29
Etnolog 30 (2020)
LJUBITELJSKO GLEDALIŠČE KOT NAČIN
PREŽIVLJANJA PROSTEGA ČASA
Ana Vrtovec Beno
IZVLEČEK
Avtorica v prispevku predstavi specifično preživljanje prostega časa, tj. pridružitev igralski zasedbi
ljubiteljskega gledališča. Na podlagi terenskega dela, opravljenega med različnimi ljubiteljskimi
gledališkimi skupinami v Sloveniji, med drugim razjasni: zakaj se posameznik odloči za izbrano
obliko prostočasne dejavnosti; kaj od udejstvovanja pričakuje; kaj mu tovrstno sodelovanje pomeni
in omogoča.
Ključne besede: prosti čas, ljubiteljsko gledališče, skupnost, socialna funkcija, druženje
ABSTRACT
In this article, the author presents a particular way of spending free time: joining an amateur
drama group. On the basis of field work carried out among different amateur drama groups
around Slovenia, the following are discussed: why individuals decide to spend their free time on
this activity; what they expect to gain from taking part in it; and what this participation means
and makes possible.
Key words: free time, amateur theatre, community, social function, socialising
Uvod
Prosti čas ima svojo notranjo razsežnost, ki je ni mogoče meriti z napravami, kakor
je to značilno za mehanični čas. Tu je pomembno »doživljanje časa, subjektiven odnos,
doživetje bivanja in dejavnosti, ki je iz različnih vzrokov lahko zelo relativno« (Lešnik
1982: 96). Podobno ugotavlja Sharma, ki trdi, da v sodobnem življenju čas ni določen
in urejen le po uri, temveč se ga doživlja na zelo različne načine. Njen argument temelji
na ideji, da v 21. stoletju lahko govorimo o »diferencialnem času« (differential time)
(Sharma 2014: 7), ki ga vsak doživlja drugače ter ga, glede na lastni interes in zanimanje,
preživlja na več načinov. Pri tem se posameznikov čas neizogibno prepleta z drugimi glede
na dnevni ritem posameznikov in s tem, v odnosu do drugih, ustvarja »plasti časovne
medsebojne odvisnosti« (nav. delo: 148). Takšno obliko prepletanja posameznikovega časa
lahko zaznamo tudi pri preživljanju prostega časa v skupinskih prostočasnih dejavnostih,
kot so na primer izobraževanje, športne aktivnosti, umetniške in kulturne dejavnosti idr.
Skupinske aktivnosti namreč povežejo posameznike s skupnimi interesi, znotraj katerih
30
si delijo svoj prosti čas.
V Sloveniji je kot ena izmed možnih in pogostih oblik preživljanja prostega
časa ljubiteljska kulturna dejavnost, ki je raznolika in množično zastopana. Zaradi
raznovrstnosti oblik, vsebin in različnih ravni zahtevnosti je »kulturno ljubiteljstvo
področje, ki omogoča sodelovanje vsem družbenim skupinam in posameznikom ne
glede na starost, geografsko, etnično ali katero koli drugo pripadnost. Prav njegova
neinstitucionalna in nepoklicna narava daje svobodo ustvarjanju in eksperimentiranju«
(Spletni vir 1), ljubitelji pa se lahko udejstvujejo na različnih področjih, vse od vokalne
in instrumentalne glasbe, lutk, folklorne, likovne in literarne dejavnosti, plesa, filma
in gledališča. V pričujočem prispevku se osredotočam le na eno dejavnost, in sicer
ljubiteljsko gledališče.
Kako lahko izbira prostočasne interesne dejavnosti vpliva na posameznikovo
oblikovanje prostega časa, bom prikazala na primeru ljubiteljskega gledališča, ki z rednimi
vajami, pripravami in predstavami oblikuje ritem in čas vseh članov gledališke skupine.
Za razliko od mnogih individualnih oblik ljubiteljskega izražanja je, kot ugotavljajo
avtorice monografije The Ecologies of Amateur Thetare,
1
»ljubiteljsko gledališče namreč
izredno odvisno od družbenega povezovanja« (Nicholson, Holdworth in Milling 2018: 7).
Kot etnologinjo me je ljubiteljsko gledališče sprva pritegnilo zaradi njegove
trdožive navzočnosti v slovenskem kulturnem prostoru in načina ljubiteljskega izražanja,
ustvarjanja; ob raziskavi pa sem spoznala, da predstavlja tudi eno pomembnejših
prostočasnih dejavnosti. Otroci, mladinci, študenti in predvsem odrasli, ki jih tovrstna
oblika izražanja in zabave zanima, namenijo aktivnemu sodelovanju v ljubiteljski
gledališki skupini večji del svojega prostega časa. In tako so se pojavila vprašanja: kdo,
kako in predvsem zakaj se odloči, da se priključi ljubiteljskemu gledališču ter kakšne so
funkcije preživljanja prostega časa v gledaliških skupinah.
Glavnina podatkov, ki jih predstavljam, je bila pridobljena v kontekstu širše
zastavljene raziskave.
2
Raziskava je bila osredotočena na različne skupine akterjev
(npr. vse od piscev scenarija do organizatorjev in izvajalcev) povezanih z ljubiteljskim
gledališkim uprizarjanjem. Pri tem me je zanimalo, kaj jim uprizoritve pomenijo, kako
razumejo gledališče in kako ga izvajajo. Raziskava, ki jo med ljubiteljskimi gledališkimi
skupinami opravljam od leta 2012, temelji na terenskem delu; obsega ogled več kot
trideset različnih ljubiteljskih uprizoritev in gledaliških predstav po Sloveniji ter pogovore
1
Monografija The Ecologies of Amateur Theatre (2018) je prva večja študija amaterskega gledališča v
Veliki Britaniji. Avtorice na podlagi arhivskega gradiva in etnografske raziskave med drugim predstavijo pomen
ljubiteljskega gledališča v kulturnem in družabnem življenju skupnosti. Na podlagi lastnih raziskav sem opazila
številne podobnosti o funkcijah, pomenu in vlogi, ki jih predstavlja gledališka amaterska dejavnost tako v Sloveniji
kot v Veliki Britaniji; slednje se odraža tudi v preživljanju prostega časa posameznikov, ki so vključeni v ljubiteljsko
gledališče.
2
Besedilo v veliki medi sloni na raziskovalnem delu, ki sem ga opravila v sklopu doktorskega študija in
ki je natančneje predstavljeno v disertaciji Primeri sodobnega ljudskega gledališča na Slovenskem (Vrtovec Beno
2017). Besedilo je obenem tudi evalvacija in nadgradnja opravljenega dela, saj z raziskovanjem ljubiteljskega
gledališča nadaljujem. Raziskavo dopolnjujem in nadgrajujem z opravljanjem terenskega dela in ogledom različnih
ljubiteljskih gledaliških predstav po Sloveniji; s pregledovanjem dodatne literature s področja ljubiteljske kulture,
gledališča, interpretacije, uprizoritvene umetnosti, kreativnosti, nesnovne kulturne dediščine; spremljanjem
sorodnih raziskav v tujini; korespondenco s tujimi raziskovalci ljubiteljskega gledališča; z udeležbami na
konferencah na temo ljubiteljskega gledališča itd.
Ana Vrtovec Beno
31
s člani enajstih odraslih gledaliških skupin
3
oziroma z osemintridesetimi sogovorniki
različnih starosti – od tega je bilo osemnajst žensk in dvajset moških, starih med dvajset
in sedemdeset let. Na terenu je bila kot osnovna metoda uporabljen polstrukturiran
intervju
4
in opazovanje z udeležbo.
5
Izseke pogovorov kot dopolnitev in podkrepitev
besedila navajam tudi v pričujočem prispevku.
Kaj je gledališče ali »Vsako gledališče ima svoj pečat«
Gledališče po definiciji sestoji iz velikega števila komponent – lahko se nanaša na
umetniško ustanovo, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlati dramskih del, ali pa na
umetniško dejavnost kot tako (SSKJ). Po definiciji, ki jo navajajo v Društvu gledaliških
kritikov in teatrologov, je gledališče: »1) skupno ime za uprizoritveno dejavnost,
za uprizarjanje dramskih, opernih, baletnih in drugih odrskih del; 2) ustanova za
uprizarjanje odrskih del; 3) prostor za prikazovanje in ogled gledaliških predstav, na
prostem ali pokrit. Ponavadi z dvigajočo se dvorano, sedeži za gledalce in z odrom za
nastopajoče« (Tomše 1981: 258).
Same začetke gledališča je težko določiti, vsekakor pa naj bi imelo svoj izvor še v
predantičnem obdobju, natančneje v ritualih in obredih. Skupina antropologov, ki so
izhajali iz Frazerjeve cambridgške šole, je na začetku 20. stoletja poskušala razvozlati
uganko o nastanku antičnega gledališča. S proučevanjem redko ohranjenih besedil so
poskušali najti »glavni ritual« oz. po Gilbert Murray-u »sacer ludus«, s katerim bi dokazali,
da se je antično gledališče (grške tragedije in komedije) razvilo iz rituala (Schechner
2001: 24; Milohnić 2009: 10).
Klasično gledališče, oblika umetniškega ustvarjanja, z elementi, ki jih še danes
priznavamo za temeljne elemente klasične gledališke umetnosti (igralec, zgodba in
zaplet, ki se razvijeta skozi dialog na odru in pred občinstvom), se je v Evropi razvilo v
5. stoletju pred našim štetjem. Postavljeni so bili prvi gledališki objekti (največkrat na
hribih oziroma vkopani v pobočja), kamor so ljudje hodili z enim samim namenom:
videti gledališko predstavo. V takratnem obdobju je gledališče postalo tudi umetniška
oblika izražanja in del vzvišenega dejanja in pomena. Gledališče se je kmalu povezalo
z literaturo, »rodila se je nova literarna zvrst – dramatika – na osnovi dramatike se je
izoblikovalo novo, posebno gledališče, gledališče govorjene pesniške besede: dramsko
3
V raziskavo so vključene odrasle gledališke oziroma dramske skupine, ki delujejo kot sekcije lokalnega
kulturnega ali umetniškega društva. V obravnavo nisem vključila otroških, mladinskih in študentskih skupin,
saj bi zaradi specifičnega načina dela vsaka izmed njih potrebovala svojo raziskavo.
4
Srečanja so bila spodbujena z moje strani, pogovori pa so bili narejeni z eno, dvema ali več osebami hkrati
in izvedeni na različnih lokacijah, ki so jih predlagali sogovorniki.
5
Veliko vlogo in pomoč pri raziskavi in samem terenskem delu je predstavljalo dejstvo, da sem bila v
preteklosti tudi sama osebno udeležena pri ustvarjanju amaterske gledališke skupine, saj sem bila dolgoletna
aktivna članica igralskega ansambla Kulturnega društva Šentjakob. Z določenim predznanjem in osebno izkušnjo
sem lažje komunicirala s sogovorniki – razumela sem osnovno terminologijo, poznala ozadje nastanka gledališke
predstave in organizacijo dela v takšni prostovoljni skupini. Hkrati pa sem na določen način podoživljala njihove
opise občutkov in tudi razumela, kako so se počutili v določeni vlogi. Pogosto sem lahko vprašanje oblikovala
tako, da sem črpala iz lastne izkušnje, pri tem so se tudi sogovorniki lažje odprli oziroma razumeli, kaj želim
vprašati. Saj, kot trdi Barba, »kdor ni na lastni koži spoznal gledališča, ga ne more interpretirati, se prikopati do
žive in avtonomne podobe gledališkega življenja ter njegovega smisla« (Barba 205: 30–31).
Ljubiteljsko gledališče kot način preživljanja prostega časa
32
gledališče« (Ahačič in Pignarre 1985: 16–17).
Skozi zgodovino se je gledališče spreminjalo, z razvojem družbe je pridobivalo
različne funkcije in oblike. Od vsega začetka pa se je med seboj prepletalo profesionalno
in ljubiteljsko, poklicno in nepoklicno gledališko ustvarjanje. Vsaka gledališka uprizoritev
ima zato svoj pečat in gledalci so predhodno seznanjeni, kakšno predstavo si bodo
ogledali; tj. profesionalno klasično gledališko predstavo ali ljubiteljsko, neprofesionalno
uprizoritev, na podlagi tega vedo, kaj lahko od uprizoritve pričakujejo.
»Seveda veš malo, kaj lahko pričakuješ, kakšno predstavo greš gledat, če greš v
Elektrarno ali v MGL. Ampak tudi ne pričakuješ, da če veš, da greš gledat ljubiteljski
teater, da bo vse štimalo. Če si izkušen gledalec, veš kaj pričakuješ. Veš, da ne boš
videl Borisa Cavazze, lahko pa veš, da boš pa lahko dobil neko dobro energijo. Tako
da ta pričakovanja so – veš, kaj pričakovati v MGL, kaj v Drami, kaj na vasi. Skratka,
vsak teater ima nek svoj pečat.« (MŠ 2015)
Ljubiteljsko gledališče na Slovenskem
Ljubiteljsko (lahko tudi amatersko, neprofesionalno ali nepoklicno) gledališče
6
je
»stalna ali priložnostna skupina ljubiteljev gledališča, ki iz ljubiteljskih vzgibov pripravlja
in izvaja gledališke predstave in ji gledališko delo ni poklic, torej se z njim ne preživlja«
(Logar 1994: 18). Ljubiteljska gledališka dejavnost ima v Sloveniji dolgo tradicijo, pojavlja
se tako na podeželju kot v mestih; raznolikost njenega pojavljanja in izvajanja je pestra
in raznolika.
Začetek slovenskega gledališča predstavljajo jezuitske in kapucinske baročne
gledališke igre za množice, kot so pasijoni, mirakli in misteriji. Prve ljubiteljske uprizoritve
na Slovenskem so bile igre, ki so jih študentje jezuitskega kolegija v Ljubljani igrali v
obliki koledniških obhodov. To so bili prvi amaterski igralci, ki so leta 1657 v slovenskem
jeziku igrali ljudsko igro o paradižu, o stvarjenju sveta in izvirnem grehu z naslovom
Igra o paradižu. Pomemben mejnik, ki se ga uvršča na polje amaterskega oziroma
ljubiteljskega gledališča in sočasno na časovnico razvoja gledališča na slovenskem, je
nastanek prvega dramskega besedila v slovenščini, tj. Županove Micke Antona Tomaža
Linharta. Anton Tomaž Linhart je v letih 1786–1787 ustanovil svojo amatersko gledališko
družino, imenovano Družba prijateljev gledališča, v okviru katere je 28. decembra
1789 premierno uprizoril komedijo Županova Micka. Zasedba je bila neprofesionalna:
Linhart je režiral in bil šepetalec, Micko je igrala njegova žena, Tulpenheim je bil lastnik
suknarske fabrike, Monkof je bil Linhartov svak in zdravnik, ostali so bili zdravniki
ali dvorni svetovalci (Krofl 2011: 13). Nadalje so k razvoju ljubiteljskega gledališkega
ustvarjanja na Slovenskem vplivali ljudski odri ter narodnopolitične predstave v času
čitalnic in taborov sredine 19. stoletja (Krofl 2011: 16–17).
Pomemben mejnik predstavlja ustanovitev Dramatičnega društva leta 1867 v
Ljubljani, ki je ustvarilo osnovne razmere za profesionalizacijo gledališča, hkrati pa
6
V besedilu uporabljam vse štiri pridevnike za enakovredne, da ne bi prišlo do ponavljanja; enači jih tudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika; gl. geslo »ljubiteljski« (ljubiteljske gledališke skupine, nepoklicne, amaterske)
(SSKJ 2000).
Ana Vrtovec Beno
33
tudi programska, strokovna in organizacijska izhodišča za spodbujanje in usmerjanje
kakovostne rasti ljubiteljstva na eni strani in profesionalnega gledališča na drugi. V
obdobju 1867–1914 sta se poklicno in amatersko gledališče razvijala v tesni medsebojni
povezavi. Meščanske, kmečke in pozneje delavske, študentske in mladinske igralske
skupine so delovale v dramatičnih društvih, narodnih čitalnicah, katoliških društvih,
dramskih odsekih in so z množično dejavnostjo prebujale slovensko narodno in kulturno
zavest (Krofl 2011: 17; Milohnić 2017; Orel 2017). V drugi polovici 20. stoletja se gledališka
ustvarjalnost razširja v regionalna središča, gledališki amaterizem pa je z načrtnim
uvajanjem novih, samosvojih in izvirnih programskih konceptov postal kulturno gibanje.
In kot takšno se je ohranilo vse do danes (Teršar 2011: 3). Ljubiteljsko gledališče »v sebi
nosi veliko pomenov in vključuje različne oblike praks« (Nicholson, Holdworth in Milling
2018: 4), vse od ljudskega gledališča, gledališča za množice, do priložnostnih igralskih
zasedb in do skoraj profesionalnih sestavov.
Danes pri nas še vedno velja načelo, ki se je množično uveljavilo v 19. stoletju, in
sicer, da je profesionalno gledališče povezano z določeno izobrazbo in s plačilom, ki ga
akterji prejmejo za svoje delo. Pri sodobnem ljubiteljskem gledališču torej govorimo o
prostovoljnih skupinah, ki za svoje delo praviloma ne prejemajo denarja; o posameznikih,
ki praviloma niso zaposleni v gledališki ustanovi in se niso šolali na Akademiji za
gledališče, radio, film in televizijo; vsi člani amaterskega gledališča to počnejo v svojem
prostem času, udejstvovanje jim predstavlja hobi in vse dejavnosti (vaje, predstave)
največkrat potekajo v popoldanskih in večerih urah. Neprofesionalno gledališče naj
ne bi prinašalo dobička, stroški se krijejo z vstopninami in dotacijami občine, države,
Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju JSKD) ter priložnostnih drugih
subvencij.
»Ker je še vedno zelo jasna ločnica: kaj je ljubiteljski in kaj je profesionalni teater.
In če nisi iz akademije … Vsakdo, ki je iz akademije, pa ni važno, kako je dober
igralec, je profesionalec in ostali pa niso. In tu je ločnica v kvaliteti. Saj načeloma
to nekaj drži, je nekaj na tem, ne pa vedno.« (MŠ 2015)
Ljubiteljska gledališka dejavnost je prisotna po vsej Sloveniji in danes obsega več kot
900 različno organiziranih gledaliških skupin, vse od otroških, mladinskih, študentskih
do odraslih gledaliških skupin, ki delujejo pod okriljem JSKD in Zveze kulturnih društev
Slovenije.
Sodobno ljubiteljsko gledališče se je moralo prilagoditi birokratizaciji in formalizaciji
same ljubiteljske dejavnosti, ki jo danes določa Zakon o društvih (ZDru 2011). Skupine
delujejo znotraj neprofitnih organizacij, katerih glavni fokus je ustvarjanje gledaliških
predstav. Ljubiteljske gledališke uprizoritve so, kot je pokazala raziskava, največkrat v
domeni in organizaciji lokalnih kulturnih, umetniških ali turističnih društev
7
, katerih
drugih nevladnih organizacij, pogosto tudi zasebnih zavodov; redkeje kot neformalnih
7
Skupine delujejo različno: v okviru kulturnega društva, ki deluje bolj ali manj le na področju gledališča;
v okviru kulturnega društva, ki ima več sekcij in je gledališka skupina ena izmed njih; lahko v okviru kakšnega
drugega društva (športno društvo, društvo upokojencev, gasilsko društvo). Pred leti je delovala na primer gledališka
skupina v okviru Strelskega društva Celjska četa, poznamo na primer tudi dramsko skupino Društva študentov
medicine Slovenije ter igralsko skupino Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske.
Med ljubiteljska gledališča sodi tudi Šentjakobsko gledališče Ljubljana.
Ljubiteljsko gledališče kot način preživljanja prostega časa
34
skupin. Ljubiteljsko gledališče združuje prostovoljne člane obeh spolov, različnih
starostnih skupin, statusov in poklicev.
Po podatkih JSKD ustvarjalci amaterskih gledališč posegajo po že napisanih
dramskih predlogah, največkrat (priznanih) domačih in tujih avtorjev. Dramska besedila
si skupine izbirajo same, lahko jim pri tem pomaga režiser ali koordinator JSKD. Po
kakšnem besedilu bo skupina posegla, je odvisno od zasedbe igralskega ansambla (spol in
število), tematike in zvrsti, ki jo želijo uprizoriti. Po izkušnjah JSKD in terenske raziskave
prevladuje komedija. Mnogi so pri izbiri še vedno usmerjeni izrazito lokalno, torej izbirajo
gledališke igre glede na to, »kaj bi bilo všeč domači publiki«. Tudi predstave so premierno
uprizorjene v lokalnem okolju, pred domačo publiko, vendar je vedno več pozornosti
namenjenih gostovanjem, obiskom tekmovanj in dodatnemu izobraževanju članov.
Posamezne skupine se odločajo za prijavo na gledališka tekmovanja (npr. Linhartovo
srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije), na katerih jih ocenjuje komisija. Po
podatkih raziskave ravno slednje močno vpliva na sodobnejše amaterske predstave,
zato mnoge skupine že posegajo po zahtevnejših, sodobnejših besedilih, zapletenejših
igralskih prijemih in drugih uprizoritvenih pristopih (npr. manj scene in rekvizitov,
netradicionalni kostumi, izbor zahtevnejše vsebine ipd.). Tudi žanri predstav so različni,
od drame do kriminalke.
Danes bi lahko rekli, da največji ločnici amaterskega od profesionalnega gledališča
ostajata plačilo za delo in prostočasnost same aktivnosti. V zadnjem desetletju je mogoče
opaziti približevanje profesionalnemu gledališču, predvsem v izboru igranih predstav
in same izvedbe posameznih gledališč. Tudi amaterstvo oziroma neprofesionalni igralci
niso več strogi kriterij značilnosti tovrstnih skupin. Kot sem opazila sama in kar so
Ana Vrtovec Beno
Skupinska fotografija KUD Rob in vseh sodelujočih pri predstavi Krvavska legenda, Krvava peč (foto: Ana
Vrtovec Beno, 2013)
35
potrdili na JSKD, ne gre vedno pri vseh skupinah za izključno ljubitelje in priučene
gledališčnike. Ravno zaradi namena, da bi naredili kakovostno predstavo, je mogoče
opaziti številne primere sodelovanja z zunanjimi, poklicnimi gledališčniki (največkrat
režiserji). Zunanji sodelavci so navadno plačani za svoje delo, skupini pa nudijo mentorstvo,
prenos profesionalnega gledališkega znanja in usmerjanje pri nastanku predstave (režija).
Posamezniki imajo tudi možnosti, da se z udeležbo na izobraževalnih programih, posvetih
in tekmovanjih, ki jih ponuja JSKD, še dodatno izobrazijo na različnih področjih, kot na
primer javnem nastopanju, igri itd.
Če je bila nekoč »funkcija ljubiteljskega gledališča predvsem narodnobuditeljska
in je bila dobra vsaka igra, samo da je bila slovenska, govorimo danes o raznolikem in
kakovostnem, v nekaterih primerih celo vrhunskem repertoarju, rednih srečanjih in
izobraževanjih ter o poskusih estetske dovršenosti gledaliških predstav« (Teršar 2011: 3).
Ljubiteljsko gledališče kot prostovoljna
in prostočasna dejavnost
Od sredine 19. stoletja se začnejo pojavljati prostovoljne organizacije, v katere se
ljudje lahko vključijo, največkrat glede na interesno dejavnost (Bendix 1989: 44). Primarni
cilj združevanja ljudi na podlagi interesnih dejavnosti ni pridobivanje dobička, pač pa
gre za prostovoljna, samostojna in nepridobitna združenja, katerih člani povežejo svoja
znanja in izkušnje za doseganje skupnih ciljev, hkrati pa zadovoljujejo tudi širši interes
okolja, v katerem delujejo. Za povezovanje v različna združenja ljudi »motivira predvsem
želja po druženju, želja po pomoči drugim in skupnem premagovanju določenih ovir
ter preživljanje prostega časa z enako mislečimi« (Bendix 1989: 46). Poleg tega je delo
ljudi v skupini učinkovitejše in pripomore k hitrejšemu dosegu skupnega cilja. Zato so
na primer društva in podobne neprofitne organizacije zelo priljubljeni, saj lahko ljudje z
včlanitvijo izražajo tudi svoje razmišljanje in čutijo pripadnost. Max Weber celo trdi, da
»prostovoljna, neprofitna društva zapolnjujejo celotno vrzel med politično organizirano
in prepoznano močjo (kot so npr. država, občina, cerkev) in naravno, osnovno skupnostjo
– družino« (Weber v Bendix 1989: 145).
Področje ljubiteljske kulturne dejavnosti lahko opredelimo kot »načrtno,
kontinuirano, množično (in odprto) organizirano kulturno dejavnost, ki praviloma poteka
na nepoklicen način na vseh področjih umetniške in kulturne ustvarjalnosti, varovanja
kulturne dediščine in (tudi) posredovanja kulturnih vsebin in je kot taka v javnem
interesu« (Osterman 2014: 13). Ljubiteljsko gledališče je zagotovo ena od društvenih
oblik manifestacije ljudske kulture, saj težko obstaja brez združevanja posameznikov in
določene organizacijske strukture. Ljubiteljsko gledališče je namreč izrazito kolektivna
dejavnost ljubiteljskega izražanja. Oblikovanje igralskih skupin in prehod gledališke
ustvarjalnosti na »polje formalnih druščin« omenja že Kuret, ki je opazil, da so »družbeno
osnovo dostikrat dajali ali posebni stanovi, prvotni rokodelski cehi in poznejše cerkvene
bratovščine. […] Naslednice so igralske družbe, ki se ločijo od amaterskih igralskih
družin po močni zavesti izročila in krepkejši medsebojni povezanosti udov« (1958: 40).
Dejavniki, ki pa vplivajo, da se posameznik priključi ljubiteljski gledališki skupini, so
po mnenju Regine Bendix »osebnost udeležencev, izbor tematike in ideološki trendi, ki
Ljubiteljsko gledališče kot način preživljanja prostega časa
36
trenutno prevladujejo v skupnosti. Organizacija v skupino oziroma neprofitno društvo jim
omogoči, da vse to lahko udejanjijo« (1989: 44). Zato primerov ljubiteljskega gledališča ne
najdemo v vsaki skupnosti ali društvu, temveč je njihovo oblikovanje pogojeno z akterji
v skupini, njihovimi interesi in nenazadnje (pozitivnim) odzivom in podporo znotraj
lokalne skupnosti. V veliki večini sem na terenu opazila, da gre za društva, ki se lahko
pohvalijo z že dolgoletno društveno tradicijo in v okviru katerih je aktivnih več sekcij,
med drugimi pevska, plesna, likovna in gledališka ali dramska. Torej različne oblike
kulturnih dejavnosti, med katerimi lahko vsak posameznik izbere sebi ustrezno.
Sodelovanje pri izvedbi predstav ljubiteljskega gledališča sodi v prostočasno
dejavnost in je največkrat del osebne odločitve. To je čas, ko posameznik na »osnovi
osebne izbire hoče sam sebe izraziti in se razvijati, če ima za to možnosti in sredstva«
(Kristančič 2007a: 39). Lahko izberemo dejavnost, s katero bomo nadgradili svoja znanja
in spretnosti, kjer bomo lahko izrazili sebe skozi ideje ter se česa novega naučili, ali pa
gre za čas, ki ga bomo preživeli s prijatelji in znanci, kar nam pomaga pri socializaciji.
»Prosti čas sestoji iz številnih dejavnosti, prek katerih posameznik lahko izrazi
svojo lastno svobodno voljo – po počitku, zabavi, izpopolnjevanju svojega znanja,
izboljšanju svojih sposobnosti ali po povečanju svojega prostovoljnega sodelovanja
v družbenem življenju – potem, ko je opravil svoje poklicne, družinske in socialne
obveznosti«. (Černigoj Sadar 1976: 9)
Zato je prosti čas najpogosteje razumljen kot posameznikova ali družbena dejavnost
ter je povezan s pojmi, kot so delo, igra, zabava, razvedrilo, konjičkarstvo, zbirateljstvo,
oddih, rekreacija in šport (Mlakar 2005: 113). Značilnost prostega časa gotovo »ni brezdelje,
temveč dejavnost, ki poteka v tem času in rabi predvsem lastnim namenom« (Lešnik 1982:
14). Ljubiteljska gledališka skupina predstavlja pomemben generator socialnega življenja,
sploh na lokalni ravni, spodbuja aktivnost zainteresiranih nastopajočih in obenem
pomeni večjo dostopnost kulturnih vsebin, krepi pa tudi medgeneracijsko povezovanje
(Teršar 2014: 8). Poleg kulturnega dogajanja v okolju ponuja možnost razvedrila, druženja
in prijateljevanja, pridobivanja znanja, kompetenc s področja gledališke umetnosti in
razvijanje kreativnosti. »Vsekakor je to družbeni kapital, ki povečuje kakovost življenja
v celotni skupnosti« (Bervar 2014: 6). Prosti čas, ki ga posameznik preživi v dramski
skupini, mu nudi sprostitev in ustvarjalno delo ter mu omogoča stike z ljudmi. Zaradi
razlik v motiviranosti se ljudje za aktivno sodelovanje v ljubiteljskem gledališču, kot
ugotavlja Logarjeva, »ne odločajo hkrati in na enak način« (1994: 24).
Ljubiteljsko gledališče na terenu: »Je kot en strup!«
Pri ljubiteljskem delu, opozarja Knott, je potrebno pozornost raje kot h končnemu
produktu usmeriti k procesu ustvarjanja. Pogosto je spregledano, da je »ljubiteljska
umetnost veliko bolj kompleksna, inovativna, nepričakovana« (Knott 2015: xii). To
zagotovo velja za ljubiteljsko gledališče. Gledališče je struktura, sistem elementov s
stalno funkcijo. Gre za dejavnost, ki poteka skozi bolj ali manj ustaljene oblike z »dovolj
fleksibilnimi postopki, ki sestavljajo proces, se pravi nastajanje gledališke predstave od
začetka do konca, torej od izbora dramskega besedila do njegove zaključne faze. Na
premieri« (Korun 2006: 8).
Ana Vrtovec Beno
37
Doživljanje (prostega) časa je relativno subjektivno, saj je le-to lahko »različno ob
različnih vsebinah prostega časa in ob različnem času« (Lešnik 1982: 14). Način oziroma
tako specifično obliko druženja, ki posamezniku omogoči izražanje skozi gledališko
ustvarjanje, ne more ponuditi nobena druga kulturno-umetniška dejavnost, kot na primer
slikarski ali bralni krožek, prav tako ne športna aktivnost. In obratno, posameznik, ki
mu takšna oblika udejstvovanja ne odgovarja, se znotraj skupine ne bo dobro počutil.
Za primer subjektivnega doživljanja časa navajam primer, ki ga je opisal sogovornik.
Pogovor med njim in njegovim bratrancem pokaže, kako vsak po svoje vidita pomen časa
in preživljanje tega v okviru ljubiteljskega gledališča.
»Bratranec mi je rekel: 'Vidiš, zdaj v teh dvajsetih letih, ko ti neke igrice špilaš,
glej, kakšno hišo sem si jaz vmes naredil.' In veš kaj mu jaz odgovorim: 'Veš kaj
imam jaz problem – jaz imam pa za dve tvoji hiši spominov, pa ne vem, kam naj
jih dam.'« (MK 2013)
S tega gledišča ni toliko pomembna količina kakor kakovost doživetega prostega
časa – »kako v njem posameznik lahko zadosti svojim interesom in potrebam in ga
uporabi tako, da je srečen« (Lešnik 1982: 96). Če se naslonim na misel Clifforda Geertza,
ki je zapisal, da je »za igranje violine nujno imeti nekatere navade, veščine, vednost in
talente, biti razpoložen za igranje« (Geertz 2019: 23), potem bi lahko podobno rekli za
ljubiteljske igralce – moraš imeti navade, vednost, talente in razpoloženje za igranje,
nastopanje, sodelovanje pri gledališkem ustvarjanju. Torej ljubiteljsko gledališče kot
prostočasna dejavnost najprej članom gledališke skupine pomeni obliko izražanja, zato
so se odločili za pridružitev k skupini. Pri igranju lahko, kot pravi Purdom, amater
izrazi nekaj svojega notranjega življenja, svojega nezavednega uma na način, ki ga ni
mogoče izraziti drugače. Veliko ljubiteljske igre je »zgolj ekshibicionizem, želja ljudi, da se
pokažejo; a velik del tega je motiviran s potrebo po izražanju želja, misli, strahov, ambicij,
ciljev in idealov, ki jih drugače ni mogoče izraziti« (Purdom v Nicholson, Holdworth in
Milling 2018: 123). Podobno razmišljajo tudi moji sogovorniki:
»Gledališče, veste, imam ga zelo rada, ampak nikoli si pa nisem mislila, da bom
jaz kaj igrala. Predvsem mi je všeč naredit celo linijo, skozi katero se izrazim, tj.
izbrati temo, se spomniti besedilo, ga zapisati, na koncu pa režirati in še odigrati.«
(DS 2015)
»Je pa to vedno, tako kot sem rekel: je en strup. Ko te to zastrupi, ne moreš kar
izpustit iz rok, kot en adrenalin. Je odporen na marsikaj.« (VT 2016)
»Ja, prvo vidiš druge, potem pa, če imaš srečo, te nekdo še zraven povabi. […]
Ja, to je en strup.« (AŠ 2016)
»Enkrat se s šminko namažeš, potem te pa to začne privlačit.« (RC 2016)
Posamezniki, ki so aktivno vključeni v ustvarjanje ljubiteljskega gledališča, so, na
podlagi raziskave, združeni v skupino »somišljenikov«, ki imajo podobna pričakovanja,
cilje in želje. V večini primerov so člani ljubiteljskih gledališč izključno ljubitelji –
prostovoljci (z izjemo profesionalnih igralcev, ki delujejo znotraj skupine kot režiserji
in mentorji in za opravljeno delo prejemajo plačilo). Ker jim tovrstna oblika izražanja in
druženja ustreza, namenijo aktivnemu sodelovanju v ljubiteljski gledališki skupini večji
Ljubiteljsko gledališče kot način preživljanja prostega časa
38
del svojega prostega časa. Pri opazovanju različnih gledaliških izvedb na terenu sem
opazila, da gre pri sodobnem ljubiteljskem gledališču za igralske skupine, ki jih sestavljajo
tako moški in ženske različnih starosti, statusov in poklicev.
8
Pravzaprav ljubiteljsko
gledališče vključuje vse, tako študente, zaposlene, upokojene in celo brezposelne ali z
drugi besedo »ljubitelje, ki gojijo strast do gledališke dejavnosti« (Nicholson, Holdworth in
Milling 2018: 4). Skupine in prizorišča so lahko različni, »igralci menjavajo svoje obleke
in svojo pojavnost, toda njihova notranja gibanja vzniknejo iz istih želja in strasti« (Geertz
2019: 46), tj. ustvariti gledališko predstavo.
Najpomembnejši povezovalni člen ljubiteljskega gledališkega ustvarjanja je torej
proces nastajanja gledališke predstave, ki pa zahteva sodelovanje, dogovarjanje in
vključevanje vseh članov; pričakuje se predanost, točnost, odgovornost članov ter tudi
pripadnost in lojalnost skupini. Če parafraziram, bi lahko rekla, da je skupina tako
trdna, kot je »najšibkejši člen v verigi« – če manjka le en član ekipe, odpade celotna
gledališka predstava. Skupina se mora skladno dogovoriti za urnike vaj, srečanj, nastopov
in gostovanj, torej je potrebno uskladiti »profilne in socialne različnosti ter upoštevati
razporeditev prostega časa« (Logar 1994: 25) in delovnega časa vseh članov skupine.
Oziroma, po Sharmi, morajo »preplesti prosti čas« aktivnih članov ljubiteljskega gledališča
in s tem ustvariti »plasti časovne medsebojne odvisnosti« glede na dnevni ritem vsakega
posameznika (Sharma 2014: 148). Gre za drugačen način dela, saj »ljubiteljski igralci
med vajami nimajo časa iti domov in študirati vloge, temveč gredo v službo oz. šolo«
(sogovornik MŠ 2015). To pomeni, da ljubiteljski gledališčniki ustvarjajo »gledališče«
z omejenim časom, zanašajoč se na dobro voljo in prostovoljno delo članov skupine.
Časovne omejitve narekujejo, da morajo biti vaje osredotočene in produktivne. Gledališke
vaje so proces, ki ga McAuleyeva opiše kot »čas, ko se postopoma združujejo številni
materialni elementi, ki bodo skupaj tvorili edinstveno umetniško delo« (McAuley 2012:
5). Vaje ljubiteljskega gledališča potekajo ob prostem času vseh članov in so organizirane
po potrebi. Povprečna frekventnost se giblje od enkrat do trikrat na teden po vsaj dve
uri, največkrat po službenih obveznostih (pozno) zvečer; pred premiero so vaje pogostejše
– skoraj vsak dan.
Vaje največkrat potekajo med oktobrom in marcem, skupine od začetka vaj
do premiere za eno uprizoritev porabijo približno dva do šest mesecev. Premiera je
najpogosteje v začetku pomladi. Vikendi so praviloma namenjeni nastopom, za kar
člani predvidijo povprečno pet ur na predstavo – kar zajema pripravo odra, pripravo
igralcev, izvedbo predstave, pospravljanje in druženje po predstavi ob hrani in klepetu.
V primeru gostovanj se gledališču nameni več kot predvidenih pet ur, saj je potrebno
upoštevati še čas vožnje do lokacije, prevoz scene in kostumov, postavitev scene, pripravo
odra in tehnike (zvok, svetloba); pred predstavo krajšo vajo za morebitne prilagoditve
in postavitve na odru; po končani predstavi pa pospravljanje celotne opreme, druženje
9
in prevoz domov. To že skoraj ni domena prostega časa, temveč, kot se je izrazil eden od
8
Podrobneje sem to lahko opazila pri obisku in pogovorih z izbranimi skupinami, saj sem se na terenu
srečala z mešanimi skupinami; razmerje sogovornikov je bilo skoraj enako. Sama pri tem nisem imela nobenega
vpliva, temveč so se pri vseh izbranih primerih našega srečanja udeležili tisti člani igralske zasedbe, ki so želeli
pri moji raziskavi sodelovati.
9
V primeru, da je gostovanje potekalo na povabilo druge ljubiteljske gledališke skupine, se po predstavi
podružijo člani obeh gledaliških zasedb.
Ana Vrtovec Beno
39
sogovornikov – »naredimo cel 'šiht'« (sogovornik MK 2013).
Pri dogovarjanju o poteku vaj in nastopov pa se ne upošteva le čas, ki ga imajo člani
gledališke skupine na voljo, temveč pomembno vlogo igrajo še t. i. zunanji dejavniki.
To so različni dogodki v lokalni skupnosti, državni prazniki in šolske počitnice, datumi
tekmovanj in izborov, ki jih organizira krovna organizacija JSKD
10
; v bolj ruralnem okolju
je potrebno upoštevati tudi kmečka opravila (spravilo pridelkov, trgatev …) ipd.
11
Torej je
potrebno pri organizaciji ljubiteljskega gledališča upoštevati tudi letne koledarje dogodkov
in s tem najustreznejši čas, ki bi ga lahko domača publika imela za ogled predstav.
Ritem delovanja ljubiteljskega gledališča tako določa način življenja aktivnim članom
in razporeditev njihovega (prostega) časa; »tisti, ki so že dolgo zavezani ljubiteljskemu
gledališču, svoje življenje organizirajo v skladu s koledarjem predstav« (Nicholson,
Holdworth in Milling 2018: 186).
10
V primeru, da se skupina želi s predstavo prijaviti na tekmovanje za Linhartovo srečanje, mora to
načrtovati vsaj šest mesecev prej.
11
Kot primer izredne razmere, ki je močno vplivala na izvajanje ljubiteljske gledališke dejavnosti v Sloveniji,
je začetek pandemije koronavirusne bolezni od marca 2020. Ker je gledališka dejavnost v svojem principu delovanja
kontaktna umetnost in je za njen obstoj nujno potreben osebni stik med ljudmi (to velja predvsem za igralce na
odru), so bila zaradi možnosti širjenja nalezljive bolezni začasno prekinjena vsa druženja in izvajanja kulturnih
dogodkov; slednje je bistveno vplivalo na potek vaj ter s tem posledično prekinitev premier in nastopov. Junija 2020
sta JSKD in Zveza kulturnih društev Slovenije na podlagi smernic Nacionalnega inštituta za javno zdravje pripravila
Priporočila za omejevanje možnosti prenosa okužbe z virusom SARS-COV2 (Covid-19) v društveni dejavnosti
(Spletni vir 2) ter s tem omogočila ljubiteljem postopno in prilagojeno vračanje k skupinskim aktivnostim, kot je
mdr. ljubiteljsko gledališče. Pri tem so v svojem sporočilu članom napisali, da »kljub temu da ima vrnitev njihovega
delovanja po karanteni veliko pozitivnih učinkov, od socialnih do psiholoških in drugih, moramo biti pri ponovni
vzpostavitvi previdni, premišljeni in odgovorni, da združevanja ne bi prinesla prevelikega tveganja širjenja novih
okužb« (Spletni vir 2).
Ljubiteljsko gledališče kot način preživljanja prostega časa
Vaja gledališke skupine KD Šentjakob na odru, Šentjakob (foto: arhiv KD Šentjakob, 2017)
40
Na vprašanje, koliko časa porabijo za gledališče, odgovarjajo:
»Ja, ogromno, ampak ga ni škoda.« (MM 2013)
»Kljub službi grem rad igrat, plesat, pomagat, bilo kaj, si vzamem čas […] Jaz sem
pa vse naredil prostovoljno še poleg mojega dela. To greš popoldan, ko imaš svoj
čas.« (MK 2013)
»Ja, amaterji smo čisto drugačni glede tega.« (HM 2013)
Ljubiteljsko gledališče je »družbena in relacijska praksa, ki je odvisna od sodelovanja,
vključevanja in participacije v skupnem prostoru« (Nicholson, Holdworth in Milling 2018:
194). Skupinsko ustvarjanje in skupinsko delo imata moč povezovanja, saj povežeta
celotno skupnost, da išče (kreativne) rešitve za uresničitev končnega cilja (Gauntlett
2011: 1). Pritisk, ki nastane ob oblikovanju gledališke predstave (tj. pripeljati predstavo
do premiere), vzpodbudi različne posameznike z različnimi sposobnostmi in znanjem
k sodelovanju; kot se je potrdilo z raziskavo, »proces ustvarjanja in končen produkt,
tj. premiera, ustvari med posamezniki določeno izkušnjo in neopisljivo zadovoljstvo«
(Nicholson, Holdworth in Milling 2018: 7).
Skupine so združene z različnimi cilji, kar se izraža tudi v njihovem interesu.
Medtem ko nekateri člani priznajo, da so se v igralsko zasedbo vključili predvsem zaradi
želje po igranju in nastopanju v prostem času, drugi izpostavijo pripadnost skupnosti,
tradicijo, »patriotstvo« itd. Podobno ugotavlja tudi Maja Logar, ki vzroke in spodbude za
vključevanje v gledališko skupino razvršča v naslednje kategorije: »družinska tradicija;
želja po zabavi in druženju; spodbude prijateljev, igralcev; veselje do igranja; potreba po
kulturnem udejstvovanju; želja po potrjevanju in nastopanju; potreba po pripadnosti«
(Logar 1994: 23–24). Naštetemu bi, na podlagi raziskave, lahko dodali še možnost
izražanja kreativnosti in lastnega talenta, izobraževanje in izpopolnjevanje v prostem
času.
»Vem, da je bila enkrat ena predstava in je igral še moj oče in brat in potem sem
se še jaz priključila. V 4. razredu. Ne vem, kar nekako so te not potegnil, čisto
samoumevno: 'Dej, ena igra se igra, daj pridi.' Najprej smo začeli z malo manjšimi
vlogami, potem smo pa nadgrajevali in stopnjevali. Pa potem smo tudi mi naše brate
in sestre naprej notri potegnil, pa prijateljice, s katerimi smo se družili.« (KP 2016)
Ljubiteljsko gledališče pa ni namenjeno le tistim, k imajo željo po igranju in
nastopanju. V dramske oziroma gledališke skupine se vključijo tudi posamezniki, ki imajo
radi gledališče, vendar na odru ne želijo nastopati. Gledališče jim zaradi svoje raznolike
oblike umetniškega in kulturnega izražanja ponudi tudi druge načine izkazovanja talenta.
Ustvarjanje gledališke predstave vključuje različne oblike znanja in ročnih spretnosti,
predvsem pri procesu postavljanja scene, izdelovanja rekvizitov in kostumov. Izrednega
pomena je vloga t. i. tehničnega kadra, ki poskrbi za postavitev kulis, scene, kostume,
morebitne svetlobne in zvočne efekte; ali pa vloga šepetalke, ki za odrom pomaga igralcem
pri pozabljenem tekstu. Pomembno je izkazati zanimanje za ljubiteljsko gledališče, naloge
pa se porazdelijo glede na interese in znanje. Ali kot so povedali sogovorniki sami:
»Tudi, če nisi talentiran za igranje, so ti že dodelili kakšno nalogo. Gre za družbo« (MT
2016). Pomembno je torej skupno ustvarjanje in prijetno vzdušje ob njem. Člane združuje
Ana Vrtovec Beno
41
zagnanost pri delu in želja narediti nekaj dobrega zase in za svoje občinstvo. Združuje jih
občutek pripadnosti gledališki skupini. V ljubiteljskem gledališču so družabna srečanja
pomembna, zato so vaje pogosto zasnovane kot družabne priložnosti za hrano, klepet,
šale in zabavo, bodisi na sami vaji ali po koncu. Tudi po končani predstavi se igralska
zasedba pridruži zbranim prijateljem ali gostom, da izmenjajo besedo ali dve. Pogosto
skupaj na vaji praznujejo rojstne dneve, prav tako organizirajo prednovoletne zabave
in družabne dogodke (igranje kart, tombole, gostovanja drugih gledaliških skupin …),
obeležujejo jubileje, se veselijo morebitnih nagrad, proslavijo konec gledališke sezone in
slavijo pomembne življenjske dogodke, kot so poroke članov, rojstva dojenčkov, obletnice
ipd. Kljub napornim vajam si je potrebno vzeti čas za premor.
»Istočasno je pa druženje. Da nisi zaprt samo med štiri stene. Jaz se spomnim,
da včasih nismo nič igrali, ampak smo se dobili, pa smo kakšen pirček spili in šli
domov. Za vsakogar je nekaj.« (BP 2016)
»Všeč mi je bil že vse od osnovne šole, ko si na primer šel nekam, pa si nekje igral.
In druženje. In to je ena zdrava sredina.« (MK 2013)
Tako lahko posamezniki z vključevanjem v ljubiteljsko gledališče z igranjem v
gledališki predstavi združijo prijetno s koristnim; torej združijo željo po nastopanju z
obliko druženja oziroma, kot je omenil eden od sogovornikov: »Meni je pri vsem tem
pomemben in všeč način druženja« (sogovornik MK 2013). Ali če sama dodam: na koncu
sta pri preživljanju prostega časa pomembna druženje in sprostitev. V tovrstnem pogledu
so si bili moji sogovorniki enotni, le da je vsak opisal svoj pogled na druženje. Tako so na
moje vprašanje, kaj jim pomeni sodelovanje v ljubiteljski gledališki skupini, odgovarjali:
»Način druženja, da si z ljudmi, kateri ti veliko pomenijo in s katerimi imaš že tudi
druge skupne spomine. In nenazadnje tudi nekaj novega spoznaš, se naučiš, vidiš.
Ljubiteljsko gledališče kot način preživljanja prostega časa
Gledališka ekipa KD Miran Jarc Škocjan ob koncu predstave, Studenec pri Krtini
(foto: Ana Vrtovec Beno, 2019)
42
Vedno nekaj novega pridobiš. Ni samo to gledališče, da stojiš na odru, tudi moje
sodelovanje [šepetalka op. p.] je pomembno.« (VB 2013)
»Druženje, to je tisto najlepše.« (MK 2013)
»Ja, to je tisto, kar ljudi skupaj drži.« (MM 2013)
»Vse vaje in druge stvari. Tako kot je rekel, tega ti nihče ne more vzeti, spominov
ti ne morejo vzet.« (HK 2013)
Ker so si omenjeno obliko ustvarjanja izbrali za svojo prostočasno dejavnost, jim
obisk in priprava gledališke predstave pomeni tudi sprostitev.
»Če ne bi imel podjetja … To je moj hobi, tisto je pa moj kruh. Tukaj grem, da se
sprostim, tam pa delam, ker moram preživet.« (IŽ 2015)
Znotraj skupine se ne razvijejo le posebni prijateljski odnosi, temveč celo interna
pravila, zgodbe in anekdote, ki jih poznajo le člani igralske zasedbe. Vsebina, ki jo
uprizarjajo, tako ne ostane le del fiktivnega časa in prostora, tj. v predstavi in na odru,
temveč jo pogosto prenesejo še v svoja vsakdanja življenja. Najslikovitejši primer takšnega
prepleta fiktivnega z realnim časom je prenos fiktivnih likov, ki jih izvajalci igrajo na
prizorišču, v vsakdanje življenje – tako se na primer nazivajo in kličejo po imenih, ki
jim pripadajo v igri, tudi doma, na ulici, v trgovini … Druženje, ki se ustvari v okviru
formalno oblikovane skupine, ni omejeno le na »odrske deske« in čas predstave, temveč
se odnosi, ki so jih oblikovali, prenesejo še v vsakdanje življenje. Tako se ob kakšni
drugi priložnosti pogovarjajo o pripravah na prihajajočo uprizoritev, obujajo anekdote,
ki so jih doživeli na prizorišču, predvsem pa se bolje poznajo in kot priznajo sami, se več
pogovarjajo, kot bi se sicer.
»Po drugi strani je pa to tudi oblika druženja, se dobimo in kakšno rečemo. Je
sproščujoče. Eni ne vedo, kaj bi delali, nam pa časa zmanjkuje. To je tudi en del
življenja posameznika v družbi. Velikokrat se ta naša povezanost kaže navzven, se
veliko več pogovarjamo, kot bi se sicer, če tega ne bi delali.« (MFP 2016)
»To je res, vedno srečuješ ljudi. Na primer midva eno leto nisva igrala, ampak vedno
se s temi svojimi soigralci usedeš, vedno se imaš čas pogovarjat. Vedno se usedeš,
dve, tri ure sploh ne gremo narazen.« (HK 2013)
Sodelovanje v prostočasni dejavnosti je seveda prostovoljno in neobvezujoče, zato
se vsak član zasedbe lahko odloči, da zaradi osebnih razlogov ne bo več sodeloval pri
organizaciji in gledališki predstavi. »Veš, da vedno, ko imaš igralca na odru, ta točno
ve, zakaj je tam. On je tam prostovoljno, ljubiteljsko, ker ima to rad, in če mu ni všeč,
bo pač odšel.« (sogovornik MŠ 2015) Kot so mi povedali sogovorniki, je za prenehanje
aktivnosti največkrat krivo pomanjkanje časa, ki je posledica drugih obveznosti –
službenih, študijskih ali zasebnih, slednje so največkrat povezane z družino (ustvarjanje
družine, majhni otroci, bolezen v družini). Razlog za prekinitev sodelovanja pri tovrstnem
gledališkem ustvarjanju so tudi še bolezen, fizična opešanost in celo smrt. Tudi prepletanje
privatnega življenja posameznikov, osebna obračunavanja in nestrinjanja lahko privedejo
do razdora v skupini. Vendar to je, vsaj po podatkih sogovornikov, redko.
Ana Vrtovec Beno
43
»Pridejo določeni momenti v življenju, pač familija in obveznosti. Pa saj te prime še
kakšnikrat, sploh ko vidiš kakšno predstavo: 'Uf, kako bi še igral.' Ampak potem,
ko trezno razmisliš: 'Kdaj pa?'« (VT 2016)
Vendar tudi ko posameznik ni več aktiven član ljubiteljske gledališke zasedbe,
se rad sreča z gledališkimi prijatelji, svoj prosti čas kdaj pa kdaj nameni ljubiteljskemu
gledališču – kot gledalec.
Zaključek
Skozi dejavnosti prostega časa posamezniki bogatimo sebe, svojo osebnost in življenje
nasploh. In če kje, potem prav skozi dejavnosti prostega časa »oblikujemo in gradimo
svojo identiteto ter pomagamo oblikovati in utrjevati identiteto drugih« (Kristančič
2007b: 106). Slednje se je potrdilo tudi pri raziskavi sodobnega ljubiteljskega gledališča
na Slovenskem. Posamezniki so se pridružili ljubiteljski igralski skupini, ker jim glede
na njihove želje in cilje predstavlja »idealno« preživljanje prostega časa. Pravzaprav lahko
trdim, da pomen in kulturna vrednost ljubiteljskega gledališča presegata tisto, kar vidimo
na odru. Preusmeritev pogleda na proces nastajanja gledališke predstave nam pokaže
širše socialne in kreativne prakse, ki jih pridobijo člani gledališke skupine. Tako vidimo,
da posamezniki v ljubiteljskega gledališča ne dajejo le svojega časa in energije, temveč
s sodelovanjem vlagajo v izpopolnjevanje svojih spretnosti ter da poskušajo narediti
najboljše, kar lahko glede na časovne, človeške in materialne vire, ki so jim na voljo
(Nicholson, Holdworth in Milling 2018: 232).
Gledališče kot oblika umetniškega izražanja in uprizoritvena dejavnost igra za
pripadnike ljubiteljskega gledališča specifične funkcije in vloge. Pravzaprav bi lahko
rekli, da so »izvenestetske funkcije« ljubiteljskega gledališča tako močne, »da o njem v
resnici ne moremo govoriti kot o prvenstveno estetski kategoriji, dasi so tudi estetske
vrednote v njem zelo pomembne« (Kuret 1958: 16). Med drugimi bi izpostavila funkcijo
izobraževanja; spodbujanja ustvarjalnosti in izražanja talenta; ohranjanje ljubiteljske
kulture; funkcijo oblikovanja lastne identitete; funkcijo zabave ter nenazadnje socialno
funkcijo in pomen druženja. Slednja je tako močna, da se socialne vezi prenesejo tudi
iz igralske skupnosti in se pogosto odražajo tudi na nivoju vsakdanjega načina življenja
posameznikov.
Lahko zaključim, da ljubiteljsko gledališče zaradi svoje tradicije, obsega in
organiziranosti predstavlja pomemben del gledališke ustvarjalnosti v slovenskem
kulturnem prostoru. Glede na njegovo vseprisotnost in »izvenestetske funkcije« pa igra
pomembno vlogo pri kulturnem dogajanju ter predstavlja nepogrešljiv segment sodobnega
načina preživljanja prostega časa posameznikov.
Ljubiteljsko gledališče kot način preživljanja prostega časa
44
REFERENCE
AHAČIČ, Draga in PIGNARRE, Robert
1985 Dramsko gledališče. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko.
BARBA, Eugenio
2005 Papirnati kanu: Razprava o antropologiji gledališča. Ljubljana: Mestno gledališče Ljubljansko.
BENDIX, Regina
1989 Backstage Domains: Playing “William Tell” in Two Swiss Communities. Bern in New York: Peter Lang.
BERVAR, Mitja
2014 Uvodni nagovor. V: D. Zelnik (ur.), Kaj kultura praznuje?: Vloga slovenske ljubiteljske kulture. Ljubljana:
Državni svet Republike Slovenije, 6.
ČERNIGOJ SADAR, Nevenka
1976 Socialne razlike v strukturi prostega časa. II.: Determinante aktivnosti. Ljubljana: RSS.
GAUNTLETT, David
2011 Making is Connecting: The Social Meaning of Creativity, from DIY and Knitting to YouTube and Web 2.0.
Cambridge: Polity Press.
GEERTZ, Clifford
2019 Interpretacija kultur. Maribor: Aristej.
KNOTT, Stephen
2015 Amateur Craft: History and Theory. London: Bloomsbury Academic.
KORUN, Mile
2006 Biti z igro: Razmišljanja o gledališču, o igri in uprizarjanju, o gledalcu in predstavi, o režiserju in igralcu
in še o čem. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko.
KRISTANČIČ, Azra
2007a Prosti čas – dejavnik vzgoje za življenje. V: A. Kristančič [idr.], Svoboda izbire – moj prosti čas. Ljubljana:
Združenje svetovalnih delavcev Slovenije, 39–62.
2007b Prostovoljstvo in prosti čas. V: A. Kristančič [idr.], Svoboda izbire – moj prosti čas. Ljubljana: Združenje
svetovalnih delavcev Slovenije, 105–107.
KROFL, Aleksandra
2011 Od »Hoje s paradižem« do …: Pregled ljubiteljskega gledališkega delovanja v slovenskem jeziku od 17.
stoletja do leta 1958. V: M. Šmalc in A. Krofl (ur.), 50+ Linhartovih srečanj. Ljubljana: Javni sklad RS za
kulturne dejavnosti, 10–23.
KURET, Niko
1958 Ljudsko gledališče pri Slovencih: Za 190-letnico rojstva Andreja Šusterja Drabosnjaka. Slovenski etnograf
28 (1): 11–48.
LEŠNIK, Rudi
1982 Prosti čas: Delo, človek, družba in vzgoja. Maribor: Založba Obzorja.
LOGAR, Maja
1994 Ljubiteljsko gledališče kot sociološki fenomen. V: M. Zobec (ur.), O amaterskem gledališču: Zbornik s
strokovnega posveta o amaterskem gledališču na podeželju (Medijske Toplice, 1992) in v urbanem okolju
(Ljubljana, 1994). Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, 13–45.
McAULEY, Gay
2012 Not Magic but Work: An Ethnographic Account of a Rehearsal Process. Manchester: University Press.
MILOHNIĆ, Aldo
2009 Teorije sodobnega gledališča in performansa. Ljubljana: Maska.
2017 Od Dramatičnega društva v Ljubljani do dramatičnih društev po Sloveniji. V: Š. Vevar in B. Orel (ur.),
Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe: Ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega
društva v Ljubljani. Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 34–52.
MLAKAR, Vlasta
2005 Prosti čas in zabava. V: D. Prešeren in N. Gorenc (ur.), Nesnovna kulturna dediščina. Ljubljana: Zavod za
varstvo kulturne dediščine Slovenije, 113–115.
Ana Vrtovec Beno
45
NICHOLSON, Helen, HOLDWORTH, Nadine in MILLING, Jane
2018 The Ecologies of Amateur Theatre. London: Palgrave MacMillan.
OREL, Barbara
2017 Dramatično društvo in začetki gledališkega izobraževanja na Slovenskem. V: Š. Vevar in B. Orel (ur.),
Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe: Ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega
društva v Ljubljani. Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 288–307.
OSTERMAN, Jože
2014 Za boljšo in preglednejšo organiziranost, za hitrejši razvoj! V: D. Zelnik (ur.), Kaj kultura praznuje?: Vloga
slovenske ljubiteljske kulture. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije, 13–14.
PURDOM, C. B.
1951 Life Over Again. London: J. M. Dent and Sons.
SCHECHNER, Richard
2001 Magnitudes of Performance. V: R. Schechner in W. Appel (ur.), By Means of Performance: Intercultural
Studies of Theatre and Ritual. Cambridge: Univesity Press, 19–49.
SHARMA, Sarah
2014 In the Meantime: Temporality and Cultural Politics. London: Duke University Press.
SPLETNI vir 1
B. n. l. Ljubiteljska kultura. Direktorat za ustvarjalnost. Ministrstvo za kulturo. [7. 8. 2020].
SPLETNI vir 2
2020 Priporočila za omejevanje možnosti prenosa okužbe z virusom SARS-COV2 (Covid-19) v društveni
dejavnosti. [16. 9. 2020].
SSKJ
2000 Slovar slovenskega knjižnega jezika [Spletna izdaja]. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. [13. 4. 2020].
TERŠAR, Igor
2011 Knjigi na pot. V: M. Šmalc in A. Krofl (ur.), 50+ Linhartovih srečanj. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne
dejavnosti, 3–4.
2014 Ljubiteljska kultura pred novimi izzivi. V: D. Zelnik (ur.), Kaj kultura praznuje?: Vloga slovenske
ljubiteljske kulture. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije, 8–10.
TOMŠE, Dušan (ur.)
1981 Gledališki besednjak: Slovensko strokovno izrazje v gledališču, filmu in televiziji. Ljubljana: Mestno
gledališče ljubljansko.
VRTOVEC BENO, Ana
2017 Primeri sodobnega ljudskega gledališča na Slovenskem: Doktorska disertacija. Ljubljana: [A. Vrtovec
Beno].
ZDru
2011 Zakon o društvih. ZDru-1-UPB2. Uradni list RS, št. 64/2011. .
Ljubiteljsko gledališče kot način preživljanja prostega časa
BESEDA O AVTORICI
Dr. Ana Vrtovec Beno, kustosinja, se v svojem raziskovanju posveča slovenski etnologiji in
kulturni dediščini. Posebno pozornost namenja raziskovanju oblik sodobnega ljudskega gledališča
na Slovenskem, kar je tudi tema njene doktorske disertacije. Je avtorica strokovnih in znanstvenih
prispevkov, redna udeleženka različnih raziskovalnih projektov ter konferenc v Sloveniji in tujini.
46
SUMMARY
Amateur theatre as a way of spending free time
Theatre has changed throughout history, acquiring with the development of society various functions
and forms. But from the very beginning, theatre combined professional and amateur activities and
theatrical creativity. The article focuses on the significance of spending one’s free time in amateur
theatre in Slovenia.
Participation in an amateur drama group is a spare-time activity and a voluntary personal decision.
This is foremost a time when people are unburdened by intellectual and physical efforts at work or
school and other obligatory activities. The fact that people do not take part in free-time activities as an
obligation separates them from other activities. People can choose an activity which will supplement
their knowledge and skills, where they can express themselves through ideas and learn something new,
or it is a time that they spend with friends and acquaintances, contributing towards socialisation. The
latter was also confirmed by a study of modern amateur theatre in Slovenia. Individuals joined a drama
group because it was an “ideal” way to realise their desires and goals. For members of an amateur
drama group, theatre as a form of artistic expression and a staging activity has specific functions and
roles, such as: education, encouragement of creativity and expression of talent; preservation of amateur
culture; formation of one’s own identity; entertainment; and, last but not least, a social function and
the importance of socialising. The latter is so strong that the social ties forged are also transferred
outside the amateur group and often expressed in participants’ everyday life.
Due to its tradition, scope and organisation, amateur theatre represents an important part of theatrical
creativity in Slovenia. Considering its omnipresence and “supra-aesthetical function”, it plays an
important role in cultural events and represents an irreplaceable element of the modern free-time
activities.
Ana Vrtovec Beno