej zapovedati, kar je za otroke nemogoče, ja tudi kej taciga ne, kar bi bilo za nje preteško, če ni morebiti terdo potrebno. Kader so pa po dobrim pre-vdarku kej zapovedali, tedaj imajo terdo terjati, de otroci store, kar jim je rečeno, in sicer na pervo besedo store; drugači jih imajo ojstro posvariti, ali če to ne pomaga, tudi kaznovati. S takim ravnanjem se tedej lahko doseže, de se otroci kmalo privadijo, brez vstavljanja in precej na pervo besedo to spol-niti, kar se jim ukaže. — In iz take navade bote tudi vi, ljubi moji stariši! ako šolo napravite, gotovi dobiček vlekli: otroci, kteri so bili v šoli privajeni, precej na besedo bogati, bodo tudi vas rajši bogali; in obljubim, de ne bodo pol leta v šolo hodili — in se bote nad njih pokorni no ravno toko čudili, kakor ste se poprej nad njih neb o gl j i vos t jo pritoževali; če le ne bote z napčinim zapovedovanjem doma spet pokazili, kar je v šoli popravljeniga bilo. He, moji dobri stariši! — so zdej smehljaje pristavili — in zlasti ve matere! kaj pravite, ali ni to prav lepo peresce, ko vam ga bodo vaši ljubčiki pod zlatim jabelkam domu prinesli? in ktero bo s sojo zeleno barvo ne le lepoto rumenima jabelka močno povzdigvalo, ampak zraven tega tudi še vam naj veseliš i upanje oznanovalo! —
(Dalje sledi.)
31
Prošnja farmanov  do   sojiga faj-
moštra.
(Dalje.) II. Pa še več drugih enako lepih — so po majhnim premolkleji poprijeli — vam hočem pokazati.   Sami veste — so djali — koko imeniten je pri vsaki reči dober red.   Tudi pri domačii ga je povsod treba:  treba pri
hišnih opravkih, treba pri živini, pri poljskim deli in vsih drugih rečeh. Kjer reda ni, gre vse vprek; včasi je dela čez nemoč, drugikrat praznovanje in pohajkovanje; veliko se zavoljo pomanjkanja reda o napčinim času, ali pa le napol opravi; marsikaj clo z mudi i. t. d. Povsod spričuje skušnja, koko resnično je, kar pregovor uči, de red je duša opravil. Koliko je tedej na tem ležeče, de se otroci precej v per-vih letih lepiga reda privadijo! — In k temu jim ravno šola nar boljši napeljevanje in vajo da. V šoli se vse po te rdim redu zgodi. Ob soji uri se vselej šola začne in ravno toko tudi konča; vsak uk ima sojo dobo, soj čas; ob soji uri je keršanski uk, ob soji branje, pisanje, rajtanje i. t. d.; — in komu ni očitno, de bo za otroka, kteri se je pri šoli navadil, na vsako uro pazin biti, in se k vsakimu nauku o pravim času pripraviti, tudi pozneje pri domačih delih veliko lože, soje opravila naprej pre-viditi, in vse o pravim času in lepi versti opravljati.
III.  Ravno to kar smo dozdej od pervaje k pokor-šini in Iepimu redu rekli, velja tudi od čednosti ali snažnosti. Koko prijetna in dopadljiva je vsakimu človeku snažnost v opravi in obleki, in vsih drugih rečeh! In po pravici vam tukej zamorem zaterditi, de v ti reči mi Slovenci nismo zadnji. Clo tujci spoznajo in hvalijo našo snažnost. Pa še bolj jo zamorejo šole povzdigniti in razširiti. — Noben pameten šolski učenik ne bo terjal, de bi otroci drago ali clo gizdasto oblečeni v šolo hodili, pa tudi ne, de bi bile vse njih oblačila cele ali nezašite, kar je pri veliko ubožnih otrocih nemogoče: tode s toliko veči paznostjo bo na to gledal, kar je vsim mogoče, namreč: de vsi spodobno omiti in počesani v šolo pridejo, in de so njih oblačila, nej bodo še toko borne ali slabe, vselej snažne ali oprane, in kader se raztergajo, spodobno zašite. — In kaj mislite — so djali — če se otroci, ki več let v šolo hodijo, toliko časa v snažnosti vadijo: ali si je ne bodo nazadnje toko privadili, de jo bodo potlej tudi sami v vsih rečeh špogali, in toko ne le sebi in sojimu zdravju koristili, ampak si tudi nagnjenje in poštevanje vsih omikanih ljudi prislužili! — Se drugi dobiček — so pristavili — kteriga bodo v ti reči zlasti ubožni otroci po šoli zadobili, je ta, de ne bodo zavoljo sojiga slabiga oblačila od drugih zaničevani. Navadno se namreč zgodi, de otroci, dokler se po drugih straneh ne poznajo, zlasti na oblačilo gledajo, in po njem eden druziga v čisli imajo. V šoli pak, kjer le bistra glava in dober uk velja, gre ta razloček hitro v tam o, in kteri so iz med pervih v šoli, nej bodo bogatih ali revnih starišev, s temi se hitro vsi drugi soznaniti in sprijazniti žele. — In to nas opomni spet druge nar imenitniši strani, ktero šole za dobro izrejo otrok imajo. Šola namreč jim da tudi nar lepši in nar stanovitniši priložnost, se zgodej vaditi in uriti v vsih čednostih, ktere so k spodobni, priljudni in ljubeznjivi obhoji z drugimi potrebne.
IV.  Pred vsim je k spodobni in priljudni obhoji (Umgang) potrebna serčnost ali neboječnost. Že veliko starišev sim slišal tožiti, de so njih otroci tok<5 boječi in plašni, de pred vsakim tujcam beže, aH če bežati nemorejo, se pričo njega toko sramujejo, de nobene besede iz njih spraviti ni. — Taboječnost se v šoli ravno tok6 hitro, kakor brez težave odverne. Zakaj tukaj so otroci primorani, ne le vsak dan s soji-mi šolskimi tovarši obhajati, ampak tudi pogosta-ma s sojim šolskim in duhovnim učenikam govoriti, in pri šolskim izpraševanji na njih vprašanja odgovore dajati. To večkrat ponovljeno od otrok kmalo vso plašnobo odžene in jih sčagama toko zaupne
32
stori j de so tudi s popolnama neznanimi serčno in brez sramovanja govoriti v stani. Ravno to velja tudi od vsih . drugih čednost lepe obhoje ali skupniga življenja z drugimi, med kterimi je ena iz med nar pervih in nar potrebniših: mirnost ali pokojnost.
(Dalje sledi.)
34
Prošnja farmanov   do   sojiga  faj-
moštra.
(Dalje.) V. Mirnost ali pokoj nos t je gotovo ena izmed nar potrebniših čednost lepe obhoje, zakaj brez mirnosti, kakor sami lahko vidite, ni mogoče ne očitno učenje v šoli, ne lepo shaja nje otrok zunej šole. Zatorej jih k temu šolski in duhovni učenik vedno opominjata in priganjata, in jim pokojnost in pohlevnost v zaderžanji, kakor eno izmed njih nar pervih in nar po~ trebniših dolžnost pred oči stavita. Ze samo tako pogostno opomin o vanje in s varjenje zamore pri otrocih veliko opraviti, in jih sčasama k mirnosti in krot-kosti privaditi. Pa še več pomagajo k temu mnoge šolske kazni. Zakaj pri toliko otrocih, kakor jih navadno v šolo hodi, se zmirej najdejo nekteri bolj prešerni in lah k o mišljeni, kteri na opominovanje premalo porajtajo in soje tovarše v šoli ali zunej šole razžalijo, in jim škodo store; in ravno toko jim dostikrat tudi ti, ki so razžaljeni bili, ne prizanesejo, ampak enako z enakim povračajo. Kader pri takšni prigodbi šolski učenik tehkotno soj žugajoči perst povzdigne, in z ojstro besedo in mračnim pogledam temu njegovo krivico, drugimu njegovo dolžnost pri krivici pred oči postavi, ali pa če pri veči in ponovljeni krivici tudi šibo vzeti, in kazen s polni t i ukaže: — kakošin nauk je to ne le za tiste, ki so se zadolžili, ampak tudi za celo šolo! In ker se v sedmih ali več letih, v kterih otroci v šolo hodijo, gotovo večkrat kej taciga primeri: kaj mislite — so djali — ali ne bodo po tem takim tudi nar bolj prešerni in ne-pokojni otroci sčasama ukroteni in k mirnosti in po-hlevnosti privajeni, ktera je nar perva lastnost vse lepe in spodobne obhoje med ljudmi! Oh! — so tukej zdih-nili, in roke zvijoč proti nebu pogledali — oh! so djali, de je še toliko sosesk pri nas, kjer šole nimajo! — Gotovo bi ne bilo toliko prešernosti in srovosti med mladim ljudstvam , toliko nepriljudnosti in grobosti v vsakdanji obhoji, toliko soj o glavnih prepirov in razgrajanja po gostivnicah, toliko nerodniga vasovanja, in bojevanja in tepežev med vasovavci i. t. d. kakor sim vam že od konca opomnil.   Zakaj   ni je pri-
35
prav niši poti, otroka m precej v pervih letih 1 a h komisij enost in prešernost izgnati, ali če drugači ni, tudi s šibo izbiti, kakor ravno šola. — Tode s tem šola še ni dovoljna. Mirnost ali pohlevnost, od ktere si m vam do z dej govoril, je še le pogoja ali priprava h lepi in srečni ob hoji z ljudmi. Jedro ali poglavitna čednost našiga zaderžanja proti drugim pa je, kar nobenimu zmed vas nemore biti neznano, prava serčna in pametna ljubezen do bližnjiga.
VI. In k leti nar visi čednosti, ali veliko več zapopadku vsih čednost da šola otrokam ne le nar boljši poduk, ampaktudinar pogostniši vajo in djan-sko napeljevanje.
Ko bi se ne bal — so tukej vmes rekli — de bi s sojim predolgim govorjenjem vaše poterpežljivosti ne utrudil: bi vam hotel nekoliko bolj posebej zlagati, kaj bo duhovni učenik od te nar poglavitniši, ja edine zapovedi naše vere, soje šolarje učil; zlasti ker bi tudi za marsikteriga izmed vas ne utegnilo brez koristi biti, ob enim in kratkim v spominu ponoviti, kar je pri drugih priložnostih po samim od tega zapo-padka slišal. — Tukej so prijazno in s prašavnimi očmi po celim zberilu pogledali, in ker nobeniga ni bilo, de bi bil kej nasproti rekel, ali nevoljo kazal, so djali: Pregovor pravi: „ki molči, od tega se misli, de pervoli", torej če bi vam utegnilo — so smehlaje pristavili — moje daljši pripovedovanje od tega nauka predolgočasno biti, upam, de mi boste tolikanj rajši prizanesli, kolikanj bolj se bote bali, ko bi vas hotla ne-volja premagati, z njo sojo lastno prenagljivost zatožiti, s ktero ste morebiti sedej soje pervoljenje dali.
(Nadalje pozneje).
107
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
moštra.
(Nasledba v 9. listu prenehaniga sostavka.)
A. Pred vsim tedej, kar nauk od ljubezni do bližnji ga zadene — so po daljšim premolkleji gosp. fajmošter spet besedo poprijeli — bo duhovnimu učeniku na sereu, sojhn mladim učencam imenitnost te čednosti razvidno storiti, in jim pokazati, de ljubezen je pogoja (potrebna lastnost) vsaciga dobriga djanja, mati vsih čednost in edino gotovo znamnje resnične kreposti ali praviga Kristusoviga učenca. — Se samo zastopi — so tukej vmes opomnili — de jim bo vse to, kar vam bom jest sedaj le ob kratkim povedal, veliko bolj široko in priprosto zlagal, in de bo tudi marsikej opustil, kar je za otroke pretežko, in kar jest tukej le zavolj vas pridenem, de vam ne bo predolg čas, zgolj otročjiga poduka poslušati. — Pred vsim tedej jim bo zaterdoval in skazoval:
a) De, kakor mi le tiste ljudi za dobre sodimo, kteri dobro serce imajo: toko tudi Bog na serce človeka gleda, in de le tisti njemu dopasti zamore, kteri pravo in resnično, to je ne zgolj počutno in nestanovitno, ampak pametno in stanovitno dobroto serca ima: de pa take dobrote serca nobeden imeti nemore, kteri ni vsakimu človeku dober, ali kteri bližnjiga ne ljubi; zakaj ravno v tem, de bližnjimu po pameti ali iz spoštovanja do njega dobro hočemo in dobro storimo, ljubezen do bližnjiga obstoji: de potem takim nobene še toko lepe djanja in čednosti, ne posti, ne molitve, ne božja služba, ne vsi zakramenti, ja tudi kakor pravi sv. Pavel, razdeljenje celjga sojiga premoženja med uboge, ali clo darovanje sojiga trupla v nar grozovitniši smert ognja pred Bogam nič cene nimajo, če iz dobriga, od ljubezni navdaniga serca ne pridejo; nasproti pa, de tudi nar manjši djanja, ktere se z dobrim sercam ali iz ljubezni store', ja tudi le en kozarec merzle vode iz ljubezni bližnjimu podan, pred Bogam ne bo brez plačila ostal.
b) Dalje jim bo zlagal, de, kakor brez dobriga serca ali ljubezni do bližnjiga nobeno Bogu dopadljivo djanje in nobena čednost mogoča ni: toko nasproti tam, kjer je dobro serce ali ljubezen v sercu, vse čednosti z njo zedinjene biti morajo. Zakaj kakoršno je drevo, takšin je tudi sad: če je drevo dobro, je tudi sad dober; če je pa drevov slabo, je tudi sad slab. Toko je tudi s človekam. Ce je serce človeka slabo ali brez dobrote, tudi njega djanja nemorejo biti dobre; če je pa serce človeka dobro, morajo tudi vse djanja, ki iz taciga serca pridejo, dobre biti. Zakaj dobro serce po soji naturi v vsih rečeh le to hoče, kar je prav in dobro; prav in dobro pa je pred vsim to, kar zapovedi veljevajo, ali z drugimi be-
v                         v
sedami, kar je dolžnost. Ce tedej dobro serce v vsih rečeh le dobro hoče, mora po tem takim hoteti vse, kar je dolžnost, ali z drugimi besedami: mora imeti stanovitno voljo ali pripravnost vse dolžnosti spolnovati.
Kdor pa to voljo ali pripravnost ima, vse dolžnosti spolnovati, ta ima tudi vse čednosti nad sabo: in če kterikrat kej napčniga stori, to le stori iz nevednosti ali nepaznosti ali prenagljivosti ali kaciga druziga zaderžka, ne pa iz prostiga hudiga pože-ljenja ali hudobniga serca. Iz tega je tedej očitno, de je ljubezen mati ali porodnica vsih čednost, in de, kakor brez ljubezni nobeno resnično dobro djanje in nobena resnična čednost mogoča ni, toktf tudi ljubezen vse čednosti v sebi zapopade. Manjka torej človeku tudi le ene same čednosti, postavim pravice, zvestobe, čistosti, treznosti, delavnosti, poštova-nja dobriga imena bližnjiga i. t. d., ali če tudi le eniga samiga človeka sovraži: mu manjkajo vse čednosti. Zakaj, kakor smo poprej rekli, če je serce človeka dobro, tudi vse dobro hoče in vse dolžnosti spolni: če torej nekterih ali tudi ene same spolnovati noče, nemore biti njegovo serce dobro; in tiste čednosti, ktere sicer dopernaša, ne pridejo iz dobriga serca, ampak le iz druzih nagibov, postavim: iz samopridnosti, ali želje pri ljudeh obveljati, ali iz straha kazen, ali hinavšine i. t. d., torej niso resnične ampakle vunanje ali videsne čednosti. Ravno to resnico, namreč: de prava dobrota serca ali lju-bezin vse čednosti v sebi imeti mora (de nektere druge za vas morebiti nemalo preteške dokaze iz nagiba in iz cilja in konca ljubezni opustim) nas uči tudi na ravnost s. pismo rekoč: „Kdor koli celo postavo dopolni, greši pak v enim: je vsiga kriv." (Jak. 2, 10.)
Ker tedej ljubezen do bližnjiga, kakor smo do zdej skazali, vse čednosti v sebi zapopade, ali celo postavo dopolni: jo zovoljo tega tudi sv. pismo zapopa-dek in spolnenje cele postave, ja tudi edinoKri-stusovo zapoved imenuje. Toko postavim: pravi Jezus pri sv. Mat. 7, 12. Vse kar koli hočete, de vam ljudje store, to tudi vi njim storite; zakaj to je postava in preroki; to je: de bližnjiga ljubite, to je zapopadek vse Mojzesove postave in prerokov. Ravno tok6 tudi on sam vse soje zapovdi v edino zapoved ljubezni do bližnjiga povzame, rekoč: To je moja zapoved, de se ljubite med seboj, kakor sim jez vas ljubil. (Jan. 15, 12.) Toko so učili tudi aposteljni. Sv. Pavel v listu do Rim. 13, 10. pravi: Ljubezen do bližnjiga ne dela hudiga. Spolnje-nje tedej postave je ljubezen; in do Rim. 13, 8. Kdor bližnjiga ljubi, je postavo dopolnil; in v listu do Gaiač. 5, 14. Vsa postava je v teh samih besedah zapopadena: Ljubi sojiga bližnjiga, kakor sam sebe. Sv. Jak. jo imenuje tudi kraljevo zapoved, ker ona, kakor kraljica, vse druge čednosti pod sabo zapopade, 2, 8. Ce spolnite kraljevo zapoved po pismih: Ljubi sojiga bližnjiga kakor sebe, prav storite; to je: tedaj prav delate, in postavo dopolnite.
Iz ravno tega vzroka, namreč, ker ljubezin do bližnjiga vse dolžnosti ali celo postavo spolni: sv. pismo tudi k poboljšanju ali spreobernjenju grešnika in k odpušenju grehov nič druziga ne tirja, koker v novic poprijeto, ali zopet obujeno ljubezen do bližnjiga. Toko postavim, pravi Jezus Mat. 6, 14. Ako vi ljudem odpustite njih grehe (ako jih ljubite, ali zopet ljubiti začnete) bo tudi vam vas nebeški Oče odpustil vaše pregrehe. Jak. 2, 13, Sodba brez usmiljenja tistimu, kteri ni usmiljenja storil; usmiljenje pak povzdigne nad sodbo. I. Pet. 4, 8.    Ljubezen  (do  bližnjiga)  pokrije  ve-
108
lik o število grehov. Izaija 58, 9-10. Ako (sojim vjetim bratam) železje snameš, in jenjaš soj perst stegovati (žugati) in govoriti, kar ni dobro; ako lacnimu soje serce izliješ (to je, kej podeliš, kar ti sam rad imaš) in kopernečiga nasitiš: bo tebi v tami luc zasvetila, in toja tarna bo kakor poldan.    Enako Izai. 58, 6-7; 1, 16-18. i. t. d.
(Dalje sledi.)
111
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
moštra.
(Dalje.) c) Zamerkljivosti vredno je tudi to, de je Jezus spolnjenje te zapovedi, namreč ljubezni do bližnjiga v znamnje postavil, po kterirn se pravi njegovi učenec spozna. Pri sv. Jan. 13, 34-35. pravi: Novo zapoved vam dam, de se ljubite med seboj, kakor sim jest vas ljubil, de se tudi vi ljubite med seboj. V tem bodo vsi spoznali, de ste moji učenci, ako hote ljubezen imeli med seboj. — De ljubezni do samica sebe ni mogel v znamnje sojiga učenca postaviti', vsak lahko vidi; pa zakaj ni veliko več ljubezni do Boga, ktero na drugim kraji pervo in nar visi zapoved imenuje, v to znamnje odločil? — Tudi to bo duhovni učenik sojim učencam zlagal, de bodo iz tega imenitnost te zapovedi tolikanj bolj razvidili in spoznali. Skazal jim bo namreč, de, kakor smo že poprej rekli, le tisti pravo ljubezen do Boga ima, kteri vse božje zapovedi ali vse dolžnosti spolnuje. Dolžnosti pa, ktere spolnovati imamo, so trojne poglavitne, namreč: do Boga, do sebe in bližnji ga. Med vsimi temi dolžnostmi pa eo nar te-žavniši dolžnosti do bližnjiga. Sebe ljubiti, kakor vsak ve, je lahko; tudi dolžnosti, ktere nam vera do Boga naklada, niso teške: zakaj moliti, o postnih dneh, ako ni morebiti zdravju ali drugim dolžnostim nasproti, se mesnih jedi zderžati in si kej priter-gati, o praznikih božjo službo obiskovati in hlap-čjiga dela se zderžati, po zapovedih cerkve k sv. zakramentam pristopiti: vse to nobene posebne teškote  v  sebi nima;  in  čeravno tisti,   ktere  te  po
gojim zadevku nar imenitniši zapovedi opusa ali v vnemerno  opravlja,  nemore  dober  človek biti, toko vender njih s poln o vanje še ni gotovo  znamnje kreposti, ker se vse te dolžnosti zavoljo njih lahkote lahko zmirej   zgol  po  vunanjim in brez prave dobrote ser ca spolnujejo,  kakor nam skušnja veliko izgledov kaže. — Pa drugači je z dolžnostmi, ktere nas do bližnjiga vežejo,  in ktere  vse  pod  imenam ljubezni bližnjiga zapopademo. Ta ljubezen do bližnjiga tirja: vsaciga človeka,  kakor božjo podobo ali kakor božjiga   otroka  p o sto vati,  in  se  ne  le  vse krivice zoper njega zderžati,  ampak mu tudi vse dobro,  kar pamet veljeva, storiti. Te dolžnosti stanovitno in vse in proti vsim spolnovati, ali de bolj po samim povem: vse ljudi  v   časti  imeti,   nobeniga   zaničevati   ali sovražiti, jim ne nevošljiv biti, se vsake krivice zoper nje zderžati, jih nikoli ne zapeljati, ali goljufati,  jih  ne  na  duši  ne  na  telesu,- ne na dobrim imenu,  ne na blagu  in pravicah  poškodvati, jih ne opravljati,  ali iz slabiga namena zasmehovati, in tudi v opravljanje  in  zasmehovanje   drugih  ne privoliti (zakaj kdor bližnjiga opravlja, ali v opravljanje privoli,  ga  ne  ljubi;  kdor  pa  ne  ljubi,   ostane  v smerti,  pravi  sv.  Jan.);   zraven  tega  pa   še tudi vselej,  kader koli njih potreba tirja,  in naša zmožnost pripusti,  jim  dobro storiti,  te dej:   lačne   nasititi, žejne   napojiti,   pregrešne   posvariti,   nevedne podučiti in vse  druge  telesne in duhovne dobre dela jim skazovati, ja clo sovražnike ljubiti in jim dobro storiti:  te in vse druge dolžnosti do bližnjiga stanovitno in proti  vsim spolnovati,  ni lahka reč, in toko vedno čujnost na soje hudo poželjenje, toko skerb  in  zatajevanje  samiga sebe tirja,   de jih le, tisti, kteri jih zavoljo Boga spolnuje, ali kteri Boga   ljubi,   stanovitno   spolnovati   zamore.   — Dolžnosti  do  bližnjiga  so tedej  med  vsim drugim nar težavniši; in kdor bližnjiga ali božjo podobo v bližnjim   ljubi,   ta  gotovo   tudi   Boga  in   samiga   sebe ljubi, in torej vso Kristusovo  postavo  dopolni.    Po tem takim je le ljubezen do bližnjiga gotovo spriče-vanje prave notranje dobrote ali kreposti in znamnje  praviga  Kristusoviga  učenca: in to je vzrok, zakaj je Jezus ljubezen do bližnjiga v sojo edino zapoved, in nje spolno vanje v znamnje soj i ga praviga učenca,  ali kar je vse eno, v  spričevanje  prave kreposti ali ljubezni do Boga postavil. Zakaj ne v čuti lih,   kakor nekteri premalo podučeni po  napčnim menijo, ampak v delih obstoji prava ljubezen božja.— Nikjer Jezus, kjer od ljubezni do Boga govori, občutij ej a ali čutila ne tirja. Zakaj čutilo, čeravno zamore k delavnosti ljubezni nekoliko pripomoči,  vender samo na sebi nič cene nima, ako se v delavnost ne izide; zunej tega čutilo in njega moč ne visi od proste volje človeka in  po  njem  bi bilo za veči del ljudi nemogoče, Boga bolj, kakor nektere ljudi, postavim starše ali otroke ljubiti; in zadnjič tudi skušnja uči, de je to čutilo dostikrat goljufivo, ker se marsikterikrat tudi per takih ljudeh najde, kteri se zavoljo nekterih vunanjih pobožnih djanj ponapčnim  za  pobožne in Boga ljubi-joče imajo. Zatorej Jezus le dela ljubezni ali s poln o-vanje svojih zapoved v znamnje  sojiga praviga  učen-stva, ali kar je vse eno, v znamnje ljubezni do sebe ali do Boga stavi.    Pri  sv. Jan. 14, 15.  pravi:  Ako me ljubite,  spolnovajte  moje zapovedi.    Pri  sv. Jan. 14,21. Kdor moje zapovedi ima, in jih spolnuje: tisti je, kteri me ljubi. I. list. sv. Jan. 2, 5.   Kdor njegovo besedo spolnuje, v tem je v resnici ljubezen božja popolnama. Sir. 2, 18. Kteri Gospo da ljubijo, njegovo pot derže. Vsi ti govori sv. pisma, kakor vidite, zlagujejo:  v čem ljubezen do Jezusa ali
112
do Boga obstoji; pa nikjer čutila,  ampak le spolno-
vanje božjih sapo ved k ti ljubezni tirjajo.
(Dalje sledi.)
115
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
moštra.
(Dalje.) Iz tega, kar smo do zdej od ljubezni do bližnjica rekli, se tudi lahko razumi, zakaj Jezus, kadar od poslednje sodbe govori, zaterduje, de bo ljudi le po delih ljubezni do bližnjiga sodil, rekoč: Mat. 25, 35-36. Jest sim bil lačen, in ste mi dali jesti; sim bil žejin i. t. d. Oe je namreč ljubezin do bližnjica, kakor smo zdej vidili, edino gotovo znamnje praviga Kristusovima učenca, in spolnjenje cele postave: je očitno, de je le tisti v resnici kreposten, kteri je zapoved ljubezni do bližnjiga spolnil,vsak drugi pa nekreposten ali hudoben. Po tem takim je dopernašanje ali opušenje del ljubezni do bližnjiga popolnama zadostni vzrok ali podbudik k sklenitvi sodbe , ali je kdo večniga obdarila ali pogubljenja vreden. — Tode to bi se utegnilo morebiti še komu čudno zdeti, de Jezus per naznanovanji podbudkov ali nagibov sodbe le od del dobrotnosti ali milosti govori, od del pravice pa, ktere so h ljubezni ravno toko in še bolj potrebne, clo nič ne spomni. — Pa tudi to bomo lahko zapopadli, če pomislimo, de dela pravice same na sebi še niso gotovo spričeva-nje ljubezni; nasproti pa, de dela milosti ali dobrotnosti do bližnjiga vselej tudi dela pravice seboj združene imajo. Dela pravice namreč, to je tiste, ktere so tudi po deržavnih zakonih zapovedane, in zatorej tudi od deželske oblasti persiljene biti zamorejo,  same na sebi
še  niso  gotovo  znamnje   ljubezni zato, ke'r jih  človek lahko tudi iz  drugih  nagibov,  kakor  iz ljubezni do bližnjiga spolnovati zamore.   Taki nagibi so, postavim, de bi sojo časno srečo uterdil; ali de bi sojiga poštenja in časti per ljudeh ne zgubil; ali de bi se mnogim neperjetnostim in pertožbam  odtegnil,  ktere so s prelomljenjem  pravice  navadno sklenjene;   ali pa tudi, ker zavoljo soje obilnosti nič posebne sile ali skušnjave nima, zakone pravice prelomiti; ali pa (kar je nar nižji in  nar navadniši vzrok)   de  bi  od   deželske   gosposke persiljen ali clo kaznovan ne bil. Ti in enaki nagibi znajo, kakor skušnja kaže, zadosti močni biti, človeka stanovitno per pravici proti drugim obderžati, če tudi nič ljubezni do bližnjiga ali nič  kreposti nima.    Torej dela pravice same na sebi še niso gotovo znamnje ljubezni do bližnjiga. — Drugači pak je sploh z deli milosti ali  dobrotnosti, ktere  se bližnjimu   skazujejo. Res je sicer, de se tudi dela dobrotnosti včasih lahko iz drugih nagibov,   kakor iz ljubezni do bližnjiga do-pemašajo , postavim:  iz zgol počutne ljubezni,  zlasti proti rojcam in prijatlam,  ali zavolj nedležnosti teh, kteri prosijo,  ali zavolj hvale  in veljave pri ljudeh, aliiz samopridnosti in upanja nasprotnih pomoč i. t. d.; tode ti nagibi so vsi taki,  de le nekterikrat in proti nekterim k dobrotnosti obudajo,  ne  pa k vsolni dobrotnosti  ali  k  dobrotnosti  do  bližnjiga,  pod kterim imenam je, kakor veste, vsak človek zapopaden. Kdor je  pa  bližnjimu   ali   vsacimu  človeku  pripravljen dobrotnost skazovati, kjer po tem takim tolikrat nič dobička upati ne more: tak mora gotovo vsakimu dobro hoteti, ali ljubezin do bližnjiga imeti.   Po tem takim so le dela dobrotnosti bližnjimu skazovane gotovo znamnje ljubezni do  njega. — Kjer  je   pa  resnična   ljubezin do bližnjiga, tam je drugič vselej tudi pravica z njo združena. Zakaj kdor bližnjiga toko ljubi, de mu dela dobrotnosti skazuje, h kterim ga nihče prisiliti ne more:  tak  mu  tolikanj   skerbnejši vse tisto stori,  kar pravica in poštenost od njega tirja, in kar je ne le sploh za srečo bližnjiga veliko potrebniši, ampak h čemur bi tudi od deželske gosposke persiljen biti zamo-gel.    Iz tega se tedej vidi,   de  dobrotnost do bližnjiga vselej  tudi  pravico  do njega v sebi zapopade , in de le dobrotnost je gotovo  znamnje ljubezni do njega, ne pa pravica;  desiravno brez  pravice ljubezni  nikoli biti nemore.    In  to je  vzrok,  zakaj Jezus le po delih dobrotnosti do bližnjiga sodbo sklene, od del pravice pa nič posebej ne spomni. De pa z deli dobrotnosti, po kterih bo sodil, ne počutno ali samopridno, ampak v solno dobrotnost, ali dobrotnost do bližnjiga zastopi, je iz tega očitno, ker vsake sorte ljudi: uboge, ptuje, bolnike, jetnike in skorej vse telesne dela milosti našteje, ktere vse in proti vsakimu le vsolna ne pa samopridna ljubezin skazovati zamore. — Zadnjič  bi  utegnil  še kdo vprašati, zakaj sodnik le od telesnih del milosti govori, nič pa od duhovnih, ktere so same na sebi še imenitniši, kakor telesne.  Tudi od tega se zamore lahko vzrok odkazati. Zakaj pervič je že dosti,   de je  le  toliko del milosti do mnogih   ljudi naznanjenih,   de  se  iz  njih ne kaka stranska ali samopridna,   ampak  vsolna  dobrotnost do bližnjiga razvidi;   drugič — de  nič  ne opomnim,   de so  duhovne  dela  milosti,  kar  njih  dolžnost  zadene, veliko bolj zgovoram podveržene, kakor telesne —je vsakimu očitno, de so telesne sploh težavniši, in veči zatajevanja  samiga  sebe  potrebne,  kakor duhovne; in de od tega, kteri je telesne zvesto dopernašal, ni dvomiti, de bi ne bil tudi duhovnih po dolžnosti spolnil. Ce tedej besede Jezusove od poslednje sodbe v kratko povzamemo,  se  vidi  de nočejo nič druziga reči,  kakor: Kdor je bližnjimu  vse tudi nar težavniši  dela  milosti skazoval, ta je pokazal, de bližnjiga gotovo ljubi; de
116
I
je   potem takim  celo  mojo postavo  spolnil,   in  kakor pravi moj učenec,  večniga  obdarila vreden,  vsak
drugi pa nevreden.------Tukej so eno rosno prejenjali,
in potem od ene druge poglavitne strani ljubezni,  namreč od nje osrečenja govoriti začeli.
(Dalje sledi.)
122
Projšnja farmanov   do   sojiga faj-
moštra.
(Dalje.)
B, Kakor je ljubezen do bližnjica — so djali — po eni strani pog-oja in mati vsih čednost, toko je po dru^i tudi vernica in porodnica vse večne in tudi nar veči časne sreče med ljudmi. In to je drug-a nar ime-nitnisi stran ljubezni do bližnjica, ktere duhovni učenik tudi ne bo opusal sojim učencam per vsaki priliki pred oči staviti in skazovati. — Le iz ljubezni in po ljubezni pride nar veči lastna, ptuja in občinska sreča. To sprevidimo že lahko iz nje natore, če je le nekoliko premisliti hočemo.
a) Iz ljubezni izvira pervič nar obilniši lastna sreča človeka. Ljubezen namreč kakor sebi, toku tudi vsim drug-irn le dobro hoče; tedej je prosta vsi^a hu-dig-a poželjenja in djanja: in zatorej ostane tudi prosta vsih nesrečnih nasledov, kteri navadno iz hudig-a poželjenja in djanja izhajajo. De nam bo ta resnica bolj razvidna, jo hočemo v nekterih izgledih posebej premisliti.
Ljubezen je — de tiste strasti, po kteri se je pervi ^reh rodil, nar pred opomnim — prosta vsig"a neizmernima poželjenja časti ali prevzetnosti in zatorej ostane tudi prosta toliko žlebov in ^renjkost, ktere so navadno s prevzetnostjo sklenjene. Pomislimo le nemalo, kakošen n ep o ko j dela prevzetnimu njegova vedna žeja časti in prednosti; koko ga muči z vednimi skerbmi, de bi se povzdig^nil čez drug-e, in te', kteri mu nasproti stoje, ponižali Koliko nevolje in jeze, koliko g"renjkosti in zamer mu ona napravlja, ker se jih zmirej dosti najde, kteri mu čast odrečejo, ali saj take, ki je poželi, ne skažejo! Koko mu vedno dela me^lo pred očmi, de sojih slabih lastnost in napak ne vidi in ne poboljša, in potem takim tudi pri ljudeh zmirej v slabim slovesu ostane in se zavoljo tega teško ali morebiti nikoli k veči sreči povzdigniti nemore. Koko ga ona neprenehama slepi in prekanuje, de v sojih majhnih sprednostih visoke popolnosti vidi, drugih velike čednosti pa za priproste in vsakdanje prikazni ima! in koko ga zavolj teg"a tolikrat k zasmehljivimu bahanju in povzdigovanju samig^a sebe , tolikrat k nespodobnimi sojog^lav-nim prepiram in pravdam, tolikrat k zaničvanju in opravljanju drugih ali elo k očitnimu taptanju njih pravic zapelje, in ^a po tem takim vsim zopernig^a in odljud-niga, od nasprotnikov pa, kterim ljubezni manjka, do čertenig^a in sovraženig^a stori; kterimu potem enako z enakim povračajo, in jame, ki jih je drug"im kopal, z njegovimi lastnimi padci polnijo ; toko , de se pred ali pozneje, v veči ali manji stopnji vselej gotovo zgodi, kar pregovor pravi, de prevzetnost gre pred padam. O srečna ljubezen, ktera nas z zatero te g^erde strasti od toliko nje žalostnih nasledov resi!
Enako žalostne in nesrečne nastope ima lakomnost in skopost. Koliko truda in nepokoja, koliko skerbi in strahu napravlja človeku ta huda strast! Kakošne vroče misli mu vedno dela, de bi soje premoženje pomnožil, ali škode obvarval, in kakošno g"renj-kost in žalost, če je le kako majhno pomanjsanje terpeti mog-el! Koko ga stori terdiga in neusmiljeniga proti sebi sam i mu, ker g-a neprenehama žene in sili, tudi na soj potrebni pokoj pozabiti, de bi le kej maliga k sojimu zaklada priložil,  ali clo pomanjkanje in lakoto terpeti,
¦ 9     ¦
de bi sojina pivemoženja ne pomanjšal! Kokd ^a stori jnalo ljubljenima ali clo čertenig-a od teh sojih, kterim tudi nar manjši nedolžnima veselja ali morebiti tudi spodobnima živeža in oblačila ne privoši! V kakošen hud sloves in'Stud ga pripravi pri vsih drugih, kteri z ujim kej opraviti imajo: s kterim se vedno ruje in poganja, in velikrat zavolj nar manjši dobička ali nar manjši škode clo tožbe in pravde počenja! —• In ker vsaka strast pri človeku, če je z vso močjo ne zatira, zmirej rase in momočniši prihaja: toko tudi lakomnost, kader je enkrat v strast dozorela, zmirej rase in višej poganja, in kmalo toko deleč prirase, de ne pozna ne mere ne mejnikov, in de ne le na vso spodobnost in usmiljenje pozabi, ampak tudi* očitnih pravic ne spoštuje, in po krivih potih dobička iše: z lažmi , zvijačami, goljufijo, zatiranjem nevednih in sirot, s skrivnim kup-čevanjem in priderževanjem, z jemanjem prepovedanih obrest, ali clo s krivičnimi pravdami in krivimi prisegami: in toku človeka ne le ob ves notranji pokoj, ampak tudi, če njegove krivice na dan pridejo, v očitne kazni in z njimi ob poštenje in premoženje in vso njegovo vunanjo in notranjo srečo pripravi! Prav resničen je tedej pregovor, de lakomnost je korenina vsih "pregreh^ in ravno toko tudi drugi, kteri pravi, de lakomnik je sovražnik vsih^ nar bolj pa samiga sebe, — Per tem ima lakomnost še to posebno nevarnost, de se od konca v podobo čednosti zavija, in človeka zapelje, de sojo lakomnost le za veči pridnost, in sojo skopost le za pametno šparovnost derži. Zatorej mora vsak, kteri hoče ti strasti oditi, pazin biti, kaj drugi od njega mislijo; in če najde, de ga sploh za skopiga imajo, ali če mu tudi le nekteri skopost očitajo, ne mervice dvomiti, ampak hitro sekiro nastaviti, de pozneje morebiti ne pride zdravilo prepozno. —
Ravno toko je Ijubezin — de še nekterih izgledov opomnim — prosta vsiga nečistiga poželjenja in djanja ali strasti nečistosti. Zakaj ona spozna, koko hudobno je, namene stvarnika in zapovedi vere in der-žave zaničevati, in visoko človeško natoro ob nje nar veči vrednost in lepoto pripraviti. Zatorej pa ona ostane tudi prosta vsih tistih pogubljivih nasledov, kteri-se toko množno iz nje izhajajo. Oh, koko zlo se goljufajo vsi nečisti, ker sladnosti v strupu in med ter-njem išejo! Kokt) tiransko jih žene in terpinči njih nečista žeja, in jim noč in dan pokoja ne da I Koko ji vse kar imajo in premorejo: sojo vest in soj pokoj, sojo čast in poštenje in premoženje, ja tudi soje zdravje in nazadnje clo sojo vero v dar prinesejo! — Tode ob kratkim so pretekle leta njih sladnosti, in potem — jih vidimo hoditi ali laziti, koker osebe, kterim je znamnje njih djanja z debelimi čerkami na obličji zapisano; koker osebe, pri kterih je notranja zadovoljnost bežala; ali pa očitna nesramnost nastopila; koker osebe, pri kterih se je nekdanje premoženje grozno pomanjšalo, ali pa tudi do čistiga spraznilo; koker osebe, kterih leta so ob kratkim minule, in kterih sreča je zginila, kakor kamen, kteri se v morje verze I — Spominja vre(Jno je, kar sv. pismo od poslednjiga takih ljudi pravi. Glej Sir. 9, 10.
(Dalje sledi.)
123
130
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
mojštra.
(Dalje.) ^ Premislimo k zadnjima le še nekoliko žalostne na-slede netreznosti ali pijanosti. Koko studna in na-^njusna je ta strast že sama na sebi, ker človeka clo pod živino poniža: zakaj živina ne je in ne pije tolikanj, de bi moč in zavedo z^^ubila; le človek je to storiti in se tokii delec pozabiti v stanu! — Kok6 zaničljivig-a se stori v pijanosti vsim, kteri so nje^ovi^a vedefija priča! Koko nerodno ali clo studno je njegovo kretenje; koko nespodobno njegovo g-ovorjenje, ce vender še govoriti za-more; kakosne neumne ali nesramne besede ali kletve g-redo iz njegovih ust! Kolikrat se primeri, de v pijanosti razglasi skrivnosti, na kterih je njemu ali drugim nar več ležeče; kolikrat zmudi ali pokvari nar imenit-niši dela sojina poklica, ali pa od drugih mu izročene; kolikrat se v pravde in prepire ali clo v boje in pretepe zaplete, ali v drug-e ostudne djanja po^rezne, kterih se potem celo soje življenje kesa I Koko mora vpasti in poginiti vse zaupanje do tacigfa človeka per vsih, kteri njeg;ovo strast poznajo! Kdo, kteri je pametin, bo ta-kimu kako važno opravilo izročil, ali mu kako skrivnost zaupal, ali ga v kakošno bolji in vrednisi službo odbral! — Pa koku nesrečin je tak človek še po mnogih drugih straneh! Koko tiransko ga muči in peče njegova vedna žeja v treznih urah, ktera je že sama na sebi toko nepokojna in nadležna, de kratko slast, ki jo pri pitji vživa, deleč prevaga! S kakošno nevoljo in zamerzo in koko vnemerno in poverhama tak človek v treznosti soje opravila opravlja, in komej dobe čaka, de bi se jim spet odtegniti zamog'el! Koko žalostno pa de stoji z njegovim gospo da rs t vam in premoženjem, ni treba, de bi vam pravil; ker v vsakdanjih izgledih sami lahko vidite: koko hitro so kleti in hrami tacih gospodarjev spraznjeni; koko kmalo so njih strehe ster-g-ane; hlevi jasni, in njih lastine prodane ali pa v zastavi , če jim kak dobroten varh še ob času rok neza-veže; in koko kmalo vidimo take ljudi v starih in oguljenih oblačilih okrog laziti, brez de bi jih kdo pozdravil, ali pa tudi v merzlim vremen\i clo v stergani suknji na sončne kraje postajat hoditi, de bi se ogreli, ker jih njih stari prijatel nič več greli nemore! — Ka-košna žalost mora tudi še take gospodarje obhajati, če
vodi pa ne. Iz perviga so jo našli plavajočo na rudečim in mertvim morji in mnogih driizih morjih in jezerih južne Evrope in Azije, in nar več smo je dobivali iz Egipta in Judeje; v poslednjih časih pa kopljejo asfalt tudi v gorskih iamali na Francozkim, Rusovskim , Švedskim, Švajcarskim, Ceskim i. t. d. Na žerjavci raztopljena in z drobnim peškam namešana da prav terden tlak, ki vedno suh ostane in za tega voljo tudi za mostovže, gnojniša, veže, hleve i. t. d. dobro služi. Dobi se po vsih večih mestih na prodaj cent po 4 gold. in 10 kraje, srebra.                         Vredništvo.
kterikrat v treznih urah pomislijo, koku nesrečni so tudi ti, kteri z njimi živeti morajo; koko morebiti njih žene noč in dan jokajo, in sojo in sojih otrok nesrečo obžalujejo; koko jih morebiti, kader pijani domu pridejo, neusmiljeno bojujejo in pretepajo; kake izg-lede de vidijo njih otroci; koko je njihizreja zanemarjena; koko njih premoženje zapravljeno; koko vsa njih prihodnja areča in preskerba vstavljena ali zaderžana! — Ce je že to velika hudobija, le eni^a saniig'a človeka s sojim zadolženjem za celo življenje nesrečnig-a storiti, kakošna je še le ta: zavoljo nečimerne samo^oltne plasti srečo in pokoj cele družine za dolg;o ali vso prihodnjost lahkomišljeno podkopati! Oh, cela truma žalostnih nasledov je s to strastjo sklenjena! In ven-der vam nekterih iz med njih še clo opomnil nisim in jih tudi opomniti nesmem, de čistih ušes ne razža-lim. Le to samo še pristaviti moram, de so taki ljudje, če so v zakonu, dostikrat clo ubijavci, akoravno za njih ubijanje nobeden drug* ne ve, kakor eden. Ni čuda torej, de sv. pismo (I. Kor. 6, 10.) pijance (to je take, kteri so navadi pijanosti vdani, zakaj ne takih, kteri se iz nevednosti ali nepaznosti kterikrat vpijanijo, ampak le tiste, kteri z dobrim spoznanjem ali iz navade pijančjejo , pijance imenujemo) med tiste grešnike šteje, kteri ho^jiga kraljestva ne bodo 'posedli, O prosim vas ljubi moji stariši, in zlasti vi g-ostini in vsi drugi, kteri zavoljo sojih opravil pogostniši priložnost k pijanosti imate: varujte sebe in soje otroke te ostudne živinske strasti, ktera zraven toliko hudih nasledov tudi še to posebno žalostno lastnost ima, de je nje poboljsanje tokd grozno težavno, in de se redko kteri najde, kteri, če se ji je enkrat vdal, bi toku srečen bil, de bi se iz nje jeklenih verig
iztergal.
(Dalje sledi.)
131
151
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
moštra.
(Dalje.)
Ravno to, kar smo od napuha, lakomnosti, nečistosti in pijanosti rekli, velja tudi v veci ali manji me'ri od vsih drug-ih poplavnih in posebnih strast: od nevožljivosti, požrešnosti, jeze, lenobe, ne-pokoršine, lažnivosti, opravljivosti i. t. d. Cela truma terpljenj in nesreč iz njih izhaja, toko de je malo
žlebov na svetu, kteri bi dru^e vire ali vzroke imeli; in vse pregrehe in strasti nam vpijejo z enim glasam, kar sv. pismo s temi kratkimi besedami oznani: Izai. 48, 33. Za hudobniga ni miru (^srecej, reče Gospod. Koko velika je tedej sreča, ktero Ijubezin človeku prinese že od te plati, de ga od toliko zlegov in terpljenj otme, ktere is hudiga poželjenja in djanja izhajajo ! —
Tode 8 tem ljubezen še ni dovoljna. Nji namreč še ni zadosti, de se le hudiga poželjenja in djanja varuje; ampak ona si z enako zvestobo tudi za vso nasprotne čednosti prizadeva, tedej namest napuha skazuje ponižnost; namest skoposti darljivost in postrežnost; namest nečistosti čistost i. t. d. In ker je natorski red od nar modrejši stvarnika toko osnovan, de navadno fto je kolikanj se brez škode viših namenov zgoditi zamore,} iz dobrih djanj tudi dobri nasledi izhajajo: koko velika je sreča, s ktero Ijubezin spet po ti plati soje zveste služabnike obdaruje! —
De le po večim in semtertje kak izgled opomnim: Kakošno lepo mesto najde dostikrat le ena sama ponž*^na beseda iz Ijubijočiga serca izrečena! Koliko jeze vto-laži; koliko krega in prepira odverne; kakošno pošto vanje ponižnimu samimu nakloni, ali morebiti cio k nar veči prijaznosti ali dobrotno s ti do njega obadi! — Koliko nar lepši veselja pripravlja dobrotnikam darljivost in postrežnost; & kakošnimi prijetnimi čutili dobrih djanj njih vest oblažuje; h kakošni hvali in hvaležnosti ona dostikrat obdarovane obudi; koko njih dobro ime povzdigne in vse dobre, ja tudi hudobne k njih poštovanji nagne, in kjer koli potrebujejo, k nasprotni pomoči in postrežbi obudi! —Dalje s kakošno srečo in blagostjo obdaruje soje zveste naslednike čistost? Kakosin notranji mir in veselje jim zmerej ohrani; koko varuje in uterdi njih zdravje j s kakošno lepoto kinči obličje mladenča in device; koko prosto razpleta in zveršuje njih umnost in brihtnost; kakošno pošt o vanje in Ijubezin jim pri vsih pridobi; kakošno spretnost in pripravnost za vsak stan jim uterdi! —
Enako velja od vsih drugih čednost, od kterih, de ne bo govorjenje predolgo, le eno samo še v misel vzamem, namreč %vesto delavnost v sojim poklicu, kteri je lenoba ali pohajkovanje nasproti. Koko obilno de je večidel povračilo pridne delavnosti že tukej, ne dvomim, de bi ne bili že večkrat sami priča bili. Tode m ar sik ej dobriga ima delavnost v sebi, kar jih veliko ne pozna, ali saj premalo čisla. Ena imenitna dobrota delavnosti, ktere jih veliko ne čuti, je že ta, de nas od neterpljive dolgočasnosti otme. Ko bi vi imeli več praznikov eden za drugim, koker jih pa imate, in ko bi o praznikih clo nič delati ne smeli: tedej bi se prepričali, koko neprenesljiva je dolgočasnost, in kakošno dobroto nam je stvarnik skazal, de nas je k delu vstvaril. Mislite si postavim jetnika, kteri je le na tri ali štiri dni v ječo obsojen, kjer clo nič dela nima; in to vem, de bi že drugi ali tretji dan nobeden iz med vas, če tudi nar terji delo ima, z njim menjati ne hotel.
(Dalje sledi.)
152
?155
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
moštra.
(Dalje.) To nam pokažejo tudi sami pohajkvavci, kteri, ce ravno stanovitno delati nočejo, vender vedno s ka-košnim majhnim delam ali raztresenjem soj dolg čas preg-nati žele. Še veči dobrota delavnosti pak je ta, de vse telesne ude in moči uterdi. Poglejte le — so djali — soje roke, koko debela in terda je koža na njih, toko, de vam nič ne de, če tudi se toko rogljate ali gerčaste reči prijemate: med tem, ko bi si mehkužen mestnik, če bi za-nje prijel^ po celi roki rane naredil. To kar na rokah vidite, stori delo na celim životu. Zato se pa tudi ni čuditi, de so kmetiški ljudje toko terdni in močni proti mestnim. Pa morebiti porečete: Delati bi že hotli; tode toko težke dela opravljati, kakor jih naš stan seboj prinese, to je preterdd in preveč. Na to bivam jestvedil marsikaj odgovoriti. Pervič ne smete misliti,de so telesne dela težavniši, kakor duhovne ali umske. Res je sicer, de so nektere umske dela ložji; pa je tudi več telesnih takih. Ce pa take umske in telesne dela sku-pej primerimo, ke'r se morata život in um enako vpenjati, tam so večidel umske težavniši koker telesne. To smete meni verjeti, ki oboje poznam; pa tudi skušnja to poterdi: zakaj med temi, kteri se s težkimi umskimi deli vpirajo, se jih veliko več najde, kteri zgodej v grob gredo, kakor pa med temi, kteri težke telesne dela opravljajo. Zraven tega pri vaših delih tudi to ni spregledati, de težke dela lahko vedno z menj težavnimi spreminjate, in de je le malo tednov v letu, kjer bi zapore dama terdo delo imeli. Pa tudi takošni tedni, mislim, de so velika dobrota za vas. Zakaj pri takim delu, ker vam pogostama pot na čelu Btoji, se vam život spoti, in toko vse nepridne sokove in z njimi tudi vse semena bolezni iz sebe odžene. Le poglejte mestne ljudi, kterim ta dobrota manjka, koko jih vedno bolezni tarejo, koko nekteri skorej v celim sojim življenji nikoli prav zdravi niso, in koko veliko menj jih je proti kmetiškim, kteri bi veliko starost doživeli. Zunej tega je dobrotljivi Stvarnik z vašim delam tudi še mnoge veselja združil, kterih bogati mestnik skorej ne pozna. Koko sladko vam je ispanje po dokončanim delu; med tem ko marsikteri bolehni mestniki dostikrat cele noči prečuti morajo! Koko vam diši po takim delu jed in pijača! — Ena t^kleda sočivja ali kake močnate jedi, en kos čer-niga kruha in na zadnje en korec merzle vode sevam bolj prileze in vas bolj poživi, kakor mehkužne mest-Bike nar dražji gostarije. Per tem so tudi vaše poljske dela takošne, de se večidel v drušini zgode, kjer se lahko vedno eden z drugim pomenkjete ali clo » prijetnim petjem kratik čas delate, in toko sojo delavsko zadovoljnost k prazničnimu veselju povzdignete: med tem ko so dela z glavo večidel take, de se le v tihoti in samoti opravljati zamorejo. — — Čeravno se mi je zdelo — de nekaj od sojiga vmes
povem — de so Oni pri tem popisu kmetiški stan in njegove veselja nemalo preveč povzdignili, moram vender spoznati, de sim pozneje marsikterikrat, ko sim se Njih besed zmislil, dosti menj porajtal, kader sim si pri težkim delu kake debele kaple iz čela pobrisal.— Na zadnje so še pristavili: Kakosno srečo pa keršanska delavnost, zunej tega, kar smo do zdej opomnili, vsakimu človeku prinese, naj bo že gospodar ali gospodinja, ali hlapec ali dekla, namreč: kakošno obrajtanje mu pri vsih, kteri ga poznajo, nakloni; koko ga mnogih skušnjav in razujzdanosti obvarje; od toliko zlegov pohajkvanja in studne beračije reši; koko njegovo vest s sladkim čutilam spol njene dolžnosti oblažuje; koko mu k poštenimu dobičku, in preživku sebe in sojih pomaga, njegovo premoženje množi ali morebiti clo k bogastvu povzdigne; z eno besedo: koko ga ljudem koristniga, Bogu dopadljivi-ga, in kakor dobriga in zvestiga hlapca, kteri je v malim zvest bil, veliciga in večniga povračila vred-niga stori: to in enako ste že večkrat pri drugih priložnostih slišali. — Iz tega, kar smo do zdej rekli, se lahko sprevidi, koko tudi vse druge čednosti k prida in dovoljnosti človeka pripomorejo, in koko velika je sreča, ktera nam Ijubezin po teh sojih hčerih deli.
(Dalje sledi.)
v
166
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
moštra..
(Dalje.)
b) Pa kakor obilna je Ijabezin v uterjenji lastne sreče, toko bogata je tudi v podeljenji p tuje. Tudi to lahko iz nje natore ali lastnost spoznamo. Ljubezin namreč je po soji natori pred vsim pravična, to je, iiobenimu nic hudig^a in krivičnima ne želi in ne stori: tedej nobenig-a ne sovraži, nobenig-a ne zaničuje, nobenima ne zapelje, nobenimu nič po sili ne vzame, nobenima ne g-oljufa, nobeniga pokrivim ne razžali, nobenima ne opravlja, nobenima ne zatira, nobenig-a ne poškodje i. t. d. Koliko tedej že po ti plati k sreči bližnjig-a pripomore, ker nobenima v njeg^ovi sreči ne moti in ne zaderžuje! — Pa še obilni si je nje pomoček k sreči bližnjica po drugi nje poglavitni lastnosti, namreč: milosti ali dobrotljivosti. Zakaj ljubezin ni še s tem dovoljna, de le nobenimu Mq hudi°:a ne želi in ne stori; ampak ona je tudi mi-lostljiva ali dobrotljiva, to je, vsim vse dobro hoče in stori. Ona je pripravljena vsim postreči, vsim pristopiti, vse podpirati, vsim pomagati, vsim vse storiti, kar in kolikor se po pameti od nje želeti zamore. — O milost, o dobrotljivosti — so tukej soj glas povzdig-nili — o ti kraljica in vir ni ca vsih dobrih djanj in čednost! ti jedro in edino znamnje prave bratovske ljubezni! ti porodnica in uterdnica vse nar boljši in nar veči sreče! Oj, ti si kakor tiha reka, ktera, koder teče, vse bregove s cvetjem kinči! Ti si, ko svitla zvezda, ki tamno noč popotnikam razsvitla! Ti si ko angelj mili z nebes poslan, de revnim pot življenja g-lajštaš in solze terpijočim brišeš!   Ti materno razklenješ sojo
roko, in sprejmeš uboge sirote; ti hraberno soj škit povzdigneš, de varuješ vdovo zapušeno. Ti lomiš soj kruh lačnim, ti žejnim korec podaš zastonj; ti milo ogerneš nazig-a, in p tuj ca sprejmeš kakor brata; ti s kalnimi očmi sloniš pri postelji bolnika, ter mu pot s čela brišeš; ti skažeš usmiljenje jetni-kam in mertve spremljaš h g-robu ! Ti učiš modrost nevedne in dajaš dober svet dvomjočim; ti bratovsko svariš preg^rešne, in žalostne hladiš s tolažbo; ti po-terpiš s krivičnim, in roko milo k spravi pomoliš sovražnim; ti moliš in prosiš za vse žive in mertve! — Oh celo pot od perve luči tje do ^roba nas z dobrotami spremljaš; ja tudi se v grobu ljubih rajncih ne pozabiš, in v znamnje soje viteške ljubezni jim spomnike staviš, kterih tudi zob prihodnjih časov streti ni v stanu. O ti nar milši in nar bo^atši mati vse blagosti — in sreče, oh de bi ti obilniši med nami kraljevala!! Tukej so se, ko zadnje besede še niso polovice zrekli, na enkrat kakor blisk k sojimu pisavniku nazaj obernili, in tamkej delali, kakor de bi nekakih bukev iskali; tode eni zmed nas, ki so blizo okna stali, (oh naj nezamerijo, de vse toko odkritoserčno povem} so vidili, de jim je debela solza na bukve padla. —
(Dalje sledi.)
170
Prošnja farmanov   do   sojiga faj-
mostra.
(Dalje.)
Cez majhno so se z bukvami  v rokah spet nazaj ©bernHi, in pogledovali rekoč: Če je to gotovo, kar smo dosedej od lastne in tuje sreče govorili, ktero ljube-zin sojim naslednikam,   in  vsim   njih  bližnjim  prinese, ravno tok6 ne moremo dvomiti, de ona tudi k obcii ali narodski  sreči  nar  obilniši pripomore.    Mislite si le, so djali, faro, kjer bi vsi farmani od otroka do starčka pravo keršansko ljubezin do eden druziga imeli, kjer bi torej  nobeden prevzetin, lakomen, nečist, netrezen, nevošljiv,  togoten,  i. t. d. ne bil,   kjer bi nobeden no-benimu nič krivice ne storil, nobeden nobeniga ne sovražil, ne zaničeval, ne zapeljal, ne kradil, ne goljufal, ne opravljal, ne poškodoval i. t. d. in kjer bi si zraven tega tudi  vsi  farmani  pri  vsaki  priliki radi med seboj postregli in po mnogih potrebah eden drugimu na pomoč pritekli, ali z eno besedo, v vsih zadevah prijatelsko dobrotnost skazovali — kakošna sreča,  kakošno veselje bi bilo,   v taki fari prebivati! — Sedej pa si mislite,   namest  take fare,   celo tako   deželo,   celo tako kraljestvo, cel tak narod, — koko srečni bi bili vsi stanovi, vse družine,   vsi prebivavci v njem;  kakošna edinost,kakošen pokoj bi bil med njimi; kakošna zadovoljnost  in radost  bi pri njih prebivala;  h kakošni popolnosti bi pri njih lahko vse znanja in umetnosti dozorele ;  h  kakošni  brihtnosti in prebrisnosti; h kakošni poštenosti in čistosti zaderžanja; h kakošnim bogastvu; h kakošni moči in sreči bi se tak narod povzdignil; in-s kakošnim poštovanjem bi bil od vsih drugih časten in blagorovan!! — To je vidil in spoznal, so djali, že davno pred nami nar modrejši kralj Salomon, kteri nam je v sojih pregovorih veliko skritih, nar važniših resnic razodel in vsim prihodnjim rodovam v nauk popisal.    Preiskoval je namreč,  kakor se modrimu spodobi,  skrite vzroke in pričetke  mnogih  reči in zgodb na svetu, de bi od tod ljudi učil, koko si zamorejo istoke hudiga zamašiti, in vire ali studence dob riga odpreti.    Med drugim je preiskoval tudi, od kod de pride, de so ne-kteri narodi prebrisani,   mogočni,  imenitni; drugi nasproti nevedni, revni, zaničevani: in najdelje tega obojniga edin vzrok—pravico, to je: de tiste ljudstva, ktere pravico  poštujejo  in spolnujejo,   so mogočne in slavne; ktere jo pa zaničujejo  in v nemar pušajo, so revne in zaničevane.    In od tod je zapisal nauk za vse prihodnje rodove s temi kratkimi besedami, ki jih v bukvah, ktere mi sedej v rokah vidite, namreč v bukvah pripovist v 14. pogl. 34. v. beremo: PK A VIČA LJUDSTVO   POVZDIGNE,   PREGREHA  PA  NARODE  V REVŠINO PAHNE.   Oh! so tukej zavpili in s sključenimi  rokami   bukve  kviško   povzdignili,  oh!   so   djali, de bi jez zamogel to resnico po vaseh in mestih s trobent ni m glasam oznanovati! de bi jo zamogel na uho zupivati vsim, kteri za pameten nauk še niso popolnama gluhi postali! de bi zamogel storiti ali pripomoči, de bi ljudje tehkotnost in velikost te resnice obilniši spoznali in čutili,  in jo povsod pred očmi imeli!   de  bi si jo zapisali (tukej so začeli neizrečeno hitro govoriti), de bi si jo zapisali na vse kraje in mesta,  kamor  se njih oči obračajo;   de  bi  si jo  zapisali na vrata sojih vež
in hiš, in na vse stene sojih prebivališ; de bi si jo kupci in prodajavci zapisali na vse soje prodajnice (štacune) in stane po tergih, in na vse soje vage in mere in vatle; de bi si jo rokodeli zapisali na soje delavnice, in vse kraje, kjer soje rokodelstvo opravljajo; de bi si jo gospodarji kmetij in vinogradov zapisali na vse soje hrame in klete, na vse soje mejnike in plotove, na vse soje pluge in kose; de bi si jo gospodinje zapisale verh dur sojih kuhin in hlevov, in na vse soje omare in predale, na vse soje serpe in grablje; de bi si jo vsi zapisali globoko v serce in spomin, in jo premišljevali zjutrej kader vstanejo, podnevi, kader soje delo opravljajo, in zvečer preden spat gredo,ja de bi jo v ponočnih sanjah na stropih in tramovih sojih spavnic z gorečimi čerkami zapisano vidili, in se z njo pri vsih sojih sklepih in delih k razumnosti in zvestobi, k treznosti, pridnosti in delavnosti podbudovali! — de bi razumeli tudi in zapopadli modrost pregovorov, s kterimi nam naši spredniki ravno to resnico v mnoge podobe oblečena pred oči stavijo, in s kterim nam vpijejo in spričujejo, de človeka narveči razumnost je pravica; de ferf-vično blago nima teka; de en krivičen vinar deset pravičnih odžene; de dvojna vaga je pred Bogam gnjusoba; de lak in zvijača pogine, le resnica in pravica ostane; de kdor drugim jamo koplje, sam va-njo pade; de kdor %a tuje blago prijema, na dnu za kačo prime; de dobra vest je nar bolji zglavje; de pošteno nar delj terpi; de pravica hišo zida, goljufija pa zidano z rokami podere; de je vsak (po sojim pravičnim ali krivičnim zaderžanji) soje lastne sreče kovač; — de po tem takim, kar Salomon od celih narodov zaterduje, tudi od posamesnih ljudi, in po enakim tudi od posamesnih družin, krajev, mest i. t. d. velja; de tedej pravica človeka, družino, vas, faro, kraj, mesto, deželo in cel narod povzdigne, pregreha pa v revšino pahne. — Pri teh besedah so se globoko oddihnili, in resnobno po nas pogledaje, z bukvami k sojimu pisavniku nazaj obernili. — Tode še dolgo po tem, ko je glas njih besede vtihnil, so možje nepremakljivo tje pred-se gledali, in matere so sedej tje, sedej sem glave zabračale in kakor s prašavnimi očmi ena drugo pogledovale.—
174
Prošnja, farmanov   do   sojiga faj-
mostra.
(Dalje.)
Cez nekaj časa so se spet nazaj obernili, prijazno po nas pogledali, in s povzdignjenim, mehkim glasam rekli; Poglejte ljubi moji! so djali, kakošno zapoved nam je nas nebeški učenik dal, ktera ob enim vse čednosti ali vso krepost v sebi zapopade, in nam zraven tega tudi edino pot k naši časni in večni sreči odpre!-
Oh kakošno modrost, kakošno globoko, spoznanje resnice in človeške natore razodeva že ta edina zapoved, in koko zginejo pred njo in tem, kar ona v sebi zapopade, vsi nauki in skladi modrijanov starih in poznejših časov! Premislimo jo le še nekoliko od te plati: Koko pri prosta je ta zapoved, in vunder, koko visoka! koko enojna, in vunder toko široka! koko lahka, in vunder toko globoka!
Koko prlprosta je ta zapoved! vsak otrok jo lahko ume, in kaj ljubezin tirja, vediti zamore. — In vunder je od druge plati toko visoka, toko globoko, namreč iz spoznanja resnice in človeške natore posneta, de je noben modrijan poprej znajdel ni, in potem ko je znajdena, je nobeden ovreči ni v stanu. Koko globoko je posneta, pravim, iz spoznanja resnice! Zakaj le to je resnična krepost, kar in kolikanj iz ljubezni pride, nič pa, kar iz ljubezni ne pride. Koko natanjko tedej odkaže ta zapoved mejnike prave in goljufive kreposti! Vsako tudi nar manjši djanje, ktero je v nje duhu storjeno, je resnična krepost; vse drugo pa, nej bo po vunanjim še toko veliko in bliskotno, je le videz kreposti in laž. Drugič, koko globoko je posneta ta zapoved iz spoznanja človeške natore! Človek ima namreč, kakor veste, dvojno natoro: duhovno in po-čutno. Po soji duhovni natori je namenjen h kreposti; po soji počutni k blagosti ali sreči. Obojnimu temu namenu zapoved ljubezni popolnama zadosti. Ona namreč
vlada človeka k nar popolniši kreposti, in ob enim ga pelje tudi k nar veči časni in večni sreči, kakor smo že predej obilniši skazali.
Dalje koko enojna je ta zapoved, in vunder toko široka! Enojna je, kakor vsak vidi, zakaj le ena je in edina, — in vunder je po sojim zapopadku toko široka, de vso krepost, vse čednosti v sebi za-popade. Kjer je ljubezin, tam so vse čednosti; kjer ljubezni ni, tam nobene ni.
Zadnjič, koko lahka je ta zapoved, in vunder toko globoka! Lahka je, zakaj ne le nič težkiga nima ljubezin v sebi, ampak veliko več sladkost, ali kakor sv. pismo pravi (Mat. 11, 30."): Moj jarm je sladak in moje breme je lahko. — In vunder je ona po sojim bitji toko globoka, de vekomej ohrani. Zakaj, LE LJUBEZIN OHRANI; to zahteva že nje natora, in to nam kaže skušnja v djanji; vse kar ona ljubi, tudi ohraniti hoče. In ker ljubezin ne bo nikdar nehala ljubiti, tudi ne bo nikdar nehala ohraniti teh, kteri ljubezin v sebi, in»med sabo imajo. Torej pravi sv. pismo (I. Jan.4, 16.): Bog je ljubezin, in kteri ostane v ljubezni, ostane v Bogu, in Bog v njem. In drugod: (I. Kor. 13, 8.) Ljubezin ne bo nikdar nehala. (I.Jan. 3, 14.) Kdor pa ne ljubi (bratov) ostane v sme rt i. — O padimo torej na kolena, in zahvalimo se svojimu nebeškimu učeniku, de nam je po soji neskončni dobroti kraljevo zapoved ljubezni z nebes prinesel, in nam z njo ob enim zapopadik cele postave, znamnje vse prave kreposti in zastavo naše nar veči sedanje (lastne, tuje, občje) in prihodnje večne sreče dal! —
(Dalje sledi.)
175
195
Prošnja farmanov do sojiga faj-
moštra.
'       (Dalje.)
Čutim — so po daljšim premokljeji rekli — de sim se enmalo preveč odtegnil od sojina namena; zakaj le bolj kratko sim vam hotel opomniti, kaj de bo duhovni uce-Dik od ljubezni — poglavitne zapovedi naše vere — sojim učencam skladal in skazoval. Se samo zastopi, de jim bo od vsiga te^a le take nauke odbral, ki so njih otročji umnosti primerjeni, in za njih starost koristni. S temi nauki bo sklepal priserčno opominjevanje, si to nar lepši in nar veči zapoved precej v soje mlade serea vtisniti, in jo pri vsaki priložnosti prot sojim šolskim tovaršem in vsim drugim, kolikor vejo in zamorejo, v djanji spol-novati.
Tode, porečete morebiti: Sej taki majhni otroci, kakor so šolarji, še nimajo ne zmožnosti, ne priložnosti drug-im Ijubezin v djanji skazovati. — Pa jez mislim, so djali, de tudi že otroci zamorejo veliko v ti reči storiti, in de ravno šola jim k temu nar lepši in nar po^ostniši priložnosti nakloni. In čeravno 190 le majhne reči, s kterimi drug"im postreči ali Ijubezin skazati zamorejo, so vunder zadostne, jih po njih otročji zmožnosti zg-odej v sp*olnovanjl te nar po^Iavitniši zapovedi vaditi in poterdovati. Prestavite se v duhu, so djali, le majhen čas v šolo , kader se otroci va-njo snidejo. — Koliko prigod in namer imajo tukej, eden druzimu prijaznost in pomoč skazati! Temu, postavim,
— so jeli hitro pripovedovati — manjka ridala ([ravnila, Lineal), unimu papirja, tretjimu černila, četertimu dobra vrezanig-a peresa, spet enimu se je kej pokazilo, kaki-mu druzimu drug-a nesreča primerila, de pomoči sojih tovaršev potrebuje. Nar večkrat pa se zg-odi, de ta ali uni kake reči, ki se je učiti ima, dobro ne u^me, in torej kacig-a druzig-a, de bi mu pokazal, prosi. Če uče-nik soje šolarje večkrat opominja, de nej radi eden druzimu pomagajo in postrežejo, g-otovo ne bo nobeden zastonj prosil; in otroci se bojo kmalo navadili, posebna veselje iz tega imeti, če eden druzimu kej dobrig-a storiti, in si toko pred Bog-am dopadajenje, pri sojih to-varših pa njih prijaznost in hvaležnost zaslužiti zamorejo. Otrok bog-atih starišev, kteri bo tukej morebiti marsi-kteri kosic kruha sojimu revnimu šolskimu tovaršu odlomil, ali mu morebiti tudi včasih kak krajcar za popir ali dru^e reči od sojih starišev sprosil, se bo tukej zgfodej učil spoznati, de je še kej lepšima na svetu, kakor zale oblačila, ki so mu jih stariši napravili,in še kej boljšig-a, kakor vsaki dan cvertje in vino na mizi. Pa tudi otrok revnih starišev, kteri bo bistro g^la-vico imel, in se dobro učil, se bo tukej prepričal, de tudi on še kej velja, ja de je nekej v človeku, kar ga visi povzdigfne, kakor bog-astvo in lepota; in se bo veselil, kader bo v soji borni suknjiči okrog- in okrog od šolskih tovaršev obdan, jim kake težavniši šolske nauke skladal. — Pa koliko drugih priložnost imajo še otroci, v šoli in zunej šole, eden drug-imu kej prijetniga storiti, se za eden druzig-a ponesti, eden druziga kake nesreče varovati ali iz nje pomag-ati, se prijazno kakih pog-reškov ali pomot opomniti i. t. d. Ja tudi sar.o usmiljenje, ki si ga eden druzimu skažejo, je lepo spriče-vanje in lepa vaja bratovske ljubezni, in zna morebiti pri marsikterimu  zmed  njih  clo  posebno   prijaznost  za
celo življenje vterditi.
(Konec sledi.)
198
Prošnja farmanov do sojiga faj-
moštra.
(Konec")
Pa ne le lepi izgledi usmiljenja in postrežnosti, ampak tudi nasprotni slabi bodo pripom.ogli, šolarje k ljubezni in prijaznosti do eden druzig-a podbudovati. Ako ima namreč le šola po celim, to je, čez in čez dober duh (kar se pri dobrim učeniku vselej dočakovati sme) , toko bodo tacig"a, kteri se bo zoper Ijubezin ali usmiljenje preg-rešil, vselej vsi drugi z ne volj o pogledali in nad njim godem j ali: in to bo ne le njega, ampak tudi vse druge učilo, se v prihodnje tacih djanj sramovati. —
Zunej tega ima učenik tudi še mnoge pomočke v
199
soji oblasti, otrokam Ijabezin do drug-ih vdihovati, in jih v Dje spolnovanji vaditi: postavim, ce lepe djanja šolskih ali drugih otrok, ko jih vidi ali sliši, očitno hvali in posnemati priporoča; ali če jim včasih, zlasti v na-domestenje ali povračilo dobrig'a zaderžanja kake lepe prig-odbe (historije} od ljubezni, hvaležnosti, posebne prijaznosti i. t. d. ali tudi kake izglede od usmiljenja do živine in nje nasprotne hvaležnosti serčno in ginljivo pripoveduje; ali če pri kakim večini razžale-nji tistiga otroka, kteri je bil od druziga razžaljen, nakloni, de sojimu razžaljivcu očitno odpusti, in mu roko poda; ali pa tudi, če včasih on sam kakimu otroku, kteri je kaznovan biti zaslužil, neke j ali celo kazin zanese s tem vgovoram , de ti, kteri so bili razžaljeni, ali tudi cela šola za-nj prosi. — O kakošno veselje bodo otroci imeli, če bodo vidili, de je njih tovaršu učenik na njih prošno kazen odpustil, in koko jih bo dopa-dajenje njih učenika, in hvaležnost sprosteniga k ena-kimu usmiljenju v prihodnje, in k ljubezni med seboj podbudovala! — Zadnjič ima šola verh vsiga tega, kar smo dosedej rekli, tudi še to posebno koristnost, de otrokam tudi doma veliko pogostniši priložnosti prinese, eden drugimu postreči in si na pomoč priti. Zakaj v nobeni reči otroci bolj pomoči eden druziga ne potrebujejo, kakor pri pripravljanji za šolo, kjer imajo torej sestre in bratje vsak dan veliko prilik, eden drugimu kej pokazati in pomagati, in se toko veliko pogostniši v skazovanji bratovske ljubezni vaditi. —
Ce po tem takim vse, kar smo dozdej od nar ime-nitniši lastnosti lepe obhoje, namreč od ljubezni do bližnji ga govorili, še enkrat skupej vzamemo: mislim de mi bote radi poterdili, de otroci v šoli ne le nar popolniši nauk od nje prejmejo, ampak tudi nar lepši in narmnožniši priložnosti, jo v djanju spolnovati, za-dobe. — In to, mislim, je nar veči korist, ki ga šola otrokam, in po njih celimu narodu prinese, ali prinesti zamore. Zakaj ne dvomim, de ste prepričani, de leljubezin nam življenje osrečuje in lepoti. Z ljubeznijo je raj na svetu; brez ljubezni — pekel. Od druge plati pa nas tudi skušnja uči, de le z otroci se še kej opraviti da, z odrašenimi pa — je težava. — Tukej so omolknili, in glavo od nas tje na stran prot tlam nagnili.
(Druga polovica zaostane.)