Inserati se sprejemajo in velja tristopna potit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če so tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat.
Pri večkratnom tiskanji so cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspe-dicija na mestnem trgu h. štev. 9, II. nadstropje.
Trcdnlštvoje na mestnem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman vel j d:
Za celo leto . . 15 gl. — kr. Za pol lota . . 8 „ - „ Za četrt leta . . 4 „ — „ Za en mesec . . 1 „ 40 „
Y	administraciji vel j d:
Za celo loto . . 13 gl. — kr. Za pol leta . . 6 Za četrt leta . . 3 Za en mesec . . 1
V	Ljubljani na dom velja 1 gl. več na leto.
Izhaja vsak dan, izvzemsifct delje in praznike, ob '/,6 popoldn
Zdravnik, zrinivi samega sebe!
ii.
Z darovirevežev zida se „Narodni dom". Ali narod potrebuje modrih voditeljev, narod potrebuje zdrave in tečno hrane, da ne opeša, potrebuje umnih kažipotov, ki ga varujejo krivih potov. Kdo so bili tisti možje, ki so slovenski narod zbudili, po dobrih potih vodili? Vsak jih pozna, narod jih imenuje s hvaležnostjo, a rado se pozabi, pod kakšno zastavo so zbirali ti umni voditelji slovenski narod. — „Vse za vero, dom in cesarja", rekel je sku-šeni vodja dr. Bleiweis; bogoljubni Slomšek pa je rekel: pri vsem narodnem prizadevanji za-našajmo se na previdnost Božjo, in zaupajmo v modrost našega vladarja! Pred vsem si tukaj v spomin pokličimo besede večne resnice: „Brez božje volje vrabec s strehe ne pade," ali kdor rad posluša, mu povemu še kaj druzega: „Srečke so. vržejo v posodo, a Bog je, ki jih v red dene." — „ Velika svetovna politika se je tako spremenila, da je postala Slovanom bolj vgodna." „Slovan gre na dan!" Ali kdo ga kliče? Res, da lahko rečemo, kar je in kar ima Slovenec, moral si je sam pribojevati, a kdo pa je njegovo delo, njegov trud blagoslovil? Ali bi ne bilo mogoče, da bi bil ves njegov trud in napor podoben umirajočemu, ki zbira svoje zadnje moči in potem ugasne? Ali niso tedaj resnične besede, da imamo vse pričakovati od previdnosti božje in od modrosti našega vladarja? A kakor povsod, tako tudi v politiki velja pregovor: Moli in delaj! Brez truda ni kruha, in brez blagoslova z nebes je prazno vse naše delo. Stvar, za ktero nihče ne moli, je zgubljena. Morda se vam to smešno
vidi, ah vsaj pretirano, me bote strogo zavrnili: nikar tega ne siliti sem, kar semkaj ne spada! A mi le prašamo, od kod pride učenost in razumnost, od kod pride moder svet o pravem času? Naš vek se toliko ponaša se svojo učenostjo in bistroumnostjo, se svojim napredkom, ali je pa res toliko srečnejši mimo nekdaj ? Ko bi postave človeka že storile srečnega, bi mu res blaženosti in sreče ne manjkalo.
Predno gredo postavodajni zbori na delo, imajo slovesno sv. mašo. čemu to, ako človek ne potrebuje pomoči Božje pri svojem delu? Ker pa ljudje le v svojo moč zaupajo, rado se godi, da so v nesreči obupni, v sreči pa ponosni in prevzetni. Ako pa človek hoče vreden biti Božje pomoči, mora jo zaslužiti s svojimi deli, pravica, hči nebeška, mu mora biti prva vodnica, pred vsem ne sme nikdar pozabiti, kar je Bogu dolžan. Vse dejanje človekovo mora se zlagati in strinjati z zapovedmi božjimi in cerkvenimi, to se z drugo besedo reče: človek mora vero imeti, iz verskega stališča presojevati svoje dejanje in nehanje.
Tak mora politikar in postavodajalee biti, veren mora biti tisti, kdor katoliško ljudstvo vodi, kdor zanj piše, kdor ga zastopa v javnih zborih. „Vera nima s politiko nič opraviti, in z zapovedmi Božjimi se ne zidajo železnice", je znan izrek nekega oholega politikarja in brezvornežev sploh, ki se za vero zmenijo le takrat, kedar služi njih sebičnemu namenu, tisti bi sicer radi videli, da bi vera ljudi krotila in strahovala, a njim je ni potreba. To je tista velika zmota našega časa, svet hoče prebrisan in učen biti, a ne pozna, od kod pride izobraženost in omika, in ne pomisli, kam bi ljudstvo zabredlo, ako bi se vere znebilo. To
resnico jo treba današnjemu svetu zmirom v spomin klicati, na to napeljevati ga. Kdor resnično ljubi narod, bode skrbel, da narod ostane veren, in veri ne bode le to kazal, da pride po ti poti do svojega cilja, ako pa doseže, kar si je želel, pa vero raz sebe položil, kakor ponošeno oblačilo. Žalibog, da se takih tudi med nami ne manjka. Ni dolgo, kar so bili najvernejši (se ve le z jezikom) taki, ki so pred malo leti najsvetejše resnice smešili — pa bodi zadosti!	(Konec pri h.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 14. avgusta. Avstrijske dežele.
Veselega dogodka v cesarjevih Jiudol-fovi družini, kakor baje zdravniški krogi poročajo, pričakujejo konec meseca avgusta ali pa prve dni meseca septembra.
Njih eminenca kardinal in nadškof knez Scliwarxeiiberg sprejema od včeraj zmirom deputacije, ki mu čestitajo zarad njegovega petdesetletnega mašništva. Prišli so: klub nemških poslancev, načelniki oblasti in mnogo društev.
Delavci na Dunaji so baje začeli rogo-viliti, ker vlada ž njimi strogo postopa, list „Zukunft" je bil že dvakrat zaplenjen itd. — Stvar je taka-le: V četrtek je izšla zadnja številka tega lista, na čelu je bilo zapisano, da je to druga izdaja po konfiskaciji, — in na ti izdaji je bilo več manjših ali večih prostorov praznih. — Pri nas to ni dovoljeno, da bi zaplenjen list še enkrat izdali, tudi ne, ako bi se konfiskovana stran izpustila, marveč ves list se dene pod pečat. Zadnja naša številka je bila konfiskovana, ker nekaj govori o socijalnem življenji judov, a faktum smo navedli iz dunajske „Zukunft," le napis je bil prenarejen. — Tedaj se delavci na Dunaji no morejo pritožiti, da se jim ne meri z jednako mero.
Slavnostni govor,
zložen za ljudsko veselico v spomin šeststoletne zveze dežele kranjske z rodovino Habsburško, — priredjeno 5. avgusta 1883 v Smledniku.
Slavna gospoda! Cenjena družba!
Kaj vse smo doživeli prošle dneve! Žarni kresovi, mogočno gromenje topov, vihrajoče zastave in krasni slavoloki, okinčane palače, a tudi skromne hišice, veličastno zvonenje po vseh cerkvah dežele, — vse bi dejal, je tekmovalo povzdigniti slavo dni, ki so nedavno razvili se pred našim duhom. In kar je praznovala bela Ljubljana, kar je navdušeno odmevalo po vseh slovenskih mestih, trgih in selili, to, gospoda! pokličimo si v spomin danes še enkrat. Spomin šestero stoletij, odkar se je mila naša ožja domovina dežela kranjska tesno sklenila se staroslavno rodovino Habsburžanov, to naj bode iskra razplamtujoča nam danes
rodoljubno srce, to naj bode geslo, zbirajoče nas tu pod milim nebom kakor pod krasno zastavo v lepi, prijateljski edinosti.
Gospoda slavna! Kaj je življenje človeka? Iskra je, ki se mahoma posveti in — ugasne; cvetlica je, ki se razvije a poparjena od slane izgine. Koliko jih je, ki bi doživeli sedemdeset let? če sta mož in žena v srečni zvezi premagala dolgo vrsto petdesetih let, kako posebno srečna se štejeta, kako jima od vseh strani čestitajo! A jaz pa vam ne menim kazati danes petdesetletne zveze, ne — šeststoletij trajajoče zveze vas želim spominjati, \zveze rodu Habsburškega z deželo kranjsko. — In, če smem ostati pri primeri, ktero sem ravnokar namignil, moram povdarjati, da, kakor je življenje moža tesn6 združeno z življenjem žene, tako, da ko je eelen vesel, sta vesela oba, in ko se eden solzi, se v solzah topita obd, — enako razmerje je tudi med rodom Habsburškim in deželo kjranjsko. Smelo si cel6 upam trditi, da po n(fkem čudovitem zakonu ste te dve imeni združeni med soboj v nerazločljivo zvezo.
Kjer govori zgodovina o kranjski deželi, ondi se (vsaj zadnjih šeststoletij) spominja slavnega Habsburškega rodu, in kader proslavljamo mogočno rodbino Rudolfa, ondaj gledamo žlahtni biser njegove krone, deželo kranjsko.
V starem Argavu ob reki Ari na Švicarskem tekla je zibelka pred več ko šeststo leti prvim Habsburžanom. Še danes se kaže stari Habsburški grad, njih prvotna domačija. Zidovje sicer je postalo razvalina, rod Habsburški pa imeniten, slaven, da mu ne najdemo vrstnika. Z našo deželo zvezan je tesno ta rod skozi dolzih šeststoletij. 11. julija 1. .1283 so kranjski stanovi Habsburžanom prisegli prvič vdanost in zvestobo. Od tedaj pa je osoda rodu Habsburškega tudi osoda dežele naše. Bili so časi žalostni, bili veseli, vsikdar je Kranjec zvest ostal svojemu vladarju. Veča ko jo bila nevarnost v deželi, veča bila je skrb vladarjev za njen prospeh. Bolj ko šo plašili sovražniki domovino našo, bolj so jo varovali Habsburžani se svojim pogumom in požrtvovalnostjo. Tega jasna priča nam je zgodovina dežele do-
V soboto zvečer je bilo vso radovedno, kaj bode? A večih nemirov ni bilo. Gledalcev iz radovednosti mnogo; a policija je zasedla, nekaj peš, nekaj na konjih vse javne ulice okoli Schottenringa in ubranila neredu. — Tudi na nedeljo večer so bilo vsake sorte govorice po mestu razstrošene; redarstvo je bilo zopet na vse pripravljeno, vendar ni bilo potreba vmes segati, ker nihče ni kalil miru. Po polnoči je dečak zaničljivo govoril o straži, prijeli so ga in priprli. Od oseb v petek prijetih so jih oddali deželni sodniji 27. Med temi je tudi tisti „ H ruska", ki je redarju Francetu Tomas •dleto zasadil v hrbet. Težko ranjeni krojač Vencel Blasi je bil odpeljan v bolnišnico. 14 oseb je bilo kaznovanih z zaporom od 1—6 dni. 2 so izpustili, 3 so še v zaporu.
Vnanje države.
Knez Nikola na Črni gori je povabil kralja Milana Srbskega za starešino na poroko, ki jo je. imel v soboto Peter Karadjordjevič z Zorko Črnogorsko. Milan mu je odrekel, ker na Srbskem sum leti na Karadjordjeviče, da so svojo roko vmes imeli, ko je bivši knez Mi-halaj, stric sedanjemu kralju, v Topčideru za-vratno bil umorjen. Z ozirom na kralja Milana je baje tudi naš svitli cesar odrekel drugovanje pri tem omenjenem ženitvanji.
Iz Cetinj, 12. avgusta. Poroka princa Karadjordjeviča s princesinjo Zorko je bila v metropolitovem samostanu z veliko sijajnostjo. — Knez Nikolaj je peljal nevesto, za njim je prišla kneginja s prestolonaslednikom, zastopnik ruskega cara, grof Orlov-Denišov, princ Peter Karadjordjevič (ženin) i. dr. Princesinja Zorka je bila narodno napravljena, princ Peter pa v fraku. — Poročal je slavni metropolit z asistenco. Pri obedu so bili razen knežje rodbine tudi zastopniki vnanjih vlad. Na vrtu je bilo za 2000 Črnogorcev pogrnjeno. — Ob 4 popoludne sta šla novo-zaročenca čez Kotor v Pariz.
Iz Belgrada. Na povabilo nemškega cesarja pojde kralj Milan k vojaškim vajam v Hamburg.
Dr. DGllinger, o kterem sedaj ves svet molči, je zopet enkrat zinil. Mož, ki je svoje dni tako lepo za katoliško cerkev pisal, zabavljal je kot predsednik v akademiji znanosti v Mo-nakovem na Bavarskem jako grdo čez njo. Zato ga bodo pa zopet zidovi in rframasoni" hvalisali, pošteni ljudje ga zamorejo le pomi-lovati.
Na Francoskem je dosihmal znanih 728 volitev za občni svet (Generalrath). Voljenih je 450 republikancev, 220 konservativcev, za 58 sedežev bode treba ožje volitve. Republikanci dobe 64, konservativci 16 sedežev več, razloček je za 48 sedežev.
Izvirni dopisi.
Iz Škofje Loke, 13. avgusta. V soboto 11. t. m. zvečer umrl je tukaj nadepolni mla-deneč Franc Vilfan, učenec III. gimnazijal-nega razreda. Zapustil je v juliju Kranjsko gimnazijo popolnoma zdrav, ter se podal v Loko na počitnice. Pri telovadbi se je enkrat hudo vdaril v nogo. Mislil je, da bo bolečina, ki mu jo je vdarec prizadjal, jenjala sama od sebe, zato je prikrival bolezen, da cel teden domači niso nič vedeli od tega. Na zadnje se je moral vleči v posteljo in v par dneh umrl je za prisadom ali ostrupljenji krvi. V ponedeljek popoldan ob 4. uri bil je slovesen pogreb. Pevski zbor tukajšnjih dijakov, kterim so tudi nekteri drugi gospodje pomagali, pel mu je pred hišo, v cerkvi in na pokopališču tri znane slovenske nagrobnice. Naj v miru počiva!
Marsikteri nadepolni mladeneč je že prezgodaj v grobu zarad telovadbe! Razun tega, koliko časa s tem že tako preobložena mladina zgubi! Mar li se to ne bo prestrojilo?
Iz Celovca, 11. avgusta. (Obrača se na bolje! Uradniki in slovenščina. Šolstvo.) Dve ugodni novici Vam danes imam poročati. Prva je ta, da naš deželni predsednik od vsacega praktikanta, ki stopi v politično službo, zahteva kot pogoj, da se mora učiti slovenskega jezika. Slišal sem vsaj tako praviti in še dostaviti, da se gospod predsednik sam uči slovenščine. To je vsakako hvale iu priznanja vredno!
Druga ugodna novica je ta, da so Št. Jakobčani ali gorenji Rožani vendar nekaj dosegli s svojo pritožbo do ministerstva glede ljudske šole. Občina Rožek ali Št. Jakob šteje 5000 duš, je čisto slovenska, ter ima triraz-redno šolo. Pritožila so je zoper nemški poduk v šoli, najprej do deželnega šolskega sveta, in ko tam nič ni izdalo, do ministerstva. Celo leto morala je čakati na odlok. Zdaj ga je dobila, pa ne od ministerstva, ampak od dež. šolskega sveta. To je čudno. — Pa naj že bo to, kakor hoče; nekaj se je Rožanom dovolilo: skozi štiri tečaje bo poduk s loven sk, poteui pa neinšk s pripomočjo slovenščine. Namesto nemškega vpelje se tudi v više razrede „nemško-slovensko berilo". Kaj
deželni šolski svet pod „tečaji" razume, ali leta ali semestre, mi ni prav jasno; vendar po prvem pomenu besede soditi bo menda pomenilo „leto".
čeravno še ne vemo, kako se bo ta odlok dejansko izvrševal, ali so bo res po besedi ravnalo ali ne, in čeravno velja to še le za eno samo šolo na slovenskem Koroškem, vendar smo tega vspeha veseli. Kajti prvič vidimo, da je zmagalo naše načelo, drugič pa se nam odpira upanje, da kar se je dovolilo Rožanom, se drugim občinam odreči ne bo moglo. Naša skrb bo tedaj, nabirati enake pritožbo do šolskega sveta in zahtevati enake ljudske šole, kakoršna se jo dovolila šoli v Št. Jakobu! Seveda je med principom in dejanskim izvrševanjem včasih velik razloček. Tudi do zdaj se je rekalo, da imamo slovensko-nemške, akoravno so bile deloma čisto nemške, le „abc" se je otrokom tudi po slovenskem pravopisu pokazal v prvem letu, kar so pa v poznejih sedmih šolskih letih pozabili. Trdili so naši nemškutarji, da so slovenski otroci učijo slovensko brati in pisati. Ta je pa bosa, ker sem videl že mnogo rokopisov in podpisov od koroških kmetov slovenskih in se vsi z nemškim pravopisom podpisujejo, kakor „Otitsch, W6lwitsch, Feinigg, Oreschegg, Urabetz" itd. če bo šola v Št. Jakobu res štiri leta slovenska, potem se bodo tam že naučili slovensko pisati in brati; in mi bomo zadovoljni, ako za vse šole na Koroškem to pridobimo, če že prav otroke potem skozi štiri leta z nemščino trpinčijo, no, če se bodo otroci nemščine naučili, no bode škodovalo slovensko znati, ko do zdaj mnogokrat nobenega niso znali. Velika težava pa bo zastran učiteljev, ker jih jo le malo število slovenščine zmožnih, tako, da je povsod, kjer sta dva učitelja, eden trd Nemec. Kako zamore tak slovenske otroke podučevati, si pač lahko mislite. Vsa šola obstoji v tem, da otroci berejo in pišejo, pa ne vejo, kaj; o poduku v drugi h predmetih pa tako ne more biti govora, ker se učitelj in učenci ne razumejo. Kako temu pomagati ? Slovenskih pripravnikov je sila malo, nemški se pa slovenščine učiti nočejo, in ko bi mi to zahtevali, zagnal bi se strašen krik po celi Nemčiji? Iz Kranjskega in Štajarskega pa nočejo vzeti slovenskih učiteljev, ker so „n ar od ni". Z resno voljo bi
mače. — O koliko britkih dni je doživela ta uboga dežela kranjska! Kolikokrati je v mraku vesel stopal kmetič s polja nadejaje se sladkega počitka svojim onemoglim udom. A ni še stisnil oči, — glej! posvetijo se kresovi po daljnih gorskih višinah. Kaj naj to pomeni? Morda velik praznik? Ali veselo zmago? Ne — glasan stok žena in otrok oznanja drug, žalostneji pomen žarnega ognja po višinah. Zopet se bliža divji trinog, zopet so v nevarnosti naša deca in premoženje, zopet bo teptano to s trudom obdelano polje. Tako si tožijo možaki in segajo po orožji. Kresovi po gorah oznanjali so namreč grozno šibo naši deželi, napovedali so divjo roparsko druhal turško, vabili so v pomoč in brambo naše pradede zoper silne navale turške grozovitosti. Kolikokrati je teptalo turško kopito domačo našo zemljo! Kolikokrati je požigala kruta turška roka skromna pohištva naših očakov! Koliko mladenčev in deklic vzdihovalo je daleč na tujem in dolgo časa v trpki turški sužnosti! A prišla je tolažba, prišla je rešitev. Trdo v orožje poviti pridrli so na pomoč hrabri vojščaki Habsburških vladarjev in v zvezi z
domačimi vitezi zapodili so nazaj na jug naj-silnejšega sovražnika kristijanov, razgnali so sovragov roj in zopet bil jeNmir v deželi.
Tako je blagostno delovala med nami pogumna roka Habsburžanov. \
A ne samo telesni varnosti\ tudi veri naši postali so močna zaslomba vladarji kranjski. Bile so pred ne prav tristo leti žalostne razmere v naši domovini. Nova vera i^utrova je sicer kali svojo pognala daleč gori v\ Nemcih, v Virtembergu, pa se je kakor smeti žali! le prehitro razširila tudi v naše krajo. Mačetkom po mestih urinila seje odtod po deželi vjgmdove in slednjič tudi v kmetska sela. Bati saje bilo v resnici, da prežene v malo letih Aopolno katoliško vero. Kar poseže — reči moram v najimenitnejšem trenotku — med to nenuravno razširjevanje krive vere mogočno žezlo vlabs-buržana Ferdinanda II. Z vso trdnostjo snojega značaja upre se silnim navalom lutoranstlva in čudno! v malo letih je kriva vera izgnnila z dežele, v nekaj desetletjih so se je tud| mesta skoro do čistega otresla.
Gospoda moja! Ako trdim, da brez\Habs-
buržanov bi naša dežela gotovo ne bila tako edina v veri, kakor je — Bogu bodi hvala — dandanes, nikakor ne pretiram, marveč dajem resnici spričevanje, opirajoč se na jasna dejanja zgodovinska.
Res, da moramo v tej zadevi slavo dati tudi nekterim cerkvenim dostojanstvenikom, posebno škofu Hrenu, toda, če pomislimo tedanje razmere in posebno to, da je duhovska oblast delala vedno v sporazumljenji z vladarjem, da je naslanjala se osobito na moč in oblast vladarjevo, moramo pripoznati, da ravno vladarji Habsburški so kranjski deželi rešili pravo vero. Slava torej Habsburžanom, vrlim pokroviteljem naše vere!
Čas mi ne pripušča opisovati na drobno delovanje posameznih vladarjev našo dežele. Enega pa, mogočnega in pogumnega proti sovražnikom, dobrotljivega in milega do podložnih nikakor ne morem prezreti. V mislih imam našega presvitlega cesarja Franca Jožefa I. S koliko radostjo hiteli smo prešle dneve v belo Ljubljano pozdravit presvitlega Gospodarja svojega! Na tisoče in tisoče jih je glo-
se vse te ovire lahko odstranile, pa ne vemo, če se smemo Slovenci nadejati ali ne.
Še zastran uradnikov moram nekoliko spregovoriti. Da zahteva deželni predsednik od političnih uradnikov znanje slovenščine, bil je že skrajni čas. Pa ravno tako živo bi potrebovali to znanje mnogi sodnijski uradniki. Pri celovški okrajni sodniji občujejo s Slovenci s tolmači, tako tudi v St. Pavlu in tudi drugod po več krajih. Ali ni to žalostno, da sodniki ne znajo z ljudstvom občevati neposredno?! In kako pogosto se gotovo zgodi, da tak tolmač (kak sodnijski sluga, ki sam ne zna dosti slovensko) narobe prestavlja in slovenskega kmeta v škodo spravi! Če se cigani ali potujoči laški delavci izprašu-jejo s tolmači, to že ni tako hudo, saj sodniki ne morejo vseh jezikov umeti; da se pa tako ravna s koroškimi Slovenci, prvotnimi prebivalci dežele, ki so to deželo prvi obdelovali, ki so imeli tukaj svoje slovenske vojvode, kteri so še v 14. stoletji po slovensko prisegali, če je to pravično, sami sodite!
Vsi želimo, da bi se temu zopernemu in nevrednemu beračenju za narodno rav-nopravnost vendar enkrat s krepko in strogo postavo konec storilo! En čas bodo Nemci javkali, potem se pa potolažili, ker pravica vselej zmaga; zato bi bilo bolje, ako bi vlada in večina državnega zbora bolj čvrste sklepe delali! V to Bog pomozi!
Domače novice.
(Deželni predsednik baron Winklcr) poda se danes v vladnih opravilih za več dni na Dunaj, a vrne se, predno bo deželni zbor zopet pričel svoje zborovanje.
(Cesarjev rojstni dan) obhajal se bo v soboto 18. t. m. letos še bolj slovesno po vsi dežoli tem bolj, ker so povsod še v živem spo-minukomaj minuli cesarski dnevi in slovesnosti 6001etnice.
(Na čast cesarjevemu rojstnemu dnevu) napravi ljubljanska čitalnica v svojih spodnjih prostorih prihodnjo nedeljo 19. t. m. slavnosten koncert z vojaško godbo in petjem. Nadrobneji program podamo o svojem času.
(Imenovanje.) Tržaške deželne sodnije predsednik dr. Jožef Defacis imenovan je za
■dalo mili, prijazni obraz in junaško postavo ■vladarjevo, in prepričan sem, da kdor so je vdeležil imenitne te slavnosti, ni mu bilo žal za dolgi trud in pot, in če bi jo bil primahal tudi iz zadnjo pogorsko vasice.
A ne vnanjost, dela kažejo človeka, dela značijo moža, dela oznanujejo cesarja. V viharnih, burnih časih nastopili so presvitli cesar vladarstvo; jekleni značaj pa je vse težave premagal; na stanovitni Njih trdni volji so se vsi zlobni naklepi sovražnikov razbili. Danes je Avstrija mogočna; boje se je vnanji sovražniki; državljani pa, po jeziku različni, so vsi med seboj edini v zvestobi in vdanosti do svojega cesarja. Mir hočem imeti med svojimi narodi, — te pomenljive besede izgovorili so presvitli vladar. Za mir si tudi prizadevajo, dobro vedoč, da v miru cvete vednost, da v miru napreduje kmetijstvo, da v miru raste blagostan vsem deželam. V miru med seboj in iz tega izvirajoči zadovoljnosti žive naj razni narodi države drug poleg druzega vsi vneti za srečo in prospeh Avstrije. To je volja prosvitlega
deželnega predsednika deželne nadsodnije dalmatinske v Zadru.
(Prevzv. škofu Štrosmajeru) se je, kakor se nam poroča, na Bledu jako dopalo in prihodnje leto nameravajo on in še več druzih odličnih Hrvatov zopet tje priti in dle časa tam ostati. Posebno dolgo se je prevzv. gost mudil na Skaletovi vili, ktera je na najlepšem kraji, od koder se lahko celo jezero pregleda.
(Razpisane cesarske vstanove.) Za učence više kmetijske šole na Dunaji ste razpisani dve cesarski (Franc-Jožefovi) vstanovi v zlatu, vsaka po 300 gld., ravno taka ena pa na tehnični viši šoli tam. Prosilci morajo med drugimi spričevali izkazati se tudi z maturnim (zrelostnim). Prošnje imajo se oddati do 10. sept. pod naslovom: „K. k. Allerhochste Privat- und Farni lienfonds-Direction in Wien."
(Razpis.) Delavnica za smodke v Ljubljani se bo razširila z novim prizidanjem; stroški proračunani so na 42.900 gld. za vse potrebno skup. Kdor hoče prevzeti to delo vse, oglasiti se ima s pisano ponudbo do 6. sept. v poslopji tobačne tovarne v Ljubljani.
(Za častnega člana) si je izvolilo društvo dosluženih vojakov v Domžale-Kamnik deželnega glavarja grofa Tli urna, in meščanska garda novomeška ga je imenovala za častnega stotnika.
(Vabilo v občni zbor) telovadnega društva „Sokola" v četrtek 16. avgusta t. 1. točno ob 8. uri zvečer v telovadnici c. k. višje realke. Spored razpravam: 1. Nagovor podstaroste gosp. Srečko Nolli-ja. 2. Volitev staroste. 3. Volitev tajnikovega namestnika in jednega odbornika mesto odstopivšega gosp. Mayer-ja. 4. Posamezni nasveti društvenikov. Častiti gospodje člani društva „Sokola" prosijo se najuljudneje, naj se blagovolijo v mnogobroj-nem številu vdeležiti omenjenega zborovanja.
Odbor „Sokol-au.
(Nadležnost beračev) in njihova predrznost presega včasih skrajne meje. Pred par dnovi je bil somenj ali žegnanje pri sv. Krištofu. Vsled tega zbralo se je mnogo ljudstva tam gori ter se potem čez polje v Šiško obračalo, kjer so bile gostilnice o pravem pomenu besede natlačene. Pri Žibertu v Zgornji Šiški tudi sedi okolu ene mize polno odličnega občinstva, reven prosjak „nekoliko nasekan" vže tretji pot k mizi priberači. „Vže tretjič ste tukaj!" ga nekdo izmed gospodov
cesarja. Nikdar niso želeli, da bi en narod gospodoval nad drugim. Enake dolžnosti, enaka bremena, — enake pravice. In tega, gospoda moja, se tudi mi zavedamo, tudi mi veselimo. V svoji domovini govorimo in pišemo po svoje, v milem jeziku slovenskem pozdravljamo cesarja, v jeziku, kterega so govorile naše matere, podajemo presvitlemu vladarju novo prisego svojo vdanosti in zvestobe. Čudno! Pred šeststo leti prisegali so samo kranjski stanovi vdanost in zvestobo. In sedaj? 0 kolika razlika ! Cel slovenski narod je vstal in enoglasno obljubuje vnovič zvestobo slavnemu potomcu, slavne habsburške korenine. In ked6 bi tega ne storil radostno? Kedo bi ne prelil z veseljem tudi krvi za tako dobrega vladarja? Njegovo radodarnost, kje je ne občutijo? Njegovo prijaznost, kje je no občudujejo? Njegovo usmiljenje, kje se še ni pokazalo v dejanji? Ima domovino Avstrijan, — klical jo domoljubni pesnik — in ljubi jo in ve, zakaj jo ljubi, — a jaz pa bi klical danes silnim glasom: Ima cesarja Avstrijan in ljubi ga in ve, zakaj ga ljubi.
opomni. „Kaj ste še vodno ravno tisti tukaj?" odreže se ošabno berač in dalje goste nadleguje. Policija in tudi županstva po deželi naj bi na to gledali, da se beračenje o nedeljah in zapovedanih praznikih ustavi. Naj bi se pa tudi o praznikih nikomur nič ne dajalo. Vse ob svojem času. Kolikor je nam znano, pravi, v resnici potrebni reveži v nedeljo nikdar in nikjer ne beračijo, ampak se po krščansko službe božje vdeležujejo. To so le tisti postopači, ki vsako peščico moke in vsako mrvico kruha, ki ga jim usmiljeni ljudje v bogajme dajo, spotoma poprodajo in se smrdljivim šnopsom po grlu poženejo. Take postopače podpirati pa ni prav, ker se tako kratijo milodari resnično potrebnim revežem, ter tudi večinoma cerkve od znotraj ne vidijo — k večemu se potrudijo do cerkvenih vrat, da tudi tam memogredoče nadlegujejo.
(Pri tretji porotni sodniji v Ljubljani) bode predsedoval predsednik deželno sodnije g. Anton Gerčar, namestovalec g. Kaprec in c. k. deželne sodnije svetovalca Rajmund Čuber pl. Okrog in Ljudevit Ravnihar.
(Razpisane učiteljske službe.) V Planini, šolskega okraja Logaškega, se v stalno umeščenje razpiše II. učit. služba 1. p. 450 gl. in stanovanje, stalno ali tudi začasno se umešča HI. učitelj. Prošnje do 1. septemra. V šolskem okraji Kranj skem so razpisane učiteljske službe v Viševku, v Trsteniku in pri sv. Križu po 400 gold. in stanovanje v šoli. Umestenje stalno ali začasno; prošnje do 10. septembra t. 1. — Na Uncu, okraja Logaškega, na dvorazredni ljudski šoli služba nad-učitelja 500 gold., opravilna doklada in stanovanje v stalno umeščenje in služba II. učitelja v stalno ali začasno umeščenje do 1. septembra t. 1.
Razne reci.
— Belgiška k r a 1 j i c a Henrijeta, mati naše cesaričine Štefanijo, se je, kakor smo včeraj poročali, osem minut čez 11. uro v grad Laksenburg pripeljala, kjer jo je mnogo najodličnejega občinstva pričakovalo. Iz kolodvora v grad peljal se je ž njo cesarjevič Rudolf, ki je bil v generalski uniformi, v kočiji. Cesaričina Štfefanija in njena sestra princesinja Coburg pričakovali ste kraljico-mater na stop-njicah v gradu. Snidenje bilo je ganljivo, iu Štefaniji je same radosti srce prekipelo in solzo srčnega veselja so se v očeh lesketale, da jo
Gospoda slavna! Ljubezen do cesarja rodi v srci podložnih zvestobo. Tudi Slovenec je zvest svojemu cesarju, in kako zvest! Nikdar ni prelomil svoje prisege, nikdar ni oskrunil svoje zvestobe in vdanosti. Zvest je bil, zvest je in zvest tudi ostane. In kakošna je naša zvestoba? Kakor hrast, ki viharjem kljubuje? Kakor hrib, ki se ne gane? Ne — hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane. Prepričan, da je pesnik te besedo pel kakor iz srca celega slovenskega naroda, dovoljujem si tudi jaz o sklepu svojega govora, tu prod vzvišeno podobo presvitlega vladarja v imenu celo družbe, da, v imenu celega slovenskega nardda ponoviti prisego vdanosti in zvestobe. Vsikdar presvitli cesar smo bili tebi zvesti, zvesti smo danes in zvesti ostanemo. Zatorej: Bog obvaruj Kranjsko z Avstrijo še šest in šeststo let! Bog ohrani nam presvitlega cesarja Franca Jožefa I. L Slava, slava, slava!
zamogla ljubljeni materi čez dolgo časa zopet v milo obličje gledati.
—	Umrl je po dolgem bolehanji 11. t. m. gosp. Bernard baron Wflllerstorf, podadmiral v Klobensteinu na Tirolskem. — Rajnki je bil rojen v Trstu 1. 1816. L. 1855 kot poveljnik „Novare" je bil vodja potovanja okoli sveta, 1. 1864 je bil poveljnik avstro-pruskih vojnih bark v šlezvig-holsteinski vojski. Od 1. 1865 do 1867 bil je minister kupčijstva ter je postal podadmiral in poslanee gosposke zbornice.
—	Trtna uš na Francoskem. Grozna nesreča je ta mrčes za Francosko. V desetih okrajih je bilo, preden se je prikazala trtna uš, 871.755 hektarov nogradov, od teh je pokončala trtna uš do 1. oktobra 612.629 hektarov. V drugih 40 okrajih, kjer je bilo 1,544.231 hektarov nogradov, je pokončano 161.170 hektarov. Od 2,415.986 hektarov je tedaj pokončanih 763.799 hekt. A tukaj so navedeni le razdejani nogradi, tem gre prištevati nogrode, ki so načeti, in je pridelek slabeji. Teh je pa 642.978 hektarov, tedaj je obojih skupaj 1,406.777, to je več, kakor polovica vsega s trsjem obsajenega sveta. Francosko je bilo prisiljeno, vvaževati vsako leto za 500 milijonov tujih vin in drugih pijač. Škoda, ktero je trtna uš naredila na Francoskem, se ceni više nad 5 milijard. Mislijo vendar, da bodo ustavili trtno uš, ako cepijo z amerikanskim trsjem. Komisija je nasveto-vala, naj se v stroškovniku za 1. 1884 nastavi 1 milijon frankov za posojilo trtorejcem, ki hočejo obsaditi svoje vinograde z amerikanskim trsjem.
—	Francoska iztočna železnica vpeljala bode, kakor se čuje, telefon med posameznimi postajami za uradno rabo mesto dotične električne poteze. Komur je znano, kako da na električni brzojav vsaka malenkost, bodi si mokrota, odvod, dotika drugih teles, hudo vreme itd. škodljivo vpliva, takoj bode sprevidel, da je telefon za medsebojno dogovarjanje med postajami mnogo bolj zanesljiv posrednik nego telegraf.
—	Iz Casamicciolese naznanja 12. avgusta: Danes zjutraj ob 7. uri se je zemlja nekoliko potresla. Minister Genala je šel na zahodnjo reber gore Epomeo, kjer so velike razpoke. Nekaj vojakov bode otok zapustilo, ker je delo deloma dovršeno.
—	Kolera. Sedem tednov je od kar je počil prvi glas o strahoviti šibi božji, ki po severni Afriki razsaja in Statistika nam kaže vže obilo žetev blede smrti. Samo v Egiptu, od koder dohajajo vradna poročila, pomrlo jih je do sedaj nekaj čez 14.000. Do 5. avgusta štatistika sledeče izkazuje: Vseh skup 12.636 po celem Egiptu, od teh pa na Kahiro samo odpade 5111 mrtvih, kjer jih na dan še od 70 do 80 pomrje, iz česar se da sklepeti, da bo menda kmalo ponehala.
Mesta Damijeta, Manžurah in Damanhur so vže popolnoma razkužena. V Tantah in Zagazig pa vedno še strašno razsaja in davi. Tudi v Ismaili še vedno raste kolera.
Poslednje dni se je večkrat tudi med angleškimi vojaki pokazala, ter jih že 129 spravila. V Aleksandriji, kjer tudi mnogo Slovencev živi, dosedaj kolere v veliki meri še ni bilo, le, tu in tam so posamezne osebe obolele in pomrle. Vendar pa število mrličev od dne do dne raste. Proti jugu se kolera po zgornjem Egiptu nezmerno naglo širi, vendar pa se nadjajo Egipčani, da jim bode reka Nil, ktera stopa čez svoje bregove in deželo namaka, njihovo nesnago poplavila, česar se ljudje tamkaj neznansko vesele. Da bi Egipčani več na snago in red držali, ne poznali bi kolere v tako strašnem pomenu nego sedaj, in le čuditi se je, da ni bolezen še hujše razširjena, kajti mrtve ravno toliko, da jih v zemljo za-brskajo. Ves grob je le 4 decimetre, t. j., še ne popolnoma l1/, čevlja globok — vse drugo si mislite sami, kakošni morajo nasledki takega pokopovanja biti.
Iz Kahire se poroča 13. avgusta: Od pretečenega petka zjutraj do sobote zjutraj jih
je umrlo po vseh okrajih 837 oseb, od sobote do nedelje zjutraj samo v Kahiri 30, po drugem Egiptu pa 741 oseb.
—	Blodne skale (erratische Felsblocke) se imenujejo posamezne raztresene skale v sredi ravnin, daleč od hribov, in čisto drugačne formacije (sestave) kakor so skale bližnjih gora. Učenjaki pravijo, da so to skalo prišle ob ledeni dobi z morskimi tokovi med ploščami ledu v kraje, kjer jih sedaj nahajamo in kamor je tačas segalo še morje, led se je poleti stajal in skale so so na dnu morja vse-dle, pozneje pa se je morje nazaj umaknilo. Take skale nahajamo po vsi severni Evropi, v Veliki Britaniji, na severnem Nemškem in na nokterih krajih Ruskega. Sestavo so take, kakor gore, ki so veliko više ob severji Evrope. Kolosalna podoba Petra Velicega je na taki granitni blodni skali, težki 30.000 centov, granitna skleda pred muzejem umetnosti v Boro-linu ima v premeru 22 čevljev in je narejena iz jednega kamna (Markgrafenstein), ki je ležal na višavi Nauenskiii gora pri Fiirstenwalde in je 25 čevljev na debelo gledal iz tal. „Schwe-denstein" na bojišči pri Lutzeu in spomin Leopolda pl. Buli pri Lincu sta narejena tudi iz tacih blodnih skal. V srednjem veku so delali trdnjavo iz takih blodnih kamnov, sedaj pa iz njih delajo tlak po mestih i. dr. V obližji Bensheima jih je nagroniadenih po pustinah. V Porenji so najdaljo* proti jugu take skale pri Ketvig na reki Rulir, potem gre črta na jugu od Soest pri Lendringen dalje proti Hel-mern Husen, najbolj na jugu pa pri Lipskem. Največa taka blodna skala je v severo-nemški nižavi na grajščini grofa Erbdroste v Holtviku pri Coesfeldu.
—	Amerikanci so narod-unicum, da jim ga ni para na celem svetu. Ni še davno, kar so patent dali v „zedinjenih državah" za stroj na elektriko, ki bo spravljala v smrt obsojene hudodelce iz tega na uni svet. Obsojenec se bo lahko še zadnje trenutke svojega življenja prav zložno v stol naslonjač vsedel, si smodko prižgal, ter lepo nazaj naslonivši se, roke na dotična naslonjala položil. Stol je seveda čisto na prostem in v naslonjačih za roke skrita je električna baterija. V tistem trenutku, ko bode rabelj baterijo odprl, se obsojenec že nič več ganil ne bo — kakor bi bilo treščilo vanj, tako brzo bode mrtev. — Mogoče je že, če je tudi le res!
Telegrami ,,Slovencu".
Dunaj, 14. avgusta. „Wiener Ztg." razglaša cesarsko lastnoročno pismo iz Ischla od 24. julija kardinalu Schwar-
zenbergu, v kterem mu prisrčno častit^ ob njegovi 501etnici mašništva, mu izražal polno pripoznanie zaslug za Cerkev, javni blagor in vdanost cesarski hiši, mu želi še dolg, srečen večer življenja na slavo Cerkvi, v blagor države in zagotovi kardinala nespremenjene svoje cesarske naklonjenosti.
Madrid, 14. avg. Kralj je pregledoval vojaštvo, kterega je bilo nastavljenega 12.000 mož; bilje živahno pozdravljen. Te dni bo podal se kralj na obiskovanje v Valladolid. Viktorijo, Saragosso, Barcelono, Valencijo, potem se po morji odpeljal v Havre, od tod pa preko Pariza na Nemško in Avstrijsko.
Dunajska borza.
13. avgusta.
Papirna renta po 100 gld. Srcborna „ „ „ „ . 4% avstr. zlata renta, davka prosta . Papirna renta, davka prosta Ogerska zlata renta 6% .
„ 4% . „ papirna renta 5% Kreditne akcije . . 160 gld. Akcije anglo-avstr. banke 120 gld. „ avstr.-ogerske banke „ Landerbanke „ avst.-oger. Lloyda v Trstu „ državne železnice . „ Trainway-društva velj. 170 gl. . Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice
,, „ Ferdinandove sev. „ 4% državne srečke iz i. 1854 250 gl. 4% „ „ „ „ 1860 500 „ Državne srečke iz 1. 1864 100 „ „ „ „ 1864 50 „ Kreditne srečke . . 100 „ Ljubljanske srečke . . 20 „ Rudolfove srečke . . 10 „ 5% štajerske zemljišč, odvez, obligac.
London ......
Srebro ......
Ces. cekini % Francoski napolcond. Nemške marko.....
Oli f
Hiša z vrtom, št. 16 na Krakovskem nasipu v Ljubljani, na kteri utegne ostati vknjiženih 3000 gld., je na prodaj. Kupnina znaša 6500 gld., hišna najemščina nese 426 gld. Natančneje — brez posredovalcev (mešetarjev) se pozve na narodnem trgu (v »zvezdi") št. 12 v II. nadstropji vsak dan od 10. do 12. ure.
Naznanilo in priporočilo.
Visokočastiti duhovščini in slavnemu občinstvu sploh s tem naznanujem, da sem po smrti in oporoki svoje nepozabljive stare matere, gdspe Frančiške Šupevveve, prevzel njeno
dobro znano, čez 50 let obstoječo svečarijo,
ktero bodem vodil pod dosedanjo firmo:
Fr. Šupevee.
Zahvaljevaje se za vse ranjki v obilni meri skazano zaupanje, se ob enem vljudno priporočam prečastiti duhovščini 111 slavnemu občinstvu, naj me blagovolijo počastiti z mnogimi naročili, ter obetam in zagotovljam, da v poslovanji in nizki ceni ne bode nobenega spremena.
Pri dosedanji firmi ostanejo dotedanji zvedeni in vestni delavci, dosedanja točna postrežba, in dosedanje zanesljivo pošteno in nepokvarjeno blago, kakoršnega tirjajo cerkvene postave.
V Ljubljani, 10. avgusta 1883.	(2)
Z najodličnišim spoštovanjem
•Josip Bernard, mlajši.
79 gl.		—'	kr.
79	H	50	n
99	n	80	n
93	n	50	n
119	H	85	n
88	n	90	»
87		35	
299	n	70	tt
111	n	75	n1
838	n	—	it
112	n	50	n
651	n	—	n
320		—	n
224	ti	u.	
107	.'»'i	35	
105	n	50	
120	H	50	
134	n	75	rv
170		50	
170	n	—	n-
173	n	50	ir
23	n	25	n-
21	n	25	n-
103	n	—	»»•
119	n	75	tr
—	n	-	lr
5	w	66	«
9	,1	49	n
58		35	n