GLASILO ALPINE, D.D., ŽIRI	Letnik 43, številka 4, december 2005
DELO ^življenje
Iz vsebine:
Izteka se razmi Kako do novih
isnjarsko
prepoznih
Tistemu, ki želi, ne manjka načinov.
(Italijanski pregovor)
Manjka nam več profesionalnosti
Kdo je profesionalec? V Velikem slovarju tujk pod prvo razlago piše: »Kdor se poklicno ukvarja s kakim stalnim delom; kdor svoje delo opravlja temeljito in vešče.« Kaj pomeni biti profesionalen? V isti knjigi je navedeno: »Biti strokoven, kakovosten.«
Sedaj pa se ozrimo po Alpini, predvsem pa vase in se vprašajmo: »Ali sem profesionalec? Ali imam profesionalen odnos do dela? Ali stalno nadgrajujem svoje znanje, sledim trendom na svojem delovnem področju, delujem tako kot narekujejo »najboljše prakse«?« V tem trenutku odgovor na glas niti ni pomemben. Namen bi bil dosežen, če bi res vsak razmislil pri sebi.
Zakaj sem se odločil, da v tej številki napišem nekaj o profesionalnem odnosu do dela? V zadnjem času sem se veliko srečeval s predstavniki drugih slovenskih in tujih podjetij. Pogovor je večkrat nanesel na to, kako imajo organizirano poslovanje, sodelovanje in komuniciranje med zaposlenimi, katere vrednote spodbujajo in podobno. Pogovarjanje o teh temah je danes v poslovnem svetu moderno. Kot ponavadi lahko iz razgovorov zaključim, da ima vsako podjetje svoj način poslovanja oziroma svojo organizacijsko kulturo, ki narekuje njihov način vedenja.
Vprašal sem se, kako je s tem v Alpini? Najprej sem pomislil na sestanek širšega vodstva. Od njega sta minila že več kot dva meseca, pa še vedno nisem prepričan, da smo stvari začeli premikati tako, kot smo se dogovorili. Ali smo začeli delati na projektih, ki bodo omogočili doseganje ciljev in reševati obstoječe težave? Ali poskušamo predvideti prihodnje probleme, da bi se vsaj tistim, ki bi jih zaznali, lahko izognili? Vse prevečkrat imam občutek, da se vrtimo v istem krogu, med podobnimi problemi. Ali se ne zavedamo, da smo tukaj zato, da jih rešujemo?
V	preteklosti seje Alpina vedno znala prilagoditi željam kupcev in svetovnim trendom. Vedno je našla rešitev in prišla do določenega cilja, oziroma do stanja, kakršno je zdaj. Nikakor ne želim reči, da v preteklosti pogoji niso bili težki. Vsekakor so bili in tudi včasih je bila konkurenca - vedno se je bilo potrebno bojevati za obstanek. Toda vseeno mislim, da se svet ni vrtel tako hitro, da je bil reakcijski čas daljši, zato je bilo več manevrskega prostora. Danes gaje vedno manj. Kdor naredi narobe oziroma kdor se enkrat napačno odloči, navadno dobi še eno priložnost. Vse kar je več, lahko pomeni začetek konca. Konkurenti so na preži in poizkušajo izkoristiti vsako napako.
Mar si ne želimo dolgoročnega obstoja Alpine? Ne dvomim: tu je odgovor vseh enak. Toda ali ni potem čas, da se začnemo obnašati profesionalno in izpolnjujemo naloge, za katere smo pristojni in zadolženi. Prav vsak od nas ima svoje delovne naloge. Če jih opravlja kot profesionalec, to nikakor ne pomeni, da je tak posameznik nedružaben, brez čustev ali kaj podobnega. To pomeni le, da svoje delo opravlja tako, da bodo dolgoročni cilji uresničeni. Žal ne morem vsakega posameznika (v skupini Alpina je več kot 1500 zaposlenih) vedno znova opominjati, kaj bi bilo potrebno še narediti oziroma, kako ravnati. To mora vedeti vsak sam.
V	nasprotnem primeru svojega dela ne opravlja profesionalno. Zavedam se, da se profesionalni odnos do dela začne pri vodstvu in se širi na ostale zaposlene. Vodstvo mora predstavljati zgled. Mogoče sem v preteklosti v upanju, da se bodo stvari spremenile, marsikaj spregledal, pa ne bi smel, oziroma bi moral jasno povedati, da tako ne gre naprej. Zagotovo pa bom v prihodnje temu posvetil več pozornosti, saj je potrebno profesionalni odnos do dela v Alpini spraviti na višji nivo. In to bo v dobro vseh nas, v dobro dolgoročnega obstoja Alpine.
Naj ob koncu svojega razmišljanja zaključim s pozitivnimi mislimi. Prihajajo božični in novoletni prazniki. Čas, ki ga vsak od nas preživi med najbližjimi. Imejte se lepo. Želim vam vesele božične praznike in srečno novo leto.
Mag. Andraž Kopač

Mag. Andraž Kopač, predsednik uprave
Do najvažnejšega življenjskega spoznanja	Uvod
moramo priti z lastnimi očmi.
(Nan sen)
Zirovec je ponosen na svojo obutev
Ko ogledujejo ljudje ob semenju njegovo robo ne vpraša: Ali boste kaj kupili?« ... temveč le: »A' baste, a' ne baste?! je ena izmed pripovedk v knjigi Folklorne pripovedi Poljanske doline in njenega pogorja, z naslovom Nekoč je bilo jezero. Pripovedke so izšle v teh dneh, zbrala, uredila in spremno besedo je napisala dr. Marija Stanonik.
Zgoraj omenjena pripovedka nosi letnico 1887, kar pomeni, da ima že častitljivo starost. Že takrat se je v Žireh začelo čevljarsko. To dr. Marija Stanonik ugotavlja tudi v zapisu z naslovom Razvoj čevljarska v Žireh, objavljenem v zborniku, ki je izšel ob trideseti obletnici Alpine. V njem je navedeno, da je Franc Kopač (1810 -1882), po domače Bende, čevljaril v Novi vasi. Iz tega izhaja, da so bili Žirovci lahko resnično že pred stotimi leti ponosni na svojo obutev. Čevljarstvo se je razvijalo, mojstrov in pomočnikov je bilo vedno več. Žirovski čevlji so postali znani daleč naokoli. S tem je rasla želja po višjih ciljih. In plod tega je bila tudi Alpina. Podjetje je raslo, se razvijalo, doživljalo vzpone in padce. Toda vedno je preživelo. Morda je k temu pripomogel tudi ponos in žirovska trma.
Čeprav je bilo v preteklosti v podjetju zaposlenih več delavcev, pa Alpina še nikdar ni bila tako močno razvejana po vsem svetu in še nikdar ni bilo njeno ime poznano v toliko različnih deželah in krajih. Trudimo se. Vsak po svoje in vsi po vrsti. Kljub temu je še veliko takega, kar bo potrebno izboljšati. Tega se je v svojem uvodniku dotaknil tudi predsednik uprave, ki se sprašuje o profesionalnem odnosu do dela in do kje smo pri tem v Alpini. »Izteka se razmeroma uspešno leto,« je med drugim zapisal v svojem razmišljanju o tem, kako smo poslovali. Za še boljše delo so potrebne vedno nove ideje in znanja. Nekaj napotkov, kako priti do njih, nam daje Matej Peternelj. V tej smeri imamo tudi že nekaj konkretnih predlogov. Tudi o tem pišemo v današnjem časopisu.
To, da je zelo pomembno, da je pravi človek na pravem mestu, vemo že dolgo. Toda ali smo dovolj naredili, da bi to tudi uresničili? Vodst\>o se zaveda, da je »le v medsebojnem sodelovanju zagotovljen uspeh« je napisala vodja kadrovske službe Marta Mlinar. Veliko prostora namenjamo perspektivnim kadrom. V zadnjem času smo zaposlili kar nekaj novih visoko usposobljenih delavcev. Je to porok za še boljše delo, za to, da bo Alpina še boljša in da bomo ponosni na svoje izdelke oziroma da jih bomo znali tako visoko ceniti in jih bomo ponujali le v smislu gornje pripovedke.
Vedno pa moramo imeti pred očmi, da takega ponosa ne moremo pričakovati, če ne vemo, da so naši čevlji zares dobri in da kupcev z njimi ne bomo razočarali. Le če bomo najprej sami prepričani v to, potem bomo lahko tudi drugim rekli: »A' baste, a' ne baste?!«
Toliko o tem. Naše misli so in morajo biti usmerjene naprej. Izteka se leto 2005. Naj nam bo 2006 še bolj naklonjeno. Velikokrat smo že rekli, da sreča ni v velikih, temveč majhnih stvareh. Naj jo bo za vse veliko. A zanjo se moramo potruditi tudi sami. Razmislimo zato o besedah, ki jih je izrekel Joseph von Kapjf-Essenther in mogoče bomo prišli do spoznanja, ki nam bo pomagalo najti našo srečo: »Zakaj ne najdemo sreče? Ker jo iščemo, kjer je ni, na vrhuncu življenja, v veliki daljavi. V resnici pa živi sreča v mirnem, temačnem in zelo skritem kraju, kamor žal le redko zaidemo: v nas samih.« SREČNO!
Jožica Kacin
KAZALO	str.
Izteka se razmeroma uspešno leto	4
Tudi Alpina je članica tehnoloških mrež	6
Kako do novih idej za inovacije?	6
Po sprejetju novega Pravilnika o inovacijski	
dejavnosti predlagani dve tehnični izboljšavi 7	
Nov stroj za toplotni tisk s folijo 8	
Pridobitev za Alpino - V naših prostorih bo	
začel delovati Industrijsko razvojni center	9
V oddelku termoplastov začenjajo z izdelavo	
smučarske obutve za naslednjo sezono	10
Promocijska akcija »Vroče iz Alpine«	10
Letos smo svojo obutev razstavljali tudi	
v Madridu	10
V Angliji so pokazali zanimanje za našo	
športno in vojaško obutev	11
Sestanek širšega vodstva 11	
V Sarajevu odprli že četrto prodajalno	12
Širitev tudi v Srbiji	12
Predsednik uprave mag. Andraž Kopač je odprl	
prvo Alpinino prodajalno v Romuniji	13
V Splitu bomo imeli še eno prodajalno	13
Popestritev naše ponudbe tudi v Brežicah	13
Največ težav pri delu služe za planiranje in oskr-	
bo proizvodnje je zaradi prepoznih naročil	14
Čeprav smo že mnogo naredili, nas čaka na	
področju kadrovanja še veliko dela	17
Veliko zanimanja za tečaje tujih jezikov 18	
Brez visoko usposobljenih in motiviranih	
delavcev ne bomo mogli kljubovati vedno	
večjim zahtevam	18
Novice	21
Delavci meseca	22
V slovo	28
Kadrovske novice	29
Tudi to je Alpina	30
Zanimivosti kraja	34
Prišel je veseli december	40
KOLOFON:
Delo življenje je glasilo Alpine, d.d., Žiri.
Jožica Kacin, glavna urednica in Neža Kopač, odgovorna urednica. Fotografije: Jožica Kacin in Klemen Možina Naklada: 1.800 izvodov Priprava na tisk: Repro-Print d.o.o. Tisk: Tisk Žnidarič
KOLOFON:
Delo življenje je glasilo Alpine, d.d., Žiri.
Jožica Kacin, glavna urednica in Neža Kopač, odgovorna urednica. Fotografije: Jožica Kacin in Klemen Možina Naklada: 1.800 izvodov Priprava na tisk: Repro-Print d.o.o. Tisk: Tisk Žnidarič
Poslovanje	Nikoli ne bodi zadovoljen s tistim,
kar si, če želiš postati tisto, kar nisi, kajti tam, kjer si postal zadovoljen, boš tudi ostal.
(F. Quarles)
Izteka se razmeroma uspešno leto
Že pred časom smo začeli delati načrte za leto 2006, pri čemer je bilo izhodišče poslovanje v letu 2005 in strategija do leta 2008. Izteka se razmeroma uspešno leto. Dosegli bomo dobiček, ki bo približno na lanskoletni ravni. Lastniki si gotovo želijo višjo rast dobička in višji donos na kapital od doseženega. Seveda, vedno bi lahko bilo še bolje in tega se dobro zavedam. Verjamem, da se bomo v prihodnjem letu skupaj potrudili, da bomo šli še više.
Če na hitro potegnemo črto pod leto 2005 ugotovimo, da smo ustanovili dve novi podjetji, na Kitajskem in v Ukrajini. Prvo, že 115. Alpinino prodajalno smo odprli v Romuniji, za nami je najuspešnejša sezona v svetovnem pokalu v biatlonu in teku na smučeh. Prisotni smo bili na številnih sejmih, s čimer smo pridobili nove kupce, ob vsem tem pa smo uspešno izvajali tudi prestrukturiranje proizvodnje. To je le nekaj glavnih poudarkov iz poslovanja, seveda pa je bilo v podjetju še veliko drugih dejavnosti, ki so pripeljale do tega, da bomo uspešno zaključili letošnje leto.
Najpomembnejše in najbolj spodbudno za naslednje leto se mi zdi dejstvo, da smo pridobili nove kupce. Vedno moramo imeti pred očmi kupca, ne glede na to, kje delamo. Zanj smo tu in njemu moramo znati prilagoditi naše poslovanje. Če bomo znali to, tudi dolgoročna uspešnost Alpine ne more izostali. Vsak od nas neposredno ali posredno dela v okviru ene izmed treh profitnih enot Alpine: na modnem programu, športnem programu ali maloprodajni mreži. In kaj smo po posameznih področjih delali v preteklem letu?
Maloprodajna mreža
Letošnje poslovanje v maloprodajni mreži je spodbudno. Uspeli smo zaustaviti trend upadanja prodaje in krivuljo obrnili navzgor. Precejšnjo rast prodaje glede na leto 2004 beležimo na vseh pomembnejših trgih, na nekaterih pa smo izdatno presegli tudi plan za leto 2005. Odprli smo 10 novih prodajaln, 2 nerentabilni pa zaprli. V septembru smo odprli prvo prodajalno Alpine v Romuniji. S tem smo napovedali, da mislimo resno, ko smo v strategiji napisali, da želimo postati vodilni ponudnik obutve na drobno na trgih jugovzhodne Evrope. Poleg odpiranja novih prodajaln smo v letu 2005 napredek naredili tudi na naslednjih področjih:
-	Storitev je v prodajalni osnovnega pomena. Poleg poznavanja izdelkov in svetovanja o izbiri pravega modela, je pomembno tudi poznavanje kupcev in psihologije njihovega nakupnega odločanja. Tako smo v letu 2005 naše prodajalce izobraževali na tem področju ter tudi na področju visual merchandisinga, to je urejenosti prodajaln. Vzdušje v prodajalni vpliva na nakupno odločanje zato je pravilno urejena prodajalna zelo pomembna. Ta mora biti urejena tako, da menja svoj ambient in vabi kupce z zanimivimi aranžmaji v prodajalni. Zato bomo v prihodnosti nadaljevali z izobraževanjem prodajalcev na teh dveh področjih ter tudi na ostalih, ki vplivajo na raven storitve v prodajalni.
-	Nemogoče je za vse kupce zagotoviti »pravo« ponudbo obutve. V preteklem letu smo zelo natančno opredelili naše ciljne skupine in izbiro modelov v ponudbi prilagodili ciljnim skupinam ter trenutnim modnim zapovedim. Tudi cenovni razredi obutve v ponudbi so natančno opredeljeni. Tako je oblikovanih več kriterijev, ki jih upoštevamo pri izbiri obutve. Pravilno izbrana obutev pa še ni dovolj. S pomočjo centralnega sistema naročanja razdelimo izbrane modele po prodajalnah. Sistem naročanja je potrebno stalno prilagajati in izboljševati, saj mora biti prodajalna založena s pravo ponudbo in pravim sortimentom obutve. In tudi lani smo temu področju posvetili
veliko pozornosti in sistem nadgradili.
-V preteklem letu smo analizirali lokacije prodajaln ter si tako postavili cilje, kje še potrebujemo nove prodajne površine. Nerentabilne prodajalne bomo tudi v prihodnje zapirali. Načrtujemo pa, da bomo ohranili trend odpiranja okrog 10 novih prodajaln na leto v celotni maloprodajni mreži. Letos nam je to uspelo. Poleg tega je potrebno tudi stalno obnavljanje prodajaln. V prihodnjem letu bomo obnovili nekaj prodajaln, ki bodo s sodobno ureditvijo zagotovo privabile še več kupcev.
- Stalno komuniciranje s kupcem je danes nuja. Spominjati ga moramo na našo prisotnost na trgu in ga s sodobnim nagovorom in mamljivo ponudbo pripeljati v prodajalne. Precej sredstev investiramo v dviganje ugleda blagovne znamke Alpina tako v Sloveniji kot tudi na ostalih maloprodajnih trgih. Največ stavimo na televizijo in komuniciranje v prodajalni. Ohranili bomo slogan Meni je prav, po dveh letih pa bomo spremenili način komuniciranja. Z njim bomo še dodatno osvežili podobo naše blagovne znamke in se približali naši ciljni skupini. Poleg tega, da imamo stalne aktivnosti za naše kupce, smo letos prvič pripravili tudi nagradno igro za prodajalce v povezavi s prodajo pohodne obutve. Nagradna igra se bo prav v teh dneh zaključila, odzivi nanjo so pozitivni, zato bomo s tem nadaljevali tudi v prihodnje.
Torej zagon v maloprodajni mreži je. Pomembno je, da ga bomo znali razvijati tudi v prihodnje. Področja, ki smo se jih podrobneje dotaknili v letu 2005, bo potrebno še bolj poglobljeno analizirati in na podlagi ugotovitev strokovno delovati. Zavedati se moramo, da je pred nami še veliko ciljev. S svojim delovanjem želimo
zaznamovati celotno panogo in postati znotraj nje prepoznaven vodja, po katerem se vsi zgledujejo.
Modni program
Številne uspešne predstavitve na sejmih, novi kupci ter zmanjšanje naročenih količin za Clarks so glavni poudarki iz poslovanja modnega programa. Prodaja se je glede na leto 2004 zmanjšala, s čimer prav gotovo ne moremo biti zadovoljni. Zato smo povečali prodajne aktivnosti. Letos smo svojo modno obutev predstavili kar na 14 sejmih v tujini. S tem smo obstoječim in potencialnim kupcem in agentom pokazali, da smo kredi-bilen igralec na trgu udobne ženske modne obutve iz naravnih materialov. Zagotovo so sejmi pomemben način predstavitve ponudbe proizvajalca, ki privabi morebitne kupce in agente, ki prodajajo našo obutev na posameznem trgu. Zavedam se, da smo imeli pri izbiri agentov v preteklosti veliko uspeha. Veseli me tudi, da smo pridobili dva nova agenta, v dogovoru pa smo še z nekaterimi. Tudi v letošnjem letu je delo z njimi tako na prodajnem kot razvojnem področju potekalo uspešno in s sodelovanjem smo lahko obojestransko zadovoljni.
Pri razvoju kolekcije je bilo največ pozornosti posvečene udobju obutve. Našli smo materiale, ki bodo omogočali še korak naprej pri udobnosti. Pričakujemo, da se bodo dobro obnesli tudi pri proizvodnji. Po številnih težavah smo uspeli dokončati razvoj in proizvodnjo drugega modnega Stiti modela - ženskega modela Inja. Upam, da bomo v prihodnje take projekte rešili bolj učinkovito in hitreje. Znanje pridobljeno pri razvoju Selb; kopit moramo znati prenesti tudi na razvoj kopit v redni kolekciji. Imamo sodobno opremo, ki jo moramo izkoristiti.
V	letu 2005 se je nadaljeval trend zmanjševanja proizvodnih serij. Tudi v prihodnje na tem področju ne pričakujemo večjih sprememb. Imamo veliko različnih kupcev, z različnimi željami in potrebami. V boju za obstanek moramo zagotoviti določen nivo prilagodljivosti. Fleksibilnost v proizvodnji ter hiter odziv (na ponaročila) sta pomembna argumenta, ki sta pripomogla k temu, da smo pridobili večje številno novih kupcev.
Izdatno povečan uvoz obutve s Kitajske in jugovzhodne Azije je spodbudil, da v Bruslju vedno več razpravljajo o uvedbi omejitev pri uvozu obutve iz naravnega materiala z daljnega vzhoda. Vsekakor bi bila takšna omejitev dobrodošla sprememba v letu 2006. Prepričan pa sem. da bomo tudi v prihodnje, ne glede na odločitev o omejitvah, znali poiskati pravo pot za obutev Simona Fashion.
Športni program
Prejšnja zima ni bila tako bela kot se napoveduje za letos. Zato je bila tudi prodaja na športnem programu pod pričakovanji. Največji del v prodaji športne obutve predstavljajo tekaški in smučarski čevlji, te pa smo prodali pod pričakovanji. Kljub temu smo ohranili vodilno vlogo ponudnika obutve za tek na smučeh na svetu. In to naj bo spodbuda za naprej. Za nami je najuspešnejša tekmovalna sezona v svetovnem pokalu v biatlonu in teku na smučeh. Na svetovnih prvenstvih so naši tekmovalci osvojili 10 zlatih medalj, 6 srebrnih in 1 bronasto.
V	svetovnem pokalu je naša, doslej najštevilčnejša ekipa, dosegla 23 zmag
in 4 kristalne globuse. To so zavidanja vredni rezultati, ki jih bomo v tej sezoni težko ponovili. Kljub temu od tekmovalcev, ki tekmujejo z našo tekaško obutvijo, pričakujemo kakšno medaljo na Olimpijskih igrah v Torinu.
Kljub slabšim prodajnim rezultatom se je na športnem programu vendarle precej dogajalo. V začetku leta smo kupcem predstavili najlažji tekaški tekmovalni čevelj na svetu CCS za drsalno tehniko ter SCL za klasično tehniko. Sprejeta sta bila z navdušenjem in odobravanjem, po njuni zaslugi pa smo dobili tudi nekaj novih tekmovalcev. Pospešeno je potekal razvoj tudi pri smučarskih čevljih. Končuje se izdelava potniške kolekcije novih modelov smučarskih čevljev za odrasle, ki so že na pogled veliko bolj atraktivni in dovršeni.Tu moramo ujeti korak s konkurenco in narediti še korak naprej, ker v nasprotnem primeru ne moremo pričakovati spodbudnih rezultatov. Druga generacija pohodnega čevlja Vision je bila preteklo poletje predvsem na domačem trgu dobro sprejeta. Žal smo imeli nekaj težav s kakovostjo obutve. Kljub temu je bila kolekcija pohodne obutve na domačem trgu dobro prodana. Vendar izzivov za naslednje leto ne manjka. Da bomo lahko uresničevali postavljene cilje pri razvoju, se obetajo spremembe tudi v organizaciji razvoja športne obutve.
Poleg razvoja je bilo veliko govora tudi o trženju oziroma aktivni prodajni politiki. Ne samo na razvojni, tudi na prodajni in komunikacijski strani bo potrebno uvesti določene spremembe. O tem smo letos začeli govoriti, sedaj pa prihaja čas, ko bo besede potrebno udejanjiti. Upam, da bo v prihodnosti sodelovanja med oddelki več, da se bo generiralo znanje ter rojevale ideje, ki bodo športni program peljale v še boljšo prihodnost.
... in že je pred nami leto 2006
Zgoraj sem poizkušal povzeti nekaj poudarkov iz poslovanja Alpine v letu 2005, ki jih je bilo po mojem mnenju potrebno izpostaviti. Zavedam se, da je v ozadju tega potekalo veliko večjih in manjših projektov, ki so prispevali k temu, da so bile zgoraj omenjene aktivnosti uspešno izpeljane. Na vrata že trka leto 2006. Ponuja nam mnogo priložnosti in izzivov. Izkoristimo jih sebi v prid, da bomo ob koncu prihodnjega leta lahko zadovoljno rekli: »Naj bo vsako leto vsaj takšno, kot je bilo letošnje!«
Mag. Andraž Kopač
Kdor nikdar ne začne, niti ne more končati.
(Antun Nemčič)
Tudi Alpine je članica tehnoloških mrež
V sredo 26. oktobra je bila v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije 2. nacionalna konferenca tehnoloških mrež Slovenije. Gre za povezave med podjetji iz sorodnih dejavnosti. Njihov cilj je dvigniti tehnološko raven članic mreže, z namenom lažjega zasledovanja tehnoloških trendov in dvigovanja tehnološke konkurenčnosti. V Sloveniji obstaja več tehnoloških mrež, Alpina pa je članica mreže IPMT za inteligentne polimeme materiale in pripadajoče tehnologije. V njej je poleg devetih podjetij tudi dvanajst raziskovalnih in izobraževalnih institucij. Na konferenci so bile predstavljene dejavnosti mreže v preteklem letu ter bodoči načrti. V sklopu mreže se tako načrtuje vzpostavitev virtualnega laboratorija. Ideja je, da vsi člani mreže naredijo seznam merilnih in drugih naprav, ki bi jih
lahko za ustrezno plačilo uporabili tudi drugi člani mreže. Na ta način bi še vedno ceneje in hitreje prišli do ustrezne opreme v primerjavi z lastnim nakupom. Tudi Alpina vidi v tem priložnost, saj bo lahko prodajala določene storitve, po drugi strani pa bo lahko uporabljala nekatere naprave, ki jih sama ne poseduje.
Na konferenci sem spoznal vodjo projektov pri IRC Slovenija, ki skrbi za mednarodni prenos tehnologij. S pomočjo kontaktov, ki jih ima IRC po vsej Evropi, se bomo lažje vključili v mednarodne projekte ter na ta način hitreje prišli do finančnih sredstev, ki jih za razvoj namenja Evropska Unija.
Matej Peternelj
Kako do novih idej za inovacije?
V prejšnji številki smo pisali o tem, kaj inovativnost je in zakaj jo v Alpini potrebujemo. Seveda je samo pisanje in govorjenje o inovativnosti, spremembah in izboljšavah nesmiselno, če temu ne sledijo konkretni ukrepi in dejanja.
Nove ideje in predlogi se redko rodijo sami od sebe, zato je v vsakdanji delovni naglici dokaj težko priti do novih idej, ki bi pripomogle k izboljšanju učinkovitosti našega dela. Za uvajanje novih idej si je potrebno vzeti čas, analizirati delovno mesto in postopke, katere opravljamo, temu pa sledi, bodisi individualno, bodisi skupinsko razmišljanje o možnih izboljšavah. Obstaja kar nekaj metod, ki so namenjene »proizvodnji« novih idej in jih številna uspešna svetovna podjetja uporabljajo pri spodbujanju izboljšav, zato bodo v nadaljevanju na kratko predstavljene nekatere, ki jih lahko uporabi vsak zaposleni ali celoten oddelek.
Prva je tako imenovana metoda »velikega problema«. Star pregovor pravi,
da je nuja mati inovacij. Za hitrejše uvajanje izboljšav v določenem oddelku ali na določenem delovnem mestu moramo ugotoviti na katerem področju našega dela se pojavlja največ težav. Če problema ne prepoznamo, tudi ne vidimo potrebe po izboljšavah. Prepoznavanju problema sledi iskanje rešitev. To je bistvena faza za uvajanje izboljšav. Celotne situacije ne moremo realizirati le preko zamisli. Zelo preprosta in učinkovita je metoda, da si jo narišemo oziroma zapišemo skupaj z vsemi dejavniki, ki jih je pri razvoju rešitve potrebno upoštevati. Nato sami ali skupaj s sodelavci zberemo nekaj predlogov, ki nas bodo v kar največji meri pripeljali do izboljšave določene situacije. Pri tem ne smemo
Za uvajanje novih idej, si je treba vzeti čas, analizirati delovno mesto in postopke, katere opravljamo, temu pa sledi individualno, bodisi skupinsko razmišljanje o možnih izboljšavah.
dopustiti, da nas prevzame pogosta misel, da rešitve ni in da je še najbolje, če delujemo po starem. Vsak delavec ima zagotovo nekaj predlogov, kako bi določeno stanje izboljšal. Inoviranje se začne s preprostim: »Kako bi....?«, nadaljuje se z: »Lahko bi naredili to, ono....«, konča pa se z vzpodbudnim: »Dajmo!!«.
Druga metoda hitrejšega uvajanja inovacij, ki je zlasti zanimiva za proizvodna podjetja kot je Alpina, je japonska metoda tako imenovanih »krožkov kakovosti«. Pri tem je bistveno, da pobuda pride od delavcev do vodij in ne obratno. Krožki kakovosti so zelo učinkoviti sestanki, ki ga skličejo delavci, ki so pri svojem delu prepoznali določene probleme ter mogoče, ni pa nujno, tudi že oblikovali določene rešitve. Na sestanek povabijo tudi vodje določenih oddelkov, ki jim pomagajo pri oblikovanju najboljših rešitev ter njihovemu uvajanju v prakso.
Če sta prejšnji dve metodi za pridobivanje novih idej za inovacije namenjeni v prvi vrsti zaposlenim na srednjih in nižjih delovnih mestih, je naslednja metoda uporabna predvsem za zaposlene na najvišjih ravneh. Tako imenovana »metoda praznine« ne temelji na reševanju problema, ampak skuša probleme predvideti in jih prehiteti. Na ta način se ti ne pojavijo v tako hudi obliki kot bi se sicer.
V vsakem podjetju obstajajo določena področja, ki še niso razvita, dobro pa bi bilo, da bi bila. Gre torej za uvajanje novosti, ki jih podjetje še ni spoznalo, medtem ko druga podjetja takšne in podobne sisteme že uspešno uporabljajo. Za uvajanje takšnih izboljšav je pomembno skupno soglasje, da so le-te potrebne in da bodo lahko bistveno pripomogle k povečevanju učinkovitosti in nadgradnje obstoječih metod. Primeri takšnih inovacij so na primer novi postopki pri selekciji kadrov, nove metode pridobivanja kupcev, nove metode tržnega komuniciranja, nove metode skladiščenja in transporta in tako dalje. To področje je primerno predvsem za vodje, ker zahteva stalno spremljanje in analiziranje učinkovitih novosti na ozko specializiranem področju.
Ko smo idejo za določeno izboljšavo dobili, jo v skladu z inovacijskim pravilnikom, ki smo ga sprejeli v Alpini, čimprej prijavimo na ustrezen obrazec. Vsak delavec ga lahko dobi pri vodji oddelka ali pa v pravni službi. Bistveno je, da v nekaj stavkih opišemo trenutno stanje ter kako bo naša ideja pripomogla, da se bo določeno stanje izboljšalo in bo delo zato učinkovitejše.
Pojavlja se vprašanje, zakaj je potrebno, da se ideje zapisujejo na obrazce. Za to obstaja nekaj dobrih razlogov. Predlogi se zbirajo na enem mestu. Vsi predlogi so zapisani, kar pomeni tudi večjo možnost realizacije. Kdorkoli v podjetju ima možnost vpogleda v bazo predlogov, kar pomeni, da se problemi, ki se v Alpini pojavljajo v
različnih oddelkih, lahko rešujejo hitreje in ceneje. Zelo pomemben razlog je tudi, da zapisovanje predlogov omogoča finančno in nefinančno nagrajevanje avtorjev inovacij. Nenazadnje zapisovanje predlogov omogoča spremljanje inovacijske dejavnosti po posameznih oddelkih. Na ta način dobimo dober vpogled, v katerih oddelkih in na katerih področjih je inovacijska dejavnost dobro razvita ter katere bo potrebno v prihodnosti še bolj vzpodbuditi.
Delavci, ki imajo ideje za izboljšave in jih uresničijo, so bili in bodo tudi v prihodnosti v vsakem podjetju spoštovani sodelavci in dober zgled vsem zaposlenim.
Matej Petern elj
Po sprejetju novega Pravilnika o inovacijski dejavnosti predlagani dve tehnični izboljšavi in dano nekaj malih koristnih predlogov
V aprilu je bil sprejet Pravilnik o inovacijski dejavnosti. Njegov namen je bil vzpodbuditi inovacijsko dejavnost v podjetju. Rezultat je nekaj malih koristnih predlogov, kot je posoda za ostanke, škatla za nagradne igre, električna omarica za vklop studijskih luči, ter dve tehnični izboljšavi, ki sta jih predlagala Albin Jesenko in Bojan Pirnat. Obe tehnični izboljšavi se uporabljata.
Albin Jesenko je zaposlen kot delavec v kopitarni. Tako se imenuje skladišče kopit, ki je v kletnih prostorih Alpine. V Alpini imamo več kot 35.000 kopit, kar pa je, kot je povedal Albin, v primerjavi z obdobjem pred desetimi leti, malo. Takrat je imel na skrbi do 70.000 kopit. Spreminja pa se sestava. Včasih je bilo do trideset
različnih vrst kopit, danes jih je preko sto petdeset, kar pomeni toliko različnih vrst oziroma modelov obutve.
Albinovo delo zajema sprejem, skladiščenje, izdajo, pa tudi popravilo oziroma manjše predelave kopit. Dela sam. Izvedel je že kar nekaj izboljšav. Kot je dejal, te pripomorejo predvsem k temu, da svoje delo lažje opravi.
Albin Jesenko pri stroju za stiskanje pet in podplatov. Zasnoval je idejo za napravo, ki omogoča lažje in hitrejše delo.
Zato tudi ne razmišlja, da bi bil zanje posebej nagrajen. Kljub temu pa s ponosom pove, daje uvedel nov način pranja kopit, v fazi izdelave ima napravo za podiranje kopit, izdelal si je pripomoček za lažje spajanje žebljičkov in tesnil, ki jih potrebuje za sestavo kopit ter osnutek za vozičke za vožnjo kopit.
Letos je dobil računalnik. Hodil je na tečaj in se naučil osnov dela. Pravi, da ima veliko manj ročnegajrisanja, saj je vodenje računalniško. To omogoča lažji in boljši pregled nad kopiti.
Dela tudi gume oziroma nastavke, ki se uporabljajo v montaži pri stroju za stiskanje peta in podplata. Ker je vedno več različnih modelov obutve, je več tudi različnih peta in podplatov. Pred izboljšavo je bilo potrebno za vsako novo oblikovano višino pete izdelati nov podstavek in ustrezno gumo, da se je krivina pete točno prilegla na podstavek. Albin Jesenko je razmišljal, kako poenostaviti postopek. Zasnoval je napravo, ki so jo namestili na stroj za stiskanje peta
Bojan Pirnat je v omarico vgradil rele z zakasnjenim ponavljajočim vklopom, ki zaradi izpada električne energije, samodejno vklopi peč, da le-ta začne ponovno delovati.
k podplatom. Naprava je nastavljiva glede na naklon in višino pete, zato je za različne oblike peta potreben le en podstavek. Idejna zasnova je Albino-va, napravo pa izdelal mehanik Jože Tišler.
Albin pravi, da ima še veliko idej, le časa za uresničitev mu primanjkuje. To pa ne pomeni, da kljub temu ni daleč čas, ko bomo še slišali za kakšno njegovo novost.
Bojan Pirnat je po poklicu elektrotehnik - energetik. Letos bo dvajset let odkar kot elektro vzdrževalec dela v Alpini. Njegovo delovno področje je vzdrževanje električnih strojev, naprav in inštalacij, telefonije, v zadnjih letih pa skupaj s sodelavcem Damjanom Jerebom skrbita tudi za delovanje ogrevalnega sistema, naprav in inštalacij podjetja.
V Alpini imamo dve veliki centralni peči, ki sta se ob kratkotrajnem izpadu električne energije izklopili oziroma prenehali delovati. Taki izpadi se običajno pojavljajo pozimi ob močnem sneženju, žledu, ponoči oziroma v dneh, ko je hud mraz. Zaradi izklopa sistema bi lahko posebno v dneh. ko v podjetju dalj časa ni nikogar, zaradi zamrznitve na inštalacijah in opremi nastala velika škoda. Problem bi se pojavljal tudi ob delovnih dneh, ko bi bili zjutraj, zaradi izpada elektrike v nočnem času, prostori hladni. Ob vsakem izpadu je bil potreben ročen vklop, to pa je pomenilo stalno skrb in nadzorstvo.
Bojan Pirnat je povedal, da se je ta problem v podjetju pojavljal vrsto let. Dokler ni imel neposrednega stika s tem, ni resneje razmišljal o rešitvi. Ko je začel opravljati tudi delo skrbnika ogrevalnih naprav, ga je problem spodbudil k dejavnosti in našel je ustrezno rešitev. V sistem je vgradil rele z zakasnjenim ponavljajočim vklopom in predelal startno resertno tipko. S tem je dosegel, da avtomatika v treh sekundah po izpadu električne energije ponovno zažene peč in sistem nemoteno obratuje naprej. Tako je odpadlo ročno vklapljanje.
Do te izboljšave ga je privedla želja po tem, da se ne bi pojavljal stalni problem izklapljanja sistema in nepotrebnega dežurstva. S sodelavcem Damjanom, imata urejeno samodejno telefonsko javljanje v primeru napak. Toda te niso tako pogoste kot bi bilo izklapljanje zaradi izpada električne energije zaradi vremenskih neprilik. Napravo je testiral že lansko
leto in ker je delovala, je prepričan, da letos ne bo težav.
Povedal je tudi, da njegov namen, ko je svojo izboljšavo predlagal v oceno komisiji, ni bil v tem, da bi prejel nagrado. Hotel je, da bi bila to tudi spodbuda za druge, da bi razmišljali in da bi svoje ugotovitve posredovali naprej. »Zaposleni opazijo in ugotovijo marsikaj. To pogosto opažam,
saj je moje delo povezano z vsemi oddelki. Težava je le v tem, ker svojih videnj oziroma domislekov ne povedo naprej. Če bi bili delavci dejavni, bi se dalo marsikaj izboljšati,« je prepričan Bojan Pirnat. Zase pravi, da ima rad ustvarjalno delo in da je nagrada tudi spodbuda za njegovo nadaljnje delo.
Jožica Kacin
Nov stroj za toplotni tisk s folijo za smučarsko obutev
V oddelku termoplastov so dobili nov stroj za toplotni tisk s folijo. Uporabljali ga bodo predvsem za potisk smučarske obutve s svetlečimi napisi. Tako bo več možnosti pri oblikovanju grafične podobe Alpininih smučarskih čevljev. Tisk s tem strojem je kakovostnejši, glavna prednost pa je kot že rečeno predvsem v lepšem vizualnem izgledu. Novo pridobitev so začeli uporabljati za tiskanje grafik na novih modelih smučarske obutve za odrasle, ki jo bodo februarja predstavili na sejmu ISPO. Kot je povedal Primož Povšič, ki dela na tem stroju in je zadolžen tako za pripravo za tisk, ki vsebuje tudi izdelavo klišejev, do tiskanja, je tak način tiska v Alpini novost. Prihaja do določenih začetnih težav, ki pa jih z mojstrom Cirilom Vidmarjem in Francijem Pečelinom rešujejo, tako da so v
prvem tednu decembra pričeli z delom.	,	.
Jožica Kacin
Primož Povšič: »Odtisi na novem stroju se bistveno razlikujejo od prejšnjega tiska.«
Pridobitev za Alpino - V naših prostorih bo začel delovati Industrijsko razvojni center za usnjarsko in obutveno industrijo (IRCUO)
Industrijsko razvojni center za usnjarsko in obutveno industrijo (v nadaljevanju IRCUO) je bil na pobudo Ministrstva za gospodarstvo ustanovljen leta 1999.
Center želi zgraditi ugodno podporno okolje podjetjem slovenske usnjarske in obutvene industrije, ki bo preko koriščenja storitev tehnološkega centra podjetjem omogočalo znatno povečati konkurenčno prednost podjetij na tehnološkem področju.
IRCUO so skupaj s Slovensko razvojno družbo ustanovila velika, srednja in mala slovenska usnjarska in obutvena podjetja. Velike zasluge za to ima mag. Martin Kopač, ki je predsednik sveta zavoda. Dejavno je sodeloval pri njegovem nastanku in vseh nadaljnjih aktivnostih. Center je nastal na osnovi dobrih izkušenj podobnih institucij v Španiji, Angliji in na Portugalskem.
Kot je povedal mag. Igor Zupan,
odgovoren za delo centra in predsednik programskega odbora, je glavni namen ustanovitve centra koncentracija tehnološkega znanja in skupne tehnološke opreme, kar bo podjetjem omogočalo hitrejši tehnološki razvoj in pripomogla k dvigu konkurenčnosti slovenske usnjarske in obutvene industrije. Med strateške smernice so zapisali, da želijo podjetjem omogočiti hitro in konkurenčno testiranje obutve v laboratoriju, omogočiti skrajšanje razvojnih ciklov z uporabo sodobnih CAD/CAM tehnologij, izvajanje R&R integriranih projektov,
izobraževanja in usposabljanja, izgradnje baze znanja in izvajanje storitev po naročilu.
Center pridobiva sredstva iz lastnih storitev, s prispevki ustanoviteljev,
večino pa so jih, enako nameravajo tudi v prihodnje, zbrali na javnih razpisih v Evropski skupnosti in v Sloveniji.
Zavod ima trenutno osnovno laboratorijsko opremo, na kateri lahko izvaja laboratorijske meritve obutve in sestavnih delov ter določeno osnovno tehnološko opremo za hitro izdelavo modelov peta in drugih prototipov.
V letošnjem letu je bil IRCUO uspešen na posebnem razpisu za krepitev tehnoloških centrov v okviru razpisov PHARE, ki mu bo omogočil nakup dodatne laboratorijske opreme za celovito izvedbo laboratorijskih testov po metodi EN 344/345/347:
2000 in omogočil testiranje zdrsnos-
Sestanek v zvezi z delovanjem Indusrijsko razvojnega centra za usnjarsko in obutveno industrijo. Na sliki: Klemen Pibernik, zaposlen v IRCUO, Aleksander Cvetanovski, Kopitarna Sevnica, Janko Rejc, Alpina, Igor Zupan, predsednik programskega odbora IRCUO in Matej Peternelj, Alpina.
ti/oprijemljivosti obutve po standardu EN 13287:2000. Sestavni del prijavljenega projekta je še R&D projekt razvoja visoko tehnološkega vojaškega in zaščitnega čevlja.
Center ima sedež v Kranju. Deloval je v prostorih Planike. To podjetje je zaradi stečaja prenehalo z delom, zato je potrebno center preseliti na drugo lokacijo. Mag. Igor Županje povedal, da so razmišljali o dveh možnostih, in sicer: da bi center preselili v Peko v Tržič ali pa v Alpino Žiri. Glede na tehnološki značaj izdelkov v Alpini, je prevladalo mnenje, da bo Zavod tehnološko bolje izkoriščen in razvojno naravnan, če bo deloval v Alpini. IRCUO se bo tako preselil v spodnje prostore stare upravne zgradbe Alpine. Vodja centra in samostojni raziskovalec Klemen Pibernik, je dejal, da predvidevajo, da bodo z delom pričeli v začetku leta 2006. Alpina je trenutno najuspešnejše slovensko obutveno podjetje, zato upa, da bomo znali izkoristiti prednosti, ki jih bo prinesla bližina centra. Povedal je tudi, da IRCUO ponuja laboratorijske storitve, kot je testira-
nje vseh vrst materiala, ki je sestavni del obutve, ter testiranje že izdelane obutve. Testi se opravljajo na obrabo, nateg, sposobnost vpijanja oziroma propustnosti vode, penetracijo različnih nevarnih delcev skozi material oziroma obutev. Nujni so pri zaščitni obutvi, saj mora le-ta imeti certifikat. Pomembni pa so tudi pri drugi vrsti obutve, saj se tako lahko izognemo marsikateri napaki in nevšečnosti, ki se pojavlja tako pri izdelavi obutve kot njeni uporabi.
»Kljub temu, da je situacija na evropskem trgu zelo težka, se za ino-vativne in tehnološko zahtevne izdelke najde še vedno dovolj prostora. V podjetjih je dovolj znanja, ki ga je potrebno združiti na skupnih projektih in jim dati najsodobnejša orodja za delo. S tem se bodo novosti lahko prenašale nazaj v posamezna delovna okolja,« je navedeno v zaključku poslovnega načrta zavoda za leto 2005 oziroma strateških usmeritvah za obdobje treh let, ki sta jih pripravila mag. Igor Zupan in Klemen Pibernik.
Jožica Kacin
Talent prepričuje, genij premika.
(Lytton)
V oddelku termoplastov začenjajo z izdelavo smučarske obutve za naslednjo sezono
Vodja oddelka termoplastov Ciril Vidmarje povedal, da v oddelku termoplastov končujejo izdelavo potniške kolekcije in začenjajo s proizvodnjo smučarske obutve za naslednjo sezono. December je mesec, ko je dela na področju smučarske obutve nekoliko manj. Več dejavnosti je usmerjeno v pripravo za naprej. To pa ne velja za cel oddelek. Letos je veliko naročil za izdelavo peta in napet-nikov za modno obutev. Modeli so tako po obliki kot barvi zelo različni. Kljub temu, da so dobili nov stroj za izdelavo peta, komaj izpolnjujejo vsa naročila. Veliko izdelkov pošljejo v FOGS v Sarajevo. Z nezmanjšano močjo delajo tudi na oddelku brizgane obutve. Izdelati morajo precejšnje število plastičnih sestavnih delov za tekaško obutev.
Jožica Kacin
V termoplastih končujejo z brizganjem vzorcev smučarskega > čevlja Be3 za naslednjo sezono. Na sliki Frenk Justin.
Promocijska akcija "Vroče iz Alpine"
16. septembra smo v okviru jesenske trženjske akcije »Meni je prav«, pričeli s predvajanjem novega televizijskega oglasa, ki prikazuje peko kostanja. Da bi bil odziv na akcijo še večji in bolj učinkovit, smo se odločili, da bomo istočasno s predvajanjem oglasa, organizirali še promocijske dogodke pred Mercator centri, v katerih imamo svoje prodajalne. V okviru teh smo pred vhodom v nakupovalne centre pekli kostanj in ga delili mimoidočim. Odziv je bil zelo dober zaradi okusnega kostanja in zato, ker so ljudje dogodek povezovali s televizijskim oglasom in Alpino.
Matej Debeljak
< Tokrat smo ime Alpine prestavljali na malo drugačen, bol j izviren način. Mimoidoči so bili pečenega kostanja, ki smo jim ga podarili, veseli.
Letos smo svojo obutev razstavljali tudi v Madridu
Septembra smo se prvič udeležili sejma modne obutve v Madridu.
Za nastop, so nas kljub nekaterim pomislekom, ali je sejem primeren za predstavitev naše obutve ali ne,
prepričali kupci, ki so nas spraševali, če nas bodo videli tudi v Madridu.
Predstavili smo ožjo tako imenovano A-kolekcijo, ki je izbor najboljših modelov, ki so bili na gardskem sejmu največkrat naročeni (namen A-kolekcije je, da koncentriramo manjše kupce). Kolekcija je bila izicdno Sejem v Madridu. Kupci so dobro sprejeli našo obutev. Na razstavnem prostoru dobro sprejeta v Madridu, pa tudi na Polona žakelj, Andreja Kopač, Ramiza Sefic in Franci Kavčič.
4
večjih sejmih kot sta Micam v Milanu in GDS v Diisseldorfu ter na manjših sejmih v Rusiji, na Švedskem, v Avstriji in na Madžarskem. Nekaterih smo se udeležili sami, na nekaterih pa je bila naša obutev predstavljena preko agentov oziroma distributerjev.
Ker je obutveni trg že povsem zasičen in je Kitajska vedno bližje, je bistvenega pomena, da se predstavimo na sejmih in da smo čim večkrat vidni, da si nas kupci zapomnijo. Zato smo se odločili tudi za enotno podobo
oblačil in razstavnega prostora (bel prostor in rože).
Težava je v tem, ker naša blagovna znamka Simona Fashion v svetu povečini ne pomeni enakega prestiža kot na primer Gabor ali Tamaris, vendar dejavno delamo na tem, da bomo čim bolj prepoznavni. Poleg stalnih kupcev smo uspeli pridobiti tudi nekaj novih. Zavedamo se, daje treba odprtih rok sprejeti tudi manjša naročila in imeti svoje izdelke v čimveč trgovinah na različnih sve-
tovnih tržiščih. Alpina kot blagovna znamka je ponekod poznana, vendar ne v tržnih nišah, ki bi si jih želel modni oddelek.
V prihodnje bi bilo potrebno kupcem čim pogosteje predstaviti našo obutev (nemalokrat se je dogajalo, da so isti kupci na kasnejših sejmih donaročali našo obutev), bolj promovirati blagovno znamko, saj je le-ta velikokrat tista, ki podjetju prinaša dodano vrednost in večje dobičke.
Mojca Ložar
V Angliji so pokazali zanimanje športno in vojaško obutev
za naso
Na sejem Harrogate, kjer je bila razstavljena »outdoor« oprema in obutev, smo šli z namenom, da poizvemo, če v Veliki Britaniji obstaja zanimanje za naše treking čevlje in da predstavimo svoje izdelke na tem trgu. Udeležba na tem sejmu je bila prava odločitev, kajti izkazalo se je, da je bilo zanimanja za našo obutev, glede na to, da so naši čevlji in ime Alpina v Veliki Britaniji precej neznani, kar veliko. Kupci so pokazali interes tudi za naš vojaški program, kar je bilo zelo pozitivno, saj smo se začeli lotevati evropskih javnih naročil.
Potrebno je izdelati strategijo vstopa, ki bo podprta s kakovostnimi in trendu sledečimi izdelki. Če se bomo resno odločili za vstop na angleško tržišče, bo poleg kakovosti izdelka potrebno vložiti veliko energije v strateške pogovore in dolgoročne plane. Ime Alpine tu ni poznano, zato bo potrebno razmisliti tudi o ustvarjanju imena s pomočjo različnih orodij marketinga. Okrepiti bo potrebno sodelovanje z različnimi organizacijami in podjetji. Do zdaj z Anglijo na športnem programu nismo veliko sodelovali, po sejmu sodeč, pa možnost obstaja. Velika Britanija ima več kot šestdeset milijonov prebivalcev, kar potijuje priložnost in daje možnost uspeha na tem trgu.
S trdim in dejavnim delom lahko pričakujemo uspeh. Ugotovljene strategije in skupinsko oblikovane ideje v tej deželi, pa bi lahko prilagodili ostalim tujim trgom, na katerih bi bilo
potrebno povečati prisotnost Alpine, okrepiti naše blagovne znamke in prodajo naših izdelkov. Tudi nasled-
nje leto naj bi se udeležili tega sejma z istim namenom, vendar višjimi cilji.
Tine Troha
Sestanek širšega vodstva naloga vodij je iskanje poti in alternativ za tekoče, predvsem pa prihodnje poslovanje
V ponedeljek, 3. oktobra, je v veliki dvorani potekal tradicionalni sestanek širšega vodstva s predsednikom uprave.
V prvem delu je predsednik uprave mag. Andraž Kopač na kratko povzel lanski sestanek. Na njem so se pogovarjali o strategiji Alpine do leta 2008. Poudaril je, da cilje in vire za doseganje ciljev ter glavne usmeritve za le to že poznamo. Vsi prisotni, bi
morali biti, glede na to, da so o tem že večkrat razpravljali, med drugim tudi na lanskem srečanju, o njih seznanjeni. Predsednik uprave je povedal, da je pri vodjih pogrešal predvsem iskanje poti in rešitev, kako bomo od usmeritev prišli do postavljenih ciljev.
Sejem v Angliji. Na sliki Mici Bogataj, škotski partner in njegov agent ter Tine Troha.
Predsednik uprave mag. Andraž Kopač je na sestanku ponovil že večkrat povedano trditev, da so zaposleni ključni vir podjetja za doseganje postavljenih ciljev.
V nadaljevanju je predstavil nekaj področij in navedel projekte, ki naj bi jih pripravili ter na podlagi katerih bi se lahko smotrno odločali. Zaključil je z mislijo, da naj bo prihodnje leto na tem področju bolj živahno in dejavno, saj je naloga vodij prav v tem, da na svojem področju v povezavi z ostalimi sodelavci iščejo poti in alternative za tekoče in predvsem prihodnje poslovanje. Glede na to, da so zaposleni ključni vir podjetja za doseganje postavljenih ciljev, je predsednik uprave v nadaljevanju predstavil še rezultate merjenja organizacijske klime. Sodelavce je pozval, da na področjih, kjer so bili slabši rezultati, začnejo razmišljati o aktivnostih, s katerimi bomo v prihodnje ocene izboljšali.
Po krajši razpravi je sledila delavnica Alfa menedžer, ki so jo pripravili zunanji sodelavci. Alfa menedžer je drzen, ne prosi za odpuščanje, ima
vodilno vlogo, karizmo, ni podrejen, ni nasilen, je olikan, je predan in iznajdljiv - skratka je zmagovalec. S praktičnimi primeri so bili vodje postavljeni v različne situacije, s katerimi se srečujejo pri svojem delu, ko komunicirajo s sodelavci oziroma
morajo sprejemati različne odločitve. Iz slišanega so se lahko prisotni veliko naučili. Od vsakega posameznika pa je odvisno, koliko bo pridobljeno znanje uporabil, oziroma ali bo postal alfa menedžer.
Neža Kopač
V Sarajevu odprli že četrto prodajalno
1. decembra je bila odprta nova prodajalna v Sarajevu. To je že četrta prodajalna v tem mestu. Prodajalna je v Mercator centru. Meri približno 65 kvadratnih metrov in je opremljena po sodobnih za Alpino značilnih standardih. V prodajalni so zaposlene štiri delavke. V Sarajevu je zanimanje za naše izdelke dokaj veliko. Vse prodajalne, razen industrijske, ki ima nekoliko slabšo prodajo, so po prodani obutvi med najboljšimi prodajalnami v sklopu podjetja Alpina BH.
Ni ko Gantar
< Sodobna prodajalna v Sarajevu bo privabila nove kupce.
Širitev tudi v Srbiji - Imamo novo prodajalno v Cacku
2. decembra pa smo odprli novo prodajalno v Čačku v Srbiji. Je v sklopu Merctor centra. V njej so zaposlene tri prodajalke. Prodajalna je opremljena po načinu, ki je značilen za Alpino. Meri okrog 65 kvadratnih metrov. To je druga prodajalna, ki jo ima Alpina Yug v Čačku. Prvo,
ki je v središču mesta, smo obnovili v začetku letošnjega leta in dosega dobre rezultate.
Niko Gantar
Nova prodajalna tudi v Čačku. Na sliki mag. Andraž >
Kopač, predsednk uprave Alpine, prodajalke prodajalne v Čačku in direktor Alpine Yug Josip Kasaić.
Predsednik uprave mag. Andraž Kopač je odprl prvo Alpinino prodajalno v Romuniji
V soboto, 22. oktobra je bila v mestu Temišvar odprta prva Alpinina prodajalna v Romuniji. »Z njo je podjetje vstopilo na romunski trg obutve na drobno in s tem naredilo nov korak na poti uresničevanja strategije maloprodajne mreže, s ciljem postati vodilni ponudnik obutve na drobno v jugovzhodnem delu Evrope,« je ob odprtju povedal predsednik uprave Alpine mag. Andraž Kopač in dodal, da se bo tej prodajalni v letu 2006 pridružila še kakšna.
Z odprtjem prodajalne v Temišvaru, se je Romunija kot država, v kateri ima Alpina svoje prodajalne, pridružila Sloveniji, Hrvaški, Srbiji in Črni Gori, Bosni in Hercegovini, Madžarski in Bolgariji. Romunija ima več kot 22 milijonov prebivalcev, ki vedno bolj posegajo po kakovostnejših blagovnih znamkah. Prav zato, poleg proizvodnje obutve, ki jo imamo v Alpini SIRO, v Alpini vidimo poslovno priložnost tudi v odpiranju lastnih prodajaln.
Prodajalna meri 100 m2 in je v nakupovalnem središču v Temišvaru. Mesto ima 310 tisoč prebivalcev. Tako kot ostale Alpinine prodajalne, je urejena s poudarkom na sodobnem ambientu, ki zagotavlja prijetno počutje kupcev. Ponudba modne in športne obutve blagovne znamke
Neža Kopač
Alpina bo dopolnjena s sorodnimi blagovnimi znamkami obutve srednjega in višjega cenovnega razreda.
Ob odprtju prodajalne v Temišvaru zadovoljstvo tako v Alpini SIRO v Romuniji kot tudi v Alpini v Žireh. Na sliki direktor Alpine SIRO Eduard Lorincz in predsednik uprave Alpine mag. Andraž Kopač.
V Splitu bomo imeli še eno prodajalno
Popestritev naše ponudbe tudi v Brežicah
Prodajalke prodajalne Splita v družbi z direktorjem Alpine CRO Bojanom Končanom in direktorjem maloprodaje Stankom Kranjcem
Prodajalka Vida Savnik, direktor maloprodaje Stanko Kranjc in poslovodkinja prodajalne Draga Kos Foto: T. Kokalj
V soboto, 10. decembra smo odprli še eno prodajalno na Hrvaškem. Je v trgovskem centru MM Zeta, ki ima svoje prostore v predmestju Splita v Kaštelu. Prva polovica centra je bila odprta pred dvema letoma, zdaj pa so dogradili še drugi del. Center se razprostira na petintrideset tisoč kvadratnih metrih. V njem je velika samopostrežna prodajalna, zraven nje pa še petinštirideset drugih prodajaln, med njimi tudi priznane svetovne blagovne znamke kot so: Beneton, Sisly, DM, Ecco.
Naša prodajalna meri 134 kvadratnih metrov. V njej so zaposlene tri prodajalke. Prodajalni želimo veliko dobrih rezultatov in dobrega razumevanja s centralo.
Bojan Končan
V	petek, 9. decembra je bila v trgovskem centru Rondo v Brežicah odprta nova prodajalna Alpine. V tem mestu imamo poleg nove prodajalne tudi pogodbeno prodajalno, ki je v Mercator centru. Za odprtje še ene smo se odločili, ker smo v tem predelu Slovenije želeli razširiti in popestriti ponudbo. Pogodbena prodajalna v Mercator centru je industrijska, zato se je kazala potreba po prodajalni, ki bo ponujala bolj modno obutev, višje kakovosti. Da je bila odločitev pravilna, se je pokazalo tudi po odmevih kupcev.
V	novo odprti prodajalni se jih je takoj nabralo kar lepo število. Posebej vesel je bil prvi kupec. Brez večjih premislekov je izbral par planinske obutve, jo pomeril in se odločil za nakup. Ko mu je direktor maloprodaje Stanko Kranjc čestital in mu povedal, daje prvi kupec, je bi L nadvse prijetno presenečen. Tudi ostali kupci so bili zadovoljni in so zagotavljali, da Brežice potrebujejo tako prodajalno obutve.
Tatjana Kokalj
Predstavljamo vam	Če hočeš, da ti zaupajo drugi,
pokaži zaupanje sam vase in v svojo moč.
(Fran Deteta)
Največ težav pri delu službe za planiranje in oskrbo proizvodnje je zaradi prepoznih naročil
Služba za planiranje in oskrbo proizvodnje združuje nabavne referente, dva planerja proizvodnje ter delavke pri pripravi dokumentacije. Pod okrilje te službe spada tudi skladišče materiala. Organizacijsko celoten oddelek spada pod tehnični sektor.
Službo vodi Barbara Likar. »Naša naloga je dobava dogovorjenih in potrjenih količin materiala. V skladišču poskrbijo za njegov prevzem, skladiščenje in izdajo. Planerji načrtujejo in usklajujejo delo med nabavo in proizvodnjo. Nabava od planerjev dobi navodilo, kdaj mora biti blago v podjetju, planerji pa v dogovoru s proizvodnjo določijo tudi, kdaj je potrebno material pripraviti za oddelek. Urejevalke dokumentacije poskrbijo za spremno dokumentacijo, ki spremlja material in polizdelke od začetka do končnega izdelka oziroma potuje do končnega kupca,« je glavne zadolžitve svoje službe opisala Barbara Likar. »Vsak izmed nas ima svoje naloge. Natančno vemo, kdo je zadolžen za določen material ali področje. Naše delo je razgibano in zahteva sodelovanje in usklajevanje tako znotraj podjetja kot z dobavitelji. Znotraj podjetja imamo veliko stikov s tehnologi, programerji in drugimi delavci v računalniškem centru, oblikovalci, vodji programov, s pogajalskim delom nabave, ki pa je samostojna služba. Njeni delavci opravljajo razgovore z dobavitelji glede pogojev nabave, nabavni referenti pa dogovorjeno uresničijo oziroma poskrbijo za to, da je material v dogovorjeni kakovosti in rokih v podjetju,«
Barbara Likar, vodja službe
je razložila Barbara Likar in povedala, da veliko sodelujejo tudi s skladiščniki. Njihovo delo je tesno povezano. Alpina izdeluje vedno bolj zahtevne modele obutve, zato je potrebno dobaviti vedno več različnega materiala in modnih dodatkov. S tem se veča tudi število dobaviteljev. Nekateri so iz Slovenije, še več pa jih je iz tujine. V preteklosti so veliko sodelovali z Italijo in Nemčijo. Ti dve državi sta bili gonilna sila na področju usnjarsko predelovalne industrije. V zadnjem času se tudi to spreminja, vendar Italija ostaja pomemben partner naše nabavne službe. Enako velja tudi za druge države Evropske skupnosti. Vedno več materiala pa kupimo v vzhodnih državah. Veliko usnja pride iz Turčije, naše sodelovanje sega tudi do Indije in Kitajske. Obseg dela izven našega podjetja se povečuje, sorazmerno sledi tudi večji obseg dela v službah, ki skrbijo za oskrbo teh podjetij. Material mora biti pripravljen zelo natančno in urejen tako, da omogoča takojšnje in čim lažje delo. To pomeni tudi, da mora biti blago poslano z eno pošiljko, ne glede na to, da gre za izdelke zelo različnih dobaviteljev z različnimi prodajnimi pogoji.
Z vedno bolj zahtevno in razdrobljeno proizvodnjo je tudi več različnih delov obutve in različnih modnih dodatkov. To velja posebej za modno obutev. Izdelava zahteva veliko različnih materialov, zaradi majhnih serij pa so majhne tudi količine nabavljenega materiala. Barbara Likar pravi, da največ težav pri delu službe za planiranje in oskrbo proizvodnje povzročijo prepozna naročila. Obrat blaga je izjemno hiter. Velikokrat ni časa za kontrolo, zato se napake odkrijejo šele, ko se material že uporablja v proizvodnji. Zgodi se tudi, da prevzemala usnja ugotovijo, da material ni v pričakovani kakovosti, njegova zavrnitev pa pomeni zastoj v proizvodnji. Dobavitelj običajno v zelo kratkem času ne more zagotoviti drugega, kakovostnejšega materiala, prav tako ni mogoče najti drugega dobavitelja z
istim in kakovostnim blagom. Čevljarska industrija je namreč specifična in zato je na voljo tudi omejeno število dobaviteljev.
Delo službe za planiranje in oskrbo proizvodnje je pestro in razgibano. Vsak dan morajo delavci opraviti veliko telefonskih razgovorov, prostor je kljub temu, da je dokaj velik, stalno obremenjen. Zaradi tega so bili tudi pomisleki, glede obstoječe organizacije te službe. V preteklosti pla-neija proizvodnje nista bila v istem prostoru. »Toda ideja seje izkazala za dobro. Če smo v istem prostoru, to pomenit tudi, da smo bolj povezani in je zato komunikacija učinkovitejši oziroma v določenih situacijah niti ni potrebna.
Delo nabave je dokaj stresno. »Delavec v naši službi mora biti v prvi vrsti pazljiv in natančen. Napačna ali nepravočasna dobava bi lahko povzročila podjetju veliko škodo. Mora se znati prilagajati in usklajevati, tako s sodelavci kot tudi dobavitelji izven njega. Razvit mora imeti čut za pomoč. Velikokrat je potrebno zelo hitro reagiranje in posameznik ne zmore urediti vsega,« je lastnosti svojih sodelavcev oziroma predstavo o tem, kakšen mora biti delavec v nabavi, opisovala Barbara Likar. Poudarila je, da mora biti delavec nabave komunikativen, znati mora hitro reagirati, velikokrat pa tudi trmasto vztrajati pri svojih zahtevah.
Nepogrešljiv pripomoček pri delu nabavnih referentov je računalnik. »Brez njega oziroma narejenih programov, si dela ne moremo več predstavljati,« je pojasnila Barbara Likar in dodala, da se spreminja tudi način komuniciranja. V preteklosti je bilo več osebnih stikov, sedaj poslovanje poteka večinoma preko elektronske pošte, faksa in telefona.
Barbara ima poleg vodenje službe še referentske zadolžitve. Je ekonomistka. Bila je štipendistka Alpine, v podjetju dela deset let. Zadolžena je za nabavo umetnega materiala za modno obutev, ojačil, trakov, elastike, kovin-
ske galanterije, opetnikov, kapic. Pravi, da ima dobre sodelavce in da delo teče po ustaljenem redu. »Kot vodja nastopim le, če je potrebno rešiti kak poseben problem,« je dejala, v nadaljevanju pa zatrdila, da mora kljub temu spremljati dogajanja v službi in nekaj časa posvetiti tudi skupnim težavam oziroma reševanju problemov. Udeležuje se tudi dekad-nih sestankov. Na njih sodelujejo delavci iz nabave, plana, vodje tehnologije, modelimice, prodaje in pogajalci. »Srečujemo se vsakih štirinajst dni in glede na plan proizvodnje usklajujemo načrtovane dejavnosti,« je povedala Barbara Likar.
Robert Bogataj je v Alpini in nabavi že več kot dvajset let. Njegovo področje obsega nabavo naravnega usnja in naravnih podlog. »Veliko usnja kupimo v Indiji, Turčiji, Braziliji, Tajvanu, nekaj malega tudi na Hrvaškem, vedno manj pa v Italiji,« je razložil ter dodal, da so nas v spre-
minimalne količine, ki je še sprejemljiva, da določeno usnje dajo v izdelavo. Tudi barvna paleta usnja je zelo široka. Posebej to velja za modno pomladno in poletno obutev. Dodatna težava pa je v tem, ker so naročila prepozna. »Že dolgo ni ustreznih rokov za dobave naravnega materiala,« je kritično razmišljal Robert Bogataj. »Vsak proces proizvodnje zahteva določen čas, še posebno pa to velja za usnje. Včasih so naši pritiski na dobavitelje glede izpolnjevanja rokov kar malo prehudi. V nabavi pa se srečujemo še z drugimi opravili kot so plačila, špediterske in carinske zadeve in podobnim, kar še poveča obseg naših del,« je zaključil Robert Bogataj.
Tudi Milena Lukančič je svojo delovno pot, ki traja že dvaintrideset let, začela v nabavi in ji ostala zvesta do današnjih dni. Povedala je, da bi se takrat, ko se je zaposlila, lahko odločila tudi drugače in izbrala katerikoli oddelek. Tedanji vodja nabave Lojze Kopač jo je povabil v nabavo in tako je bila začrtana njena pot. »Veliko je izzivov, toda človek se privadi. Vsak dan je kaj novega, zato pri nas ni dolgčas,« je povedala. Milena je zadolžena za nabavo materiala iz plastike, zaklopk ter podplatov za športno obutev. Njeni dobavitelji so iz različnih držav kot so Italija, Avstrija, Nemčija, v zadnjem času pa prihajajo tudi iz Kitajske. Delo poteka večinoma preko elektronske pošte. Njena prednost pred telefonom je v tem, da je zapis shranjen tako po vsebini, kot tudi glede časa nastanka in pošiljanja in lahko služi kot dokument. »Vedno pa elektronsko poslo-
Robert Bogataj
membo krajev dobav prisile vedno večje zahteve po cenejšem, a seveda ravno tako kakovostnem materialu ter nizka vrednost dolarja. Velika oddaljenost dobaviteljev ima po Bogata-jevem mnenju tako prednosti kot slabosti. Oskrbovanje proizvodnje je vedno bolj zahtevno, saj se plan neprestano spreminja, zato je treba veliko prilagajanja. Prevoz z ladjami iz južne Amerike in azijskih držav traja najmanj dva meseca, zato moramo velikokrat blago pripeljati z letali, kar pa ni poceni. Največja težava pri nabavi usnja pa so majhne serije. Dobavitelji zahtevajo naročilo

vanje kljub temu ni mogoče,« je povedala Milena in pojasnila, da nekatera podjetja še vedno raje poslujejo preko faksov in telefonov.
Vaso Kolenc se ukvarja z nabavo podplatov, peta, notranjkov, lepil in podobnih kemikalij, ki jih v podjetju kot je Alpina ni malo. Najprej se je izšolal na srednji čevljarski šoli, kasneje pa ob delu pridobil poklic čevljarskega inženirja. Nekaj časa je

Milena Lukančič
Vaso Kolenc
delal v razvojnem oddelku, nato pa postal nabavni referent. Sodeluje z dobavitelji iz različnih držav. »Največ stikov imam z Italijo, zato sem se prek tečajev, ki so bili organizirani v Alpini, naučil tudi njihovega jezika,« je povedal Vaso. Ni pa Italija edina dežela, s katero sodeluje. Dobavitelje ima tudi v Nemčiji in na Češkem, vedno bolj pa je zanimiv vzhodni trg. Trenutno sta to Turčija in Romunija. Vaso pravi, da so razlike med dobavitelji velike. V Nemčiji se pregovorno držijo točnosti in kakovosti, ponekod pa se še vedno niso uspeli prilagoditi velikim zahtevam, ki jih postavlja sodoben tržni svet. Vaso se strinja s trditvijo, da se v zadnjem času večina njihovega dela opravi iz pisarne. »Osebnih stikov je vedno manj, kar je po eni strani za referenta lažje, vendar pa telefon in email ne moreta povsem nadomestiti osebnega poznanstva, ki v večini primerov pomeni tudi večje zaupanje in bolj pristen odnos,« je prepričan Vaso.
Tudi Miluška Poljanšek je vso svojo delovno dobo v nabavi Alpine. Teče ji dvaintrideseto leto zaposlitve. V tem času je pridobila veliko izkušenj
ter doživela kar nekaj sprememb, ki so spremljale to službo. Kljub temu pravi, da je bilo delo vedno zelo dinamično. »V nabavi je tempo življenja in dela že od nekdaj izredno hiter, a postaja iz dneva v dan še hitrejši,« je v šali povedala resnico, ki ni le značilnost nabave, temveč prihaja v nas in je del našega vsakdanjika. Zadolžena je za nabavo sukancev, zadrg, vezalk, pomožnega materiala za obutev, klasičnih opetnikov, notra-njkov, kartonov, tekstilnih in papirnatih etiket. Njeni dobavitelji so za razliko od sodelavcev, večinoma iz Slovenije. Vzpostavljen ima sistem tedenskega naročanja, ki so ga sprejeli tudi dobavitelji in zato nima
Miluška Poljanšek
večjih težav. Pravi pa, da seje v Alpi-ni v tridesetih letih veliko spremenilo. Šibko točko vidi v komuniciranju oziroma kot je dejala: »Izgubili smo stik z informacijami,« kar meni, da ni dobro.
Eden izmed delavcev v nabavi je tudi
Srečko Gladek. O njem smo že veliko povedali v glasilu septembra 2004. Julija je bil izbran za delavca meseca. Zadolžen je za nabavo umetnih materialov in embalaže za športni program. Skrbi pa tudi za nabavo strojev in njihovih rezervnih delov.
Da so v službi za planiranje in oskrbo proizvodnje dobri delavci, priča tudi dejstvo, da je bil poleg Srečka za delavca meseca letos v februarju
izbran tudi planer proizvodnje Drago Zakelj. Njegovo delovno področje obsega planiranje proizvodnje lepljene modne obutve.
Romana Tavčar se je zaposlila pred tridesetimi leti. Vso delovno pot je prebila v Alpini. Razen med pripravniško dobo, ko je spoznala večino oddelkov v podjetju, je bila ves čas v
planskem oddelku. Organizacija seje spreminjala in z njo tudi število delavcev. Njeni sodelavci so odhajali v pokoj, novih niso zaposlovali. Tako sta ostala le še Romana in Drago. Obseg dela se ni zmanjševal, k njegovemu obvladovanju pa je pripomogla uporaba računalnikov in njegovih programov, ki so danes dobro dodelani in bi bilo brez njih delo nemogoče. Posebnost dela planerja
proizvodnje je v hitri reakciji in akciji, kot je dejala Romana in poudarila: »Bistvo vsega je, daje treba, če pride do težav, le-te čim prej rešiti oziroma poiskati možnost, da proizvodnja poteka naprej.« Romana je zadolžena za planiranje proizvodnje za športni program, ki obsega smučarsko, tekaško in pohodniško obutev, dodatno pa še modno brizgano obu-
Srečko Gladek	Marinka Jurca in Rczika Kogovšek
Drago Žakelj in Romana Tavčar
tev ter kooperacijo v zvezi s tem. Tako sodeluje s podjetji v Romuniji, Bosni, nekaj malega tudi s Kitajsko. Na kratko je delo planerjev opisala takole: »Ko dobiva naročilo komerciale, določiva, kje in kdaj se bodo delali posamezni modeli. Delavke v razpisu plana izračunajo koliko materiala bo potrebno za izpolnitev naročil. Podatki se sproti vnašajo v računalnik. Sledi usklajevanje z nabavo, ki mora zagotoviti, da je ustrezen material ob določenem času in v primerni kakovosti v podjetju.« Romana pravi, da dela po načelu lepa beseda pravo mesto najde. Sodeluje skoraj z vsemi službami v podjetju in nikoli nima večjih težav. »Če je
razumevanje in če vsak dosledno opravi svoje naloge, potem težav ne bi smelo biti,« je prepričana Romana.
K planu spada tudi urejevanje proizvodne dokumentacije. To delo opravljajo Marinka Jurca, Rezka Kogovšek in Metka Rejc. Njihova naloga je, da pripravijo spremno dokumentacijo tako za material kot za polizdelke in izdelke. Dokumenti spremljajo material oziroma polizdelek od prevzema v Alpini do končnega izdelka oziroma do prodaje kupcu. To so spremni in kodni listki, etikete, deklaracije. Te se izdelujejo tako za izdelke, ki jih proizvajamo doma, kot tudi za tiste, ki jih dokupi-
mo pa naj bo to obutev ali drugo blago. Podatke o tem, katere dokumente je potrebno izdelati in v kakšni vsebini, vnašajo za to pristojni delavci drugih služb. Dekleta iz plana jih le poiščejo in naredijo ustrezne dokumente. »Naša naloga je tudi izračun, koliko materiala bomo potrebovali za izdelavo naročenih modelov,« so kar med delom razlagale delavke pri urejanju dokumentacije in povedale, da izdelujejo tudi spremne dokumente za naše kooperante oziroma podjetja v tujini. Imajo posebne s trojčke za tiskanje. Delo imajo razdeljeno. Vsaka je zadolžena za nekaj oddelkov.
Jožica Kacin
Čeprav smo že mnogo naredili, nas čaka na področju kadrovanja še veliko dela in novih izzivov
V hitrem tempu stalnih sprememb, novosti, novih trgov, novih idej in zamisli, se je potrebno na vse te izzive odzivati tudi na področju kadrovanja. Kljub stalnemu hitenju še vedno velja, da smo lahko uspešni samo, če smo pri delu zadovoljni, če delamo v okolju, kjer vladajo delovni, a sproščeni medsebojni odnosi. Pomembno je dejstvo, da več glav več ve, saj je le v medsebojnem sodelovanju zagotovljen uspeh. Vsega tega se zavedamo tudi na področju kadrovanja.
Zato smo v zadnjem letu v naše vrste vključili kar nekaj mladih strokovnjakov, ki prihajajo na delo tudi iz drugih krajev. Pred leti nam taki načrti niso uspeli, saj se mladi niso želeli zaposliti v manjšem kraju. Časi pa se spreminjajo, enourna ali še daljša vožnja na delo sedaj ne predstavlja nobene ovire.
Izboru novih sodelavcev posvečamo veliko pozornosti, zato v postopek vključimo tudi zunanjega sodelavca. Zunanji sodelavec izvede testiranje kandidatov in z njimi opravi tudi razgovor. Ko dobimo rezultate testiranja in mnenje strokovnjaka o posameznih kandidatih, opravimo ožji izbor od treh do petih kandidatov. S temi opravita izčrpen razgovor še vodja kadrovske službe in vodja službe, kjer bo kandidat opravljal delo. Kandidatom predstavimo naše podjetje, poslovne usmeritve, organizacijo in delovno področje, na katerem naj hi delal. Prepričani smo, da so sprejeti mladi strokovnjaki začutili priložnost za svoj osebni in strokovni razvoj in da bodo svoje sposobnosti usmerili v doseganje skupnih ciljev.
Perspektivnim kadrom dajemo možnost dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja ob delu, s tem, da jim v Alpini krijemo stroške šolnine. Tako se bo v letošnjem letu nekaj delavcev začelo izobraževati na višjih in visokih šolah. Mlade diplomante bomo pošiljali v poletne šole za mlade menedžerje, kjer si bodo pridobili znanje o vodenju, poslovnem obnašanju in komuniciranju.
Novih znanj na področju čevljarstva v naših izobraževalnih ustanovah ni mogoče pridobiti, saj ni več šole, ki bi izobraževala ta kader. Zato je zelo pomembno, da se ohranja, varuje in utrjuje znanje naših strokovnjakov. S selitvijo proizvodnje v Bosno, Romunijo in na Kitajsko so vedno večje zahteve po jezikovnem znanju naših strokovnjakov tudi v proizvodnji in tehnologiji. Organizirani so jezikovni tečaji, kamor se lahko vključujejo vsi tisti, ki to znanje potrebujejo pri vsakdanjem delu.
Nove kadre želimo pridobiti tudi s štipendiranjem. Tako imamo za letoš-
nje leto razpisane tri štipendije, in sicer: eno za univerzitetnega diplomiranega inženirja strojništva, eno za univerzitetnega diplomiranega ekonomista in eno za gimnazijskega maturanta. Iz prejšnjih let imamo tri štipendiste; enega na srednji šoli za računalniškega tehnika, enega na ekonomski gimnaziji (maturant) in enega na Fakuleti za računalništvo in informatiko.
Med drugim je zelo pomembno področje razvoja kadrov. To je proces, ki se začne z ugotavljanjem razkoraka med želenimi, potrebnimi in dejanskimi pristojnostmi posameznika. Na osnovi ugotovljenih vrzeli je potrebno opredeliti izobraževalne cilje in oblikovati ustrezne izobraževalne programe in druge aktivnosti. Pred leti smo se te naloge že lotili z uvajanjem letnih razgovorov, vendar smo ostali na pol poti, čeprav smo se v večini strinjali, da bi bili ti razgovori koristni tako za vodje kot za delavce. Čaka nas torej še veliko dela in novih izzivov.
Marta Mlinar
Veliko zanimanje za tečaje tujih jezikov
V Alpini že od konca septembra potekajo tečaji italijanskega, nemškega in angleškega jezika. Tečaji so organizirani na različnih nivojih zahtevnosti. Iz Alpine se jih udeležuje sedemintrideset delavcev. Cilj tečajev je pridobivanje in utrjevanje novih znanj, saj je potreba po dodatnem izobraževanju prisotna na vseh delovnih področjih. Udeleženci so razporejeni v manjše skupine. Od vsakega posameznika pa pričakujemo dejavno sodelovanje. Za doseganje dobrega rezultata je potrebno znanje utrjevati tudi doma. Razveseljivo je, da se je v letošnjem šolskem letu odločilo za obisk tečajev veliko naših delavcev, ki tuj jezik že obvladajo, pripravljeni pa so se še dodatno učiti.





Tečaj italijanščine
Tečaje za našo družbo že več let uspešno izvajata profesorja Duško in Aleks, ki poskrbita za to, da so tečaji zanimivi in da udeleženci poleg knjiž-
nega znanja jezika pridobijo tudi znanje o poslovnem svetu in aktualnem dogajanju v svetu.
Mihaela Oblak
Brez visoko usposobljenih in motiviranih delavcev ne bomo mogli kljubovati vedno večjim zahtevam, ki jih prinaša današnji čas
V Alpini se zavedamo, da brez dobrih delavcev ni napredka, zato vedno več pozornosti posvečamo zaposlenim in njihovemu zadovoljstvu. Obenem pa imamo vedno zahtevnejše kriterije za zaposlitev.
Vemo, da brez visoko usposobljenih in motiviranih delavcev, ki bodo živeli s podjetjem in se bodo v njem dobro počutili, ne bomo mogli kljubovati vedno večjim zahtevam, ki jih prinaša današnji čas. Predsednik uprave je uvodnik lanskega decembra v celoti posvetil zaposlenim. Med drugim je zapisal, da so ti energija podjetja, to pa potrebujemo za razvoj in napredek. Poudarja, da se je v zadnjem času v Alpini zaposlilo kar nekaj sodelavcev, nadobudnih, polnih energije, svežih idej in želje, da pokažejo, kaj so se naučili. H kadrom in zaposlenim se mag. Andraž Kopač vrača tudi v drugih zapisih, o njihovem pomenu teče beseda tudi na raznih sestankih in srečanjih.
Z nekaterimi novo zaposlenimi smo se že srečali na straneh našega časopisa. Z enimi smo se pogovarjali, drugi so bili omenjeni kot sodelavci pri različnih dejavnostih in nalogah, tretji so nastopili v našem glasilu kot avtorji člankov. Kljub temu se premalo poznamo. Le človeka, ki ga poznamo, za katerega vemo, zakaj in s kakšno nalogo je v podjetju, lahko
spoštujemo in smo njegovi prijatelji. To pa je tudi eden izmed pogojev za uspešno delo in sodelovanje. Zato, da si bomo bliže, bomo nekaj mlajših sodelavcev na kratko predstavili.
Delo življenje: Povejte nekaj o sebi.
Gašper Eniko: Doma sem iz Žirov. Končal sem šolo za obutvenega tehnika. Bil sem štipendist Alpine, sedaj sem tu zaposlen nekaj več kot tri leta.
Ob delu obiskujem visoko strokovno ■
Gašper Eniko
šolo za strojništvo, oddelek v Škofji Loki. Največ prostega časa posvetim plezanju. Svoje znanje prenašam tudi na mladi rod. Sem . tudi mentor v plezalnem krožku v Osnovni šoli v Žireh.
Tatjana Kokalj: Sem iz Škofje Loke. Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka s področja trženja. Prosti čas, kar ga ostane, preživljam ob različnih aktivnostih, največ pa kolesarim in planinarim. Slednje mi je v zimskih dneh še posebej všeč.
Monika Sok: Prihajam iz Ormoža, majhnega mesta v osrčju Prlekije. Že nekaj časa stanujem v Ljubljani. Končala sem študij ekonomije na ljubljanski ekonomski fakulteti, pol leta sem študirala v tujini. To je moja prva redna zaposlitev. Nekaj izkušenj sem pridobila z delom prek študentskega servisa. V prostem času obišče m kakšno gledališko predstavo ali razstavo. Veseli me risanje in ustvarjanje dekorativnih predmetov, zelo rada imam dolge klepete ob kavici. Rada spoznavam različne kraje in kulture, zato
se vsako leto odpravim vsaj na kratek potep v tuje dežele.
Tine Troha: Moj dom je v Mengšu. Odkar sem zaposlen v Alpini, sem si našel stanovanje tudi v Žireh. Osnovno šolo sem obiskoval v Domžalah. Igral sem hokej in tako dobil možnost za izpopolnjevanje v tujini. Po zaključenem prvem letniku gimnazije sem odšel v Kanado, kasneje pa v Združene države Amerike v New Hampshire in Vermont. V tujini sem bil devet let. Ob treningih hokeja sem zaključil srednjo šolo in fakulteto, in sicer program menedžmenta, ekonomije in mednarodnih poslov. Izobrazbo sem pred kratkim nostrificiral tudi v Sloveniji.
Klemen Vehar: Sem Žirovec. Takoj po končanem študiju na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, sem se zaposlil v Alpini, kjer sem bil štipendist. Že v času študija sem počitniško prakso opravljal v računalniškem centru, kjer danes tudi delam. V prostem času se ukvarjam s športom. Poleti tečem in rolam, pozimi smučam.
in prava mera poguma, da načrtovano izpeljemo. Delo opravljam z veseljem, prihaja pa tudi do neprijetnosti. Izdelovanje 3D površin je naporen in dolgotrajen postopek. Zgodi se, da pride zahteva po spremembi modela, ko je postopek izdelave že skoraj končan, kar zahteva veliko dodatnega nepotrebnega dela in časa. Delamo tudi predelave že obstoječih orodij, ki so bili izdelani še preden je bil uveden CAD-CAM postopek. Levo in desno orodje pri njih nista zrcalni v zahtevani toleranci, material je slab in poškodovan, zato prihaja do različnih težav. Problem so tudi zelo kratki roki za izdelavo.
Tatjana Kokalj
Delo življenje: Kakšna so vaša dela in naloge?
Gašper Eniko: Sem konstruktor CAD-CAM sistema. Moje osnovno delo je konstruiranje modelov v programskem okolju Cimetron. Delo je zanimivo, saj pokriva področje strojništva, obutvene stroke in nekaj malega računalništva. Čeprav redkeje, včasih lahko izkoristim tudi nekaj oblikovalske žilice. Pri tem delu je nujna sposobnost hitrega dojemanja, prilagajanja, dobre organizacije in žrtvovanja za določen projekt, razum
in obdelava naročil, skrb za kupce, odprema pošiljk, predstavitev kolekcije itd. Menim, da sem že dobila celovit vtis, kakšne bodo moje naloge in prepričana sem, da me v prihodnosti čaka še zelo dinamično in raznoliko delo.
Tine Troha: Delam v izvozu športne obutve. Več se ukvarjam s prodajo pohodniške, nekaj malega pa tudi s smučarsko in tekaško obutvijo. Moja naloga je najti načine za boljšo prodajo športne obutve v nekatere dežele, kjer prodaje naše obutve še ni oziroma ni zadovoljiva, kot so: Japonska Francija, Švica, Nemčija, Italija. Dodatno sem se vključil v delo tekmovalne službe. Prevzel sem tudi dela v zvezi s spremljanjem in prijavo na razpise ob evropskih javnih naročilih.
Klemen Vehar: Moje delovno področje predstavlja servisiranje računalniške opreme, postavitve novih računalnikov in pomoč uporabnikom, ki naletijo na težave pri delu z računalnikom. V prihodnosti naj bi se bolj posvetil programiranju. Tega se trenutno še učim.
Monika Sok
Tatjana Kokalj: Moje delo je zelo pestro in raznoliko, predvsem pa dinamično. Osredotočeno je na domač trg, preko sodelovanja z Bojanom Končanom in Ni kom Gantarjem pa poseže tudi v naša podjetja v tujini. Največ sodelujem z Olivero Jereb, ki je zadolžena za naše prodajalne v Sloveniji.
V zadnjem času se ukvarjam tudi z aktivnostmi v zvezi z odprtjem novih oziroma prenovljenih prodajaln. Moje naloge so povezane predvsem z deli, ki jih je potrebno opraviti do takrat, da je prodajalna pripravljena za prevzem blaga oziroma začetek rednega dela.
Zadolžena sem tudi za naročila pohodniške obutve. Pri izbiri kolekcije sodelujem z oddelkom dokupa, predvsem z Majo Grampovčan in Katarino Mlakar.
Monika Sok: V Alpini sem zaposlena dva meseca. Delam na področju prodaje. Moje naloge so pridobivanje
Tine Troha
Delo življenje: Zokoj ste se odločili za Alpino?
Gašper Eniko: Bil sem štipendist Alpine. Po končani srednji šoli sem delal kot računalnikar izven Žirov. Ko se je ponudila možnost zaposlitve v podjetju, sem jo sprejel. Moja osnovna izobrazba je vezana na čevljarstvo, bil sem štipendist Alpine. Prednost tukajšnje zaposlitve vidim tudi v bližini doma. To mi veliko pomeni.
Tatjana Kokalj: V Alpino sem prišla povsem po naključju. Prijavila sem se
na razpis in bila izbrana. To delo mi je predstavljalo nov izziv za delo v meni prej malo poznanemu področju -čevljarski industriji. Poleg tega me je od nekdaj zanimalo delo prodajaln in njihov način vodenja.
Monika Sok: Vedno sem si želela delati na področju prodaje na mednarodni ravni. Ko sem videla oglas za zaposlitev, sem precej prebrala o podjetju. Dobila sem vtis, daje to podjetje, ki ima prave cilje in jasno pot, kako jih bo doseglo. To meje vzpodbudilo, da sem poslala prijavo, saj se moje predstave o uspešnem podjetju skladajo s strategijo, ki jo vodi Alpina.
Tine Troha: Ko sem se vrnil iz tujine, sem priložnostno delal na različnih področjih, od fizičnih del do prodaje. V Alpini sem opravil testiranje in bil povabljen na razgovor. S sogovorniki smo ugotovili, da so naša pričakovanja podobna. Všeč mi je bilo, ker je Alpina mednarodno podjetje. Moja želja je delati s tujino. V Ameriki sem pridobil veliko izkušenj in se srečal z različnimi kulturami in njihovimi izzivi. Dobro sem se naučil angleščino in mi je pisanje v tem jeziku skoraj laže kot v slovenščini. Ta znanja bi rad izkoristil tudi pri svojem delu. Alpina me je kot športnika pritegnila tudi zato, ker izdeluje in prodaja izdelke, ki so namenjeni športu.Tu imam možnost nadaljnjega študija in izobraževanja. Trenutno obiskujem tečaj nemščine in italijanščine. Nenazadnje pa mi je všeč tudi, ker so Žiri nekoliko oddaljene od mojega domačega kraja in sem si zato našel stanovanje v Žireh. To ne pomeni, da bežim od doma, temveč da se moram privajati na samostojno življenje. V tujini sem se tega do neke mere že naučil, vendar je razlika. V internatu, kjer sem živel, mi ni bilo potrebno skrbeti za osnovne življenjske potrebe kot so prehranjevanje in gospodinjska opravila. Tudi seznanjanje s tem je zame poseben izziv.
Klemen Vehar: V drugem letniku fakultete sem zaprosil za štipendijo in jo tudi dobil. Počitniško prakso sem med drugim opravljal v računalniškem centru. Delo z računalniki mi je postalo takoj všeč. Od lanskega decembra sem tu tudi zaposlen.
Delo življenje: Kako ste se vključili v kolektiv?
Klemen Vehar
Gašper Eniko: Veliko sem se naučil od sodelavcev. Največ znanja, pa tudi druge vrednote, pa mi je dal in pokazal moj nadrejeni Oton Zakelj. Zdi se mi, da smo dobra ekipa. Menim, da naš kolektiv iz tedna v teden pridobiva nova znanja. Da bi delo izvedli čim hitreje in lažje, skušamo čim bolj spremljati in se zanimati za vse novosti, nove postopke, tehnologije in možnosti ter dosežke drugih podjetij. Uvajamo kar nekaj novosti in mislim, da nas to drži v neprestani napetosti. Stalni napredek je pogoj za boljšo prihodnost in zato seveda tudi zelo dobrodošel.
Tatjana Kokalj: V dobrem letu, odkar sem prišla v Alpino, sem se naučila veliko novih
stvari in spoznala veliko zanimivih ljudi. Glede na moje izkušnje lahko rečem, da sem se z Žirovci dobro ujela. Predvsem pa imam pestro delo, ki ga nikoli ne zmanjka.
Monika Sok: Vzdušje v naši pisarni je zelo prijetno in sproščeno. S sodelavkami si pomagamo, lepo pa je tudi, ker se znamo včasih tudi sprostiti in se prisrčno nasmejati. Všeč mi je način dela v naši pisarni, kjer se prepletata individualno in skupinsko delo. Tudi drugi zaposleni, s katerimi sem se srečala, so prijazni in pozorni.
Tine Troha: V Alpini sem sedem mesecev. Mislim, da so kar hitro minili. Spoznal in naučil sem se veliko novega, mnogo pa me še čaka. S sodelavci smo generacijsko zelo različni, vendar to ni ovira za naše sodelovanje in delo. Mislim pa, da nekoliko primanjkuje tako notranje kot zunanje komunikacije. Več bi se morali pogovarjati in znati bolje prisluhniti drug drugemu. V Ameriki, kjer sem se šolal, je bila šola zasnovana tako, da smo se veliko pogovarjali in se privajali na skupinsko delo. Študij je temeljil na medsebojnem sodelovanju med študenti, prav tako pa tudi med študenti in profesorji.
Klemen Vehar: V računalniškem centru je osem zaposlenih. Mislim, da se zelo dobro razumemo. Kadar je to potrebno, mi nikoli ne odrečejo strokovne pomoči.
Jožica Kacin
Novembra smo garderobe za delavce iz montažnih oddelkov preselili v prostor montažne hale. Prostor, kjer so bile garderobe je bil za te potrebe prevelik. Tam bo odslej deloval Industrijsko razvojni center za usnjarsko predelovalno industrijo (IRCUO).
Življenjski cilj vsakega posameznika je vedno isti, napredovanje v dobrem.
(Tolstoj)
Prostovoljna gasilska društva iz Žirov so na skupni vaji gasila namišljen požar v montažni hali
Pri namišljenem požaru v montažni hali se je pokazalo, da je prostor dokaj velik in da je z opremo, ki jo imajo gasilci v kraju, v primeru obsežnejšega požara, gašenje težko obvladljivo
29. oktobra je bila na pobudo gasilskih društev iz Žirov in v sodelovanju z Alpino organizirana gasilska vaja, v kateri smo gasili namišljen požar v montažni hali. Namen vaje je bil, da gasilci spoznajo prostor, vhode, izhode in da pridobijo izkušnje pri gašenju tako velikih objektov kot je montaža Alpine.
Sodelovala so vsa štiri društva iz Žirov. Vajo petdesetih gasilcev je vodil poveljnik občinskega gasilskega poveljstva Tomaž Praprotnik. Po končani vaji je Tomaž Praprotnik ugotovil, da je prostor montažne hale dokaj velik in da je zato z opremo in gasilci, ki so na razpolago v kraju, v primeru obsežnejšega požara, gašenje težko obvladljivo. Pokazalo se je, da imajo za intervencije, kot bi bil večji požar v montažni hali Alpine, gasilci v Žireh premalo oziroma preskromno opremo. Ta zadošča le za varovanje drugih stavb Alpine, nikakor pa ne za gašenje objekta kot je montažna hala. Tudi zaradi velikosti prostora je petdeset gasilcev, kolikor jih je sodelovalo, premalo.
Vaja je potekala v času, ko v podjetju ni bilo zaposlenih, niti na parkirišču ni bilo avtomobilov, kar je bistveno
olajšalo delo. Večja težava bi bila, če bi bil požar v delovnem času. V tem primeru bi bil dostop gasilcev oziroma vozil do hale veliko težji. Velik problem bi predstavljala tudi evakuacija ljudi. Požarne poti (transportne poti, zasilni izhodi) so preslabo urejene oziroma slabo prehodne, založene, orientacija tako zaposlenih kot gasilcev pa bi bila zaradi dima, ki bi se pojavil ob požaru, zelo otežena.
Gasilci so na ogled vaje povabili tudi predstavnike Občine Žiri. Občina je odgovorna za organizacijo požarne varnosti na območju občine Žiri, zato bi bilo prav, da bi si skupno vajo ogledali in da bi se ob neposrednem prikazu seznanili s problematiko žirovskih gasilcev oziroma požarno varnostjo v kraju.
Marko Kavčič
Člani Planinskega društva iz Braslovč obiskali Alpino
V soboto, 5. novembra so Alpino obiskali člani Planinskega društva Dobravlje iz Braslovč.
Vodja službe za tržno komuniciranje Neža Kopač jim je predstavila podjetje. Janez Sedej je goste nato popeljal na ogled proizvodnih prostorov in jim opisal, kako nastaja obutev. Z zanimanjem so si ogledovali stroje, dele obutve, material in ugotavljali, da je izdelava obutve zahtevno delo, ki jim doslej ni bilo poznano.
Vodja izleta sta bili sestri Kumer. Maja Kumer, ki je načelnica mladinskega odseka pri planinskem društvu, je povedala, da društvo deluje dvajset let in da je zelo dejavno. Združuje tudi veliko mladih. Na mesec imajo
tudi po dva izleta. Vsako leto organizirajo izlet v neznano. Na njem si običajno ogledajo kak kraj in njegove
značilnosti ter se odpravijo na lažji pohod. Tokrat so se odločili, da bodo obiskali Žiri. Poleg Alpine so si
ogledali še izdelavo torbic in drugih usnjenih izdelkov pri Mauhci ter Galerijo čipk. Tudi preostanek dneva so preživeli v okolici Žirov. Obiskali so Ledine in kmečki turizem Pri Jureču ter se povzpeli na Mrzli Vrh oziroma Sivko. Med udeleženci izleta je bilo tudi nekaj gorskih vodnikov. Med njimi Jože Marolt, ki je povedal, da je bil ogled zanimiv. »Čevlji so nepogrešljivi del našega življenja. Z njimi se srečujemo vsak dan, vendar nisem nikdar podrobneje razmišljal o tem, koliko truda je potrebno za njihovo izdelavo. Ko to spoznamo, gledamo izdelek z drugačnimi očmi in ga znamo bolj ceniti.« Jože je povedal, da veliko hodi v planine. Udeležuje se različnih tekmovanj in drugih dejavnosti v okviru društva. Zato potrebuje tudi dobre čevlje. Ima kar dva para pohodniških čevljev Alpine in je z njimi zadovoljen.
Jožica Kacin
V petek, 9. decembra, so na povabilo predsednika uprave Alpine mag. Andraža Kopača, Alpino obiskali direktorji večjih podjetij v Žireh. Na sliki: Jakob Kokalj, Etiketa, mag. Andraž Kopač, Alpina, Aleš Dolenc, KGZ Sora in Milan Kopač, Kladivar
Marija Plesec - Delala sem, kjerkoli so me rabili in nikdar se nisem pritoževala. Res pa je, da so mi bila nekatera dela bolj všeč kot druga.
»Marijo Plesec predlagamo za delavko meseca, ker je tiha, marljiva in nikoli ne odkloni dela in pomoči,« sta bili kratki in prepričljivi sodelavki Damjana in Cvetka, ki sta se spomnili in Marijo predlagali za delavko meseca. »O tem sva že dalj časa razmišljali, pa kar nisva in nisva napisali,« sta povedali ter dodali, da so predlog soglasno podprli tudi ostali sodelavci v oddelku. Svoj predlog sta podkrepili s trditvijo, da se vsemu prilagodi. Če je potrebno dela popoldne ali ob sobotah, če dela ni, tiho pospravi in gre domov. Nikdar se ne pritožuje, nikogar ne kritizira. Lepo se je pogovarjati z njo. Daje vtis tihe in mirne Žene, a to ne pomeni, da ni rada v veseli druži. S svojo dobro voljo in smehom nam večkrat polepša dan,« sta povedali sodelavki.
Delo življenje: V Žiri vas je pripeljala možnost zaposlitve, ljubezen pa vas je zadržala, da ste ostali.
Marija Plesec: Doma sem v Zakrižu pri Cerknem. Ko sem končala osnovno šolo v naših krajih ni bilo zaposlitve. Eno leto sem bila doma. V Žireh imam sorodnike, ki so me bili
pripravljeni sprejeti na stanovanje. V Alpini so rabili nove delavce in stric, ki je bil zaposlen v Alpini, mi je pomagal do zaposlitve.
Delo življenje: Kakšna je bila vaša mladost?
Marija Plesec: Čeprav ni bilo vsega v izobilju, je bilo lepo. Imam še tri
sestre. Sem druga po vrsti. Doma smo se dobro razumeli, se dopolnjevali in bili veseli, da smo skupaj.
Delo življenje: Ste imeli kmetijo?
Marija Plesec: Imeli smo manjšo kmetijo, vendar je bilo to premalo. Oče in mama sprva nista bila zaposlena. Ker je bilo premalo dohodka, si je mama našla delo v Eti v Cerknem. Še dobro se spominjam, ko je dobila prvo plačo. Domov je prinesla za vsako en košček torte in to je bilo za nas veliko presenečenje in darilo, ki mi bo ostalo v spominu.
Delo življenje: Dela ste bili vajeni.
Marija Plesec: Starša sta nas od malega učila pridnosti in dela. Delale smo na kmetiji, v hiši ter pri sosedih. Poleti smo nabirale gozdne sadeže in si prislužile kak dinar, da smo si jeseni kupile šolske potrebščine in obleko. Če smo bile pridne, nam je nekaj ostalo. Vesele smo bile, če smo lahko ob posebnih priložnostih s skromnim darilom presenetile starša ali druga drugo.
Delo življenje: Vaše poti so se ločile. Se s sestrami še vedno srečujete?
Marija Plesec, prikrojevalnica, delav ka meseca septembra
Tega, da kdo misli resno,	Delavec meSBCQ
ni videti v velikih sklepih,
ampak v drobnem vsakdanjem delu.
(Romano Cuardini)
Marija Plesec: Vse smo poročene. Ena sestra živi doma, druga je v Cerknem, tretja je prav tako ostala v naši vasi. Že dolgo živim v Žireh, ki so postale moj dom. Rada pa se vračam v rodni Zakriž. Tudi s sestrami se večkrat srečamo. Vsako leto gremo skupaj z možmi na izlet. Letos smo jo mahnili po Gorenjski. Vsako leto si izberemo drug kraj. Posebno lep spomin imam na pohod na Mangart.
Delo življenje: Zakriž je majhna vas. Imate znance in prijatelje tudi med vaščani?
Marija Plesec: Z vaščani se srečamo na gasilski veselici. Vsako leto gasilsko društvo organizira veselico in poleg ostalih, nanjo s posebnim vabilom povabi vse, ki smo se izselili iz kraja. Takrat je priložnost, da se srečamo z vaščani, pa tudi s tistimi, s katerimi smo preživeli mladost. Taka srečanja so lepa in rada se jih udeležim. Zakriž ima petintrideset hiš, zato se vsi poznamo in smo med seboj, kljub temu, da živimo v drugih krajih, nekako povezani.
. Delo življenje: Mladi ste zapustili svoj rojstno vas in prišli v Ziri. Gotovo vam ni bilo lahko?
Marija Plesec: Res je. Čeprav sem bila pri sorodnikih, sem jih le bežno poznala. V Zakrižu je bilo življenje drugačno kot v Žireh. Na začetku me je mučilo veliko domotožje.
Na pot od doma me je spremljala mama. Z avtobusom sva se pripeljali do Trebije, nato pa počakali vezo za Žiri. S sabo sem imela kovček, v katerega sem dala nekaj najnujnejših stvari.
Delo življenje: Se spominjate tudi začetkov v Alpini?
Marija Plesec: Stric me je prvi dan peljal v kadrovsko službo. Pisarne so bile v prvem nadstropju. Še danes me ob spominu na to prevzame občutek velike razsežnosti prostora, ki sem jo občutila, ko sem hodila po stopnicah. Premišljevala sem, kako se bom znašla v tako veliki tovarni.
Delo življenje: To je bilo davnega leta 1968. Začeli ste v skladišču gotove obutve.
Marija Plesec: Skladišče gotove obutve je bilo takrat v prostorih
zraven današnje prikrojevalnice. Zdaj tu hranimo material za oddelek prikrojevalnice, pred nedavnim, dokler ni bila zgrajena nova skladiščna hala, pa je bilo v tem prostoru skladišče materiala.
Delo življenje: Ste delali v več oddelkih?
Marija Plesec: Opravljala sem kar nekaj različnih nalog. Bila sem v skladišču, v prikrojevalnici, v šivalnici, montaži. Delala sem, kjerkoli so me rabili in nikdar se nisem pritoževala. Res pa je, da so mi bila nekatera dela bolj všeč kot druga.
Delo življenje: Kje ste bili najraje?
Marija Plesec: To bi težko rekla.
Delo življenje: Največ delovnih let ste bili v prikrojevalnici.
Marija Plesec: Tu sem prebila
največ svojega delovnega časa. Najprej sem tanjšala robove, sedaj pa že več kot deset let egaliziram material. To pomeni, da na posebnem stroju material oziroma nasekane dele obutve po vsej površini stanjšam oziroma izenačim njegovo debelino. To delo opravljam na dveh strojih. Izberem tistega, ki je za določen material primernejši.
Delo življenje: Imate radi to delo?
Marija Plesec: Rada delam. Najlepše je, če vse poteka brez težav. Toda vedno ni tako. Včasih je problem v delovanju stroja, včasih v materialu.
Delo življenje: Za vami so dolga leta dela v Alpini in počasi se bliža pokoj. Kakšni občutki vas spremljajo ob tem?
Marija Plesec: Kar čudim se, da je tako hitro minilo. Ko bom doma, bom imela več časa. Največ mi bo pomenilo, ker ne bom pod stalnim pritiskom. Tempo življenja je v teh časih prehud in včasih je to veliko breme. Če bo zdravje, v kar srčno upam, mislim, da bom užila še kakšno prijetno urico.
Delo življenje: Ostalo vam bo več časa za opravila, ki jih imate radi.
Marija Plesec: Rada opravljam gospodinjska dela, spečem kaj sladkega, rada berem. Z možem in dvema sinovoma, od katerih je starejši
poročen in živi v svojem gospodinjstvu, živimo v svoji hiši. V njej in okrog nje je veliko različnih opravil, ki so mi v veselje in sprostitev. Delam na vrtu, v veliko zadovoljstvo mi je gojenje rož. Kadar je časa več, se odpravim na sprehod po bližnjih gričih. Z možem si vsako leto privoščiva tudi nekaj dni dopusta.
Delo življenje: Kje ga preživite?
Marija Plesec: Ko sta bila sinova še mlajša, smo hodili na morje. Večkrat smo letovali preko Alpine. Zdaj, ko sem že nekoliko starejša, mi bolj ugajajo toplice. Letos sva bila z možem v Moravskih Toplicah. Bilo mi je zelo všeč. Rada si ogledam nove kraje, spoznavam njihove običaje in znamenitosti.
Delo življenje: V oddelku se dobro razumete. Boste pogrešali sodelavke, s katerimi ste preživeli veliko časa in doživeli toliko skupnih trenutkov?
Marija Plesec: Seveda jih bom pogrešala. Človek se v toliko prebitih urah v nekem okolju naveže nanj. Odhod v pokoj je velika prelomnica. Na vse imam lepe spomine. Na starejšo generacijo, to je na obdobje, ko sem prišla v podjetje, pa tudi na sedanje sodelavke in sodelavce. Veliko mi je pomenila njihova pomoč, veliko sproščen klepet ob odmorih. Res pa je, da je v zadnjem času drugače. Več se pogovarjamo o delu, manj o sebi. Tudi družabnih srečanj, kot so bila včasih, ni več, ali pa jih je manj. Vsak hiti po svojih opravkih.
Delo življenje: Če na hitro preletite delovno pot v Alpini. Kaj vam pride na misel?
Marija Plesec: Nikoli ne bom pozabila, kako sem se, kmalu, ko sem začela delati na tanjšanju, bala, ko sem po nesreči uničila opetnico. S strahom sem jo pokazala Jožetu Peternelju, ki je bil takrat mojster oddelka. Na srečo ni bilo tako hudo kot sem mislila. Mojster je razumel mojo neizkušenost in stisko in me potolažil, da se bo, če je samo to, že uredilo.
Živo pred seboj pa imam tudi lepši trenutek. To je dan, ko sem imela dvajsetletnico dela v Alpini. Takrat je
bil direktor Tomaž Košir. Čestital nam je, sledila je pogostitev in zabava. Mislim, da so taka druženja potrebna in koristna. Zaposleni ob takem dogodku začutimo neko pripadnost, začutimo, da se je nekdo
spomnil na nas, lepo pa je tudi, da se srečamo s sodelavci; ne le na delu, temveč tudi z namenom druženja.
Delo življenje: Kaj vam pomeni nagrada za delavko meseca?
Marija Plesec: Veliko. Niti najmanj jo nisem pričakovala in sodelavcem, ki so me predlagali, se iskreno zahvaljujem.
Jožica Kacin
Irena Strel - Skozi roke modelirjev gre vsak model čevljev, ki jih naredimo v Alpini
Ireno Strel so kot večino delavcev meseca predlagali sodelavci. Povedali so, da priznanje zasluži zaradi številnih lastnosti in vrlin, ki jih ima. Opisali so jo kot pridno delavko, ki se vedno potrudi. Zna se vključiti v skupinsko delo in svoje znanje deli s sodelavci. Je prijazna, v svoji devetnaj-stletni delovni dobi je pridobila precej delovnih izkušenj. Obvlada zakonitosti modeliranja in svoje znanje deli s sodelavci. Če je potrebno jim priskoči na pomoč tudi, kadar se delo ne tiče neposredno njenih zadolžitev. Z vsemi navedbami, ki so jih družno našteli sodelavci, se je strinjal tudi njen vodja Albin Šifrar.
Delo življenje: Zakaj ste se odločili za zaposlitev v Alpini?
Irena Strel: Ko sem končala osnovno šolo, se je bilo treba odločiti za nadaljnjo pot. Posebnih želja nisem imela. Kar precej sošolcev je šlo na čevljarsko šolo, v Alpini je bila. možnost štipendije in zaposlitve, pa sem se vpisala.
Delo življenje: Takrat je bilo usmerjeno izobraževanje. V Alpini ste
dobili štipendijo. Ob vpisu še niste vedeli, ali boste obiskovali srednje ali poklicno izobraževanje.
Irena Strel: V Alpini sem, kot tudi drugi sošolci, ki so se odločili za to smer, dobila štipendijo. Po prvem letniku so nas glede na uspeh v šoli usmerili na poklicno oziroma srednje izobraževanje. Uvrščena sem bila na srednješolski program. V tretjem letniku smo imeli še eno delitev; lahko smo šli za model i rje ali za tehnologe.
Delo življenje: Vi ste se odločili za modeliranje.
Irena Strel: Programa sta bila zelo podobna. Razlika je bila le v praktičnem pouku. Modelirji smo imeli nekaj več prakse iz modeliranja.
Delo življenje: Mislite, da je bilo usmerjeno izobraževanje dober način izobraževanja?
Irena Strel: Nimam kakšnega posebnega mnenja. Nekaj smo se sicer naučili, veliko več pa nam je dalo delo in neposredna praksa v podjetju. Mislim, da tak način izobraževanja ni
Irena Strel, modelirka modne obutve, delavka meseca oktobra
bil najbolj posrečen, kar kaže tudi to, daje bil hitro ukinjen.
Delo življenje: Tudi med šolanjem ste se že nekoliko seznanili z delom v Alpini.
Irena Strel: Imeli smo obvezno prakso, ki jo je določila šola. Kot štipendisti Alpine smo morali opraviti še dodatno počitniško prakso. To je pripomoglo k temu, da smo vsaj malo spoznali Alpino in da smo se nato laže* vključili v delo.
Delo življenje: Alpino ste spoznali tudi v času pripravniške dobe.
Irena Strel: Po končani srednji šoli smo imeli pol leta obvezne pripravniške dobe. Pol sem jo prebila na delu v montaži pancarjev, ostalo polovico pa v modelimici. Tako pripravništvo ni bilo najboljše. Namen pripravništva bi bil dosežen, če bi v času pripravništva spoznala vse faze delovnega procesa od priprave za proizvodnjo ter izdelavo obutve od začetka do konqa.
Delo življenje: Kljub temu ste se dobro znašli.
Irena Strel: Kot modelirka sem začela z brizgano obutvijo. To je bilo moje delovno področje kar nekaj let. Kasneje sem prevzela lepljeno obutev in to delam še sedaj.
Delo življenje: Ko ste pred približno devetnajstimi leti pričeli delati v Alpini, je bil način dela gotovo precej drugačen.
Irena Strel: Takrat smo vse delali na roko. Računalniki in njihovi programi so prišli kasneje.
Delo življenje: Niste bili vajeni računalnika. Je bil prehod težak?
Irena Strel: Vsaka novost od začetka zahteva nekaj več priprav in prinese tudi nekaj strahu. Toda na srečo je
vedno tako, da novosti ni potrebno osvojiti iz danes na jutri in da je to proces, ki se odvija. V tem času se privajamo, na koncu ugotovimo, da znamo.
Delo življenje: Menite, da je računalnik velika pridobitev.
Irena Strel: Brez njega si danes dela ne moremo predstavljati. Obseg dela se je na vsakem delovnem mestu tako povečal, da bi z ročno obdelavo nikakor ne zmogli.
Delo življenje: Kakšno je vaše delo?
Irena Strel: Skozi roke modeliijev gre vsak model čevljev, ki jih naredimo v Alpini. Najprej pripravimo vzorce. Modeliranje le-teh opravlja večinoma sodelavka Marjeta Sporiš. Nekaj vzorcev pa naredimo tudi ostali tehnični modelirji, čeprav smo mi v prvi vrsti zadolženi za modeliranje izdelkov za redno proizvodnjo. Navodila oziroma skice modelov dobimo od vodij programov, nato pa s pomočjo računalnika izdelamo in obdelamo posamezne kose čevlja. Po • poizkusni proizvodnji, kjer se ugotovijo delovni postopki in izvedejo popravki, se naredijo sekala. Pri svojem delu sodelujemo s tehnologi, delavci v vzorčni delavnici in proizvodnjo. Krog tistih, s katerimi delam, je približno isti, zato smo navajeni drug na drugega in ponavadi skušamo delo čimbolj uskladiti. Seveda pride do težav. Vedno bolj se mudi in to povzroča napetosti. Če bi sodili po tem opisu, bi menili, da je naše delo enostavno, vendar ni tako. V vsak model, ki ga pripravimo za izdelavo, vložimo veliko znanja in truda vseh, ki sodelujemo v tem procesu.
Delo življenje: Radi delate to delo?
Irena Strel: Rada. Delo se mi zdi zanimivo. Nikoli nam ni dolgčas. Vsako sezono so novi modeli, to pa zahteva tudi nove rešitve in razmišljanja.
Delo življenje: To pomeni, da ne razmišljate le v službi in da vas modeli spremljajo tudi, ko niste v Alpini.
Irena Strel: Tudi to se dogaja. Toda z leti se človek navadi, da poskuša v prostem času službo čim bolj potisniti v stran. Že tako veliko časa preživi-
mo v podjetju. Včasih moramo delati tudi popoldne in tako za nas kot tudi za našo ustvarjalnost je prav, če znamo svoj prosti čas izkoristiti zase in za svoje.
Delo življenje: Včasih bi lahko rekli, da ste povprečna slovenska družina. Oče, mati in dva otroka. Danes je rodnost manjša in z dvema otrokoma že nekoliko odstopate od povprečja.
Irena Strel: Z možem Borutom, ki je prav tako zaposlen v Alpini, imava enajstletnega sina Matica in šest let staro hčerko Tinkaro.
Delo življenje: Otroka hodita v šolo v Zireh. Vi ste bili ena izmed generacij, ki je okusila usmerjeno izobraževanje. Vaša otroka in vi pa se boste seznanili z devetletko. Kako jo ocenujete?
Irena Strel: Hčerka hodi v prvi razred devetletke. Zaenkrat sva z načinom dela v šoli obe zadovoljni. Znanje sprejemajo skozi igro. Tinkara je hodila v vrtec in prehod v šolo zaradi načina dela ni težak. Sin obiskuje program osemletne šole, zato dela v višjih razredih devetletke ne poznam. Kmalu pa se bom seznanila tudi z njim.
Delo življenje: Služba in družina vam gotovo zapolnita dan. Vam kljub temu ostane čas za vaše konjičke?
Irena Strel: Kakšnih posebnih konjičkov nimam. Vsakdanje obveznosti, gospodinjska opravila, delo na vrtu in dnevi tečejo z neverjetno naglico. A nekaj časa si vzamemo tudi zase. Radi hodimo v hribe in planine, včasih gremo na izlet, vsako leto si privoščimo tudi nekaj oddiha na morju.
Delo življenje: Je bilo tudi letos tako?
Irena Strel: Bilo. Poletni dopust že nekaj let preživimo na Pagu.
Delo življenje: Letos z vremenom v poletnih mesecih tudi v južnejših krajih, kot je Dalamcija, nismo bili najbolj zadovoljni.
Irena Strel: Mi smo imeli srečo. Na dopust smo odšli takoj po zaključku šole. Bilo je nekaj kapljic dežja, a ne veliko, zato tudi na vreme nimam pripomb.
Delo življenje: Kaj vam pomeni dopust?
Irena Strel: Držim se pravila, da se moram na dopustu odpočiti od vsakdanjih naporov in zato si ga organiziramo tako, da se čim bolj sprostimo in naberemo novih moči. Hiša, kjer najamemo apartma, je na samem, tako da se lahko v miru predajamo morju, soncu in se posvetimo drug drugemu. To je dovolj in tako si zaenkrat predstavljam naš skupni dopust.
Delo življenje: Kaj pa obisk gora?
Irena Strel: Tudi tega nismo opustili. Posebno pa sem ponosna na to, ker sem po zavarovani plezalni poti osvojila Storžič.
Delo življenje: Pot je za neizkušene planince zahtevna. Vas je bilo strah?
Irena Strel: To je zavarovana plezalna pot, vendar na nekaterih odsekih resnično kar zahtevna. Toda ni me bilo strah. Že dolgo sem si želela osvojiti to smer in vesela sem, da mi je uspelo. Ko sva z možem prišla na vrh, je strašno pihalo, vendar nama to ni pokvarilo veselja ob podvigu in želje, da bova še kdaj izbrala kakšno nekoliko bolj zahtevno turo.
Delo življenje: Kako pa ste sprejeli, da ste delavka meseca?
Irena Strel: Bila sem vesela in hkrati presenečena. Vedno se potrudim, da delo dobro opravim, da poskušam vsako stvar narediti tako, da sem zadovoljna tako jaz kot tisti, ki delajo v nadaljnjem delovnem procesu. S pozitivnim odnosom skušam dobro vplivati na sodelavce in vse, s katerimi sodelujem. Nagrada je tudi obveza za naprej. Trudila se bom po svojih močeh.
Delo življenje: Leto 2005 se bliža koncu. Kakšne so vaše želje?
Irena Strel: Nimam kakšnih posebnih želja. Želim si, kar so želje večine. Najprej zdravja. To je vrednota, ki jo človek z leti vedno bolj ceni. Potem razumevanja, tako v družini kot v službi. Za podjetje pa si želim, da bi imeli še naprej dovolj dela. Če bo delo in zdravje, bomo tudi drugo že prebrodili.
Jožica Kacin
Milan Oblak - Delo je zahtevno, zahteva veliko natančnosti in potrpežljivosti.
Milan Oblak, strugar v orodjarni, je bil med sodelavci predlagan na zelo demokratičen način. Vodja orodjarne Marjan Kranjc je dal pobudo, da bi delavca meseca izbrali s tajnim glasovanjem. Vsak izmed delavcev je napisal tri predloge in jih točkoval s tremi oziroma eno točko. Rezultate sta pregledala Drago Krolnik, ki že nosi naslov delavec meseca, in Marjan Kranjc. Po končanem glasovanju sta ugotovila, da je Milan Oblak prepričljivo zmagal. V predlog so zapisali, da Milan s svojo zavzetostjo in pridnostjo vsakodnevno dokazuje svojo pripadnost orodjarni in s tem tudi podjetju. Pri svojem delu je nepogrešljiv za orodjarno, sodeluje tudi z modnimi, športnimi tehnologi, vzdrževalno službo in drugimi. S svojim vestnim in zavzetim delom je lahko za zgled, zato ga predlagajo za delavca meseca.
Delo življenje: Ste vedeli, da boste postali delavec meseca?
Milan Oblak: V oddelku smo imeli glede tega prave male volitve in zato smo pričakovali, da bo enkrat prišla vrsta za delavca meseca na naš oddelek. Da sem zmagal prav jaz, pa nisem vedel do takrat, ko mi je predsednik uprave čestital in izročil priznanje.
Delo življenje: Ste bili veseli nagrade?

Milan Oblak: Vesel sem bil. Lep je predvsem občutek, da so sodelavci opazili moj trud in prizadevanja in da me spoštujejo.
Delo življenje: Kakšno je vaše delo?
Milan Oblak: Moja osnovna naloga je delo na stružnici. Poleg nalog za potrebe orodjarne, delam tudi za vzdrževalno službo. Ker pa to ne zapolni celodnevne zaposlitve, opravljam še druga, predvsem ročna dela. Sem spadajo matrice, to so modeli oziroma orodja, s katerimi v usnje vsekajo razne okraske, izdelujem tudi železne šablone za rezkanje podplatov.
Delo življenje: Po poklicu ste orodjar, toda opravljate delo strugarja.
Milan Oblak: V Alpini sem se zaposlil takoj po končani osnovni šoli. Tu sem že šestintrideset let. Najprej sem delal v skladišču gotovih izdelkov, potem sem bil v sekalnici. Ko sem se vrnil od vojakov, so me premestili v vzdrževalno službo. Delal sem na stružnici. Tudi orodjarna je bila takrat v prostorih, kjer je danes vzdrževanje. Ko smo zgradili novo halo termoplastov, se je orodjarna preselila v njene prostore. Ker v oddelku niso imeli stružnice, sem skupaj s strojem prišel v orodjarno in tu ostal do današnjih dni.
O , * 11 '!'

1 /
' I % ' .
f . "» »>r
*	r" '
Milan Oblak, orodjarna, delavec meseca novembra
Delo življenje: Rekli ste, da ste se zaposlili takoj po osnovni šoli. Po poklicu ste orodjar, kar je, glede na to, da ste ves čas delali kot strugar, nekoliko čudno.
Delo življenje: Šolo sem naredil v Žireh. V okviru kovinarske šole iz Škofje Loke je bil organiziran poseben oddelek šolanja ob delu za ključavničarje in orodjarje.
Delo življenje: Kako bi opisali svoje delo?
Milan Oblak: Delo je zahtevno, pri nem je potrebno veliko natančnosti in potrpežljivosti. Zaradi tega je bolje, da ga opravimo premišljeno, tudi če pri tem porabimo nekoliko več časa. To se večinoma obrestuje, saj hitenje prinese tudi napake in popravila.
Delo življenje: S kakšnimi nalogami se v orodjarni največ ubadate v teh dneh?
Milan Oblak: Delamo forme za tekaško obutev.
Delo življenje: Orodjarna je v Alpini edini oddelek, kjer delate le moški. Gotovo se ta posebnost odraža tudi v vaših medsebojnih odnosih in dejavnostih.
Milan Oblak: Nekoliko mogoče že. Med seboj se dobro razumemo. V oddelku je kar nekaj zagrizenih športnikov, zato se veliko dejavnosti našega oddelka odvija prav na tem področju. Sodelavci hodijo na pohode, kolesarjenja, organizirajo športna tekmovanja. Jaz se jih ne udeležujem, ker se s športom ne ukvarjam.
Delo življenje: Gotovo pa imate kako drugo veselje?
Milan Oblak: Moj prosti čas zapolni delo na kmetiji. Z ženo Slavko in hčerko Majo, obe sta prav tako zaposleni v Alpini, živimo v Ko-privniku. Tam imamo manjšo kmetijo. Ravno toliko, da so poleg dela v podjetju še dodatne obveznosti. Redimo dvoje govedi, prašiča, pridelamo nekaj zelenjave, nekaj malega je tudi gozda. Toliko da nam teh pridelkov ni potrebno kupovati in da nekako pokrijemo stroške kmetije, ki niso majhni.
Delo življenje: Mislite, da je današnji čas naklonjen kmetijstvu?
Milan Oblak: Včasih je bilo za kmeta bolje. Pridelki so se lažje prodajali, cena je bila višja. Tudi na kmete prihaja vedno več administracije, tako da se včasih komaj znajdemo. Le stroji so še vedno dragi, brez njih pa danes delo, tudi če je kmetija majhna, ni mogoče.
Delo življenje: Vse obdelate s stroji?
Milan Oblak: Naša hiša je precej v bregu in smo eni tistih, ki kosimo travo tudi na roke.
Delo življenje: Tako kot v starih dobrih časih, ko so zjutraj navsezgodaj pele kose in vabile v senožet.
Milan Oblak: Skoraj. Vendar se tudi to spreminja. Večinoma imamo službe in jutranji čas je namenjen njim. Popoldne, ko pridemo domov, pa se zberemo in zapoje kosa. Na roke kosimo v senožeti, kjer zaradi strmega sveta, tega ne moremo opraviti s kosilnico. Na pomoč pridejo tudi sosedje. Po opravljenem delu pa sledi malica in vse kar spada zraven.
Delo življenje: Sosedje pomagajo vam, vi njim. Solidarnost, ali kmečke navade, ki so ostale iz časov, ki počasi tonejo v pozabo in ostajajo le še v knjigah?
Milan Oblak: Karkoli že je, dobro je, da je tako. Poleg dela, ki bi za enega predstavljalo veliko zamudo in breme, skupno delo ni le delo, temveč pomeni tudi druženje in prijateljstvo. In tudi to nekaj velja.
Delo življenje: Hišo ste gradili v obdobju, ko je bila medsebojna pomoč še zelo razvita. Tudi to se je spremenilo.
Milan Oblak: Hišo smo začeli graditi pred več kot dvajsetimi leti. Veliko dela smo opravili sami s pomočjo sorodnikov, prijateljev in znancev. Prav posebna srečanja so bila izdelava plošč. Vse seje delalo ročno. Zato je bilo potrebno veliko ljudi, ki pa so vedeli, da po končanem delu sledi tudi zabavnejši del malice in družabnega srečanja.
Delo življenje: Takrat je bilo posebno poglavje tudi material. Ni bilo lahko priti do njega.
Milan Oblak: Imel sem srečo, da sem si izbral prevoznika, ki mi je veliko pomagal pri tem. Cesta do naše hiše je bila slaba in je bilo potrebno kar nekaj poguma, daje večji tovornjak pripeljal do nas. Dodaten problem je bil pomanjkanje materiala. Posebno težko je bilo pridi to cementa. Toda moj prevoznik je znal urediti tako, da je šlo delo naprej. Res, da ponavadi zadnji trenutek, toda material se je vedno nekako znašel na gradbišču.
Delo življenje: Ste se rodili v Koprivniku?
Milan Oblak: Da. Rodil sem se v Koprivniku. Od tam sem peš hodil v osnovno šolo.
Delo življenje: Živeli pa ste tudi v Zireh.
Milan Oblak: Starša sta v Žireh naredila hišo. Preselili smo se, še vedno pa smo hodili v Koprivnik obdelovat kmetijo. Imam še dva brata in vsi smo bili od malega navajeni dela.
Delo življenje: Zakaj ste se odločili in se preselili v Koprivnik?
Milan Oblak: Kmalu po prihodu iz vojske sem se poročil. Najprej sva z ženo živela pri nas, potem smo dobili stanovanje v bloku. Po petih letih smo se morali odseliti. Odločitev je bila nekoliko težka, a kljub temu smo odšli v Koprivnik. Najprej smo živeli v stari hiši, ki ni ustrezala. Vodovoda nismo imeli. Uporabljali smo kar kapnico.
Delo življenje: Začeli ste graditi hišo. Bilo je težko, a tudi zaradi dokaj ugodnih kreditov je bila gradnja mogoča in upanje na dokončanje pristnejše.
Milan Oblak: Krediti so veliko pripomogli k temu, da ima toliko družin svoje stanovanjske hiše. Tudi pri nas je bilo tako.
Delo življenje: Omenili ste ženo in hčerko. Obe sta zaposleni v Alpini. Imate tudi sina.
Milan Oblak: Sin Borut seje odselil in živi v Kopru. Dela pri policiji v Portorožu.
Delo življenje: Morje! Veliko nas je, ki bi z veseljem živeli v teh krajih. Greste tudi vi radi na morje?
Milan Oblak: Do morja ne čutim nikakršne posebne naklonjenosti. Raje imam hribe in griče. Sina pa z ženo kljub temu obiščeva. Prav zadnji vikend sva bila tam. Pri sorodnikih njegovega dekleta smo obirali oljke.
Delo življenje: Obiranje oljk je gotovo posebno doživetje. Nekaj podobnega kot trgatev.
Milan Oblak: Res je. Delo je zamudno. Dobro je, če se zbere čim več obiralcev. Pod drevesa pogrnemo mreže, nato pa s posebnimi grabljica-mi posmukamo sadeže, da padejo na podlago. To stresemo v posebne posode in oljke odnesemo v nadaljnjo obdelavo. Delo poteka cel dan. Ko pa je opravljeno, sledi družabno srečanje.
Delo življenje: Če govorimo o vas, ne moremo mimo vašega ljubljenca, psa Lorda.
Milan Oblak: To je res moj ljubljenec, čeprav moram reči, da ni le moj. Vsi v naši družini ga imamo radi. Res pa je, da se z njim največ ukvarjam jaz. Ob nedeljah se velikokrat odpraviva na kakšen bližnji hrib kot sta Porezen ali Blegoš.
Delo življenje: Toda tudi med tednom ne pozabite nanj.
Milan Oblak: Sprehod z Lordom je obvezna sestavina mojega jutra. Se preden pridem v službo, narediva približno dvajset minutni sprehod po naši okolici.
Delo življenje: Tako pridete v službo prebujeni, napolnjeni s svežino koprivniških travnikov in gozdov.
Milan Oblak: Tak sprehod me res napolni z energijo. Mislim, da se, odkar sem začel s temi jutranjimi sprehodi, res dobro počutim.
Delo življenje: Pravijo, da je pes človekov velik prijatelj. Se strinjate s tem?
Milan Oblak: Kdor ima psa in kdor je z njim, to dobro ve. Govorica in čutenje človeka in psa sta povsem drugačni, pa vendar natančno vemo, da nas ima pes rad, da nas spoštuje in daje vesel, če je z nami.
Jožica Kacin
V slovo	Solze so plemenita govorica oči in ko v
pravi ljubezni zmanjka besed, govorijo oči s solzami, medtem ko jezik molči. (Herrick)
Poslovili smo se od naših upokojencev
1 Konec septembra se je od nas poslovil ANTON KOLENC, rojen 28. januarja A 1932 v Starih Žireh.
V Obiskoval je industrijsko čevljarsko šolo v Borovu in se avgusta 1954 kot čevljar zaposlil v Alpini. Delal je na najzah-■P^JF/ tevnejših fazah v proizvodnji in leta 1967 postal visokokvalificiran čevljar. Z izpopolnjevanjem v nemški tovarni čevljev si je pridobil izkušnje, ki jih je s pridom uporabil kot mojster v oddelku lahke montaže. Leta 1973 se je zaposlil kot nabavni referent. Na eni od službenih poti je zaradi prometne nesreče postal invalid. Po rehabilitaciji je vse do invalidske upokojitve, maja 1982, opravljal delo kontrolorja spodnjega usnja. Pri svojem delu je bil vesten in natančen. Dejavno je sodeloval tudi v različnih organih podjetja.
Vztrajnost je bilo njegovo življenjsko vodilo. Vztrajno je bilo tudi upanje na ozdravitev, a bolezen ga je kljub temu premagala in moral se je posloviti. Spomin nanj pa bo še vedno ostal.
V prvih oktobrskih dneh smo se za vedno poslovili od našega upokojenega delavca ALOJZA OREŠNIKA, rojenega 20. junija 1931 v Ljubnem.
Alojz Orešnik se je izučil za čevljarja. Zaposlil se je v Alpini, kjer je delal od oktobra 1948 do konca septembra 1950. Nato je bil nekaj let zaposlen v Steklarni Hrastnik. V naše podjetje se je vrnil oktobra 1956. Prva leta je opravljal delo kvalificiranega delavca v neposredni proizvodnji, od marca 1971 pa je bil urejevalec skladišča.
Alojz Orešnik je bil pri svojem delu zmeraj vesten in natančen. V Žireh si je ustvaril dom in družino. Po upokojitvi sta skupaj z Ženo zaživela mirno in zadovoljno življenje. Sedaj je prišlo dokončno slovo, bolezen je bila močnejša od volje do življenja.
Od Alojza Orešnika se poslavljamo. Delavci in upokojenci Alpine ga bomo ohranili v lepem spominu.
V začetku oktobra smo se za vedno poslovili od nekdanjega delavca in upokojenca Alpine
MIRKA KONČANA, rojenega 5. septembra 1933 na Dobračevi pri Žireh.
Mirko Končan je po osnovni šoli odšel na triletno šolanje na Industrijsko čevljarsko šolo Borovo.
Kot kvalificiran čevljar je leta 1950 pričel delati v Industriji obutve v Ljubljani. V Alpini se zaposlil oktobra leta 1951 in delal do sredine julija 1953. Ponovno se je vrnil v avgustu 1955, kjer je najprej opravljal normirana dela v montažnih oddelkih. Od novembra 1960 dalje je v nabavni službi opravljal delo nakupovalca blaga na terenu. Kasneje je bil zadolžen za nabavo fornitur in pomožnega materiala, od leta 1982 dalje pa za nabavo materiala. Upokojil se je kot organizator domače nabave, leta 1988.
Leta po upokojivi je preživljal v krogu svojih domačih. Sedaj se od upokojenega delavca Mirka Končana za vedno poslavljamo. Nekdanjega delavca in upokojenca Alpine bomo ohranili v lepem spominu.
V mesecu oktobru nas je za vedno zapustil upokojeni delavec Alpine LEOPOLD FILIPIČ, rojen
14. oktobra 1924 v Žireh.
Po osnovni šoli je zaključil obrtno šolo za čevljarja. Svojo delovno pot je začel leta 1947, najprej v Tehniški in kasneje v Industrijski čevljarski šoli v Žireh.
Z delom v Alpini je pričel septembra 1952, kot delavec v prikrojevalnici. Njegova želja je bila postati šofer, zato je opravil vozniški izpit za poklicnega voznika. Že avgusta 1954 je začel voziti tovornjak. Delo šoferja je opravljal vestno in odgovorno. Januarja leta 1973 je prevzel vodenje avtoprometa. S pravo mero odgovornosti in posluha za delo šoferjev, je to delo opravljal do upokojitve v oktobru 1984.
Tudi po upokojit\>i je bil vrsto let dejaven na raznih področjih, predvsem pa v šoferskem združenju v Žireli. Tako in v sožitju s svojimi domačimi, je lepšal svoje življenje in premagoval zdravstvene težave, dokler ni prišla nenadna smrt. Leopolda Filipiča bomo ohranili v lepem spominu.
NAŠIM DOLGOLETNIM SODELAVCEM OB ODHODU IZ PODJETJA
V obdobju zadnjih treh mesecev so zaključili svojo delovno pot naši dolgoletni sodelavci in sodelavke:
Alojz Oblak serviser v tekmovalni službi, Marija Urbančič, Olga Modic in Milena Mazzini delavke iz proizvodnje modnega programa, Franc Gantar iz skladišča gotove obutve, Franc Tolar in Srečko Kavčič iz skladišče materiala, Matjaž Zakelj, iz vzdrževalne službe, Snežana Seljak iz tehnološke priprave ter delavke iz prodajaln: iz Kopra poslovodkinja Ljudmila Režek, iz Ajdovščine poslovodkinja Janja Fučka, in iz prodajalne Celje prodajalka Jožefa Kroflič.
Vsem sodelavkam in sodelavcem, ki odhajajo, da užijejo sadove dolgoletnega dela, želimo v tretjem življenjskem obdobju predvsem trdnega zdravja, polno mero dobre volje in optimizma. Življenje naj jim teče po mirnih in zadovoljnih tirih ter da bi jih še dolgo osrečevale in veselile majhne pozornosti njihovih najbližjih, prijateljev in znancev.
Življenje je morda res podobno loteriji, toda marsikaj je odvisno tudi od nas.
(Phil Bosmans)
KADROVSKE NOVICE
SEPTEMBER
V	mesecu septembru je v Ljubljani 5 v Mercator centru sklenila delovno razmerje Maruša Triller.
V	tem mesecu sta z delom prenehali delavki: Mojca Oblak, delavka iz obrata Gorenja vas, in Hilda Cesnik, delavka iz obrata Col.
Iz prodajaln v Ljubljani 2 in 5 sta prenehala delati prodajalca Tanja Kezele in Jovan Mitrovič, iz tekmovalne službe pa Alojz Oblak.
OKTOBER
V	tem mesecu je bilo na kadrovskem področju več sprememb.
Na novo so sklenili delovno razmeije naslednji delavci: v oddelku termoplasti Sašo Pečelin in Denis Selimovic, v prodaji modne obutve je delo nastopila Monika Sok, v maloprodaji Tatjana Kokalj ter v odpremi in skladišču gotovih izdelkov Nataša Jezeršek.
V	prodajalnah smo zaposlili nove prodajalce. Delo so nastopili: Bojana Savič v prodajalni Nova Gorica 2, Tina Hlebec v prodajalni Trbovlje in Uroš Dušak v prodajalni Ljubljana 6.
. Bilo je tudi nekaj prenehanj delovnega razmerja. Iz oddelka lahka montaža je z delom prenehala Marija Urbančič, iz
odpre me in skladišča gotove obutve Franc Gantar, iz orodjarne je odšel Marjan Kranjc. Iz podjetja so odšle tudi: Ljudmila Režek, iz prodajalne v Kopru ter Marijana Dragulješć in Sandra Badić iz prodajalne Ljubljana 6 v BTC centru.
NOVEMBER
V mesecu novembru smo delovno razmerje sklenili s Katarino Urbančič v oddelku za tržno komuniciranje, v novi prodajalni Alpine v Brežicah sta delo nastopili Vida Savnik in Draga Kos.
Kar nekaj delavcev je prenehalo delati v podjetju, in sicer: Matjaž Žakelj iz vzdrževalne službe, Franc Tolar in Srečko Kavčič, oba iz skladišča materiala, Olga Modic iz šivalnice, Milena Mazzini iz montaže brizgane obutve, Snežana Seljak iz tehnološke priprave modni program ter iz prodajalne Ajdovščina Janja Fučka in iz prodajalne Celje Jožefa Kroflič.
Delovno razmerje je prenehalo tudi Marjanu Malavašiču iz montaže športne obutve in Bernardi Mlakar iz oddelka šivalnih avtomatov. Iz prodajalne v Mariboru je z delom prenehal Tomaž Leben ter Samir Džaferagic iz prodajalne Ljubljana 8 v BTC centru.
Pripravila: Kadrovska služba
Arharjeva hiša - ko bi spregovorili njeni zidovi -stanovanjski, poslovni in kulturni prostor
»Na podlagi prodajne pogodbe z dne 4. 5. 2005 pri vložku 326 na nepremičnini 377/11, 377/10, 366/3 katastrska občina Dobračeva, lastnik Alpina, d.d. Ziri, Strojarska ulica 2, Ziri do l/l, se dovoli odpis parcel in vpis v nov vložek, kjer se vknjiži lastninska pravica za Trček,
gostinstvo in druge storitve d.o.o., Ziri,« je vsebina zemljiškoknjižnega sklepa (hrani ga pravna služba Alpine), s katerim je Arharjeva hiša (v tem zapisu jo bomo ne glede na lastništvo in dejavnost v njej, imenovali Arharjeva hiša), prešla v roke drugih lastnikov. Arharjeva hiša
ali kar Arliarjevna, kadar smo hoteli označiti splošni sektor, ki je imel nazadnje tu svoje prostore, smo ji rekli, ko je bila še v lasti Alpine, ime pa je ostalo od prejšnjih lastnikov. Ta hiša ima za seboj bogato zgodovino, ki je bila močno povezana z Alpino, zato je prav, da ji namenimo nekaj besed.
Po pripovedovanju Alfonza Zajca je Arharjevo hišo naredil pokojni Vinko Demšar, Bahač, oče prav tako pokojnega Dušana Demšarja. Vinko Demšar je nekaj časa preživel v Ameriki. Tam seje poškodoval. Ko se je vrnil v Žiri, je kot se spominja Alfonz Zajec, iz odškodnine, ki jo je dobil za poškodbo, zgradil hišo. To je prodal bratoma Nacetu in Poldetu Naglič, po domače Arharjevima, odkoder gotovo tudi ime hiše. Kot je navedeno v zborniku 30 let tovarne obutve Alpina Žiri pod naslovom Razvoj čevljarstva v Žireh, avtorice Marije Stanonik sta se »leta 1929 brata Naglič preselila v preurejeno in dozidano Bahačevo hišo v Stari vasi. V istem viru je navedeno, da sta se brata Naglič leta 1930 preimenovala v podjetje Brana, (glede na ime bi lahko
čCVLlFdtHft
Arharjeva hiša okoli leta 1946. Pred njo so zaboji s čevlji. Navada je bila, da so čevlje zvezali z vezalkami in odpremili v zabojih. Fotografijo hrani Alfonz Zajec.
Ne to, kar doživljamo, temveč način, kako doživljamo, tvori našo usodo.
(Marie von Ebner Eschenbach)
Delavnica v Sindikalni dvorani. Fotografijo hrani Alfonz Zajec.
sklepali, da gre za začetnice »brata Naglic« - opomba avtorice J.K) leta 1934 pa osnovala Produktivno Čižmar-sko zadrugo, daje bilo v njej zaposlenih okrog dvajset delavcev in da sta brata Naglic imela svojo trgovino tudi v Beogradu.
Kot je povedal Alfonz Zajec je bila Arharjeva hiša grajena za stanovanjske namene. Prizidek, ki ga viri najpogosteje omenjajo kot Sindikalna dvorana, sta brata Nace in Polde Naglic pri zidala kasneje. Alfonz Zajec pravi, je bila to prva in največja delavnica v Žireh, ki je bila sezidana za namen izdelave obutve. V prizidku je bila delavnica, kjer so izdelovali obutev, v spodnjih prostorih Arharjeve hiše pa so bile pisarne oziroma komerciala in odprema. Zgoraj so bila stanovanja.
Kot navaja Alfonz Zajec so v teh prostorih delali tudi med drugo svetovno vojno. Leta 1943 so Nemci, z namenom, da v Žireh ne bi delali za partizane, izdelavo obutve preselili v Kranj in S ko tj o Loko. Odpeljali so material in stroje, skupaj s proizvodnjo pa so preselili tudi precej delavcev. V Kranju je delovalo posebno podjetje, ki pa je po koncu vojne prenehalo obstajati. O tem piše tudi Vinko Govekar v Zborniku ob 30-letnici Alpine, kjer med drugim navaja, da so po posredovanju na ministrstvu za industrijo in rudarstvo Slovenije nekaj odpeljanega imetja podjetij, uspeli pripeljati nazaj v Žiri.
Sindikalno dvorano so začeli uporabljati za druge namene. Viki Žakelj pripoveduje, da so bili med vojno v Sindikalni dvorani partizanski mitingi. Zelo mu je ostal v spominu koncert zborov godbe 31. divizije, ko je godbenikom držal note. Viki pravi, da je to
odločilno vplivalo na to, da se je pričel dejavno ukvarjati z igranjem in to počne še danes.
Po vojni je nekdanji direktor Vinko Govekar dobil nalogo, da dvigne žirovsko čevljarstvo. Združili so se zadružniki iz Zirov in ustanovili Cev-Ijamo Žiri. Sestanek je bil 10. junija 1945 in je bil po navedbah Vinka Govekarja v članku Nastanek Alpine, je to »prelom s starim in začetek novega obdobja za žirovske čevljarje.« Čevljar-na je bila zasebna zadruga, njen predsednik je bil Vinko Govekar, ki v istem članku navaja: »Podjetje se je naglo razvijalo, članske vloge 2500 din so bile daleč prenizke, da bi mogli normalno obratovati. Za posojila smo trkali na vrata vseh denarnih zavodov v Ljubljani. Ker nismo odnehali, nam je Denarni zavod Slovenije le odobril kredit 300.000 din s pogojem, da ga vrnemo v treh mesecih in podpišemo listino in menico.« Zadružniki so zastavili svoje premoženje. Med njimi tudi
Arharjevo hišo, vendar kot priča vpis v zemljiški knjigi z dne 3. 6. 1946, ki ga hrani pravna služba Alpine, je bil kredit vrnjen, saj je bila zastava izbrisana. Leta 1947 so se zadružniki odločili, da bodo prešli v državni gospodarski sektor. S tem jim je bilo omogočeno koriščenje kreditov in izgradnja nove tovarne. Lastništvo so prenesli na državo takratno Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Na podlagi darilne pogodbe z dne 25. marca 1947 se je do treh četrtin prenesla v last države tudi Arharjeva hiša. Odlok o tem je datiran z 24. julijem 1947 in ga hranijo v pravni službi Alpine.
V članku Nastanek Alpine Vinko Govekar tudi navaja, da so »pomladi 1948 na novem tovarniškem poslopju, potekala zaključna dela. Hiteli smo, da čimprej prenesemo pod skupno streho vse raztresene obrate in pomožne prostore, ki smo jih imeli v osemnajstih hišah. Sporazumno z glavno direkcijo smo določili, da novo tovarno svečano odpremo 15. avgusta 1948.«
Čevljarska dejavnost se je preselila v nove prostore Alpine. V Sindikalni dvorani pa se je odvijala bogata kulturna dejavnost. Tega se spominjajo vsi informatorji že omenjena Alfonz Zajec, Viki Žakelj, prav tako pa tudi Franc Grošelj, Marta Pivk, Breda Kamer.
Sindikalna dvorana je bila v upravljanju sindikata Alpine, zato tudi tak naziv. Kljub temu pa je bila v njej organizirana dejavnost za vse občane. Informatorji se spominjajo kuharskih tečajev. Franc Grošelj je povedal, daje bil vodja Silvo Ovsenk, Martina Rupert je učila teorijo, Rozi Gostiša pa je bila kuharica. V sindikalni dvorani se je tudi plesalo. Plesni tečaj je vodil plesni učitelj Alfonz Zajec. Organizirali so šiviljski
Kuharski tečaj v Sindikalni dvorani. Fotografija je posneta 4. 4. 1952. Hranijo Franc Grošelj.
Nekaj dogodkov, ki so se zvrstili v Arharjevi hiši v zadnjih 10 letih:
-	Julija 1996 je prišel na obisk obrambni minister Jelko Kacin.
-	18. avgusta 1997 je v Alpini začel delovati interni trg delnic. Nakup in prodajo delnic je vodila pravna služba.
-26. septembra 1998 je podpredsednik vlade Republike Slovenije Marjan Podobnik podelil takratnemu direktorju mag. Franciju Mlinarju certifikat ISO 9001.
-	28. maja 1999 je Alpino obiskal predstavnik Satre iz Anglije Alan Kovalev in našim delavcem podelil priznanja o usposobljenosti za delo po sistemu Satre. Naj spomnimo, da je Satra način prevzemanja materiala in priprave krojnih partij, ki omogoča večji prihranek pri materialu.
-Julija 1999 so Alpino obiskali najvišji predstavniki Svobodnega sindikata Republike Slovenije, in sicer: Milan Utroša, izvršni sekretar Zveze Svobodnih sindikatov in Anton Rozman, predsednik Sindikata tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije. Srečali so se z delavskimi zaupniki iz Alpine.
-	Julija 1999 so prišli na obisk tedanji najboljši slovenski smučarski skakalci kot so: Primož Peterka, Damjan Fras, Peter Žonta ter trenerja Matjaž Zupan in Danilo Pudgar in drugi.
-	22. julija 2000 je bil v Sindikalni dvorani slovesen zaključek ob končanju šolanja ob delu za izdelovalce zgornjih delov obutve in obutvene tehnike. Vsa leta so bila tam tudi predavanja, izpiti in tudi matura.
-	1. decembra 2000 smo odprli učno središče, ki je financiral Zavod za zaposlovanje in je bilo namenjeno nekaterim oblikam izobraževanja, ki so bila v Alpini (računalniški tečaji, tuji jeziki, varstvo pri delu itd).
-21. februarja 2002 nas je obiskal predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.
-21. marca 2003 slovesen zaključek ob končanju šolanja ob delu za obutvene tehnike.
in čipkarski tečaj. V tem prostoru so se ustanavljala različna društva. Tu je bil ustanovni občini zbor Sindikalnega kulturno umetniškega društva Oton Župančič, ki se je kasneje preimenoval v DPD Svoboda Žiri.
Kot je navedeno v zborniku ob 15. obletnici Moškega pevskega zbora Alpine (Tone Eniko in Miha Naglič), je imel v Sindikalni dvorani svoje vaje Mešani pevski zbor, ki so ga ustanovili leta 1957 in je štel preko 70 pevcev. Žal je kmalu prenehal z delovanjem. Viki Žakelj se spominja plesov, ki so bili v dvorani.Takrat je igral pri Kvartetu bratov Žakelj. Plesov se spominja tudi Franc Grošelj. Njemu je ostal v spominu ansambel, ki ga je vodil Jože Peternelj-Mausar.
Franc Grošelj je bil gospodar kulturno umetniškega društva Oton Župančič, dolga leta tudi DPD Svobode. Čeprav je KUD oziroma DPD Svoboda delovala v Partizanu, pozneje pa so bile prireditve v kinodvorani, je bilo nekaj te dejavnosti povezano tudi s Arharjevo hišo. Franc Grošelj je bil kot delavec na kulturnem področju ter zaposlen v Alpini, zadolžen za čajanke, ki so jih v Žireh prirejali po vzoru Rusije. Pobudnik za taka srečanja je bila Socialistična zveza delovnega ljudstva. Čajanke so se prirejale v nedeljo popoldne, predvsem v zimskem času. Bile so v Sindikalni dvorani. Udeleževali so se jih predvsem mladi. Vsak je plačal minimalno vstopnino, vanjo je bila všteta skodelica čaja. Kuhala in razdeljevala so ga dekleta, za ostalo pa je skrbel Franc Grošelj. Včasih so na čajenke povabili tudi godce. Franc Grošelj se spominja, da so mladi radi prihajali na taka srečanja.
Franc Grošelj je povedal tudi, daje bila pri Arharju čitalnica. Imeli sojo v po-
sebni sobi poleg knjižnice. Odprta je bila od 19. do 22. ure zvečer, vsak dan razen sobote in nedelje. V prostoru so bili stoli, mize, obiskovalci pa so lahko prebirali različno literaturo. Za čitalnico je skrbel odbor Kulturno umetniškega društva Oton Župančič oziroma DPD Svobode.
DPD Svoboda je imela pod svojim okriljem knjižnico. Prva knjižničarka je bila Marta Pivk. Svojo dejavnost je začela v Partizanu, po dveh ali treh letih kot se spominja nekdanja knjižničarka, pa je so se preselili k Arharju.
Upravnici stavbe sta bili takrat Slavka Subic in njena mama. Stanovali sta v zgornjih prostorih hiše. Pri njima so hranili tudi ključe stavbe. Knjižnica je bila najprej v enem izmed spodnjih prostorov, nato pa se je razširila v Sindikalno dvorano. Od tam se je knjižnica okrog leta 1957 preselila v Zadružni dom.
Kot že rečeno, so bila v zgornjih prostorih Arharjeve hiše stanovanja. Stavba je leta 1950 nosila številko Stara vas 54, kar priča pogodba sklenjena med Naglič Angelo in Tovarno športnih čevljev. V njej se je Angela Naglič zavezala »izprazniti vse prostore v I. nadstropju hiše št. 54 v Stari vasi, katere ima kot je navedeno v pogodbi (zasedeno za svojo družino), kakor tudi odstraniti vse objekte, ki se nahajajo na parcelah, in sicer najkasneje do 30. julija 1951.« Tovarna športnih čevljev pa se je zavezala, da »v mejah odobrenja Glavne direkcije usnjarske industrije z dne, 15. julija 1955 izda gradbeni material za gradnjo nove hiše, kar se šteje kot nadomestilo za odstopljene prostore«, na podlagi tega pa lastnica dovoli prenos lastninske pravice na Alpino. Prepis je bil izvršen z datumom 20. maja 1952.
V Sindikalni dvorani so bili seminarji in izobraževanja. Fotografija prikazuje udeležence seminarja Pospeševanje prodaje z optimiziranjem prezentacije blaga, 22. 8. 2001.
Arharjeva hiša in Sindikalna dvorana zdaj večinoma samevata. Kljub temu pa seje v novembru za nekaj dni vanjo vrnila dejavnost, ki je bila tu že pred mnogimi leti. Za koncert, ki so ga imeli 19. 11. so se v njej pripravljali Lintverni. Na levi član skupine Lintvern Robert Križnar, pri oknu pa stoji Matjaž Zabukovec. Zraven so mladi glasbeniki iz Žirov, ki so nastopili kot njihova predskupina.
Arharjeva hiša je služila le še za pisarne. Tako se Miha Naglic v zborniku Alpine z naslovom Pol stoletja Alpine pod naslovom V Žireh in po vsem svetu, spominja: »Največja radost zame pa je bila, kadar je šla mama delat še popoldne, k Arharju, kjer je bilo računovodstvo. Tedaj sem jo lahko šel pogledat. To je bil užitek! Stikati po mizah in papirjih, pisati na pravi pisalni stroj in poizvedovati, ali je katera od uslužbenk svinčnik že tako obrabila, da ga lahko odstopi. To se zlepa ni zgodilo. Svinčnike so namreč kar naprej šilile in ko so bili že čisto kratki, so jih vstavljale v posebne lesene podaljške in z njimi pisale tako rekoč do konca.«
Kdaj in zakaj se je v Arharjevo hišo preselila Etiketa, ni natančnega podatka, znano pa je, daje novembra 1981 bila pravica uporabe prenešena od Etikete na Alpino. Martin Enikoje med zapiski v Etiketi našel podatek, da »so 12. marca 1973 prvič delali v novi proizvodni hali. Celotno tkalnico so iz Gasilskega doma na Dobračevi in tiskarno od Arharja preselili v nove prostore. Pri Arharju je ostala le še uprava.« Martin Eniko ima med zapisniki navedeno, da se »januarja 1980 v novo zgrajene proizvodno upravne prostore preseli tudi uprava in tako za vedno zapustijo Arharjevo hišo«. Upokojeni direktor Etikete Tone Oblak je povedal, da je bila uprava Etikete v Arharjevi hiši, skladišče in delavnica pa sta bili v Sindikalni dvorani .Tam je bila grafična delavnica, sitotisk in rolo (tiskanje na trakove). V zgornjih prostorih Arharjeve hiše je bilo računovodstvo in direktor. Vhod v Arharjevo hišo je bil takrat z glavne ceste. Tone Oblak je povedal, da je bil prostor za proizvodnjo premajhen. Razmišljali so o možnosti, da bi ga povečali. O tem priča tudi zapisnik Oddelka za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve z dne, 14. 4. 1970, ki ga hranijo v pravni službi Alpine. V njem je navedeno, da »ima Etiketa ob cesti Škotja Loka Žiri, v bližini Alpine in sedanjega centra naselja svojo poslovno zgradbo, v kateri imajo del upravnih prostorov, tiskarno in skladišče. - Taka razdrobljenost ovira nadaljnji razvoj podjetja, zato so se odločili, da sedanjo poslovno zgradbo v centru, kije v obliki črke T, pri kateri je prečni del enon-adstropen, pravokotni del, v katerem so delavnice, pa pritličen, nadvišajo za en etažo. - S tem bi podjetje pridobilo 400m2 neto poslovne površine.« Kljub
nameri se za tak poseg niso odločili, začeli pa so z gradnjo nove hale v industrijski coni, kjer še danes stoji Etiketa.
Leta 1981 seje v prostore Arharjeve hiše spet preselila Alpina. Zazidali so vhod z glavne ceste. Prostore za svoje delo je dobil splošno organizacijski sektor. Takrat je bilo v sektorju zaposlenih okrog dvajset delavcev (na plačilni listi jih je bilo skupaj z dekleti, ki so bila na porodniškem dopustu triindvajset). V zgornjih prostorih je bila kadrovska služba, služba za varstvo pri delu, za nagrajevanje in vodja sektorja, v spodnjih prostorih pa pravna služba in služba za informiranje. V njenem sklopu je bila tudi fotografinja, ki je imela poseben prostor za razvijanje fotografij. V kleti je bil arhiv za potrebe pravne in informacijske službe. Službe, ki so delovale v zgornjih prostorih, so si arhiv uredile na podstrešju, kasneje tudi v podstrešnem prostoru nad Sindikalno dvorano.
Notranjost sindikalne dvorane, ki je bila obnovljena in je služila za različne
Čeprav so se smučarski skoki začeli pozimi, sedaj naredimo več skokov v poletni sezoni. Letos smo število le-teh še povečali. S starejšo skupino smo se udeležili treh priprav in skakali tri do štirikrat na teden.
sestanke in srečanja, za potrebe Alpine, včasih pa tudi kraja. V njej se so sprejemale pomembne odločitve. Bili so sestanki delavskih svetov, pozneje svetov delavcev, sestanki sindikata, zveze komunistov, komisij, delegacij za samoupravne interesne skupnosti in zbore združenega dela in krajevnih skupnosti, ki so delovali v okviru občine. Bili so sestanki vodilnih delavcev, v njih je bil izbor obutve, zbirali so se domači in tuji poslovni partnerji. V teh prostorih je Alpina prirejala seminaije, tečaji in druga izobraževanja, obisk športnikov, novinarske konference, združenja del-ninčarjev, skupščine družbe.
Novembra 2001 so se delavci iz Arharjeve hiše preselili v staro upravno stavbo Alpine. Takrat je bilo v splošno-organizacijskem sektorju brez njegovega direktorja, ki je bil že pred tem v prostorih stare upravne stavbe, zaposlenih le še sedem delavcev.
4. maja 2005 je Alpina Arharjevo hišo prodala.
Jožica Kacin
Poleg tekmovanj smo opravljali še treninge telesnih priprav. Skupno smo izvedli kar 500 skokov. Mlajši skakalci so, tako kot je navada, opravljali enodnevne treninge po bližnjih skakalnih centrih in izpo-
Smučarski skakalci so zaključili poletno sezono in z optimizmom nadaljujejo v zimskem delu
Denis Zupančič, ki bo letos na državnem prvenstvu predstavljal barve SSK Alpina.
polnjevali tehniko smučarskega skoka.
V	slovenskem pokalu smo ohranili šesto mesto iz zimske sezone. V skupnem poletnem seštevku v kategoriji deklic do 11 let je Ema Klinec osvojila tretje mesto, drugo mesto je pri deklicah do 14 let osvojila njena sestra Barbara Klinec, ki je bila tretja še v nordijski kombinaciji pri dečkih. Pri fantih do 12 let je bil naš najboljši Aljoša Gantar na sedmem mestu, Luka Oblak pa na devetem mestu. Nacetu Šinkovcu je letos poleti šlo malo slabše in je v kategoriji do 14 let osvojil peto mesto, prav tako Denis Zupančič v kategoriji do 15 let.
V	slovenskem pokalu se držimo solidno, vendar je s formo v nekaterih obdobjih kazalo precej bolje. Nezadovoljni smo z rezultati mladincev, ti bi se morali uvrščati na tekmovanja višjega nivoja kot je Alpski pokal, saj le taki rezultati vodijo do mest v reprezentanci. Kot vedno pa je vzpodbudno, da so na skakalnici nekateri fantje v določenem obdobju pokazali visoko pripravljenost, s katero bi lahko dosegali lepe uspehe. Po motoričnih testiranjih, ki jih opravljamo dvakrat letno na Fakulteti za šport, smo kot vedno dokazali, da smo dobro pripravljeni, zato se nadejamo uspešne zime.
Veliko smo naredili tudi v nordijskem centru v Novi vasi. Med večjimi deli je bila rekonstrukcija petnajst in šestindvajset metrske skakalnice, kjer je bila zgrajena betonska pregrada, hrbtišče skakalnic pa nasuto s poroznim materialom. Na največji 60-me-trski skakalnici so bili narejeni profili, kar pomeni, da bomo lahko letos pozimi profesionalno vrezovali smučino. Na novo je izdelana tudi 9-metrska skakalnica za začetnike. Zelo pa smo veseli, da se je z deli pričelo tudi pri transportni napravi, ki bo predvidoma preizkušena v začetku februarja prihodnje leto. Slavnostna otvoritev bo na drugi tekmi v sredini februarja. Tekma bo štela za državno prvenstvo
dečkov do 15 let solo in v nordijski kombinaciji. Prva tekma pa bo konec januarja in bo štela za slovenski pokal mladincev do 16 let.
Upamo na dobro zimo. Trenutno je veliko aktivnosti namenjeno nabavi skakalne opreme, ki je iz leta v leto bolj pomembna. S starejšimi tekmovalci planiramo daljše priprave v sredini decembra v Zakopanah na Poljskem. Večji del treninga pa bomo opravili doma, kjer so skakalnice vedno vzorno pripravljene. SSK Alpina vabi vse ljubitelje smučarskih skokov na ogled tekmovanj in treningov, najmlajše pa, da preizkusijo našo najmanjšo skakalnico.
Zoran Zupančič
Razstava ob 80-letnici slikarja samouka Ivana Gluhodedova
Ivan Gluhodedov in žena Dana, oba upokojenca Alpine
V petek, 14 oktobra, je bila v Galeriji DPD Svobode razstava slik Ivana Gluhodedova. V kratkem kulturnem programu je zaigral ansambel kljunastih flavt Air. Slikarja in njegova dela je predstavil akademski slikar Stane Kosmač. Razstava je bila posvečena 80-letnici slikarjevega rojstva. Na njej je bilo preko štirideset del, ki so nastala v zadnjih dveh ali treh letih. »Le nekaj portretov in eno tihožitje sodi v bolj odmaknjena leta,« je povedal Stane Kosmač in dodal: »To kaže na vsaj tri njegove značilnosti: da je kljub častitljivim letom ohranil življenjsko moč, ki bi mu jo lahko zavidali marsikateri desetletja mlajši ljudje in z njo povezano ustvarjalno potenco ter delovno disciplino in trmo, ki so mu omogočili, da je predstavil tako
obširen opus.« Stane Kosmač je svoje razmišljanje o slikanju in slikarju Ivanu Gluhodedovu nadaljeval: »Ivanov motivni svet je stalen in mu zvesto sledi in ga uporablja v mnogih različicah. Pa naj gre za njemu zelo ljuba tihožitja cvetlic iz različnih letnih obdobij, s katerimi nas nagovarja in opominja o času, ki nezadržno hiti in minljivosti vsega, kar je povezano z njim, ali o tihožitjih, ki nam govorijo o sadovih, ki jih je človek znal pridobiti iz narave in jih izkoristiti sebi v prid, ki so mu razveseljevali in mu še razveseljujejo marsikatero urico življenja in ne nazadnje krajine, žirovski pejsaži, ki nas razveseljujejo s poglobljenim izrazom.«
Ivan Gluhodedov je tudi upokojenec Alpine, saj je vso svojo delovno dobo delal v našem podjetju. Delavci
Alpine mu ob tako visokem jubileju čestitamo in mu želimo trdnega zdravja ter ustvarjalne volje še naprej.
Jožica Kacin
Zanimivosti kraja	Samo ena pot je do sočloveka:
Pot do srca. Vse druge poti so ovinki.
(Phil Bosnians)
Žirovski avtokrosisti ekipni državni prvaki - Aleš Zakelj je posamično prvi, Klemen Trček drugi
Avtokrosisti iz Žirov so bili v letošnji sezoni zelo uspešni. Aleš Zakelj je postal državni prvak v svoji kategoriji, drugi je bil Klemen Trček, sedmi Klemen Albreht, enajsti Matjaž Kamer. V svojih kategorijah pa sta bila Dane Trček tretji, Boštjan Petrovčič pa šesti. Vsi naši tekmovalci vozijo za klub AMD Zvezda iz Ljubljane, kjer so ekipno postali državni prvaki. Poleg šestih dirk v Sloveniji so se naši vozniki avto krosa udeležili tudi treh mednarodnih dirk na Hrvaškem. Tudi tam niso ostali praznih rok. Klemen Trček je bil prvi, vsi ostali pa so bili uvrščeni med prvih deset. Ob tem se zahvaljujejo vsem sponzorjem in prijateljem, ki so jim celo sezono stali ob strani.
Dane Trček
Vozniki avtokrosa so se udeležili tudi mednarodnega tekmovanja v Rupi na Hrvaškem. Takole so vozili predstavitveni krog; prvi je Dane Trček, drugi Aleš Zakelj, tretji pa Klemen Albreht.
Pohod ob stari meji se je zaključil s srečanjem na Breznici
Turistično društvo Žiri je letos že drugič pripravilo pohod ob stari meji, ki je v začetku prejšnjega stoletja delila kraljevino SHS in kraljevino Italijo. Na pot so se pohodniki odpravili v nedeljo, 25. septembra. Iz Žirov sta krenili dve skupini. Eni so šli po krajši, drugi pa so se podali v zahtevnejšo, predvsem pa daljšo smer. Na koncu so se vsi pohodniki zbrali na Breznici, kjer je bilo poskrbljeno za kosilo in pester kulturni program. Vaščani so poskrbeli tudi za prodajo domačega kruha in peciva. V kulturnem programu so mladi igralci z Sovodnja prikazali, kaj se je včasih dogajalo ob meji, gledalci so lahko videli skeče in poslušali stare ljudske pesmi. Prireditve se je udeležilo rekordno število udeležencev iz okolice Žirov, prišli pa so tudi od drugod.
Jožica Kacin
Pohoda ob stari meji se je udeležilo rekordno število udeležencev. Zraven je bila tudi Alpina.
Štirideset let knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka
Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka je letos praznovala štirideset let dela. Ob tej priložnosti je izdala knjižico pesmic Neže Maurer o črkah abecede Pišem, berem ABC. Knjižico je ilustrirala Nina Drol. Praznovanje je bilo v petek, 11. novembra v kinodvorani DPD Svobode v Žireh. Pesmice iz knjige so predstavili člani recitaci-jskega krožka iz Osnovne šole Žiri in otroci iz vrtca pri Osnovni šoli Žiri. Prireditve sta se udeležili tudi Neža Maurer in Nina Drol. Z njima se je o knjigi in risbicah pogovarjala Tej a Modic. V Galeriji DPD Svobode so bile na ogled tudi originalne ilustracije iz knjižice.
Jožica Kacin
0>B
Predstavitev knjige Pišem, berem ABC Neže Maurer so popestrili otroci reci-taeijskega krožka in vrtca Osnovne šole Žiri.
Dobrodelni koncert za otroke iz vrtca pri Osnovni šoli Žiri
Na stadionu pred osnovno šolo Žiri je bil 16. septembra organiziran dobrodelni koncert z naslovom Zvezde za zvezdice. Nastopili so številni znani slovenski pevci in glasbene skupine. Organizatorji so poskrbeli tudi za bogat srečelov. Denar, ki so ga zbrali na dobrodelni prireditvi, so namenili za nakup igrač in drugih učnih pripomočkov v vrtcu pri Osnovni šoli Žiri. Pobudniki in glavni organizatorji akcije so bili Sandi Ževart ter Mina in Miha Kravanja.
Jožica Kacin
Ena izmed skupin, ki so nastopile na dobrodelnem koncertu.
Ajdo Erznožnik in n jena dela je predstavil akademski slikar Stane Kosmač. Na flavto je zaigrala Gordana Buh, na klavirju jo je spremljala Tjaša Rus.
V petek, 16. septembra je bila v Galeriji DPD Svobode v Žireh odprta razstava mlade likovnice Ajde Erznožnik. Ajda je končala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, sedaj pa obiskuje 4. letnik Visoke strokovne šole za risanje in slikanje v Ljubljani. V letih od 2002 do danes je sodelovala v kar nekaj skupinskih razstavah. Na študentskem festivalu ŠTUNF v Novem metu je prejela tretjo nagrado za izviren strip na temo dramskega dela Slavka G rum a Dogodek v mestu Gogi.
Kot je v predstavitvi povedal akademski slikar Stane Kosmač: »je likovni-
ca že v zgodnjih osnovnošolskih letih izkazovala likovni talent. Posebno veselje je imela do risbe in pri pove-
do vanj a »zgodb« prežetih s humorjem v obliki stripa in ilustracije. - Na današnji razstavi se predstavlja s slikarskimi deli v tehniki oljnih in akrilnih barv, grafikami v tehniki lesoreza, jedkanice in suhe igle ter nekaj stripi.« Njen profesor, akademski slikar Darko Slavec pa je v predstavitvi zapisal: »Ajda Erznožnik je na začetku svoje ustvarjalne poti, navdušena nad izraznimi možnostmi, ki jih ponujajo različna likovna področja, pri čemer to navdušenje stalno izkorišča v iskanju svojega likovnega izraza, ki vsebuje tako temeljito likovno znanje in vedenje, kot duhovno globino in izvirnost avtorice, s čimer lahko na svoji bodoči ustvarjalni poti do potankosti izrazi sebe in svoja občutja skozi prostor in čas, ki ga živi.«
Jožica Kacin
Spomin in opomin gora, knjiga dr. Franceta Malešiča
DPD Svoboda in Knjižnica Ivana Tavčarja Škotja Loka, krajevna knjižnica Žiri, sta 21. oktobra pripravili predstavitev knjige zdravnika, alpinista in gorskega reševalca dr. Franceta Malešiča Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Z avtorjem knjige se je pogovarjala Milana Miklavčič, za popestritev večera pa je zapel Moški pevski zbor Alpina.
J.K.
Ajda Erznožnik, mlada žirovska likovnica, ustvarja v različnih slikarskih tehnikah
»Naj medi,« pozdrav, ki se na Žirovskem sliši že najmanj 100 let
Žirovski čebelarji so letos praznovali častitljivo obletnico, 100 let organiziranega delovanja. Pravijo, daje to le nekakšen mejnik žirovskega čebelarjenja, saj so se s pridelavo medu ukvarjali že pred tem. Leto 1905 štejejo za ustanovitev društva. Tako izhaja tudi iz pisnih virov. Marca 1905 so se, kot je zapisano v časopisu Slovenski čebelar, »v Borovnici, Kranju, Žireh in Logatcu ustanovile krepke čebelarske podružnice.«
Praznovanje stoletnice žirovskega društva je bilo 23. septembra. Pričelo se je z odprtjem čebelarske razstave v Galeriji DPD Svoboda. Na njej je bila prikazana tradicija čebelarstva na žirovskem. Na ogled je bila razstava fotografij vseh čebelnjakov na območju čebelarskega društva. Razstavo so popestrile panjske končnice, risbe in slike učencev Osnovne šole Žiri. Osrednje praznovanje je bilo v dvorani DPD Svobode. Nastopil je mešani pevski zbor Srebrni (g)las, ki je pod vodstvom Ivana Rijavca med drugim premiemo zapel Avsenikovo Čebelarsko himno. Spregovoril je predsednik čebelarskega društva Žiri Anton Oblak, ki je opisal delovanje društva od začetka do današnjih dni. »Danes čebelarji hočemo pomagati uveljavljanju kranjske sivke na širšem evropskem prostoru, zato skrbimo za intenzivno izobraževanje naših članov. Dva naša člana (Peter Mlinar in Jože Frelih op. avtorice) sta naredila nacionalno poklicno kvalifikacijo. Udeležujemo se raznih seminarjev, strokovnih ekskurzij in predavanj o vzreji kranjske matice. - V lanskem letu je bil izdelan čebelarski kataster, kjer so označeni in oštevilčeni vsi čebelnjaki in stojišča v naši občini. Letos pa pripravljamo panjske liste in poročila pregleda za vse čebelje družine v čebelnjakih,« je med drugim o delovanju žirovskih čebelarjev dejal njihov predsednik. Čebelarsko društvo Žiri šteje trenutno dvainštiri-deset članov. Žal pa je njihova povprečna starost vedno višja. Spregovorila sta tudi župan občine Žiri Bojan Starman in podpredsednik čebelarske zveze Slovenije Franc Šivic. Skeč, katerega nauk je bil, da čebele niso samo delovne in pridne,
Podpredsednik čebelarske zveze Slovenije Franc Šivic in predsednik Čebelarskega društva Žiri Anton Oblak v Galeriji DPD Svobode, kjer je bila čebelarska razstava.
temveč tudi pametne in koristne, so zaigrali učenci recitacijskega krožka, zapel je tudi otroški pevski zbor Osnovne šole Žiri. Nekateri najbolj zaslužni člani društva so prejeli tudi red Antona Janše, začetnika sloven-
skega čebelarstva in prvega cesarskega kraljevega učitelja na Dunaju. Na koncu so zaplesali člani Folklorne skupine iz Sovodnja. Prireditev je povezovala Breda Dolenc.
Jožica Kacin
Trideset let Društva kmečkih žena Žiri
11. novembra je minilo trideset let, ko so kmečke žene ustanovile svoje društvo. Točno ta dan so izbrale tudi za praznovanje, ki so ga pripravile v DD Partizan. Društvo združuje tako kmetice kot tudi ostala dekleta in žene. Pripravile so razstavo za naslov-
om: Ta dobra domača hrana na stičišču treh pokrajin. Na njej so prikazale domače jedi, ki pa zaradi načina življenja vedno bolj tonejo v pozabo. Sodelovala so tudi društva kmečkih žena iz Idrije in Cerkna, Logatca, Rovt in žene iz društva
Zanimanje za razstavo Ta dobra domača hrana na stičišču dveh pokrajin je bilo veliko.
Blegoš. Poleg hrane so razstavile tudi opremo in pripomočke, ki so jih včasih rabili pri svojem delu. Društvo podeželjskih žena Blegoš je naredilo kopo z oglarsko opremo. Žene iz Rovt so hrano naložile na lojtrnik, žirovke so pripravile posteljo porodnice ter zraven položile hrano, ki sojo včasih jedle otročnice.
Navzoče je najprej pozdravila predsednica Društva kmečkih žena Žiri Tončka Poljanšek. Spregovoril je tudi Brane Ravnik, direktor Kmetijsko
Mesec oktober, mesec požarne varnosti
Mesec požarne varnosti vsako leto obeležijo tudi gasilska društva iz Žirov. Prireditev, na kateri so hoteli opozoriti nase, predvsem pa na to, kako je na tem področju pomembno, da znamo pravilno ravnati in da delujemo preventivno, je bila 1. oktobra. Pred Zadružnim domom so se predstavili gasilci Gasilskega društva Žiri, ki so bili posebej ponosni na odlične uvrstitve, ki so jih dosegli na občinskem tekmovanju v Skofji Loki. Kar nekaj njihovih ekip se je uvrstilo v nadaljnje tekmovanje. Na tem prostoru je svoje delovanje prikazala tudi civilna zaščita, ki jo vodi Damjan Govekar. Pestro dogajanje je bilo tudi na parkirišču Alpine. Tu so si obiskovalci lahko ogledali delovanje gasilcev iz Do-bračeve. Poleg prikaza orodja, vozil in opreme ter demonstracije gašenja z gasilnimi aparati, so bili na tem prostoru tudi predstavniki interventnih služb iz Škofje Loke. Sodelovali so tudi člani Društva šoferjev in avtomehanikov Žiri. Pri njih so obiskovalci lahko opravili preizkuse znanja iz cestno-prometnih predpisov. Vsak, ki se je opogumil in izpolnil testno polo, je dobil darilo. Ob 14. uri so gasilci iz Dobračeve organizirali srečanje gasilske mladine žirovskih in okoliških gasilskih društev. Pripravili so meddruštveno tekmovanje, ki so se ga udeležila štiri društva.
Jožica Kacin
gozdarskega zavoda Kranj, Aleš Dolenc, direktor KGZ Sore Žiri, Ančka Loštrk, ena izmed ustanoviteljic in najbolj dejavnih članic društva, Vanja Bajt Frelih, mentorica dela društva in Germana Pivk, prav tako dolgoletna mentorica društva. Germana Pivk je bila tudi pobudnica in urednica zbornika, ki so ga kmečke žene izdale ob tem jubileju. V njem so opisale svoje delo od začetka do današnjih dni. Predstavljene so tudi nekatere kmečke žene, ki se preživljajo z delom na kmetiji ali pa opravljajo dopolnilne
dejavnosti. Članice društva so v zborniku objavile zgodbe in pesmi.
Nastopili so člani Moškega pevskega zbora Alpina in otroci iz Vrtca sv. Ane. Prireditev se je nadaljevala s podelitvijo priznanj zaslužnim članicam, zaključila pa z dvema skečema iz kmečkega življenja. V družabnem delu je bil organiziran srečelov in pokušina jedi. Razstava je bila odprta tudi v soboto in nedeljo, otroci iz Osnovne šole Žiri, pa so si jo ogledali v ponedeljek.
Jožica Kacin
Tekmovanje mladih gasilcev na parkirišču Alpine.
Nadaljuje se tradicija žirovskega gledališkega abonmaja
DPD Svoboda je tudi letos pripravila izbor predstav v okviru gledališkega abonmaja. Letos je abonmajske sedeže vpisalo rekordno število gledalcev. Prva predstava je bila v oktobru. Gostovalo je Slovensko narodne gledališče Drama iz Ljubljane. Zaigrali so Scapinove zvijače, ki jih je režiral Boris Cavazza. Novembra smo si v Žireh ogledali komedijo avtorja Mira Gavrana Hotel Babilon. Zaigrala je igralka Violeta Tomič, poznana tudi kot voditeljica televizijske oddaje Najšibkejši člen.
Jožica Kacin
Violeta Tomic' je v komediji Hotel > Babilon odigrala kar nekaj različnih vlog.
rmrm*
Markov tek na Javore privabil triinpetdeset tekmovalcev in osemnajst pohodnikov
Letošnjega šestega Markovega teka na Javorč, ki je bil v soboto, 1. oktobra, seje udeležilo 53 tekmovalcev in 18 pohodnikov. Pri fantih je s časom 18.15 slavil zmago Peter Lamovec. Sledil mu je Borut Malavašič s časom 18.51. Na tretje mesto se je s časom 19.53 uvrstil Jure Kosmač.
Pri dekletih je slavila Katja Rakušček s časom 23.58. Druga je bila Urša Trobec iz Kobarida s časom 24.23.
Tretje mesto je osvojila Miljam Tavčar, ki je za zmagovalko zaostala dobri dve minuti. Rekordni čas proge je pri moških 17.16 in ga je leta 2002 postavil Mitja Kosovelj. Pri dekletih ostaja rekord proge 21.19. V tem času je na Javorč pritekla trenutno najboljša slovenska gorska tekačica Mateja Kosovelj.
Zvonko Kopač
DPD Svoboda je praznovala petdeset let svojega dela - Jubilej je obeležila kar z nekaj prireditvami
Razstava žirovskih likovnih umetnikov
Odprtje razstave žirovskih slikarjev in fotografov sta s svojim petjem popestrila Uršula Ramo veš in Aleš Hadalin.
V petek, 2. decembra, je bila v Galeriji DPD Svobode odprta razstava umetniških del žirovskih avtorjev. Najprej sta številnim obiskovalcem zapela Uršula Ramoveš in Aleš Hada-lin. Razstavo je odprla mag. umetnosti Barbara Kastelec, ki je letos prevzela vodenje likovne sekcije pri DPD Svobodi. Prizadevni organizatorji so zbrali kar triintrideset likovnikov, kljub temu pa so obiskovalci pogrešali nekatere, ki so povezani s krajem in se tudi ukvarjajo s to dejavnostjo.
Mag. Barbara Kastelec je med drugim dejala: »Triintrideset avtorjev pomeni triintrideset različnih razmišljanj in podajanj le teh v kipih, vitražih, slikah, risbah in fotografijah. Glede na majhnost kraja je to presenetljivo veliko število in velja poudariti kakovost del, ki so se vpisala v slovensko zgodovino likovne umetnosti in so poznana celo svetovni javnosti. Motivika se največkrat naslanja na žirovsko pokrajino ali pa tradicijo, ki je vezana na kraj. Čevljarstvo in klekljanje sta dejavnosti, ki nas delata samosvoje in po tem nas pozna tudi
svet,« je dejala mag. Barbara Kastelec. Na razstavi so sodelovali: Janez Jan, Stane Kosmač, Dušan Sedej, Matic Sedej, t Konrad Peternelj -Slovenec, Pavle Sedej (Pavel), fJanez Sedej, Vesna Klisura, Barbara Kastelec, Ajda Erznožnik, Ernest Kavčič, Iztok Kavčič, Mitja Modic, Jože Peternelj - Mausar, Tomaž Kržišnik, Vinko Podobnik, Mihaela Strlič, Ivan
Gluhodedov, Franci Kalan, Vida Ka-jin, Tomi Albreht, tFranjo Kopač, Vlasto Kopač, tMaksim Sedej, Maksim Sedej, mL, Mihaela Žakelj-Ogrin, Irma Kopač, Polona Mlakar-Balda-sin, Tone Mlakar, Franc Temelj.
Na ogled je bila tudi domoznanska literatura Žirov, ki jo hrani Krajevna knjižnica Žiri.
Jožica Kacin
Slavnostna akademija v kinodvorani v Žireh
V soboto, 3. decembra, ko se spominjamo rojstva našega velikega pesnika Franceta Prešerna, je bila tudi osrednja proslava ob 50-letnici delovanja DPD Svobode Žiri. Zapel je Moški
pevski zbor Alpine, spregovorila je predsednica DPD Svobode Metka Debeljak.
Povedala je, da je bilo društvo DPD Svoboda ustanovljeno leta 1955 v
Sindikalni dvorani Alpine. Pred tem je delovalo Sindikalno kulturno umetniško društvo Oton Župančič, ki seje omenjenega leta preimenovalo v Delavsko prosvetno društvo Svoboda
Žiri. »Društvo seje krepilo, dejavnosti so se širile, odpirale so se razstave, prirejali kulturno-literarni večeri, izdajale brošure in Žirovski občasnik, prepevalo se je na koncertih, izposojale so se knjige, na oder so se postavljale gledališke uprizoritve od klasikov do moderne, tu so potekale tradicionalne proslave, kasneje politični shodi, nastopili so plesalci z Japonske. V zadnjih letih nas na tem
odru razveseljujejo igralci poklicnih gledališč in danes smo spet tu, v naši žirovski dvorani,« je dejavnost društva opisala Metka Debeljak. Sledila je podelitev Linhartovih značk za področje udejstvovanja v ljubiteljski gledališki dejavnosti. Skupaj je značke prejelo dvanajst zaslužnih žirovskih kulturnikov. Zlato Linhartovo značko je prejel Vladimir Novak. Častno jubilejno značko za izjemno
dolgoletno udejstvovanje v ljubiteljski kulturni dejavnosti sta prejela Miha Naglič in Stane Kosmač. Sledila je monokomedija Rifletov šuštar, ki jo je uprizoril Janez Hočevar - Rifle.
Društvo DPD Svoboda je ob 50-let-nici izdalo tudi zbornik, ki je izšel kot posebni zvezek Žirovskega občasnika.
Jožica Kacin
Arhangeli niso avtomati - Predstava gledališke skupine DPD Svobode
sal, daje »to pravšnji izbor za praznovanje 50-Ietnice gledališkega delovanja DPD Svobode. Je osvežitev, čeprav se Žirovci s Fojem ne srečujejo prvič. - Tako hvaležen gledališki tekst sem z žirovskimi igralci z veseljem režiral, saj tudi režiserju in igralcem nudi dovolj priložnosti, v katerih lahko pokažejo svoje suverenosti in dominantnosti. Vedel sem, da imam na razpolago izvrstno skupino igralcev, ki jim Pojeva burka daje izvrstne možnosti za igro, za ekshibicijo vsakršnih sposobnosti, vse do rokohitrstva in spretnosti v preoblačenju in maskiranju.«
Nastopilo je dvanajst igralcev, nekateri v več različnih vlogah. Razen režiserja in kostumografa, to nalogo je prevzel Peter Militarev, in scenografa Nika Kranjc Kusa, so za dramsko postavitev v celoti poskrbeli sodelavci iz Žirov.
Jožica Kacin
Arhengeli niso avtomati. Na sliki igralci z režiserjem Petrom Militarevom in nekaterimi sodelavci. Foto: Marjana Ojsteršek
ki jo je režiral Peter Militarev. Premiera je bila v soboto, 26. novembra. Režiser je v gledališki list zapi-
Začetek praznovanja 50-letnice DPD Svoboda je bila uprizoritev komedije D aria Foja Arhangeli niso avtomati,
Stoletnica prostovoljne dobrodelnosti na Loškem
V petek 9. decembra je bila v Galeriji DPD Svoboda predstavitev knjige Rdeči Križ, Stoletnica prostovoljne dobrodelnosti na Loškem, avtorja Toneta Koširja. Prireditev je pripravila Krajevna organizacija Rdečega križa Žiri. Z avtorjem knjige, ki je Žirovcem poznan, saj je napisal kar nekaj knjig in jih predstavil oziroma se v njih dotaknil tudi našega kraja, se je pogovarjala Milena Miklavčič. Poleg zanimivosti, ki jih je opisal v knjigi, ali pa jih doživel ob njenem snovanju, je z veseljem poudaril, da je bila v Žireh dobrodelna dejavnost vedno dobro razvita. Ta tradicija teče naprej, predvsem po zaslugi vedno novih članov, ki so se pripravljeni vključiti v to dejavnost.
Jožica Kacin
Z avtorjem knjige Tonetom Koširjem se je pogovarjala Milena Miklavčič.
Prišel je veseli december
V Alpini je bilo konec novembra zaposlenih 835 delavcev. Zaposleni imajo 395 otrok, ki so stari od dvanajst do enega leta. Tu je december, mesec zabav, pričakovanj in želja. Tudi otroci imajo veliko želja. Težko jih je izpolniti, toda včasih je potrebna le skromna pozornost in pristna otroška narava pokaže svoj vesel in zadovoljen obraz.
Tako je bilo tudi v petek. 9. decembra. V Alpini so se spomnili tudi na najmlajše. V goste so povabili čarovnika Joleta Mojoleta. otrokom so zavrteli film o Mišku Stuartu. Po končani predstavi sta najmlajše in njihove spremljevalce počakala še topli napitek, slasten prigrizek, predvsem pa so bili veseli, da je bil z njimi v družbi tudi Jole Majole, ki je izdeloval in razdeljeval čudovite balone.	J. K.
' ' . * k
t

j
• •
m
DELO življenje - št. 4, december 2005