P a S n i k. Kdo pervi naredi dobro šolo? Xi dolgo, karsemšel po cesti skozi malo vas. Srečala nie je množica otrok, ki so sli iz šole. Prijazno so rae pozdravljali in šli vsak svojo pot proti hišam bližnjih krajev. Tu ustavim npktere, in jih vprašam, če radi hodijo v šolo. ,,Zakaj bi ne hodili radi v šolo1'', mi odgovore, wker se v šoli toliko lppega učimo*. Ti učenci, si mislim, že vejo, kaj ješola, in jih tedaj ni treba siliti v šolo. Pozneje pridem v neko gostivnico tistega kraja, in ko med drugim tudi pride govorica o šoli, mi hišni gospodar o tem veliko lepega pripoveduje, in pravi: ,,Pri nas ni treba, da bi kdo otroke v solo 8ilil, skoro ujidejo nam, če jih precej ne pustimo^. »Tako ni povsod", pravim; ,,v nekterih krajih hodijo otroci neredno v šolo". wTudi pri nas jp bilo tako*, pravi mož , ,,toda sedaj je vse drugačp. Otroci se uče v šoli mičnih in za vsakdanjp življenjp potrebnih reči, pa zraven tega se vadijo tudi lepega vedenja in reda pri vseh rečeh. Pri marsikteri hiši se je ravno po otrocili že to pa uno na bolje obernilo. Marsikje se več ne sliši kletvine, rotenja i. t. d. sirovih in pohujsljivih pogovorov. Otroci opominjajo večje, da naj takih nespodobnih besedi ne govore, in starji se sramujejo, da so slabejši in neumniši od otrok; če ne vejo boljega govoriti, pa raji molče, ali vsaj vpričo otrok nemarne ne kvasijo. Imamo učitelja, ki je prav razumen in spoštljiv mož. Vsi, revni in premožni, ga imajo radi, ker on ima vse otroke rad brez razločka, naj bodo revnih ali bogatih staršev. On jih tako Ijubeznjivo podučuje, da bi ga človek neprenehoma poslušal; pa tudi sam kaže z zgledom vse, kar priporočuje svojim učencem; res, naša sola je sedaj, rekel bi, zlata jatna za vso srenjo. Bog nam jo še dolgo tako ohrani!" Tako jp. govoril mož; jaz pa sem šel dalje in si mislil: Dobro šolo pervi naredi dobri ucitelj.