LETO VIII. ŠT. 9 (347) / TRST, GORICA
NOVI
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
NOVI GLAS |E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
I
DEŽELNI VRTILJAK
Cez nekaj mesecev bodo pri nas deželne volitve. To je pomembno volilno srečanje, saj tu volilci odločamo o delu in bodočnosti naše dežele. Pred kratkim smo se spomnili štiridesete obletnice ustanovitve dežele Fur-lanije-Julijske krajine in njenega statuta. To pomeni še danes mejnik v naši krajevnipolitični zgodovini in to tudi v sklopu vprašanj slovenske manjšine. Saj je prav njena prisotnost eden izmed razlogov za posebni statut, kar je ob slavnostni obletnici poudaril tucli predsednik deželnega sveta Martini, ki je ob tej priložnosti spregovoril tudi v našem jeziku.
Volitve so torej že skoraj pred nami, saj bodo po predvidevanjih v mesecu maju. S tem pa se postavlja cela vrsta vprašanj, ki že dolgo burijo duhove v našem okolju. In to zlasti glede na izbiro predsedniških kandidatov, saj bomo zdaj prt >ič neposredno izvolili deželnega predsednika.
Oba nasprotujoča si politična pola že dolgo govorita o bodočem predsedniku dežele. Za levo sredino je izbira že gotova. Kandidat je nekdanji tržaški župan in sedanji poslanec v rimskem parlamentu Riccardo Illy. Pol svoboščin (kot se uradno imenuje desna sredina)pa se je najprej zavzemal za kandidaturo sedanjega predsednika, ki je Renzo Ton-do. Nato je v boj vstopila - v imenu Severne lige - sedanja podpredsednica dežele Alessandra Guerra, kije pred leti sicer že predsedovala deželni vladi. Nastale so polemike, v glavnem pa je vsa izbira prešla na rimsko raven. O tem v bistvu sedaj odločata Berlusconi in Bossi, ki sta se večkrat v ta namen sestala na zasebnih večerjah v predsednikovi vili v kraju Arcore v Lombardiji, in tako od daleč odločata o stvareh, ki bi jih sicer morali re-
ševati na deželni ravni. Vmes je padlo še kako ime, ki pa nima nobene možnosti za uspeh. Vsekakor bo treba počakati na definitivno izbiro desnice.
Pa Slovenci? V vsej skoraj polstoletni zgodovini naše dežele smo Slovenci odigrali svojo vlogo. Že od začetka smo se borili za priznanje naših pravic, ki pa so v deželnem statutu le bledo omenjene v členu .j, ki pravi, da dežela ščiti eno-kopravnost vseh državljanov in njih etnične značilnosti. Sicer je kasneje deželna uprava zlasti po delu slovenskih svetovalce i > sprejela več ustreznih zakonov in tako razvija marsikaj pozitivnega. Vse to je gotovo zasluga slovenskih deželnih svetovalcev od ustanovitve dežele od leta 1964 dalje. Še posebno vlogo je s svojimi izvoljenimi predstavniki imela Slovenska skupnost, saj je kot pristen izraz naše manjšine in s svojim samostojnim nastopom res bila skoraj dobra tri desetletja resničen glas manjšine.
Deželni poslanci Slovenske skupnosti Jože Škerk, Drago Štoka, Bojan Brezigar ter IvoJevnikarso zmeraj odločno bili boj jza čim večjo uveljavitev slovenskih pravic in priznanje naše manjšine kot samostojnega subjekta. Krivični volilni zakoni so kasneje onemogočili samostojno | slovensko prisotnost v deželnem svetu.
Pustimo sedaj volilni vrtiljak predsedniških aspirantov. Kaj naj zato naredimo? Združimo spet svoje sile in to vse za to, da pridemo kot Slovenci v prihodnji deželni svet in kasneje v deželni odbor. Pred leti seje prav po zaslugi slovenske stranke bila bitka za zajamčeno zastopstvo Slovencev. Ta kljub doseda-| njim neuspehom ni še izgubljena. Zato strnjeno in odločno v boj za naše pravice.
ANDREJ BRATUŽ
PO ZASEDANJU V DEVINU V ČETRTEK, 27. FEBRUARJA
SSO IMA NOVO VODSTVO
: -V
DEŽELNE VOLITVE
DESNICA SE NIMA KANDIDATA
Vse kaže, da se "neskončna zgodba" v zvezi z določitvijo desnosredinskega kandidata za predsednika deželne vlade Furlanije-Julijske krajine ob bližnjih volitvah še ni končala. Javnost je prisiljena biti priča že skrajno neokusnemu igračkanju političnih sil desne sredine, ki se nikakor ne morejo dogovoriti, ali bo njihov zastavonoša sedanji predsednik deželne vlade Renzo Tondo ali pa podpredsednica Alessandra Guerra. Do trenutka, ko pišemo ta prispevek, ni še jasno, kako se bodo stvari razvijale,
verjetno pa bodo morali še enkrat poseči vsedržavni vrhovi desne sredine, v brk toliko o-pevanemu federalizmu in avtonomiji. Sicer je do deželnih volitev še nekaj mesecev časa in lahko ljudje marsikaj pozabijo, čeprav mislimo, da si bo kljub vsemu marsikateri volivec zapomnil cirkus, kateremu je moral biti priča, in temu tudi ustrezno glasoval.
V okviru leve sredine imajo v zvezi s tem veliko manj problemov. Ime kandidata Riccar-da lllyja ne povzroča težav, tako da je nekdanji tržaški žu-
pan in sedanji poslanec pričel volilno kampanjo že pred časom. Tudi pogajanja s Stranko komunistične prenove, ki je glede lllyjeve kandidature in politike imela vedno veliko pomislekov, naj bi šli v smer pozitivnega razpleta. V okviru volilne kampanje je prejšnji četrtek prišel v Trst tudi vsedržavni tajnik Levih demokratov Pie-ro Fassino, ki je poudaril, kako jeza levo sredino F-Jk ključnega pomena, predvsem pri bližnji širitvi EZ proli vzhodu, saj je to dežela, ki se bo v prihodnosti znašla v osrčju Evrope. Vendar, če hoče biti pripravljena na nove izzive, mora doživeti globoko preosnovo, česar pa sedanja desnosredinska politična garnitura, ki vlada ‘ deželi, ni sposobna opraviti.    iž
Svet slovenskih organizacij ima nov izvršni odbor, ki bo v nekaj dneh iz svoje srede izvolil novega ali pa potrdil dosedanjega deželnega predsednika.
To je glavna novica, ki jo je prinesel drugi del občnega zbora SSO, ki je bil v Devinu minuli četrtek, 27. februarja, v za veliko število delegatov in drugih udeležencev pretesni dvorani devinskih pevskih zborov.
Pred najvažnejšim delom občnega zbora, ki je potekal pod geslom Z zaupanjem v prihodnost, volitvami, je bila seveda razprava, ki jo je kot predsedujoči občnemu zboru vodil naš odgovorni urednik Jurij Paljk. Ob mizi so po-
leg predsednika SSO Sergija Pahorja in predsednika občnega zbora sedeli še predstavnika videmskega, tržaškega in goriškega dela SSO, in sicer Giorgio Banchig, Marij Maver in Franka Žgavec.
Razprava je potekala umirjeno, brez velikih razhajanj in tudi novosti, med katere pa bi vseeno uvrstili poseg vidnega predstavnika stranke Slovenska skupnost, ki je imel nekaj kritičnih pripomb na račun dela in ravnanja SSO in njegovega predsednika.
Predsednik Sergij Pahorje na pripombe vseh posegov, ki so bili kritični do minulega dela SSO, odgovoril, nakar so sledile volitve; te so v poznih nočnih urah prinesle nov izvr-
PO OBČNEM ZBORU SSO
Brez sprenevedanja in nepotrebne obzirnosti, ki si je ob takih zadevah za celotno našo narodno skupnost nihče ne zasluži, bomo zapisali, da so volitve na občnem zboru SSO v Devinu pokazale predvsem na dvoje.
Prvo, kar poznavalca naših razmer takoj neprijetno preseneti, so volilni rezultati za goriško pokrajino, ki jih lahko imenujemo na več načinov: od tega, da rečemo, da je šlo za skrbno in zvito, naravnost premeteno izvedeno namero določenega dela goriških ljudi, ki so opravili s starimi, dosedanjimi predstavniki v SSO-ju, kot lahko tucli bolj umirjeno zapišemo, da je šlo za veliko nezaupnico dosedanjemu vodstvu goriškega dela SSO. Da je šlo za skrbno in tajno pripravljeno nezaupnico dosedanjim članom SSO na Goriškem, ki je prinesla na volitvah poker in zato zmago (le-ta je še toliko večja, ker je od starega vodstva ostal samo en član in še ta
1
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
šni odbor SSO, ki ga po novem sestavljajo: za videmsko pokrajino so bili izvoljeni Giorgio Banchig, Riccardo Ruttar, Rudi Bartaloth, Loret-ta Primosig in Larissa Borghe-se, za tržaško pokrajino so bili izvoljeni Sergij Pahor, Marij Maver, Drago Stoka, Breda Susič in Matjaž Rustja, medtem ko so bili za goriško pokrajino izvoljeni Peter Černič, Ivo Cotič, Janez Povše, Saša Quinzi in Damjan Paulin.
Nadzorni odbor SSO bodo sestavljali Giorgio Cerno, Robert Petaros in Valentina Pahor, medtem ko bodo člani razsodišča SSO Claudio Duriavig, Mirja Bitežnik in David Grinovero.
kot zadnji izvoljeni z enakim številom glasov, kot jih je imel njegov mlajši protikandidat), nedvomno in zgovorno ter vsem razumljivo priča dejstvo, da se v razpravi v Devinu nihče od na novo izvoljenih in tudi nihče od "velikih volivcev" omenjenih izvoljenih ni prijavil k razpravi, v kateri bi lahko iskreno povedal, da ni zadovoljen z dosedanjimi odborniki SSO v Gorici, predvsem pa bi lahko na glas in javno povedal, zakaj ni zadovoljen.
Šlo je torej za tiho in zvito nakano, ki je popolnoma uspela. Prinesla pa je volilno zmago, ki je Pirova zmaga, kot so ponavadi vse zmage, ko se voli proti in ne za.
Trst in Benečija sta volila modro in zato drugače, še posebno tržaški del SSO, ki je v odboru ohranil izkušenost starejših odbornikov, izvolil pa tudi dva nova, mlada člana, ki sta, mimogrede, naša tesna sodelavca že veliko let. stran i
JURI) PA L | K
JKESSJ3M
Filibert
Benedetič
o jubileju
Slovenskega
stalnega
gledališča.
(stran 3)
Drago Legiša
ZDRAHE IN PREPIRI V RAI-U
1 ODŠEL JE NAJSTAREJŠI SLOVENSKI DUHOVNIK
[ Majda Artač Sturman KOSTANJČKI
! Iva Koršič
i ČEDERMAC V ŠTEVERJANU
! Marjan Drobež 50 LET GORIŠKEGA MUZEJA
CENA 1 €
iv w iv. noviglas. it
Našim bralkam!
Ob mednarodnem dnevu žena, H. marcu, želimo vsem našim nonam, materam, ženam, hčerkam, sestram, dekletom in prijateljicam lep praznik!
V Ljubljani o mislecu dr. Alešu Ušeničniku in njegovem delu.
(stran 7)
SVET OKROG IMAS
2
VOZLI IN PROTISLOVJA
MANJŠINSKA PROBLEMATIKA IN EVROPA
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
ALOJZ TUL
Manjšinska problematika v Evropi je še vedno odprto vprašanje, ki spodbuja k razmišljanju, kaj je bilo doslej dejansko storjenega na tem področju mimo načelnih izjav. Predvsem je potrebno pojasniti, da se s tem vprašanjem ne ukvarjajo neposredno organi in institucije Evropske unije, ki na svojstven način povezuje petnajst držav in je na tem, da se v kratkem razširi na deset novih članic. Značilno pa je, da taista Unija zahteva od držav, ki želijo k njej pristopiti, da uredijo položaj manjšin na svojem ozemlju. Po drugi strani pa nekatere države Linije - omenjata se predvsem Francija in Grčija - se še vedno upirajo priznanju manjšin, prisotnih na njihovem teritoriju, kar je nerazumljivo protislovje, ki ga je težko opravičiti.
Z manjšinsko problematiko pa se ukvarja Evropski svet s sedežem v Strasbourgu, ustanovljen že davnega leta 1949, katerega namen je čim tesnejše sodelovanje držav predvsem na področjih kulturnega in družbenega značaja. Njegovo članstvo je širše od Evropske unije. Pred leti (1994) je sprejel znano
S 1. STRANI
PO OBČNEM
Izvršni odbor SSO bo sedaj iz svoje srede moral izvoliti predsednika ali pa potrditi dosedanjega.
Občni zbor SSO pa je pokazal predvsem na dejstvo, kako se, vsaj za Goriško to nedvomno velja, ne znamo pogovarjati, kaj šele, da bi "mislili s skupno glavo in živeli kot narodna skupnost", o čemer je govoril na občnem zboru dosedanji predsednik SSO Sergij Pahor.
okvirno konvencijo o jezikovnih oziroma narodnih manjšinah, ki so jo ratificirale že številne evropske države.
Pred dvema tednoma so pa v evropskem parlamentu v Bruslju predstavili dve novi deli, ki obravnavata manjšinske pravice in zadevno problematiko. Srečanje je gostil južnotirolski evropski poslanec Michl Ebner in se ga je udeležil tudi evropski komisar za kmetijstvo Franz Fisch-i ler, ki je zagovarjal stališče, da bi se morala Evropska unija več ukvarjati z manjšinami, in v zvezi s tem pozitivno ocenil, da so manjšinsko problematiko vključili v delo konvencije o prihodnosti Evrope. V razpravo je posegel tudi predsednik skupine Evropske ljudske stranke, ki je med drugim dejal, da je v Evropi 27 manjšin in da najmanj 32 milijonov Evropejcev govori manjšinske jezike.
Med omenjeno razpravo je prišlo na dan, da 13. člen evropske pogodbe obvezuje članice k preprečevanju diskriminacije, vendar se ne nanaša na jezik. Zaradi tega v proračun Evropske unije ni mogoče vključiti zadevne fi-| nančne postavke. Eden izmed avtorjev predstavljenih del je dejal, da so na osnovi primerjave zaščite manjšin v 26 državah sestavili nekakšno vrednostno lestvico.
V zvezi z manjšinsko problematiko naj omenimo, da se v 45 državah sveta (med temi je tudi Slovenija) 21. februarja praznuje dan maternega jezika, od leta 2001 pa se 26. septembra praznuje evropski dan jezikov.
V Evropski uniji priznavajo 11 uradnih jezikov. Ko bo Slovenija postala njena polnopravna članica, bo tudi slovenščina priznana za uradni jezik, kar pomeni, da bodo morali biti vsi uradni dokumenti prevedeni tudi v slovenščino.
ODPRTA VPRAŠANJA V RIMU IN TRSTU
ZDRAHE IN PREPIRI V RAI-U
BLIŽNJI VZHOD
SE KRIZA ZAOSTRUJE?
Tragikomične zgodbe z italijansko radijsko in televizijsko družbo RAI še ni konec. Ko bo ta številka NG prišla v roke bralcem, se bo morda predsednikoma obeh zakonodajnih zbornic Peri in Casiniju posrečilo imenovati vse člane upravnega sveta in nato urediti tudi vprašanje glavnega ravnatelja. Podjetje, ki je za italijansko demokracijo ključnega pomena, že dolgo preživlja globoko krizo. Slednja pa je gotovo dosegla višek, ko je nad njim zagospodaril Silvio Berlusconi, ki je sam televizijski mogotec in si je kot predsednik vlade dejansko podredil tudi državno radijsko in televizijsko družbo RAI. Preden je zmagal na volitvah, je glasno zagotavljal, da bo rešitev vprašanja "konflikta interesov" ena prvih skrbi novoizvoljenega ministrskega predsednika, a se je izkazalo, da je to bila le prazna obljuba. Upravni svet podjetja je zašel v krizo, saj so od njegovih petih članov trije kmalu odstopili, prejšnji teden pa sta ostala dva izjavila, da bosta odstopila, kakor hitro jima bodo uradno sporočena imena novih članov. Medtem so se v zasebnem stanovanju Silvia Berlusconija v Rimu sestali vodilni predstavniki vladne koalicije in se zedinili o imenih vseh članov upravnega sveta in tudi o imenu glavnega ravnatelja. O tem važnem dogodku je natančno in obširno govoril znani televizijski časnikar Maurizio Costanzo, ki seveda nastopa na enem Berlusconijevih televizijskih omrežij. Tragikomedija je tako doživela vrhunec, črka in duh zakona, ki natančno ureja to vprašanje, pa sta bila poteptana v prah.
Da je tragikomedija zado-bila še širše razsežnosti, je javnost zaznala ob uradnem sporočilu, da bo ravnateljstvo enega izmed treh omrežij RAI-a imelo odslej svoj glavni sedež v Milanu in ne več v Rimu. Tako je namreč čedalje glasneje zahtevala Bossijeva Severna liga in dejansko takšno rešitev tudi izsilila. Glede na takšno stanje se široka javnost prav nič ne čudi, če kakovost sporedov in raven informiranja državne radiotelevizije vidno nazadujeta, s čimer nastaja čedalje večja kulturna škoda.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO
34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAIL goricac^noviglas.it
34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 EAX 040 775 419 E-MAII Irst("'noviglas.it
UPRAVA
34170 GORICA, P.ZZA VITTORI A-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL uprava(unoviglas.it
GIAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK |URI| PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28,1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
www.noviglas.it
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 48 EVROV, INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 106 4749 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
Zakaj o tem pišemo? Odgovor je na dlani. V sklop RAI-a namreč sodi tudi Radio Trst A, ki ima zelo važno vlogo v kulturnem življenju naše slovenske manjšine v Italiji. Tragikomedija v Rimu, tamkajšnje zdrahe in prepiri ter barantanja negativno vplivajo tudi na našo ustanovo v Trstu, ki lako zaradi pomanjkanja ustreznih denarnih sredstev kot zaradi čedalje večjega števila nezasedenih delovnih mest že dolgo ni več takšno žarišče kulturnega dogajanja, kot bi lahko bilo oz. kot bi moralo biti. Slovenci v Italiji v tem pogledu ne prosimo miloščine, ampak terjamo, kar nam kot davkoplačevalcem in radijskim ter televizijskim naročnikom pripada. Ne bi bilo napak, če bi tudi v zvezi s tem problemom stopili v stik z Boc-nom in Aosto ter poizvedeli, kako v tem kočljivem trenutku nastopajo Južni Tirolci in Francozi iz IToline Aosta. Ostaja seveda še primerjava s Koprom, a o tem kdaj drugič. —— DL
KONZULKA ZA NASO SLOVENSKO RTV
Gen. konzulka RS Jadranka Šturm Kocjan se je prejšnji teden sestala z direktorjem deželnega sedeža RAI Robertom Collinijem. Prisotna sta bila glavni urednik slovenskih RTV informativnih oddaj Saša Rudolf in ravnateljica slovenskih RTV kulturno umetniških oddaj Nataša Sosič. Govor je bil o stanju slovenskih RTV programov v Italiji, o čezmejni televiziji in težavah, vezanih na težko finančno stanje RAI-a.
BREDA SUSIC
Bagdad je minulo soboto in nedeljo pod nadzorstvom inšpektorjev za razorožitev Iraka začel uničevati rakete vrste al-samud 2.
Svetovalec iraškega predsednika Al Sadi je namignil, da bi lahko Bagdad prenehal uničevati sporne rakete, ki jih je skupno okrog 120, če bi ZDA dale znak za napad Iraka. Po podatkih strokovnjakov ima Irak zelo skromno zalogo konvencionalnega orožja in rakete al-samud 2 bi bile v primeru vojne z ZDA eno redkih tovrstnih sredstev za obrambo. Jasno je torej, da Irak nima interesa, da bi jih uničil; če pa se je tega le lotil, pomeni, da je želel dati jasen znak sodelovanja z OZN. Res pa je, da je v nedeljo, 2. marca, prišlo na dan "odkritje" letalskih bomb, ki naj bi bile na-
SPET TERORIZEM
V začetku tega tedna je prišlo v Italiji spet do terorističnih podvigov. V vlaku Rim-Fi-rence so predstavniki policije med drugimi legitimirali dva predstavnika Rdečih brigad. Prišlo je do strelov in eden od policistov je pri tem umrl. Kasneje je v bolnišnici v Arezzu umrl še eden od predstavnikov RB. Priprli pa so žensko, ki je bila pri tem vpletena in se je proglasila za politično pripornico.
Vse kaže, da je ta teroristična akcija povezana tudi s prejšnjimi, zlasti z umorom prof. Marca Biagija v Bologni. Pristojne oblasi so uvedle potrebne preiskave.
polnjene z antraksoin, "našli" pa so tudi sledi, ki naj bi ostale po uničenju okoli 1,5 tone živčnega plina VX. Javnost se sprašuje, kako je Irak "odkril" to orožje in kako je mogoče, da zanj prej sam ni vedel. Kljub Sadamovim znakom, da želi sodelovati z inšpektorji, vsi jasno čutijo, kako je iraški rais aroganten diktator, ki skuša kljub resni situaciji na katerikoli način izigrati mednarodno skupnost, in se ne zmeni za posledice, ki bi jih to imelo nad njegovim ljudstvom.
V tem, da Sadam laže in se dela norca iz inšpektorjev, ima Amerika torej prav. Vendar ji to ne daje pravice, da sama ukrepa z vojno. Ali bo vojaški napad dobil zeleno luč v Varnostnem svetu, je namreč še pod vprašajem, saj je Rusija v zadnjem tednu dala razumeti, da bi lahko uporabila svojo pravico do veta. Vsi komentatorji pa se zdijo prepričani, da bodo šle ZDA do konca, in to mimo volje VS, mirovnikov, papeža - ki je priporočil post in molitev za mir na pepelnično sredo - in tudi mimo turškega parlamenta -ki je minulo soboto zavrnil namestitev ameriških vojakov na lastnem ozemlju. Tako že ocenjujejo posledice vojne na svetovno gospodarstvo (rast inflacije, upočasnitev rasti državnega bruto proizvoda, rast brezposelnosti - tako v ZDA kot v Evropi), na mednarodna ravnovesja (islamski fundamentalizem, pribežniki iz Iraka, zaostritev spora med Palestinci in Izraelci, delitve znotraj EU) in hudodelegitimacijo OZN.
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
IZJEMEN PAPEŽEV KLIC ZA MIR
Nihče ne more mimo dejstva, da se je ja-nez Pavel II. prav v zadnjem času za mir še posebej zavzel. Podvzel je vse možne korake, da hi vplival na mnenje tistih, ki odločajo. Ni prenehal opozarjati, kaj pomeni vojna in kakšen neprecenljiv blagor je mir. Mir, ki je nedeljiv del Boga, za katerega, namreč za mir, pa skrbi ali ne skrbi človek. Človek ima torej možnost, da mir uveljavi, kot je tudi človek tisti, ki neti sovražnosti in sproža vojne. Papeževo delovanje za mir je izjemno pomenljivo, vsa dragocenost tega dejanja se ho pokazala v prihodnosti. Kajti ameriški predsednik Bush se od papeževih besed "ne ho pustil vplivati", vojaški poseg v Perzijski zaliv je le vprašanje časa. Tudi čez italijansko ozemlje vlaki prevažajo vojaško opremo, Turčija je že zaprla mejo z Irakom, Združene države Amerike vpoklicujejo nove rezerviste, v Italiji je že pripravljeno cepivo za morebitno biološko nevarnost, cena nafte se zvišuje. Politiki se mrzlično obiskujejo, v igri so vse pomembnejše države, tudi Rusija in Kitajska. Svet postaja nemiren, pri napadu na Irak naj bi namreč neposredno sodelovalo več kot sto tisoč zgolj ameriških vojakov. Zvišane stopnje tveganosti ni mogoče spregledati. Oh vsem tem se bo nemara kdo vprašal, kakšen smisel imajo sedanji papeževi posegi za mir, če pa gre razvoj dogodkov povsem v nasprotno smer. Kaj se ni poglavar rimsko-katoliške Cerkve približal miroljubnemu krilu pacifistov, ki doslej niso prepričali niti enega parlamenta katere od vplivnih držav? Kaj ni to-
rej takšno početje podobno zajemanju vode s sitom? Kaj ni to poraz, če si kdo prizadeva za mir, medtem ko se vse bolj uveljavlja odločitev za vojno ?
janez Pavel II. se očitno zaveda, da prizadevanje za mir ni nikdar poraženo. Predvsem ima takšno zadržanje enkratno vero, da je nujno preprečevati vojno vse do poslednjega trenutka, dokler pač ne izbruhne. In še potem,
| ko bi vojna izbruhnila, velja storiti vse, da bi se čimprej končala in se ne razplamtela. Nadalje je v tem prizadevanju za mir navzoča j zavest, da je sedanja nevarnost velika, nikakor lokalna, ampak zagotovo globalna, svetovna. Ne nazadnje, in to je nemara največji pomen sedanjega papeževega delovanja proti vojni, pa je učvrstitev in zaznamovanje najtemelj-nejše vrednote, ki sploh obstaja in brez katere vse ostale izgubijo na pomenu. Tej vredno-\ ti se pravi mir in ta vrednota je v času vojne | grobo odrinjena in dobesedno poteptana. In to je največja nevarnost, da se namreč po sprožitvi konfliktov v te konflikte vse bolj pogrezamo in ne vidimo več nobene druge poti, kot so le nove sovražnosti. In tedaj je nepopisno dragoceno in edino odrešilno, da se spomnimo na mir in se k njemu poskušamo čimprej vrniti. Pri tem nam je v edino oporo prav tisto, kar se je upiralo vojni, preden se je ta sploh pričela. In zato je sedanje papeževo delovanje zares nepopisno pomembno, saj \ opogumlja vse, ki so v srcu enakega, še več, povsem istega prepričanja.
AKTUALNO
INTERVJU / FII IBERT BENEDETIČ
KULTURA JE ČLOVEK, NJEGOVO DELO...
JURIJ PALJK
Najbrž bo izzvenelo precej banalno, a vseeno: stoletnica slovenskega organiziranega gledališča v Trstu je zelo pomembna.
Mislim, da ni treba posebej poudarjati pomembnost vloge, ki jo naše gledališče že od nekdaj odigrava kot izraz slovenske kulturne ustvarjalnosti v Trstu in vsej deželi. Proslava 100-letnice ustanovitve Dramatičnega društva in rojstva slovenske stalne gledališke družine v Trstu je to samo še potrdila. Če se Slovenci, bodisi kot posamezniki ali kot skupnost, lahko danes ponašamo s pomembnimi dosežki na vseh področjih kulturne ustvarjalnosti, gre velika zasluga protagonistom naše preteklosti, ki so zasnovali temeljna izhodišča za ohranitev, razvoj in uveljavitev naše narodne identitete. Na tej osnovi so bili pred sto leti začrtani programi vzorne gledališke dejavnosti, ki vseskozi opredeljujejo življenjskost slovenske kulture. Stalno slovensko gledališče, živo tedaj, je želelo proslaviti stoletnico ne le z dolžnostno proslavo, pač pa predvsem s poklonom izročilu preteklosti v izrazu žive besede gledaliških umetnikov.
Kako sle zadovoljni s proslavo ob stoletnici slovenskega gledališča v Trstu in odmevi, ki jih je bila deležna?
Program proslave je obsegal predstavitev zbornika o premierah od 1985 do konca lanske sezone, predstavitev monografije o razdobju 1902-2002 in slavnostno prireditev v osrednji dvorani Kulturnega doma v Trstu. V organizacijskem pogledu je vse potekalo po programu.
Sedanji in bivši umetniki naše gledališke družine ter gostje iz drugih gledališč so izoblikovali osrednji del prireditve in s svojim nastopom oplemenitili jubilejni poklon slovenski gledališki kulturi. Naša zvesta publika, ki se je polnoštevilno udeležila proslave, je izrazila vse svoje zadovoljstvo in hvaležnost ob takem pristopu. Slo je torej za iskren poklon stoletnemu izročilu slovenske gledališke ustvarjalnosti v Trstu in vsej deželi.
S tega vidika je proslava lepo uspela. Bila je tudi deležna dobrega odmeva tako v slovenskih kakor tudi v italijanskih medijih. Žal pa so se na robu izven kulturno umetniškega dogajanja pojavili strupeni izpadi nekaterih posameznikov, ki so podžgali umetelno polemiko proti gledališču in njegovim upraviteljem. Ne glede na nastop Borisa Kobala v dvojni vlogi ravnatelja Mestnega gledališča ljubljanskega in kabaretista, ki je z omalovaževanjem proslave in z grobimi žalitvami na
Predsednika Slovenskega stalnega gledališča v Trstu dr. Filiberta Benedetiča našim bralcem ni potrebno posebej predstavljati, saj smo se z njim za naš tednik že večkrat pogovorili. Pa vendar je stoletnica slovenskega gledališča v Trstu več kot povod, da smo ga ponovno zaprosili za pogovor, na katerega je rad pristal.
račun gledališča in vse slovenske "zamejske" družbeno politične stvarnosti zlorabil dano priložnost, je v javnosti prišla do izraza predvsem sicer presenetljiva udeležba tržaškega poslanca in občinskega odbornika za kulturo Roberta Menie, prvič prisotnega v Kulturnem domu.
Na uradnem seznamu povabljencev je seveda od zmeraj vključen tudi odbornik za kulturo pri tržaški občini, ki je zakonito soudeležena v skupščini ustanovnih članov javnopravno priznanega združenja Slovensko stalno gledališče. Očitki s tem povabilom so zato dejansko neutemeljeni. Odbornik Menia je imel med drugim možnost, da se ob tej priložnosti lahko prvič neposredno sooči z vrhunskostjo slovenske gledališke kulture v Trstu. Prav ta vrhunskost pa je premalo prišla do izraza v odmevih na proslavo.
Kot predsednik ste vedno v prvi vrsti, ko gre za ohranitev in razvoj našega gledališča.
Vemo, da se tudi sedaj ukvarjale z različnimi težavami. Povejte nam kaj več o lem!
Najhujše težave so povezane s poslovanjem. Nad u-metniškim delovanjem visi Damoklejev meč (ne)razpo-ložljivosti gmotnih sredstev, kar povzroča negotovost in
krizno sta- __________________
nje. V gledališču se moramo stalno spopadati z nelikvidnostjo, ker prispevki s strani javnih ustanov (od tržaške občine in pokrajine do dežele in države) prihajajo z velikansko zamudo. Pri tem smo prisiljeni poiskati kredite pri bankah, ki si seveda zaračunajo obresti. Ne gre pa le za zamude pri izplačilu podpor, ampak tudi za sama nakazila odobrenih sredstev, ki nam jih posredujejo šele proti koncu sezone. Obresti bremenijo naš proračun za celih 10 odstotkov!
Znani ste kol umirjen človek, ki je od mladih nog zvest slovenskemu gledališču, ki je slovensko besedo v zadnjih lelili poneslo širom po Italiji. Povejte nam kaj več o sodelovanju in gostovanjih našega gledališča v domovini Sloveniji in širom po Italiji!
Naše gledališče institucionalno deluje kot izraz slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Res, da ima gledališče svoj sedež v Kulturnem domu v Trstu in da uravnava svoje upravno delo po zahtevah tržaške mestne stvarnosti, ven-
-7
A
M
dar prebije veliki del igralne dobe na gostovanjih, in to ne samo v okviru rednega programa predstav izven matične hiše na Tržaškem, Goriškem in v videmski pokrajini - kar zakonito opredeljuje njegov značaj deželnega gledališča - ampak tudi z gostovanji po Sloveniji. Uspelo pa nam je končno "prodreti" tudi med vodilnimi gledališči v Italiji. Uspešna gostovanja s Krvavo svatbo se nadaljujejo: 26. in 27. marca bomo v znamenitem gledališču "Teatro Meta-stasio" v Pratu; dogovarjamo se tudi z Dramo SNG, da bi v Ljubljani zaključili letošnjo jubilejno sezono z dvema predstavama. Sodelovanje z vse-
DOM, zakoniti lastnik, odklanja sleherno soudeležbo pri investicijah ob zasebni najemninski pogodbi. Vloga tega osrednjega hrama slovenske kulture v Trstu je nenadkrilji-va za ohranitev in razvoj tržaških Slovencev.
Ob uspešni izpeljavi prve in druge faze obnovitvenih del in ob nastavitvi tretje in zaključne faze se gledališče trenutno nahaja v velikih težavah zaradi nepredvidenih krušenj kamnitih oblog na pročelju. Zavarovalni gradbeni oder ni le dodatno finančno breme za gledališče - brez tega bi bil vstop sploh prepovedan - pač pa tudi nespodobna vizitka za obiskovalce.
Beseda nam daje moč, da smo. Biti je torej prvi pogoj. Da smo, je odvisno predvsem od nas samih.
mi gledališči ne samo v Sloveniji in v Italiji, pač pa tudi na mednarodni ravni in s posebnim poudarkom na navezovanju ponovnih sodelovanj z gledališči v drugih republikah bivše Jugoslavije, predstavlja eno izmed bistvenih nalog posredovalne vloge v svojevrstni stvarnosti naše obmejne civilizacije. Uveljavitev našega gledališča v najširšem obsegu na vseh ravneh pomeni obenem tudi uveljavitev vse naše narodnostne in narodne skupnosti. Seveda ne moremo mimo Kulturnega doma, v katerem ima naše gledališče svoj dom in ga prenavljate. Kako je z deli iti seveda s kroničnim
pomanjkanjem denarja, ki pesti itak vso našo kulturo?
Obnovitvena dela in vzdrževanje stavbe bremenijo gledališče v povsem neurejeni sedanji situaciji, ko družba
Kultura ni nekaj abstraktnega, nekaj iznad ali celo izven stva rn osti žil >Ijenj-skega vsakdana: kultura je človek, je njegovo delo, je gib, podoba, glas, kultura so ljudje, njih domovi, njih zemlja, morje in nebo.
Idealistična za vzetost v slovenski kulturi je v mnogih primerih dejansko genialna! Kaj bi delali kritiki, če bi ne bilo ljudi, ki delajo?!
Dežela je obljubila vso pomoč, vendar se zadeva zavlačuje brez konca ne kraja. Morali bi pač upoštevati, da je Kulturni dom v Trstu ena izmed pomebnih postavk Londonskega memoranduma, kar nalaga očitne odgovornosti tudi Sloveniji, ki se sicer stalna sooča s tem vprašnjem ob prizadevanjih za čimprejšnjo dokončno rešitev na institucionalni ravni.
Kot pesnik imate posluh za slovensko besedo in ste gotovo veseli zadnjih pobud v Kulturnem domu, kjer imate pesniške večere z mladimi slovenskimi poeti. Hosle s takimi pobudami nadaljevali't Največjo zaslugo pri uvedbi pesniških večerov ima naš igralec Janko Petrovec. Tega sem izredno vesel. Do konca sezone bomo priredili še tri pesniške večere. Ti pa brez
dvoma predstavljajo imenitno novost, ki jo bomo v prihodnji sezoni razvili v širšem obsegu tudi v Gorici in sploh po vsej naši deželi.
Radi povemo, daje naše gledališče temeljnega pomena za našo narodno skupnost v Italiji, a se nam vseeno zdi, da ste gledališčniki preveč prepuščeni samim sebi, še posebno takrat, ko se znajdete v težavah. Je tako?
To ni nič neobičajnega, zlasti ne v "nepridobitniškem" delu na področju kulture. Mislim, da je z vsemi nami tako. "Ne živimo od samega kruha", piše modrijan, žal pa tudi brez kruha težko živimo. Idealistična zavzetost v slovenski kulturi je v mnogih primerih dejansko genialna! Kaj bi delali kritiki, če bi ne bilo ljudi, ki delajo?!
Prav gotovo bi bilo lepo, če bi nam razkrili kol predsednik našega gledališča, kakšno prihodnost si za gledališče sami predstavljale in kakšne bodo novosti v novi sezoni.
O tem sem podrobno povedal v govoru na proslavi. V izhodišču je seveda kultura -sem med drugim poudaril -, kar predstavlja bistveno dobrino pri uveljavljanju skup-
______________ nih vrednot
duha v raznoliki stvarnosti te naše obmejne civilizacije. Slovensko stalno gledališče v Trstu odigrava v tem pogledu ---------------- neprecenljivo vlogo. Ohranitev in nadaljnje razvijanje kulturno umetniške ustvarjalnosti v duhu narodnega izročila je tedaj nesporna ključna postavka delovanja SSG. Ustroj in delovanje našega gledališča pa sta neposredno povezana z umetniško ustvarjalnostjo na ravni ohranjevanja, zaščite in razvoja kulturnega izročila slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Repertoar, scenske realizacije in sporedi predstav so pomembna, če že ne najpomembnejša postavka gledaliških delovnih odgovornosti. Splošne usmeritve pri oblikovanju repertoarja so jasno opredeljene že v samem narodno manjšinskem značaju našega gledališča, iz katerega izhaja potreba po nenehnem potrjevanju narodne kulturne samobitnosti z uveljavljanjem slovenske besede tako v umetniškem izrazu literarne predloge kot v njenih upodobitvah z govorico scenske umetnosti. Pri tem je treba upoštevati, da skrb za slovensko besedo se
ne nanaša samo na njeno uveljavitev v manjšinskem o-kviru pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti, kar je povsem naravno in kar spada med primarne naloge našega gledališča, pač pa tudi med Italijani, kar utemeljuje vsaj vrednote kulturnega sožitja ob medsebojni strpnosti, če že ne višje vrednote umetniškega užitka. Gre za stalnico, ki je že od vsega začetka uravnavala delovanje gledališča, saj je bil Narodni dom v Trstu ne le veliki kulturni center vseh Slovencev, pač pa tudi eden nosilnih stebrov tržaških gledaliških dejavnosti, zasnovanih po srednjeevropskem vzorcu repertoarnih gledališč. Plemenite izkušnje preteklosti v boju za o-hranitev, uveljavljenje in razvoj samobitnih vrednot narodne pripadnosti niso zato samo zgodovinsko gradivo preživelega, ampak model resnične življenjskosti, ki postaja čedalje bolj aktualen v stvarnosti novega tisočletja ob uveljavljanju Evrope regij brez meja.
O novostih v novi sezoni je še preuranjeno govoriti. Čaka nas namreč še obračun poslovanja za leto 2002, ki ga moramo predložiti v odobritev do konca aprila. Obenem s tem intenzivno delamo na finančnem načrtu v okviru triletnega plana 2003-2005. Repertoar in sporedi pa bodo vsekakor opredeljeni v duhu zgoraj navedenih izhodišč v najtesnejši povezanosti z vso kulturno stvarnostjo slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, kar povsem odgovarja tudi moji viziji o prihodnosti našega gledališča.
Ste eden redkih izobražencev iz naše srede, ki v javnosti rad pove, da bomo kot narod obstali le v primeru, da se bomo zavedali svoje lastne kulturne in jezikovne samobitnosti. Razložite to našim bralcem!
Praznik slovenske kulture v Prešernovem duhu nam vse to najlepše pove. Beseda nam daje moč, da smo. Biti je torej prvi pogoj. Da smo, je odvisno predvsem od nas samih. Zato tudi proslavljamo pesnika, ki je z besedo in v besedi izoblikoval konkretno podobo narodove duše in izraz njegove kulturne samobitnosti. Kultura seveda ni nekaj abstraktnega, nekaj iznad ali celo izven stvarnosti življenjskega vsakdana: kultura je človek, je njegovo delo, je gib, podoba, glas, kultura so ljudje, njih domovi, njih zemlja, morje in nebo. Bodimo torej svoji, po naše bodimo to, kar smo. Potem smo lahko tudi odvisni od drugih; ne sicer v svojem bistvu, pač pa po doprinosu k uveljavitvi skupnih civilnih vrednot v celokupni stvarnosti tega našega večkulturnega prostora.
3
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
4
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
KRISTJANI IN DRUŽBA
SD SONČNICA / ZADNJE PREDAVANJE
IZZIVI MLADOSTNIKOV
HARJET DORNIK
Zadnje predavanje letošnjega res uspešnega cikla je bilo na vrsti 24. februarja. Med nami je bil duhovnik Slavko Rebec (na sliki), ki predava katehezo mladine na teološko pastoralnem tečaju v Kopru in Novi Gorici in vodi mladinske skupine na svoji župniji v Godoviču.
Predstavil nam je svojevrstno razmišljanje o vseh mogočih izzivih, ki jih mladi namenjajo nam odraslim. Pred tem seje ustavil pri samem pojmu "izziv", ki ga lahko pojmujemo v negativnem ali pozitivnem smislu. Predavatelj je menil, da mladi običajno ne izzivajo s slabimi nameni, prej nehote. Mi pa lahko njihove izzive razumemo v pozitivnem smislu. Z njimi namreč preizkušajo nas in tudi sebe. Izzivajo nas torej, da pokažemo, kaj nosimo v svojem življenjskem nahrbtniku.
Predavatelj je ločil šest vrst izzivov.
Prvi izziv je njihova mladost sama. Na ta izziv najbolje odgovorimo tako, da sprejmemo same sebe. Ko to storimo, sprejmemo tudi to, da so oni drugačni. V svoji mladosti imajo pravico se iskati, poskusiti in pogrešiti. Nanje moramo čim manj gledati kot na pomanjšane odrasle in projicirati vanje svoje načine vedenja.
Drugi je izziv njihove drugačne govorice. Ne le, da govorijo drugače kot odrasli, tudi pomen istih besed je pri njih različen. Gre torej bolj za način izražanja kot za besede same. Odrasli se radi izražamo logično, mladostnik ne. Mlademu npr. ponujamo sto in en razlog, da ne bi šel v določen kraj, on pa nelogično odreže: "Jaz pa bi šel". Odrasli bi morali zavestno "opuščati" svojo logično govorico, če želimo z mladimi vzpostaviti bolj neposredne odnose in boljšo komunikacijo.
Mladi se pogovarjajo z go-
FOTO HIIMHACA
vorico simbolov (pomislimo na SMS), saj je tako sporočanje hitrejše. Zelo so občutljivi za svobodo, alergični so na pogojevanje; beseda "moraš" jim je tuja. Tudi vero jim je treba predstaviti kot svobodno odločanje. Zelo blizu jim je govorica ustvarjalnosti. Sposobni so dejansko živeti v več svetovih, v vsakem se vedejo drugače, nikjer niso oni sami, ves čas ustvarjajo svojo podobo. Njihove večkrat močne reakcije je pripisati težnji, da bi ohranili sami sebe.
Mladi dobro poznajo govorico solidarnosti in sodelovanja. Obvladajo tudi govorico prihodnosti; ne znajo sicer še načrtovati, vendar je v tej njihovi govorici polno upanja.
Tretji izziv je izziv naše izkušnje. Na naših izkušnjah oblikujejo mladi svoja poznanja in odrasli bi se ne smeli bati jih posredovati. Tudi mi sami smo se gradili na osnovi tistega, kar so nam povedali vzgojitelji in starši. Mladi gredo neposredno na doživetja. Iščejo naše osebno pričevanje: kaj pa ti praviš? Tudi Boga tako izkusijo in ga ne sprejmejo kot neko objektivno danost.
Mladi so občutljivi za medsebojne odnose in za to, da jih vzamemo zares kot osebe in
jih sprejmemo. Ves čas nas "sprašujejo", v kakšnih odnosih živimo z ostalimi. Iščejo model, kako bodo sami živeli v prihodnosti svoje odnose.
Mladi nas izzivajo, da smo realni in da izražamo svoja čustva. Če se pokažemo takšne, kakršni smo v resnici, nič ne izgubimo avtoritete.
Peti je izziv drugačnih svetov. Danes je zelo težko opredeliti nek enoten svet mladih, kajti neverjetno veliko je konstelacij, ki sestavljajo njihov svet. Svet naše mladosti je bil veliko bolj jasno definiran, mi smo "vedeli", kakšen je bil naš svet. Izredno razvejena podoba sveta današnjih mladostnikov se dodatno komplicira v tem, da se danes mladost izjemno podaljšuje (znani so nam t.i. "mammoni"). V tem svetu je zelo prisotna elektronika in mladi živijo v "navidezni resničnosti" ali virtualnem svetu. Zanje resnično ni objektivna resnica.
Zadnje čase je v njihov svet vdrla tudi zmešnjava let: 13-letnik se pogovarja izjemno ekstrovertirano, kot bi imel 20 let, po drugi strani pa 18-let-nik piše dnevnik, kot je svojčas delal introvertirani 13-letnik. Vzrok je morda iskati v revijah za mlade, ki jim kar vsiljujejo ekstrovertiranost, ko pa jo ti poskusijo in odklonijo, se povrnejo v introvertiranost.
Kot zadnji izziv je predavatelj omenil pogled na mlade. Nanje gledamo pretežno skozi velika očala predsodkov. O njih npr. pišemo, da so "žrtve". Nanje naj bi raje gledali skozi pozitivna očala kot na naše "bogastvo" in skušali vrednotiti, kar imajo pozitivnega.
Za mlade lahko veliko naredimo, je zaključil svoje razmišljanje predavatelj, tako da dajemo dosleden zgled, molimo zanje, jih vključujemo v zdrave skupine, krepimo v sebi notranjo držo prijaznosti do njih in zamenjamo optiko pogleda na mlade ljudi tako, da jih pozitivno vrednotimo.
IN MEMORIAM
TOMAŽ HOLMAR
V	98. letu starosti je umrl slovenski koroški duhovnik in zborovodja Tomaž Holmar, župnik na Obirskem, eden poslednjih koroških Čedermacev.
Rodil se je 14. aprila 1905 v Gospe Sveti. Gimnazijo je najprej obiskoval v Celovcu, zadnji dve leti pa v Ljubljani, kjer je leta 1930 končal tudi študij teologije. Naslednje leto je bil posvečen v duhovnika v Celovcu. Potem se je na Dunaju štiri leta izpopolnjeval v bogoslovju in sodeloval pri kulturnih prizadevanjih slovenskih študentov in akademikov. Pastirsko službo je opravljal v Zagorici v Melski dolini, vTinjah, St. Jakobu v Rožu (v tem času je sodeloval s skladateljem Nagele-tom), pa še v Smarjeti pri Te-lenberku, v nemški fari VVach-senberg in nato še v St. Jakobu nad Krko. Kljub premestitvi se je trudil ohranjati stike z vodstvom slovenske narodne skupnosti. Po drugi vojni je bil najprej za dušnega pastirja v Zelinjah in potem na Suhi, kjer je poleg cerkvenega uvedel tudi posvetno zborovsko petje. Zaradi slovenstva je bil kazensko premeščen v nemško faro St. Peter v Kačjem dolu, od tam pa v Podkrnos in naposled v Obirsko, kjer je bil župnik več kot 50 let. Tam je oživil cerkveni in posvetni pevski zbor, ki ga je uspešno vodil še v pozni starosti. Bil je vseskozi tesno povezan s slovensko narodno skupnostjo. Že pred vojno je vodil pevske seminarje za slovenske organiste in pevovodje. Po vojni se je vključil v prizadevanja za ohranjanje slovenske narodne skupnosti. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev leta 1948, soustanovitelj Krščanske kulturne zveze 1953' ter pobudnik in soustanovitelj Zveze pevskih društev istega leta. Do leta 1972 je bil tajnik Zveze pevskih društev. V okviru te organizacije je skupaj s Francetom Ciganom vodil tečaje za pevovodje, skrbel za izdajanja zborovske literature.
Več prihodnjič.
SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI
P. MIRKO PELICON
DRUŽINA IN POLITIKA
Cerkev ni politična stranka, gotovo pa iz stališč in pogledov na človeka in življenje, ki jih ima, ne more delovati brez političnega učinka, ker je postavljena in zasidrana v konkretni družbi in kulturi.
Ker je naša družba pluralistična, je veliko mnenj in stališč prav glede vprašanja družine. Boji za priznanje družinske celice kot osnovnega in temeljnega jedra družbe niso zmeraj zmagoslavni, saj vemo, da obstajajo tudi drugi koncepti "družine" kot npr. med istospolnimi pari.
Vprašanje družine je vezano na prihodnost človeštva, posebno v našem zahodnem svetu, ki je polagoma izostril čut v dveh tisočletjih, od kar se je krščanstvo pojavilo, za človekove pravice, sad krščanskega pogleda na sredi-ščnost osebe.
Zahodna družba je tudi družba, ki se je v imenu koncepta svobode in razuma in pravic tako tudi oddaljila od človeka samega, da si je upala marsikaj načrtovati, kar bi se lahko pokazalo za dejanje proti človeku in njegovi družini. Pomislimo na možnost klona-cije in najrazličnejših genetskih poskusov, ki ne spoštujejo naravnega prava človekovega življenja.
V	našem, zamejskem okolju nismo imuni od vseh teh etično družbenih in duhovnih vprašanj, ki zadevajo družinsko celico. Trendi postmoderne družbe v dobrem in v slabem vejejo tudi pri nas. V Gorici se je povečalo število razporok, ker sociologi čedalje bolj opažajo, da postajajo pari nepripravljeni za poroko, nepripravljeni za trdnejšo zvezo.
Če je bilo npr. v Gorici leta 2000 178 razporok, jih je bilo leta 2002 kar 266. To je pokazatelj nekega trenda, ki je zaskrbljujoč. In vendar takšna slika ne izničuje dejstva, da obstaja tudi lepo število družin, ki nekako živijo skoraj proti toku današnjega kulturnega trenda. Naši politiki - v mislim imam zlasti Slovence, ki so dejavni v "goriški in tržaški" politiki - bi se lahko bolj zavzeli za družinske vrednote.
Niso pomembni samo zakon 38 ali delovna mesta, ki bodo zmanjkala ob meji, ko bo Slovenija vstopila v Evropsko unijo, ampak je pomembna tudi osnovna celica naše družbe; če bo ta namreč propadla in je več ne bo, potem nimajo prihodnosti niti vsi drugi politični dosežki.
Če je politika oziroma če so politiki v službi skupnega dobrega, zakaj ne bi v svojem političnem programu upoštevali koristi družin, ponovnega in jasnega ovrednotenja družine, še posebno v tistih političnih strujah, ki izhajajo iz krščanskih korenin? Na Goriškem in Tržaškem obstajajo "čisti" in "mešani" zakoni. To je dejstvo. V naši družbi potrebujemo jasnejše in močnejše zavzemanje s politične strani za nezainteresirano podporo našim družinam. Potem velja tudi gledati v prihodnost!
S V ETOPISEMSKA RAZMIŠL)AN)A
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU B
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO 7. A NEDELJO
VIDEMZERIAL | ^ p0STNA NEDELJA
"Glejte, zavezo sklepam z vašim potomstvom” (1 Mz 9, 9). “Spomni se me, Gospod, po svoji zvestobi” (Ps 25, 7). “Ko jih je Bog naclvse potrpežljivo čakal " (1 Pl j, 20). “Spreobrnite se in verujte evangeliju" (Mr l, 15).
Ves postni čas je en sam klic k Bogu, k obrnitvi, spreobrnitvi k zvestemu Bogu. Saj smo vsi brez izjeme poklicani k odločitvi za Boga. On je namreč vedno zvest, mi pa ne, čeprav o končni usodi posameznika in celotnega človeštva nihče ne ve. Vse to je pridržano le Bogu. Božja zaveza drži kot pribita kljub naši nezvestobi. Apostol Peter pa nam v današnjem berilu daje slutiti, da se ljudje, ki jih je Bog na trdo prijel s potopom, le niso za večno pogubili, čeprav so umrli nasilne smrti zaradi svoje hudobije (1 Pt 3,19-20).
Jezus izrecno govori, da bo Sodomi in Gomori laže na sodni dan kakor mestu, ki ne sprejme Božjega kraljestva (Mt 10,15). Pravi tudi: "Če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani!" (Lk 13, 3-5). Tudi o Judu Iškarjotu, kljub temu da je Jezus izrekel zelo hudo sodbo: "Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil" (Mt 26, 24), ne vemo, če se je rešil ali pogubil.
Očita mu izdajstvo, a nagovori ga z besedami: "Prijatelj, čemu si prišel?" (Mt 26, 50). Premišljujemo tudi o spreobrnjenih od hudih grehov. Tedaj se nam razodeva neskončno Božje usmiljenje, a obenem tudi njegova pravičnost ter človekova svobodna volja in trdosrčno srce, ki ga noben človek ne more osvoboditi, mora pa ga spreobrniti Bog, in samo on.
Zaradi tega nas Bog spreobrača zdaj, v tem življenju, dokler je še čas za dobra dela. Post je zato priložnost za pobotanje, spravo, zbližanje, vrnitev k Bogu. Post nas namreč strezni, da vedno znova delamo za rešenje sveta in ljudi. Da se zavedamo, da imamo pred seboj dvojno pot: ali v življenje ali v smrt. Izbrali pa naj bi življenje ter delali za življenje lačnih, ubogih in tudi hudobnih. Saj se zavedamo, da je vse dobro le od Boga ter da sami lahko globoko pademo in odpademo od Božje zvestobe. Zavzemati se moramo, da mora svet postati bolj Božji in obenem bolj človeški. Pri tem ne smemo nobenega odpisati. Zato vztrajno prosimo Gospoda, naj nas spreobrača k sebi. Saj on oznanja evangelij, t.j. blagovest
o	Božji ljubezni, o usmiljenju. Gleda nas z očmi ponižanega človeka, kot da bi bil v zadregi pred močnejšim. Gleda nas iz otrok in bednih, ki so zaviti v cunje in bi radi vsaj kanček, drobtinico ljubezni z naših miz (Mt 7, 28). Gleda nas iz oči neozdravljivo bolnega človeka. Gleda nas iz potrtega, v tesnobi in strahu, v depresiji ponižanega in nemočnega.
V	tem postnem času naj nas vera dvigne k temu, "česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo" (1 Kor 2, 9). Končno Bog pričakuje le našo ljubezen. Ker se
je zavezal zase, pričakuje to tudi od nas, zavezo ljubezni. Po njej pa nas vodi v Veliko noč, v vstajenje. Tudi vsa Cerkev živi to pot življenja. V postu bolj vidno po molitvi, telesnem postu in z dobrimi deli ali miloščino, ki mora biti velikodušen dar.
Evangelist Marko piše, kako je Duh odvedel Jezusa v puščavo. Jezus začne torej odreševati ljudi, ki so bili izključeni iz raja in pahnjeni v puščavo tega bednega življenja. Podoživlja rešitev iz egiptovske sužnosti in mukepolno potovanje štiridesetih let ter blodenje po puščavi. Jezus je solidaren s človekom v vsem, razen v grehu (Heb 4,15). Je tudi skušan. Sovražnik Boga in človeka se na vse kriplje napreza, da bi celo Jezusa usmeril na pot prevzetnosti, sitosti z materialnimi dobrinami. Bog naj bi ga v vsem varoval, še posebej v zdravju ter naj bi bil brez skušnjav in trpljenja v zakonu in družini ter v popolni družbi. Toda Jezus drugače misli in dela. Oznanja Božje in ne človeško kraljestvo. Tudi satana izžene iz puščave; ustvarja na novo pristni odnos celo do zverin. Zato, ker postane zadnji, suženj (Flp 2, 6-8). Začenja torej z novo harmonijo vsega ustvarjenega.
Naša molitev naj bo najprej zahvala za ta novi začetek. Naj bo poslušanje Božje besede. Lahko vzamemo v roke branje 22. psalma in opazujemo težave in stiske, ki so močne kakor junci in biki in levi ter psi (Ps 22,13.14.17), a ki se razblinijo v nič pred Jezusom, ki je premagal svet (Jn 16, 33). Naj se nam vedno bolj približuje Božje kraljestvo; Jezus sam.
Vesel post!
GLOBALNA MOBILIZACIJA MIROVNIKOV
ZAKAJ JE CERKEV ZA MIR? (2)
DANIJEL DEVETAK
Janez XXIII., ki naj bi bil po mnenju nekaterih tedanjih kardinalov zaradi svoje razmeroma visoke starosti v času izvolitve "prehoden", je kot velik človek molitve in dialoga med svojim papeževa-njem od leta 1958 do 1963 naredil ogromne korake. Izjemno je bilo že njegovo posredovanje v času krize na Kubi, saj sta tako Kennedy kot Hruščev sprejela njegov poziv in se odpovedala atomski "igri", ki bi lahko v nekaj urah povzročila milijone mrtvih. Tedaj je Janez XXIII. razumel, da seje zgodilo nekaj posebnega. Zato je v kratkem pripravil encikliko Paccm in ter-ris, s katero je sprevrgel dotedanji način pojmovanja vojne in miru v cerkvenih krogih. Prej je namreč veljalo načelo, da je resnica najvišja vrednota; tako je Cerkev nekako
postavila osnove za spore v imenu vere. Enciklika pa govori o neodtujljivem dostojanstvu prav vsake osebe. Drugič: če je Cerkev prej obsojala vojno kot "krvni davek" za človekov greh in se tako postavljala za sodnika "super partes", je Pacem in terris podčrtala, da obstajajo "znamenja časov", ki so bistvenega pomena za to, da Cerkev razume evangelij v zgodovini. Tretjič: Cerkev, ki je prej sprejemala t.i. "pravično vojno", ni mogla več imeti besede v času, ko je tehnologija popolnoma spremenila svet; enciklika je glede tega jasno povedala, da je v atomski dobi "noro" še misliti na vojno kot pravično vzpostavitev pravnega reda.
Drugi vatikanski koncil je velike novosti omenjene enciklike sprejel le deloma. Dve leti po smrti Janeza XXIII. je namreč slovesno obsodil "po-
polno vojno... kot zločin proti Bogu in človeštvu". Plaho se je začela restavracija prejšnjega režima in mir je v pojmovanju Cerkve postajal vse manj absolutna vrednota. Našle so se močne osebnosti (La Pira, Turoldo, Milani idr.), katerih krepke miroljubne misli so zlasti mlajši rodovi sprejeli z navdušenjem, Cerkev pa jih je v imenu previdnosti pogosto gledala z nezaupanjem in potiskala na obrobje. Hierarhija se namreč ni hotela zameriti ZDA, saj je razumela, da ji je nevtralnost v času napetih mednarodnih odnosov jamčila možnost posredovanja. In tako sta mož v Beli hiši in tajnik KP v Moskvi edina spet lahko povedala zadnjo besedo o vojni ali miru. Vsem drugim je bilo dano le izražati neobvezujoča mnenja oz. pričevanja.
Katekizem vesoljne Cerkve, ki ga je podpisal Janez
ANALIZA SODOBNE SLOVENSKE DRUŽBE
KULTURNA VLOGA KATOLIŠKIH MEDIJEV (5)
BRANE SENEGAČNIK
Tega se je treba jasno zavedati, a predvsem zato, da se ne bi najprej slepili z lahko dosegljivostjo ciljev in potem razočarani nad svojimi utvar-nimi projekti metali puško v koruzo. Nedvomno pa težavnost takšnega podjetja ne sme jemati poguma in frustrirati.
Potrebno je začeti s čisto konkretnim delom in ohraniti tisto tako težko določljivo mero realizma, ki vidi tako "še neuresničeno" in ga razume kot spodbudo, kot tudi "že uresničeno", ki vliva zmerno upanje. Čeprav nas pogled na katoliški, pa tudi na ves demokratični medijski prostor spričo množine neuresničenega morda prej napolnjuje s skrbjo kot s spodbudo, pa vendarle ne smemo biti slepi za doseženi napredek in zlasti za vse to, kar je resnično kvalitetnega. Kajti samo to je’ lahko temelj in opora nadaljnjega dela.
Kulturna vloga katoliških medijev
V	položaju, kakor ga vidim, imajo katoliški mediji poleg svojega osnovnega poslanstva oznanjanja evangelija še eno zelo veliko in kompleksno nalogo čisto civilnega značaja: pomagati pri vzpostavljanju odprtega kulturnega prostora. To se pravi zagotavljati verodostojnost informacije, zagotavljati slišnost in vidnost tistim stališčem dejansko odrinjenih in nemočnih in s tem oblikovati takšne pogoje, da bodo tisti, ki se oglašajo v javnem'prostoru, v večji meri zavezani k Prepoznavni in obvezujoči ar-
gumentaciji svojih stališč. Pri sodobni strukturi medijskega prostora je seveda nemogoče pričakovati, da sploh ne bi prihajalo do dezinformacij in provokacij s čisto določenim ideološkim namenom, kakor tudi da ne bi skoznje samodejno učinkovali cinizem, objest in neumnost. Vsaj načeloma pa je mogoče zelo veliko storiti za to, da se poveča prisebnost slovenskega bralca, gledalca in poslušalca in da se zmanjša agresivna samo-umevnost, s katero večinski človek presoja zgodovino in kulturo, gleda v prihodnost in dojema samega sebe. Zmanj-sanje liberalkomunističnega manihejstva v kulturi in politiki je neobhodni pogoj za razvoj dialoga, ustvarjalnosti in živosti kulture. Od tega pa je bistveno odvisna prostost duha na Slovenskem.
Ni mi sicer znano, kako je s koordinacijo izdajanja katoliških medijev, vendar se pridružujem tistim, ki menijo, da bi bilo treba razmisliti o osre-diščenju energij, ki bi prispevale k dvigu kvalitete. Nočem biti napačno razumljen, češ da se zavzemam za restrikcijo in posege od zgoraj, s pozicij moči v živo dejavnost ustvarjalcev: to, da je katoliških medijev veliko, je gotovo odlika, ker prispeva k pestrosti in s tem tudi k živosti katoliško artikulirane javnosti. Pomembna zasluga katoliških medijev je, da skušajo povezati celoten slovenski kulturni prostor v njegovi raznolikosti in opozarjati na specifične probleme zdomstva in zamejstva; da ponujajo ljudem možnost medijsko predstaviti svoje lokalne razmere in jih
nekako "ozvočiti" v širšem prostoru. Nobenega dvoma ni, da je to koristno delo, ki ga katoliške publikacije opravljajo za slovenski narod pogosto z zelo pičlo podporo države ali celo povsem brez nje. Tudi to pomeni gradnjo in vzdrževanje važnih medijskih poti. V določeni meri pa je vendarle potrebna koncentracija ustvarjalnih moči, ker samo ta lahko pripelje do zdrave selekcije, večje zahtevnosti in končno, kar je bistveno, do boljše kvalitete in s tem večjega pomena, ki ga ima posamezni medij v kulturnem prostoru. Dejstvo je, da obstajajo v Sloveniji mediji, ki imajo vlogo t.i. avtoritet, bodisi da so te formalno priznane kot pri medijih nacionalnega pomena (kot RTV) ali pa imajo tako vlogo čisto neuradno, zaradi svojih učinkov (kot časopis DELO) ali pa gre za vrsto medijev, namenjenih mnogo ožji publiki, ki pa ima poseben status: status t.i. stroke ali posebne kompetentnosti in ki zato igra vlogo t.i. opinion makers. Jasno je, da so družbeno najvplivnejši tisti mediji, ki so najbolj prisotni, torej zlasti dnevniki. Tu seveda ne moremo, ne da bi opazili velikega primanjkljaja, ki ga za slovensko družbo pomeni neobstoj izvorno demokratičnega, konservativno usmerjenega, predvsem pa kompetentnega in verodostojnega dnevnika. Izkušnje neuspehov so grenko poučne. Kljub temu pa realna ne-možnost vzpostavitve dnevnika, osnovanega na demokratični kulturi oziroma televizijskega in radijskega programa, ni problem, ki bi nujno moral voditi v frustracijo. Preden se vdamo obupu ali pa se lotimo novega podjetja, je potreben temeljil, res temeljit in iskren razmislek. —— DALJE
u*
Pavel II., je slika tega stanja: sicer govori o miru kol daru, hkrati pa ne zavrača možnosti zakonite obrambe. Cerkev pa sama po sebi ni le mrtva črka katekizma, ampak nekaj več, živa stvarnost in skup-
nost. Kristjani so začeli resno razmišljali o izzivih novih časov in Karol Wojtyla je ta prizadevanja samo še podkrepil s svojo odločno besedo in življenjem. Leta 1986 je namreč zbral v Assisiju zastopnike verstev vsega sveta, da bi vsi skupaj ne žalili Boga s t.i. svetimi vojnami, ampak da bi ga skupno molili in prosili za sveti dar miru. Sam poljski papež je v encikliki Centesimus annus nekaj let kasneje tudi povedal, da se komunizem ni zrušil po njegovi zaslugi, ampak zaradi odločilnega doprinosa nenasilnega odpora vernikov.
Dejstvo je, da je tako mir postal zadeva vere, prizadevanje za konkretno obljubljeno deželo, v kateri naj ljudje skupno razbirajo znamenja časov. Kako naj Cerkev ne da glasu zadnjim in zatiranim, ki lahko imajo iste pravice kot bogati mogočneži le v okviru krščanstva?
Res je, da še vedno obstajajo protislovja in odprta vprašanja, ki so prišla na dan tudi med balkansko krizo in se prav tako postavljajo tudi danes. Verni vojaki naj bodo neposlušni nadrejenim? Take in podobne dileme ostajajo, toda zavračanje vojne - tudi
v	imenu Kristusa - se širi in krepi po vsem svetu.
Očitno zmore danes razmišljati o neodtujljivem dostojanstvu prav vsakega človeka in o konkretni pomoči od vseh zavrženim v najbolj zakotnih krajih našega planeta prej dva tisoč leta stara Cerkev kot demokratične ustanove omikanega Zahoda.
■KONEC
KNJIGA DUŠANA JAKOMINA
ISLAM IN Ml
Prejšnji teden je med bralce prišla drobna, zanimiva knjižica z naslovom Islam in mi in pc )dnaslovom Od sprejemanja do dialoga. Njen avtor je Dušan Jakomin, sicer kaplan za slovenske vernike v Skednju pri Trstu in vsestranski kulturni delavec, ki je pred časom v glasilu slovenskih tržaških duhovnikov Naš vestnik, ki ga sam urejuje, ludi objavljal v nadaljevanjih razmišljanja o islamu. Te članke je potem zbral v publikaciji, ki jo je izdal škedenjski Dom Jakoba Ukmarja.
Knjiga Islam in mi je namenjena predvsem nam, kristjanom oz. katoličanom, ki se iz dneva v dan soočamo z vedno bolj vidno muslimansko prisotnostjo v domačem kraju. To predstavlja soočenje s čisto drugačnim miselnim, vrednostnim in kulturnim svetom, ki pa bi mu delali krivico, če bi zapadli stereotipnim razlagam o njem, ki so se verjetno še okrepile zaradi terorističnih in vojnih dogodkov. Islam namreč ni nek monolit, temveč ima nešteto značilnosti in obrazov, o katerih je dobro, da imamo vsaj neko osnovno poznavanje. Slednje je hotel s svojo knjižico posredovati Dušan Jakomin, kateremu je spremno besedo napisal znani teolog Drago Ocvirk. Ocvirk, ki se tudi posebej zaustavlja ob polemikah glede možnosti gradnje džamije v Sloveniji, piše med drugim, da ob vstopanju v Evropo "l)i bilo dobro, če bi se Slovenci ob vsej odprtosti in navdušenju nad tujim vsaj nekoliko oprijeli svojih korenin in dediščine, muslimani pa bi svoje korenine in dediščino oplemenitili z odprtostjo, ki so je deležni v Sloveniji. Ko se namreč srečujeta Evropa in islam, se srečujeta dve zgodovini in civilizaciji, dva svetova, ki bosta neizogibno drug drugega tudi spreminjala. Sele v drugem planu gre v Evropi tudi za srečanje med dvema verama, krščanstvom in islamom."
PRAVIČNOST IN MIR
Knjiga zgoščeno razlaga nastanek in značilnosti islama, začenši s poglavjem, posvečenim Abrahamu - očetu množice narodov. Abrahamovemu poglavju sledi prikaz lika in življenja preroka Mohameda ter njegovih naslednikov - kalifov. Zatem je opisanih pet stebrov muslimanske vere (izpoved vere, vsakdanja zapovedana obredna molitev, miloščina, enomesečni post v ramadanu in romanje v Meko). Dalje se knjiga posveča islamski sveti knjigi Koran, pomenu t.i. Kaabe v Meki, pomenu mošeje, položaju ženske v islamu idr. Proti koncu avtor razmišlja o sončnih in senčnih straneh soočanja in dialoga med krščanstvom in islamom. Razlike med verama in načinoma razmišljanja so velike, je pa ludi veliko stičnih točk. Jakomina pri pisanju vodi prepričanje, da je dialog nujen, vendar kristjan v soočanju z muslimani oz. pripadniki drugih verstev ne sme odstopali od lastne identitete, kar se žal prepogosto dogaja, pri čemer dialog izgubi iskrenost. Ob soočanju z drugimi verstvi pa se moramo tudi mi kristjani oz. katoličani vprašati, koliko še živimo lastno vero in vrednotimo svojo identiteto in kulturo. Morda bo ravno prisotnost tako velikega števila pripadnikov drugih verstev med nami privedla do tega, da se bomo bolje zavedali, kaj smo.
—— NL
"VOJNA NI REŠITEV!"
V	odlomkih objavljamo izjavo, ki nam jo je za Komisijo Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci poslal njen predsednik dr. Anton Stres.
Nevarnost vojne na Bližnjem vzhodu, ki se stopnjuje, izziva našo moralno zavest, da se do nje kol hudega zla opredelimo in po zgledu papeža Janeza Pavla II. storimo vse, kar je v naši moči, da do nje ne pride.
Vojna je vedno zelo težko in hudo zlo. Vojaško silo lahko uporabimo samo v skrajnem primeru in v skladu z Ustanovno listino OZN. (...) Prizadevanje mednarodne skupnosti, da Irak razoroži, je zato upravičeno. Pri tem mora imeti ključno vlogo OZN, vsakršno enostransko delovanje posameznih članic mednarodne skupnosti ima lahko za mednarodno stabilnost dolgoročno zelo hude posledice. (...) Odločitev za vojaško intervencijo oz. uporabo sile tako ne more biti prepuščena eni sami državi. Odgovorno je treba pretehtati tudi vse predvidljive posledice. Ničesar nismo rešili, če smo povzročili še hujše zlo in ustvarili nove in še težje probleme. (...)
Nevarnost vojne, s katero smo soočeni, pa zato toliko bolj zavezuje mednarodno skupnost, da z diplomatskimi in drugimi dopustnimi sredstvi prisili Irak do tega, da se razoroži in da dosledno spoštuje temeljne človekove pravice in mednarodno pravo. Kot pravi sveti oče, vojna ni neizogibna in je zmeraj poraz za človeštvo.
Komisija Pravičnost in mir se pridružuje papežu Janezu Pavlu II. in poziva vse vernike, naj še posebej v postnem času okrepijo in pomnožijo svoje molitve za mir.
5
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
6
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
GORIŠKA MOHOR J K V A DIU ZBA
KOSTANJCKI
RADIJSKI POSNETKI PRIMORSKA POJE 2001-02
NAGRADNI KONCERT
sAAJA OKOKN
O STAN
MA|DA ARTAČ STURMAN
Četudi je čas kostanjev že mimo, pa je čas Kostanjčkov vse leto. Da se razumemo, pri tem mislim na domiselno ilustrirano in lepo napisano knjigo, ki jo je Goriška Mohorjeva družba namenila otrokom v okviru redne knjižne zbirke za leto 2003.
Priznati moram, da me je najprej pritegnila zunanja podoba knjige, to je Irda in trpežna platnica, na kateri prevladujejo odtenki rjave barve, ki odlično ponazarjajo jesenski čas, ko tudi kostanjčki po dolgem pričakovanju končno lahko pokažejo človeku svoj zarumeneli, mehki in sladko dišeči trebušček. Kostanjčki ilustratorke Paole Bertolini Grudina so nedvomno zelo blizu otroškemu doživljanju sveta, saj so zaradi rokic in nogic živahni in nagajivi kot otroci sami. Deset jih je: prav toliko kot zgodbic, ki jih je zdaj v pravljičnem, zdaj v sodobnem ključu nanizala avtorica Maja Okorn. A medtem ko jih devet pogumno gleda z naslovnice, se eden skriva pred pogledi na zadnji platnici in si sramežljivo zakriva oči.
Pa prelistajmo knjigo! Prav gotovo bodo otroci z veseljem segli po njej zaradi njenega prikupnega videza, saj prinaša zgodbe na svet-lorjavkasto obarvanih straneh z živahnimi ilustracijami, ki se poleg tega - razpoznavno za vsako pripoved posebej-ponavljajo v zgornjem kotu leve strani. Kot že rečeno, gre za pripovedi, postavljene v vse letne čase, četudi prevladujeta jesenski in praznični zimski čas (Kostanjčki, ježek in lisica, Vrabčkovo darilo, Na pravi naslov, Sneženi mož), ki tako burita otroško domišljijo. V zgodbicah nastopajo radovedni in neugnani otroci: dečki in deklice, pa seveda tudi njihovi starši, učiteljica in odrasli sploh. Ob teh realističnih likih je prostor tudi za pravljična bitja v pravljici Kralj Veliki, pa tudi za sneženega moža v istoimenski pripovedi, ki ga radovednost in želja po pomladi privedeta daleč na jug, da medli in skopni. Poleg živalic, žabic, vrabčkov, ježka in lisice pa mislim, da otroško domišljijo še najbolj spodbudijo nekateri predmeti, kot na primer coklica, ki preži-
vi	srečne in manj srečne čase, vidi to in ono in naposled pristane na okenski polici srečnega doma, ko v njej zacvetijo rumene in modre mačehe.
Izrazito sveže in sodobno si je avtorica Maja Okorn zamislila zgodbo Na štirih kolesih po središču mesta, v kateri nastopa nič manj kot voziček iz samopostrežbe, ki je po naključju za kratek čas zdivjal na ulico v svet in povzročil v mestu pravo zmedo. Mislim, da bo sodobni otrok ob tem začutil, kako so te pripovedi pognale iz sodobnega sveta, pa čeprav avtorica zna na pretanjen in nevsiljiv način posredovali mnoge dragocene misli o življenju in svetu. Nekatere zgodbice prinašajo tudi globoko sporočilo in vsebujejo vzgojno poanto, saj kar vabijo k skromnosti, iznajdljivosti, dobroti, solidarnosti in zadovoljstvu s tem, kar imamo. Še
najbolj dragoceno pa je sporočilo zaključne pripovedi, ko oče sinku, ki si je tako zelo želel ujeti ježka, pa mu ta uide, pravi: "Glej, ni pravega, resničnega življenja brez prostosti, svobode. Svoboda je nekaj nujnega, osnovnega, da je sploh vredno, da delamo, ljubimo, se veselimo, smo srečni, da sploh lahko resnično živimo. ...Brez svobode je tudi najslajša breskev grenak sadež".
Pa še nekaj besed o jeziku, ki je izbran in sočen, a vsekakor otrokom dostopen in razumljiv, pri tem pa prinaša tudi nekatere bolj sodobne izraze. Velikost črk ne utruja bralca, ne osnovnošolca drugega ciklusa, ki naj bi z užitkom prebiral sam, ne dedkov in babic, ne mamic in očkov, ki knjigo berejo mlajšim otrokom. Kostanjčki so tako vabljivi in dobri, da lahko zadovoljijo vse okuse.
Dne 24. februarja je bil v KC Lojze Bratuž v Gorici nagradni koncert 8. in
9.	tekmovanja radijskih posnetkov revije Primorska poje 2001 in 2002.
S tem koncertom so organizatorji zaobjeli kar dve sezoni revije. Leta
2001	se je na tekmovanje prijavilo 31 zborov, lani pa 17. Strokovno žirijo, ki je skrbno preposlušala posnetke in o-cenila prijavljene zbore, so sestavljale urednice slovenskih radijskih postaj Radia Slovenija-lvanka Ploj, Radia Ma-ribor-Urša Čop, Radia Koper-Branka Kljun in Radia Trst A-Tamara Stanese ter predstavnik Zveze pevskih zborov Primorske Ivo Jelerčič. Komisija ni podelila prav vseh nagrad, saj je menila, da mora raven tekmovanja v grobem ustrezati kriterijem državnega tekmovanja Naša pesem v Mariboru, saj posamezne nagrade le tako ohranijo svoj pomen in svojo vrednost.
Večer je uvedla skupina Dednina, ki jo sestavljajo sopranistka Majda Lužnik, altistka Metka Ivančič, tenorist in harmonikar Metod Bajt ter citrar Sandi Manfreda, ki ob citrah igra tudi na bajs.
Nastopajoče in vse, ki so se v zadnjih dveh letih udeležili tekmovanja radijskih posnetkov, sta pozdravila predsednik Združenja primorskih pevskih zborov Rudi Simac in predstavnica Zveze slovenske katoliške prosvete Franka Padovan. Nagrade pa so bile te:
v A-kategoriji, v kateri so tekmovali zbori z obveznim programom, ki ga določi organizator in ga praviloma oblikuje na osnovi del primorskih ustvarjalcev, so podelili dve tretji nagradi, in sicer za leto 2001 kvintet Ventus iz Vipave, za leto 2002 pa Komorni zbor Nova Gorica, ki ga vodi Ambrož Čopi; v B-kategoriji je prejel prvo nagrado za leto 2001 MePZ Hrast iz Doberdoba, drugo nagrado MePZ Obala iz Kopra in tretjo nagrado komorni zbor NG ter Komorna skupina Inke iz Polju-binja. Leta 2002 je bila bera nagrad v B - kategoriji skromnejša, strokovna žirija je podelila le dve tretji nagradi, in sicer Komornemu zboru Obala iz Kopra ter tercetu Ver Laetum z Opčin. V Okategoriji, to je v kategoriji ljudskih pesmi, pa je komisija dodelila eno prvo nagrado za leto 2002, ki jo je prejel MePZ Obala iz Kopra, in eno prvo in eno drugo nagrado za leto 2001, ki sta ju prejeli komorna zasedba MePZ Obala in Komorni zbor Nova Gorica.
Večer sta nato obogatila še Komorni zbor Inke iz Poljubinja, ki je na nedavnem tekmovanju primorskih zborov v Postojni prejel srebrno plaketo, ter mešani zbor Hrast iz Doberdoba, ki sodi med tiste zbore, ki se tudi v širšem slovenskem prostoru uvrščajo med vodilne, saj je dobitnik treh zlatih plaket mesta Maribor. ------------------TS
NAPOVEDNIK
RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 7.3. DO 13.3.2003)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9, 90.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7
RADIOSPAZtO
103
Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo97.4,91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored:
- Petek, 7. marca (v studiu Anka Černič): Prisluhnimo zborovski glasbi: Skupina Dednina s Tolminskega.-Svetnik tedna: Sv. Kunigunda, cesarica (3.3.). - Za prijeten konec tedna: slovenska narodno-zabavna in zabavna glasba.
- Sobota, 8. marca (v studiu Anka Černič): - Od vzhoda do juga: Različni glasovi sveta. Gost oddaje: Božidar Stanišič - Glasba od vsepovsod.
- Ponedeljek, 10. marca (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije.
-Torek, 11 marca (v studiu Matjaž Pintar): - Ali veste, da ... glasbena oddaja z Matjažem.
- Sreda, 12. marca: (v studiu Danilo Čotar) - Pogled v dušo in svet: Planica in junaki smučarskih poletov (1. del). - Izbor melodij.
-Četrtek, 13. marca: (vstudiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. - Glasba iz studia 2.
AKTUALNO VPRAŠANJE
KAKO GOVORIMO
Bi rekel, bom rekel, v bistvu - so
danes med najpogostejšimi mašili v našem govorjenem jeziku, so nekakšen pripomoček pri našem nastopanju v javnosti. Pred leti je bilo zelo razširjeno mašilo - po Slovenskem pravopisu je to nepomemben, odvečen izraz - prislov nekje. Preplavil je zlasti zasebne pogovore, prizanesel pa ni niti javnim nastopom. Po sreči se je ta razvada sčasoma izgubila, toda pojavile so se druge.
Zelo opazni sta besedni zvezi bi rekel, bom rekel. Mašila nasploh so nalezljiva, se hitro širijo in postanejo kmalu prava razvada. Najbrž si z njimi pomagamo v negotovosti ali zadregi. Govorcev samih ne motijo, saj se jih morda niti ne za-
vedajo, motijo pa tiste, ki jih poslušajo. Poleg splošno rabljenih izrazov so seveda tudi taki, ki so značilni za posameznike in ki so prav tako nepotrebni in moteči.
Če pozorno prisluhnemo npr. govorcem pri debatah in intervjujih na televiziji ali ob drugih javnih nastopih, se lahko prepričamo, kako je ta razvada zakoreninjena. Težko i je predvideti, kdaj in kako se bomo tega ali onega mašila otresli. Ker so zelo trdovratna in za marsiko-j ga nepogrešljiva, jih ni lahko odpraviti. Sama morajo izginiti. Opozarjanje nanje vsekakor ni odveč, saj lahko pripomore k njihovemu počasnemu upadanju.
' m
KOROŠKA POJE
V nedeljo, 16. marca, bo potekala v Domu glasbe v Celovcu velika zborovska prireditev Koroška poje, ki jo prireja Krščanska kulturna Zveza iz Čelovca. Posvečena bo petdesetletnici ustanovitve Krščanske kulturne zveze. Primorsko in Zvezo slovenske katoliške prosvete bo zastopal mešani pevski zbor Rupa-Peč pod vodstvom Zdravka Klanjščka.
PRIMORSKA POJE
V mesecu marcu in aprilu bo v raznih krajih Primorske potekala revija Primorska poje 2003, ki jo prirejajo Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev, Zveza slovenske katoliške prosvete, Zveza cerkvenih pevskih zborov in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Na letošnji reviji Primor-
ska poje bo nastopilo 172 zborov na 28. koncertih. Prvi bo v gradu na Dobrovem v petek, 7. marca 2003, zadnji pa v nedeljo 27. aprila v cerkvi sv. Floriana v Zavarhu. Iz zamejstva bo nastopilo 43 zborov. Koncerti na Goriškem bodo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici (23. marca), v Kulturnem domu v Gorici (11. aprila) in v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu (13. aprila). Na Tržaškem pa bo prvi koncert v Kulturnem domu v Bazovici (15. marca), v kulturnem domu v Nabrežini (5. aprila), v Marijinem domu pri sv. Ivanu (6. aprila) in v cerkvi sv. Jakoba v Trstu (12. aprila), kjer bodo zbori izvajali sakralni program. Drugi koncert s sakralnim programom bo v cerkvi Srca Jezusovega v Drežnici. Primorska poje se bo srečala s Koroško poje na Trbižu v nedeljo, 23. marca 2003. Nastopili bodo koroški in primorski zbori.
NA REŠETU
VEDNO DOBRODOŠLE ODDAJE ZA OTROKE
V	poletnem času se večkrat jezim, ker se mi zdi, da so v sporedih po krivici popolnoma - ali skoraj -prezrti najmlajši poslušalci. Po začetku sezone, ki gre od oktobra do junija, pa na svojo jezo - do naslednjega poletja - pozabim, saj je otrokom namenjenih več lepih in raznovrstnih oddaj. Naj začnem kar pri Mladinskem odru, ki ima menda najstarejšo tradicijo. Vsako nedeljo ob
10.	uri mladi poslušalci lahko prisluhnejo igri, dramatizirani zgodbi ali nadaljevanki. V letošnji sezoni je bilo na sporedu nekaj prav prijetnih mladinskih del. Naj omenim samo zadnjo: preteklo nedeljo je mlade in manj mlade poslušalce zabaval prvi del izvirne mladinske igre Gobe, gobice, gobače, ki jo je napisala Zora Tavčar, izvedel Radijski oder, prijetno poživila pa glasba Aljoše Saksida.
Druga oddaja je vsakodnevna Pravljica za dobro jutro ob 7.30, ki jo urejuje Rosana Prezzi. V prejšnjem mesecu smo namesto že večkrat predvajanih pravljic lahko prisluhnili novim, prvič prebranim pravljicam, ki so bile nagrajene ali priporočene na natečaju, ki ga je razpisal Deželni sedež RAI. Mislim, da je bil razpis nagradnega natečaja pomembno dejanje. To potrjuje že dejstvo, da je komisija, ki ji je predsedoval Marij Čuk, prejela tako veliko število prispevkov. Poleg lega da je programi-stka Prezzijeva z natečajem dobila zalogo novih, izvirnih pravljic, smo po zaslugi na tečaja odkrili nekaj novih in perspektivnih avtorjev, tudi iz našega zamejstva, ki bodo, upajmo, s pisanjem nadaljevali.
Otrokom sta namenjeni tudi oddaji oh torkih in petkih oh 14.10. Po
ciklusu Čarovnije v knjižnici Eveline Umek, ki je spretno vpletala v oddaje sodobno tehnologijo in njeno uporabnost, so poslušalci - mali in veliki - lahko veliko zvedeli o slovenskem slovstvu iz oddaj Naši pesniki in pisatelji Marize Perat. Z novim letom je prišlo do neka terih sprememb. Tako je po dolgih letih Danilo Per-tot spet uvedel oddaje za osnovnošolce Radio za šole. Učenci posameznih šol pripravijo s svojimi učitelji oddajo in jo posnamejo na radiu. Te oddaje so potem na sporedu ob ponedeljkih ob 9. uri, tako da jih lahko šolarji poslušajo v razredih, ponavljajo pa jih vsak petek ob 14.10. Aktivno vključevanje šole v oblikovanje radijskih sporedov je gotovo učinkovito sredstvo, da se radijski medij še bolj približa široki populaciji, ki gravitira okoli šole, predstavlja spodbudo za učence in učitelje, ustvarja zdrav tekmovalni duh, spoznavanje in povezovanje med raznimi šolami, itd. Spoznavanje na primer dvojezične šole v Špetru z oddajo o jamskem človeku, šole, ki je v
obdobju prejšnje serije Radia za šole sploh še ni bilo!
Kot zadnjo hi omenila oddajo Čokolada in bonbončki, ki jo vodi Lore-dana Gec in je na sporedu vsak torek oh 14.10. Podobne oddaje je Lo-redana Gec vodila že prejšnja leta in vedno so imele velik uspeh. Otroci s pravilnimi odgovori nabirajo točke zase ali za svojo šolo. Pri tem se zaba-
1	vajo, a se tudi marsikaj naučijo. Kajti vprašanja niso banalna, včasih so kar precej zahtevna, tako da zaposlujejo učitelje in družinske člane. Tudi ne padejo "slučajno", ampak so vedno vključena v skrbno pripravljen koncept celotne oddaje, ki jo dodatno popestri sodelovanje otrok v studiu.
Vse te oddaje skušajo širiti miselna obzorja in pomagati k izboljšanju jezikovne ravni osnovnošolcev. Sprašujem se, zakaj se ta proces ne nadaljuje, zakaj se oddaje za nekoliko starejše poslušalce - namesto da bi rasle v zahtevnosti in izvirnosti - tako zelo vsebinsko poplitvijo in govorno skvarijo.
----------------NLP
■kuiii. k*   —K UIT 1J R A
NOVI GLAS / ST. 9 2003
RAZSTAVA V NOVI GORICI	SLOVENSKA	AKADEMIJA	ZNANOSTI	IN	UMETNOSTI
ŽIVLJENJSKA MOČ MARJANA TRŠARJA
KATERINA BREŠAN
SIMPOZIJ OR 50-LETNICI SMRTI ALEŠA UŠENlCNIKA
V	paviljonu Poslovnega Centra Hit v Novi Gorici razstavlja do 2 r>. marca akademski slikar Marjan Tršar. Na ogled ponuja novejšo serijo abstraktnih platen velikega formata in manjših slik na lepenki.
Ekspresivne in močne barve so absolutni protagonist, avtor jim prepušča vso pripo-vednost. Na obsežni površini platna se podijo ena za drugo v dinamičnem lovu, prelivajo se v različne odtenke, ustvarjajo kontraste. Med njimi prevladujejo rdeča, modra, oranžna, rumena in zelena. Sestavljajo se v širše barvne ploskve ali v vrtinčaste oblike, jedra, linije, ki bežijo in se križajo. Nanesene so enkrat bolj vodeno, drugič pastoz-no, toni pa ostajajo čisti in jasni. Tršar skoraj ne uporablja čopiča, veliko dela s tehniko "drip-ping", kar pomeni, da je platno položeno na tla, slikar pa kaplja barvo nanj.
Na slikah prevladujejo topli, svelli toni, ki izražajo življenjsko moč in razgibanost, kot na primer na platnih "Ob rumeno rdečem-šelest sinjine" in "X kot navdih". Tem-
Spomladanska koncertna sezona Glasbene matice, ki ponuja od februarja do maja pet koncertov, se je pričela v sredo, 26. februarja, ko sta v dvorani Nemškega dobrodelnega društva v Trstu nastopila pozavnist Erik Žerjal in pianist Corrado Gulin. V skladu z izbiro umetniškega sveta GM, da ovrednoti predvsem poustvarjalce, ki izhajajo iz našega prostora, je (sicer ne preveč številno) občinstvo ime-
lo	priložnost se seznaniti s talentom in opravljeno glasbeno potjo mladega Erika Žerjala (diplomiral je leta 1999 na tržaškem konservatoriju, izpopolnjuje se na rimski Akademiji svete Cecilije ter nastopa v Italiji in tujini), ki je nastopil skupaj s tržaški in širši publiki že znanim in uveljav-
PRVA LETOŠNJA MLADIKA
V	Trstu je prejšnji teden izšla prva, dvojna (št. 1-2) številka revije Mladika v letošnjem letu. Za uvodnik so uredniki izbrali govor prof. Majde Artač na nedavni Prešernovi proslavi v Društvu slovenskih izobražencev, Mla-
nejši in zamolkli odtenki ostajajo na robovih ali v podlagi. Premagajo jih bolj vitalne barve. Nekje pa tudi pridejo na dan kot na platnu lirez naslova, kjer se razbohotita vi-
harna temnozelena in temnomodra, ki v kontrastu z rdečo ustvarjata nemirno, veličastno atmosfero. V popolni abstrakciji išče oko asociacije z znanimi oblikami, znaki, ki se mešajo v svetu idej. Gledalca potegne vrtinčenje čustev, pomešanih in globokih. Slike so plod bujne domišljije,
Ijenim Corradom Gulinom.
Sredin koncert pa ni bil samo priložnost za to, da je občinstvo prisluhnilo zmožnostim izvajalcev (in te niso majhne), ampak tudi za vpogled v različne zvrsti, ki jih premore glasba, tudi v repertoarju, ki je bil posvečen v glavnem sodobnim slovenskim in tujim avtorjem. Žerjal in Gulin sta pričela s Choralom, Cadenzo in Fugatom Henrija Dutilleuxa ter z Recitativom in Arijo Vladi-mirja Lovca, nadaljevala pa s skladbo Elegy for Mippy II Leonarda Bernsteina in Concerti-nom op. 45 št. 7 Larsa-Erika Larssona, s katerim se je zaključil prvi del. Drugi del koncerta seje začel s Suito Reneja Gerberja, nadaljeval pa s skladbo Mood Song Pavleta Merkuja, z delom Nevv York
dika pa se spominja tudi nedavno preminulega bivšega oporečnika, voditelja slovenske demokratične opozicije Demos, misleca in sociologa dr. Jožeta Pučnika. Ob tem je še vrsta literarnih - proznih in pesniških - prispevkov, rubrik o polpretekli zgodovini, memoaristike ter literar-
iskanja, ki omogoča pestro in razgibano življenje. Tako življenje ni vedno svetlo, je polno bojev, notranjega nemira. Optimizem pa premaguje vse prepreke.
Marjan Tršar je do abstraktnega slikarstva prišel skozi realizem in vse vmesne stopnje. Kontinuirano seje posvetil slikarstvu leta 1983. Prej je bil aktiven še na raznih drugih področjih. Ukvarjal seje z leposlovno književnostjo, esejistiko, bil je likovni kritik, teoretik in pedagog. Veliko je pisal o slovenski in jugoslovanski umetnosti, izdal je več monografskih študij, recenzij. Pripravljal je tudi televizijske oddaje o likovni problematiki.
Rodil se je leta 1922 v Dolenjskih Toplicah. Med drugo svetovno vojno je obiskoval risarsko šolo, ki jo je vodil France Gorše v Ljubljani. Na Likovni akademiji je bil študent velikih slovenskih slikarjev, Go jimirja Antona Kosa in Božidarja Jakca. Pomembna je tudi njegova obširna magistrska študija, posvečena Vasiliju Kandinskyemu. Do upokojitve je bil zaposlen na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Sedaj slika največ z akrilnimi barvami, ukvarjal pa se je tudi z oljnim slikarstvom, grafiko in risbo. Svoj prispevek k slovenskemu modernizmu je dal kot član Skupine 53.
Variations Jeffreya Agrella, zaključil pa s Sonato Paula Hindemitha.
Če je bilo na začetku opaziti nekaj spodrsljajev, se je v nadaljevanju koncerta zaznala vse večja samozavest in sproščenost ter zaupanje v lastne zmogljivosti in v zmogljivosti instrumenta, kar je prišlo do izraza zlasti pri Bernsteinovi E-legy for Mippy II in Agrellovi Nevv York Variations (ena tema in štiri variacije), kjer je Erik Žerjal nastopil kot solist. Od ostalih skladb bi med drugim poudarili kakovost izvedbe Merkujeve Mood Song in Hin-demithove Sonate. Iz našega okolja je torej izšel kakovosten pozavnist, ki še mnogo obeta in ki si je - skupaj s pianistom Corradom Gulinom - povsem zaslužil zaključni aplavz. Slednji je seveda terjal tudi dodatek: duo Žerjal-Gulin je tako ob koncu izvedel še niz kompozicij z navdihom bluesa avtorja Christopherja Nortona.
nih in likovnih ocen. Prisotne so tudi stalne Mladikine rubrike, zlasti Antena, ki beleži dogajanje med Slovenci
v	matici, zamejstvu in zdomstvu. Skupaj z Mladiko je tudi tokrat izšla njena mladinska priloga Rast. Več o prvi letošnji številki Mladike prihodnjič.
JURI) PALJK
V	veliki dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) se je v torek, 25. februarja, pričel dvodnevni simpozij, ki sta ga ob petdeseti obletnici smrti filozofa, teologa, duhovnika, pesnika in esejista prof. Aleša Ušeničnika (na sliki), ki je bil gotovo eden izmed najuglednejših mislecev svojega časa, pripravili SAZU in teološka fakulteta v Ljubljani.
Profesura na teološki fakulteti v Ljubljani, položaj rektorja slovenske državne univerze v Ljubljani ter sodelovanje pri ustanovitvi SAZU, predvsem pa izjemno velik vpliv na miselnost in življenje tedanje dobe predstavljajo le del aktivnosti, s katerimi je Aleš Uše-ničnik pomembno posegel v verski, socialni in kulturni prostor na začetku 20. stoletja v vseslovenskem prostoru. Menimo, da ni odveč, če brez nepotrebne sramežljivosti in tudi nepotrebnega pretiravanja zapišemo, da si slovenske filozofske misli in še posebej slovenske teologije danes ne moremo niti predstavljati brez življenja in dela Aleša Ušeničnika.
Začetek odmevnega simpozija o življenju in delu Aleša Ušeničnika so s svojo prisotnostjo počastili slavnostni govorniki: predsednik SAZU dr. Boštjan Žekš, rektor Univerze v Ljubljani dr. Jože Mencinger ter ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode, ki so v kratkih obrisih tudi nakazali njegov pomen in življenje.
Na poti teološke in filozofske formacije so učna pota Aleša Ušeničnika iz Poljan nad Škofjo Loko, kjer se je rodil leta 1868, vodila v večno mesto Rim. V Rimu je Aleš Uše-ničnik doktoriral iz teologije in filozofije na sloviti papeški Gregorijanski univerzi. Leta 1894 je bil posvečen v duhovnika. Nato je na ljubljanskem bogoslovnem učilišču predaval dogmatiko in sociologijo, med letoma 1919 in 1938 pa je bil redni profesor filozofije na teološki fakulteti.
"Sodeloval je pri ustanovit-
vi	SAZU in bil njen član od leta 1938, a ga je ljudska oblast leta 1948 zbrisala s seznama članov. Ušeničnik je bil leta 1996 sicer rehabilitiran, vendar se danes na Akademijo vrača še vsebinsko," je povedal predsednik SAZU dr. Boštjan Žekš. Po besedah rektorja Univerze v Ljubljani dr. Jožeta Mencingerja je Ušeničnik v letih 1922/23, potem ko je bil izbran na mesto rektorja slovenske državne univerze v Ljubljani, pokazal izjemna prizadevanja za avtonomnost Univerze.
Priznanje velikemu slovenskemu teologu in filozofu je izrekel tudi ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode, ki je spregovoril o krščanskem solidarizmu, kot je svoj nauk poimenoval Ušeničnik. Z njim je po zgledu papežev Leona XI. in Pija X.
kritiziral kapitalizem in predlagal ublažitev socialnih ter gospodarskih težav s privzgo-jo katoliške zavesti o socialni solidarnosti. Metropolit je pozdravil odločitev organizatorjev, da se, pa čeprav z malo zamude, vendarle spominjamo te velike osebnosti slovenske zgodovine.
Na simpoziju so se v torek, 25., in v sredo, 26. februarja, zvrstila številna predavanja, s katerimi so ugledni strokovnjaki z različnih področij osvetlili lik in delo velikega filozofa in teologa, ki je tudi sam plačal na lastni koži zmote in zlo totalitarnega režima v Sloveniji po drugi svetovni vojni.
Za torkov del simpozija o Alešu Ušeničniku je dr. Mateja Tominšek pripravila prispevek Življenje in delo dr. Aleša Ušeničnika, zgodovinar dr. Stane Granda pa predavanje na temo Ušeničnikovpogled na socialne in gospodarske razmere svojega časa. Prof. Janez Juhant, ki je bil kot vodja Inštituta za filozofijo in družbeno etiko pri teološki fakulteti v Ljubljani eden od glavnih organizatorjev simpozija, je v torek predstavil Ušeničnika in moderno dobo, dr. Joško Pirc iz Rima pa je spregovoril o Ušeničniko-vem kulturnem principu in kulturnem boju v Sloveniji. Mimogrede povejmo še to, da je bil prav dr. Joško Pirc doslej eden redkih velikih poznavalcev Ušeničnikovega dela in misli, saj je prav iz Ušeničnikovega opusa tudi sam doktoriral v Rimu. Dr. Zvone Bergant je predaval na temo Aleš Ušeničnik in načelno vrednotenje političnega delovanja, dr. Janez Markeš pa na temo Soočenje Ušeničnikove metafizike s slovenskimi nacionalnimi in družbenimi premiki, dr. Andrej Rahten na temo Ušeničnikovi pogledi na avstrijski državni problem, dr. Jurij Perovšek je govoril o Ušeničniku in jugoslovanstvu, dr. Igor Grdina o "tradicionalistih in novatorjih", dr. Albin Kralj je analiziral Ušeničnikov odnos do Gosarja in mladinskega gibanja, dr. France M. Dolinar pa je spregovoril na temo Ušeničnik in katoliška akcija in dr. Vinko Potočnik je govoril o Ušeničniku in sociologiji.
Prvi dan simpozija so v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti predstavili tudi manjšo razstavo zbranih del in osebnih doku-
mentov Aleša Ušeničnika, ki jo je s sodelavci pripravil dr. Marijan Smolik. Prof. Marijan Smolik je na otvoritvi razstave med drugim povedal, da je večina razstavljenega gradiva prvič na ogled, kot je tudi spregovoril o tem, da takoj po drugi svetovni vojni Ušeničnik ni mogel ničesar izdajati, kar seveda govori o tedanji dobi kot tudi o nelahkem položaju, v katerem se je Ušeničnik kot mislec znašel.
Knjižni založbi jutro in Branko pa sta ob razstavi predstavili tudi dve izdaji Ušeničnikovih del, ki sta izšli pred kratkim, in sicer Uše-ničnikovo Knjigo o življenju ter Ušeničnikov znani Filozofski slovar. Obe knjigi sta ponatisa izvirnih del, kar daje knjigam še dodaten lesk. Mimogrede: Aleš Ušeničnik je Slovencem dobesedno "ustvaril" filozofski jezik, ki ga dotlej še nismo imeli, in mu to priznavajo vsi, tudi tisti, ki se z njegovim tomističnim modroslovjem ne strinjajo!
Drugi dan simpozija je bil tudi bogat, saj so se na njem z različnimi vidiki Ušeničnikovega teoretskega mišljenja ukvarjali akademik Janko Kos, dr. Tamara Griesser - Pečar, dr. Aleš Gabrič, dr. Tine Hribar, dr. Matija Ogrin, akademik Kajetan Gantar, dr. Branko Klun, dr. Bojan Borstner, dr. Robert Petkovšek, dr. Dean Komel, dr. Bojan Žalec, dr. Avguštin Lah in dr. Anton Jamnik. Že imena samih udeležencev simpozija, med katerimi najdemo cvet današnje slovenske filozofije, so dovolj zgovorna in pričajo, da je bil Ušeničnikov simpozij odličen in bo zato še kako dobrodošel napovedani zbornik s posveta, ki bo v sedanji slovenski čas vnesel nova spoznanja in nova vedenja o Alešu Ušeničniku in njegovi filozofiji.
Mislec, predvsem pa velik človek, kar je bil dr. Aleš U-šeničnik, je ena tistih oseb, ki jih je minuli režim na Slovenskem vztrajno zamolčeval, potisnil v kot in porazno tišino in je zato prav, da Ušeničnika in njegovo vlogo ter pomen spoznajo tudi mladi slovenski rodovi.
Posvetu nismo mogli slediti v celoti, lahko pa zapišemo, da je bila kakovost slišanih esejev in posegov na vrhunski ravni. Skratka: šlo je za strokovno pripravljen posvet, na katerem ni bilo prostora ne za cenene revanšiz-me in seveda ne za znano vedenje, "kot da se pri nas nikdar ne bi ničesar zgodilo". Že dolgo v Ljubljani nismo prisostvovali tako plodnemu, treznemu in predvsem pa zdravemu dialogu različno mislečih o delu in pomenu misleca, ki je seveda sam s svojo mislijo delil takrat in deli tudi danes.
Prav je, da ga spoznamo tudi mi, dr. Aleš Ušeničnik si namreč to več kot le zasluži!
PRVI KONCERTSEZONE GLASBENE MATICE
PRIKAZ ZMOGLJIVOSTI POZAVNE
7
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
8
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
OB TORKIH IN PETKIH OB 18.45
VANDALI POŠKODOVALI TUDI SOLI "PREŠEREN" IN "ZOIS"
TUDI LETOS BODO POSTNI GOVORI PO RADIU TRST A
JOŽE KUNCIC
Spet smo v postnem času. Cerkev nam posebno v tem času priporoča kako resno, versko branje in premišljevanje, če le mogoče branje in premišljevanje božje besede, Sv. pisma in življenjepisov svetnikov. Naš tržaški radio nam že vrsto let posreduje v tem času kake resne in vzgojne govore. Letos nam bo spet govoril jezuitski pater Jože Pucelj iz Ljubljane. Govoril nam bo o verski vzgoji otrok in o uvajanju teh v krščanstvo. Tema se mi zdi zelo važna in aktualna, zlasti še, ker so mnogi naši starši zelo zaposleni v službi in doma in ker imajo tako malo časa za vzgojo otrok.
Nekateri starši mislijo, da je dovolj, če poskrbijo svojim otrokom hrano in obleko ter jih dajo poučiti v svetnih znanostih, da bodo prišli tako lažje do službe. Vse to je gotovopotrebno, ni pa zadostno. Človek nima samo umrljivega telesa, ampak tudi neumrljivo dušo. Zato moramo posvečati tej prvo in glavno skrb. Največjo doto, ki jo lahko starši dajo in zapustijo svojim otrokom, je dobra verska vzgoja. Ta bo njim in njihovim otrokom in, upam si reči, tudi vsej naši družbi, v največjo časno in večno korist.
Pater Jože Pucelj bo govoril ob torkih in ob petkih ob 18.45. Vam vsem, zlasti pa vam mladim staršem, toplo priporočam njegove govore.
TEME POSTNIH GOVOROV
1. Spoštovanje. Uvod. Kaj pomeni otrokova potreba po spoštovanju? Kateri so napačni postopki staršev? Kako pomagamo otroku k samospoštovanju?
2. Gotovost. Kaj povzroča pri otrocih negotovost? Kako posredovati otrokom gotovost?
3. Priznanje. Kaj pomeni otroku dali priznanje? Kdaj otroci čutijo pomanjkanje priznanja? Kaj daje občutek spoštovanja?
4. Ljubezen. Vsi se strinjamo, da otroci potrebujejo veliko ljubezni. Kaj pomeni to konkretno? Kaj ni ljubezen? Kakšne nasvete bi dali staršem?
5. Pohvala. Kaj pomeni za otroka pohvala? Ali otroci potrebujejo pohvalo? Kako naj pohvalim otroka?
6. Disciplina. Kaj razumemo pod besedo disciplina ? Je disciplina pri vzgoji potrebna? Kaj je pri disciplini potrebno?
7. Verska vzgoja. Je verska vzgoja potrebna? Kdo naj versko vzgaja? Kaj nam govori o verski vzgoji Sv. pismo?
8. Verski pogovor z malim otrokom. Kako dojema mali otrok vero? Ali ne bi bilo bolje pustiti, da se otroci, ko
bodo odrasli, sami odločijo za ali proti veri? Kako naj malim otrokom govorimo o Bogu?
9. Verski pogovor z otroki med 7. in 11. letom. Kakšne so značilnosti tega obdobja? Kako govoriti otroku, če nas vpraša, odkod vemo, da Bog obstaja? Kako razložiti otrokom, da je Jezus Bog? Kako razložiti otrokom, kaj so nebesa in pekel?
10. Verski pogovor z otroki med 11. in 13. letom. Kakšne so psihične značilnosti tega obdobja? Kako naj se obnašajo starši? Kako odgovoriti na vprašanje: "Zakaj verujemo?"? Čemu zapovedi? Čemu Cerkev?
11. Molitev. Kako moliti z malim otrokom? Kaj storiti, če otrok noče moliti? Naj bo molitev redna in kdaj? Kaj pa prosilna molitev?
12. Greh in spoved. Kaj je greh? Kako otroku razložiti greh? Kako otroka pripraviti na prvo spoved?
13. Prazniki v družini. Kakšna je vloga praznikov pri vzgoji otrok? Kako praznovali advent in Božič? Kako praznovati postni čas in Veliko noč?
PASTORALNO SREDISCE
POSTNI GOVORI PRI SV. JAKOBU
Slovensko pastoralno središče v Trstu prireja tudi letos niz postnih govorov, ki bodo vsako postno nedeljo (razen pete) ob 16. uri v cerkvi sv. Jakoba. Vernikom bo govoril minorit p. Mirko Ver-šič iz samostana v Piranu. Pred govorom bo križev pot (na tretjo postno nedeljo češčenje sv. Rešnjega Telesa). Na peto postno nedeljo pa govora ne bo pri sv. Jakobu, pač pa bo v sklopu skupnega spokornega bogoslužja, ki bo vedno ob 16. uri pri Novem sv. Antonu. Takrat bo tudi priložnost za velikonočno spoved. Spored in tematike postnih govorov so naslednje:
Prva postna nedelja (9. marca): Moja izkušnja zla.
Druga postna nedelja (16. marca): Moja okrepitev zaupanja.
Tretja postna nedelja (23. marca - češčenje sv. Rešnjega Telesa): Moj delež pri čiščenju svetišča.
Četrta postna nedelja (30. marca): Moja obnova vere.
Peta postna (tiha) nedelja (6. aprila - skupno spokorno bogoslužje pri Novem sv. Antonu): Moj čas se je izte-kel.
Šesta postna (oljčna) nedelja (13. aprila): Moja vloga pri Jezusovem trpljenju.
VANDALSKA DEJANJA SO ZE NADVSE ZASKRBLJUJOČA
NIZ POBUD V OBČINI DEVIN-NABREZINA
110-LETNICA ODKRITJA PEJCE POD KALOM
Konec tedna bo v občini Devin-Nabrežina potekal v znamenju številnih pobud ob 110-letnici odkritja jame Pej-ce pod Kalom (Italijani so ji dali ime Pocala). Vhod v jamo je odkril leta 1893 delovodja v nabrežinskih kamnolomih, v poznejših desetletjih pa so jo raziskovale številne osebnosti (npr. Carlo Mar-chesetti, Raffaello Battaglia). Pejca pod Kalom je v kratkem postala zelo znan kraj za raziskovalce fosilov velikih vretenčarjev (zlasti jamskih medvedov) in sledov prisotnost prazgodovinskega človeka na Krasu. Po daljšem obdobju zatišja se je leta 1998 raziskovanje jame obnovilo pod vodstvom dr. Ruggera Calligarisa, novodobni raziskovalci pa so imeli na voljo neprimerno boljšo tehnologijo. Preučili so geološki vidik jame, ki jo je pred milijoni let oblikovala voda, ugotovili preko 17 metrov debele sedimente, poleg tega pa računajo, da bi v jami lahko bilo tudi tisoč okostnjakov jamskih medvedov.
Ob priložnosti 110-letnice odkritja Pejce pod Kalom prirejajo devinsko-nabrežinska občinska uprava, kulturno združenje EreRemote (slednje deluje od leta 2000 na didaktičnem in znanstvenoraziskovalnem področju) in tržaški naravoslovni muzej pod pokroviteljstvom tržaške pokrajinske uprave niz pobud, ki bodo stekle 7., 8. in 9. t.m. V Kamnarski hiši Iga Grudna bo tako v omenjenih dneh na ogled fotografska razstava, medtem ko se pripravlja tudi videodokumen-tarec, ki opisuje obnovitev izkopavanj v jami. Slednjo bo v nedeljo mogoče obiskati, pripravlja pa se tudi okrogla miza o znanstveni pomembnosti Pejce pod Kalom.
Poleg omenjenih pobud je treba omeniti še dve, ki sta namenjeni v prvi vrsti šolam. Kulturno združenje EreRemote bo v petek, 7. marca, predstavilo dvojezično didaktično preglednico "Od jam do gradišč", ki so jo pri društvu pripravili s sodelovanjem tržaške pokrajine, občine
Devin-Nabrežina in inšpekcije upravne enote za gozdove v Trstu. Preglednica prikazuje pot, ki se začne na na-brežinskem glavnem trgu, sledi železniškemu viaduktu, privede do Pejce pod Kalom, drugih bližnjih jam (jama Antonella, Markovo brezno), previsa na Caharijevem Svetu, Lisičje luknje, breže pri Slivnem, kali v bližini vasi in breže v Vižovljah.
Vedno 7. marca bosta predstavljena tudi Vodnik po učni poti Nabrežina ter delovni zvezek, ki sta rezultat interdisciplinarne raziskave učencev in profesorjev nižje srednje šole Igo Gruden iz Nabrežine. Raziskava je obravnavala vse zgodovinske, geografske, naravoslovne, arhitektonske in ekonomske značilnosti Nabrežine. Vodnik in zvezek sta namenjena predvsem študentom, ki bi radi obiskali Nabrežino. Poleg tega šola Igo Gruden nudi tudi možnost ogleda zanimivega videoposnetka o učni poti (avtorje prof. Pino Rudež).
KLUB PRIJATELJSTVA
PREDPUSTNA ZABAVA
Tudi starejši se radi razvedrimo in poveselimo. Zato je Klub prijateljstva priredil na predpustni četrtek, 27. februarja, zabavni sestanek. Okrog mize, obložene z za pustovanje primernimi dobrotami, se nas je zbralo kar lepo število. Pa ne samo starejših, tudi kak mlajši se nam je pridružil.
Tudi naš harmonikar Dean Rebecchi je mlad in živahen. S poskočnimi melodijami nas je spravil v dobro voljo in nekaterim celo privzdignil pete, da so zaplesali. Ob njegovi spremljavi smo tudi zapeli nekaj znanih slovenskih pesmi. Pošteno smo se nasmejali ob pripovedovanju smešnic, ki so jih povedali prisotni. Nekatere so bile seveda izmišljene, nekatere pa vzete iz resničnega življenja in osebnih doživetij. Prav te so izzvale največ smeha.
Srečanje je spretno vodil Ivan Buzečan. Pogrešali smo nekaj rednih članov in obiskovalcev, ker jih je gripa priklenila na dom. Razšli smo se dobre volje s pozdravom: Na svidenje!
—	 N M
"Podvigi" doslej še neznanih vandalov, ki so od srede januarja do danes terjali že veliko materialne škode, so že nadvse zaskrbljujoči. V javnosti si utira pot mnenje, da gre za vedno ene in iste storilce, ki se s svojimi dejanji poleg vsega drugega očitno želijo posmehovati silam javnega reda in preiskovalcem, ki jim doslej še niso prišli na sled.
Zadnji žrtvi vandalskega divjanja sta bili dve slovenski šoli - licej France Prešeren in trgovski tehnični zavod Žiga Zois, ki so ju neznanci obiskali sredi prejšnjega tedna. Povzročena škoda je precejšnja, čeprav zlikovcem ni uspelo odpreti blagajn, vendar pouk zaradi tega ni trpel: vandali so se namreč lotili v glavnem ravnateljskih in tajniških pisarn, medtem ko se učilnic v glavnem niso dotaknili (prava sreča, saj je v njih večje število računalnikov). Seveda pa bolj kot materialna škoda je tu pomemben predvsem psihološki vpliv dejstva, da je nekdo vdrl v poslopje, kjer ti deluješ.
Že skoraj dva meseca vandali ne dajejo miru Tržačanom. Zlasti so na udaru šole in vrtci, od katerih je že dvajset prejelo obisk nezaželenih gostov. Sicer pa so neznanci kar trikrat vdrli na škedenjsko pokopališče ter poškodovali in oskrunili grobove, poleg tega pa so poškodovali kakih
80 avtomobilov v tržaškem mestnem središču. Mnogi menijo, da so pripadniki iste skupine vandalov odgovorni za fizični napad brez razloga na osamljeno dekle pred mesecem dni v ulici Felice Venezian.
Upati je, da bodo povzročitelje vseh teh vlomov in napadov kmalu prijeli in da bodo neznanci postali znani. Takrat bomo - upamo - tudi izvedeli za njihove resnične razloge. No, kakršnikoli naj bodo ti razlogi, je to znak, da v Trstu (ki je v primerjavi z nekaterimi drugimi sorodno < velikimi mesti sorazmerno i miren kraj) nekaj ne gre.
TRŽAŠKA
SSG / PREMIERA OTROŠKE IGRE
OTROCI ZASANJALI OB SLADKIH PRAVLJIČNIH SANJAH
S POKRAJINSKEGA OBČNEGA ZBORA SZSO-TS
POSKRBETI ZA TESNEJŠE STIKE MED POSAMEZNIMI ENOTAMI
OBVESTILA
PO TOVANJE Z Novim glasom. Vabimo Vas na potovanje v Provanso v južno Francijo od 22. do 30. aprila 2003. Informacije in vpisovanje na uredništvih v Gorici (0481 533177) in Trstu (040 365473).
DUHOVSKA ZVEZA prireja 25. aprila tradicionalno enodnevno romanje, tokrat k sv. Jožefu v Celje. Sv. maša bo ob
11.	uri, maševal in pridigal pa bo msgr. dr. Anton Stres, mariborski pomožni škof. Zbirališče ob vznožju cerkve ob 10.30, nakar se bomo skupno napotili k svetišču. Informacije in vpisi pri slovenskih duhovnikih.
SDDJAKA Štoka - Mladinska skupina v sodelovanju z Rajonskim svetom za Zahodni Kras vabi ob praznovanju Dneva žena na ponovitev igre Jeana Tardieua Zaljubljenca v podzemeljski železnici v režiji Gregorja Geča (glasba Aljoša Saksida), ki bo v nedeljo, 9. marca, ob 20. uri v Kulturnem domu na Proseku. Prisotne ženske bodo deležne posebne pozornosti!
SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca v Trstu toplo vabi k uri molitve za duhovne poklice z mašo, ki bo v ponedeljek, 10. marca, ob 18. uri v barkovljanski cerkvi.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev vabi v ponedeljek, 10. marca, na predstavitev knjige Gorazda Bajca Iz nevidnega na plan. Slovenski primorski liberalni narodnjaki v emigraciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misij v Sloveniji. Večer bo v Peterlinovi dvorani, ulica Doni-zetti 3, z začetkom ob 20.30.
TRŽAŠKA ŠKOFIJSKA Karitas prireja tečaj, namenjen prostovoljcem in operaterjem. Prvo srečanje bo v torek, 11. marca, ko bo preda-
val Tarcisio Barbo. Srečanje bo na sedežu tržaške Karitas, ulica Cavana 15 ob 18. uri.
KROŽEK VIRGIL Šček prireja v sredo, 12. marca, ob 19. uri srečanje s podpredsednikom Evropske konvencije Lojzetom Peterletom. Srečanje bo na sedežu Slovenske skupnosti, ul. Gallina 5 v Trstu.
NARODNAIN študijska knjižnica išče knjižničarko/knjižničarja. Potrebni pogoji: ustrezna univerzitetna izobrazba in strokovno znanje, obvladanje slovenskega jezika. Delovna pogodba je začasna, vendar z možnostjo podaljšanja. Prijava z osebnimi podatki in potrdili se odda v zaprti kuverti v pisarno Narodne in študijske knjižnice v Trstu v ulici sv. Frančiška 20/I do petka, 7. marca 2003.
DAROVI
OB SREČOLOVU, ki ga je pripravil cerkveni pevski zbor v Rojanu ob Prešernovi proslavi v Marijinem domu, se je nabralo 260,00 € za misijonarko uršulinko Zoro Škerlj, ki deluje v Botsvani. Iskrena zahvala gre Zadružni kraški banki ter podjetju Cremcaf-fe' za dobrohotno pomoč.
ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu daruje Milica Guštinčič Čač 48,00; N.N. daruje 10,00 6.
ZA SLOVENSKE misijonarje darujejo šolske sestre iz Boršta 10,00 e.
ZA KATOLIŠKI tisk darujejo šolske sestre iz Boršta 10,00 fr.
ZA MISIJONARJE Marijine uslužbence, ki delujejo v Indiji, daruje Franc Saksida ob prodaji znamk 150,00 €.
ZA MISIJONARJA Ernesta Saksido, Brazilija, daruje N.N. 1.000,00 fr.
ZA MISIJONARJA Lojzeta Letonjo, ki deluje v Sibirji, daruje N. N. iz Mačkovelj 10,00 fr.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE
BARICCOV "DEVETSTO" PETDESETIČ NA ODRU
Tržaško pokrajinsko vodstvo Slovenske zamejske skavtske organizacije je sklicalo drugič svoj občni zbor za petek, 21. februarja, v prostorih glavnega tržaškega sedeža v ul. Risorta, ker je bil občni zbor v prvem sklicu nesklepčen zaradi prenizkega števila udeležencev. Tokrat pa se je vabilu odzvalo lepo število voditeljev, pripravnikov in pomočnikov.
Prvi del občnega zbora je skupnost voditeljev posvetila predvsem debati o vzrokih, ki so privedli do tega, da se večina ni udeležila prvega sklica občnega zbora: ali je občni ''bor preveč birokratičen in premalo zanimiv? Ali čutijo voditelji organizacijo kot celoto daleč in se v glavnem posvečajo svojim enotam na teritoriju? Po notranji diskusiji je prišlo do skupne konfrontacije: voditelji, pripravniki in pomočniki so se tako usedli za 'sto mizo, zapeli skavstko pesem in zmolili skavtsko mo-
litev. Nato sta bila izvoljena predsednik občnega zbora j (Očarljivi leopard - Paolo Biancuzzi) in zapisničarka (Glasna lisica - Sara Semec). Načelnika Prizadevna puma (Katja Volpi) in Močni netopir (Jordan Pisani) sta v svojem poročilu podala obračun preteklega leta in podčrtala predvsem pomembnost voditeljeve odgovornosti. Blagajničar Super-lativni volk (Martin Rustja) pa je voditelje spodbudil k načrtovanju projektov, za katere se lahko dobijo fondi in ki bi nedvomno obogatili ponudbo članom. Cerkveni asistent Tone Bedenčič je v svojem poročilu izrazil željo, da bi po 28 letih spremljanja skavtske dejavnosti njegovo mesto
prevzel nov duhovnik. Ker pa se ni nihče drug javil za to funkcijo, je svojo kandidaturo potrdil in bil naknadno tudi izvoljen. Tajnik Zviti leopard (Štefan Pahor), ki je s tem občnim zborom zaključil svoj mandat, je izpostavil težavnost tajniškega dela, ki jemlje precej časa. Švoj mandat je zaključil tudi gospodar Vztrajni galeb (Martin Sosič), ki je v zadnjih letih opazil, da se člani manj poslužujejo skupne imovine, sicer verjetno zaradi tega, ker so si posamezne enote priskrbele svojo. Po krajši debati je sledilo še poročilo stegovodij, ki so opisali delovanje v posameznih enotah. Ob koncu so sledile še volitve: za blagajnika je bil
potrjen Superlativni volk (Martin Rustja), za cerkvenega asistenta pa Tone Be-denčič. Mesto tajnika je prevzel Vztrajni galeb (Martin Sosič), mesto gospodarja pa ostaja trenutno še prazno in je občni zbor podelil nalogo pokrajinskemu vodstvu, da poskrbi za to mesto.
Med občnim zborom so se ob posameznih poročilih razvile krajše debate, iz katerih je izšlo predvsem dejstvo, da organizacija usmerja svoje moči v delovanje po stegih in nekoliko opušča stike med posameznimi enotami. Nekateri so zato bili mnenja, da se skuša vsekakor obdržati delovanje po stegih, a da se pospeši in poskrbi tudi za tesnejše stike med posameznimi teritorialnimi enotami, tako da bo lahko vsakdo razvil občutek, da pripada eni sami organizaciji, ki se razteza od Štever-jana do Milj.
(JC)
IVA KORŠIČ
Slovensko stalno gledališče že od nekdaj v vsaki sezoni razdaja del svojih ustvarjalnih moči najmlajšim gledalcem. Tudi letos ni pozabilo nanje in je izbralo njim posvečeno igrico ter jo premierno postavilo na oder v Fin-žgarjevem domu na Opčinah, v četrtek, 27. februarja, v dopoldanskih urah. Na ogled je povabilo tamkajšnje malčke iz vrtca in osnovnošolske otroke.
Iz brezmejne pravljične skrinjice je tokrat izbrskalo pravljico Jirija Strede Pravljične sanje in jo zaupalo režijski roki Katje Pegan, ki se je že večkrat izkazala kot iznajdljiva, nežna voditeljica otroških iger. Naj se spomnimo le na njeno postavitev )az in ti, ma-
li	medo, ki so jo z velikim odobravanjem sprejeli otroci, odrasli in kritiki.
V	Pravljičnih sanjah je avtor povezal med seboj dve znani klasični pravljici, Rdečo kapico in Kraljično na zrnu graha, in ju prepustil pripovedi dveh pripovedovalcev, ki sta hkrati še sama protagonista in lutki med lutkami. Matjaž Loboda je dano besedilo priredil, v režiserkini obdelavi pa se je le-to spremenilo v lepo, z domišljijo in nežnostjo prepojeno igrico, v kateri so zabrisane vse hude sledi. Rdeča kapica se prav nič ne boji volka, lovec pa kosmato mrcino spremeni v krotkega in ubogljivega volčjaka. V drugi pravljici pa si vsi želijo le veliko ljubezni in mnogo razigranih otroči-
FOTO KROMA
čkov, ki naj poživijo dvor.
Predstava bo lahko dopotovala do vsakega vrtca in šole, saj ji je scenograf Marjan Kravos izdelal majhen, funkcionalen oder v mehkih mavričnih barvah z zlatim sončecem, ki ga temni oblak ne more zakriti, ker ga otroci s svojim pihanjem prepodijo. Malo preprosto scensko prizorišče bo brez težav stalo tudi v učilnicah. Tako bo igrica zaživela prav med otroki, ki morajo biti soustvarjalci pravljičnih dogodkov. Mali openski gledalci so se takoj znašli v vrtincu odrskega dogajanja in se živahno vpletli vanj, tudi po zaslugi obeh igralcev, Aleša Kolarja, predvsem pa Nikle Petruške Panizon, ki se je z bliskovito iskrivostjo spreminjala v do-
deljene vloge in se z gibčnimi kretnjami pojavljala zdaj tu, zdaj tam in vzbujala radovednost otrok, še posebno, ko je brskala po sanjar-nici in iskala v njej najprimernejšo pravljico. Pri tem so ji bile gotovo v veliko oporo pretekle izkušnje, nabrane v otroških uprizoritvah. Igriv ton je celoti dal tudi glasbenik Mirko Vuksanovič, ki je songe opremil z lahkotno glasbeno podlago, tako da je razbremenila njihovo togost. Veliko nalogo je opravila Marija Vidau, ki je igralca oblekla v snežno beli pidžami, srčkanim, privlačnim, v Ljubljani, v ateljeju Zajec izdelanim lutkam pa skrbno sešila oblekice iz pisanega, natančno izbranega blaga. Opozoriti je treba tudi na veliko
masko, simpatično volčjo glavo z roza pentljo med ušesi, in dolgim, iz ust molečim jezikom, ki je tako zabavala malo občinstvo, ko jo je Kolar duhovito nosil v vlogi volka. Lektor Jože Faganel pa je s svojimi jezikovnimi opazkami pazil, da so besede pravilno zazvenele iz ust igralcev in da otroci ne bodo nobene preslišali.
Predstava je s svojo svežino čudovit uvod v pomladni čas in upati je, da bo s Tržaškega čim prej poromala tudi na Goriško in v Benečijo ter tako s svojo neposredno ljubkostjo in željo po dobrem in lepem razvedrila otroška lica in spet v otroški, zasanjani svet povedla tudi njihove odrasle spremljevalce.
V	soboto, 15. marca, bo ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu petdeseta ponovitev monodrame Devetsto, ki jo
SY|>ltnKIJ
Baricco
je po knjižnem delu italijanskega pisatelja Alessandra Baricca režiral Marko Sosič, uprizarja pa jo igralec ansambla Slovenskega stalnega gledališča Janko Petrovec. Predstava je doživela premiero ob koncu sezone 1999/
2000 v sodelovanju med SSG, Primorskim poletnim festivalom in Avditorijem Portorož v piranskem gledališču Tartini, nato pa je bila še ponovljena v Izoli, Trstu, Gorici, Tržiču, Tolminu, Umagu, Mariboru, Ptuju, Šentjanžu v Rožu, Kopru in v drugih krajih. Predstava je še vedno del repertoarja SSG in bo tako, kot že rečeno, doživela svojo petdeseto ponovitev v soboto, 15. t.m., v Kulturnem domu.
Rezervacije sprejemajo od srede, 12. marca, na blagajni SSG, telefonska številka 040 362542 ali na brezplačni telefonski številki 800 214302.
9
ČETRTEK,
6 . MARCA 2003
NOVI GLAS / ŠT. 9 2003
I \ lil
V PETEK V GORICI
BRALNI PROJEKT / KO PRAVLJICE OŽIVIJO
V TELOVADNICI NA DREVOREDU
VELIKO PRIČAKOVANJE ZA PRODIJEV OBISK
10
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
V	Gorici vlada veliko pričakovanje na obisk predsednika evropske komisije Romana Prodija, ki je predviden za petek, 7. marca.
Ugledni gost je v zadnjih časih vse bolj prisoten na straneh krajevnega časopisja zaradi svojih naklonjenih misli in izjav glede prihodnosti dveh Goric ob italijansko-slo-venski meji in je trdno prepričan v to, da stojimo pred epohalno spremembo, saj se bo prihodnje leto, s pristopom vzhodnih evropskih držav (med njimi Slovenije) Evropski uniji, naredil odločilen korak na poti mirnega in demokratičnega poenotenja in združevanja stare celine. To bo po njegovem mnenju bistveno pripomoglo k temu, da se bodo začele celiti rane,
ki jih je Evropi prizadelo 20. stoletje s svojimi ideologijami in železno zaveso.
Take in podobne misli bo predsednik evropske vlade potrdil in poglobil na obisku Gorice v petek, 7. marca, ko bo ob 18.30 v gledališču Verdi na Korzu Italija skupno z goriškim županom Vitto-riom Brancatijem, novogoriškim županom Mirkom Brulcem in županom mestne občine Sempeter-Vrtojba Draganom Valenčičem poudaril veliki simbolični pomen dialoga in sodelovanja na Goriškem. Omenimo, da je visoki politični predstavnik obljubil svojo prisotnost tudi 1. maja 2004, ko bo uradno padla meja med Slovenijo in Italijo.
Z OBČINSKE SEJE V ŠTEVERJANU
TEŽAVE BRIŠKE OBČINE
V	ponedeljek, 17. februarja, je potekala v sejni dvorani občinske hiše v Steverjanu seja občinskega sveta. Na sporedu so bili odobritev proračuna za tekoče leto, poročilo za predvideni programski načrt ter odobritev proračuna za triletje 2003-2005. Zadnja točka se je osredotočila na zakonski odloki št. 285/1992, in sicer na odobritev prošnje za razvrstitev del medobčinske ceste Krmin-Steverjan, ki teče v občini Števerjan, med pokrajinske ceste.
Zaradi novih poverjenih nalog javnim upravam, na podlagi v to usmerjenega deželnega zakona, se je z letom 1998 začelo nujno druženje med manjšimi občinami oz. konzorciji za izboljšanje določenih storitev. V nasprotnem primeru bi občinska u-prava ne mogla razpolagati z določenimi javnimi prispevki. Tako za občino Števerjan skrbi za izterjevanje davkov Združenje občin s sedežem v Krminu, za vzdrževanje vodovoda in pobiranje smeti konzorcij A.M.I., občinskega redarja imajo skupnega z občino Sovodnje, za javno razsvetljavo skrbi podjetje SO.-L.E., glede občinskega tajnika pa obstaja konvencija z občino Dolenje.
Glede tega je sam župan Hadrijan Corsi podčrtal dejstvo, da se pišejo manjšim javnim upravam, kot je štever-janska, kratke ure, če gremo po tej poti naprej. Po eni strani se moraš pri izvrševanju določenih storitev združevati z drugimi javnimi upravami, sicer si prikrajšan pri dodeljevanju sredstev; po drugi strani pa to upravam vedno bolj otežkoča opravičitev celotnega števila lastne delovne moči.
Števerjanska občinska u-prava ne namerava povišati
za tekoče leto nobenega davka. Količnik davka ICI ostaja torej nespremenjen, 6 pro mil. Zupan Corsi je podčrtal, da je Števerjan pretežno kmečka občina in dohodek, ki izvira iz tega davka, je jasno skoraj ničen. Krivičen je sistem, ki pri dodeljevanju javnih sredstev ne upošteva tega parametra, včasih je vpliv celo nasproten, in pri tem so prav uprave hribovitega območja precej osredotočene in prikrajšane.
Stroške je bilo potrebno uravnovesiti predvsem na podlagi zagotovljenih dohodkov, ne pa na podlagi dejanskih potreb. Ena izmed nujnih potreb je obnova občinskega vodovoda skoraj v celoti, za kateri strošek zadostuje pribl. 2,5 milijonov evrov. Občinska uprava ni v stanju ponovnih zadolžitev prav zaradi premajhnih prilivov v občinske blagajne, poleg že seveda obstoječih zadolžitev. Zupan vsekakor meni, da bodo imele v bodoče števerjanska in njej podobne stvarnosti vedno večje težave za izvrševanje lastnih in poverjenih funkcij, saj so občinski dohodki in nakazila dežele ter države nezadostni, da bi krili realne potrebe proračuna.
Stanje števerjanske občinske blagajne je nedvomno "revno", a poleg vseh težav zdravo in to je nedvomno najboljša novica. Ožji odbor, z županom na čelu, čaka težka naloga pri iskanju vseh možnih pozitivnih in vplivnih poti v prid celotne števerjanske skupnosti.
Občinski svetovalci so ob koncu složno čestitali županu ob imenovanju za predsednika v novo nastali Gorski skupnosti briško-beneškega področja.
-----------MD
RADODARNA, A NEOMAJNA VILA DUDOSNEDKA
V veliko veselje malčkov iz vrtcev se nadaljuje bralni načrt, ki se vije že drugič skozi šolsko leto pod radovednost vzbujajočim naslovom Ko pravljice oživijo. Kot smo že pisali v jeseni, ob prvem pravljičnem srečanju, je predlagateljica in izvajalka te vsestransko koristne pobude, ki vključuje poleg spoznavanja novega besedišča raznovrstne učne dejavnosti, od likovnih do glasbeno-gibal-nih, izkušena odrska znanka, učiteljica Majda Zavadlav.
DRUŽINSKO PUSTOVANJE SD SONČNICA
Po Muci Copatarici je sedaj na vrsti pravljica Medvedek Vile Dudosnedke, ki sta jo napisala Barbel Spathelf in Susanne Szesny. Majda se je kot mala deklica Katarina, ki se nikakor ne more ločiti od svoje zlate dudice, pojavila v vrtcu v Štandrežu in Števerjan u, za tem pa se je v ponedeljek, 24. februarja, ustavila v pevmskem, kjer jo je dočakala lepa skupina otrok, čeprav jih je nekaj bilo odsotnih zaradi bolezni. Otroci so se zbrali v prijetni igralnici; tudi na njenih stenah visijo živobarvne risbice, ki pričajo o raznolikosti obravnavanega med učnimi urami in o pridnih, navdušenih risarjih.
Majda je v šolskem pre-dpasničku in z veliko rožnato pentljico v laseh takoj vzpostavila prijateljski stik z otroki, ki so se še dobro spomnili, kaj je zahtevala skrbna muca, in jih kot vselej z
veliko živahnostjo in pravo igralsko vživetostjo presenetila z vlogami pripovedovalke, mame, vile in na dudo navezane punčke Katarine, ki se je neke noči le opogumila in podarila svojo dudo Vili Dudosnedki, v zameno pa dobila v dar medvedka. V živo pripoved je neprenehoma vpletala tudi otroke in tako trdno zadržala njihovo pozornost. Sporočilo pravljične pripovedi je bilo dovolj zgovorno za vse malčke, ki so ob koncu stisnili k sebi svoje medvedke in z Majdo ter učiteljicama zapeli in zaplesali nekaj hudomušnih pesmic o priljubljenem kosmatincu.
Ob pravljici bodo v prihodnjih dneh uživali še otroci ostalih vrtcev goriškega ravnateljstva. Vsi pa bodo kot domačo nalogo še sami pripovedovali staršem o mali Katarini in čarobni vili.
' IK
SODELOVANJE OB MEJI
SREČANJE SVETOVALCEV V SOLKANU
Sredi februarja je bilo na povabilo Krajevne skupnosti Solkan srečanje med tamkajšnjimi člani sveta in svetovalci rajona Sveta Gora-Placu-ta. Poleg predsednika Verze-gnassija sta se srečanja udeležila člana Slvoenske skupnosti Niko Klanjšček in Miloš Čotar, odgovorna za čezmejno sodelovanje, ter štirje drugi svetovalci. Na drugi strani so se predstavili člani nove krajevne skupnosti s predsednico gospo prof. Darinko Kozinc na čelu. Vsi sedanji člani so novi in prvič v tovrstnem organu. V pogovorih je prišlo do izraza njihovo zadovoljstvo, da so postali člani sveta, in občutili je bilo, da se bodo s pravim zagonom lotili svojih nalog. Pogovori so tekli o programih dela na eni in drugi strani, predvsem
pa o sodelovanju in skupnem načrtovanju. Vsi prisotni so bili prepričani, da lahko prav organi, kot so krajevna skupnost oziroma rajonski sveti, postavijo temelje in zgled za življenje brez meja. V tem smislu imajo gotovo pomembno vlogo športno-razvedril-ne pobude in zabave, ki so velikokrat v "pristojnosti" lokalnih skupnosti. Ena od teh je že ustaljena in že tako rekoč na vratih. To je spomladanski pohod Treh mostov v organizaciji goriških mestnih svetov Sveta Gora-Placuta, Pevma-Štmaver ter KS Solkan.
Uradnemu delu večera je sledil manj formalni del, v katerem so si svetovalci z žlahtno briško kapljico nazdravili za uspešno in plodno prihodnje delo.
—	MČ
Kol pustna tradicija zapoveduje, je praznično in veselo razpoloženje v nedeljo popoldne zajelo tudi številne slovenske družine v mestu. Množica malih in velikih mask je preplavila telovadnico na Drevoredu, ki jo je SD Sončnica za to priložnost spremenila v veliko zabavišče. V središču je seveda bila osemde-setglava pisana druščina o-trok, ki so se razigrano podi-
li, plesali in zabavali po telovadnici. Pustno razpoloženje je zajelo tudi prav tako številno množico odraslih, ki so v ritmih valčkov in polk, pa tudi sirtakija, kavbojskih plesov in asereje' primerno proslavili najbolj razposajeni čas v letu. K lepemu vzdušju so prispevale tudi pustne dobrote na mizah, od "štravb" do pršuta in vsakovrstnih kapljic.
—— HO
NOVE ZADOLŽITVE ODBORNIKOV PRI SONČNICI
Novoizvoljeni odborniki, ki so jih imenovali člani Skupnosti družin Sončnica na januarskem občnem zboru, so se zbrali na prvi seji dne 18. februarja in si porazdelili funkcije za naslednje triletje. Skupnost bo še naprej vodila predsednica Mirjam Bratina, ki ji bo stal ob strani kot podpredsednik Marko Ter-čič. Blagajnik in gospodar
bosta Mauro Leban in Ani Saksida, tajniške posle bo opravljal Andrej Fajt, zapisnik pa bo vodila Mojca Ter-čič. Odgovoren za stike z javnostjo bo Aleš Figelj, ostali odbornici Paola Bertolini in Emanuela Mažgon pa bosta v vsesplošno pomoč ostalim po potrebi. Tudi nadzorni odbor je izvolil svojega predsednika. Potrjen je bil Andrej Vogrič, ostala dva člana sta Goran Rustja in Vivijana Jarc. (HD)
NA VRHU SV. MIHAELA
ZLATOPOROCENCA JELKA IN IVAN PETEAN
Dva tedna po objavi članka objavljamo tudi fotografijo zlatoporočencev Jelke in Ivana s Peči, ki sta 50 let po začetku svoje skupne poti ponovila svoj trikratni "da" pred oltarjem v nevestini fari na Vrhu
sv. Mihaela. Praznik je združil številne sorodnike in prijatelje iz okoliških krajev, ki so zlato-poročencem čestitala in jima zaželela veliko zdravja in veselja. Tem željam se pridružuje tudi naše uredništvo.
GORIŠKI VRTI L) AK
GLASBENO
POPOTOVANJE
Goriški vrtiljak je svoje abonente v Abonmaju za mlade, petošolce in srednješolce ? Goriškega sredi februarja v veliki dvorani KC Bratuž povabil na glasbeno popotovanje po širnih daljavah. V goste so prišli glasbeniki, ki delujejo v Ljubljani, sicer pa so po rodu iz raznih krajev in imajo med sabo kitarista in pevca iz Avstrije, izvrstnega izvedenca za irsko glasbeno tradicijo. Vodja instrumentalne petčlanske'skupine, ki jo druži glasbeni projekt Etno klarinetno, namenjen šolski mladini, je Andrej Zupan, akademik glasbeni specia-list-klarinetist oz. prvi klarinet ljubljanske opere. V slabi uri trajojočem nastopu so Andrej Zupan s svojim klarinetom, Agim Brizani (tolkala), Žarko Vujinovič (harmonika), Zlatko Magdevski (kontrabas) in Manfred Sumper (kitara) pospremili mlade poslušalce na kar se da razgibano glasbeno potepanje, ki se je začelo z venčkom prekmurskih pesmi, poskočnim potrkanim plesom in znano ljudsko Kje so moje rožice, se nadaljevalo v Makedoniji s kolom, ljudskim skupinskim plesom, in v Srbiji z narodnim plesom, čočkom. Za tem so se poslušalci znašli v Irski, Rusiji, Slovaški, Grčiji s "hudomušno" glasbo po naročilu, v Izraelu in Madžarski. Konec pa je spet razgibalo makedonsko kolo.
Učenci so se kaj kmalu razživeli in z ritmičnim ploskanjem spremljali melodije.
DRAMSKI ODSEK PD STANDREZ V STEVERJANU
KAPLAN MARTIN ČEDERMAC V POČASTITEV VELIKEGA PREŠERNA
IVA KORSIC
Slovensko katoliško prosvetno društvo F. B. Sedej iz Števerjana je letos želelo nekoliko drugače proslaviti Dan slovenske kulture. Namesto tradicionalnih zborovskih nastopov, glasbenih intermez-zov, recitacij pesniških ali proznih odlomkov in nepogrešljivega priložnostnega go-vora so se člani društva odločili za gledališko predstavo, tako, ki bi s svojo jasno, kleno, narodnostno, kulturno in ne nazadnje srčno sporočilnostjo ne potrebovala nobenih dodatnih besed, s katerimi so včasih poslušalci že prenasičeni.
Kot naročena, ima vse te značilnosti Grabnarjeva dra-matizicija Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca, ki so jo v lanski sezoni z izrednim uspehom uprizorili člani Dramskega odseka PD Standrež v tankočutnem režijskem branju Emila Aberška in ob strokovni pomoči Janeza Starine.
Natančno naštudirana predstava s prepričljivo izpeljanimi vlogami (naslovno doživeto igra Božidar Tabaj) je naštela že nad petnajst ponovitev, tu pri nas in na gostovanjih po Sloveniji. Na Pre-
FO TO HllMHACA
šernov dan, 8. februarja, so jo čudovito sprejeli gledalci v Desklah, 15. februarja pa so z njo štandreški igralci do solz ganili občinstvo v Braniku. V soboto, 15. t. m., jo bodo ponovili v Savljah, v tamkajšnjem ljubiteljskem gledališkem abonmajskem programu, ki ga pripravlja KPD Sav-Ije-Kleče, in tako vrnili društvu obisk v Štandrežu.
Čeprav se števerjanska publika v petek, 28. t. m., ni v polnem številu odzvala povabilu domačega društva, so
prisotni zelo pozorno spremljali intenzivnost dramatičnega dogajanja in vneto zaploskali štandreškim izvajalcem, med katerimi sta bila tudi dva Steverjanca; eden izmed njiju, Simon Komjanc, je kot kaplan Skubin, pred kratkim vskočil v igro, a se takoj ubrano priključil ostalim.
Naj omenimo še, da so štandreški igralci v tem času zelo aktivni, saj si njihova go-stovanja z različnimi dramskimi deli sledijo kot na tekočem traku. S svojo najnovejšo uspešnico, komedijo Daria Fo-ja Tat... a koristen, so mladi igralci 23. februarja razveseli I i gledalce v Vrbju pri Žalcu blizu Celja, v nedeljo, 16. t. m., jo bodo odigrali v Mačkoljah, 23. t. m. pa v Dekanih pri Kopru.
Tudi naš edinstveni komedijantski par, Majda Zavadlav in Božidar Tabaj, se je spet pojavil na odrskih deskah: v soboto, 22. februarja, je v Jamljah, v dvorani domačega društva Kremenjak, poživil večer z enodejankama Tata vse ve in Čudna bolezen ter veselo pozabaval zbrano občinstvo.
IN MEMORIAM
EMIL
DOKTORIČ
V visoki starosti 91 let je prejšnji teden v Gorici umrl prof. Emil Doktorič, znana in popularna figura med gori-škimi Slovenci. Več kot pol stoletja je pokojnik tako v šoli kot v širši slovenski goriški družbi in to brez formalnih ali drugih predznakov in etiket pomenil simpatično osebnost Goričana, ki je vedno z optimiznom gledal naprej.
Emil Doktorič se je rodil 10. julija 1911 v Prvačini na Vipavskem. Med prvo svetovno vojno se je družina preselila v Trst in se tako izognila raznim begunskim taboriščem po nekdanji habsburški monarhiji. Kasneje je študiral leposlovje na univerzi v Padovi. Med drugo svetovno' vojno pa je bil več časa v službi italijanske vojske v Abesiniji.
Emil Doktorič je po drugi svetovni vojni dolga leta poučeval italijanščino na gori-ških slovenskih srednjih šolah. Sam sem ga imel kako leto za profesorja na nižji srednji šoli in ga ohranil v lepem spominu. Kasneje se je 'upokojil in se predvsem posvečal fotografiji in planinstvu, ki sta bila njegova velika ljubezen. Pred leti je občasno pel tudi v travniškem zboru. Poročil se je z Maro Ozebek. Imela sta dva otroka, Aleša in Vido.
i
Ob 90-letnici so mu pripravili v prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž zanimivo fotografsko razstavo, ki je bila kot nekak njegov življenjski prerez, obenem pa tudi verna slika našega goriškega življenja. Sele zadnji čas je nekoliko bolehal, kar je potem bilo zanj usodno.
Pogrebni obred je bil v goriški cerkvi sv. Ivana. Vodil ga je msgr. Cvetko Žbogar, so-maševala sta še msgr. Oskar Simčič in g. Karlo Bolčina. Na koru je pel zbor Mirko Filej. V svojih spominskih besedah o pokojniku je g. Žbogar poudaril razne vrline pokojnika in zlasti njegovo zavzetost za družino.
Svojcem izrekamo naše iskreno sožalje.
—— AB
OB 50-LETNICI SMRTI
V SPOMIN DUHOVNIKU PETRU BUTKOVIČU
lOZE MARKUZA
Duhovnik Peter Butkovič (22.2.1888-27.2.1953) je kot župnik v Zgoniku od 1922 do 1930 zapustil v tej župniji lep zgled požrtvovalnega, dobrosrčnega, narodno-zavedne-ga, pobožnega in kulturnega pokončnega moža.
Ob 50-letnici njegove smrti je prav, da se ga spomnimo tudi s temi hvaležnimi vrsticami.
V zgoniško župnijo je prišel 30. septembra I922 na praznik sv. Mihaela nadangela, župnijskega zavetnika. Prav ta dan so slovesno blagoslovili nov oltar Jezusovega Srca z novim kipom, katerega je dal postaviti prejšnji župnik Bogumil Nemec, (ki je kot komenski dekan leta 1931 postal žrtev fašističnega nasilja) in pa ustoličenje novega župnika.
Za zgoniško cerkev je oskrbel štiri kipe: sv. Petra, sv. Pavla, sv. Antona Padovanske-ga in sv. Jožefa. Na slovesno blagoslovitev kipov sv. Petra in Pavla je povabil svojega prijatelja pisatelja Franca Šaleškega Finžgarja, ki je s trid-nevnico 13.-16. marca 1925 pripravil to slovesnost. Nekaj let pozneje pa je poskrbel še
za manjši kip sv. Terezije Deteta Jezusa. Za to priložnost je opravil devetdnevnico 1. -9. junija 1928.
Župnik Peter Butkovič je rad vabil v župnijo slovenske pisatelje?, pesnike in kulturnike. Med temi so bili Franc Šaleški Finžgar, Joža Lovrenčič, Ivan Pregelj in Vinko Vodopivec ter drugi. Zato je imel tudi težave s takratnimi oblastmi. Zelo ga je prizadel nameren požig vaške šole, ki ga je izvedla slovenska zarotniška organizacija "Borba" in so zato župnika tudi zasliševali. Tudi ostra zima leta 1929 je pripomogla k poslabšanju njegovega zdravja in se je zato umaknil na Ravnico nad Grgarjem. S 1. junijem 1930 je končal svoje pomembno duhovniško in vzgojiteljsko delo v Zgoniku.
Starejši vaščani se še spomnijo njegovih priprav na prvo sv. obhajilo, procesij in birmo-vanj, ko je prišel birmovat ; nadškof Fr. B. Sedej. V cerkvi in zakristiji je dal postaviti lesen pod, da ne bi pozimi preveč zeblo, ter tudi drugače kot skrben gospodar in oskrbnik je urejal zgoniško župnijo. Njegovo ime naj živi v hvaležnem spominu.
OBVESTILA
P0T0VAl\JEZ Novim glasom v Provanso od 22. do 30. aprila 2003 je zagotovljeno. Na razpolago je še nekaj mest Pohitite z vpisom, ker se rok vpisova-nja izteka. Informacije na uredništvih v Gorici (tel. 0481 533177) in Trstu (tel. 040 365473).
DRUŠTVO SLOVENSKIH upokojencev za Goriško obvešča udeležence izleta z izlivom reke Pad, da bo 8. marca avtobus odpeljal ob 6.30 iz Sovodenj izpred cerkve in nato lekarne ter s postanki v Štandrežu pri cerkvi, v Gorici pred gostilno Primožič in v Podgori.
ACMKiORICA vabi k maši za cerkveno edinost v ponedeljek, 10. marca, ob 16.30 v Zavodu sv. Družine.
ODBOR ZVE/,E slovenske katoliške prosvete se bo sestal v torek, 11. marca, v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
KRITIN Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prirejata ogled razstave slik umetnika Renoirja v Trstu v torek, 11. marca. Odhod iz Gorice z avtobusom ob 14. uri. Vpisovanje do zasedbe mest na tel. št. 0481 531644.
PROSVETNO DRUŠTVO Ru-pa-Peč vabi na občni zbor v
sredo, 12. marca, ob 20.30 v društvenih prostorih v Kupi.
V PODGORI bo v nedeljo, 30. marca, maša za pokojnega organista in zborovodjo Bogomirja Špacapana, po kateri bo že tradicionalni zborovski koncert nabožnih postnih pesmi. O pokojnem bo priložnostni govor podal dr. Rafko Dolhar.
DAROVI
RlIPA, ZA cvetje: Marica To-masig 60,00 €.
/A CERKEV na Peči: Danila in Danilo Čeudek v spomin na Antonina Schettino 25,00 €.
ZA CERKEV v Gabrjah: Danila Žerjal Levstik v spomin na sestro Frido 50,00; Kristina Devetak 25,00 €.
SOŽALJA
Slovenska skupnost, tajništvo Gorica, se klanja spominu učitelja Emila Doktoriča, zglednega Slovenca in vzornega šolnika, ter izreka ženi, sinu in hčerki občuteno sožalje.
Uredništvo in uprava našega tednika izražata globoko sožalje družini Emila Doktoriča.
Župnijski pastoralni svet Ru-pa-Peč izraža globoko sožalje Iožici Kovic ob smrti mame in Tanji Kovic ob smrti none.
SCGV EMIL KOMEL / DEVETO SREČANJE Z GLASBO
MARIBORSKA FILHARMONIJA IN ALINA POGOSTKIN
V okviru letošnje sezone Srečanj z glasbo bo v soboto, 8. marca, ob 20.30 v Kulturnem centru Lojze Bratuž gostoval orkester Mariborske filharmonije, ki bo tokrat prvič
nastopil v Gorici. Sestav, ki sicer nima svojega stalnega dirigenta, se sooča z izzivom dela z novimi strokovnimi imeni in tako je v zadnjih letih v Mariboru gostovala vrsta eminentnih dirigentskih domačih in tujih imen, z njimi pa so sodelovali tudi številni vrhunski solisti. Tudi v Gorico prihajajo mariborski glasbeniki, ki jih vodi koncertni mojster Saša Olenjuk, z dvema odličnima tujima solistoma: violinistko Alino Pogostkin in čembalistom Johannesom M. Bogr-
1 1
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
nejem. Predvsem mlada ruska glasbenica Alina Pogostkin (ki bo sicer igrala namesto napovedanega Stefana Milenkoviča, ki je koncert odpovedal zaradi nujnih nepreklicnih zadržkov) vzbuja veliko pozornosti, saj sodi med redke umetnike svoje generacije, ki so uspeli navdušiti tako kritike kot občinstvo v številnih prestižnih dvoranah širom Evrope, med drugim tudi v Berlinski filharmoniji, hamburški Musik-halle, Miinchenski filharmoniji na Gasteigu in v Prinzre-genttheatru. Gre za vzhajajočo zvezdo na violinističnem nebu, ki jo odlikuje izredna muzikalnost in virtuoznost.
Zanimiv in pomladno uglašen bo tudi program koncerta, saj bodo priznani glasbeniki izvajali eno najizvrstnejših in priljubljenih del Antonia Vivaldija Le quattro stagioni (Štirje letni časi). Ob Vivaldijevi mojstrovini sta na programu še Poletna pastorala francoskega skladatelja Arthura FHo-neggerja in Simfonietta op. 12 angleškega skladatelja Benjamina Brittna.
BENEŠKA SLOVENIJA
12
OHRANIMO ŽIVLJENJSKO KVALITETO MEDSEBOJNE DRUŽBENE POVEZANOSTI
ZADUŠNICA ZA GUJONOM
LJ.T*
Slovensko organizacije videmske pokrajine pod pokroviteljstvom beneško-sloven-skih občin in Upravne enote Tolmin so v petek, 28. februarja, počastile spomin na pred letom umrlega msgr. Paskvala Gujona
menski dvorani spomnili pokojnika kot osebnosti in prijatelja.
Načelnik U E Tolmin Zdravko Likar (na sliki levo) ga je
označil kot vidca v človekovo notranjost, narodovo in celo človekovo duhovno bodoč-
ČETRTEK, MARCA 2003
Ob obletnici smrti tega beneškega Čedermaca, ki je vse svoje življenje posvetil duhovni, kulturni in socialni rasti rojakov v Beneški Sloveniji, se je okoli tristo ljudi zbralo najprej v cerkvi v Ažli k slovenski maši zadušnici, potem pa so se predstavniki kulturnih organizacij in lokalni občinski upravitelji ter načelnik UETolmin, obenem s počastitvijo dneva slovenske kulture, v špetrski večna-
nost. Zavzemal se je za nemočne, karal je hinavščino in pritlehnost. Nič manj rojakov, ljudi, ki jih je najbolj ljubil. Obenem jim je najtemnejše trenutke obračal na svetlo in bolj veselo stran.
Marina Cernetig je povzela njegova duhovna pričanja, kjer je primerjal razmišljanja o končnosti življenja nekaterih brezbožnih znanstvenikov, v nasprotju z odrešujočim upanjem skrivnosti
božje neskončnosti in vse-pričujočnosti Boga v nebesih, na zemlji in na vsakem kraju. Kljub vsej svoji mogočnosti nam je skrivnostno ter zgledno dovolil spoznavanje resnice življenja tudi skozi križanje njegovega lastnega sina.
Predstavniki slovensko-be-neških občin in kulturnih organizacij Luisa Battistig, Viljem Černo in Ezio Gosgnach (na sliki desno) so povzeli večkrat poudarjene Gujono-ve misli, da se lahko Slovenci, posebno v Benečiji, uveljavimo in ohranimo le kot družbeno in gospodarsko složni, povezani, med seboj spravljeni in dovolj izraziti, ne pa kot brezoblična, s pogubno politično diferenciacijo sprta skupnost.
Kljub temu, da je pokojni msgr. Paskval Gujon prejel svoj čas najvišje priznanje od predsednika države Slovenije, pa žal na tej zadušnici, razen poslanca v DZ RS Ivana Božiča, ni bilo nobenega predstavnika slovenskih oblasti.
Se nekaj, kar je bolj pomembno za složnost manjšine. Postni čas prihaja kot nalašč, da se organizatorji in vsa slovenska skupnost v Italiji vprašajo, zakaj ni bilo na vabilih za zadušnico in spominsko proslavo (niti med izvajalci niti med poslušalci) napovedanih slovenskih duhovnikov od Benečije do Kanalske doline.
■ MM
KRIŽEV POT IZGNANSTVA
V SPOMIN NA PREGON NAŠIH KOROŠCEV
JANEZ KUNC
Medtem ko so se svetovni in domači mediji na dolgo in široko razpisali o Sadamovem Iraku, uno-resoluciji, "Bushevi krvoločnosti" in enoglasno svarili pred nevarnostjo svetovnega vojnega požara, na naših ulicah pa so naši mirovniki roteče demonstrirali, češ Bush pusti že enkrat Sadama in njegov "tim" pri miru delati; make love not war itd., so vrli predstavniki koroških Slovencev na Dunaju organizirali spominsko razstavo o pregonu svojih rojakov iz slovenskih domačij pod Karavankami pod oznako Die Deportation slovvenischer Familien aus Karnten im April 1942. Prostore so najeli v Atelierhaus der Akademiederbildenden Kunste v 6. dunajskem okraju, Lehargasse 8. V skladu s tradicijami nemškega nacionalizma, njihovim novim etničnim zemljevidom Evrope, kjer za Jude, cigane in narodne manjšine ni bilo več prostora, in Hitlerjevim poveljem, ki ga je izrekel v Mariboru: "Macht mir dieses Land vvieder deut-sch!", se je za slovensko koroško manjšino, prebivalce severnega dela matične Slovenije, južne Tirolske in druge, pričel "križev pot" izgnanstva.
GLOSA JURIJ PALJK
Pravzaprav hi tega zapisa ne bilo, ker v našem tedniku nimamo navade pisati o modnih stvareh in ponavadi tudi ne pišemo o manekenkah in njihovem svetu, ki je zelo, zelo daleč od stvarnega in zato tudi našega prozaičnega vsakdanjika.
V torek, 25. t.m., pa je italijanski dnevnik Corriere del-la Sera na straneh, ki so posvečene družbenemu dogajanju in seveda tudi zadnjim modnim predstavitvam v Milanu, prinesel drobno novičko o eni tistih manekenk, ki so dosegle tisto, česar si vse želijo, a jih le malo doseže: svetovno slavo, denar, bogastvo in vse, kar spada zraven namreč.
Kdor se vsaj malo spozna na modo, bo takoj vedel, kdo je Helen Christensen (na sliki), velik del moškega sveta in za to tudi naših moških bralcev tudi, tistim pa, ki ne vedo, kdo je lepa Helen, povejmo samo to, da je bila s peterico drugih med tistimi petimi manekenkami, ki so do nedavnega veljale za najlepše, najbogatejše in tudi najbolj slavne. In prav o lepi Helen, ki je pred kratkim postala srečna mamica, je bila objavljena novička v dnevniku.
V Milanu se je manekenka mudila v novi vlogi, in sicer kot naša kolegica in fotografinja, sicer pa tudi kot manekenka, ker je ponovno "posodila "svoj obraz in svoje telo neki znani modni tvrdki. V modnem žargonu se temu "posojanju" obraza in telesa
O MANEKENKAH
reče, da je Helen "testimo-nial" neke tvrdke in omenjenega izraza zares nima niti smisla prevaja t i, ker vsi vemo, za kaj gre: manekenke so zato dobro plačane, ker posojajo svoje telo in obraz znanim modnim kreatorjem, kot se nekdanjim "Žnidarjem" danes učeno in visokodo-neče reče. Te-
lo	in obraz pa posojajo manekenke zato, da se obleke, kreme, modni dodatki (se pravi: torbice, pasovi, očala, čevlji, nogavice in tako naprej v nedogled, celo nalivna peresa!) bolje prodajajo.
Helen Christensen je imela in, resnici na ljubo, ima še danes kaj pokazati: sloko, vitko, domala do popolnosti razvito in oblikovano telo, lep obraz in lepo, dovršeno in gotovo hojo, skratka: ni postala kar tako ena od najbolj občudovanih, zavidanih in seveda za to tudi najbolj znanih in plačanih modelov na svetu. Manekenkam se na Slovenskem namreč zadnje čase vse bolj pravi model, češ da je beseda manekenka prema-
lo,	ker izvira iz francoskega izraza, ki se je sprva uporabljal za tistega pajaca, na ka-
terega so krojači obešali še nedokončane obleke. Mah! Naj ho, tudi zato pravimo, da naj bo, ker vemo, da se slovenski jezik razvija samo v osrednji Sloveniji in smo pri nas zadovoljni že z dejstvom, da tukaj še živi in preživlja taka in drugačna obdobja! Na žalost vedno bolj klavrna, na vseh ravneh!
Vrnimo se torej k lepi manekenki Helen, ki se je pred kratkim poročila in povila otroka. Odveč je seveda tudi pripis, da ni vzela kakega delavca iz ladjedelnice in niti ne delavca s kokošje farme, ampak premožnega moža, kot se seveda za vsako uspešno lepotico spodobi. Mimogrede: le zakaj imajo grdi, a strašno bogati možje tako lepe žene? Bi mi katera od bralk lahko razložila to skrivnost? In še en mimogrede: le zakaj se bogati ljudje samo med seboj poročajo? Mi lahko kak bogat človek to razloži, ker mi moja nižja socialna provenienca, kot se danes lepo reče nekdanjemu skromne-nu kmečkemu okolju, iz katerega izviram, to onemogoča?
Seveda so v Milanu za lepo Helen tekali naši časnikarski in drugi kolegi kot zmešani in iz večinoma žabje perspektive lepi Helen, ki meri čez meter osemdeset centimetrov, ponujali svoj mikrofon. Naš vrhunski kolega, ki se seveda pod majhen zapis v dnevniku ni podpisal, je lepi Helen postavil enega najbolj bistrih vprašanj, kar jih je lahko. Vprašal jo je, če je srečna kot mama, in seveda še najbolj bistro vprašanje postavil zraven: "Kako vse to zmorete, ko ste pa tako zaposleni?"
Da je vprašanje bistro in ga je postavil kolega, ki je navajen sedaj v Italiji že utečenega, a zato nič manj nedostojnega klečeplazenja časnikarjev pred vsemi, tudi manekenkami, je vsakomur jasno, če ve, kako je bogata lepa Helen. Tudi ona je že vrsto let zavita v tisto strašno toplo odejo velikega bogastva, skozi katero niti polarni mraz ne more, kaj šele milanska zimica!
Pa je lepa Helen mirno odvrnila našemu klečeplaznemu kolegu: "Če že morate vprašati koga, kako mu uspeva združevati delo in družino, potem tega ne sprašujte mene, ampak pojdite vprašat to tiste žene, ki imajo štiri otroke in delajo v tovarni!"
Ne vemo, kako inteligenten obraz je naredil naš vrhunski kolega slovitega dnevnika, ko je prejel odgovor lepe Helen.
Vemo pa, da bomo odslej lepo Helen imeli še raje. In ne več samo zato, ker je lepa!
Nacionalsocialisti, njihovi domači podrepniki in policaji so v zgodnjih jutranjih urah 14. aprila začeli zloglasno "akcijo K", ki je zajela skupno 1075 najbolj zavednih Slovencev in njihovih družin. Za Slovence in vindišarje kot etnično kategorijo v nemškem "rajhu" ni bilo več prostora: grozilo jim je, po besedah Avguština Mal-leja, popolno iztrebljenje.
Razstava je bila odprta od 12. do 23. februarja, dnevno od 10. do 19. ure. Razstavljeni material je bil na ogled na oglasnih deskah, vitrinah, digitaliziranih računalniških zaslonih in „video" filmih, ki so prizadetemu obiskovalcu prikazovali slovenski živelj proti koncu monarhije, koroški plebiscit, položaj manjšine in pogrome med obema vojnama, deportacijo, partizanski upor in nasilno odstranjevanje krajevnih dvojezičnih napisov. Sodobniki in udeleženci so se med drugim spominjali svoje mobilizacije v nemško vojsko. Ko so prišli domov na dopust,
jih je skoraj zadela kap: domači so bili izseljeni neznano kam, v hiši pa so se šopirili tuji ljudje, ki so bili tudi deportiranci. Navadno se niso več vrnili v nemško vojsko, temveč se pridružili partizanom. Njihovo razočaranje nad zahodnimi zavezniki, nad umikom Titove vojske, nad matično Slovenijo, najbolj pa seveda nad nemško govorečo večino, ki je stalno samo obljubljala in lagala in skoraj nič izpolnila, je pustilo krvave brazgotine in povzročilo narodni osip kot nikjer drugje v Evropi. Podobne rane in na tisoče mrtvih je pri kurdski manjšini pustil za sabo iraški diktator Sadam Hussein, ki ga lahko mirno primerjamo s Hitlerjem. Podoba je, da demonske sile na tem svetu nikoli ne mirujejo in se mobilizirajo vedno znova in tam, kjer zavohajo dovolj človeških slabosti. Na avtohtonem ozemlju slovenske manjšine pod Karavankami kaže, da se tamkajšnji nedobri ljudje niso dosti naučli iz zgodovine in še vedno neovirano in nekaznovano pogrevajo staro "župco" netolerantnosti in šovinizma.
KOROŠKI TEDNIK
VOLITVE, KI SO ZA SLOVENCE ŠE POSEBEJ POMEMBNE
JANKO KULMESCH
Prihodnjo nedeljo, 9. marca, bodo na Koroškem spet volili občinske parlamente, ki jim pravijo v Avstriji občinski sveti, njihovim članom občinski odborniki, občinskim vladam pa predstojništva (v mestih: senat). Z razliko od Italije imamo v deželi Miklove Zale proporcionalni sistem, pri čemer volilci posebej volijo župana. Tako imajo večjo izbiro: na eni strani lahko volijo listo oz. stranko, ki jim je bližja, na drugi strani pa pri županskih volitvah lahko dajo glas tudi kandidatu, ki kandidira za drugo stranko.
Prav tako imajo volilci možnost, da dajo največ trem kandidatom preferenčne glasove. Če hoče biti kandidat izvoljen
v	občinski svet po poti preferenčnih glasov, jih mora dobiti najmanj toliko, kolikor jih potrebujejo volilne liste za osnovni mandat. Vendar preferenčni glasovi, z razliko od volitev župana, niso vezani zgolj na kandidirajočo osebo, temveč tudi na listo, za katero dotična oseba kandidira. To pomeni, da ni mogoče dati na eni strani nekemu kandidatu preferenčni glas, na drugi strani pa prekrižati stranko, za katero kandidat s preferenčnim glasom sploh ne kandidira. V tem primeru je volilec volil neveljavno.
Za slovensko narodno skupnost in njeno samostojno politično gibanje so občinske volitve še posebej pomembne. Medtem ko na deželni ravni, podobno kakor velja to za Slovence v Italiji, zaradi krivične zakonodaje praktično nima
možnosti za mandat, so njena izhodišča na občinski ravni dokaj ugodnejša in uspešnejša. Številke so več ko zgovorne: na zadnjih volitvah (1997) so samostojne občinske liste (v glavnem kandidirajo pod imenom Enotna lista) dosegle 56 mandatov oz. skoraj 6000 glasov - pri čemer velja poudariti, da so v preteklih 30 letih napredovale od volitev do volitev za skoraj 30 odstotkov.
Temu primerna je odmevnost pri pripadnikih narodne skupnosti. Na nedeljskih volitvah kandidira v 24 občinah skoraj 500 kandidatk in kandidatov. Med njimi je tudi mnogo mladih, kar je tokrat še posebej pomembno, ker imajo prvič volilno pravico že16-let-niki. Pri pripravah na volitve kaže mladina razveseljivo prizadevnost. In tako je upanje, da bo samostojno politično gibanje na nedeljskih volitvah vsaj uspešno branilo trenutni položaj, dokaj upravičeno.
Dokaj odprto pa je vprašanje, ali bo doseglo tudi tega ali onega župana. Bil bi to zgodovinski uspeh, saj ga je zadnjič doseglo leta 1954 (do 1958) z Mirkom Kumrom-Čr-čejem v nekdaj samostojni občini Blato pri Pliberku. Tokrat ima še najboljše možnosti v občinah Globasnica (kandidat je predsednik NSKS Bernard Sadovnik), Železna Kapla (Franc-Jožef Smrtnik) in Bistrica nad Pliberkom (Marjan Pečnik).
Pričakovanja pred nedeljskimi volitvami so vsekakor velika. Ali se bodo dejansko uresničila, pa boste lahko hrali v prihodnjem Novem glasu.
NOVI GLAS / ST. 9 2003
SLOVENIJA
SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES
V JAVNIH OBČILIH RAZLIČNE NAPOVEDI O IZIDIH REFERENDUMOV 23. MARCA
SPREMEMBE USTAVE ZA VSTOP SLOVENIJE V MEDNARODNE POVEZAVE
IZJAVA O NATU IN EZ
MARJAN DROBEZ
Politično dogajanje v Sloveniji je v teh dneh predvsem povezano z referendumoma o vključitvi v EU in zvezo NATO, v nedeljo, 23. marca. V občilih so najbolj dejavni nasprotniki vstopa v obe povezavi, zagovorniki UE in NATA pa kot da skoraj sramujejo pojasnjevanja svojih stališč. Politologi, sociologi in drugi preučevalci javnega mnenja so presenečeni ob številnih primerih protiame-rikanizma, ki se kaže tudi v zasramovanju in blatenju zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla (na sliki). Stranka mladih Slovenije in Slovenska nacionalna stranka Zorka Jelinčiča-Plemenitega sta v državnem zboru poskušali pričeti postopek za njegovo odstavitev, a nista prejeli zadostne podpore.
V	politiki, parlamentu, vladi in v javnosti z zanimanjem, pričakovanji, a tudi s tesnobo pričakujejo izide referenduma o vstopu v zvezo NATO, saj bodo le-ti za daljše obdobje zaznamovali in pogojevali usodo in mednarodni položaj Slovenije. "Če vabila za včlanitev v vojaško povezavo, ki ima tudi politični pomen in razsežnosti, ne bomo sprejeli, bo Slovenija postala izolirana in o-samljena v mednarodnih odnosih in demokratičnem svetu", opozarjajo politične stranke, ki so privrženke NATA. Od petih javnomnenjskih raziskav, opravljenih v zadnjih dneh, tri napovedujejo zmago privržencev NATA, čeprav z majhno večino glasov, dve raziska-
vi	pa zatrjujeta, da bodo na referendumu prevladali nasprotniki omenjene vojaške in politične povezave. Ob tem na-
vajamo misli iz velikega intervjuja z zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom, ki ga je v soboto, 1. marca, objavil mariborski dnevnik Večer. Zunanji minister je opozoril, "da referendum o vključitvi v NATO mora uspeti", nato pa je nadaljeval: "Mislim, da bomo vsi skupaj v veliki kaši, če bo referendum za NATO neuspešen. Ne vem, kako bi lahko nadaljevali z dosedanjo politiko. V primeru neuspeha bi v naši drža-
vi	potrebovali resen razmislek. Torej bi bila seveda tudi zame to velika prelomnica. Če bomo na referendumu zmagali, pa mislim, da takrat ne bi bil nihče zainteresiran za moj odstop".
Kaže tudi, da med gospodarstveniki in poslovneži naraščata število in vpliv tistih, ki menijo, da bi bila vključitev v vojaško in politično povezavo koristna za slovensko ekonomijo. Podpredsednica Gospodarske zbornice Slovenije in odgovorna urednica njenega glasila G/as gospodarstva, Marta Kos, je v novi številki te publikacije zapisala: "Glede Evropske unije ni nobenega dvoma: gospodarstveniki so najmočnejši zagovorniki članstva v tej povezavi, predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da Slovenija v EU enostavno sodi, in drugi, ker v tem vidijo veliko priložnost in izziv. Ko gre za NATO, pa gospodarski vidiki niso takoj in povsem jasni. Toda izrazitega nasprotovanja pri naših gospodarstvenikih tudi tukaj ni. Poznavalci pravijo, da NATO v ekonomskem pogledu avtomatično ne pomeni več, lahko pa je za slovenska podjetja predvsem priložnost, ki jo velja izkoristiti. Zlasti, ko gre za možnosti us-
r
pehov na javnih razpisih in pri prenosu najkakovostnejših visokih tehnologij. Vključitev v dobaviteljske verige zveze NATO se tudi ne bo zgodila sama od sebe. Bo pa vsekakor verjetnejša, kot je sedaj. Članstvo v EU in NATU je tisto veliko, kar bo dobila Slovenija".
ZA ZNIŽANJE INFLACIJE TUDI POČASNEJŠA RAST PLAČ FUNKCIONARJEV
Državni zbor je 27. februarja z večino glasov poslancev sprejel spremembe t.i. evropskih členov slovenske ustave, s čimer je postavil ustavne temelje za pridruževanje Slovenije mednarodnim organizacijam. Z novimi določili se država odreka delu svoje suverenosti, ki jo bodo odslej izvajali organi EU. Tako bodo tujci lahko pridobivali lastninsko pravico na nepremičninah, ne glede na to, če bodo takšne pravice po načelu vzajemnosti veljale tudi za Slovence v drugih državah. Glede izročanja slovenskih državljanov tujim državam (sodiščem) je zapisano, "da državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti ali predati, razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz med-
narodne pogodbe, s katero Slovenija prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodno organizacijo". Spremenjena ustavna določila bodo veljala tudi za referenduma o vključitvi v EU in zvezo NATO. Referendumov ne bo mogoče ponovno razpisati, njuna izida bosta za zakonodajalca obvezujoča, neveljavne glasovnice pa za razliko od drugih referendumov ne bodo vplivale na u-gotavljanje izida. V enajstih letih od sprejema slovenske u-stave je bil (a temeljni akt države že tretjič spremenjen. Spreminjanje ustave se bo menda še nadaljevalo do konca leta.
V	slovenski javnosti ugodno odmevajo ukrepi za ureditev javnofinančnega stanja države, ki jih je napovedal dr. Dušan Mramor, finančni minister. Zavzema se za varčevanje na vseh področjih, posebno v javnem sektorju in pri plačah. V prihodnje bodo pri določanju porasta plač upoštevali stopnjo, ki izhaja iz evropske inflacije, le-ta pa je dvakrat nižja od slovenske inflacije. Minister opozarja, "da z vidika inflacije obstajata dva problema s plačami. Prvi problem so previsoke plače glede na možnosti gospodarstva, ki se kaže samo v 2-odstotni donosnosti kapitala povprečnega slovenskega podjetja, druga težava pa je v tem, da je v javnem sektorju izredno velik in naraščajoč delež plač". Dodal je še, "da so funkcionarji zgled vsem drugim, tako da s svojim o-sebnim ravnanjem podpremo politiko zmanjševanja inflacije. Druge možnosti ni. Do konca leta 2003 bomo inflacijo v Sloveniji znižali na 5.1 %".
Skoraj v celoti objavljamo izjavo, ki so nam jo poslali predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Franci Fel-trin ter podpredsednika Janez Dular in Majda K. Zbačnik, ki se s to izjavo opredelujejo za vstop Slovenije v NATO.
Čas, ko se bomo državljani Slovenije morali odločati o vstopu v NATO in Evropsko zvezo, je tu. Odločati se bomo morali med tem, ali naj obrambo svoje države zagotavljamo z lastno (vojaško) močjo in v to pritegnemo vse državljane, in pa o tem, ali naj se pridružimo evro-atlantskemu zavezništvu (NATO). Poleg tega se bomo odločali, ali naj vstopimo v okvir politično in gospodarsko močne Evropske zveze ali pa naj življenje v sodobnem svetu nadaljujemo kot gospodarsko manj razvita, šibkejša država. J ugoslovanski časi, ko smo desetletja "plavali" nekje vmes, so minili. Slovenska konferenca SSK zato poziva vse slovenske volivke in volivce doma in po svetu, da se odločijo za višje kulturne, narodne in življenjske vrednote, in kot ena izmed organizacij civilne družbe podaja naslednjo izjavo.
Naše članstvo v NATU je s stališča varnosti in ohranitve slovenskega ozemlja vsenarodnega pomena. V zgodovini narodov in držav se je dogajanje izraziteje obrnilo v naš prid šele 1.1991. Od ustanovitve svoje države naprej smemo samostojno odločati, kam in kako in s kom se bomo politično in gospodarsko povezovali. Današnje ozemlje RS je bistveno manjše kakor slovensko narodno ozemlje pred 150 in več leti (zemljevidi od 9. do 11. stoletja). Zavedati pa se moramo tudi, da nobena država ni nikoli popolnoma varna. Zato bi bilo zelo drzno in lahkomiselno, če bi se Slovenija opirala samo na
VODJA DELEGACIJE EVROPSKE KOMISIJE ERWAN FOUERE V SLOVENIJI
ŽIVAHNA IN USTVARJALNA USTANOVA, DEL SLOVENSKE KULTURE
V	Goriškem muzeju je obeleževanje 50-letnice ustanovitve in delovanja doseglo vrh prejšnji teden. V sredo sta nekdanja direktorja mag. Slavica Plahuta in dr. Branko Marušič predstavila knjižni program muzeja, v katerem je
v	kratkem času izšlo okrog petnajst knjig in drugih publikacij o preteklosti obmejnega in narodnostno mešanega območja Goriške, nekatere so prevedene tudi v italijanski jezik. Med novimi deli sta kataloga stalne razstave o Primorski v obdobju 1918-1947, v vili Bar-tolomei v Solkanu, ter razstave del umetniškega fotografa dr. Rafaela Podobnika ter knjige Srednjeveške goriške študije, Prispevki za zgodovino Gorice, Goriške in Goriških grofov, avtorja Petra Štiha; Prehrana na Goriškem, urednica Slavica Plahuta; Jedi na Goriškem, urednici Slavica Plahuta in Vesna Ličer; Pustovanja na Goriškem, avtorjev Inge Brezigar in Pavla Medveščka. V četrtek so v dvorani Primorskega dramskega Rledališča predstavili video fil-
ma o goriških pustovanjih leta
2002	in o delovanju in razvoju Goriškega muzeja. Avtorica obeh je mag. Darja Skrt.
V	okviru praznovanja sta Novo Gorico v petek, 28. februarja, obiskala vodja delegacije evropske komisije v Sloveniji, veleposlanik Ervvan Foue-re in slovenska ministrica za kulturo Andreja Rihter. Mini-
strica se je s predstavniki kulturnih ustanov pogovarjala o uresničevanju novega krovnega zakona za kulturo v Sloveniji, nato pa sta z veleposlanikom sprejela direktorja Goriškega muzeja Andreja Malniča (na sliki), ki je visoka gosta seznanil s podrobnostmi o delovanju Goriškega muzeja, ki je pokrajinskega pomena, saj deluje na območju dvanajstih občin na Goriškem. Pogovora se je udeležil tudi župan Nove Gorice Mirko Brulc. Sledilo je srečanje s časnikarji, na katerem je veleposlanik Foue-re poudaril važno vlogo Goriškega muzeja, ki deluje na narodnostno in kulturno mešanem ozemlju, v okviru jezikovne raznolikosti, ki jo neguje in spodbuja tudi Evropska u-nija. Direktor Andrej Malnič pa je časnikarjem prikazal nadaljnje načrte Goriškega muzeja, ki pripravlja nove zbirke, in bo v prvih dneh meseca maja odprl novi oddelek v Ajdovščini. V okviru omenjenih načrtov Goriški muzej že od leta 1995 sode-
luje tudi z evropsko komisijo.
Veleposlanik Fouere je na srečanju najprej sporočil, da bo predsednik evropske komisije Romano Prodi v petek, 7. t.m., obiskal Slovenijo. Najprej bo v Ljubljani imel pogovore s predstavniki države, nato pa bo opravil tudi krajša obiska v Novi Gorici in Gorici. Veleposlanik je poudaril, "da Romano Prodi zelo podpira sodelovanje in združevanje obeh mest, Nove Gorice in Gorice, ki tako simbolizirata združevanja raznih držav, narodov, kultur in jezikov, ki potekajo v Evropi". Zadovoljstvo zaradi obiska Romana Prodija je izrekel tudi odbornik za kulturo goriške občine Claudio Cressati, tudi v imenu župana Vittoria Bran-catija, ki si prizadeva "za ponovno združitev obmejnih območij na Goriškem".
Sicer je bil dan namenjen predvsem obeležitvi 50-letnice Goriškega muzeja. V petek, 28. februarja, so v gradu Kromberk odprli etnološko razstavo z naslovom Pustovanja na Goriškem nekoč in danes. Pripravila jo je etnologinja v Goriškem muzeju Inge Brezigar, ki je napisala tudi knjigo z naslovom Pustovanja na Goriškem. Razstavo in raziskavo je sofinan-
cirala EU v okviru programa čezmejnega sodelovanja PHARE. Po pozdravih direktorja goriškega muzeja Andreja Malniča in nagovoru župana Brulca, sta slavnostna govora imela veleposlanik Fouere in ministrica za kulturo Andreja Rihter. Veleposlanik je poudaril, da bo EU iz svojih skladov tudi v prihodnje namenjala finančno pomoč za takšne projekte. Ministrica za kulturo pa je dejala, "da je raziskovanje, hranjenje in predstavljanje slovenske zgodovine, s čimer se ukvarja Goriški muzej, zelo pomembno in zahtevno delo. Tudi zaradi tega, ker se trudimo, da bi muzeji postali žive in živahne ustanove, del sedanje kulture. Delovanje Goriškega muzeja poteka brez starinskosti in zaprašenosti. Slovenski muzeji se vedno bolj spogledujejo s prihodnostjo, z vedno novimi obiskovalci in vedno novimi partnerji. Rezultati se že kažejo in nocoj smo pred prav posebnim dosežkom, ko je Goriški muzej k uresničitvi projekta pustovanja na stičišču evropskih narodov in kultur uspel pritegniti tako partnerje iz evropske unije kot tudi iz lokalnih skupnosti".
——— M.
sedanje stanje razmeroma mirne (prijateljske!?) soseščine...
Meddržavni vojaški spopadi zahodnih držav, kakršni so v prejšnjem stoletju povzročili dve svetovni vojni, so postali neverjetni šele z ustanovitvijo zavezništva NATO. To je bil tudi pogoj, da so si te države v drugi polovici preteklega stoletja v miru in varni skupnosti lahko zagotovile veliko blaginjo. Če nam je zgodovina učiteljica, je zato vsakršno omahovanje glede našega članstva v NATU odveč. Mnogi pa razmišljajo tudi o finančnem vidiku. Zavedati se je treba, da je obrambna pripravljenost ena izmed postavk za življenje v varnosti in miru ter da ni zastonj. Kadar razmišljamo o vojaški moči kake države, se največkrat opiramo zgolj na obrambo v primeru napada in le malokrat pomislimo, da je treba morebitne napadalce odvračati že od same misli na možnost uspešnega napada. Vzdrževanje take obrambne pripravljenosti bi bilo za nas v okviru NATA cenejše kakor sicer, saj bi se velik del skrbi in stroškov za obrambo nas samih in našega ozemlja porazdelil in prenesel na celotno zavezništvo.
Koliko pomeni varnost za mirno življenje, se je pokaza-
lo,	ko smo živeli v Jugoslaviji in smo bili otok "boljšega" življenja. Nismo se obremenjeva-
li	z vojaško strategijo, temveč smo se raje posvečali razvoju gospodarstva in kulturnemu napredku, kar je bilo dobro. Kot neštevilčen narod smo vojaško nepomembni, ker pa je naše ozemlje geostrateško vendarle zelo zanimivo, si moramo zdaj kot samostojna država vendarle zagotoviti učinkovito obrambo, in najbolje je, da si jo zagotovimo s pristopom k tistim silam, v katerih sta nam zagotovljena večja moč in varnost ter mirno življenje. To je danes po našem mnenju samo NATO.
Evropska zveza je dejstvo. Slovensko ozemlje je seveda zemljepisno v Evropi, prav tako naša kulturna preteklost in večina današnjih gospodarskih povezav. Kako se bomo politično in upravno ujeli z zahodnoevropskimi državami, ki so se že povezale v EZ, je odvisno od slovenskih političnih in strokovnih pogajalcev pa tudi od notranjih političnih razmerij. Ne smemo pozabiti, da je nekdanja komunistična oblast še nedavnega leta 1982 hotela Slovence u-topiti v velikosrbskem kotlu skupnih jeder. Slovenski jezik bo v evropskem parlamentu enakopraven. Jezika, kulture in našega naravnega bogastva nam ne bo jemal nihče, če tega ne bomo sami hoteli prodati oz. zamenjati za tuje...
V	tem smislu bi razmišljanje ali odločanje o ne vstopu v EZ pomenilo odmik od zahodne politične in gospodarske ureditve ter od svetovnega razvoja. Čeprav tudi na Zahodu ni vse idealno urejeno in dobro, je neprimerno boljše kakor drugod po svetu. Slovenci smo kulturno bili in smo del zahodnega, na krščanski podlagi izoblikovanega sveta. Zdaj imamo priložnost, da se v ta svet znova vrastemo in pri tem ostanemo to, kar smo - Slovenci!
13
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
14
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
MOŽNOSTI ZA VLAGATELIE
NIKOLI VEČ NA BORZO?
IZBOR RECEPTOV DR. STANKA GRAFENAUERJA
KUHINJA NAŠE DRUŽINE
STOJAN PAHOR
Na borznih tržiščih prevladuje skrajno negativna psihoza. Zdi se, da pričakujemo še zadnji udarec, ki bo varčevalcem zdrobil živce. Bo mogoče to vojna v Iraku? Mislimo, da ne. Po tisti iz leta 1992 so borzni tečaji začeli zmagoviti) pot, ki je trajala do konca prejšnjega tisočletja. Vsekakor je potrebno podčrtati, da se bodo vzponi iz zadnjega desetletja težko ponovili.
Preglavice vlagateljem ne povzročajo samo delniški tečaji, ampak tudi naložbe v gotove oblike, kot so državni vrednostni papirji.
Cista donosnost najbolj znane državne obveznice BOT je zdrknila pod dva odstotka, kar je nižje od letne inflacije, ki povprečno znaša 2,8%. Čisti donos BTP Uluo-ni Policnnali del Tesoro) na petnajst let ne presega 4% letno stopnjo. Obrestne mere na tekočem računu in na hranilni knjižici so krepko nižje od inflacije. Dejansko je realen dobiček pri takih oblikah vlaganja negativen. Dodatno lahko ugotavljamo, da perspektive za rast obvezni-škega tržišča niso rožnate. Zaradi nizke rasti gospodarstva bo Evropska centralna banka prisiljena znižati osrednjo obrestno mero, kar bo negativno vplivalo na donos celotnega obvezniškega trga.
Naložbe v delnice bodo zaradi teh razlogov postale spet zanimive. Važno je pri tem, da vlagatelj ne zamudi
vlaka. Katere možnosti ima?
Številni finančni posred-! niki lahko ponudijo varčevalcem oblike varčevanja v delnice z zajamčenim kapitalom ali minimalno garantirano donosnostjo (npr. življenjska zavarovanja "unil lin-ked"). Drugo možnost predstavljajo mešani obvezniški skladi opredeljeni v Evropi (v italijanščini ohhligazionari misti), ki vsebujejo v portfelju do največ dvajset odstotkov delnic. Prisotnost delniškega deleža v investirani masi bo dvignila varčevalcu donosnost v trenutku, ko si bodo delniška tržišča opomogla in bodo obvezniška stagnirala.
Enkratno priložnost za vlaganje na borzo v tem trenutku predstavljajo varčevalni programi (v italijanščini PAC -Piani Accumulo Capitale), ki omogočajo postopno vlaganje v delniške investicijske sklade zelo nizke vsote denarja (vsaj petdeset evrov). Varčevalcem, ki imajo dolgoročne cilje (npr. kupovanje stanovanja, šolanje otrok itd.), se bo kupovanje kvot te oblike investicije po izredno nizkih cenah v prihodnosti zelo dobro obrestovalo. Pri tem načinu investiranja pridejo v poštev delniški skladi, geografsko opredeljeni po celem svetu, ker tako vlagatelj razprši tveganje na vsa svetovna gospodarska tržišča.
Varčevalni program je način naložbe, ki trenutno nima alternative. Nikoli več na borzo torej?
Ljubiteljem dobre kuhinje je od konca meseca januarja na voljo nov izbor receptov, ki so izšli v knjižni obliki in so na voljo tudi našim bralcem, saj knjigo receptov za vse priložnosti, kol piše na naslovnici, dobimo tudi v katoliški knjigarni in v Tržaški knjigarni.
Knjigo Kuhinja naše družine je pripravil dr. Stanko Grafenauer, ki je vse od mladostnih poskakovanj okoli loncev tete Jane prek taborjenj in kasnejših številnih potovanj vestno sestavljal in shranjeval recepte, kot je sam povedal na predstavitvi v Ljubljani. Širina knjige, ki ponuja od izginjajočih kmečkih kulinaričnih posebnosti do eksotičnih pogrinkov, je dobro pomaga-
lo	vsem, ki želijo popestriti svoje jedilnike tudi pri nas. Knjigo je izdala založba Mladinska knjiga in vanjo je avtor uvrstil več kot 850 receptov za jedi, ki služijo ob vseh priložnostih, saj je dr. Grafenauer zbral navodila za prira-vo mednarodno znanih jedi kot tudi recepte za najbolj znane slovenske kulinarične specialitete, zraven pa dodal še vrsto navodil, kako hitreje in predvsem pa na lažji način pripravimo svečana, tudi vsakdanja jedila.
Knjiga 80-letnega dr. Stanka Grafenauerja je zbirka receptov, ki so jih v njegovi družini uporabljali iz roda v rod, v njej pa je najti tako klasične slovenske jedi ter jedi z ozemlja nekdanje Jugoslavije kot tudi najboljše, kar premore svetovna kuhinja. Na predstavitvi knjige se je avtor po poročanju STA pošalil, da bi bila knjiga lahko naslovljena Ku-
BROSURA V SLOVENSKEM PREVODU
O VARNOSTI PRI DELU V KMETIJSKEM PODJETJU
V	kmetijskem sektorju je varnost pri delu zelo pomembna, saj zelo pogosto prihaja do nesreč, kot pričajo vsakodnevne novice. Kmetovalci imajo namreč opravka z rezilnim orodjem in stroji, delajo tako na odprtem, kjer so pod vplivom vremenskih razmer (hud mraz ali pripekajoče sonce), s kemičnimi gnojili in drugimi sredstvi, z živalmi, žuželkami in še bi lahko naštevali. Vse to predstavlja potencialno nevarnost.
Varnost pri delu ureja zakonski odlok številka 626 iz leta 1994. Vsedržavna konfederacija Neposrednih obdelovalcev in njen patronat EPACA sta poskrbela za izdajo brošu-rice, kjer je na zelo poenostavljen in zato razumljiv način razloženo vse v zvezi z zakonom samim, ki je drugače precej kompliciran. Vzgojni in praktično informativni priročnik z naslovom Varnost pri delu v kmetijskem podjetju so izdali najprej v italijanščini, pred kratkim pa je izšel tudi v slovenskem prevodu, in sicer v
/fr
aca Varnost
pri Delu v
Kmetijskem
Podjetij u
sOiairm—
3.800 izvodih. Za prevod sta poskrbela Damjan Hlede in Valentina Pavio.
Brošurica je namenjena tako kmetijskim delodajalcem kot tudi delavcem. V naših krajih je veliko takih delavcev, ki na naše kmetije prihajajo za sezonsko delo z onstran meje. Tudi zato je slovenski prevod zelo dobrodošel.
Priročnik je pregleden, pripravljen je v obliki nekakšnega stripa z velikim številom zgovornih risb, ki na enostaven in dostopen način pri-
kažejo vsako od 4 tem: praktične napotke (v kmetijskem podjetju, pri pripravi zemljišča, pri obdelovanju, pobiranju, obrezovanju, živinoreji, v kleti, v stiskalnici za olje in pri t.i. multifunkcionalnih opravilih), individualno in kolektivno zaščito (t.j. naprave, delovna oblačila in oznake), najpogostejše nevarnosti (telesne nevarnosti, nevarnosti, povezane z držo, tresljaji, izhlapevanjem, mikroklimo, prahovi, lestvami, ročnim premikanjem bremen, ropotom, požarom in električne nevarnosti), zakonske predpise in obveznosti (t.j. zakonodajo, splošne varnostne ukrepe, obveznosti delodajalca, pravice in dolžnosti delavcev, službo za preventivo in zaščito, oceno nevarnosti, predstavnika za varnost, zdravstveni nadzor) in prvo pomoč (osnovna pravila, poškodbe in rane, zlome in opekline, zastrupitev in vročinsko kap).
Člani Zveze neposrednih obdelovalcev bodo priročnik prejeli na dom po pošti, kdorkoli bi ga želel, pa ga lahko brezplačno dvigne na sedežu Zveze neposrednih obdelovalcev in patronata Epaca.
harski recepti od Trente do Tokia, saj se je njegova dovzetnost za kulinariko pričela v družbi tete Jane, ki je pripravljala jedi iz Koroške, od koder je prihajal njen oče. Ko pa so živeli v Trenti, ni primanjkovalo enolončnic, jagnjetine in divjačine. Gostoljubje Makedoncev, kamor je dr. Grafenauerja popeljala poklicna pot, je pustilo prenekateri recept za slaščice, v Medulinu v Istri pa so jedli pretežno ribe in morske sadeže. Otroci pa so mu s potovanj prinašali vedno nove kuharske ideje. Tako so recepti azijske kuhinje v knjigo zašli predvsem po zaslugi hčere, ki je večkrat potovala na Japonsko.
V	nizu velikega števila znanih in manj znanih receptov so tako predstavljene juhe, priloge, solate, zelenjavne jedi, posebna pozornost pa je posvečena tudi pripravi mesa, zlasti ribam, prikrajšani pa ne bodo niti sladokusci. Knjiga je izvrstno opremljena, za kar sta poskrbeli oblikovalki Metka Žerovnik in Petra Korenjak, svoje pa so prispevale tudi fotografije Francija Viranta v njej so preizkušeni
\
k
S)
recepti, natančno predpisane količine sestavin, načinom priprave je dodan čas kuhanja in nekaterim receptom so dodane še zgovorne in seveda zelo vabljive fotografije.
Naučiti se je mogoče nekaj o osnovnih načinih priprave hrane, a tudi veliko o hranilni vrednosti živil, kar nikomur ne škodi. Vsi, ki jih zanima, katere jedi so poleg dunajskih zrezkov, gibanice,
madžarskega golaža in potice svoj čas slovele po vsej Av-stro-Ogrski, pa se lahko po iskanje odgovora brez skrbi odpravijo v Knjigo naše družine.
Ljubitelje dobre knjige in še bolj dobre kuhe in hrane naprošamo, naj si preberejo uvod v knjigo, ki ga ja napisal avtor sam. V tem prisrčnem zapisu bo bralec izvedel, zakaj je dr. Grafenauer napisal knjigo in zakaj rad kuha in je "srečen, če lahko drugim ponudi kaj za pod zob." Avtor pravilno ugotavlja, "da lahko pripraviš dobro hrano ne glede na to, ali je preprosta ali komplicirana". Kaj reči o besedah dr. Grafenauerja, ki jih namenja svoji ženi, in pravi: "Žena je čudež v kuhinji, ima naraven dar in smisel za to, kaj sodi skupaj."? Najbrž ničesar. Dodajamo samo še njegovo pojasnilo knjigi: "S kuhinjo, ki se je v naši družini razvijala skozi rodove, bi rad razveselil vse, ki bodo z domačo hrano razveseljevali svoje domače in prijatelje. Dober tek!"
A ni to smisel vsake dobre kuhinje?
—	ZUT
IZZIV ZGODOVINARJEM IN TEHNOLOGOM
POZABLJENO BOHINJSKO ZLATO
Tisočletja stare tehnologije pridobivanja železa in jekla v Bohinju in v kotlinah Posočja, katerih raziskave so opisane v Knjigi Pozabljeno Bohinjsko zlato, ponujajo izziv zgodovinarjem in tehnologom metalurgije, ne nazadnje turistična predstavitev na terenu nudi novo gospodarsko tržno nišo.
Metalurg dipl. ing. Ivo Janez Cundrič je 21. februarja v Bovcu predstavil svojo knjigo Pozabljeno bohinjsko zlato.
"Ob sodelovanju številnih vrhunskih strokovnjakov je presegla svoj prvotni namen zgolj predstavitve tisočletja starega načina pridobivanja železa in jekla v Bohinju. Obenem je tudi tragična življenjska zgodba, sicer nagrajenega večkratnega inovatorja in tehničnega direktorja v jeseniški železarni Acroni, ki v veliki iznajdi-teljski vnemi in sposobnosti uspe dognati najboljše rešitve, žal pa teh ni mogoče vselej realizirati, če niso vedno istovetne z interesi okolja, ki mu sicer žrtvuje vse svoje velike sposol> nosti in moči"; tako sta avtorja predstavila direktor TNP Janez Bizjak in Fedja Klavora.
Ivo Janez Cundrič je bil s predavanjem in filmom o svojem uspelem dokazu, kako so pridobivali železo pred tisoči iet, ki ga v Sloveniji doslej ni
r,-» j;
znal noben strokovnjak več (redki pa so tudi v Evropi) kot tudi v knjigi prepričljiv, da je svoj čas najkvalitetnejše pridobljeno železo in jeklo t.i. halštatske kulture in Norika izviralo prav iz tega prostora.
Pravi, da bi jo morali imenovali svetolucij-ska kultura, če zgodovinarji iz nemških in italijanskih nacionalnih razlogov tega ne bi prikazali drugače, naši rodovi zgodovinarjev pa so marsikaj od tega šolsko povzeli.
Ponovno odkriti način iskanja rude in pridobivanja ter predelave železa se sam po sebi ponuja tukajšnjemu turističnemu gospodarstvu oz. zgodovinskemu turizmu, ki naj združi moči in iz tega naredi veliko učno pot, skozi katero naj svetu razkriva (atraktivno!) resnico, da je pomenilo danes pozabljeno vrhunsko znanje pridobivanja železa tukajšnjega človeka skozi tisočletja v določenem obdobju pravzaprav gibalo evropske zgodovine. Torej enkratna priložnost za povsem novo vejo-tržno nišo v turizmu. Poveže pa se lahko tudi s poljo Bovških rudarjev čez Predel v Rabeljski rudnik, čeprav je ta kasnejšega izvora, sovpada pa kot povezava te kotline z rudarsko Koroško.
■ MM
TRETJI VODNIK DEŽELNIH VIN S KONTROLIRANIM POREKLOM
Po uspehu, ki ga je bil lansko leto deležen Vodnik vin s kontroliranim poreklom dežele Furlanije-Julijske Krajine, so Trgovinske zbornice štirih pokrajin sklenile, da bodo tudi letos finančno podprle pobudo, ki je že v teku. Čeprav je našim vinogradnikom pobuda že znana, se strokovni službi Kmečke zveze zdi umestno, da jo še enkrat prikaže v glavnih obrisih. Namen pobude je predvsem ta, da domačo in širšo javnost seznani z najboljšo vinsko proizvodnjo dežele ter da spodbuja proizvajalce k proizvodnji vedno kvalitetnejših vin. Obenem si vodnik postavlja kot cilj usmerjanje potrošnika pri izbiri vin in na ta način prispevek k rasti kulture uživanja vina.
Vinogradniki dobivajo v teh dneh ustrezne formularje za sodelovanje pri pobudi. Tržaška KZ vabi naše vinogradnike k sodelovanju, ker meni, da mora biti v vodniku tržaško vinogradništvo primerno zastopano. Tudi to sredstvo lahko namreč učinkovito pripomore k spoznavanju naše vinogradniške stvarnosti ne le iz proizvodnega, temveč lu-di iz narodnostnega pogleda.
V	lanski izdaji vodnika so bile naše kmetije zadovoljivo prisolne, letos pa bi prisotnost domačih vinogradnikov lahko še porasla, saj se število naših vinogradnikov, ki proizvajajo izredno kakovostna vina, iz leta v leto veča. Zato KZ res poziva proizvajalce, naj pristopijo k pobudi, saj je prisotnost naših vin v tako elitni družbi prodoren uspeh tržaškega vinogradništva, hkrati pa priznanje za kmetijslvo vse pokrajine.
NOVI GLAS / ŠT. 9 2003
KOLESARSTVO / 27. TROFEJA ZSŠDI
ITALIJAN BALLAN ZMAGAL NA LONJERSKI DIRKI
PREDLOG T.l. SUPER A-LICE
2003: VESOLJSKA ODISEJADA NOGOMETNEGA SISTEMA (3)
ANDREJ CERNIC
Ko govorimo o umotvorih, ki v zadnjem mesecu tako razburjajo nogometne odvisnike, se debata sama po sebi sprevrže v vse prej kot laskavo ocenjevanje pobud, ki se rojevajo na sejah nogometne inačice industrijske zveze Confin-dustria, združenja Lega calcio. Med nosilce kaosa, ki je obrnil na glavo birokratski nogomet po uradih, je treba prišteti tudi glavni organ profesionalnega nogometa, italijansko nogometno zvezo FIGC. Približno v istem obdobju kot zveza Lega calcio je namreč svoj predlog reforme profesionalnega nogometa izdelala in javnosti predstavila tudi vsedržavna nogometna zveza, ki ji predseduje Franco Carraro (na sliki), mož z dolgimi izkušnjami med žogobrcar-skimi belimi ovratniki.
Kaj pravzaprav predlaga Carraro? Njegova reforma predvideva zmanjšanje števila profesionalnih klubov. Nogometaši, ki služijo vsakdanji kruh izključno s tekanjem za usnjem na pravokotni travnati površini, bi odslej igrali v 114 in ne več v 128 ekipah na celotnem Apeninskem polotoku. V nasprotju z Gallianijevo idejo bi A-liga ostala nespremenjena.
V	najelitnejšem kakovostnem razredu bi še naprej nastopalo 18 ekip, ki bi merile moči vsaka z vsako. Ohranil bi se torej sistem po italijansko z eno samo skupino. Prava revolucija bi doletela kakovostno šibkejši ligi. B-liga bi po no-
vem štela 36 ekip (danes 20), ki naj bi jih zveza razdelila v dve skupini po osemnajst. Tak sistem bi po prvotnih predvidevanjih Carrara in sodelavcev stopil v veljavo s sezono 2005-06. Stopnja potresa, ki bi ga v C-ligi povzročila refor-
r
ma zveze, bi bila še močnejša in posledice radikalnejše. V sezoni 2004-05 naj bi se C-ligaši "razbili" v štiri skupine po 20 ekip, v naslednjem "nogometnem letu" 2005-06 pa bi se število skupin zmanjšalo na tri. V vsaki izmed teh bi še vedno tekmovalo 20 ekip.
Predlog ustanovitve super A-lige in izničenja B-lige, ki ju je iznesla zveza Lega calcio, in ideja o "normalni" A-ligi in super "B-ligi", ki je zrasla na njivi italijanske nogometne zveze, sta v ostrem nasprotju med seboj. Pravzaprav Gallia-nijev predlog lahko označimo kot reakcijo na Carrarov načrt reforme. Po Gallianijevih besedah (La Rcpubhlica, 31. januar 2003) je zveza Lega calcio soglasno zavrnila predlog italijanske nogometne zveze. Carraro je klubom očital, da so spremembe, ki jih želi vnesti njihovo združenje, le pro-
vokacija. Galliani je odvrnil, da je predlog zveze, ki ji predseduje, pravzaprav odgovor na Carrarovo priganjanje. Predsednik najvišjega državnega nogometnega organa naj bi namreč po Gallianijevih besedah zvezo Lega calcio silil v to, da predstavi svoj predlog, če sama ni zadovoljna s tistim, ki ga je predstavila italijanska nogometna zveza.
Carrarova FIGC po drugi strani meni, da je nogometni sistem s 128 profesionalnimi klubi anomalija, ki vodi mnoge ekipe v bankrot. Ne nazadnje pa se je v spor vmešala še d r zveza ekip C-lige. Njen pred-	|	J
sednik Mario Macalli je velike gospode nogometa obtožil, četrtek, da se obnašajo, kol da bi mali 6- marca C-ligaši sploh ne obstajali. V dneh, ko je bila polemika najbolj vroča, je celo omenil možnost, da bi tretjeligaši prekrižali roke in za nedoločen čas prekinili prvenstvo.
Na dan so torej prišla številna mnenja in gledanja na prihodnost nogometnega sistema. Ideje in predlogi so med seboj tako različni, da bo v kratkem času težko priti do konkretnih rešitev. Problemi, ki so spravili nogomet na kolena, so predvsem ekonomske narave. Finančne težave je nemogoče rešiti samo s pomočjo strukturnih reform ali z zmanjšanjem števila profesionalnih klubov. Potrebne so korenitejše reforme, ki segajo globlje v trenutno nogometno realnost. Glede tega pa... na zahodu nič novega.
---------DALJE
POTOPIS
OD NOVE GORICE DO SANTIAGA (17)
CAMINO FRANCES
# # # # # # # # NACE NOVAK
Najvišjo točko etape sem dosegel pri spomeniku žrtvam španske civilne vojne, skoraj 1200 metrov visoko. Potem se je začela pot počasi spuščati. Nebo je bilo še naprej jasno, vse do zavetišča v San |uan de Ortega pa so vladali borovci. Ker sem bil seznanjen s tem, da tudi v tamkajšnjem zavetišču ni tople vode, predvsem pa zato, ker sem čutil, da imam na razpolago še precej energije, sem se ustavil le za kratek čas, da sem si malo odpočil in se podkrepil, potem pa nadaljeval do 6 kilometrov oddaljene vasice Atapuerca.
Že ob prihodu v San Juan (na sliki) me je spremljal močan veter, med nadaljevanjem pa se je še okrepil in če ne bi bil vajen domače burje, bi se ob vse hujšem zaganjanju najverjetneje počutil precej nelagodno. Na trenutke je bilo prav "špasno", saj me Je, kljub temu da sem skupaj z nahrbtnikom tehtal dobrih devetdeset kilogramov, kar
nekajkrat premaknilo z začrtane poti in skorajda položilo na tla.
V	vasici Ages, 2 kilometra pred Atapuerco, je stal znak, na katerem je pisalo, da je do Santiaga še 518 kilometrov. Tam sem srečal Nizozemko Paulin in Avstralca Maxa in skupaj smo nadaljevali do Atapuerce. Oba si bom, pa naj se še tako smešno sliši, zapomnil predvsem po nogah. Max, star okrog 55 let, je imel tako suhe in krive noge, da sem se čudil, kako se lahko obdrži na njih ob tistih silovitih sunkih vetra; Pauline, ki se je bližala štiridesetim, pa je hodila na dveh dolgih in vitkih, a tudi jekleno mišičastih nogah, ki so me z estetskega vidika preprosto obsedle. Z obema sem se dobro ujel (z Maxom in Pauline, ne z nogama).
Tik pred Atapuerco smo naleteli na domačina, ki je s starim mercedesom obtičal v grapi ob cesti. S skupnimi močmi smo dvignili zadnji
del avtomobila, da je lahko zapeljal na ravno podlago, potem pa z dobrim občutkom, ker smo mu pomagali, prehodili še tistih zadnjih nekaj ovinkov do majhne vasice, ki slovi po zaslugi bližnjega arheološkega najdišča Sier-ra de Atapuerca, kjer so odkrili bojda najstarejše grobišče hotno sapiensa v Evropi.
Nepozabni družabni večer v Atapuerci
Zavetišče je bilo naravnost čudovito. Hiška je bila restavriran posnetek tradicionalne pastirske koče. V njeni notranjosti je prevladoval les. Ko smo vstopili, v njej nismo našli oskrbnika, pa tudi v skupinski spalnici so bile zase-
dene le tri postelje od dvajsetih. Medtem ko sem bil pod tušem, je prišlo še nekaj pohodnikov, med njimi tudi Carlyse in njen "fotr".
Prej idilično mirno nolra-njost je v trenutku zapolnila s svojo gostobesednostjo, njeni bližini pa sem se po pet minut trajajočem pozdravnem nagovoru ob ponovnem srečanju, med katerim sem izvedel vse podrobnosti njenega doživljanja pred kratkim zaključene etape, ki jo je večji del spremljala s pogledom skozi okno najetega taksija, kar spretno izogibal. Zdela se mi je kot stroj za požiranje človeške energije in čeprav je bila zaradi kubanskih ko-
renin vseh grehov vredna, sem se držal čimbolj daleč stran.
Ko sem se po krajšem počitku odpravil na sprehod po bližnji okolici, me je presenetil "strupen" mraz. Veter je še vedno divjal in, čeprav je bilo jasno, se je kar dobro poznalo, da leži Atapuerca skoraj 1100 metrov nad morjem. Takoj za hišo sem naletel na čredo ovac. Z njimi je bil tudi mlad, kakšne štiri mesece star bodoči čuvaj, ki ga je radovednost takoj privlekla bliže. Očitno je bilo, da bo zrasel v impozantno mrcino, kakršnih sem videl med potjo že kar nekaj. Šape je imel že večje od odraslega nemškega ovčarja, igriv pa je bil kot mlad mucek. S špičasti-mi zobki je začel takoj grizljati nastavljeno roko in skakati po meni, da sem ga moral sem pa tja malo obrzdati, sicer pa sva se odlično ujela. Če bi bilo mogoče, bi ga vzel kar s seboj, tako mi je prirasel k srcu.
Znamenitega grobišča si sicer nisem ogledal, zato pa sem v edini vaški gostilni preživel enega najlepših večerov na Caminu. Oskrbnica nam je, ko je prišla po denar, o-menila, da v El Palomarju, kot seje imenovalo gostišče, pri-
pravljajo izvrstno hrano. Večina se nas je odločila, da preverimo, ali to drži, in tako smo se v skupini desetih podali topli večerji naproti.
Lastnik je bil v vlogi natakarja tako glasen, da je preglasil celo Carlyse, ki je bila tudi zraven in je kar nekoliko u-žaljeno utihnila, predvsem pa je bil zabaven in poln "kelner-skili fint". Hrana, ki jo je nosil na mizo, je bila res okusna, še bolj pa sem bil navdušen nad vinom. Bilo je tako sladko, da sem ga pil kot sirup, ker pa je bilo tudi močno, sem kmalu spoznal, da me čaka jutro z grenkim priokusom slabosti po prekrokani noči. A sem še naprej srkal, saj je bilo vzdušje res enkratno.
Poleg že omenjene Caruse in njenega očeta juana Carlosa, ki je mladost preživel na Kubi in me je kmalu prepričal, da je zanimiv in razgledan človek, sta zraven mene sedela še Max in Pauline, na drugem koncu mize pa še starejši Škot, ki je povedal, da živi v Hong Kongu, mlada Francoza, fant in punca, ki sta bila bolj tiho, pa še mlajši Brazilec in starejši Španec. Res pestra mednarodna zasedba.
-----------DALI	E
Italijan Alessandro Ballan, ki pripada klubu CT Modal, je zmagovalec 27. mednarodne kolesarske dirke za trofejo Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, ki jo kot vsako leto pripravlja Kolesarski klub Adrija iz Lonjerja in ki je potekala v nedeljo, 2. t.m.
150 kilometrov dolgo progo je prekolesaril v Ireh urah, 42 minutah in sedmih sekundah (3.42'07"), povprečna hitrost pa je znašala 40,6 km na uro. Na drugo mesto se je uvrstil Poljak Daniel Zych (GS Daver Pacific), tretji pa je bil Italijan Luca Co-nati (GS Zalf Desiree Fior). Nehvaležno četrto mesto je, ravno tako kot lani, zasedel Slovenec Matic Strgar (Radenska Rog). Med prvimi desetimi kolesarji, ki so prispe-
li	do cilja, je še en Slovenec, in sicer Tomaž Nose (Krka).
27. dirka za trofejo ZSŠDI se je kot ponavadi začela z neuradnim startom v Lon-jerju, od koder se je 160 kolesarjev, ki so pripadali 25 klubom iz desetih držav, v strnjeni skupini podalo do Barkovelj, kjer se je dirka tudi uradno začela nekaj minut po 13. uri. Uradni štar-ter dirke je bil predsednik italijanske kolesarske zveze Gian Carlo Ceruti. Po dveh kilometrih se je beležil prvi poskus bega: Italijan Mirko Calvi je namreč pridobil nekaj metrov prednosti, vendar ga je glavnina dohitela pri Tržiču. Po 27 km pa je prišlo do ponovnega poskusa bega: tokrat sta bila protagonista dva kolesarja, in sicer Aldo Ino Ilešič ter Daniel Wasiewicz. Njuna pred-
nost je znašala tudi dve minuti, vendar se je njun beg zaključil pri Sesljanu.
Osrednji del proge je minil v znamenju kolesarjev Krke in Zalfa. Na Opčinah, ko je manjkalo približno 50 km do cilja, je pričelo rahlo deževati. Ceste so tako postale spolzke in nekateri kolesarji so tudi preizkusili trdoto asfalta, vendar na srečo ni prišlo do hujših padcev. Odločilna sta bila vzpona na Prebeneg in na Ključ,
kjer je v ospredju ostalo le še 24 kolesarjev. Prvi na gorskem cilju (Dazio) je bil Slovenec Tomaž Nose. Dirka se je nato kot običajno zaključila s ciljnim šprintom. Poljak Daniel Zych je namreč 500 metrov pred ciljem šprintal, sledil mu je Italijan Alessandro Ballan, ki pa je imel v sebi še toliko energije, da se je sto metrov pred ciljem pognal na pedala in kot prvi prekolesaril skozi cilj.
AKTUALNO
16
ČETRTEK, 6. MARCA 2003
NEVSAKDANJE PRAZNOVANJE DNEVA SPOMINA
150 TRŽAŠKIH IN GORIŠKIH SKAVTOV PREPLAVILO ZILJSKO DOLINO
PREJELI SMO
SLOVENIJA IN EVROPSKA UNIJA
"Pripravljeni so zapustiti vse, lastno udobnost in želje, da bi opravili svoje delo. To pa zato, ker je njihova dolžnost." (Baden Povvell). In res se je 150 skavtov iz Trsta in Gorice odločilo, da zapusti udobnost svojih kavčev, želje toplega in obilnega nedeljskega kosila ali nogometne tekme, da bi se udeležilo izleta, ki ga je Slovenska zamejska skavtska organizacija priredila za vse svoje člane. Izlet je bil namenjen praznovanju Dneva spomina, to je dneva, ko se vseh 28 milijonov skavtov sveta spomni svojega ustanovitelja, lorda Roberta Stevensona Smitha Badna Povvella.
Cilj letošnjega izleta sta bili vasici Zahomec in Bistrica v Ziljski dolini na Koroškem, saj so se slovenski skavti iz Italije želeli srečati tudi s koroškimi brati in sestrami, ki so se res pridružili skupnemu praznovanju in s svojimi vrstniki preživeli izredno prijeten in vesel dan v toplih objemih sončnih žarkov, na popolnoma zasneženih poljih in gozdovih ter v prijetni družbi. Po uvodnem skupnem zboru s skavtskimi molitvami in skavtsko pesmijo sta deželna načelnika Srčkana mravlja (Katja Tommasi) in Zamišljeni nosorog (Francesco Bian-cuzzi) poudarila pomen Ba-
le s kepanjem, sankanjem in drsanjem, nekateri bolj delavni pa so si iz snega pripravili ludi iglu. Izvidniki in vodnice pa so morali istočasno prestati številne preizkušnje: izmeriti višino gore nad vasjo, narediti razne vezave, napisati članek in prošnje za sv. mašo, zakuriti ogenj v snegu in si na tem ognju tudi speči tvvist, prenašati ranjenca čez ovire ipd. Klanovci pa so se zbrali in razmišljali o figuri Badna Povvella, pregledali njegovo življenje in delo, njegovo skrb za mladino, njegove pedagoške oprijeme in si v petih delavnicah (beseda, igra, gib, ples in glasba) zamislili kratko gledališko predstavo na temo življenja Badena Povvella.
Ko so se popoldne ob treh vsi skavti prenehali potepati
den Povvellovih štirih točk skavtskega oblikovanja (značaj, zdravje in telesna moč, ročne spretnosti ter služenje bližnjemu). V jutranjih urah je nato program stekel ločeno po vejah: sredi zasnežene pokrajine so tako s pomočjo volčičev in volkuljic zrasli veliki snežaki, ki so okoli vratu imeli rute, šale, na glavah pa slamnate lase in najrazličnejše čepice, v rokah pa prav tako toteme, zastave, palice; en sneženi mož je celo imel čevlje na svojih nogah. Potem pa so morale lisice loviti zajce, ki so na teh poljih iskali svoje korenčke, Akele, Bagheere, Ba-looji, kače Kaa in Chili pa so morali tekati in se plaziti po snegu, da bi dosegli delčke puzzla, s katerimi so ob koncu sestavili Povvellovo sporočilo najmlajšim, naj bodo v svojem življenju, kljub težavam, vedno veseli, "saj si skavt, tudi v težavah, žvižga in poje". Igre so se nato zaključi-
po gozdovih in poljih v okolici vasi, so se ponovno zbrali v dvorani domačega športnega društva Zahomec. Ob toplem čaju so se mlajši člani posedli po dvorani in sledili prizorom iz Baden Povvellove-! ga življenja, ki so ga oblikovali klanovci. Prizorov je bilo I več, vsi so bili zelo lepo igrani, tako da so lahko starejši člani lepo prikazali mlajšim vrednote, ki jih je hotel Baden Povvell posredovati z ustanovitvijo skavtske organizacije. Tako so lahko gledalci spoznali, kako bogato in doživelo ! življenje je imel prvi skavt: bil je namreč vojak in kot tak se bojeval v Indiji, Afganistanu in Južni Afriki. Na začetku prejšnjega stoletja pa se je odločil, da se bo posvetil mladim in jim uredil tako strukturo, ki bi jih vzgajala v dobre in lojalne državljane. Leta 1907 je z dvaindvajsetimi fanti izpeljal prvi tabor na otoku Brovvnsea in rezultati tega ta-
bora so po vsem svetu zelo vidni. Med prizori so klanovci s pomočjo noviciatov zapeli nekaj pesmi in zaplesali nekaj plesov, po vsakem prizoru pa so prebrali pomenljiva sporočila, ki jih Baden Povvell namenja vsem članom skavt-| ske organizacije. Med tabornim ognjem so tudi izvidniki in vodnice prikazali svoj škeč, vse prisotne pa je pozdravil načelnik SKSS (Slovenski ko-| roški skavti in skavtinje) Peter Krištof.
Po tabornem ognju so se skavti podali v bližnjo župnijsko cerkev, kjer je skavtski cerkveni asistent p. Mirko Pelicon, ki je sicer spremljal i skavte cel dan, daroval sv. mašo ob somaševanju domačega župnika, g. Stanka Trapa, kateri seje pridružila tudi lepa skupina domačinov. Med sv. mašo, ki so jo s svojimi pesmimi in prošnjami oblikovali sami skavti, je p. Mirko v svoji homiliji poudaril predvsem pomen odgovornosti in svoje besede tako namenil v glavnem starejšim članom organizacije. Bodisi klanovci kot voditelji se morajo namreč zavedati odgovornosti, ki jo imajo, ko vodijo mlajše člane, morajo jim posredovati tiste pozitivne vrednote, ki jih je Baden Povvell nakazal, in končno naj se zavedajo, da, ko vlagajo toliko truda, časa in energij v delovanje skavtske organizacije, tega ne delajo samo zaradi drugih, ampak tudi in predvsem zase, saj samo takrat, ko človek začenja svojemu bližnjemu veliko dajati, obogati samega sebe in obenem tudi veliko prejema v povračilo. Povračilo seveda je v tem primeru čustvene in duhovne narave. Med sv. mašo so skavti sestavili tudi puzzle. Vsi udeleženci izleta so namreč v teku dneva po raznih preizkušnjah dobili kos kartona: vsak je nato stopil do oltarja in položil svoj kos na pravo mesto, tako da se je na koncu ob oltarju prikazal simbol organizacije. Po tem obredu pa so skavti obnovili skavtsko obljubo.
V zaključnem zboru so se tako vsi še enkrat zbrali v krogu, se pozdravili in si zaželeli srečno pot. Izlet pa se ni zaključil tu, saj se je prepevanje in veselje nadaljevalo še na poti domov v avtobusih. —— (JC)
V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu je 24. februarja govoril dr. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta, o demokratizaciji, osamosvojitvi in vstopanju Slovenije v EU.
Leta 1997 je g. Bučar v prispevku Kako naprej? v knjigi Slovenija - Danes in nikdar več? (samozaložba Gibanja 23. december) zapisal, da je Španski kompromis nacionalna katastrofa in popolna kapitulacija slovenske politike pred Italijani, ki so izsilili predkupno pravico za slovensko zemljo, saj je “nakup zemljišč sam po sebi postal sredstvo za bistveno višje cilje italijanskega imperializma". Leta 2001 je v prispevku Regionalizacija Slovenije za knjigo Razkosanje Slovenije (ista založba) opozoril pred nevarnostjo oblikovanja čezmejnih pokrajin: "Take pokrajine bi bile za nekdanje imperialne sile zelo elegantna oblika, da si ponovno prisvojijo ozemlja, ki so jih izgubile z narodno osamosvojitvijo novo nastalih manjših držav in to brez odkritega nasilja, celo sklicujoč se na nove oblike evropskega povezovanja." Pri tem je izpostavil odnos Italije do Istre in Slovenskega Primorja.
Pričakoval sem zato, da
bo g. Bučar kritično spregovoril o škodljivih posledicah, ki jih daljnoročno prinaša vstop Slovenije v EU zaradi nakupa nepremičnin in priseljevanja državljanov EU (zlasti sosedov!), ki bo sčasoma spremenilo narodno sestavo prebivalstva. Ponovil je že neštetokrat slišano "samoumevno" misel, da izbire ni, ker je bodočnost Slovenije samo v EU, ni pa povedal, kaj nam "grozi", če ostanemo samostojni. Ali nam bo EU zaprla trg in ogrozila naše gospodarstvo? Ali hoče EU destabilizacijo samostojne Slovenije? Rekel je, da bo vse odvisno od nas, kako bomo izkoristili priložnosti, ki nam jih bo nudila EU.
Ob odprtju nepremičninskega trga je slovenska vlada državljanom delila "instant" pomirjevalno tableto: "strahovi o razprodaji in navalu tujcev na slovenski nepremičninski trg so neutemeljeni". Ali lahko vlada dokaže, da ne bo daljnoročnih demografskih sprememb in ogrožanja obmejnih krajev zaradi priseljevanja številčnejših in denarno močnejših sosedov? Ali lahko dokaže, da ni res, da bo vse odvisno od mase individualistov, ki jih ne briga skupno dobro, ampak le lasten žep?
G. Bučar je omenil, da v j znameniti 57. št. Nove revije ' ni govora o samostojni Sloveniji, kar potrjuje, da na začetku poti v demokracijo samostojna Slovenija ni bila samoumevna. Takrat je DEMOS zelo resno vzel nevarnost [ vojaškega posega JLA. Prva demokratično izvoljena oblast ni podcenjevala te nevarnosti, kar bi lahko bilo usodno za osamosvojitev. 23. decembra 1990 je na plebiscitu prevladal pogum za tvegano odločitev, ki jo je bilo treba kasneje obvarovati z vojaško silo. Danes nam ne | grozi naval, ampak dolgoro-I čen proces priseljevanja zaradi svobodnega pretoka, ki ga od nas zahteva EU. Podcenjevanje te nevarnosti pa bo vendar lahko usodno. Morda zadnja možnost, da se.prepreči razprodaja slovenske zemlje, je zavrnitev vstopa Slovenije v EU na referendumu.
Tudi danes samostojnost ni samoumevna. Danes je tako kot 23.decembra 1990 treba imeti pogum: takrat za 1 samostojnost, danes za ohranitev samostojnosti. "Če pa pogum in um drugače pravi, kaj tarnaš, da te tujec v lice bije, še krivi hrbet na udar nastavi!" (Rudolf Maister, 1913).
BORIS ARTAČ
MEDNARODNA KRIZA
KDO SE UPIRA VOJNI
MII-A N GREGORIČ	danes zdi nekoliko deplasira-
no. Ni mi namreč poznana nobena odmevna protiame-riška oziroma protivojna izjava iz ust kakega uradnega predstavnika naše ZLSD, ki si, očitno, v glavnem greje svoje udobne fotelje in varuje svoje (izdatne) tople obroke. Tudi predstavniki preživelih komunističnih držav v glavnem molčijo. Tisti pa, ki ne odobravajo vojaškega posega v Iraku brez soglasja OZN (npr. Kitajska), so zelo zadržani v svojih izjavah. Da j ne govorimo o tem, da se pa Rusi po zadnjih informacijah dobesedno slinijo okrog Američanov, da bi lahko po sesutju Sadama Huseina obdržali vsaj dosedanjo raven izkoriščanja bogatih iraških naftnih vrelcev. Ob mirovniških, zelenih, protiglo-balizacijskih in drugih podobnih gibanjih prihajajo danes najostrejše obsodbe proti vojni v Iraku in samovolji ZDA predvsem iz cerkvenih ! krogov. Vatikanski predstavnik Tauran je npr. dejal, da bi j se v primeru napada ZDA brez soglasja OZN "sesul ves sistem mednarodnega uravnavanja problemov in bi prevladal zakon džungle" Kajti "preventivna vojna ni predvidena v listini OZN". Znani so številni protivojni pozivi papeža Janeza Pavla II. Predstavnik papeškega sveta za pravičnost in mir nadškof Renato Martino pa je šel še dlje,
Že nekaj časa smo priča razgreti polemiki okrog vstopanja Slovenije v Nato, v kateri se naraščajoči antiame-rikanizem pogosto povezuje z levičarsko-komunističnim duhom. Glede Nata sam menim, da obe strani po nepotrebnem dramatizirata stvar in da ne bi bila nobena tragedija, niti če bi stopili vanj, niti če bi ostali zunaj. Stvar ni črno-bela, ne tako ne drugače. Eno je npr. Nato z ZDA, na čelu pod Clintonom, drugo pa pod Bushem. Zato si bom v tem kritičnem trenutku za Nato na referendumu verjetno nekoliko zatisnil nos in glasoval za vstop vanj. V prepričanju, da je Evropa s svojimi bridkimi zgodovinskimi izkušnjami dovolj zrela, da se ne bo dala kar tako zapeljati v kake vojaške avanture. Zato bi se tukaj ognil razpravi o Natu, kot bi se tudi ognil razpravi o Sadamu Huseinu, ki je brez dvoma okruten samodržec, ki je povzročil svojim ljudem in sosedom že veliko gorja in bi zato moral zginiti s politične scene. Vendar ne za ceno vojne, v kateri nastradajo v glavnem nedolžni, saj si sam že išče kako toplo zavetje kje v izgnanstvu.V tem sestavku bi se želel dotakniti predvsem povezovanja antiame-rikanizma z levičarsko-ko-munističnim duhom, ki se mi
I rekoč, "da vojna, ki si jo želijo Američani, nikakor ni pravična" in da "stojijo za njo verjetno ekonomski interesi." Hkrati je opozoril, da bi bila reakcija muslimanskega sveta na vojno odločna in os-| tra in bi se terorizem gotovo dramatično povečal. Znane so obsodbe vojne tudi s strani drugih cerkva in posebej | (katoliške) škofovske konference v ZDA. Vodja anglikanske cerkve VVilliams je npr. obsodil politiko, ki načrtuje velika pustošenja in trpljenje, in, obračajoč se na Busha in Blaira, še dodal, "da tvegajo storiti največje napake prav tisti ljudje, ki jih je družba imela za najbolj modre." Nek drug visoki cerkveni dostojanstvenik pa je posebej dejal, da ni bilo doslej pri poskusu opravičevanja nekega dejanja še nikoli v zraku toliko dvoličnosti kot v tem trenutku. Tudi po zaslugi sedanjih spontanih množičnih demonstracij bi tako lahko rekli, da se vojni in samovolji ZDA upira predvsem kritična vest človeštva, znotraj katere imajo religije svoje pomembno mesto. Največ zaslug za to protiameriško vzdušje pa ima sama Busheva administracija, ki izkorišča tragični dogodek 11. septembra ne samo za upravičen boj proti terorizmu, ampak tudi za to, da bi uvajala po svetu red po lastni podobi in potrebah in to z argumentom moči, ne pa z močjo argumentov.