Rade Krstič
824
OBDOBJE NEDOLŽNOSTI
OGENJ
V ognju počiva temna izba,
vendar ogenj se prižiga z zavedanjem.
Že iz poznih davnin gori luč,
ki je obsijala ta mrtva telesa,
te izkristalizirane napovedi
jutrišnjih in poznejših dni.
Za primerjavo vzamem tebe,
popotnik, ki si na istih poteh,
vendar te vodi nekaj drugega,
nekaj, kar ni ne v meni ne v tebi.
Potujeva z enako hitrostjo,
z enako svetlobo se postavljava,
enake dneve in noči preštevava.
Egoid je stanje subjekta,
ki ga je treba razrešiti.
PREMAGOVANJE VETRA
Vode in zemlje ni bilo več. Krvavela je pot med njima. Obračal se je nebesni obod. Krvavela so usta in izpirala rane. Otajalo se je svetlo sonce, zajeto v smrtonosne glasove, ki so govorili o zadnji besedi. Tebe ni bilo tam, da bi presodil. Nikogar ni bilo za poslednje, ki sodi k vsakemu živemu bitju.
Rade Krstič
825
OBDOBJE NEDOLŽNOSTI
Kaj črpa kri, ko pride na dan
iz tiste votline, ki pobira odmeve?
Vode in zemlje ni bilo več.
Ustavila se je premikajoča se smrt, ki je pred kratkim še dihala zrak.
TAKO SE ODLOČAJO
Jemljejo.
V odmerjenih količinah.
Videti je njih trpljenje
in nekakšno vrsto
samopremagovanja,
ki pa ni zmeraj
na njihovi strani.
Tako se odločajo.
Jemljejo.
Pripravljeni na vse.
Obteženi s tistim smislom,
ki jim daje vedeti,
da imajo prav.
Ure tečejo.
Nihče jih ne beleži.
Pomembno je,
da so zadovoljni               f
sami s sabo.
Pa še to
jim ne more pomagati,
ko gre za preprosto nehanje
ali odmrlost stvari,
ko niso več tisto,
kar bi radi bili.
Tako se odločajo.
Jemljejo.
Rade Krstič
826
LUC
Koliko težke rose
je padlo na veke!
Plast za plastjo
izginja. Dež
brez kapelj. Vrtnica
spušča svoje cvetne liste
k tlom. Vonj
je vsepovsod; v sobi,
za zaveso, zunaj.
Globoko
odštevanje nas čaka.
Dnevi morajo preiti
v noči, besede v stavke,
tema v luč.
Otožnost, ki jo opevamo,
pride sama po sebi.
DEŽ
Dvignimo te iztrebljene oči
in jih uporabimo za gledanje
v notranjost stvari.
Šele tam
bo naletavalo
z vseh mogočih strani.
Z vsakim udarcem
je duša bliže
dnu.
Zakovan v eno samo pesem,
brez pridige, brez popuščanja
se verz razleti;
razpusti se njegov sijaj
in vse spominja na dež,
ki strahotno pljuska,
tolče in bobni
v nezadržnih kapljah,
da se napne tetiva loka
in oko začudeno pomeri
v sredino zemlje.
827
OBDOBJE NEDOLŽNOSTI
GLAS
Odrekel si se tisočim,
da bi bil samo eno.
Izvrtan iz najtišjih globin
si se zagrizel
v srce samega krika.
Razbil si modre besede,
ki so jih govorili veliki učenjaki,
da bi iz njih izvlekel
plemenit ogenj.
Pojavil si se kakor blisk,
nenadoma, sunkovito,
udaril si v skalo
in jo razklal.
Glas. Nevidna bolečina,
ki se zaje v tkivo
izgorevajočega mesa.
ZVOK
Iz stkanih glasov, ki so na robu svetlobe držali rdečo nit čiste tišine. Vez, skozi katero teče večni zapis molka.            ^
Snov, iz katere je nastala nesmrtnost nevidnih besed.
PTICA
Papir iz čistega zvoka čez tisoče bleščav nad vsemi svetovi. Senca, ki modro obteži tisočletno vztrajnost stisnjenih plasti zaprtega krila.
Veja živega drevesa,
ki brez tihih sokov
ne more živeti.
In kremplji,
korenine zraka,
brez katerih ne bi bilo
nesmrtnosti v močnem dežju.
ROKA
Vez
z zunanjim, drugo stanje
sublingvalne čutne zaznave, pri kateri se vežejo plazminogeni impulzi na jedra
močnih aktivatorjev fibrina. Mehanizem, ki sprejema . in predelava informacije skozi refleksna in nadzorna središča v hrbtnem mozgu ali v možganskem deblu. Možnost, ki jo dopušča živeči organizem,
da ne pride do nezaželenih pojavov, ki bi lahko premaknili ravnotežno točko v drugo območje občutljivosti. Skrajnost, ki šele registrira bolečino kot mnogo izrazitejše doživetje.
| Katic Krstič
828