Poitnina plačana v gotovini
V Ljubljani, sobota 14. decembra 1940
osvoboditelj in voditelj slovenskega naroda soustanovitelj in krmar lugoslavije - umrl
V	trenutku, ko je bilo v teh mračnih dneh spet kronano z uspehom eno Njegovo delo za blagor slovenskega naroda in širše domovine, sredi nadčloveških prizadevanj za ohranitev našega miru in obstanka, sredi genialnega dela in načrtov za lepšo bodočnost lastnega naroda in skupne države, je Bog v svoji nedoumljivi modrosti poklical k sebi naj večjega moža slovenskega naroda, doktorja Antona Korošca. Kakor da je sedanjemu strahotnemu času usoda, da nas sleherni dan preseneča s svojimi neslutenimi gro-zami, je udarila v nas novica, da smo izgubili nocoj 1moža, čigar ime je slovenskemu narodu postalo simbol obstanka, svobode in lepše bodočnosti in vsega dobrega.
Naše duše se upirajo verjeti v ta udarec, ki mu slovenska, tako žalostna zgodovina, nima primere. Umrl je mož. največji sin slovenske matere, čigar nesebično, daljnovidno in od Previdnosti vodeno delo pomeni usodo malega
evropskega naroda. Edina sreča tega naroda med zmedami in viharji Evrope v dvajsetem stoletju je bila, da mu je na čelu korakal mož, kakor je bil doktor Anton Korošec.
Voditelj malega naroda, ki mu je bil narod vse, kakor je bil on vse svojemu narodu. Ugasnilo je življenje, ki je bilo — kakor nobeno — sama ljubezen, žrtev in delo, čigar zgodovinski smisel mi slutimo, prav pa ga bodo razumeli šele bodoči slovenski in jugoslovanski rodovi.
Umrl je veliki Slovenec, veliki Jugoslovan, veliki državnik sodobne Evrope, apostol našega in evropskega mirn.
Živ nam je bil voditelj, mrtev nam ostane simbol naše pravice in bodočnosti. Simbol, ki nas bo vse, brez razlike, vezal v slogi, delu in boju za velike cilje.
Ničesar se ne bojimo, ker je umrl za svoj narod in za svojo državo. Pokazal nam je pot in je zato večno z nami. Slovenski narod bo z njim korakal v veliko bodočnost!
Stran 2
>SLOVENSKI DOM«, dne 14. decembra 1940.
Štev. 287.
Knez namestnik Pavle ob mrtvaški postelji rajnega slovenskega voditelja
Državni pogreb dr. Antona Korošca v Belgradu bo jutri, v nedeljo, ob 2. uri popoldne, nakar bo krsta prepeljana v Ljubljano
Silna žalost v Belgradu in po vsej Jugoslaviji
8 e I g r a d ,	14. decembra, m. Ko so
trnplo pok. voditelja slovenskega naroda dr. Korošca preoblekli v mašniski ornat in ga položili na mrtvaški oder v njegovi sobi, se Je pripeljal pred Koroščevo stanovanje Nj. kr. Vig. kne*. namestnik Pavle v spremstvu dežurnih častnikov. Knez Pavle je ostal več minut ob postelji dr. Korošca in ga pokropil. Med tem časom so začeli prihajati tudi Številni člani vlade in izrekali sožalje v svojem imenu in v imenu svojih političnih skupin.
Truplo pokojnika bodo odpeljali še dopoldne na prosekturo, od tam pa v sonat, kjer ga bodo položili na mrtvaški oder v veliki sejni dvorani. Na tem odru bo truplo ležalo do jutri popoldne ob dveh. Tedaj se bodo začele pogrebne svečanosti. Sprevod bo šel izpred senata, kjer se bo od pokojnega državnika poslovil bivši minister in senator Dimitrije Magaraševič. Žalni sprevod bo zavil na to v ulico Miloša Velikega in se bo ustavil pred predsedstvom vlade. Tu. se bo od pokojnika poslovil gradbeni minister Danilo Vulovič, ker je predsednik in zastopnik notranjega ministra g. Cvetkovič sam težje bolan. Od predsedstva vlade bo sprevod krenil proti postaji. Tu bodo položili pokojnikovo truplo v posebni vlak, ki bo odšel iz Belgrada ob pol 4 popoldne. Na postaji se bo od pokojnega voditelja slovenskega naroda poslovil njegov pomčnik Boško Bogdanovič. Pri pokopu v Ljubljani bo v imenu predsednika vlade in predsednika glavnega odbora JRZ govoril bivši minister in belgraj-ski župan Jevrein Tomič.
Smrt dr. Antona Korošca je v naši prestolnici in v vseh krajih države povzročila najgloblji vtis. Vsa ministrstva in predsedstvo vlade so izobesila državno zastave na pol droga.
*
Belgrad, 14, decembra.
J ugoslovansko prestolnico in vso državo je danes navsezgodaj presenetila strašna novica, da je nenadno zatisnil svoje oči voditelj slovenskega naroda, soustanovitelj Jugoslavije dr. Anton Korošec, predsednik senata in prosvetni minister. Novica je udarila Jugoslavijo tako, kakor morda še nobena. Zlasti ker ni nihče niti najmanj pričakoval česa tako strašnega.
Dr. Anton Korošec je še snoči ob šestih telefonično vprašal Ljubljano, kakšno je vreme v Sloveniji, ker je nameraval danes potovati v ožjo domovino, kamor je s toliko ljubeznijo pohitel vedno, kadar so mu posli pri vodstvu države in usode slovenskega naroda le količkaj pustili.
Ko sta davi prišla v njegovo stanovanje v Kralja Milutina ulici št. 21 njegov brivec in njegov zvesti osebni sluga Dragi Glavinič, sta ga našla v postelji v popolni neza-yesti.
Takoj sta poklicala tri zdravnike, dr. Nikolo Beloševiča, dr. Sekuliča in dr. Aleksandra Rajkoviča, ki so mogli ugotoviti le nastop smrti.
Vest o smrti voditelja Slovencev, predsednika senata in prosvetnega ministra dr. Antona Korošca se je bliskovito razširila po mestu in je povsod napravila najglobo-kejše sožalje, kmalu nato so se zbrali okrog mrtvega dr. Korošca njegovi ožji sodelavci, tako senator g. Smodej, pomočnik prosvetnega ministra g. Boško Bogdanovič, oba kabinetna šefa dr. Pavelič
in g. Relja Jovanovič, bivši prosv. minister g. Magaraševič, dr. Besednjak ter urednik »Slovenca« in »Slovenskega doma« gosp. Krošelj. Bivši prosvetni minister g. Magaraševič je o smrti dr. Korošca takoj obvestil dvor in predsednika vlade in zastopnika notranjega ministra g. Dragišo Cvekoviča in vse ostale ministre.
Najstrašnejši vtis je ta usodni dogodek naredil seveda v Sloveniji, kjer nihče ni hotel zjutraj tega sporočila o smrti doktorja Korošca verjeti.
Ban dr. Marko Natlačen je takoj obvestil vse slovenske vodilne politične osebnosti, nakar je bilo sklenjeno, da v imenu slovenskega političnega vodstva odpotujeta danes ob 9.20 z brzim vlakom v Belgrad bivša ministra dr. Kulovec in Snoj, da uredita vse potrebno za prenos voditeljevih zemeljskih ostankov v Slovenijo. V Zidanem mostu se jima bo pridružil minister dr. Miha Krek, ki je kakor običajno konec tedna potoval v Slovenijo.
Zaradi smrti slovenskega voditelja je odrejeno narodno žalova-
nje do dneva po pogrebu. Vse prireditve, razen žalnih, vse gledališke in kinematografske predstave so ustavljene. Na vseh državnih in samoupravnih uradih ter poslopjih so izobešene črne zastave. Ljubljanski in mariborski škof sta odredila takoj, da morajo v znamenje žalosti vse te dni zvoniti zvonovi vseh cerkva v obeh škofijah.
Dan in nra pogreba še nista določena. Pogreb bo_ najprej v Belgradu, nato bo lruplo dr. Korošca prepeljano v Ljubljano, kjer ga polože na mrtvaški oder, da se bo lahko slovenski narod poslovil od velikega in neustrašenega voditelja.
Pokojni slovenski voditelj dr. Anton Korošec je bil snoči v gledališču. Poslušal je »Pikovo damo« do konca, nato je odšel domov.
»v«
Življenjska pot pokoj, slovenskega voditelja
Dr. Korošec Anton, politik, rojen 12. maja | 1872 v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici, je obiskoval ljudsko šolo najprej doma, 1883—84. gimnazijo 1884—85 v Ptuju, 1885—92 v Mariboru kot gojenec dij .semenišča; nato je študiral bogoslovje v Mariboru do 1. 1896, ord. 25. junija 1895, služboval je kot kaplan na Sladki gori pri Ponikvi, od 5. avg. 1896 do marca 1897, v Maren-bergu do 30. apr. 1898, učni prefekt v dijaškem semenišču v Mariboru do 5. jan. 1902, promoviral za dr. bogoslovja 11. julija 1905 v Gradcu.
V Mariboru so imeli višješolci slovensko dijaško društvo (predsednik pok. Zolger), v katerega je bil Korošec sprejet že kot četrtošolec. Sodeloval je pri literarnem listu dijaškega semenišča in dopisoval v »Slovenskem gospodarju«. Kot bogoslovec se je seznanil z dr, Krekom, sodeloval pri listu bogoslovcev »Lipici« s sociološkimi članki, pisal v »Slovenca» (prvi članek o celjski gimnaziji, deloma konfisciran), je bil 1894. 1. predsednik društva mariborskih bogoslovcev »Slomšek«, a moral odložiti predsedstvo zaradi nasprotovanja literarne struje. Kot kaplan je dopisoval »Slovencu« »Slovenskemu gospodarju«. Od prihoda v Maribor je sodeloval todi pri Sudšteierlschepost (rubrika: Polit. Rundschau). Od 1. maja 1898 je bil urednik »Slov. gospodarja«, ki ga je prevzel s 1700 naročniki in ga dvignil po nekaj letih na 4000 naročnikov.
Kot urednik zaradi napadov na Nemce v člankih in pesmih je bil obsojen na G tednov zapora. od cesarja pomiloščon na 1000 goldiranjev globe. Okrog Korošca in njegovih tovarišev Je-rovška in Kovačiča so se l. 1900 zbirali mladi, s tedanjim političnim mrtvilom in slogaštvom nezadovoljni duhovniki ter se uveljavljali na shodih in po društvih. Zoper nemškutarskega »Štajerca« so ustanovili maja 1901 politični 14-dnevnik »Naš dom«, ki ga je nekaj časa urejeval Korošec. Koj od začetka se je razširil v 10.000 izvodih in postal glasilo katoliškega mladinskega gibanja na Štajerskem.
KoroSec je nastopal vedno odločneje na političnih shodlb in zlasti na ustanovnemu zboru katoliškega političnega društva v Slovenski Bistrici 9. junija 1901 ostro obsodil tedanjo slov. politiko na Štajerskem ter zahteval ustanovitev odločno slov. kat. kmečke stranke. Ta nastop je vzbudil živahnejše gibanje na obeh straneh In pri de-želnozborskih volitvah jeseni 1902. le nastopil v okraju Ljutomer-Ormož—Gor. Radgona kot kandidat proti Kočevarju tudi Korošec, a je zaradi nasprotovanja Škofa Napotnika propadel. Korošec in njegovi prijatelji so se poslej še intenzivneje posvetili organizacij imladlne v mladeniških in dekliških zvezah, ki so dobile svoje središče v pododboru Slov. Kršačnskosocialne zveze v Mariboru.
Kljub napredujoči politični ločitvi Štajerskih
Slovencev je bil po Zičkarjeii smrti jeseni 1905 postavljen za skupnega kandidata Korošec, vendar so nekateri naprednjaki vztrajali pri svojem kandidatu Rebeku. V hudem boju s tem in zlasti z nemškutarjem VVratschkom je bil 29. maja 1906 Korošec izvoljen za poslanca pete kurije v avstrijski drž. zbor, ki mu je pripadal do konca monarhije.
Končna ločitev duhov se je izvedla na Štajerskem, ko so jeseni 1906 ustanovili mladi liberalci (Špindler. Kukovec, Karba in drugi), v Celju Narodno stranko za Štajersko Katoliški Slovenci so v odgovor najprej spremenili dosedanji pododbor 3KSZ » samostojno Slov. kršč.-soc. zvezo za Štajersko, katere predsednik je postal Korošec, 21. lan 1907 so pa ustanovili svojo politično stranko pod Imenom Slov. kmečka zveza za štajersko. Ta je začela z intenzivnim, zlasti tudi gospodarskim delom in zmagovito nastopila maja 1909 pri volitvah v štajerski deželni zbor. Pri teh je bil v splošni kuriji izvoljen tudi dr. Korošec in postal predsednik Slov. kluba v deželnem zboru.
Kot tak je zahteval decembra 1909 združitev slovenskega dela štajerske in Koroške z ostalimi jugoslovanskimi pokrajinami v eno upravno celoto in zafel februarja 1910 zaradi Slovcnreni krivičnega postopanja nemške fefine obstrukcijo, ki je skoraj z§ vedno onemogočila delo deželnemu zboru. Med tem Je priboril Slovencem gospodarsko šolo v St. Juriju ob j. ž,
V	hrvatsko slov. zajednici Je bil dr KoroSec tudi podpredsednik tn član avstr, delegacijo na Dunaju m v Budimpešti. Ko je Jel dr. Šušteršič zaradi oportunistične politike izgubljat' zaupanje, je ta odložil predsedstvo, ki ga je prevzel dr. Ko-
rošec. 21. nov. 1916 je Korošec sklical v Gradec | sejo hrv slov. kluba, kjer so sklenili tesnejšo politično sodelovanje s Cehi. L. 1917 so vsi jugosl. poslanci združeni v Jugoslov. klubu izvolili dr. Korošca za predsednika. L. 1917. je Korošec prebral »majsko deklaracijo«. Ta deklaracija je postala izhodišče velikega narodnega gibanja. Kmalu se je pričel Jugoslov. klub tesno vezati s Cehi v vedno ostrejšo opozicijo. L. 1918. se je razvilo po Sloveniji živahno deklaracijsko gibanje. Na prostem so se vršili veliki tabori, kjer je govoril v prvi vrsti dr. Korošec. Največja manifestacija je bila 23. in 24. marca v Ljubljani, ko so zastopnice slovenskega ženstva izročile dr. Korošcu knjigo z 200.000 podpisi za majsko deklaracijo. Večkrat se |<’ podal dr. Korošec na pot tudi v Hrvatsko, Dalmacijo in Bosno ter na Češko. L. 1918. so tudi Hrvatje in muslimani na Koroščevo pobudo sprejeli deklaracijo.
5 in 6. okt. 1918 se je v Zagrebu ustanovilo Narodno Viječe Slovencev, Hrvatov in Srbov, za predsednika pa je bil 17. oktobra izvoljen dr. Korošec, 16. oktobra 1918 je Nar. viječe zahtevalo zedinjenje vsega naroda SHS v neodvisno državo. Korošec je 25. oktobra 1918 še z nekaterimi drugimi politiki odšel v Švico, da bi tam dobil zveze z inozemskemi politiki in se informiral o položaju.
Ko je prišel v Ženevo, se je sešel dr. Korošec najprej b tamkaj delujočim Lazo Markovičem ter povabil takoj na razgovor še Pašiča in Trum-biča. Korošec je izroči' 4. novembra zavezniškim vladam noto, v kateri je zahteval, da priznajo Nar. veče v Zagrebu kot vlado za Jugoslovane bivše monarhije, nje same za zavezniški narod in jugoslovanske dobrovoljce za vojskujočo se stranko. Pri oficijelnih razgovorih naslednji dan, sta Korošec in Trumbič zahtevala v prvi vrsti priznanje Nar vi ječa, za skupne zadeve pa se ustanove skupna ministrstva. Na to je pristal tudi Pašlč. Pašič je 7 novembra sprejel Korošcev in Trumbičev predlog, ter z noto z dne 8. novembra v imenu erb3ke vlade priznal Nar. Viječe zakonito vlado Jugoslovanov bivše monarhije.
Iz Ženeve je prišel Korošec 18. novembra v Pariz, da poišče stikov g francosko vlado in ostalimi zavezniki. Prizadeva* si je doseči priznanje nove Jugoslov. države in vlade. Obiskal je predsednika Clemenceau-ja. zunanjega ministra Pi-chona, VVitgonovega zaupnika tl on se-a in še dru-de diplomate. V Parizu so Korošcu delali razne ovire. Tako se je Koroščeva vrnitev zavlekla preko 1. dec. 1918, ko se je v Belgradu izvršilo zedinjenje in proglasila kraljevina SHS.
20 dec 1918 je bila v Belgradu sestavljena prva vlada nove države. Podpredsedniško mesto v vladi Je imel Korošec, ki je prevzel tudi oddelek za zaščito dece. 2. aprila 19i9 pa je prevzel ministrstvo za prehrano ln obnovo zemlje. 19. februarja 1920 je bil postal minister za promet. V Vesničevi vladi je dr Korošec predložil avtonomistični načrt ustave, ki je bil predložen tudi ustavotvorni skupščini kot odvojeno Koroščevo co mišljenje. Korošec je tudi vplival na Protiča, da je vzel v svoj ustavni načrt Slovenijo kot sa-stojno pokrajino in slovenščino kot državni jezik. Od konstituante dalje je bil Korošec zvest svojemu proticentralističnemu programu.
Pri volitvah 18. marca 1923 je SLS dobila od 26 slov. mandatov 21, tako da je mogel Korošec poslej govoriti »v imenu slov. naroda«. Na strankino željo je stopil sedaj v stik s Hrv. republikansko seljačko Stranko ter z njo in z Jug. muslimansko organizacijo osnoval federalistični blok v Zagrebu. Njegovemu prizadevanju je v prvi vrsti zahvaliti, da so Hrvatje spremenili svojo abstinenčno taktiko. Po volitvah 8. febr. 1925, v katerih je SLS dobila 20 mandatov, je bil dr. Korošec izvoljen tudi v Ljubljani. Korošec je z Davidovlčom, Radičem in Spahom osnoval v skupščini »blok nar. sporazuma in seljačke demokracije«. S predsednikom nove vlade Veljo Vukiče-vičem je 10. jul. 1927 sklenil na Bledu volilni sporazum (»blejski pakt«) in postal 23. febr. 1928 vladni notranji minister. 27. jul. 1928 je Korošec ministrski predsednik sestavil vlado četvorice (Korošec, Vukičevič, DavidoviČ, Spaho) in je obenem obdržal portfelj notranjega min. To je bila doba največje notranjo-jx»Iitične krize.
Kmalu pa se je parlamentarna rešitev krize izkazala za nemogoče in Korošec je 2. jan 1929 podal ostavko, nakar je bila s kraljevim proglasom z dne 6. jan. 1929 razveljavljena vidovdanska ustava in razpuščena narodna skupščina. V novi vladi generala Zivkoviča je bil Korošec minister
za promet do 5. avg. 1929, nato je prevzel ministrstvo za šume in rude, a 28. sept. 1930 je de-misijoniral.
V	začetku 1931. je bil kot predsednik Glavnega Zadružnega Saveza izvoljen za honorarnega profesorja za zadružništvo na kmetijski fakulteti belgrajske univerze, kjer je začel predavati v letnem semestru 1931.
In potem je prišlo leto borb, leto 1932. Objavljen je bil program zahtev slovenskega naroda. Dr. Korošec je moral zaradi tega svojega dejanja iz Slovenije v internacijo, kjer mu ena in dvajset mesecev ni bilo dovoljeno delati za svoj slovenski narod. Po smrti kralja Aleksandra se začenja spet pot dr. Antona Korošca v jugoslovansko po&tižno življenje. 23. junija 1935 je kr. namestništvo poklicalo dr. Antona Korošca v novo vlado kot notranjega ministra, ki naj bi s svojo politično modrostjo m preudarnostjo pomagal gasiti politične strasti, ki so se v državi razvnele in ogrožale celo obstoj naše domovine. Tri in pol leta je dr. Anton Korošec na tem nadvse odgovornem in težavnem mestu izpolnil svoje naloge. Pomirjeval je in ugla-jal ostrine političnih bojev, svetoval, snoval in pripravljal tla za narodni sporazum s tiho vztrajnostjo in ne oziraje se na očitke z leve in desne iz vrst politikov, katerih neprijetno dediščino je prevzel. Ta čas je tudi doba njegovega silnega prizadevanja za ustvaritev številnih upravičenih želja in zahtev slovenskega naroda, ki si je hotel zgraditi hrame svoje kulture, ti namreč dafajo narodu pravo obličje in vsebino za njegovo legitimacijo, da je samobiten narod. V tem času je slovenski narod dobil celo vrsto visokih kulturnih zavodov. Po volitvah leta 1938., ko je slovenski narod Korošcu skoraj soglasno izrekel svoje popolno zaupanje, se je Korošec umaknil z mesta notranjega ministra, da je lahko kmalu potem prevzel predsedstvo senata. Niti mesec dni ni pretekel, ko je nujnost narodnega sporazuma, kateremu je pot najbolj vztrajno in z vso svojo dušo pripravljal dr. Anton Korošec, podrla vse ovire m je prevzela državno krmilo vlada z nalogo, da se sporazume s Hrvati. Ko je bilo to delo po polletnih pogajanjih kronano s hrvaško-srbskim sporazumom, je bil tega dogodka najbolj vesel dr. Korošec. Na obzorju naše celine so se že prikazovali temni oblaki in dr. Korošec je takoj razumel bli-žanje velikih in usodnih časov, grozečih nam vsem. Dr. Korošec ni opustil svojega programa, da pribori slovenskemu narodu tolikanj željene pravice. Treba je bilo dati vsemu njegovemu delu še okvir in krono, toda preodgovorna naloga voditeljev jugoslovanske politike, med katerimi je bil najbolj radodaren s svojimi preizkušenimi in pretehtanimi nasveti prav naš voditelj, je odložila izvedbo tega programa. In navzlic vsej svoji pre-obloženosti z delom, se Koroščeve misli niso nikdar oddaljile od lastnega naroda. Za vse je skrbel, za vse je mislil in za vse imel popolno razumevanje. In spet je nujno^ potrebna njegova navzočnost v vladi. Dr. Korošec je postal prosvetni minister junija letos, da v pravo ustvarjalno in pozitivno smer usmeri kulturne tokove in delo našega naroda. In v tem velikem delu. ko je domovina, zlasti pa naš slovenski narod tako otroško zaupal krmarjenje našega broda njegovim preizkušenim lokam, prav v tem velikem in usodnem času se je zaprla knjiga velikih pokojnikovih dejanj in Vsemogočni je poklical k sebi našega voditelja. Odšel je po svoje plačilo, ki bo pravično in zasluženo. Tam bo prosil Boga za slovenski narod in za svojo domovino Jugoslavijo, da bi jo obvaroval vseh strahot in novih, težjih udarcev.
Odredba bana dr. Natlačena
Povodom smrti voditelj« slovenskega naroda, predsednika senata in ministra z« prosveto, gospoda dr. Antona Korošca, jc gospod ban dravske banovine odredil, dn se izobesijo na poslopjih vseh državnih, občeupravnih, banovinskih in ostalih samoupravnih uradov in zavodov črne zastave.
Pretresla nas je vest iz Belgrada, da je Previdnost božja davi ministra prosvete g. dr. Antona Korošca polirala od dela za narod in državo.