LETO XII. ST. 48 (628) / TRST, GORICA ČETRTEK, 25. DECEMBRA 2008
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Z novim letom naprej!
|#onec leta je vedno čas bilanc oz. obraču-■ nov. To delajo navadno organizacije in I »podjetja, pa tudi posamezniki. Kaj je bilo v odhajajočem letu dobrega in pozitivnega, v čem smo ali nismo uspeli - to so navadno vprašanja. Gre za nekako splošno spoved, ko si potrkamo na prsi in izprašamo vest. Obenem pa je v vsem tem že sam po sebi vključen tudi nekak okvirni program za leto, ki prihaja.
Slovenci v Italiji se zato lahko sedaj zamislimo in pregledamo, kaj je bilo opravljanega v letu, ki je že za nami. Politična slika naše družbene stvarnosti prikazuje nekatere splošne danosti. Za nas je bilo leto 2008 v glavnem šibko na pozitivnih rezultatih in dosežkih. To je zlasti pokazal nepričakovani sklep rimske vlade o velikem krčenju finančnih prispevkov države za našo manjšino. Vlada je namreč to storila s finančnim zakonom. Tega je zadnji čas pordil tudi italijanski parlament. Vsi poskusi in zlasti popravki slovenske senatorke Demokratske stranke so bili zaman. V ves ta proces se je aktivno vključila tudi Republika Slovenija. Predsednik slovenske vlade Borut Pahor je na srečanju v Bruslju osebno posegel pri italijanskem kolegu Silviu Berlusconiju. Ta je sicer dejal, da se bo skušalo najti kak vladni ukrep ali odlok, ki bi s posebnim financiranjem to stanje nekako popravil in rešil. Podoben je bil tudi korak predsednika Državnega zbora RS Pavla Gantarja pri predsedniku italijanske poslanske zbornice Gian-francu Finiju. Ne vemo še, kaj so ali bodo ti koraki dosegli.
Na sami deželni ravni pa smo tudi priča nekaterim skoraj nasprotujočim se pojavom. Deželni predsednik Furlanije Julijske krajine Tondo je sicer podpisal odlok o vidni dvojezičnosti, kar je vsekakor pozitivno. Že v začetku pa ni še znano, kje se bo ta dvojezičnost uresničila. Tako je npr. najprej izpadla tržaška pokrajina. Predsednica Maria Teresa Bassa Poropat je takoj nastopila in tako tudi dosegla vključitev tržaške pokrajine. Na drugi strani tudi vsi vemo za velike omejitve, ki po "zaslugi" desničarske občinske uprave v Gorici veljajo za uresničenje dvojezičnosti. Gre za odlok župana Romolija, ki bi za izvajanje manjšinskih pravic veljale le v nekaterih predmestnih rajonih (Štandrež, Pod-gora, Pevma-Oslavje- Stmaver), izključena pa je tudi Svetogorska četrt s Placuto, v kateri je slovenska prisotnost še kako razvidna..! Med zadnje naj še omenimo umetno izdelan incident v primeru barkovljanskega vrtca, ko so slovenske barve razburile določene kroge. Taki ali podobni primeri gotovo ne kažejo človeške in evropske odprtosti v odnosu do manjšine. Pa še špekulacije okoli Slovencev na Videmskem, češ da gre za posebne slovanske skupnosti, ki da so potrebne posebne zaščite. Vse to v brk njih znanstveno dokazani slovenski pripadnosti.
Leto 2009 bo tudi leto evropskih volitev. Šlo bo v glavnem za potrditev tistih idej, ki so nam že same po sebi blizu kot tudi težnje po širši skupnosti evropskih narodov in dežel, kjer bi ne smeli imeti prostora ozki nacionalistični nazori o medsebojnem sožitju med narodi. Slovenci v Italiji smo vedno gojili in videli evropeizem kot svoj ideal.
Vsekakor pa naj tu bolj optimistično zaključimo te vrstice. Z novim letom se pričenja tudi za nas novo poglavje, mi pa vsi s pogledom naprej zaupajmo v lastne sile in v lastno samobitnost, kar je gotovo lahko pogoj za svetlejšo bodočnost nas vseh.
Novoletno voščilo
Veliko solidarnosti in dobrega!
S
Ji
// ejati optimizem, širiti veselje, to morate početi vi, ki pišete in 'pripravljate časnik”! je ena od opazk, ki sem je bil deležen, ko smo pred dnevi govorili o napovedovanju svetovne gospodarske krize, v kateri smo, pa če se tega zavedamo ali ne. Seveda ta opazka ni bila edina na naš račun, ker da smo preveč črnogledi, ko poročamo.
Pa je začel sejati optimizem tudi predsednik italijanske vlade, ki ravno te dni navdušeno pripoveduje vsem državljanom s televizijskih ekranov, naj se ne vdajajo malodušju, ampak naj se obnašajo kot prej, kaj kot prej, še bolj naj hodijo v trgovine in naj nakupujejo, saj da bodo, bomo samo tako rešili gospodarsko krizo, po načelu: -Kupuj, da bodo lahko proizvajali in boš lahko še bolj kupoval! In ta njegov nasvet, opremljen s plastičnim nasmehom: "Kupujte, kupujte”! me, zelo milo rečeno, moti. Tudi sam se zadnje čase postavljam v vrsto tistih, ki ne verjamejo več temu, kar nam pripovedujejo, tudi sam sem vse bolj prepričan, da nas imajo za norce, da nam lažejo in prikrivajo stvari, da nam govorijo le tisto, kar je njim pogodu, skratka, da nam ne govorijo resnice.
In sem seveda podvomil vase, pa ne zato, ker bi bil preveč črnogled, ampak zato, ker sem pred dnevi sam pri sebi sklenil, da res
Zloti sv. Just
Tržaški škof Evgen Ravignani je letošnji prejemnik nagrade Združenja tržaških kronistov
ne velja sejati pesimizma, ko ga je že toliko okrog nas, pa čeprav sem, melanholik kot sem, nagnjen k pesimizmu.
S to krizo je namreč nekaj hudo narobe. Še pred meseci je sodček nafte stal stopetdeset evrov in danes stane manj kot trideset, bencin se je pocenil, sicer malo, a se je pocenil, napovedujejo tudi, da se bo pocenil električni tok, denar naj bi stal manj, a vseeno nihče ne verjame več ne bankam in ne tem gospodarskim veleumom, tem samoimenovanim gurujem in vsevedom, ki kar naprej napovedujejo krizo in povrh vsega še eno krizo, ki da bo še večja in bolj strašna od prejšnje. Preprosti ljudje, kot sem sam, ne moremo razumeti, zakaj se dražijo kruh in testenine, ko pa stane moka manj kot pred leti, zakaj se draži mleko, ko ga pa plačujejo manj kmetom, kot so ga plačevali pred letom dni. Kot tudi ne moremo razumeti, zakaj moramo v Evropski uniji mi davkoplačevalci dati iz svojega žepa za vsako evropsko kravo na leto okroglih petsto evrov! Toliko nas namreč stane vsaka evropska krava, kar pomeni, da nas stane mleko veliko več, kot ga plačamo v trgovini!
Opletanje s to krizo na vseh ravneh je zares neverjetno!
Še posebej je neverjetno, ko te dni opazuješ dolge vrste pred blagajnami v prepolnih
Sporočilo uredništva
Bralce in sodelavce obveščamo, da bo po dvotedenskem božičnem premoru naslednja številka našega tednika izšla v četrtek, 15. januarja 2009.
Vsem vam želimo čim lepše praznike in prisrčen začetek novega leta!
trgovinah, kot tudi vrste ljudi, ki hodijo v trgovino samo zato, da si stvari, ki si jih sicer ne morejo privoščiti, samo ogledujejo. Neverjetno je tudi dejstvo, da stane kilogram banan manj kot kilogram jabolk, da o mandarinah in pomarančah ne govorimo!, in mi je zato bilo všeč, ko mi je prodajalka v slovenskem marketu pred dnevi prijazno rekla, naj se ne čudim, če je tako, ker je "res, da delo nekaterih stane manj kot naše, in to ni prav"! V njenih besedah je velika resnica, ki je nismo pripravljeni sprejeti! In še bolj prav ima prijatelj duhovnik, ki me je s pismom opozoril, naj ne pozabim na tiste, ki v trgovine ne morejo, ko pišem o nakupovalni mrzlici! In prav ima tudi prijatelj in naš sodelavec, ki mi je prav grobo po kraško rekel, naj ne "jočem, ko pišem", ker da tega nihče ne mara. Če k temu dodam še opazko bančnika, ki me je opozoril, naj vseeno poslušam gospodarske izvedence, ki pravijo, da drsimo v veliko krizo, sem seveda še bolj zmeden in ta neprijetni občutek se še poveča, ko mi pove, da hodijo k njemu v banko prosit za posojilo ljudje, "ki bi morali biti lepo doma, ne pa hoditi okrog prosit za posojilo z najnovejšim prenosnim telefončkom, ki si ga ne bi smeli privoščiti"!
Problem je v tem, da te krize ne moremo razumeti, kot tudi ne moremo verjeti istim ljudem, ki so krizo zakuhali, da jo bodo tudi rešili! Saj vendar niste toliko naivni, da verjamete, da vas bo rešil isti, ki je zapravil bogastvo?
Kakšna kriza neki, bi človek vzkliknil ob pogledu na objavljeno poročilo, da bo vsak od 1100 in več naših deželnih funkcionarjev te dni zraven trinajste plače dobil še dodatnih 1850 evrov nagrade? Nagrade za kaj?
Pa bom ob koncu vseeno zaželel vsem, še posebej brezposelnim, potrebnim, bolnim in starim, na rob potisnjenim, a vsem, zares vsem!, veliko dobrega v novem letu, ki je pred vrati. Veliko solidarnosti želim vsem, tiste, ki smo jo na poti do te krize izgubili, tudi vere v Boga, v dobro in lepo!
Jurij Paljk
Ob lažnem zapletu na šoli v Barkovljah
Ko nekdo ne vidi bruna
Deželni svetnik Igor Gabrovec o Tondovem odloku
Dolgo zavlačevanje odpira nova vprašanja
Prejeli smo
Afrika ali na svoji zemlji
u	"Ti rečeno, da ne bi
I iz polemike, tiste -L ^1 glede rezanja traku s slovenskimi barvami na osnovni šoli v Barkovljah, mogli kaj koristnega iztržiti.
Ob prebiranju različnih stališč
sem se spomnil gledališke predstave izpred nekaj let, Afrika, ali na svoji zemlji.
Zdaj je pravi trenutek, da se igra spet postavi, morda nekoliko spremenjena oziroma prilagojena novi situaciji. Prepričan sem, da bi naletela na dober odziv... in nam morda vlila nekaj več prepotrebnega dostojanstva in samozavesti. Klofuta, ki smo jo dobili kot
skupnost, je lahko spodbuda, da bo v deželi nekaj več slovenskih napisov, tudi v trgovinah, da bo zmeraj več naših ljudi zahtevalo dvojezične izkaznice, da bomo v javnih uradih govorili slovensko, da bomo poskrbeli za vrnitev priimkov v izvirno obliko...
Obstaja seveda tudi alternativni predlog. Stopili naj bi do mestnih oblasti v Trstu (pa ne samo v Trstu) in se opravičili: "Oprostite nam, ker smo sploh še tu Vlado Klemše
Predsednik SSO Drago Štoka
Ob Tondovem podpisu o vidni dvojezičnosti
Predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Drago Štoka izraža zadovoljstvo ob novici, da je po dolgem pričakovanju predsednik dežele Furlanije
Julijske krajine Renzo Tondo podpisal odlok o vidni dvojezičnosti. Odlok, snovan na podlagi zakona 38/01, določa območje, na katerem bo predvidena uporaba
Na dnu...
v
Foto IG
slovenskega jezika na javnih napisih, praporih in toponomastiki. Novica je gotovo razveseljujoča, saj smo Slovenci v Italiji, kljub skupnemu naprezanju obeh krovnih organizacij, tudi za ta korak čakali predolgo, vendar -nadaljuje Štoka - bo žal odlok pomanjkljiv, saj bodo iz določene perimetracije izvzeti pomembni predeli dežele, na katerih je zgodovinsko prisotna slovenska narodna skupnost. Predsednik krovne organizacije se zahvaljuje deželnemu svetniku SSk Igorju Gabrovcu, ki je vseskozi sledil zadevi, in zaključuje s prepričanjem, da bo treba problemu slediti naprej, zato da se bo seznam ozemlja v prihodnosti nadgradil in zapolnil vrzeli.
v svojem očesu
•••
Desničarsko-nacionalistič-ni Trst se kljub evropskim vetrovom ne more izmotati iz miselnih okovov preteklosti. Po tej miselnosti tukajšnje italijanstvo še vedno ogrožajo Slovenci z gojenjem svoje kulture in težnjo po ohranjanju svoje identitete. To sta dokazala tudi zadnja dva novejša dogodka, povezana z uradnim odprtjem odseka hitre ceste od Padrič do meje s Slovenijo pri Škofijah in nekaj centimetrov širok trakec s slovenskimi narodnimi barvami ob odprtju nove slovenske menze na slovenski osnovni šoli v Barkovljah. Bralci so o tem že podrobno seznanjeni iz poročanja krajevnih dnevnih medijev. Vprašati pa se je treba, kaj se je tako strašnega zgodilo, da so predstavniki tržaške mestne uprave zagnali neobičajen medijski hrup in se obrnili na samega tržaškega prefekta. Zgodilo se je celo to, da so orožniki kljub preobloženosti s svojim poklicnim delom našli čas, da so obiskali slovensko osnovno šolo v Barkovljah, kjer ni padel omet s stropa ali puščala voda in ogrožala varnost.
Prejšnji dan je tu bila le prijetna družabnost ob odprtju nove šolske kuhinje ob prisotnosti pristojnega občinskega odbornika Bandellija. Šele v popoldanskih urah, ko se je slovesnost že davno zaključila, se je v medijih
sprožila politična gonja proti didaktični ravnateljici, ker da ni poskrbela tudi za trak z italijanskimi barvami. Zaradi tega naj bi prerezanje samo omenjenega slovenskega traku bilo izzivalno
dejanje. Omenjena slovesnost je potekala povsem redno in nihče od prisotnih predstavnikov ni opozoril na kakšno pomanjkljivost. Vprašanje je kar nekaj dni zaposlovalo krajevni italijanski dnevnik z objavljanjem stališč raznih javnih predstavnikov, ki so se v glavnem spotikali ob slovensko ravnateljstvo, a pri tem popolnoma prezrli, da tržaška Občina in druge oblastne strukture ne izvajajo zaščitnega zakona o dvojezičnih napisih in enakopravni rabi slovenščine. Skratka, iz muhe so naredili slona. Na misel nam prihaja svetopisemski poduk, kako se marsikdo spotika nad majhno smetjo v očesu bližnjega, ne vidi pa bruna v lastnem očesu. Vsekakor je pomembno spomniti, da zgodba o trobarvnem traku v Barkovljah ni prva te vrste v politični karieri občinskega odbornika Bandellija, kajti pred malo leti je bil vpleten v afero okrog športnih majic na rekreacijskem pohodu Bavisela, na katerih je dal prekriti slovensko geslo. Obregnil
se je tudi z izbiro slovenskega dekleta na tekmovanju za lepotico Trsta in skupaj s še drugimi tovariši sorodnega duha zahteval, da morajo organizatorji spremeniti pravila o navedenem tekmo-
Povejmo na glas
vanju, po katerih se lahko udeležijo le-tega kandidatinje izključno iz tržaškega okolja.
Po drugi strani pa ne moremo mimo ugotovitve, da se protislovenska gonja v zvezi z dogodkom v Barkovljah logično vključuje v poslabšano ozračje glede izvajanja določil zaščitnega zakona, ki gre od krčenja državnih finančnih sredstev za slovenske organizacije pa do poskusov izpodbijanja obstoja pristne slovenske narodne manjšine v videmski pokrajini, predvsem v Benečiji in Reziji. V Trstu pa desničarji vztrajno zahtevajo, da Občina poimenuje ulico po fašističnem navdušencu iz tridesetih let prejšnjega stoletja Granbassiju. Predsednik Lege Na-zionale pa je povrh vsega izzivalno predlagal, naj se začnejo zbirati podpisi za odstranitev vseh tistih obeležij na tržaškem Krasu, ki se kakor koli nanašajo na "titovsko" obdobje. Očitno je, da se za nekatere vojna ni končala leta 1945.
Na tradicionalnem prednovoletnem sprejemu zamejskih županov in organizacij, minulega 15. decembra v Novi Gorici, je več udeležencev izreklo mnenje, da zadnja dogajanja v zvezi s slovensko manjšino v Italiji, niso le slučajni dogodki, temveč gre za izvajanje psihološkega in političnega pritiska nanjo. Med te gotovo spada tudi pred kratkim izvedena zamenjava go-riškega prefekta De Lorenza, ki je bil Slovencem naklonjen. Skratka, gre za cel sklop, ki je globalno povezan v skupnem cilju: zmanjšati pomen Slovencev v Italiji, je svoje izvajanje zaključil nekdanji slovenski konzul v Trstu Jože Šušmelj.
Alojz Tul
Z novim zagonom v leto 2009
C e rečemo z novim zagonom v prihajajoče leto 2009, smo predvsem prepričani, da novega in dodatnega zagona še bolj potrebujemo kot kdaj koli prej. Vsi namreč vemo, da bo prihodnje leto težje od tega, ki se izteka. Politiki in toliko bolj strokovnjaki so si edini, da se bo kriza, ki se je sprožila po poletju, okrepila in celo stopnjevala. Kriza, ki je globalna in bo tako ali drugače zajela ves svet, je izbruhnila v ekonomsko najmočnejši državi, v Združenih državah Amerike. Ponavlja se izkušnja, da se ni bati nobene nevarnosti, kadar slednje prihajajo iz ekonomsko majhnih območij, skrajna pozornost pa je na mestu, kadar se razmere zaostrijo v najmočnejših državah. Tedaj visoki valovi dosežejo najbolj oddaljene dele zemeljske oble in jih preplavijo, v našem primeru s finančnimi in gospodarskimi sesipanji ter pogrezanji. Pustimo ob strani vprašanje, zakaj je do sedanje krize prišlo, najverjetneje ji botrujeta vsaj dve desetletji ubiranja sporne poti. Pustimo tudi ob strani vprašanje, kako da je takšno smer visoka politika podpirala in jo zadnja leta utrjevala - ob tem se poraja neprijetna misel, da človeštvo od časa do časa ugleda zgrešenost smeri šele v hipu, ko ga ogrozijo problemi velikih razsežnosti. Pustimo ob strani vse to, saj je koristneje in plodneje razmisliti, kako se na trenutno stanje odzvati in kako se organizirati v letu 2009, ki že trka na vrata.
Želeti si je, da bi stopili v novo leto prepričani, kako je vselej mogoče na dane razmere odgovo-
riti smotrno. V tem smislu ne bi smeli dajati materialnim dobrinam večjo ceno od tiste, ki jo imajo. V naše dobro seje treba zavedati dejstva, da je nemožnost materialnega napredovanja za človeka velika preizkušnja in bo preizkušnja tudi sedaj. Ekonomski pokazatelji zatrjujejo, da prihajajo v ospredje novi velikani, Kitajska, Indija, Brazilija in na svoj način Rusija in da se svet odmika od premoči ene same velesile, se pravi Združenih držav Amerike. Veliko vprašanje je, kako bodo slednje skupaj z ostalim delom razvitega sveta prenesle izgubo svojega prvega mesta. Po mnenju mnogih predstavlja v tej točki Barack Obama upanje, da bo prehod v novo svetovno ureditev potekal brez resnejših konfliktov in vojn. Seveda pa je mnogo odvisno od milijonov ali celo milijarde volilcev, kako bomo sprejeli zniževanje naše življenjske ravni. Z močnejšo naslonitvijo na duhovne vrednote, med njimi na skromnost, vsekakor zrelo in modro, pri čemer velja zaključno misel posvetiti naši narodni skupnosti, katere del smo. Na napovedi krčenja prispevkov smo se ustrezno odzvali, v bistvenih trenutkih delujemo povezano in enotno, vedno sta nas krasila pravilna presoja in odprto razumevanje vsakršne problematike, tudi tiste najbolj globalne. Zato lahko rečemo, da smo na prihajajoče leto dobro pripravljeni in bomo znali storiti vse potrebno, da bo naša ustvarjalnost še naprej prodorna in graditeljska v ožjih ter širših prostorih.
Janez Povše
Dolgo pričakovani odlok predsednika deželne vlade, s katerim naj bi se uresničeval 10. člen zaščitnega zakona 38/01, zaključuje predolgo poglavje in istočasno odpira vrsto novih vprašanj. Pazljivo branje dokumenta privede do ugotovitve, da je predsednik Tondo s svojim odlokom sprejel v vednost stališča paritetnega odbora in ob teh upošteval še dokumente, ki so mu jih posredovale vse zainteresirane krajevne uprave.
Očitno v duhu načela in odločitve paritetnega odbora, da bo prvi odlok zaobjel le uprave, ki se brez dvoma opredelijo za uvajanje vidne dvojezičnosti, so se v pravkar objavljenem seznamu znašle tudi take uprave, ki se odločajo za delno ali postopno izvajanje zaščitnega zakona. Zato se po eni strani postavi vprašanje tehnič-no-pravnega značaja, saj ni jasno, ali je tako zadržanje sploh
Ronke ter Pokrajina Trst. Bolje bi bilo, ko bi se slednja raje zgledovala po Goriški pokrajini, ki je brez vsakršnega slepomišenja stopila na pot doslednega izvajanja 10. člena zaščitnega zakona.
Predsednik deželnega odbora se je omejil na notarsko sprejemanje sklepov paritetnega odbora in nato mnenj posameznih uprav, za katera je že meseca februarja letos zaprosil njegov predhodnik Illy. Medtem so bile volitve in v nekaterih upravah, med temi tudi na Deželi, je prišlo do spremembe vodstva. Spet druge uprave so si od avdicij paritetnega odbora do danes očitno premislile. Vse je razumljivo in legitimno.
Glede na čas, ki ga živimo, pa bi si pričakovali jasnejših in predvsem pogumnejših odločitev.
v pristojnosti krajevnih uprav. Drugo vprašanje je čisto političnega značaja, saj beremo v odloku imena oz. nazive kar nekaj javnih uprav, ki jih vodi
leva sredina, a so se kljub temu odločile za omejeno ali zakasnjeno uvajanje dvojezičnosti. To so občini Podbonesec in
OH, DA NE POZABIM ! TUDI MNOGO USPEHA IN BLAGOSTANJA V OBETAJOČEM NOVEM LETU!
EHHl Aliče Pesiri
"Vsak lahko potrosi, kolikor zasluži"!
Kriza, kriza in še enkrat kriza: kaj naj torej storimo? Gospodarski finančni sektor je v takšnem položaju, kakršnega ni doživel od leta 1929: glo-balizacijski sistem, ki se je razmahnil v zadnjih desetletjih, pa bo delež učinkov porazdelil po vsem svetu: večino posledic na t. i. realno ekonomijo bomo v kratkem vsi okusili, kar bo močno vplivalo na nadaljnje odnose in na vlogo, ki jih bomo kot varčevalci imeli znotraj banč-niškega sektorja.
Novo varianto bančniškega poslovanja nam je zato predstavila prijazna Aliče Pesiri, ki deluje kot potujoči bankir Ljudske etične banke (Banca popolare etica) na območju dežele FJK. Izraz potujoči bankir opredeljuje načeloma vlogo finančnega pobudnika: slednji lahko po zakonu prodaja bančne oz. finančne produkte izven bančne podružnice. "Lik potujočega bankirja pa je pri nas veliko širši kot sicer: na njem namreč sloni kulturna promocija Etične banke", nam je povedala Pesi-rijeva.
Etična banka je bančna ustanova zadružniškega značaja, ki šteje v Italiji okrog 30 tisoč članov in je na evropskem merilu tesno povezana z ostalimi tovrstnimi alternativnimi bankami.
V Italiji smo dejavni od leta 1999. Etična banka je nastala zaradi dveh primarnih razlogov. Ustanove t. i. tretjega sektorja, kamor sodijo razna združenja, zadruge in podobno, niso imele statusa, ki bi jim omogočil koristenje osnovnega tradicionalnega bančnega kreditiranja: naša banka pa ima med samimi ustanovnimi člani ravno združenja, kot so npr. Adi, Arci, Trgovine pravičnega in solidarnega trgovanja, Združenje biološkega poljedelstva indr. Poleg tega je tedaj rasla želja nekaterih varčevalcev, ki so želeli imeti pregled nad tem, kako banke investirajo njihov denar. Hoteli so namreč, da bi bili prejemniki kredita, ki je izhajal iz njihovih prihrankov, ravno omenjene družbene stvarnosti. Srečala sta se tako dva dejavnika: potreba ustanov tretjega sektorja in želja zavestnih varčevalcev. Etična banka tako financira socialno in mednarodno kooperacijo kulturnih in društvenih ter naravovarstvenih društev. Nismo vezani torej na tajnost bančnih poslov, saj varčevalci imajo pregled nad seznamom prejem-
nikov našega kredita. V običajnih bankah se ta neposrednost razvodeni.
V čem se torej razlikujete od ostalih bank?
Zavestno smo se odločili, naj bo naša banka podvržena povsem istim zakonskim predpisom, kot so ostale bančne ustanove. Od slednjih pa nas ločujeta začetni smoter in končni cilj. Z nekaterimi bankami, predvsem zadružniškega značaja, zelo dobro sodelujemo. Na primer z Zadružno kraško banko z Opčin, s katero sicer nas ne veže načrtovalno sodelovanje: ZKB nam nudi zgolj servis za upravljanje naše gotovine. Nekatere druge banke manjšega poslovnega obsega pa so celo naše članice.
Ne bi rekla zato, da se naš delokrog razlikuje zaradi drugačnosti poslovanja, ampak zgolj po nravnosti in smotrnosti: našega varčevalca lahko imamo tako za 'občutljivega' varčevalca. Razumljivo je, da je nedavna finančna kriza pospešila vaše poslovanje.
Res je: pridobili smo veliko strank, ki svojim prejšnjim bančnim ustanovam niso več zaupale. Gotovost je kvečjemu še obstajala, zaupanje varčevalcev pa je padlo, in sicer po načelu: če nimam pregleda nad tem, kako banka uporablja moj denar, se raje obrnem na ustanove, kjer so investicije prozorne. Pri tekočih računih obenem težko primerjamo pogodbene pogoje, ki jih nudimo posameznim strankam, saj Etična banka nudi vsem strankam enake pogoje. Z nikomer se ne pogajamo. To pa se v drugih bankah ne dogaja.
Res pa je tudi tole: ko predstavljam novim strankam pogoje naše banke, se v 95% primerov znajdem pred osebami, ki nimajo pojma o osnovnih bančnih zakonitostih in niti o tem, kaj sploh pomeni banka etične narave. Pričakujemo zato, da se stranka najprej opredeli za filozofijo etičnega finančnega poslovanja, šele nato pa izrecno za etično banko. Katere so torej smernice, ki jim sledite?
Razumljivo je, da običajne banke poslujejo zato, da bi čim več zaslužile. Etična banka pa jemlje zaslužek za upravičenega, le v primeru, da ta izhaja iz dejavnosti, ki so usmerjene k zasledovanju skupnega dobrega. Z zaslužkom smo gotovo zadovoljni: najprej pa se vprašamo, kako smo do tega zaslužka prišli. Pazimo torej na
učinke in posledice, ki jih naše ravnanje ima do okolja, sočloveka in teritorija. Naše stranke lahko obenem kot člani sodelujejo pri skupščinah Etične banke.
Ali je vaša filozofija poslovanja rentabilna? Etična banka ni bila še nikdar v izgubi (razen po prvem letu delovanja, ko je imela razumljiv rahel primanjkljaj). Pozitiven je bil še zlasti obračun zadnjih dveh let, kljub temu da smo lani skušali zmanjšati pribitke. Običajno banke večajo svoje dohodke takrat, ko se obrestne mere višajo. Ko smo lani spoznali, da je šestmesečno poslovanje obrodilo prevelik profit, smo znižali t. i. spread-e pri posojilih za prvo hišo.
S krizo se je namreč naše poslovanje še bolj podkrepilo in ravno
zato načrtujemo odprtje nove podružnice v Trstu.
Etično finančno poslovanje najbrž zatrjuje, da so špekulacije škodljive.
Tako. Pri špekulaciji se vrednostni papirji hitro kupujejo in takoj prodajajo, ne da bi se pri tem upošteval dejanski subjekt, na katerega se vrednostni papirji nanašajo: kupujejo se v upanju, da se njihova vrednost v kratkem času poveča, da se naposled pri prodaji lahko čim več zasluži. Tak način razmišljanja je nam tuj in pred nekaj meseci je tovrstni ustaljeni mehanizem pokazal vso svojo krhkost. Drug problem je s t. i. derivati, ki niso ločeni vrednostni papirji, a taki, ki se nanašajo na kopico drugih vrednostnih papirjev: priča smo tako po-
sebnemu kolesju, ki se po načelu kitajskih škatel lahko prenaša do neskončnosti. Zapleten proces, ki mu izvedenci pravijo finančni inženiring.
Izvedenci zatrjujejo, da luknji, ki je nastala, ni videti konca. Vzemimo v poštev le derivate, s katerimi se posluje izven tradicionalnih tržišč, se pravi takih, nad katerimi se ne izvaja nadzor: vsako leto znaša njihova izmenjava šesto tisoč milijard dolarjev, kar je v bistvu dvanajstkrat več kot bmtoproizvod celotnega sveta ! Posluje se v bistvu s prazno šaro, kjer je izhodiščni predmet poslovanja povsem izginil. Temu pojavu pravijo financiarizacija ekonomije: denarni posli prevladajo nad dejanskim gospodarstvom, nad proizvodnjo dobrin in uslug. Filozofija etičnega poslovanja sloni na prepričanju, da morajo finančni posli služiti zgolj
kot sredstvo ekonomiji. Vprašanje se poraja samo po sebi: ali obstaja povratna pot iz te krize, ali je mehanizem celotnega gospodarsko-finanč-nega sektorja šel svojo pot predaleč, da bi lahko smotrno preosnovali celoten sistem? Vprašati se moramo raje, kako bodo to krizo reševali. Zatajiti bi morali določene postavke novega gospodarskega liberalizma, ki so bili doslej samo po sebi umevna teoretska podlaga celotnega ekonomskega medmrežja zadnjih dvajset let. Uvesti je treba hkrati tudi močan nadzor nad denarnim poslovanjem.
Sistem se je torej zrušil: ali se bodo glavni akterji navideznega razvoja (in sedanjega dejanskega poloma) finančnega sek-
torja zadnjih desetletij zavedali, da morajo storiti korak nazaj, ali se bodo pod drugačno krinko igrali naprej iste igre, le da bi temu sistemu - in lastnim interesom - zagotovili novega duška?
Razumem vprašanje, ne bi pa znala odgovoriti. Prerasti bi morali dosedanjo silo ustaljene finančne oblasti in moč finančnih oblastnikov, kar je zaradi njune soodvisnosti zelo težka naloga. Edini recept je v odgovorni mešanici reglementacije in prozornosti poslovanja: prvo je sicer možno uzakoniti, drugo pa je žal težje, kljub kopici zakonskih predpisov, ki jo itak normirajo. Krize ne gre ločevati med zgolj finančno na eni strani in gospodarsko na drugi, kajti ena nedvomno vpliva na drugo. Finančni vidik namreč pogojuje gospodarski sektor: gotovo bi bilo pošteno, da bi posledice krize nosili zgolj bančniki in finančniki, a sistem ne teče po 'pravičnem tiru'. Če je neka banka danes v kritičnem položaju, se ta kritičnost posledično prenese na stranke taiste banke: mednje štejem tako običajne varčevalce kot tudi podjetja, ki bančno ustanovo sprašujejo kredite. Pozabiti ne smemo na zgolj človeški dejavnik, ki pogojuje bančniški sistem: tega gre še enkrat poiskati v zaskrbljenosti oseb, ki se v takih kočljivih trenutkih stopnjuje. Lastne gospodarske izbire naredim na podlagi občutkov, ki jih doživljam. Ljudje se sedaj bojijo prihodnosti, zaradi česar temeljito premislijo vsak korak, ki ga naredijo. Sedanja negotovost gotovo ne spodbuja običajnih, kaj šele rizičnih gospodarskih potez. Ljudje se bojijo potrošiti prihranke, za katere mislijo, da jim bodo v bližnji prihodnosti služili za preživetje.
Krizi je treba kljubovati bodisi z makroekonomijo bodisi z mikroekonomijo. Prva je prepuščena milosti in nemilosti državnikom in ekonomistom ter bankirjem (tudi takim, ki nosijo delež krivde za nastali položaj); druga pa sloni na prizadevanju vsakogar izmed nas, da skrbno in suvereno opravlja z lastnim denarjem. Kakšen odnos se lahko naposled razvije med tem velikim in malim gospodarsko finančnim svetom? Mikroekonomija bi morala po mojem mnenju spodbujati razvoj velike ekonomije: načrt Etične banke je nekoč sodil med manjše finančne načrte, danes pa lahko šteje na zalogaj trideset tisoč članov v Italiji, da o širši evropski mreži sploh ne govorimo. Ekonomisti običajno znajo povedati najosnovnejše pojme na najbolj zapleten način. Menim, da bi morale osebe, ki sodijo v prej omenjeno mikroekonomijo, biti bolj ozaveščene o splošnih go-
spodarskih mehanizmih, ki krojijo naš vsakdan: za veliko ljudi ostaja ta stroka suhoparen "štos", s katerim naj se ukvarja kdo drug! Hočeš nočeš ljudje vsak dan prevzemamo nase različne vloge: zaposlenca, varčevalca, kreditorja; umeščeni smo namreč v kolesje, o katerem moramo vedeti, kako deluje. Opažam vendar, da je tudi in predvsem razmerje med strankami in bančnimi uslužbenci neuravnovešeno: ekonomisti temu pravijo informativna asimetrija. Kdo je torej kriv, da so banke pred leti prodajale argentinske obveznice in obveznice podjetij Parmalat ali Cirio: neuke stranke ali bančni uslužbenci? K sreči nisem bila nikdar zaposlena v t. i. tradicionalnih bankah, ki med mnogimi dejavnostmi imajo tudi nalogo prodajati strankam razne obveznice: vem, da je bil v tistih primerih trgovski pritisk na uslužbence, naj čim več prodajo, izredno močan: vsaki dve uri je truma uslužbencev morala poročati direktorju, koliko zneska je na račun strank prinesla banki.
Tak način poslovanja je v osnovi zgrešen, ne le z etičnega vidika, ampak tudi z golega gospodarskega gledišča: starki, gospodinji, podjetniku, delavcu, mladeniču - vsem tem likom ne morem ponuditi isto stvar, vsakemu pa lahko predlagam opcijo, ki je stranki zašita po meri. Kakšen smisel ima, da upokojencu podam dolgoročni produkt... Če sem to storila, sem stranko...
...ogoljufala?
Tako. Ponavljam pa, da se je na bančne uslužbence izvajal močan pritisk.
Da bomo pa imeli popolnejšo sliko, ne morem zamolčati tegale: varčevalci morajo postati bolj skromni.
Kaj to pomeni?
Takoj razložim: varčevalec mora investirati svojo vsoto denarja vedoč, kako bo ta denar uporabljen. Če pa določena investicija presega mojo gospodarsko in finančno 'kognitivno zmožnost', naj se v ta posel ne spustim! Če pa ta ri-ziko sprejmem, moram vedeti, da svoj denar zaupam, poverim, delegiram nekomu drugemu in pripravljen moram biti na kakršne koli posledice...! Mislim zato, da mora biti tveganje na tem področju sorazmerno lastni gospodarski spretnosti: malo poznam stroko - malo bom od posla odnesel. Lakomnost pa je huda človeška hiba! V časih, ko so bile obrestne mere nizke, so argentinske obveznice z izredno visoko obrestno mero sprožile množično pohlepnost. Podobno velja za kreditne kartice, na podlagi katerih je ameriška dmžba živela nadpovprečno: vsak lahko potrosi, kolikor zasluži.
IgorGregori
Izjava SSO in Slovenske skupnosti
Ob dogodku na barkovljanski šoli
Zaradi polemik, ki so nastale ob nedavnem odprtju nove menze v tržaški slovenski osnovni šoli Fran Šaleški Finžgar v Barkovljah in ki še vedno burijo duhove, smo lahko hudo zaskrbljeni tako Slovenci v Italiji kot vsi ostali zagovorniki sožitja in sodelovanja, tako v Italiji kot v Sloveniji.
Do izraza so namreč prišli izkrivljanje in napihovanje samega dogodka, a tudi hudo nerazumevanje manjšinskih pravic in narodnostna nestrpnost.
Res je, da so za slovesno odprtje menze v barkovljanski osnovni šoli raztegnili en sam trak s slovenskimi barvami, medtem ko bi lepše izpadlo prepletanje sloven-
skih in italijanskih barv kot zunanji izraz želje po sodelovanju. Ni mogoče pa zamolčati, da je bilo zaporedje barv na traku v resnici po vzorcu zastave nekdanje Jugoslavije in ne Slovenije, ter da je vsa slovesnost z nagovorom ravnateljice in otroškim petjem vred - zaradi pozornosti do občinskega odbornika in pričakovanih mladih italijanskih gostov - potekala izključno v italijanščini. Videti v odsotnosti italijanskega traku željo po izzivanju, nesprejemljivo in lahkomiselno početje ter hudo napako, je zato, milo rečeno, krivično pretiravanje, saj je zapostavljanje slovenske besede po našem mnenju veliko hujši dogodek, vse po-
manjkljivosti pa bi lahko spričo naglice pri pripravah, predvsem pa zaradi praznika otrok z dobro voljo premostili.
Jasno pa je, da so nekateri komaj čakali na možnost, da ob protestih zaradi klestenja državnih prispevkov za manjšino in teptanja pravice do vidne dvojezičnosti na hitri cesti odvrnejo pozornost od teh kršitev državnih in mednarodnih norm ter poiščejo grešnega kozla. Vendar pa si politiki in mediji, ki so zaradi opisanega dogodka zagnali neupravičen vik in krik, prevzemajo hudo odgovornost, ker so skalili odnose v naših krajih in ustvarili nove nesporazume.
Dogodek v Barkovljah pa je pokazal tudi nepoznavanje dejstev in manjšinskih pravic.
To, kar se reže ob odprtjih, ni zastava, temveč trak, ki ga ne urejajo stroga protokolarna pravila. Lahko bi bil zlat ali srebrn, pa bi nikogar ne motil.
Slovenske barve niso zastava tuje
države. Narodni simboli niso državni simboli, čeprav so lahko isti. Belo, modro in rdečo barvo uporabljamo Slovenci od leta 1848, in to v Republiki Sloveniji, v zamejstvu in po svetu.
Kar pa je v tem primeru najvažnejše: sama italijanska pravna ureditev zagotavlja manjšini pravico do uporabe slovenske zastave.
O tem je prvo spregovorilo ustavno sodišče z razsodbo št. 21 z dne 25. maja 1987. Primerilo se je namreč, da so v Gorici spravili pred sodišče Stanislava Marušiča, ker je 25. aprila 1983 v Štandrežu ob spomeniku padlim borcem ob dveh italijanskih dvignil dve slovenski zastavi, in to brez predhodnega dovoljenja za izobešanje tujih zastav, ki ga je terjal zakon iz fašistične dobe. Ustavno sodišče je omenjeno omejitev razglasilo za protiustavno. V obrazložitvi se ni omejilo na problem manjšinskih pravic, temveč je zapisalo, da nikogar ni mogoče ne omejevati
ne kaznovati, če iz etničnih, ideoloških ali drugih razlogov javno uporablja zastavo tuje države. Tudi uporaba zastave Republike Slovenije je torej dovoljena in je ni mogoče omejevati. A v Barkovljah in na splošno pri nas ne gre za uporabo zastave Republike Slovenije, gre za uporabo zastave, v kateri se prepoznava manjšina, torej manjšinske zastave in simbola.
Od trenutka, ko je tekla kri za obrambo neodvisne države slovenskega naroda, je za ogromno večino Slovencev v matični državi in zunaj nje sedanja zastava Republike Slovenije obenem narodna zastava. Tudi pri nas ljudje vsa ta leta slovensko trobojnico z grbom čutijo kot svojo, ne zgolj kot zastavo sosednje, sicer matične države. Z njo smo tudi premostili nesoglasja med tistimi, ki so na slovenskih barvah hoteli rdečo zvezdo, in tistimi, ki so ji nasprotovali, čeprav, seveda, zgodovinske zastave ohranjajo svojo vred-
nost. Zato tudi danes ne potrebujemo novih, posebnih manjšinskih zastav s takšnim ali drugačnim orlom, z zvezdo z nazobčanim kolesom ali drugim simbolom, kot je ne potrebujejo Italijani v Istri, ki nemoteno uporabljajo italijansko narodno in državno zastavo.
Izobešanje zastave, ki jo ima za svojo naša narodna skupnost, pa v 6. členu dopušča deželni zakon št. 27 z dne 27. novembra 2001. Ne le dopušča: ob italijanski, evropski in deželni zastavi celo zahteva njeno izobešanje, in to na javnih stavbah v vseh občinah s tistih dveh seznamov zaščitenih območij, ki sta nastala na podlagi državnih zakonov št. 482/99 in 38/01. In tu smo spet pri neizpolnjevanju zaščitnih zakonov in jasnih kršitvah naših pravic, kje neki pri slovenskih provokacijah! dr. DragO Štoka, predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Rafko Dolhar, predsednik Slovenske skupnosti
Kristi ani in družba
25. decembra 2008
ES1 Zlati sv. Just škofu Ravignaniju
Človek dialoga, sprave in edinosti
kipar Tristano Alberti. Podčrtal je, da zaobjema Zlati sv. Just vse duše mesta, saj so med nagrajena tudi Slovenci, JudjeinAngleži. Pri tem gre omeniti, da so med prejemniki umetnik Lojze Spacal, arhitekt Boris Podrecca, fotograf Mario Magajna in pisatelj Boris Pahor. Ker je letos pobudo podprla Fundacija CRTrieste, je pozdravil tudi njen predsednik Ren-zo Piccini, posegel pa je tudi deželni predsednik združenja kronistov Giuseppe Cordioli.
Sprejemanje pluralnosti Trsta, iskanje medkulturnih stičišč, ekumenski dialog, prizadevanje za ponoven nastop zgodovinske vloge mesta na gospodarskem in geopolitičnem področju, skrb za mlade rodove in za socialno ogrožene so bile glavne teme škofovega posega, ki ni bil le priložnostno obarvan in je tehtno obdelal marsikateri kočljiv krajevni problem. Pozval je tudi, naj Trst ne pozabi na krščanske in humanistične korenine lastne kulture in naj ne zapravi tega zaklada.
namreč Ravignanijeva prizadevanja prekoračila meje vere in rodila stoteren sad tudi na drugih področjih, še posebno na kulturnem.
To je človek dialoga in edinosti, ki združuje različne duše Trsta, celi rane preteklosti in utrjuje temelje za evropsko prihodnost mesta, je med drugim poudaril častni predsednik združenja kronistov Giorgio Cesare. Svoj poseg je nadaljeval z opisom pomena nagrade; pozlačen kipec je izoblikoval
Združenje kronistov Julijske	jenčeva prizadevanja za sožitje in
krajine je letos prvič od le-	spravo. Tudi po njegovi zaslugi je
ta 1967, ko so začeli nagra-	Trst ubral pot rasti, v enajstih le-
jevati najbolj zaslužne osebnosti	tih vodenja tržaške cerkve so
za ugled Trsta doma in po svetu, podelilo prestižno priznanje visokemu predstavniku Cerkve, tržaškemu škofu msgr. Evgenu Ravignaniju. V dvorani tržaškega občinskega sveta se je v sredo, 17. decembra, zbralo res veliko ljudi, med njimi najvišji predstavniki tržaške politike, gospodarstva in kulture, prisotni pa so bili tudi dostojanstveniki ostalih tržaških verskih skupnosti.
Po uvodnem pozdravu predsednika občinskega sveta Sergia Pacorja, ki je podčrtal škofovo delo v korist celotnega mesta, je župan Roberto Dipiazza izpostavil nagra-
Foto Kroma
Kratki
Luč miru iz Betlehema na Slovenskem
Delegacija predstavnikov Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), Slovenske zamejske skavtske organizacije (SZSO) in Zveze tabornikov Slovenije (ZTS) se je 13. decembra na Dunaju udeležila ekumenske slovesnosti. Sprejeli so Luč miru iz Betlehema in jo prinesli v Slovenijo. Osrednji sprejem je bil 14. decembra v Ljubljani. Na ekumenskem bogoslužju v stolnici so prisluhnili mislim nadškofa msgr. Urana in evageličanskega duhovnika Geze Fila. Dogajanje seje nato prestavilo pred mestno hišo. Tam je vse navzoče pozdravil ljubljanski svetnik Mitja Meršol in iz rok nosilke LMB prejel plamen. S krajšim kulturnim programom in pozdravom načelnika in načelnice ZSKSS so zbranim in mimoidočim želeli sporočiti, da imajo mir med seboj. Luč miru iz Betlehema seje v naslednjih dneh širila po vsej Sloveniji. Organizatorji so priredili sprejeme tudi pri predsedniku Republike, v Državnem zboru, na Generalštabu Slovenske vojske, pri ljubljanskem nadškofu, na različnih ministrstvih... Želijo, da bi LMB našla pot do vsakega posameznika.
Mufti Islamske skupnosti v RS pri msgr. Uranu
Dne 18. decembra sta se na predlog muftija Islamske skupnosti v RS v prostorih nadškofije Ljubljana srečali predsednik Slovenske škofovske konference nadškof msgr. Alojz Uran in mufti Islamske skupnosti v RS dr. Nedžad Grabus. Sogovorniki so se strinjali, daje potrebno v celoti spoštovani človekove pravice, še posebej pravico, ki izhaja iz načela verske svobode, to je pravica do ustreznih bogoslužnih prostorov. Človekove pravice so splošne in zato veljajo tako za muslimane, ki živijo v deželah z večinskim krščanskim prebivalstvom, kakor tudi za kristjane, ki živijo v deželah z večinskim muslimanskim prebivalstvom. V sodobni družbi imamo tako kristjani kot muslimani več skupnih nalog in potreb, ki so povezane z izpovedovanjem vere in iz nje izhajajočimi vrednotami. Predstavniki obeh verskih skupnosti so se zavzeli za nadaljevanje medsebojnega dialoga.
Predpraznično srečanje v Štandrežu
Dan miru in prijateljstva
v
Standreška prostorna cerkev je bila premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki so se hoteli udeležiti predbožične prireditve v nedeljo, 21. decembra. Prireditev, ki teži na sporočilnosti miru in prijateljstva, je organiziral rajonski svet v sodelovanju s štandreškimi društvi. Glavnino programa so prispevali otroci iz štandreškega vrtca in osnovne šole Fran Erjavec. Malčkov je bilo kar veliko in so se lepo pripravili pod vodstvom vzgojiteljic in učiteljic. Predstavili so se z zbornimi recitacijami in božičnimi melodijami. Pevske točke sta vodili Verena Čev-dek in Martina Hlede. Kar prijetno je bilo poslušati, kako so mladi z navdušenjem prepevali lepe božične in novoletne pesmi. Ko so štandreški otroci zapustili prizorišče pred oltarjem, so se zvrstili mali recitatorji in pevci osnovne šole Ivan Rob iz bližnje Vrtojbe. Bogato prireditev je doživeto sklenil Mešani pevski zbor Štandrež, ki se je pod vodstvom Davida Bandlja predstavil s tremi božičnimi melodijami. Kot vsako leto je ob koncu zadonela nenadomestljiva Sveta noč, ki je v cerkvi ustvarila pravo božično razpoloženje. Predsednik rajonskega
sveta Marjan Breščak je vsem prisotnim in njihovim družinam zaželel vesele božične praznike in srečno leto 2009.
Posebno prazničnost zadnje nedelje pred Božičem so naznanjale tudi stojnice na trgu pred cerkvijo, kjer so že v jutranjih urah dekleta in žene lepo razvrstile božične motive, ki so jih izdelale v prejšnjih dneh. Videli smo lepo okrašene venčke in kompozicije iz smrečja, ki so jih krasile svečke in zvezdice. Otroci iz vrtca in osnovne šole so prinesli lepe voščilnice in okraske za božična drevesca z raznimi semeni. Lepo vzdušje, ki se je oblikovalo v cerkvi, se je nadaljevalo na trgu ob prazničnem pecivu, čaju in toplem vinu.
Kot je že ustaljena navada, so štandreški osnovnošolski otroci obiskali tudi naj starejše vaščane, ki so jih bili zelo veseli. Po domovih so otroci zapeli božične pesmi in voščili blagoslovljene praznike in srečo ter zdravje v novem letu.
Staro leto se bo v Štandrežu končalo z dobrodelno baklado, ki bo zadnjo nedeljo v letu. S trga pred cerkvijo se bo reka lučk pomikala proti nekdanjemu mejnemu prehodu Štandrež-Vrtojba, kjer se bodo srečali in voščili s prebivalci sosednih slovenskih vasi.
Razmišljanje okrog gradnje džamije v Sloveniji
Različne perspektive pogleda na minaret in z minareta
Vsekakor je potrebno spoštovati vsakega človeka in njegovo pravico do svobodne izbire in izražanja vere. Ta svoboda pa je omejena z "demokratičnostjo" določene verske skupnosti. Logično je, da demokratična država prepove in sankcionira dejavnosti in organizacije, ki rušijo njene temelje. Torej tudi demokracija in medkulturni dialog nista brezmejna, sicer ne bi smeli preganjati terorizma in mafije. Nekatere evropske države so prepovedale določene verske skupnosti, ker niso spoštovale pravnega reda teh držav. Če se ugotovi in dokaže, da muslimani sodijo v to skupino verskih skupnosti, potem bodimo dosledni: prepovedati je treba ne le graditev džamije oziroma islamskega -verskega kulturnega centra, temveč tudi obstoj muslimanske skupnosti. Pod isti rentgen bi morala v demokratični družbi seveda iti vsaka religija, vsaka politična stranka, vsako gibanje in društvo. V zadnjem času se dejansko dogaja, da na Zahodu zaradi vpletenosti muslimanov v teroris-
tične napade zapirajo nekatere džamije.
Dejstvo je tudi, da v t. i. muslimanskih državah velja drugačna pravna ureditev, ki še zdaleč ni demokratična in ne zagotavlja verske svobode. Kristjani v muslimanskih državah so pogosto preganjani, ne morejo obnavljati in graditi cerkva, nasprotno so celo mučeni in ubiti. Poročil o tem je veliko.
Vprašanje, ki se postavlja je: ali se v Sloveniji lahko ob načrtovani graditvi džamije sklicujemo na recipročnost? Ali lahko rečemo: "Dokler so kristjani in pripadniki drugih religij v muslimanskih državah preganjani in ne morejo graditi svojih verskih objektov, do takrat tudi vi slovenski muslimani v Sloveniji ne boste mogli graditi džamije. Lahko molite, lahko opravljate vaše obrede, nihče vas ne bo in ne sme pobijati, toda vsaj delna recipročnost mora biti! Ko bo spremenjeno pravo v muslimanskih državah, ko bodo kristjani tam lahko gradili svoje cerkve in ne bodo več preganjani, takrat boste tudi vi lahko v Sloveniji
gradili minarete".
Slovenski muslimani bodo rekli: "Kaj smo muslimani, ki smo rojeni v Sloveniji in se imamo za Slovence, krivi, če je v muslimanskih državah tako pravo in nestrpnost do kristjanov? Mi to zavračamo, smo proti temu in spoštujemo slovenski pravni red".
Vprašanje je, če so (ste) muslimani v Sloveniji naredili na tem področju dovolj, če so (ste) se tudi javno uprli krivicam, ki se dogajajo kristjanom v muslimanskih državah, če uporablja-jo (te) vse možne vplive na svoje brate po veri, da bi prekinili s tako prakso. Trditi, da z njimi nimajo (te) nobene povezave, ni odgovorno.
Po mojem mnenju bi morali muslimani v Sloveniji pred izdajo dovoljenja za graditev džamije podpisati slovesno izjavo, s katero bi se zavezali, da bodo spoštovali versko svobodo in pravni red naše države in izjavili,
da obsojajo preganjanje kristjanov in pripadnikov drugih veroizpovedi v muslimanskih državah. Z zahtevo po podpisu take izjave, ki bi bil pogoj za graditev džamije v naši državi, bi naša država prispevala k širjenju spoštovanja verske svobode, kot temeljne človekove pravice in opozorila na krivice, ki se dogajajo v muslimanskih državah, muslimansko skupnost v Sloveniji pa zavezala k spoštovan-
ju pravnega reda Slovenije. Sklepam, da bi muslimani, če drži, da so prepričani v to, kar govorijo, tako izjavo z lahkoto in brez pomislekov tudi podpisali. Ta izjava bi jih vsaj moralno zavezovala
tudi v prihodnosti, ko bo morda večina Slovencev muslimanov, kar glede na zgodovinske izkušnje v Mali Aziji in severni Afriki ni nemogoče. Bo Slovenija, če bo do tega prišlo, postala nedemokratična država, pa je že drugo vprašanje. Takrat se bo pokazalo, ali je evropski islam res drugačen od islama v državah s šeriatskim pravom. Vsekakor pa je paradoks, da se islam, ki v islamskih državah
ohranja nedemokratičnost, na Zahodu spretno širi prav s sklicevanjem na demokracijo.
Mislim, da so to ključna in resna vprašanja ob graditvi džamije. Arhitektura in oblika minareta,
čeprav mora biti v skladu z določenimi predpisi, je po mojem mnenju vprašanje na čisto drugi ravni. Mene osebno motijo marsikatere novogradnje in doživljam čustvene težave, ko gledam, kako rastejo industrijske cone, kako se sredi starih mestnih jeder dvigajo za tisto okolje neprimerne stolpnice, kako ponoči razsvetljene katoliške cerkve, kazinoji itd. uničujejo temno nebo, ki je naravno dediščina, za verne pa tudi božje stvarstvo. Nekaterim pa je to všeč, nekateri imajo od tega tudi koristi in očitno državne oblasti dopušča-jo, da je tako. Čustvene težave je le prav presojati tudi s kančkom racionalnosti! Zakaj bi pri minaretih delali izjemo? Zanimivo je na naš pester svet, ki je poln nasprotij in paradoksov, pogledati od zgoraj navzdol - z minareta ali kakšnega drugega stolpa.
Bojim se, da bo polemika ob gradnji islamskega verskega centra, ki sicer zagovarjam in podpiram, služila za širjenje nestrpnosti in sovraštva, za kulturni boj in nabiranje političnih točk nekaterih, ki bodo v javnosti lansirali napačna vprašanja. Na izpitu iz človečnosti bomo padli vsi: kristjani in muslimani, predvsem pa vsi, ki prefinjeno sejejo razdor. Želimo novo državljansko vojno, ko še nismo dosegli sprave glede prejšnje? Tega vsekakor ne bi smeli dovoliti.
Bogdan Vidmar
Glavna junakinja zgodbe je princesa Sanja, ki je kot vse princese prevzetna, toda zelo dobrega srca. Na plesu se zaljubi v princa. Med predstavo se bo večkrat prikazal duh hudobne kraljice, ki si na vsak način želi, da bi hčerka vladala strogo, kakor je vladala ona, preden jo je kralj brez imena ubil.
Pri igrici so se vsi zelo dobro izkazali, saj je publika izvajalce nagradila s toplim aplavzom.
Na koncu smo predali besedo pričakovanemu gostu večera: sv. Miklavžu. Sledil je prigrizek, marsikdo pa se je v dvorani zadržal ob prijetnem kramljanju s prijatelji in znanci.
Christine Abrami
Kulturni center Danica na Vrhu Sv. Mihaela
Miklavž/ gledališče in petje
Tudi letos je priljubljeni svetnik sv. Miklavž obiskal različne vasi in obdaril otroke, ki so bili skozi celo leto dobri in ubogljivi. Kdor se je v četrtek, 4. decembra 2008, sprehajal po Vrhu, se je lahko sam prepričal, da je prevladovalo v dvorani Kulturnega centra Danica veselo vzdušje.
Tudi v naši vasi je namreč potekalo Miklavževanje, ki ga vsako leto priredijo mladi člani otroške in mladinske skupine Danica. Dvorana je bila nabito polna. Vsepovsod je bilo videti nestrpne otroke, radovedne starše in vaščane.
Prisotne je v imenu društva pozdravila Martina Dro-sghig.
Preden smo se spustili v čudoviti svet domišljije, smo prisluhnili nežnim glasovom otroškega zbora Vrh Sv. Mihaela, ki je pod vodstvom Sare in Tatjane Devetak zapel nekaj pesmi.
Sledil je nastop mladih
'"ledališčnikov" otroške in mladinske skupine Danica. Ta je pod vodstvom Viljene Devetak pripravila igrico Princ in princesa proti hudobni kraljici. Pri delu so ji pomagale Christine Abrami, Martina Drosghig, Ni-cole Peric in Maja Černič. Igro je napisala Ivana Nanut, nadobudno dekle, ki obiskuje 2. razred nižje srednje šole Ivan Trinko v Gorici. Za scenografijo je poskrbela Lorena Visintin, glasbo pa je uredil Andrej Drosghig.
Kristi ani in družba
25. decembra 2008
ES1 Zlati sv. Just škofu Ravignaniju
Človek dialoga, sprave in edinosti
kipar Tristano Alberti. Podčrtal je, da zaobjema Zlati sv. Just vse duše mesta, saj so med nagrajenci tudi Slovenci, JudjeinAngleži. Pri tem gre omeniti, da so med prejemniki umetnik Lojze Spacal, arhitekt Boris Podrecca, fotograf Mario Magajna in pisatelj Boris Pahor. Ker je letos pobudo podprla Fundacija CRTrieste, je pozdravil tudi njen predsednik Ren-zo Piccini, posegel pa je tudi deželni predsednik združenja kronistov Giuseppe Cordioli.
Sprejemanje pluralnosti Trsta, iskanje medkulturnih stičišč, ekumenski dialog, prizadevanje za ponoven nastop zgodovinske vloge mesta na gospodarskem in geopolitičnem področju, skrb za mlade rodove in za socialno ogrožene so bile glavne teme škofovega posega, ki ni bil le priložnostno obarvan in je tehtno obdelal marsikateri kočljiv krajevni problem. Pozval je tudi, naj Trst ne pozabi na krščanske in humanistične korenine lastne kulture in naj ne zapravi tega zaklada.
namreč Ravignanijeva prizadevanja prekoračila meje vere in rodila stoteren sad tudi na drugih področjih, še posebno na kulturnem.
To je človek dialoga in edinosti, ki združuje različne duše Trsta, celi rane preteklosti in utrjuje temelje za evropsko prihodnost mesta, je med drugim poudaril častni predsednik združenja kronistov Giorgio Cesare. Svoj poseg je nadaljeval z opisom pomena nagrade; pozlačen kipec je izoblikoval
Združenje kronistov Julijske	jenčeva prizadevanja za sožitje in
krajine je letos prvič od le-	spravo. Tudi po njegovi zaslugi je
ta 1967, ko so začeli nagra-	Trst ubral pot rasti, v enajstih le-
jevati najbolj zaslužne osebnosti	tih vodenja tržaške cerkve so
za ugled Trsta doma in po svetu, podelilo prestižno priznanje visokemu predstavniku Cerkve, tržaškemu škofu msgr. Evgenu Ravignaniju. V dvorani tržaškega občinskega sveta se je v sredo, 17. decembra, zbralo res veliko ljudi, med njimi najvišji predstavniki tržaške politike, gospodarstva in kulture, prisotni pa so bili tudi dostojanstveniki ostalih tržaških verskih skupnosti.
Po uvodnem pozdravu predsednika občinskega sveta Sergia Pacorja, ki je podčrtal škofovo delo v korist celotnega mesta, je župan Roberto Dipiazza izpostavil nagra-
Foto Kroma
Kratki
Luč miru iz Betlehema na Slovenskem
Delegacija predstavnikov Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), Slovenske zamejske skavtske organizacije (SZSO) in Zveze tabornikov Slovenije (ZTS) se je 13. decembra na Dunaju udeležila ekumenske slovesnosti. Sprejeli so Luč miru iz Betlehema in jo prinesli v Slovenijo. Osrednji sprejem je bil 14. decembra v Ljubljani. Na ekumenskem bogoslužju v stolnici so prisluhnili mislim nadškofa msgr. Urana in evageličanskega duhovnika Geze Fila. Dogajanje seje nato prestavilo pred mestno hišo. Tam je vse navzoče pozdravil ljubljanski svetnik Mitja Meršol in iz rok nosilke LMB prejel plamen. S krajšim kulturnim programom in pozdravom načelnika in načelnice ZSKSS so zbranim in mimoidočim želeli sporočiti, da imajo mir med seboj. Luč miru iz Betlehema seje v naslednjih dneh širila po vsej Sloveniji. Organizatorji so priredili sprejeme tudi pri predsedniku Republike, v Državnem zboru, na Generalštabu Slovenske vojske, pri ljubljanskem nadškofu, na različnih ministrstvih... Želijo, da bi LMB našla pot do vsakega posameznika.
Mufti Islamske skupnosti v RS pri msgr. Uranu
Dne 18. decembra sta se na predlog muftija Islamske skupnosti v RS v prostorih nadškofije Ljubljana srečali predsednik Slovenske škofovske konference nadškof msgr. Alojz Uran in mufti Islamske skupnosti v RS dr. Nedžad Grabus. Sogovorniki so se strinjali, daje potrebno v celoti spoštovani človekove pravice, še posebej pravico, ki izhaja iz načela verske svobode, to je pravica do ustreznih bogoslužnih prostorov. Človekove pravice so splošne in zato veljajo tako za muslimane, ki živijo v deželah z večinskim krščanskim prebivalstvom, kakor tudi za kristjane, ki živijo v deželah z večinskim muslimanskim prebivalstvom. V sodobni družbi imamo tako kristjani kot muslimani več skupnih nalog in potreb, ki so povezane z izpovedovanjem vere in iz nje izhajajočimi vrednotami. Predstavniki obeh verskih skupnosti so se zavzeli za nadaljevanje medsebojnega dialoga.
Predpraznično srečanje v Štandrežu
Dan miru in prijateljstva
v
Standreška prostorna cerkev je bila premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki so se hoteli udeležiti predbožične prireditve v nedeljo, 21. decembra. Prireditev, ki teži na sporočilnosti miru in prijateljstva, je organiziral rajonski svet v sodelovanju s štandreškimi društvi. Glavnino programa so prispevali otroci iz štandreškega vrtca in osnovne šole Fran Erjavec. Malčkov je bilo kar veliko in so se lepo pripravili pod vodstvom vzgojiteljic in učiteljic. Predstavili so se z zbornimi recitacijami in božičnimi melodijami. Pevske točke sta vodili Verena Čev-dek in Martina Hlede. Kar prijetno je bilo poslušati, kako so mladi z navdušenjem prepevali lepe božične in novoletne pesmi. Ko so štandreški otroci zapustili prizorišče pred oltarjem, so se zvrstili mali recitatorji in pevci osnovne šole Ivan Rob iz bližnje Vrtojbe. Bogato prireditev je doživeto sklenil Mešani pevski zbor Štandrež, ki se je pod vodstvom Davida Bandlja predstavil s tremi božičnimi melodijami. Kot vsako leto je ob koncu zadonela nenadomestljiva Sveta noč, ki je v cerkvi ustvarila pravo božično razpoloženje. Predsednik rajonskega
sveta Marjan Breščak je vsem prisotnim in njihovim družinam zaželel vesele božične praznike in srečno leto 2009.
Posebno prazničnost zadnje nedelje pred Božičem so naznanjale tudi stojnice na trgu pred cerkvijo, kjer so že v jutranjih urah dekleta in žene lepo razvrstile božične motive, ki so jih izdelale v prejšnjih dneh. Videli smo lepo okrašene venčke in kompozicije iz smrečja, ki so jih krasile svečke in zvezdice. Otroci iz vrtca in osnovne šole so prinesli lepe voščilnice in okraske za božična drevesca z raznimi semeni. Lepo vzdušje, ki se je oblikovalo v cerkvi, se je nadaljevalo na trgu ob prazničnem pecivu, čaju in toplem vinu.
Kot je že ustaljena navada, so štandreški osnovnošolski otroci obiskali tudi naj starejše vaščane, ki so jih bili zelo veseli. Po domovih so otroci zapeli božične pesmi in voščili blagoslovljene praznike in srečo ter zdravje v novem letu.
Staro leto se bo v Štandrežu končalo z dobrodelno baklado, ki bo zadnjo nedeljo v letu. S trga pred cerkvijo se bo reka lučk pomikala proti nekdanjemu mejnemu prehodu Štandrež-Vrtojba, kjer se bodo srečali in voščili s prebivalci sosednih slovenskih vasi.
Razmišljanje okrog gradnje džamije v Sloveniji
Različne perspektive pogleda na minaret in z minareta
Vsekakor je potrebno spoštovati vsakega človeka in njegovo pravico do svobodne izbire in izražanja vere. Ta svoboda pa je omejena z "demokratičnostjo" določene verske skupnosti. Logično je, da demokratična država prepove in sankcionira dejavnosti in organizacije, ki rušijo njene temelje. Torej tudi demokracija in medkulturni dialog nista brezmejna, sicer ne bi smeli preganjati terorizma in mafije. Nekatere evropske države so prepovedale določene verske skupnosti, ker niso spoštovale pravnega reda teh držav. Če se ugotovi in dokaže, da muslimani sodijo v to skupino verskih skupnosti, potem bodimo dosledni: prepovedati je treba ne le graditev džamije oziroma islamskega -verskega kulturnega centra, temveč tudi obstoj muslimanske skupnosti. Pod isti rentgen bi morala v demokratični družbi seveda iti vsaka religija, vsaka politična stranka, vsako gibanje in društvo. V zadnjem času se dejansko dogaja, da na Zahodu zaradi vpletenosti muslimanov v teroris-
tične napade zapirajo nekatere džamije.
Dejstvo je tudi, da v t. i. muslimanskih državah velja drugačna pravna ureditev, ki še zdaleč ni demokratična in ne zagotavlja verske svobode. Kristjani v muslimanskih državah so pogosto preganjani, ne morejo obnavljati in graditi cerkva, nasprotno so celo mučeni in ubiti. Poročil o tem je veliko.
Vprašanje, ki se postavlja je: ali se v Sloveniji lahko ob načrtovani graditvi džamije sklicujemo na recipročnost? Ali lahko rečemo: "Dokler so kristjani in pripadniki drugih religij v muslimanskih državah preganjani in ne morejo graditi svojih verskih objektov, do takrat tudi vi slovenski muslimani v Sloveniji ne boste mogli graditi džamije. Lahko molite, lahko opravljate vaše obrede, nihče vas ne bo in ne sme pobijati, toda vsaj delna recipročnost mora biti! Ko bo spremenjeno pravo v muslimanskih državah, ko bodo kristjani tam lahko gradili svoje cerkve in ne bodo več preganjani, takrat boste tudi vi lahko v Sloveniji
gradili minarete".
Slovenski muslimani bodo rekli: "Kaj smo muslimani, ki smo rojeni v Sloveniji in se imamo za Slovence, krivi, če je v muslimanskih državah tako pravo in nestrpnost do kristjanov? Mi to zavračamo, smo proti temu in spoštujemo slovenski pravni red".
Vprašanje je, če so (ste) muslimani v Sloveniji naredili na tem področju dovolj, če so (ste) se tudi javno uprli krivicam, ki se dogajajo kristjanom v muslimanskih državah, če uporablja-jo (te) vse možne vplive na svoje brate po veri, da bi prekinili s tako prakso. Trditi, da z njimi nimajo (te) nobene povezave, ni odgovorno.
Po mojem mnenju bi morali muslimani v Sloveniji pred izdajo dovoljenja za graditev džamije podpisati slovesno izjavo, s katero bi se zavezali, da bodo spoštovali versko svobodo in pravni red naše države in izjavili,
da obsojajo preganjanje kristjanov in pripadnikov drugih veroizpovedi v muslimanskih državah. Z zahtevo po podpisu take izjave, ki bi bil pogoj za graditev džamije v naši državi, bi naša država prispevala k širjenju spoštovanja verske svobode, kot temeljne človekove pravice in opozorila na krivice, ki se dogajajo v muslimanskih državah, muslimansko skupnost v Sloveniji pa zavezala k spoštovan-
ju pravnega reda Slovenije. Sklepam, da bi muslimani, če drži, da so prepričani v to, kar govorijo, tako izjavo z lahkoto in brez pomislekov tudi podpisali. Ta izjava bi jih vsaj moralno zavezovala
tudi v prihodnosti, ko bo morda večina Slovencev muslimanov, kar glede na zgodovinske izkušnje v Mali Aziji in severni Afriki ni nemogoče. Bo Slovenija, če bo do tega prišlo, postala nedemokratična država, pa je že drugo vprašanje. Takrat se bo pokazalo, ali je evropski islam res drugačen od islama v državah s šeriatskim pravom. Vsekakor pa je paradoks, da se islam, ki v islamskih državah
ohranja nedemokratičnost, na Zahodu spretno širi prav s sklicevanjem na demokracijo.
Mislim, da so to ključna in resna vprašanja ob graditvi džamije. Arhitektura in oblika minareta,
čeprav mora biti v skladu z določenimi predpisi, je po mojem mnenju vprašanje na čisto drugi ravni. Mene osebno motijo marsikatere novogradnje in doživljam čustvene težave, ko gledam, kako rastejo industrijske cone, kako se sredi starih mestnih jeder dvigajo za tisto okolje neprimerne stolpnice, kako ponoči razsvetljene katoliške cerkve, kazinoji itd. uničujejo temno nebo, ki je naravno dediščina, za verne pa tudi božje stvarstvo. Nekaterim pa je to všeč, nekateri imajo od tega tudi koristi in očitno državne oblasti dopušča-jo, da je tako. Čustvene težave je le prav presojati tudi s kančkom racionalnosti! Zakaj bi pri minaretih delali izjemo? Zanimivo je na naš pester svet, ki je poln nasprotij in paradoksov, pogledati od zgoraj navzdol - z minareta ali kakšnega drugega stolpa.
Bojim se, da bo polemika ob gradnji islamskega verskega centra, ki sicer zagovarjam in podpiram, služila za širjenje nestrpnosti in sovraštva, za kulturni boj in nabiranje političnih točk nekaterih, ki bodo v javnosti lansirali napačna vprašanja. Na izpitu iz človečnosti bomo padli vsi: kristjani in muslimani, predvsem pa vsi, ki prefinjeno sejejo razdor. Želimo novo državljansko vojno, ko še nismo dosegli sprave glede prejšnje? Tega vsekakor ne bi smeli dovoliti.
Bogdan Vidmar
Glavna junakinja zgodbe je princesa Sanja, ki je kot vse princese prevzetna, toda zelo dobrega srca. Na plesu se zaljubi v princa. Med predstavo se bo večkrat prikazal duh hudobne kraljice, ki si na vsak način želi, da bi hčerka vladala strogo, kakor je vladala ona, preden jo je kralj brez imena ubil.
Pri igrici so se vsi zelo dobro izkazali, saj je publika izvajalce nagradila s toplim aplavzom.
Na koncu smo predali besedo pričakovanemu gostu večera: sv. Miklavžu. Sledil je prigrizek, marsikdo pa se je v dvorani zadržal ob prijetnem kramljanju s prijatelji in znanci.
Christine Abrami
Kulturni center Danica na Vrhu Sv Mihaela
Miklavž/ gledališče in petje
Tudi letos je priljubljeni svetnik sv. Miklavž obiskal različne vasi in obdaril otroke, ki so bili skozi celo leto dobri in ubogljivi. Kdor se je v četrtek, 4. decembra 2008, sprehajal po Vrhu, se je lahko sam prepričal, da je prevladovalo v dvorani Kulturnega centra Danica veselo vzdušje.
Tudi v naši vasi je namreč potekalo Miklavževanje, ki ga vsako leto priredijo mladi člani otroške in mladinske skupine Danica. Dvorana je bila nabito polna. Vsepovsod je bilo videti nestrpne otroke, radovedne starše in vaščane.
Prisotne je v imenu društva pozdravila Martina Dro-sghig.
Preden smo se spustili v čudoviti svet domišljije, smo prisluhnili nežnim glasovom otroškega zbora Vrh Sv. Mihaela, ki je pod vodstvom Sare in Tatjane Devetak zapel nekaj pesmi.
Sledil je nastop mladih
'"ledališčnikov" otroške in mladinske skupine Danica. Ta je pod vodstvom Viljene Devetak pripravila igrico Princ in princesa proti hudobni kraljici. Pri delu so ji pomagale Chri-stine Abrami, Martina Drosghig, Ni-cole Peric in Maja Černič. Igro je napisala Ivana Nanut, nadobudno dekle, ki obiskuje 2. razred nižje srednje šole Ivan Trinko v Gorici. Za scenografijo je poskrbela Lorena Visintin, glasbo pa je uredil Andrej Drosghig.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Zadnje zasedanje konzulte letos
Kako zmotno je misliti, da boš kaj dosegel, če se sam odrečeš svojim temeljnim pravicam, seje najbolje pokazalo na zadnjem letošnjem zasedanju občinske konzulte za slovensko manjšino v Gorici v sredo, 17. t. m., na katero je kot gost prišel tudi goriški župan Ettore Romoli, da bi se pred novim letom še zadnjič pogovorili in si voščili. Povabljen je bil, da bi se z njim člani konzulte pogovorili o uvajanju vidne dvojezičnosti v mestu in drugih stvareh. Županje gladko povedal, da bo v mestnem središču izvajal samo zakon "in tisto, kar je potrdil in sprejel paritetni odbor za manjšino, pa čeprav sva si bila takrat s prijateljem Damjanom Paulinom, ki je glasoval proti, na različnih bregovih"! Se pravi: nič dvojezičnosti v središču mesta. Ker da bi to motilo someščane, ker da seje v preteklosti šlo s tem predaleč in še podobne smo slišali. In nam je bilo vsem jasno, tudi tistim, ki nas zmerjajo s "pokončnostjo", kako narobe je bilo, da seje lansko leto paritetni odbor sam odrekel, s častnimi izjemami!, mestnim središčem v Gorici in Trstu.
Pesniški večer v Gorici
V znani gostilni AH'Alchimista zraven goriškega županstva je bil v četrtek, 18. decembra, zelo dobro obiskan pesniški večer, na katerem so brali svoje poezije Marino Mašini, Giovanni Fiero in Jurij Paljk, goriški pesniki, ki jih družita dolgoletno prijateljevanje in spoštovanje do različnosti in jezikovnega bogastva našega mesta, tudi zato je Paljk bral poezijo v slovenskem jeziku in seveda v prevodu Jolke Milič. Za prijeten večer sta poskrbela še glasbenika, pevka Gabriella Gabrielli in kitarist Mauro Punteri, ki sta zapela nekaj pesmi v obmejnih jezikih Goriške, medtem ko je argentinski gost postregel z dvema juužnoameriškima baladama.
Miklavževanje v Doberdobu /
Pred razbojniki so rešili čarobni gozd
Sv. Miklavž je kot vsakič tudi letos olepšal zimske decembrske dni vsem otrokom, ki so nestrpno čakali na njegov prihod. Mudil se je vsepovsod, pozabil pa seveda ni niti na naše najmlajše, ki so se zbrali prav v vsaki vasi. V Doberdobu so ga,
kot že ustaljeno, pričakali v župnijski dvorani s pestrim in vsekakor otroško obarvanim večerom.
Miklavževanje je v vasici na goriškem Krasu že ustaljena pobuda: njena zgodovina sega kaka tri desetletja nazaj. Otroci že toliko časa leto za letom pripravljajo zabavne igrice, ki spremljajo prihod dobrega svetnika na zemljo med ljudi. Letos se je z odrskimi deskami spoprijelo več kot 40 otrok, ki so v režiji Mateje Černič pripravili dramsko uprizoritev Do tiste stezice. Gre za ekološko pravljico, ki jo je na papir zlila Vika Grobovšek in je bila za doberdobske potrebe nekoliko prirejena. Dramska igrica ima ekološko noto, kar ji daje poseben aktualen pomen. Otroci, ki so se opogumili in stopili na oder, so osnovnošolci in srednješolci med šestim in dvanajstim letom starosti. Mamam, očetom in drugim sorodnikom, ki so do kraja napolnili dvorano, so priigrali čarobno vzdušje pravljičnega gozda. Pravi zaplet pripravijo razbojniki, ki se v gozd pretihotapijo zato, da bi ga uničili: posekati želijo drevesa in se znesti nad naravo ter zelenje. Pravljičnemu gozdu v bran stopijo njegovi prebivalci s palčki in vilami na čelu. Naloga je sicer težavna, a po več poskusih kljub vsemu gozd uspešno rešijo in ga ohranijo kot svoje naravno bivališče.
Po dramskem prizorčku je bil na vrsti najbolj pričakovan trenutek večera, prihod sv. Miklavža. Svetnika so seveda spremljali angeli, za njim pa seje v dvorano priplazilo tudi nekaj hudičev, ki so se pozabavali predvsem z bolj živahnimi otroki. Vsi so dočakali svoje darilo, živahne pa je seveda čakala tudi šiba. / AČ
Steverjan / Sv. Miklavž v vrtcu
Starši otrok števerjanskega otroškega vrtca so se odločili, da z letošnjim šolskim letom odprejo na vaški podružnici Zadružne kreditne banke iz Manzana, bolj poznane pod imenom Banca di Manzano, hranilno knjižico, kamor redno vlagajo mesečnino. Slednja služi za kritje rednih stroškov.
Zahvaljujejo se vodstvu in osebju, posebno Saši Klanjšček, ker so vedno razpoložljivi in prijazni do njih in ker so blagodejno pomagali sv. Miklavžu z nakupom novih igrač. Otroci so se tega izredno razveselili.
Predbožični čas je bogato obdaril družinico Marije in Davida Bandlja.
V na ročje jima je položil malega AMADEJA Srečnim staršem iskrene čestitke, novorojenčku pa veliko sreče v življenju!
UREDNIŠTVO IN UPRAVA NOVEGA GLASA
SCGV KOMEL
| Božičnica v Kulturnem centru Lojze Bratuž
Božično glasbeno voščilo šole Emil Komel
no, harmoniko, violončelo in flavto. Posebno presenečenje sta bili dve študentki harfe, novega oddelka na šoli Komel, ki smo ga vsi iskreno veseli in ki naknadno bogati že itak pestro ponudbo glasbene šole. Prava "poslastica" pa je bilo sklepno božično voščilo Centra Komel z Rutterjevo Angelsko pesmijo: pod taktirko Mirka Ferlana jo je odpel Zbor učencev in učiteljev, na harfo je igrala Ester Pavlic, kot solistka pa je zablestela Alessandra Schettino.
Slovenski center za glasbeno vzgojo Komel
Lepi uspehi treh obetavnih gojencev
Na Centru Komel so se v prejšnjih tednih zvrstili razredni nastopi učencev, ki letos množično sledijo pouk različnih instrumentov. Največ je kitaristov in pianistov, vseh učencev pa skoraj 400. Tradicionalni božični nastopi so se zvrstili na različnih podružničnih šolah: v Doberdobu, na Plešivem, v Štandrežu. Dne 19. decembra so se javnosti predstavili pianisti prof. Sijavuša Gadžijeva, ki so tudi to krta presenetili z nivojem svojega izvajanja.
V množici učencev je gotovo več mladih glasbenikov, ki so se že uveljavili na raznih tekmovanjih ali se izkazali na koncertnih odrih.
Letošnja 8. izvedba Mednarodnega klavirskega tekmovanja
Mesto Gorica je kot zmagovalca v B kategoriji postavila na oder 10-letnega Alessandra Villalva. S 100 točkami je tudi najvišje ocenjen tekmovalec celotne prireditve. Talentirani učenec je doma iz Trevisa, a so ga starši zaupali prof. Sijavušu Gadzijevu na SCGV Emil Komel, kamor prihaja na tedensko lekcijo. Na
nagradni prireditvi je Alessan-dro zaigral Metnerjevo Pravljico op. 26 št. 3 v f-molu in Lisztvo etudo št. 4 op. 1 v d-molu.
Tudi Mednarodno tekmovanje, ki ga prireja tržaška glasbena akademija Ars nova, je letos nagradilo dva učenca Centra Komel. V A kategoriji je zablestel mali violinist Aleš Lavrenčič, ki obiskuje pouk na doberdobski podružnici. Petčlanska žirija, med katerimi sta bila Massimo Belli (predsednik) - profesor in dirigent na tržaškem konservatoriju in Helfried Fister (podpredsednik) - profesor na konservatorju v Celovcu, mu je pri-
sodila absolutno prvo mesto z oceno 96/100. V B kategoriji pa se je v ostri konkurenci povzpela na 4. mesto violinistka Marta Carlesso. Oba sta učenca prof. Frančiška Tavčarja. Na nagradni prireditvi, ki je bila v Trstu 7. decembra, je Aleš zaigral Variacije Aurelia Arcidiacona ob klavirski spremljavi očeta Hilarija Lavrenčiča.
Med nagrajenimi je bilo več učencev iz Slovenije in pianistov z Glasbene matice.
Lepi uspehi, ki pričajo, da zamejsko glasbeno šolstvo kljub težavam stopa vzporedno s standardi evropskih šol.
Alessandro Villalva
Livio Semolič o Trgovskem domu
Do vrnitve je še daleč!
Dr. Livio Semolič, pokrajinski predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze na Goriškem in javni politični delavec, je zadnje čase, skoraj, če ni že edini!, ki se še ukvarja s problematiko goriškega Trgovskega doma, stavbe, ki naj bi postala kulturni dom vseh goriških kultur, predvsem pa naj bi v njem po sprejetju zaščitnega zakona za našo narodno manjšino našle svoj dom tudi slovenske organizacije. Ker iz vsega tega za zdaj še ni nič, vsaj vidnega ne, smo naprosili Livia Semoliča, naj nam razloži, kje so razlogi za zavlačevanje vrnitve Trgovskega doma uporabnikom, se pravi nam Slovencem, ne samo nam, a tudi nam. Vprašali smo ga, na kakšni točki je sedaj problematika Trgovskega doma.
"V zadnjih tednih sem obiskal tako prefektinjo kot novega deželnega direktorja za premoženje in pa deželnega ravnatelja za javno domeno, ki je dejansko lastnik stavbe. Odprta problema sta dva: prvi je dodelitev pritličnih prostorov Trgovskega doma, ki so bili že dodeljeni s strani javne domene
Deželi in bi morali biti v kratkem tudi obnovljeni. Projekt obnovitvenih del se je zaustavil in to zaradi zelo banalnega problema, dela namreč niso mogla steči, ker so prostori še zasedeni z arhivom pokrajinske izpostave zakladnega ministrstva. Tu se sedaj bije bitka okrog tega, kdo mora poskrbeti in plačati selitev, in seveda tudi to morajo ugotoviti, kam naj stvari odpeljejo... " nam pripoveduje Livio Semolič, ki opozori še na drugo točko, in sicer: "Seveda je tu še pridobitev dodatnih prostorov, in sicer gre za osem sob v drugem nadstropju Trgovskega doma, ki so bile leta 2003 dodeljene Pravosodnemu ministrstvu, a niso bile nikdar uporabljene, in je v teku tudi postopek na računskem sodišču. Tu so še prostori, ki so bili po letu 2001, ko je bil izglasovan zaščitni zakon, dodeljeni ambulanti Zakladnega ministrstva. Pravijo, da bodo pristojnosti ambulante prenesli na Krajevno zdravstveno enoto, kar pomeni, da bi morali v najkrajšem času vrniti tudi te prostore Deželi". Seveda nas Livio Semolič opo-
Foto JMP
zori, da gre za dva ločena problema, saj prvi zadeva nam namenjene prostore in drugi problem pa tiste prostore, ki bi še lahko prišli v poštev. Pove tudi, da je goriško prefektinjo Mario Au-gusto Marrosu opozoril, "da je nedopustno, da se stvari zavlačujejo v nedogled, ker gre za rešitev res banalnih težav"! Prefektinjo je prosil, naj skliče spet omizje, ki ga je aktiviral decembra leta 2007 prefekt De Lorenzo, ko je sklical predstavnike dežele, Javne domove, Zakladnega ministrstva in krovnih organizacij z namenom, da bi on koordiniral vse dejavnike. Prefektinjo je tudi
naprosil, da bi si prizadevala nagovoriti vse odgovorne, da bi do izpraznitve prostorov Trgovskega doma prišlo čim prej. Povedal nam je tudi, da je potrebno izjemno veliko truda za vsako stvar, ker gre večkrat za " izigravanj e	nekaterih
funkcionarjev, ki se dobesedno sprenevedajo, ko gre za odločanje o tem". Semolič nam pove tudi to, da bi se morali tudi v naši sredi aktivirati vsi dejavniki, ker bi morda z večjim pritiskom na birokratski stroj dosegli več, saj se je sam čisto slučajno znašel v vlogi koordinatorja za vrnitev prostorov v Trgovskem domu. S primerom dvorane Petrarca, ki je bila dodeljena Državni knjižnici, nam pove, da je bilo vse urejeno za prevzem in so bili vsi načrti napravljeni za obnovitev, a do začetka del ni prišlo zaradi nesoglasij med Deželo in Ministrstvom za kulturo, kar je seveda paradoks. Ob koncu pogovora je še dejal, da si želi, da bi se v naši narodni skupnosti bolj zavzeli za vrnitev prostorov v Trgovskem domu, in je zato pripravljen vsakomur, ki želi kako informacijo o tem, pomagati.
JUP
Polna velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je v ponedeljek, 22. decembra, toplo sprejela gojence Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, ki so skupno s svojimi mentorji oblikovali res prijet-
no in živahno božičnico.
Na tem osrednjem javnem nastopu pred prazniki so na lepo okrašenem odru nastopili trije res dobri pevski sestavi ob instrumentalni spremljavi in izbrani solisti. Z radoživim veseljem so večer uvedli malčki
Otroškega zbora DoMi-Sol pod vodstvom Miche-le De Castro in	ob
spremljav kvarteta flavt. Odlično se je izkazal tudi krepki
Otroški zbor Nauka o glasbi pod vodstvom Damijane Čevdek s skladbo, ki so jo spremljale oboa, trobenta, klavir in violončelo. V posameznih instrumentalnih točkah, primerno kratkih in raznolikih, so božične in druge skladbe pretežno tujih avtorjev zaigrali mladi gojenci na klavir, kitaro, violi-
U "Ti r !' ; " ji _ U
Ester Pavlic
^ Ud, JU/
J Simon Spazzgpgn
la obeležje Mirku Špacapanu
Za obeležje Mirku Špacapanu na telovadnici Slovenskega športnega centra so preko banke darovali: Franco Bagon 50; Marilka Koršič 50; Ida Komjanc 50; Ivan Terpin 100; Alenka Florenin 25;
Cvetka Gravnar 50; Štefan Bukovec 50; Ivo Cotič 150;
Ivan Černič 100; Nikolaj Simon Komjanc 100; Marilka Koršič 50; Silvano Kerševan 50; Andrej Vogrič in Caterina Ferletič 160; Martin Komjanc in družina 50;
Adventni venčki sv. Ivan Gorica 450; Marijo Černič 50; Franco Bagon 50; Alenka Florenin, izkupiček spominskega večera, 350; SZSO skavti 200; 36 evrov, ki so bili nabrani na notranjih tekmah Olympie "C"liga.
Sorio, specialist za ginekološke rakaste tvorbe, je najprej govoril o raku na jajčniku, dalj časa pa se je ustavil pri diagnostičnih vidikih in preventivi raka v materničnem vratu. Vzrok za tega sta agresivni obliki virusa HPV, ki ga namerava sodobna medicina v naslednjih letih iztrebiti s pomočjo cepiva za dekleta, ki še niso spolno aktivna. Nazadnje je o najbolj krutih oblikah tumorja, tistih, ki prizadevajo otroke in mlade, s toplo človečnostjo spregovoril pediater in onkolog dr. Maurizio Masca-rin, odgovoren za projekt "Area Giovani". Ker je v svoji izkušnji opazil, da odraščajoči pacienti, ki ne spadajo več med pediatrične bolnike, hkrati pa še ne med odrasle, v sivih bolnišnicah slabo okrevajo, je zanje in z njihovo pomočjo - s prispevki zasebnikov in takih dobrodelnih večerov ("CRO ni potrošil niti evra"!) - ustvaril v Avianu primeren manjši oddelek, kjer na multidisciplinaren način zdravijo "goste" od 14. do 24. leta. Štiri sobe so pobelili z živimi barvami, jih opremili z računalniki in internetom, s televizorji, tablami in dnevniki ("Mladi radi veliko pišejo"...), obenem pa vzpostavili redne stike z zunanjim svetom, s šolniki, prostovoljci in z drugimi gosti, tudi z vrstniki, ki prinašajo knjige v knjižnico tega posebnega oddelka. "Terapevtska zaveza" vseh omenjenih dejavnikov pomaga mladim, da se ne zaprejo v svoj svet, da še naprej iščejo odprt dialog, da se tudi soočajo in podpirajo med sabo in tako z večjo lahkoto sobivajo z boleznijo.
Po omenjenih posegih se je marsikdo iz občinstva oglasil tudi v zanimivi razpravi, nakar so prireditelji večera vse navzoče postregli z briškimi dobrotami, med katerimi seveda niso manjkale odlične slaščice.
DD
Dobrodelni informativni večer o raku v Števerjanu
Vabilo k velikodušnosti za dobro vseh
Huda bolezen lahko globoko prizadene človeka, svojce in skupnost. Lahko pa tudi spodbudi ljudi k velikodušnosti, ki pripomore k temu, da bi drugi ljudje manj trpeli in lepše živeli. Gospa Sonja Marassi Bednari-ch, domačinka iz znane šte-verjanske družine, ki jo širša javnost pozna tudi zaradi njene knjige o izvrstnih sladicah, se že nekaj let pogumno spopada z boleznijo, katere že imenu se vsi izogibamo. V "režiji" njene družine je - v sodelovanju z društvoma Sedej in Briški grič ter pod pokroviteljstvom občinske uprave - v ponedeljek, 15. decembra, že tretjič uspešno potekal v Sedejevem domu v Števerjanu dobrodelni večer; na njem so številni prisotni lahko kaj več izvedeli o napredkih na področju raziskovanja in zdravljenja rakastih obolenj, lahko so segli v žep in osebno pripomogli k novim raziskavam, poleg tega pa so dokazali, da je v današnji družbi, tu in sedaj, še živa nadvse dragocena človeška razsežnost - solidarnost.
Župan Hadrijan Corsi je po glasbenem uvodu, ki so ga navzočim podarili fantje vokalne skupine Sraka pod taktirko Bogdana Kralja, prvi nagovoril zbrane v Sedejevi dvorani, ki jo je dal na razpolago župnik Anton Lazar; iskreno se je zahvalil družini Bednarich za pobudo in zdravnikom iz bolnišnice CRO v Avianu, ki so si vzeli čas za srečanje v Števerjanu. Irena
Bednarich je nato s toplimi besedami spodbudila prisotne k podpori raziskavam, da bi tudi s temi darovi "prispevali k čudovitemu delu" zdravnikov, ki iščejo nove prijeme proti "kugi našega stoletja" in življenja naših dragih rešujejo ali vsaj podaljšujejo.
Ne smemo se vdati misli, da smo pred to boleznijo nemočni, je rekla. "Gotovo ne smemo čakati, da tudi sami zbolimo, da se z njo začnemo seznanjati". Izredno pomembna je preventiva, ki je "v nekaterih primerih ne samo možna, ampak tudi izredno učinkovita". Ne nazadnje je koristno se zgledovati po tistih, ki so bolni: "Zamenjajmo naše prioritete, pobegnimo monotoni vsakdanjosti dnevov, izgubljenih v nepomembni majhnosti"! Zgovorni so bili tudi stihi bolnega dekleta o tem, da je "čas kratek", ki jih je prebrala Irena.
Gostje letošnjega srečanja so bili štirje zdravniki iz Aviana, ki sicer pripadajo srednji generaciji, in vendar so zaradi svoje izkušnje in talentov že sedaj trdni stebri onkološkega sre-
dišča. Tri svoje kolege je namreč pripeljal s sabo dr. Simon Spazzapan, Goričan, odgovoren za hospice Via di Natale, ki je sodelavce tudi predstavil, še prej pa je povedal, da je "ga. Sonja primer človeka, ki sobiva z boleznijo, gre naprej in tudi nam zdravnikom daje moč, da gremo naprej”. Kirurg dr. Samuele Massarut, bodoči primarij oddelka za raka na dojki, je nazorno spregovoril o epidemioloških, psiholoških, diagnostičnih in terapevtskih vidikih te najpogostejše oblike "ženskega” raka, saj vsako leto odkrijejo v Italiji (na severu več kot na jugu) nad 30 tisoč novih primerov. Več kot 70% jih ozdravi, pomembne pa so zlasti redne kontrole. Dr. Roberto
hitro, tako da jih gledalec komaj dohaja. Komedijantom iz Ga-brovice je treba priznati, da so like dobro osvetlili in jih obarvali v prave karikature in igro dosledno izpeljali ter da je bil v glavnem tempo uprizoritve konstanten.
K uspešni postavitvi komedije je prispevala tudi scena, ki si jo je, kot zahteva vsebina, z obilico vrat, obveznim kavčem in omaro, kamor se lahko marsikaj in marsikdo skrije, zamislil Verč. Izdelali in učinkovito poslikali pa so jo Darko Kačič, Milivoj Colja in Milko Švara. Slednja sta tudi nastopala v igri skupaj s soigralci Valterjem Budo, Grozdano Švara, Silvestra Grižnik-Kačič, Bojano Furlan, Mojco Švara Buda, Pavlom Trobcem, Erno Trobec, Branko Guštin in Edom Škrljem, ki so, po zamisli Minu Kjuder, oblečeni v kostume kričečih barv, poosebili svojevrstne, smeh vzbujajoče komedijske like. Igralcem iz Gabrovice se ob vztrajnem delu gotovo obetajo še nadaljnja igralska rast, uspeh in užitek ob odrskem nastopanju, ki jih je že poneslo tudi med slovenske rojake v Parizu.
IK
Obvestila
Rajonski svet Štandrež, župnija, kulturna in športna društva v Štandrežu vabijo v nedeljo, 28. t. m., na baklado, ki se bo začela ob 17. uri na trgu sv. Andreja in bo krenila proti mejnemu prehodu. Tam se bo končala z družabnostjo.
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško sporoča, da bo avtobus odpeljal udeležence silvestrovanja v Dijaški dom v Novo Gorico v nedeljo, 28. decembra, ob 16. uri iz Doberdoba, s postanki na Poljanah, Vrhu, v So-vodnjah (pri cerkvi in lekarni), Štandrežu (pri cerkvi) in v Podgori (pri telovadnici in vagi). Začetek srečanja ob 17. uri. Priporoča se točnost!
V galeriji Ars na Travniku je do 31. decembra na ogled skupinska prodajna razstava Umetniki za Karitas. Ogled je možen po urniku knjigarne.
Ženski pevski zbor iz Ronk in SKRD Jadro vabita na koncert božičnih pesmi, ki bo v nedeljo, 11. januarja 2009, ob 15.30, v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah. Nastopata Komorni orkester Nova - Nova Gorica in Vokalna skupina Vinika - Brda.
Mladinski dom iz Gorice prireja v sredo, 14. januarja 2009, ob 20.30 bo v dvorani Franc Močnik v Gorici predavanje psihoterapevta Bogdana Žorža na temo Kako učinkovito pomagati otroku pri šolskem delu. Lepo vabljeni! Suha gozdna drva vam pripelje na dom kmetija Aleš Komjanc iz Štever-jana (tel. 0481/390238).
Darovi
Zacerkevv Jamljah: v spomin na Milko Soban daruje N. N. 23 evrov. ZaNoviglas: N. N. 55, Zaffalon Devetti Jolanda 10 evrov.
Zašteverjansko cerkev: žena v spomin na pok. Jožefa Pintarja 50; N. N. za večno luč 20; druž. Hlede v spomin na pok. očeta Cirila 50; brat Lojze namesto cvetja Cirilu Hlede 50; gospodar podjetja “Stocco impianti” Pozzuolo d. F. 100; v spomin na pok. Ivico Simčič: Silvana, Dušan, Meri in vnuki 100, druž. Miklus 50; starši ob krstu Martina 50; namesto cvetja Mariji Terezi-Rezki družine Provvidenti in Stabile iz Go 200, Hadrijan Hlede 40, prijatelji sinov 110, njeni otroci z družinami 200, Bruno Hlede 100; Lavra Bensa v spomin na Rezko Hlede 50 ter v spomin na Albina in Petra 50; Ivan Feroleto v spomin na ženo Magdo 50; N. N. 40; N. N. 50; N. N. 50; N. N. 50; N. N. 50; N. N. v zahvalo za srečno opravljeno trgatev 100; namesto cvetja na grob Ediju Hledetu: Simon Komjanc z družino 50, Darko Dornik z družino 50, sestre Stanič 50, mama Zana, Silvan in Rinaldo z družinami 50, Mirjam in Saša 50; za števerjanski cerkveni pevski zbor v isti namen: Darko Dornik z družino 25, mama Zana, Silvan in Rinaldo z družinami 50, Mirjam in Saša 70 ter za Števerjanski Vestnik Aleš Komjanc z družino 50, mama Zana, Silvan in Rinaldo z družinami 50, Mirjam in
Saša 80 evrov.
Za števerjanski cerkveni pevski zbor: v spomin na Rezko Hlede vd. Škorjanc otroci z družinami 100 evrov.
Za cerkev na Jazbinah: N. N. v spomin na Simona Pintarja za večno luč 50; Tone Koršič za zvonjenje 30; družina Edija Skoka 100; N. N. 30 evrov.
Za lačne otroke v misijonih: namesto cvetja na grob Ediju Hlede Darko Dornik z družino 25; v spomin na Ivico Simčič Silvana, Dušan, Meri in vnuki 150, družina Nigro 50, gospa Bruna 50; vspomin na Rezko druž. Klanjšček 50; bratca Julijan in Emanuel 8 evrov. Za misijonarja Danila Lisjaka: N. N. 40 evrov.
Za ŠZ Soča: v spomin na Radovana Valiča darujejo Markotinovi 100 evrov.
Čestitki
Tri dni pred Božičem je zagledal luč sveta mali Amadej in tako osrečil mamico Marijo in očka Davida Bandlja. S srečno družinico se veselijo in ji čestitajo pevke in pevci MePZ Štandrež.
V družini Davida in Marije je prijokal na svet mali Amadej. Nona Renata, no-nota Meri in Ivo, sestrična Mirjam ter vsi Bandellijevi, Marušičevi in Della Vedova se s srečnima staršema veselijo, malemu pa želijo, da bi ga blagoslov Božjega Deteta vedno spremljal na poti življenja.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 26.12.2008 do 01.01.2009)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www.radiospaziol03.it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 18.30 do 19.30, na soboto ob 15. uri. Spored: Petek, 26. decembra (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: domače viže, zborovski kotiček, iz krščanskega sveta, zanimivosti in humor. Sobota, 27. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 29. decembra (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound, živemu se vse zgodi, vroči šport in rubrike, obvestila in zanimivosti.
Torek, 30. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 31. decembra (v studiu Danilo Čotar): Pesmi staremu letu v slovo. Četrtek, 1. januarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Pri težavah s krčnimi žilami in odprtimi ranami se obrnite na Center za zdravljenje venskih bolezni v Portorožu, tel. 00386 31 837218
Potovanje z Novim glasom v južno Turčijo in na Ciper
V zvezi s potovanjem v južno Turčijo in na Ciper sporočamo o spremembi datuma. Odpotovali bomo 20. aprila, povratek pa bo 29. aprila. Prijavite se lahko na naših sedežih v Gorici in v Trstu najkasneje do 18. februarja 2009. Pohitite z vpisom.
Dragemu dirigentu
BOGDANU KRAUU,
ki je 26. decembra praznoval okroglo obletnico, iskreno voščijo in želijo še veliko skupnih zadoščenj
PEVKE IN PEVCI MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA LOJZE BRATUŽ.
lonlanda vrh svetega mihaela
m	JL	Tel. 0481.882488
“ 'Deveta) “ 1870 www.devetak.com
OKUSNE DOBROTE DOMAČE ZEMLJE
...in sproščen oMi/ na čnra&u, o novih prostori/ Jfokanc/e Čotova družina se zafivaCjuje vsem prijateCjem,
!Ši so pripomo£/Ci našim uspehom v Cetu 2008 in vošči vsem poCno zdravja in veseCja v Cetu 2009
SOVODNJE
Gostovanje KD Brce iz Gabrovice
Na trnek se ulovi tudi... ljubezen!
in ob pomoči igralke Minu Kjuder, ki je jezikovno obdelala besedilo, se je to gledališko delo prvič znašlo na slovenskih odrskih deskah, in sodeč po vrsti ponovitev in odzivih publike, naletelo na splošno na dober odziv gledalcev. Igralci iz Gabrovice so se že večkrat srečali s komedijo različnih obdobij, toda tokrat so prvič okusili slast in napor situa-
cijske komike, ki je do izvajalcev neizprosna. Nič se v njej ne sme zgoditi naključno, vse mora biti utečeno in navito, da se obrati in preobrati zasukajo kar se da
Po več kot dvajsetih ponovitvah doma in v bližnjih krajih na "oni" in "tej" strani Krasa je gledališka skupina Kulturnega društva Brce iz Gabrovice pri Komnu prišla v goste tudi v sovodenj ski Kulturni dom na povabilo domačega društva. Čeprav je bil v petek, 28. novembra, čemeren večer, se je v dvorani zbralo veliko domače publike, ki je preživela zabavne trenutke v družbi igralcev iz Gabrovice. Pod režijsko taktirko Sergeja Verča, ki je že več kot dvajset let njihov mentorski vodja, so odigrali vrtoglavo situacijsko komedijo mladega italijanskega pisca Marca Tassare Amour, amore, Liebe...na trnek se lovijo ribe! (v izvirniku Un grazioso via vai). Avtor se je pri pisanju vidno naslanjal na angleško delo Marca Camolettija Boeing, boeing in preigral preverjeno temo o brezdelnežu, ki
nastavlja vabo mladim stevardesam in ima sočasno razmerje kar s tremi ljubicami, dokler se se-
veda, po komičnih zapletih, njegov, na lažeh zgrajeni grad, ne sesuje. Po Verčevi zaslugi, ki je tekst prevedel in ga priredil za potrebe svoje igralske skupine,
Ljubljana / Ob podelitvi doktorata Honoris causa
Govor častnega doktorja Borisa Pahorja
Spoštovana gospa rektorica, spoštovani univerzitetni senat, spoštovani gospod dekan in učni kader Filozofske fakultete, dragi prijatelji!
Ko se vam iskreno zahvaljujem za počastitev, ki ste mi jo dodelili, priznam, da je bilo občutku velikega zadovoljstva dodano začudeno presenečenje ob nenadni naklonjenosti najvišjega slovenskega izobraževalnega foruma, do katerega sem se doslej zaradi različnih razlogov čutil duhovno precej oddaljenega.
Deloma je k ti odtujenosti prispeval moj študijski ku-rikulum, deloma mediteransko razpoloženje, a poglavitna je vsekakor bila ugotovitev, da tako, kakor nas ni socialistična republika, tako nas
tudi sedanja slovenska država ne vključuje, slovenske ločene dele, v svojo usodo. To je na politični ravni predvsem vidno v ukrepanju ali v neukrepanju zunanjega ministrstva: tudi novi minister je, na primer, že izjavil, da je prih odn ost manjšin e odvisna od nje same, in tako že vnaprej omejil vlogo spoštovanega in cenjenega gospoda akademika in ministra brez listnice dr. Boštjana Žekša. Na drugi strani je na dlani vsestranska, tudi pri izobraženih osebah, nepoučenost o dejanskem stanju ločenih delov: ta nepoučenost se stopnjuje do dezinteresiranosti in celo do izjav, na primer, kakšen smisel ima slovensko šolstvo v Trstu ob današnjem globalizacijskem trendu sveta.
Ob ti trpki premisi moram
vseeno z zadoščenjem omeniti, da se je Filozofska fakulteta začela resno zavzemati za
to, da bi poleg določenega znanja njeni diplomiranci v svojem poklicu potrjevali zavest in vrednost slovenske identitete. To je velikega pomena pri izobraževanju mladine, ki je pod vplivom kapitalističnega in terna-cionaliz-ma, kot je bil večji del njenih sedanjih učiteljev in profesorjev pod vplivom levičarskega. Medtem ko je edina prava pot tista, ki jo je udejanjal Kocbek in jo poudaril tudi Kosovel, ko je v spisu Separatisti odločil: "Naš ideal je evropski človek - bodimo eno po duhu
in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze".
Seveda to velja tudi za Koroško in za druge naše nezaželene ločine, a dovolite mi, da kot tržaški človek dodam še pol strani o naši usodi, in ker to tipkam še v Trubarjevem letu, bi poklical na pomoč našega velikega moža in očeta ter njegovega mentorja Bonoma. O tem zmeraj govorimo kot o že na pol protestantskem škofu, pozabljamo pa, da je bil politik in diplomat širokega obzorja. Leta 1517 je namreč tako ugotavljal: Civitas tergestina po-test dici verum emporium Carsiae, Corniolae, Stiriae et Austriae - kar po naše pomeni: tržaško mesto lahko imamo za pravi emporij Krasa, Kranjske, Štajerske in Avstrije. Seveda se je ta njegova vizija uresničila šele dve stoletji kasneje, a on sam jo je začel oblikovati tako, da je svoje bogoslovce vzgajal v treh jezikih in Trubarja že postavil za pridigarja v slovenščini. Pa tudi v vseh treh jezikih je Trubar sam nastopil, znani so goriški primeri, a verjetno je tudi tržaška praksa slovenskega pridigarja kdaj
to zahtevala.
Oba tadva moža sta še zmeraj aktualna. Današnji Trst se namreč v perspektivi novega razvoja področja, to je evro-regije, nahaja v položaju, da bo doživel neko novo uveljavitev, dolgo preprečeno obnovo emporija. V času predsedovanja Riccarda Ulyja je začetek te renesanse že nakazan: v deželni zbornici je namreč nameščeno simultano prevajanje v štirih jezikih: italijanščini, slovenščini, fur-lanščini in nemščini.
To pomeni, da bo ob takšnem razvoju Trsta in njegovega zaledja dana možnost tudi slovenski državi in njenim ustanovam, da sooblikujejo prihodnost tega izjemnega križišča jezikov in kultur. In v tem smislu mislim, da lahko sprejemam častno priznanje, ki ste mi ga dodelili, kot znamenje razširitve delovanja najbolj žlahtne slovenske humanistično-kulturne ustanove iz dosedanje pretežno uokvirjene samozadostnosti v sproščeno soustvarjanje z deželo Iga Grudna, z deželo Goriškega slavčka, z deželo današnjih čudovitih Čedermacev.
Pogovor / Anita Kravos
Na Goriškem premalo znana rojakinja-igralka
Antonella	Cerminara,
javnosti bolj poznana kot Anita Kravos, živi v Rimu. Rodila se je leta 1974 v Trstu, živela je v Sovodnjah ob Soči, diplomirala je iz ruščine na univerzi v Benetkah. Od leta 1998 do leta 2000 je živela in študirala v Moskvi, nato se je preselila v Rim. Zaradi službene dolžnosti se decembra, za krajše obdobje, vrača v Gorico. Po poklicu je igralka.
Gorica postaja za kratek čas filmsko prizorišče. Kaj nam lahko poveš o svojem sodelovanju pri tem projektu?
Nastopam v filmu režiserja Alessandra Angelinija z začasnim, delovnim, naslovom Al-zati e cammina (Vstani in hodi). Glavni igralec je Sergio Ca-stellitto. Pol filma so posneli v Rimu, pol se dogaja na meji, ki igra pomembno, odločilno vlogo. Lokacije so na tej in na oni strani, v Italiji in v Sloveniji. Snemali bomo v Novi Gorici, vkazinoju Perla in drugod po mestu ter v Gorici. Nato se bomo po slovenski strani premikali vse do meje s Hrvaško. Kako se počutiš sedaj, ko boš snemala film v domačih krajih?
Zelo sem vesela, da se vračam domov. Ko sem začela igralsko kariero, si ne bi mogla predstavljati, da bom nekoč snemala film v Gorici. Pred desetimi leti so bile to sanje, danes se mi uresničujejo. Zahvaliti se moram dobro delujoči Film Gommission Furlanije Julijske krajine (FJK) in slovenskemu Filmskemu skladu, ki sodeluje pri projektu. Zelo me veseli, da delata skupaj italijanska in slovenska filmska produkcija. Lansko leto si že sodelovala pri uresničitvi mešanega projekta. Kako je bilo takrat?
Film Gommission FJK je podprla slovensko produkcijo Ata-lanta pri snemanju filma Prehod/Transition, slovenskega režiserja Borisa Palčiča. Film je posvečen režiserju Franciju Slaku, ki je umrl lansko leto. Prehod/Transition je znanstvenofantastični psihološki triler, kar je nenavadno
za slovensko produkcijo. Ena tretjina dialogov je v angleščini. Zgodba se odvija v Ljubljani in Trstu. V njem nastopajo znani slovenski igralci, med njimi naj omenim Jureta Ivanušiča, Ivo Kranjc in Matjaža TribuŠona. Sama igram vlogo fatalne Rebeke, temačne in privlačne predsednice skrivnostne organizacije Zom.
Kakšna je rdeča nit filma? Film je zanimiv, ker obravnava moč manipulacije z ljudmi. Izpostavlja vprašanje o tem, koliko stvari počnemo v življenju na podlagi lastne izbire in koliko zato, ker družba od nas nekaj zahteva. Scenarij je nastal po romanu Vladimirja Nardina. Rebeka splete nevarno zanko in ljubljanskega slikarja Vladimirja zapelje v brezizhodno situacijo, ampak...
Zelo sem se zabavala pri snemanju filma. Končno sem igrala tudi akcijske prizore.
Si bomo film lahko ogledali v kinu?
Pred kratkim smo ga predstavili v Portorožu, na Festivalu slovenskega filma in zmagali nagrado publike. V Trstu so si ga ogledali na festivalu znanstvenofantastičnega filma (Science+Fiction: Festival del-la Fantascienza). Film bo sedaj še po festivalih, kmalu ga bodo vrteli v slovenskih kinodvoranah.
Kako si se počutila med slovenskimi igralci?
S slovensko produkcijo in igralci sem se zelo lepo ujela. Sodelovanje je bilo res zanimivo. Bilo mi je v čast igrati z njimi, ker menim, da je slovenska igralska šola boljša od italijanske in se vedno kaj novega naučiš. Mislim, da je igralska tradicija sploh boljša na vzhodu.
Upam, da bo vedno več slovensko - italijanskih koprodukcij. V tem vidim velik potencial. Združitev moči, organizacijskih sposobnosti in izkušenj italijanske filmske industrije z umetniško kvaliteto slovenskega igralstva bi pomenilo veliko obogatitev.
Omenila si, da je vzhodna igralska tradicija boljša od
zahodne. Sama si študirala v Moskvi. Na kateri šoli?
Najprej sem v Benetkah, poleg univerzitetnega študija, obiskovala Šolo za gledališče Gio-vanni Poli. Leta 1998 sem se udeležila izpopolnjevalnega tečaja za igralce, Ecole des maltres, ki ga je organiziral Centro Servizi e spettacoli iz Vidma. Z njimi sem bila na turneji v Moskvi. S predstavo, ki smo jo odigrali, sem opravila sprejemni izpit za razred profesorja Vassilija Ivanoviča Skorika. Poučeval je igralstvo in režijo na Ruski akademiji za gledališke umetnosti Gitis, ki je najstarejša in največja gledališka Šola v Rusiji. Tam sem ostala dve leti.
Kaj je to pomenilo za tvojo nadaljnjo kariero?
Prineslo mi je srečo. Zahvaliti se moram tej šoli, da sem odigrala svojo prvo glavno vlogo v celovečernem filmu. Milanska režiserka Marina Spada me je izbrala za svoj film Come 1'ombra. Izvedela sem, da je na internetu razpis za vlogo, prijavila sem se preko elektronske pošte. Režiserka me je poklicala na avdicijo, ker je videla, da sem študirala v Moskvi. Izbrala me je med približno štiristotimi igralci.
Film so lansko leto predvajali v italijanskjih kinodvoranah. Ali lahko na kratko spregovoriš o njem? Film pripoveduje zgodbo mlade ženske iz Milana, ki obiskuje tečaj ruščine. Sanja, da se ji bo življenje spremenilo, ko spozna ruskega profesorja. Stvari se zavrtijo drugače, ko on naenkrat izgine. Pred tem jo prosi, ali lahko gosti daljno sestrično iz Ukrajine.
Film obravnava težko, aktualno socialno tematiko, vendar je osredotočen na estetski vidik. Kadri s pogledi na prazne milanske ulice igrajo pomembno vlogo pri opisovanju dogodkov. Režiserka je pri snemanju sodelovala z znanim arhitekturnim fotografom Gabrielom Basilicom. Kako je bilo s sredstvi za film?
Film smo posneli z ničnimi sredstvi, vsi smo postali pro-
ducenti tega projekta. Vanj je vsak od nas vložil del svojega profesionalnega znanja. Marina Spada je kot neodvisna režiserka še pred tem izpeljala podoben poizkus. Ustvarjalci v Italiji iščejo alternativo državni produkciji.
Film je doživel velik uspeh.
Tudi tebi je prinesel številne
nagrade.
Film je bil večkrat nagrajen. Predstavili smo ga na Beneškem filmskem festivalu, nato smo bili povabljeni še na približno trideset drugih. V Mar del Plata v Argentini je prejel nagrado za najboljšo režijo, v Montpellierju (Francija) posebno nagrado žirije, v
jo je izročila francoska igralka, režiserka in scenaristka Jean-ne Moreau v Parizu, na Festivalu Nouvelle Air, in belih čeveljčkov, ki mi jih je izročil Nanni Moretti na festivalu Bimbi belli.
Kaj ti je, poleg nagrad, prinesel film Come 1'ombra? Film mi je spremenil življenje. Po njem sem snemala kar tri celovečerce:
Prehod/Transition z Borisom Palčičem v Sloveniji, L 'amor cortese v Italiji - režiser je Glaudio Camarca in Secrets and Sisters z režiserjem Fran-cescom Joštom v Švici. V prvem sem odigrala vlogo nega-tivke, v drugih dveh glavno
*■
fr
Foto Sašo Djurišič
Montevideu (Urugvaj) nagrado kritike (Fipresci - The International Federation ofFilm Critics).
Sama sem dobila sedem nagrad kot najboljša igralka. Najraje se spominjam tiste, ki mi
vlogo. Začela sem delati tudi za italijansko televizijo. Naj omenim samo televizijski film v dveh delih o generalu Dalla Chiesa, z Giancarlom Gianni-nijem in Stefanio Sandrelli. Predvajali so ga lansko leto je-
seni. Igrala sem vlogo teroristke.
Kako je bilo pred filmom? Kako si začela?
Živela sem v Rimu, skušala sem delati v gledališču, karmi ni ravno uspelo. Preživljala sem se s prodajanjem sladoleda v lokalu na Čampo dei Fio-ri. Moj sodelavec je bil prostovoljni asistent pri filmu Sai-mir, režiserja Francesca Mun-zija, in me je prosil, naj mu pomagam pri avdicijah. Režiser je izbral tudi mene za manjšo vlogo. Tako sem začela.
Zakaj igralski poklic?
Vedno sem čutila nagnjenje do tega poklica, zato sem se odločila, da se ponudim	kot
igralka. Vzela sem življenje v svoje roke, tako kot Glaudia v filmu Come 1 'ombra. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Po čudežnem naključju bom snemala še en film v Gorici. Projekt obravnava tematiko meje in nosi naslov Altro-ve. Režiser je Cor-so Salani, ki je že prej snemal filme o slovensko-ita-lijanski meji (film Occidente je uprizoril na Natovem vojaškem letališču vAvianu).
V filmu Altrove bom igrala priseljenko iz Moldavije, ki živi na Goriškem. V njenih očeh je meja skrivnosten in nerazumljiv pojav. Zgodba bo na zanimiv način prikazala lepoto obmejnih krajev. Kako si si izbrala ime Anita Kravos? Želela sem poudariti svoje dvojezične korenine, oče je Italijan in mama Slovenka. Mama se imenuje Anna Kravos, Anita je pomanjševalnica njenega imena.
Najlepša hvala za pogovor in veliko uspeha pri nadaljnjem delu!
Katarina Brešan
S pesmijo v novo leto
Kozmičnemu Detetu za rojstni dan
Ti toplina si in sonce.
Samo v Tebi dozoreva
ta brezkončni grozd človeštva, spet z nevidno popkovino.
Kaj ve jagoda o trgatvi?
Ve,
da le v objemu preše bo postala mošt in vino?
V njem se jagoda in sonce večno stapljata v penino.
Ti krotkost,
Ti si ljubezen, si pomirjenje srca.
Koga je strah teh drobnih
prstkov, ki igrajo se s planeti in vrtijo os sveta?
Ti si pesem in beseda, kakor Tvoja ni nobena.
Če naj Ti zapoje pesem, pesnik mora biti majhen, manjši od pesmi, ki jo piše, da neznaten v njej se skrije, tam,
kjer bije ji srce,
a če hoče biti velik, veter časa ga odnaša, kje ljubezen je, ne ve.
Koga je strah teh drobnih prstkov, ki tiščijo os sveta?
Bruna M. Peitot
Čar in žar magnetofonskih trakov
Tihotapci angelskega petja
Ljubljana/ Cankarjeva založba
Pet novih prevodov sodobnih avtorjev
v
Z e fotografije nam oživijo ljudi, kaj šele magnetofonski trakovi, na katerih so ujeti glasovi svojcev, prijateljev, znancev! V hipu se čudno zrahlja nevidna, a nepreklicna meja med sedanjostjo in preteklostjo, med svetom okrog nas in onim na že Drugi Strani. Včasih ne vemo, ali naj se razveselimo ali pa vznemirimo, ko se nenadoma oglasijo žive in hkrati nežive besede, ko s pritiskom na gumb zanihamo med spominom in srečanjem. Potem pa nam rešilno pomaga dobra sestra radovednost in se predamo zgodbi, sporočilu na traku. Na nekem takem traku, najdenem po dobrih štirih desetletjih, je bil glas rajnega dr. Milana Starca, spoštovanega in priljubljenega zdravnika s Kontovela pri Trstu. Prisluhnil sem.
"Bilo je okoli leta 1930, ko sem prvič videl radio-aparat od blizu in poslušal slovensko radijsko oddajo. Za božično vigilijo mi je oče skrivaj namignil, naj grem z njim. Ubrala sva neko stransko pot. Ko se je oče prepričal, da nimava nikogar za petami, je potrkal na neka vrata in prišla sva v malo sobo, ki je bila že nabita z vaščani. Videl sem tedaj vrsto baterij - bilo jih je menda 60 - in majhen aparat. Rekli so, da gre za oddajo slovenskih božičnih pesmi iz Ljubljane. Slišali smo nejasno, nekdo je stalno povezoval baterije, in vendar smo se vsi čudili človeškemu napredku: v Ljubljani smo peli in mi smo poslušali sloven-
ske pesmi daleč, z zavestjo, da nekje lahko prepevajo v materinem jeziku. Ko poslušam slovenske radijske oddaje iz Trsta, se vselej spominjam tistega večera, ko sem skrivaj poslušal slovenske božične pesmi. Mislim na veliko vlogo, ki jo ima radio v lepih in težkih trenutkih posameznika in naroda". Mirna pripoved, zaokrožena na bistveno. Mladi fantič se je torej prvič srečal s čudežnim aparatom, ki na veliko daljavo prenaša petje. Petje pa ni bilo navadno, božično je bilo. In še eno čudežnost je začutil mladi poslušalec v gneči tistih vigilijskih skrivačev: petje je bilo v prepovedanem jeziku in prihajalo je iz pravljičnih krajev, kjer je tisti jezik normalna javna govorica, ki zdaj plove že tudi po najmodernejših valovih civilizacije. Na take daljave plove, da je treba že skoraj verjeti pojočim besedam izza še malo negotovih baterij in elektronk:
"Angelsko petje se sliši v višavi".
V fantičevi deželi pa je ledeni, črni čas, angelsko petje je treba tihotapiti, ker so angelci tako nezaslišano predrzni, da pojejo v tujem, ničvrednem in izgnanem jeziku. To bo trajalo še dolgo, dolgo, si dopovedujejo skrivni poslušalci v tistih redkih srečnih trenutkih Božiča iz domovine.
Pa je le minilo, sicer za neizmerno hudo ceno z vojno vred. In so prišli čisto novi časi. Slovenske božične pesmi
Vezna nit petih knjižnih novosti, ki so jih pred kratkim predstavili uredniki in prevajalci Cankarjeve založbe, sta Evropa in Azija kot prizorišči, kamor so zgodbe umeščene. Knjižno popotovanje se začenja v Italiji s pisateljico Susan-no Tamaro, nadaljuje na največji celini s pisci Antonio Arslan, Kur-banom Saidom in Picom Iyerjem ter konča v Španiji z Javierom Ma-riasom.
Susanna Tamaro je leta 1997 izdala svojo najbolj znano in po besedah urednika Cankarjeve založbe Zdravka Duše nemara najbolj prodajano italijansko knjigo 20. stoletja Pojdi, kamor te vodi srce. V pravkar prevedenem romanu Poslušaj moj glas - prevedla ga je Maja Gal Štromar - pa zgodbo pripoveduje vnukinja. Ta po vrnitvi na Kras začne brskati po zapisih in fotografijah ter, kot je na predstavitvi povedal Duša, razčlenjuje in definira 20. stoletje kot stoletje "nekih krutosti in čudnih ambicij, da bi človek prevladal vse". Italijanska pisateljica armenskega rodu Antonia Arslan je svojo zgodbo Pristava škrjančkov, ki jo je napisala v zrelih letih, postavi-lavleto 1915 vAnatolijo. Po besedah prevajalke Irene Trene Frelih gre za romaneskno pripoved o begu njenih sorodnikov iz nekega lepega kraja, katerega imena ne razkrije. Bralec spremlja mučno odisejado ženskih pripadnic družine, ki jih vodi prek Turčije v
so zdaj oddajali po radiu v nekoč ledeni in črni deželi, utihnile pa so tam, od koder so nekoč prvič priplavale po valovih z vzhoda na zahod. Vloge so se zamenjale, smeri so se obrnile, le pesmi so bile iste in hrepenenje po njih prav tako. Novost je bila v tem, da je postala materina beseda svobodna, angelce pa so pregnali.
Pa jih vseeno ni bilo mogoče ugnati, saj so že imeli izkustva s tihotapskimi časi, in še veliko boljše naprave so imeli poslej na voljo za svoje nezakonite polete v višave in širjave. V pomoč jim je bilo mnogo ljudi, ki so mogoče mislili, da se kaže zahvaliti za predvojna radijska darila iz nekoč pravljičnih krajev.
Pred mojimi spominskimi očmi se zdaj na ogromnem radijskem registratorju počasi odvija velik trak s premerom okrog 25 centimetrov. Na njem je božična oddaja Radijskega odra iz Trsta v enem poznih petdesetih let. V eter gredo sadovi neštetih navadnih in mikrofonskih vaj, snemanj, pa izbire božičnih pesmi ter tekstov v poeziji in prozi, in še iskanja učinkovitih zvočnih efektov in glasbenih kulis. Tudi nekaj mojega sodelovanja je zraven. Na traku pa je še nekaj: na njem je ljubezen do te in do vseh takih oddaj, na njem je misel na vse, ki se tak radijski Božič srčno želijo, pa imajo eno samo možnost za poslušanje, tole našo. Na traku so praznični pozdravi mnogim ljudem "enotnega slovenskega božičnega prostora".
Prišel sem, da voščim tehniku, ki skrbi za oddajo. Ampak to je le pretveza. Prišel sem, da tudi vidim, kako se vrti in gre vse to nekam pod zvezdice božje, ki migljajo lepo.
Saša Martelanc
Sirijo po tem, ko Turčija v svoji nameri, da iztrebi armensko manjšino, pomori vse moške. Toda knjiga po prevajalkinih besedah ni
pesimistična, temveč jo prežema upanje v človeštvo in v sožitje, ki naj bi nastalo po vsem hudem. Urednik je, čeprav to ni običajno za beletristiko, knjigi pridal kratko spremno besedo Toneta Freliha o armenskem genocidu, ki osvetljuje po njegovem mnenju manj
znani madež 20. stoletja.
Na Azijo je vezana tudi knjiga Vi-deonoč v Katmanduju britanskega pisca indijskega rodu Pica
Iyerja. Urednik Cankarjeve založbe Andrej Blatnik jo je uvrstil v zbirko S poti, v kateri izhajajo dela, ki so "več kot potopisi". Pričujoča novost je po njegovem prepričanju prava biblija za azijske popotnike, saj pokriva ves kontinent. Prevajalec Jure Po-
tokar je izpostavil sicer individualni avtorjev pogled na to celino, od visokotehnološkega Hongkonga in ruralnega Mjanmara do Indije in Japonske, ki ju opiše skozi filmsko industrijo oziroma bejzbol. Predvsem pa govori o tem, kako je Zahod vplival na Vzhod in kako je ta proces skoraj istočasno potekal tudi v nasprotni smeri.
Kurban Said - za psevdonimom se skriva judovski pisatelj Lev Nus-simbaum - v romanu Ali in Nino, ki je izšel že leta 1937, opisuje klasično ljubezensko zgodbo v svojem rodnem mestu Baku, prestolnici Azerbajdžana. Zgodba spominja na Romea in Julijo, vendar ljubezen v tem primeru ne naleti na nepremostljivo oviro, čeprav gre za ljubezen med muslimanom in kristjanko. Osrednje vprašanje, ki vznemirja glavnega junaka, je po besedah prevajalke Mojce Kranjc vprašanje identitete; protagonist namreč spoštuje tradicijo, a se hkrati zaveda, da je Vzhod preveč zagledan v preteklost.
Zadnji letošnji paket novitet pri Cankarjevi založbi zaključuje španski romanopisec Javier Ma-rias, po Blatnikovem mnenju eden največjih pisateljev današnjega časa in "avtor za literarne sladokusce". Slovenski bralci ga poznajo po dveh romanih, Tako belo srce in Jutri v bitki misli name, tudi pravkar izdanega z naslovom Tvoj obraz jutri - Vročica in sulica je prevedla Marjeta Drobnič. To je prvi del obsežne trilogije, ki pripoveduje o španski državljanski vojni, način, kako opisuje dogajanje in junake, pa po Blatnikovih besedah zahteva nekaj, kar je, kot kaže, v današnjem času že izumrlo - počasnega bralca. Ostala dva dela bosta izšla v prihodnjih dve letih.
' rODlČVA JI
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
JANUAR P 5 121926 T 6 132027 S 7 142128 t 1 8 152229 P 2 9 162330 S 3 10172431 N 4 111825
FEBRUAR 2 9 16 23 310 17 24 4 11 18 25 512 19 26
6 13 20 27
7 14 21 28 N 1 8 15 22
MAREC
2 9 16 23 30
3 10 17 24 31
4 11 18 25 51219 26
6 13 20 27
7 14 21 28
APRIL P 6 132027 T 7 142128 S 1 8 152229 Č 2 9 162330 P 3 101724 S 4 111825 N 5 121926
MAJ
4 111825 5121926
6 132027
7 142128 P 1 8 152229 S 2 9 162330 N 3 10 172431
JUNIJ P 1 8 15 22 29 T 2 9 16 23 30 S 310 17 24 Č 4 11 18 25 P 512 19 26 S 6 13 20 27 N 7 14 21 28
N 1 8 15 22 29
JULIJ P 6 132027 T 7 142128 S 1 8 152229 t 2 9 162330 P 3 10172431 S 4 111825 N 5 121926
AVGUST 3 10 17 24 31 T 41118 25 S 51219 26 Č 6 13 20 27 P 714 2128 S 1 8 15 22 29 N 2 9 16 23 30
SEPTEMBER P 7 142128 T 1 8 152229 S 2 9 162330 Č 3 101724 P 4 111825 S 5 121926 N 6 1320 27
OKTOBER P 5 121926 T 6 132027 S 7 142128 Č 1 8 152229 P 2 9 162330 S 3 10172431 N 4 111825
NOVEMBER
DECEMBER P 7 14 21 28 T 1 8 15 22 29 S 2 9 16 23 30 Č 3 10 17 24 31 P 4 11 18 25 S 5 12 19 26 N 6 13 20 27
2 9 16 23 30
3 10 17 24
4 11 18 25
5 12 19 26
6 13 20 27
7 14 21 28
r
N 1 8 5 22 29
m
GORIŠKA MOHORJEVA
Foto JMP
Kratke
Predstavitev knjige o Mirku Špacapanu v Trstu
Po skupinski predstavitvi na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, tiskovni konferenci v prostorih deželnega sveta v Trstu in okrogli mizi v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici
In memoriam / Dr. Milko Čebulec
V četrtek, 4. decembra, seje po Opčinah razširila žalostna vest, da je nepričakovano končalo biti plemenito srce dr. Milka Čebulca, priznanega raziskovalca na fakulteti za kemijo tržaške univerze. Veliko premalo časa je užival zasluženo upokojitev v krogu svojih dragih. Dr. Čebulec je bil zelo priljubljen zaradi svojega odkritega značaja, pa tudi zato, ker se je ob svojem delu razdajal za opensko skupnost, predvsem kot pevec MoPZ Tabor. Aktiven je bil tudi kot član istoimenskega društva, katerega je bil pred leti pobudnik. Zelo bodo pogrešali njegovo strokovno pripravo in delavnost ne samo na Opčinah in na tržaški univerzi, pač pa tudi v vnetih gobarskih vrstah. Odslej bo v njih zijala velika praznina, dr. Čebulec je bil namreč zavzet in natančen mikolog. Nobena goba mu ni bila neznanka. To njegovo strast so poznali tudi udeleženci izletov Slovenskega zdravniškega društva. Kamorkoli so se odpeljali, povsod jih je čakalo gobarsko presenečenje. Nepozabna bo vsem ostala v spominu njegova nadrobna lekcija mikologije na zelenici pred hotelom Parentium v Poreču, ko so se izletniki povsem nenadejano znašli pred neverjetno obilico različnih gob. Presenečenim poslušalcem je mimogrede kot jasen priročnik natančno postregel z njihovimi značilnostmi. Tudi tisti, ki smo ga srečevali le na teh izletniških podvigih, ga bomo ohranili v trajno lepem spominu.
Z bridkostjo v srcu sočustvujemo s hudo prizadeto ženo Lili in vsemi domačimi. / IK
Prenovljena izdaja knjige Rafka Dolharja / Julius Kugy in ljubezen do gora
Bolj kot končni cilj - in sicer vzpon na vrh - je za planinca pomembna pot do njega in doživetja, ki se mu porajajo ob vsakem planinskem koraku. Taka filozofija gotovo druži Rafka Dolharja in Igorja Škamperleta, z njima pa bi jo gotovo delil tudi Julius Kugy, oče Julijskih Alp.
Nova knjiga Rafka Dolharja z naslovom Po Kugijevih poteh - Od Trente do Zajzerje, ki jo je izdala Mohorjeva družba iz Celovca, oblikoval pa LupographicStudio, in s katero se je avtor pridružil praznovanjem ob 150-letnici rojstva Juliusa Kugyja, je bila iztočnica, na podlagi katere sta Slovenski klub in Slovensko planinsko društvo Trst razvili srečanje, ki je bilo pred nedavnim v Gregorčičevi dvorani.
Dolharjeva knjiga je v bistvu dopolnjena (predvsem z novim fotografskim gradivom) izdaja publikacije, kije pred leti, in sicer ob 50-letnici smrti Kugyjeve smrti, že izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. V njej je avtor predstavil življenje in delo Juliusa Kugyja, okolje, v katerem je živel, in domače vodnike, ki so velikemu možu pomagali na svojih gorskih vzponih. Avtor zapisuje v predgovoru knjigi, da je “v zadnjih letih prišlo na dan še nekaj zapiskov in o Kugyjevih vojnih letih in doživetjih, ki jih je avtor sam testamentarno zapečatil za objavo nekaj desetletij po svoji smrti. Sedaj so ti teksti dostopni in primerno dopolnjujejo pripoved o Kugyjevem doživljanju prve svetovne vojne in deloma tudi druge. ” V teh tekstih je namreč razkrita skrivnost glede Kugyjevega latinskega citata 'Varuj se italijanske zvestobe', ki je želel, da bi ga vklesali v severno steno Viša: gornik in glasbenik namreč ni nikoli prebolel dejstva, da je Italija v času prve svetovne vojne obrnila hrbet nekdanji zaveznici Avstriji... Dolhartrdi tudi, da popolne bibliografije Juliusa Kugyja še nimamo, "čeprav o njegovem življenju vemo marsikaj iz njegovih knjig. ” IgorŠkamperle pa je na večeru v Gregorčičevi dvorani s pomočjo diapozitiv predstavil nekatere značilnosti Kugyjeve osebnosti in lepote Julijcev. Sociolog in pisatelj je spregovoril tudi o duhovni razsežnosti planinske duše, kakršna je bila za Kugyja značilna: Kugy je bil namreč gornik stare vrste, ni se spuščal v tekmovalnost. “Njegov odnos do gora je bil skoraj ljubezenski in mu je bila vsaka misel na boj z vrhovi in torej na osvajanje popolnoma tuja”, je namreč zapisal Dolhar v knjigi.
Po Kugyjevih
mmsm Nova knjiga Eveline Umek
Zgodba o ženski, ki je stremela po samostojnosti, a je ni nikdar dosegla
Trst je bil na pragu 20. stoletja okolje, v katerem so se ženske s težavo borile za samostojnost in enakopravnost: končni izid tega prizadevanja je bil rizičen, gotov pa j e bil davek, ki so ga morale ženske zanj odplačati. Marica Nadlišek por. Bartol je bila oseba, ki je v takih okoliščinah žrtvovala najžlahtnejši del svoje osebnosti, in sicer svojo strastno ljubezen do pisane leposlovne besede. Njeno življenjsko usodo je briljantno povzela tržaška pisateljica Evelina Umek v knjigi z naslovom Po sledeh fate mor-gane, ki jo je pred nedavnim izdala založba Mladika. Publikacijo so predstavili v sredo, 17. decembra, v Narodnem domu ob prisotnosti Kristine Biber, Milice Kravos, Dušana Jelinčiča in avtorice same, ki je svoje vidike v zvezi s tematiko predstavila na podlagi vprašanj, ki jih je postavljala Nadia Roncelli. Kristina Biber je v svojem posegu spregovorila o življenju Marice Nadlišek, ki je bilo tesno povezano z gospodarskim razcvetom, ki ga je Trst doživljal proti koncu 19. stoletja vse do prve svetovne vojne. Marica Nadlišek je zrasla v intelektualni družini (oče je bil med ustanovitelji Edinosti), šolanje je uspešno dokončala v Gorici in postala učiteljica. Poučevala je v Bazovici, na Proseku, pri Sv. Ivanu, kjer je dalj časa tudi živela. Urednikovanje raznih revij in publicistično dejavnost (objavljala je v Ljubljanskem zvonu, Edinosti, Slovanskem svetu in Slovenskem narodu), med katero je prišla tudi do močnega dialektičnega spora z dr. Mahničem
glede povesti Edmonda De Ami-cisa Srce, ter prizadevno pisateljevanje (roman Fata morgana je objavila pod moškim psevdonimom), je skoraj popolnoma opustila po poroki s poštnim uradnikom Gregorjem Bartolom.
Po prvi svetovni vojni se je z možem preselila v Ljubljano. "Njene ideje so bile napredne, vendar v njenem prizadevanju ne gre iskati zametke feminizma: dober zakon je še vedno jemala kot iztočnico za žensko srečo", je dejala Biberjeva, Milica Kravos pa je pristavila: "V svojem zakonskem življenju pa se je Marica Nadlišek počutila prizemljeno glede na ambicije, ki jih je imela". Kravosova se je na začetku svojega posega zaustavila ob pomenu, ki ga je Sv. Ivan - to je prostor, kjer je Nadliškova živela z družino in kjer je tudi odraščal njen sin Vladimir - imel pri kovanju in utemeljevan-
ju slovenske prisotnosti v Trstu: sama avtorica knjige Evelina Umek živi in deluje v tej mestni četrti, iz nje izhaja tudi pesnik Marko Kravos, ki je pred nedavnim izdal svojo novo pesniško zbirko. Glede dokaj bridke usode
junakinje romansiranega življenjepisa pa je Kravosova opozorila na dogodek, ki je močno zaznamoval njeno življenje: "Evelina Umek izostreno opisuje idealno literarno in literarizirano ljubezen, ki jo je Marica Nadlišek gojila do Janka Kersnika: gre za primer tega, kako literatura vpliva na razvoj in ozaveščanje lika, ki pa se zaradi uklenjenosti v vsakdanjost ne utegne realizirati". Nadliškova ni nikdar sprejela zakonske vloge soproge, ki služi zgolj moževemu vzponu, "zato je po poroki utihnila", je dejala Kravosova.
Dušan Jelinčič je kot odličen poz-
navalec življenja in dela Vladimi-ra Bartola spregovoril o odnosu mati - sin. "Marica je bila samosvoja, svobodna oseba, ki si v svoji glavi ni postavljala omejitev. Kljub temu da je gojila močan čut do družine, je vendar iskala svojo dimenzijo in čutila, da mora ženska zasledovati enakopravno vizijo sveta. Ambiciozna je bila zgolj zato, ker je verjela, da lahko iz sebe marsikaj da". Notranjo konfliktualnost je Marica Nadlišek prenesla tudi v odnos do sina: zaradi svoje zafrustriranos-ti ni nikdar spodbujevala sinovega literarnega talenta.
Evelina Umek je ta knjižni načrt začela dejansko snovati pred tremi leti. Avtorica se je z likom Marice Nadlišek prvič srečala takrat, ko je pisala knjigo Sprehod z baronom in drugimi imenitnimi Slovenci. Usoda Nadliškove jo je nato v letih dobesedno preganjala, dokler se avtorica ni odločila, da sestavi zagoneten mozaik njene osebnosti. Pisanje je bilo ravno tako težavno, avtorica ga je namreč osnovala na temeljitem arhivskem raziskovanju: Evelina Umek je tako razkrila lik ženske in matere, ki je bil sicer nagnjen k pesimizmu: menda si je zgolj želela moškega ob sebi, ki bi z njo delil intelektualno usodo. A taka razsežnost je ostala zgolj na ravni platonične ljubezni, take, ki je v vsakdanjem življenju žal ni.
IgorGiegon
Nadia Roncelli, Milica Kravos, Evelina Umek, Dušan Jelinčič in Kristina Biber (foto IG)
Efl Mariborski pomožni škof Štumpf
Upanje v vero in življenje
Vzgoja za upanje je bil naslov srečanja v Društvu slovenskih izobražencev z mariborskim pomožnim škofom msgr. Petrom Štumpfom v luči okrožnice papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju. Predbožična duhovna obnova je potekala v sodelovanju s Škofijsko komisijo za pastoralo zakoncev, ki se je po zgledu zelo uspešnih srečanj izpred dveh let odločila za podobna srečanja tudi v letošnji sezoni, kot sta v Peterlinovi dvorani podčrtala člana komisije Tatjana Oletič in Marijan Kravos.
Upanje ni nekaj zgolj krščanskega, temveč splošno človeškega, brez upanja ni mogoče živeti, ker je kruh naših želja in sanj, je svoje razmišljanje pričel škof. Sveto pismo pa razodeva, da upanje ni samo psihološko stanje človeka,
ampak je sad vere, saj je Bog sam predmet upanja.
Za upanje so odločilni štirje trenutki, je poudaril Štumpf in jih v nadaljevanju srečanja tudi analiziral. Na prvem mestu je dojemanje časa. Mladi se danes težko soočajo s sedanjostjo in prihodnostjo, želja ne uresničujejo ter živijo dan za dnem. In tudi na smrt ne računajo, čeprav je nemogoče misliti na prihodnost brez te meje. Smrt je namreč obenem tudi začetek večnega življenja. Drugi trenutek pri grajenju upanja je izkušnja ljubezni. Čustva so naša povezava z drugimi ljudmi in tudi z idejami, čeprav se danes zelo širi porabništvo čustev. Mladi in odrasli niso več sposobni trajnih medsebojnih vezi. Problem vsega je v pojmovanju ljubezni, ki ne more
biti zgolj erotika, saj je prvenstveno najvišja oblika darovanja samega sebe sočloveku. Sveto pismo pa uči, da nihče nima večje ljubezni kot ta, kdor da življenje za svoje prijatelje. Jezus ga je za nas daroval na križu. Zato je Bog temelj upanja, ki obljublja večno življenje.
Izkušnja Boga je tretji trenutek. Svet mladih danes nujno potrebuje Boga in zgled ali pričevanje
svetosti, je podčrtal Štumpf. Zadnji trenutek upanja je kultura krhkosti, ki uči sprejeti nepopolnosti. Upanje pa še utrjujeta molitev in trpljenje, pred katerim danes le bežimo in se ne znamo z njim soočiti. Ob tem pa še misel na poslednjo sodbo, saj je treba delati tudi za čas prehoda v večno življenje. Pot do cilja pa kaže tudi zvezda upanja, Božja Mati Marija.
Šempolaj
Obnovljena zunanjost cerkve in zvonika
V nedeljo, 7. t. m., je prišel med nas goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, da bi blagoslovil obnovljeno zunanjost župnijske cerkve in zvonika. Lep sončen jesenski dan je naznanjal pomembno slovesnost. Ob začetku sv. maše je g. nadškofa pozdravil domači župnik g. Jože Markuža, ki je izrazil g. nadškofu dobrodošlico in
obenem zahvalo, da je prišel med nas, in za blagoslov obnovitvenih del. Domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom pevovodje Iva Kralja je prepeval adventne pesmi. V homiliji je g. nadškof poudaril pomen adventnega časa in pričevanja Janeza Krstnika za današnji čas ter se zahvalil vsem, posebej še domačemu župniku, za opravljeno delo, ki
pomeni tudi ohranitev kulturne in verske dediščine. Kaj bi bilo in kako bi izgledal ta kraški del, se je vprašal g. nadškof, če ne bi bilo teh lepih cerkva, ki pričajo o vernosti tega ljudstva.
Med sv. mašo je v poklon g. nadškofu basist Goran Ruzzier zapel arijo iz opere Judinja francoskega skladatelja Jacque-sa Halevyja. Na koncu pa se je predstavnik župnijskega gospodarskega sveta Edvin Forčič zahvalil g. nadškofu za obisk in blagoslov ter omenil opravljena dela v cerkvi, kot obnovitev lestenca in centralnega ogrevanja po prizadevanju domačega župnika.
G. nadškof je po sveti daritvi blagoslovil zunanjost cerkve in zvonika. Cerkveni pevski zbor pa je zapel zadnjo pesem Marija skoz življenje.
S hvaležnostjo in zadoščenjem smo pozdravili ugledne udeležence nedeljske slovesnosti, g. župana Giorgia Reta, deželnega svetovalca Igorja Gabrovca in arhitekta Marina Kokorovca, ki skrbi za obnovitvena dela. Župnik se je zahvalil tudi vsem, ki so se udeležili tega slavja, ter vsem dobrotnikom, kakor tudi za deželni prispevek, brez katerega ne bi mogli opraviti vseh del.
JM
je knjiga Erike Jazbar in Miloša Čotarja Mirko Špacapan - Politična biografija 1977-2007 v četrtek, 18. decembra, doživela predstavitev še v Trstu.
Na sedežu izdajatelja, Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček, v Vilfanovi dvorani v Ul. Gallina 5 so na večeru, ki ga je vodil predsednik Krožka Rafko Dolhar, o njej spregovorili urednik zbirke Ivo Jevnikar in avtorja Erika Jazbar ter Miloš Čotar.
Med udeleženci sta spet zaživela lik in delo prezgodaj umrlega politika in kulturnega delavca Mirka Špacapana. Ob tem so se v razpravi dotaknili razlik v zgodovini samostojnega političnega nastopanja na Tržaškem in Goriškem, aktualnih tem šolstva in uresničevanja zaščitnega zakona, a tudi najbolj primernega načina, kako predstaviti italijanski javnosti Špacapanovo delo, z njim pa tudi živo problematiko Slovencev v Italiji.
Tatjana Oletič, msgr. Štumpf in Marijan Kravos (foto IG)
NOVI	rT-.	v v
GLAS
SOLSKE SESTRE PRI SV. IVANU
Slovenska Vincencijeva konferenca
stopil v zgodovino človeštva. In to drži. Toda prav tako drži, da je vstopil v hiše ljudi, ki so pričakovali besedo ali gesto dobrote ali pa tudi samo to, da jih kdo posluša in jih razume. Tudi k tistim, ki niso uživali velikega spoštovanja. In vi vstopate - v skladu s tradicijo Vincencijevih konferenc - v hiše družin, ki so v težavah, k ostarelim, ki so zapuščeni, k slabotnim in ubogim. To delate s tisto plemenito obzirnostjo, ki ne ponižuje tistega, ki pričakuje ali prosi za pomoč. Prav tako, kot vas uči Gospod s svojo besedo in svojimi dejanji", je dejal škof Ravignani med svojo homilijo. Dobrodelnost je namreč način, s katerim članice in člani Vincen-cijeve konference pripravljajo srca mnogih, da sprejmejo Gospoda, ki prihaja: to delajo tako, da govorijo in delajo, kot bi delal Jezus sam. "Z besedo, ki pomirja in tolaži, z dejanji iskrene prisrčnosti in solidarne ljubezni". Duhovno bogat popoldan, ki ga je spremljalo petje članic SVK ob orgelski spremljavi Marte Repini, je sklenila običajna in prisrčna družabnost v pritličnih prostorih poslopja Šolskih sester: ob božičnih dobrotah so prostovoljci Vincencij eve konference iz srca voščili škofu in njegovemu so-maševalcu, g. Jožetu Špehu, vesele praznike, v upanju, da bi jih na najboljši način preživeli tudi bolni in potrebni.
IG
Obvestila
Vnabrežinski župnijski dvorani bo od 25. decembra 2008 do 6. januarja 2009 na ogled tradicionalna razstava jaslic. Sodeluje fotograf Miloš Zidarič. Urnik: četrtek, sobota in prazniki od 16. do 19. ure. Možen je tudi ogled jaslic v cerkvi sv. Roka, ki so vsako leto drugačne.
V Tržaški knjigami je na ogled razstava del Stefana Turka. Razstavljen je cikel “Portae aureae”, ki obsega 13 ilustracij, s katerimi je mladi tržaški umetnik opremil Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2009. Razstava je odprta do 17. januarja 2009 po urniku knjigarne. Razstavljena dela so tudi na prodaj.
Slovenska Vincencijeva konferenca prireja koncerta božičnih pesmi za ostarele in onemogle, ki so v domovih za ostarele, in sicer v ponedeljek, 29. decembra, ob 16.30, v Domu šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu, ko bo pel OPZ Kraški cvet, ki ga vodi sestra Karmen Koren. V četrtek, 8. januarja 2009, ob 16.30, v
Domu Jeralla pri Padričah, bo pela dekliška mladinska skupina z Opčin, ki jo vodi Mira Fabjan.
Darovi
Za Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu darujeta Rosanda in Silva Gasperčič 50 evrov.
V spomin na pokojno Angelo Križmančič: za Slomškov dom v Bazovici daruje Zora Ražem 20 evrov; v spomin na dobro in skrbno mamo darujeta sestri 50 evrov; za otroški zbor Slomšek daruje Zora Ražem 20 evrov.
Ob prodaji Našega koledarja za leto 2009 darujeta župniji Boršt in Boljunec 25 evrov za slovenske misijonarje.
Župnija Barkovlje prispeva 50 evrov za potrebe ostarelih v Ajdovščini.
V spomin na starše darujeta Uča in Nada Gašperšič 100 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu.
Za cerkev na Padričah ob obletnici smrti moža Angela daruje domača družina Kralj s Padrič 40 evrov.
Potovanje z Novim glasom v južno Turčijo in na Ciper
V zvezi s potovanjem v južno Turčijo in na Ciper sporočamo o spremembi datuma. Odpotovali bomo 20. aprila, povratek pa bo 29. aprila. Prijavite se lahko na naših sedežih v Gorici in v Trstu najkasneje do 18. februarja 2009. Pohitite z vpisom.
Peter Močnik / Po aferi OŠ Finžgar v Barkovljah
Znaki nestrpnosti še širijo
Peter Močnik, pokrajinski tajnik SSk, je pred nedavnim hudo obsodil afero, ki so jo italijanski desničarski krogi sprožili v zvezi z dogodkom v šoli Finžgar v Barkovljah: "Naredili so iz muhe slona. A s tem se je tudi izkazalo, kaj mislijo o naših pravicah krajevna politika in tudi vladni predstavniki". Ravnateljica Benčičeva, ki si že leta prizadeva za obnovo predolgo zapuščenih slovenskih šolskih stavb in ki se je brez vsake krivde znašla v nepotrebnem vrtincu, "ima vso solidarnost Slovenske skupnosti in, verjamemo, tudi vseh pošteno mislečih občanov".
V novem komunikeju je Močnik
razširil negativno sporočilnost dogodka na šoli Finžgar na številna stališča nestrpnosti, ki jih je zaznati v tržaškem okolju. "Slovenska skupnost je zelo zaskrbljena zaradi hudega stopnjevanja nacionalistične napetosti, ki ga v teh dneh uprizarja tržaška desnica in ki ne dobi primernega odpora ne v državnih oblasteh in niti v vsedržavnih političnih strankah, ki bi morali biti blizu koristim slovenske manjšine. Desnica, ki vlada v Trstu, na Deželi in v Rimu, je že nekaj časa pod udarom, tudi na mednarodni ravni, seveda upravičeno, ker sistematično krši in krati manjšinske pravice. Po starorimskem
političnem navodilu, ki ga je marsikateri režim osvojil, in ki pravi, da ko hočeš odvrniti od sebe pozornost, izmisli si grešnega kozla, je odločila, da ni boljše obrambe od napada na Slovence, kar naj bi še vedno prinašalo glasove.
Seveda ne vemo, ali je pomislila, kam lahko privede tako ravnanje. SSk omenja samo zadnji verbalni napad na znanega Slovenca na Opčinah, ki si je upal nekaj vprašati po slovensko v tamkajšnjem javnem uradu s strani tam prisotne osebe, z znanim stavkom "semo in Italija e se parla itali-jan"!
Zato SSk obsoja nacionalistično, točneje rasistično in krivično resolucijo, ki si jo je desnica izglasovala v tržaškem občinskem svetu, v kateri samo udriha po nedolžnih osebah in zahteva ne
vem kakšne sankcije. SSk se zdi, da posluša zahteve po nastopu nekega novega fašističnega sodišča ali vsekakor reda. Karabinjer-
Foto IG
ji na šoli, kjer se ni pripetilo prav nobeno kaznivo dejanje in ki zato ne morejo nastopati samo na
besede nekoga, ampak so bili tja poslani s strani neke oblasti, so jasen dokaz, da se to lahko zgodi. SSk se pa tudi ograjuje od resolucije Demokratske stranke, ki je zgrešena, krivična in ne brani slovenskih pravic. V njej naj bi se sklicevali na nastopanje prefekta, ki je bilo po oceni SSk zgrešeno in krivično, saj namesto da bi slepomišil okoli pojma manjšine, bi bilo morda bolje, da prijavi uprave, ki niso postavile po mednarodnih in notranjih normah predpisanih dvojezičnih smerokazov, ali državne ustanove, ki sistematično kršijo veljavna pravila o točnem pisanju slovenskih imen in priimkov. Tako je tudi krivično omenjati, da naj bi ravnateljica storila "hudo napako", kar ni nič res, ker je naredila to, kar je bilo legitimno, mogoče in spoštljivo za slovensko
šolo, kjer se je odvijalo odrtje. Če potem občina ni poskrbela za svoj del, ali ni obvestila, kako misli, ni to krivda šolskih oblasti. Končno izgleda, da se v resoluciji niti ne omenjajo vse krivice, ki jih desetletja doživlja slovenska manjšina, z zahtevo, da se nemudoma odpravijo.
SSk je mnenja, da je nastopil trenutek, da Slovenci strnemo vrste in da damo jasen in trden, čeprav demokratičen odgovor tržaškim nacionalistom, ki hočejo prikriti svoje grehe proti naši manjšini. V upanju, da bodo tudi ostali občani razumeli pomen trenutka, ki zahteva različno razmišljanje. Prepričani, da bo tudi Slovenija pozorno in s poglobljeno informacijo o dogodkih sledila zadevi ter brezpogojno podprla življenjske interese slovenskega naroda".
Župnijska skupnost Katinara in GMD
Biser Toneta Kralja v cerkvi sv. Trojice
4( "T Tarujte svojo cerkev in \ / širite nj eno lepoto"!
V S temi besedami je umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn sklenila predstavitev svoje monografske publikacije o cerkvenih poslikavah Toneta Kralja, ki je bila v soboto, 13. decembra, v župnijski cerkvi na Ka-tinari pri Trstu.
Cerkev, posvečena sv. Trojici, je namreč ena izmed dragocenih primerkov umetniške razsežnosti, ki jo je Tone Kralj natrosil na Primorskem med leti 1921 in 1969. Dolenjski umetnik je katinarsko svetišče poslikal med 15. junijem in 10. oktobrom leta 1931: "Posebnost tega Kraljevega umetniškega podviga je nedvomno križev pot, ki v tem primeru izgubi svojo vlogo liturgičnega dodatka in postane zaradi velikosti posameznih prizorov, ki zasedajo pretežno razsežnost cerkvenih sten, sooblikovalec celote: v takem križevem potu se vernik znajde v samem dogajanju in polasti se ga občutek, da dejansko spremlja Kristusa od prve do zadnje postaje",
je dejala Koršičeva.
Domači župnik Anton Žužek, ki je večer uvedel z globokim razmišljanjem o vlogi tradicije in o uresničevanju Kristusovega nauka na podlagi dejanj oz. življenja, ne pa golih besed, je publiki potrdil, kako se za katinarsko cerkev zanima mnogo izvedencev, še turisti iz oddaljenih krajev vanjo zahajajo zaradi prelepih Kraljevih poslikav.
Umetnik je na Primorskem poslikal okrog 50 cerkva: prvo je še kot 21-letni študent praške akademije poslikal leta 1921 na Premu, zadnjo pa leta 1969 v Dornberku.
Verena Koršič Zorn se je v knjigi, ki jo je pred nedavnim izdala Goriška Mohorjeva družba in s tem nadaljevala svojo tradicijo spod-bujevanja krajevnega umetniškega izročila, omejila na poslikave, ki so nastale v letih 1930-1965 na ozemlju, ki danes pripada Italiji. Glede na tako časovno in geografsko diskriminanto je Kralj poslikal kot prvo cerkev na Višarjah, kot zadnjo pa cerkev v Štandrežu.
Umetnostna zgodovinarka je ob življenju in delu Toneta Kralja
spregovorila tudi o njegovem slogu, ki je preko prizme ekspresionizma uprizoril mučno usodo primorskih Slovencev, s katerimi je skrajno sočustvoval: "Kralj je Primorce spodbujal, naj se ne vdajo fašističnemu nasilju". Na Primorskem je umetnik dobil plodno zaledje, ki ga na Dolenjskem ni našel: Kralj je bil umetnik nove dobe, ki je nekdanjo enostavnost in pripovednost cerkvenih poslikav zamenjal s čisto drugačnimi, modernimi potezami. Njegov stil je takoj vzljubil Virgil Šček, ki je umetnika podpiral tako kot ostali primorski duhovniki, saj so vedeli, da v novih, hudih okoliščinah "lahko Kralj s sliko pove to, kar je z besedo prepovedano”, je dejala Koršičeva. Kprijetnosti večera je nedvomno pripomogla že sama lokacija: dodaten užitek pa je postregla še sopranistka Sara Jablan-šček, ki je ob orgelski spremljavi Oskarja Kocijančiča interpretirala nekaj Vodopivčevih samospevov.
IG
Foto IG
VIT AL
Servisi za podjetja in privatnike za tržaško in goriško pokrajino
PESEK 42, 34012 Občina Dolina Tel. 040 226868 - Fax 040 226791
e-mail: vitalcoop@tin.it - www.vitalcoop.net
/\ potovalni urad
Aumma
TRST - Ul. Milano, 20 - Tel. 040.631300 - Fax 040.365587 e-mail: aurora@auroraviaggi.com - www.auroraviaggi.com
IMPORT-EXPORT-RAPPRESENTANZE
TRST-VIDEM	mm	m	mm	m	s.p.a.
IMPORT EXPORT
34135 Trst - Scala al Bel ved ere, 1 Tel. 040.43713 - 040.411826 Fax 040.43073
Škof Evgen Ravignani in g. Jože Špeh (foto IG)
Z besedo in dejanji vedno na strani potrebnih
Člani in članice Slovenske Vincencijeve konference v Trstu so v četrtek, 18. decembra, obnovili tradicionalno predbožično srečanje pri Šolskih sestrah pri Sv.
Ivanu.
Slovenska dobrodelna organizacija ponuja v naši manjšinski sredi pomoč potrebnim o-sebam, predvsem starejšim; redno delovanje SVK, ki ji predseduje prof. Aldo Stefančič, je med letom usmerjeno tudi v prirejanje nekaterih družabnih trenutkov, npr. izletov in predavanj. Slovenska Vincencijeva konferenca ponuja tudi finančno podporo ljudem v stiski in skrbi še za bolnike, katerim nudi predvsem človeško toplino. Zadnje čase pa je SVK svoje delovanje preusmerila tudi na osebe, ki nimajo lastnega prebivališča: to so v glavnem prišleki.
Slovenska dobrodelna ustanova pa vendar ne more biti kos vsem tem zahtevnim izzivom: prav zato že dolgo časa sodeluje tudi z drugimi krajevnimi dobrodelni-
mi organizacijami, ki so zaradi svoje kadrovske usposobljenosti pomemben socialni dejavnik v mestnem družbenem tkivu. To sta v glavnem Karitas in italijanska Vincencijeva konferenca. SVK s svojim delovanjem tako docela izpolnjuje nauk Vincencija Pavelskega ("Gospod me je mazilil, da prinesem blago-vest ubogim"), ki ga je papež Leon XIII. razglasil za zavetnika vseh društev krščanske dobrodelnosti. Vloge, ki jo SVK opravlja v našem okolju, se dobro zaveda tržaški škof Evgen Ravignani, ki vsako leto daruje sveto mašo v kapelici s prelepo Kraljevo poslikavo Odrešenika. "Jezus je
Pogovor s kitaristom skupine Exaudi Pablom Klemenčičem
Slovenska mladina v Argentini
išče slovenstvo tudi
VIDA VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
Ko v nalivu vidiš jasneje
Pravijo, da je treba prvemu vtisu vedno prisluhniti. Verjetno res. Drugače bi si ne mogli pojasniti t. i. šestega čuta, kot ne bi razumeli določenih mnenj, vtisov in posledičnih dejanj, ki nimajo včasih nobene konkretnejše osnove kot le intuicijo, vtis.
Danes sem vse to postavila pod vprašaj.
Tečaj joge obiskuje prezaposlena suhljata gospa, navzven je oddajala vibracije strogosti in zaprtosti.
Današnji naliv je pripomogel k okrepitvi mojega kasnejšega dvoma o neizpodbitni pravilnosti prvega vtisa. Zahvalim se za ponujeno skupno vožnjo do mesta po lekciji, zložim premočeni dežnik za sedež in spustiva se vzdolž tržaških ulic in izmenjave mnenj, ki si je nikakor nisem pričakovala. Odkrijem, da poučuje italijanščino priseljencem, kar se logično sploh ne omejuje na poučevanje jezika in pika.
"V stik stopiš s svetom, ki živi od nas včasih zelo ločeno. Neštetokrat sem pomagala pri izpolnjevanju raznoraznih obrazcev za dodelitev dovoljenj, azijske družine me vabijo na dom, južnoameriške ženske mi po pouku kažejo slike svojih otrok, ki so ostali na drugi celini in za katere služijo kruh v mestu in kulturi, kjer ne cenimo široke palete barv. Ne v zunanjem okolju, kot tudi ne v ljudeh, ki naj bodo karseda uniformni. Večkrat se ti zjočejo ob nezadržni krutosti te družinske ločitve".
Zunaj je dež res neusmiljen, jaz pa sedim v tem malem avtu, z ušesi, ki so same oči in z očmi, ki so sama ušesa. Predvsem pa si ponavljam, kako je v resnici ta ženska različna od predstave, ki sem si jo o njej ustvarila. Povsem neumno in otročje sem mislila, da
se boji staranja, nekajkrat je omenila, da obiskuje tudi tečaj plavanja. Zelo površno sem pomislila tudi, da si prizadeva karseda napolniti čas, ker je verjetno samska in brez otrok - drugače bi se več aktivnosti ne dalo kombinirati s kuho, likanjem in pripravo šolskih malic za naslednji dan. To je tudi najbrž res, moja zelo površna presoja pa še zdaleč ni zaobjela vsega, kar ji pomeni v življenju.
"Zame so ti dijaki iz daljnih svetov vse. Včasih se sprašujem, ali je prav, da pojmujem poučevanje tako široko, navsezadnje je jezik le eden od aspektov. Prihajam domov in razmišljam recimo, kako pomagati očetu, ki bi rad nudil lekcije glasbe svojemu otroku, a si jih nikakor ne more privoščiti; razmišljam o solzah matere, namenjenih otroku čez ocean, snemam CD-je z jazz glasbo za gojenca, kateremu je ta zvrst tako všeč. Dejansko mi vzame toliko energije kot zaročenec! "
Po tistem pogovoru razmišljam, kako obstajajo osebe, ki so ustvarjene za nekaj drugega kot za družinsko življenje, kot ga po navadi pojmujemo. Pred časom sem prebrala pričevanja žensk, ki so se odločile za življenje v samostanski klavzuri, ki jih je za svoj dokumentarec zbral Sergio Zavoli. Skoraj vsako poglavje me je presenetilo. Ženske zelo različnih življenjskih zgodb, nekatere med njimi upornice, druge umetnice, ženske, ki so celo življenje iskale. In naposled našle svojo pot v tako ekstremni izbiri. Po današnjem pogovoru med nalivom sem se spomnila nanje. Življenje je pogosto nepredvidljivo. Mislil si morda, da je tvoje mesto v ustvarjanju neke ožje družinske celice, morda pa te pota včasih privedejo do drugačnega smisla in drugačne družine.
Facebook ni le zadnja internetna modna muha, ampak kraj, kjer se realno in virtualno srečajo ljudje tako rekoč na vsakem koraku. Slovensko zamejstvo v Italiji je sorazmerno dobro zastopano tudi v virtualnem svetu, prav tako bi lahko rekli o Slovencih v Argentini. Prav med brskanjem po imeniku članov spletne skupine iz Argentine sem naletel na rock skupino, ki ustvarja znotraj slovenske skupnosti v Argentini. S kitaristom skupine, Pablom Klemenčičem (ki se je mdr. lani mudil tudi v našem goriškem uredništvu in ima sorodnike tako v zamejstvu v Italiji kot v Avstriji..), je nastal na-
slednji pogovor o delovanju skupine Exaudi ter o sedanjosti slovenstva med mladimi v Argentini.
Kako je nastala skupina? Kdo
jo sestavlja? Zakaj ime
EXAUDI?
Skupino sestavljamo trije bratje Klemenčič, Pablo (25 let - kitara), Ivan (23 let - bas kitara) in Tomaž (18 let - bobni) ter bratranec Lucas (28 let - vokalist in kitara).
Skupina ni nastala iz dneva v dan, to pa najbolj verjetno zaradi razlike v letih, ki je med nami. Že ko smo bili majhni, smo preverjali, kaj pomeni vaditi in biti član glasbene skupine, ko smo z mamo hodili na vaje Slovenskega Instrumentalnega Ansambla v Buenos Airesu, v katerem je ona vokalistka. Ker so se z narodno- zabavno glasbo ukvarjali že oni, smo vedeli že vnaprej, da bomo mi malo "pomodernizirali" to stvar.
No, in tako je prišlo do tega, da so Lucasu podarili prvo električno kitaro, ko je bil star približno 16 let. Seveda je bila v družini prava novost. Vsakič ko smo imeli priložnost ali pa na družinskih srečanjih, smo Lucas, Ivan in jaz skupaj poslušali glasbo in opazovali, kako Lucas napreduje kot samouk v igranju kitare. Ker je bil on na glasbenem področju najbolj informiran, sva z Ivanom zaradi njega spoznala razne skupine. V začetku smo poslušali kar precej "metala". To se je počasi spremenilo, in čeprav smo ta stil obdržali, smo tudi "odprli ušesa" raznim drugim stilom glasbe, od klasične do popa, pa od metala do polke.
Prišlo je do tega, da sem še jaz
dobil električno kitaro, in tako sva se z Ivanom začela sama učiti, kako se na ta inštrument igra. Nekaj let kasneje, ko je Tomaž imel svoj 11. rostni dan, si je s svojimi prihranki kupil bobne... manjkala nam je še bas kitara! Na prvih nastopih smo igrali kar brez nje, pa smo opazili, da zvok ni isti, in tako prepričali Ivana, naj jo on igra. Treba je bilo izbrati tudi ime za skupino. Našli in izbrali smo besedo "EXAUDI", kar po latinsko pomeni "Poslušaj"! To pa zato, ker so naše želje, da si lahko vsakdo vzame vsaj nekaj minut časa in nam malo prisluhne.
Tako smo počasi začeli s pred-
stavami v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Največkrat smo nastopili na Pevsko glasbenem festivalu (2002, 2005, 2007, 2008), ki ga vsako leto organizira Centralni mladinski odbor. Imeli smo tudi rock festival, imenovan Rock pod om-bujem (2004), kjer se je pred-
stavilo kar 8 rock skupin s slovenskimi koreninami. Vsako leto se tudi predstavimo na Ka-fe koncertu v našem slovenskem domu Pristava, v katerega smo hodili v slovensko osnovno šolo in v katerem se dogaja
na spletu
veliko različnih dejavnosti, bodisi kulturnih, športnih, verskih ali družabnih. Poleg tega smo igrali na žurih, porokah in rojstnih dneh.
Seveda za vsako priložnost je treba najti določen stil glasbe, ker publika in ambient nista zmeraj enaka. To je eden od glavnih razlogov, zakaj je naš repertoar tako raznoličen.
Vaš repertoar ne sestavljajo le pesmi Pink Floydov ali Guns and Roses, ampak tudi Siddharte in Vlada Kreslina. Kateri slovenski pevci so najbolj popularni med slovensko mladino v Argentini? Res je, v našem repertoarju je tudi nekaj slovenske moderne glasbe. Čast, da smo to obdržali, naj gre našim
staršem in starim
staršem, ki so nam, s svojim zgledom, posredovali ljubezen do slovenstva.
Čast naj gre tudi organizaciji Pevsko glasbenega festivala, ker vsakega nastopajočega prosi, naj bo vsaj ena od zaigranih skladb slovenska. In tako si na neki način "primoran", da poizveš, kaj se dogaja v Sloveniji na področju glasbe. Tako smo prišli tudi do Siddharte in Kreslina.
Spominjam se, da sta nam pred nastopom na festivalu leta 2005 bratranec Andrej Žnidar (sedanji predsednik mladinskih organizacij v Argentini) in njegov brat Sandi posredovala
neke posnetke skupine Siddharta. Do takrat to ime med Slovenci v Argentini sploh ni bilo znano. Glasba nam je bila všeč in zato smo se odločili, da izberemo nekaj njihovih pesmi, da zapolnimo slovenski
del na festivalu. Imeli smo srečo, da je to bilo pravi "boom " in sedaj s pomočjo tega in vedno hitrejšimi tehnološkimi vezmi med Slovenijo in Argentino vsakdo med argentinskimi Slovenci ve, kdo so Siddharta.
Seveda je dosti drugih znanih slovenskih skupin in pevcev priljubljenih med tukajšnjimi izseljenci. Na primer v zadnjih desetih letih so nas obiskali Čuki, Andrej Šifrer, Aleksander Mežek in razni zbori in okteti. Kar se pa tiče okusov mladine, menim, da je prišlo do majhnega zaostanka. Letos smo ime-
li to srečo, da nas je obiskal slovenski a-capella zbor Perpe-tuum Jazzile, ki je v nas pustil izredno dober vtis. Ampak razen njih, Siddharte in mogoče še kakšnega benda, kot npr. Atomik Harmonik, ni skupine,
ki bi bila med mladimi Slovenci v Argentini zelo popularna. Kaj danes zanima slovensko mladino v Argentini? Vaš ansambel igra pogosto na plesih in koncertih...
Ja, kot sem že omenil, je v tukajšnji slovenski skupnosti kar nekaj priložnosti, da mladi dokažejo glasbeno znanje. Na takih plesih in koncertih so najbolj popularne že znane pesmi s svetovnega glasbenega prizorišča. Zato se mi trenutno ukvarjamo samo s "coverji", to se pravi s skladbami drugih skupin, igranimi na naš način, ali kakor mi mislimo, da nam
lepše zveni.
Slovenska mladina v Argentini ima ogromno dejavnosti, ker je eden izmed naših ciljev obdržati slovenstvo in slovenski jezik. V tem oziru sem mnenja, da je prišel čas, da navežemo
veliko več stikov s Slovenijo, kot jih imamo do sedaj. Na ta način bo za nas in tudi za tamkajšnje Slovence slovenstvo imelo veliko več smisla in pomena. Drugače bodo ti naši cilji vsakič bolj oddaljeni. Na ta način bi bilo vse bolj zanimivo in utrjeno.
Kako se je po tvojem mnenju spremenil oziroma razvil odnos do slovenstva in slovenske kulture med mladimi v času interneta? Internet ima dobre in slabe stvari. Ampak to, da nam Slovencem po svetu pomaga, da smo na neki način bliže Sloveniji, je zelo vredno poudarka. Kar se tiče glasbe, je pa najhitrejši način, da izvemo, kaj se dogaja na slovenski glasbeni sceni. Da te stike pospešimo, pa mislim, da bi bila dobra, čeprav v nekem oziru že obstaja, glasbena izmenjava med Slovenijo in Argentino. Zelo bi bilo zanimivo, če bi nas obiskala kakša skupina iz Slovenije ali da bi kakšna od naših potovala tja na turnejo. V zadnjih letih to ni bilo pogosto, če se nanašamo na moderno glasbo. Mislim, da internet veliko pomaga, ni pa zadosti.
Kakšni so vaši kratkoročni in daljnoročni glasbeni načrti?
Žal, trenutno zaradi službenih in univerzitetnih obveznosti nimamo predvidevanega nastopa vsaj do konca leta. Seveda se pa leto kmalu konča in s tem se odpirajo nove možnosti in veliko je nove energije. Kar se tiče dolgoročnih načrtov, pa še zmeraj sanjamo o možni turneji po Sloveniji in zato smo se zmenili, da bomo začeli s pisanjem lastnih skladb. Seveda take sanje se ne izpolnijo kar tako. Treba je vložiti veliko truda in tudi denarja je treba. Tako da, če kakšnega sponzorja zanima..., smo mu na razpolago. V imenu skupine EXAUDI pa preko Novega glasa prisrčno pozdraviljam vse naše "čezluž-ne" domače, prijatelje in znance!
Peter Rusija
M
jmmt
rv
Sloveniia
	^	M-
Odnosi med sosednjima državama zelo zaostreni
Slovenija je z vetom v EU zavarovala državne koristi
Po osamosvojitvi Slovenije nad 6.000 smrtnih žrtev prometnih nesreč
Na slovenskem notranjem ministrstvu so objavili podatek, da je v obdobju po osamosvojitvi države nad 6 tisoč ljudi izgubilo življenje v prometnih nesrečah na cestah. Podatek je grozljiv in kaže, da noben zakon ali drugačen predpis s področja prometne varnosti ni dovolj uspešen in učinkovit. Na to so opozorili tudi na t. i. dnevu spomina v Ljubljani, 15. novembra, ko so udeleženci v središču mesta prižigali svečke v počastitev spomina vseh žrtev prometnih nesreč, njihovih svojcev, prijateljev in znancev. Kot zapisano, so od osamosvojitve države dalje slovenske ceste terjale nad šest tisoč smrtnih žrtev prometnih nesreč. Število poškodovanih, nekateri bodo posledice občutili vse življenje, pa je znašalo okoli 200.000. Prvi mož slovenske policije Robert Sušanj je ob dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč voznike ponovno pozval, “naj razmislijo o svojem obnašanju v prometu. Pri tem ne kličemo po večji represiji. Potrebni so ukrepi, povezani s stanjem cest, vzgojo voznikov in z usposabljanjem bodočih voznikov”. Matej Košir z ministrstva za zdravje pa je ob prižiganju svečk v počastitev spomina na žrtve prometnih nesreč javnost opozoril, “da je v Sloveniji nujno treba spremeniti kulturo vožnje in tudi kulturo pitja alkohola. Vinjenost je namreč kljub stalnim opozorilom in nadzorstvu prometa na cestah še vedno eden glavnih vzrokov prometnih nesreč”.
Odločno nasprotovanje sindikatov
Proti podaljšanju delovnega časa
Nova slovenska vlada se je poldrug mesec po umestitvi morala soočiti s hudimi zapleti v odnosih s Hrvaško. Odločno se je postavila proti nameram, da si sosednja država postopno prilašča dele slovenske zemlje, ki so bili v vsej zgodovini naši. Njene težnje so najbolj prišle do izraza v preimenovanju Piranskega zaliva v Savu-drijsko uvalo, hrvaška vlada pa je leta 1993 samovoljno sklenila, da meja s Slovenijo poteka po sredini Piranskega zaliva. Že prej je Hrvaška na slovenskem ozemlju zgradila Mednarodni mejni prehod Plovanija oz. Sečovlje, čeprav je prej pisno zagotovila, da gre le za začasno kontrolno točko na začasni meji s Slovenijo.
Po dogovoru med državama, ki ga Hrvaška ne priznava več, meja med državama poteka v skladu s stanjem, kakršno je bilo 25. junija 1991, ob uvedbi njune neodvisnosti. Sedanji slovenski vladi in vsem parlamentarnim strankam, pa tudi predsedniku države dr. Danilu Turku, gre zasluga, da so se prvič enotno in odločno uprli prilaščanju slovenskega ozemlja in drugim provokacijam glede mejnega vprašanja. Slovenija je skladno s pravicami, ki jih ima kot članica EU, preprečila sprejem tistih poglavij v postopku prib-
liževanja Hrvaške članstvu v povezavi, ki sedanjo slovensko-hrvaško mejo označujejo in opre-delujejo kot že določeno, veljavno in stalno. Hrvaška vlada ni pristala na takšne spremembe v posameznih poglavjih njihovega vključevanja v povezavo, ki bi zagotavljale zaščito življenjskih interesov Slovenije. Napetosti pri obravnavanju posameznih poglavij v procesu pristopanja Hrvaške EU so nastale tudi zaradi pomanjkanja zaupanja med sosednjima državama in slabih izkušenj s Hrvaško pri uresničitvi dogovorov, kakršnega sta sklenila nekdanja premiera Drnovšek in Račan, ali v zvezi z zaščiteno ekološko-ribolovno cono na Jadranu.
Slovenska vlada bo odločno branila vitalne državne interese. Če bi se popuščanje Slovenije nadaljevalo, bi morali na zahtevo javnosti razpisati referendum o pristopu Hrvaške v EU, kar bi lahko bilo pogubno za prihodnje odnose med državama. Sicer pa je premier Borut Pahor povabil hrvaškega predsednika vlade Iva Sanaderja na srečanje, ki naj bi bilo čim prej. Dogovorila bi se lahko o rešitvah nastalih sporov, ki bi omogočile bodisi odpravo ovir pri približevanju Hrvaške EU ter tudi upoštevanje slovenskih
pravic in interesov pri določanju slovensko-hvaške meje. Na Hrvaškem kampanja zoper Slovenijo in njeno preprečevanje odpiranja novih poglavij v pridružitvenem procesu narašča. Pridružil se ji je tudi predsednik države Stipe Mesič, ki meni, da se bodo odnosi med Hrvšako in Slovenijo poslabšali. Nekateri politiki v Zagrebu so se zavzemali za bojkot slovenskega blaga v hrvaških trgovinah, spet drugi menijo, da bi morali slovenskim državljanom prepovedati nakupe hiš, vikendov na Hrvaškem. Predsednik Slovenije dr. Danilo Turk je v intervjuju, objavljenem v Delu v nedeljo, 20. decembra, takole odgovoril: "Slovenija je že dobra štiri leta članica EU, uživa zaupanje, ki si ga je pridobila z delom, tudi s predsedovanjem povezavi. Ni v položaju, ko bi morala poslušati lekcije o vedenju v EU".
Sedanja izvršilna oblast na čelu z vlado pri ukrepanju glede Hrvaške uživa podporo skoraj celotne slovenske javnosti, kar kažejo tudi razne ankete in javnomnenjske raziskave.
Vlada je ukrepala tudi pri premagovanju finančne in gospodarske krize. Sprejela je prvi sveženj ukrepov v skupnem znesku okoli 800 milijonov
evrov. Država bo tako tudi subvencionirala plače tistim delavcem, ki bodo zaradi težav morali skrajšati delovni urnik. Vlada pri pripravljanju ukrepov išče soglasje socialnih in drugih partnerjev.
Slovesnosti ob ponatisu slovitega romana Franceta Bevka o kaplanu Martinu Čedermacu
Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacija Tigr Primorske je v Ljubljani in Novi Gorici pripravilo slovesnosti ob 70-letnici prve izdaje romana Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac. Pisatelj ga je izdal pod psevdonimom Pavle Sedmak. Delo je založila Slovenska matica v Ljubljani in je izšlo leta 1938. Zdaj so roman, v katerem pisatelj opisuje trpljenje in žrtve duhovnikov in drugih prebivalcev Benečije v obdobju fašizma, ponatisnili. Uvodne misli v novo izdajo je napisal pisatelj Boris Pahor pod naslovom O jeziku srca. Pisateljica dr. Mira Cencič je izdala knjigo z naslovom Beneška Slovenija in njeni Čedermaci. V njej opisuje predvsem preganjanja slovenskih duhovnikov v Benečiji, ki pravzaprav nikoli niso prenehala. Duhovniki našega rodu so se dvakrat pritožili papežu in velikokrat nadškofiji v Vidmu, toda so bili zmeraj zavrnjeni. Oblast in uradna Cerkev sta slovenske duhovnike kot tudi Slovence v Benečiji prepustili trpljenju in usodi. Avtorica knjige, prof. dr. Mira Cencič, je na predstavitvi v Novi Gorici povedala, da zdaj v Beneški Sloveniji delujeta samo še dva slovenska duhovnika.
Sindikalne organizacije v Sloveniji so ostro zavrnile predlog Evropskega parlamenta in Evropskega sveta o spremembah delovnega časa v državah članicah povezave. Omenjena organa v Bruslju se zavzemata za podaljšanje delovnega časa od sedanjih 40 oz. 48 ur skupaj z nadurami, na 60 oz. 65 ur tedensko. Predlog, poimenovan kot direktiva, predvideva tudi druge podrobnosti glede delovnega časa, ki pa so po večini krivične in neugodne za delavce. Delavci bi morali biti v prihodnje na svojem delovnem mestu prisotni več kot osem ur dnevno in čakati na svojem delovnem mestu na morebitno zahtevo delodajalca, da naj pričnejo delo. Za čas čakanja na delo na delovnem mestu predlog Evropskega parlamenta in Evropskega sveta o spremembah delovnega časa v državah članicah povezave ne predvideva plačila. V Sloveniji sindikati menijo, in pri tem jih je podprl tudi predsednik vlade Borut Pahor, da predlog iz Bruslja ne upošteva sedanje finančne in gospodarske krize, kjer v evropskih državah, tudi v Sloveniji, namesto odpuščanj raje skrajšujejo delovni čas, pri čemer pa naj ne bi zniževali delavskih plač. Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, opozarja, da je tudi politikom postalo jasno, da delodajalci delovni čas zlorabljajo na račun zdravja in kakovosti življenja delavk in delavcev. Zaradi tega sindikati zahtevajo ukinitev vseh izjem, ki bi delodajalcem dovoljevale delovni teden podaljševati preko 48 ur. Če bi bila omenjena direktiva iz Bru-
slja sprejeta v predlaganem besedilu, "lahko v Sloveniji pride do podaljšanja delovnega časa na 60 oz. 65 ur tedensko. Vsekakor lahko pričakujemo tudi pritiske na delavce in sindikate, naj pristanejo na podaljšanje delovnega časa. Sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije Ladislav Kaluža je med razpravo o predlogu iz Bruslja dejal, da "tam podpirajo interese kapitala in delodajalcev", podaljševanje delovnega časa "pa pomeni možnost za dodatno izkoriščanje". Rečeno je bilo nadalje, "da delovni čas ni vzrok za upad naročil in slabo poslovnost, podaljševanje delovnega časa pa bi povzročilo izgubo delovnih mest in s tem večjo brezposelnost. Sedaj, ko je zaradi krize veliko potreb po skrajševanju delovnega časa, bi sprejemanje njegovega podaljševanja pomenilo "paradoks in izzivanje".
Evropski parlament je o predlogu za podaljšanje delovnega časa v državah članicah razpravljal in odločal 17. decembra, dan prej pa je bila v Strasbourgu demonstracija evropskih sindikatov zoper predlog o podaljševanju delovnega časa. Slovenski udeleženci so zahtevali, "da se delo podredi človeku, ne pa človek delu" in spoštuje delovni čas, ki lahko traja največ 48 ur tedensko. Pričakujejo tudi razumevanje, solidarnost in pomoč slovenskih funkcionarjev, zaposlenih v ustanovah, službah in dejavnostih EU. Kot že zapisano, s stališči in zahtevami sindikalnih central v Sloveniji soglaša tudi predsednik vlade Borut Pahor, ki bo zanje oz. za njihovo uresničitev tudi lobiral v evropskem parlamentu.
Marijan Drobež
ZKD - SNG Nova Gorica/ Nedeljska gledališka srečanja
Ob polnem kovčku denarja se marsikaj zgodi
V nedeljo, 7. decembra, je priljubljena in odlično obiskana abonmajska ponudba ljubiteljskih gledaliških skupin Nedeljska gledališka srečanja v SNG Nova Gorica imela v gosteh gledališko skupino Kulturnega društva Ivan Kaučič iz Ljutomera. Sedem igralcev je v režiji Srečka Centriha, svojega dolgoletnega mentorja in tudi soigralca, uprizorilo komedijo Rayja Cooneyja Denar z neba.
Ne ravno lahko upri-zorljivo komedijo z razpoznavnimi značilnostmi	detektivke -
kriminalke so z dobršno mero učinkovitosti, v dokaj hitrem ritmu, ki so ga zahtevali zasuki dogajanja, odigrali utečeno in prepričljivo,
tudi glede na to, da njihova odrska postavitev potuje po dvoranah že od 22. marca 2007, ko je bila premierno uprizorjena v domačem kraju. Vsebina humornega spleta, katerega protagonist je računovodja
Henry, ki na svoj rojstni dan po pomoti zamenja na podzemski železnici poslovni kovček, v katerem je ogromna vsota denarja, ponuja obilico komičnih situacij in zapletov, ki jih je režiser in obenem nositelj glavne vloge znal dobro izrabiti in iz njih narediti napeto in hkrati duhovito igro. Opis posameznih likov in njihovega
obnašanja ob nenadejanih situacijah že meji na grotesknost. Med novogoriško publiko je bilo tokrat tudi okrog sedemdeset abonentov gledališke ponudbe Štandrež 2008, ki so uživali ob smeh vzbujajočih in naglo se spreminjajočih situacijskih zasukih. Med dramskimi liki je bila posebno dobro orisana Jean, žena najditelja kovčka, ki ji je osuplo nemoč kljubovati nenadni življenjski priložnosti čisto naravno vdihnila Mira Rebernik Žižek. Smeh je vzbujala tudi Fanika Zorec kot taksistka Frančeska, katere italijansko poreklo izdaja njena govorica, ki je seveda dodatna humorna nota režiserja. Občinstvo je s toplim ploskanjem nagradilo predstavo, potem pa se preselilo v preddverje dvorane, kjer so gostje iz Ljutomera ponujali sladko kapljico in domači prigrizek. Tako so se udeleženci Nedeljskih gledaliških srečanj še malce zadržali v veseli družbi.
IK
Bralna kultura Primorci beremo 2008
Najboljši bralci so v
M • i	vv»	•
Ajdovščini
Letos je že drugo leto zapored potekal projekt spodbujanja bralne kulture za odrasle Primorci beremo. Nosilka projekta je Knjižnica Cirila	Kosmača
Tolmin, sodelovale pa so še štiri primorske knjižnice: Lavričeva knjižnica Ajdovščina, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija, Mestna knjižnica Izola in Kosovelova knjižnica Sežana. Namen projekta je promocija berljivega sodobnega slovenskega leposlovja. V času od 9. junija do 19. novembra 2008 so bralci lahko
izbirali med 42 leposlovnimi knjigami slovenskih avtorjev. Svoje ocene in misli o prebranem so zapisali na bralno znamenje.
Glede na področje, ki ga skupaj pokrivamo in sega od Trente do obale, je to naj večji projekt spodbujanja bralne kulture za odrasle v Sloveniji doslej. V vseh petih knjižnicah je sodelovalo 450 bralcev, od tega jih je 270 prebralo šest proznih del in eno pesniško zbirko ter si s tem prislužilo priznanje in knjižno nagrado. Skupaj so prebrali 2.530 knjig.
Projekt smo uradno zaključili z nastopom Benke Pulko in podelitvijo priznanj, in sicer je bil prvi zaključek 1. decembra 2008 prav v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini. Benka Pulko, neutrudna pocestnica, kot se sama sebe najraje označi, je s svojim pogumom, vztrajnostjo, energičnostjo in optimizmom	zbranim
pripovedovala o nastajanju svojih knjig in o projektih, s katerimi se trenutno ukvarja. Tudi letos je Lavričeva knjižnica dosegla naj večji odziv med svojimi člani in požrtvovalnost zaposlenih v izposoji se je obrestovala. Za projekt so navdušili kar 171 bralcev, izpolnjena bralna znamenja je vrnilo 130, zaključilo in si tako prislužilo knjižno nagrado pa je 85 bralcev. Vsi skupaj pa so prebrali 860 knjig.
DVE CIKLAfM
c—a
Posebno priznanje in enoletno članarino si je zaslužil Jurij Hladnik, ki je prebral kar 26 knjig s seznama, najstarejša bralka pa je bila tudi letos Marija Ličen iz Dobravelj, ki je povedala, da je zelo vesela, ker ji je tudi v letu 2008 uspelo osvojiti priznanje.
Največkrat prebrane knjige so v naši knjižnici bile Janov krik	avtorice
Marinke Fritz Kunc in pa knjiga našega rojaka Jurija Paljka Očetovstvo malo drugače.
Sodelujoče knjižnice menimo, da je nagovarjanje in usmerjanje bralcev k branju slovenske litera-
ture v teh časih še posebej potrebno. Trudimo se, da bi ovrgli stereotip o neberljivosti in nezanimivosti slovenske
literature. Odziv pri bralcih nas je prepričal, da smo na pravi in dobri poti.
Zdenka Žigon
(0 mladih problematičnih “zamejcih” v Italiji in... o (ne)problematičnih (?) “maserkah” v Sežani)
Nekaj polemičnih besed v premislek
1. Ker močno dvomim, da bi Slovenci onkraj meje brali Kraški obzornik, ki ga izdaja sežanska občina, pa čeprav je dosegljiv na www. sezana. si, potemtakem ne bodo nikoli zvedeli, da so videti iz sežanske mladinske perspektive - nota bene le nekaj kilometrov od bivše meje - kot družbeno zaprta skupina. Tako sta vsaj ugotovili sežanski dijakinji Sara Kravanja in Ana Slavec v 7. številki, ki je izšla novembra letos, saj sta v okviru predmetne sociologije pripravili - citiram - "zanimivo in predvsem realno zastavljeno raziskovalno nalogo s pomenljivim naslovom: "Zamejci v Italiji so družbeno zaprta skupina"! (Ne prezrite klicaja na koncu, ki kategorično trditev še podkrepi.) Nato beremo, kako sta svojo ciljno skupino, in sicer zamejske vrstnike, prikrito opazovali - kot pripadnike kakšnega afriškega plemena ali avstralske aborigene, ta pripomba je moja -, saj nista želeli, da bi bilo njihovo vedenje nepristno. Nepristno sta se lahko obnašali le sami. Morali pa sta se vesti naravnost strašljivo, a morda le sumljivo, prezvedavo, nenaravno, torej nadležno, da - spet navajam - "skozi celotno fazo opazovanja se nama ni nihče približal, bili so zelo sramežljivi, počutili so se ogrožene, saj so (kot sva izvedeli pozneje) mislili, da imava drugačne namene". (Kakšne, pa nista povedali.) Da bi prišli stvari do dna, sta se odločili, da bosta naredili z njimi še kratek intervju. Pogajanja zanj preko prijateljičinega sošolca so trajala nič manj kot mesec dni - sami, se zdi, nista umeli navezati niti čisto navadnih neposrednih, da ne rečem smrkavih stikov, nota bene... s tržaškimi vrstniki, ne s kakšnim eksotičnim tujcem ali nedostopnim odraslim. Že spet nista povedali, zakaj so se pogajanja razvlekla tako neverjetno dolgo. Ti dve punci bi kazalo drugič poslati po smrt, kot so se nekoč, v časih moje mladosti, šalili ljudje na račun nepoboljšljivih mečkačev, v pomenu, saj ne bi potem nikoli umrli, ker se zlepa ne bi pricincali do nje in jo povabili v goste. Opazovalki sta se morali obnašali tudi silno togo in čudaško, saj prej kot nastopali, sta se obirali, stali skrivaško in previdno-oprezujoče ob strani in v nedogled vlekli nitko približevanja in spoznanja in na koncu, ker je nista znali niti potegniti k sebi, sta se celo zatekli po pomoč k že omenjenemu... (anti ne zamejskemu?) posredniku, seveda moškega spola, ko da sta, ponovim, sami tako plašni, nerodni, štorasti ali zavrti, da ne znata niti šteti do pet, kaj še skaliti vodo v kozarcu, in šele po tem posegu je prišlo do želenega intervjuja, led se je odtajal oziro-
ma se je odprla "zamejska" zaprtost. Pa se je na stežaj, ali le priprla? Ta pomembni podatek manjka. Iz skopega poročila se izkaže, da je skupina opazovancev bila sestavljena iz štirih sedemnajstletnih fantov. Ta izključno moški izbor me neznansko preseneča, pa bi rada, da mi odgovorita na vprašanje: Zakaj sta vohljali samo za fanti, ne pa vzeli v precep tudi kakšno dekle, da bo njuna raziskava še bolj strokovna in realno zastavljena, saj je tudi na našem in njihovem koncu več žensk kot moških, zakaj sta ženski element tako popolnoma prezrli in zanemarili, nam bosta morali povedati sami.
Po možnosti argumentirano. Da ni opazovani kvartet onstran padle meje - kot vsi pubertetniki, ki znajo biti včasih tudi sramežljivi, ne samo predrzni in domišljavi - mislil, da gre pač za novi razpečevalki mamil, ki ne poznata dobro še terena, ali za čisto navadni... lovači, ali - odkar se tudi v tržaškem tisku reklamirajo prav iz Sežane, za nekam sumljive "maserke", oni pa, brez pravega cvenka v žepu, le s kakšno ubogceno žepnino, ki ne bi zadostovala niti za kapucinar ali deci mineralne vode, kaj še za sladoled ali kaj dražjega v bližnji kavarnici, so se zbali, da se bodo le osmešili, če ju ogovorijo ali se z njima zapletejo v pogovor, pa so se ju rajši izogibali.
Ker sta mladi raziskovalki v Občinskem obzorniku bojda odkrivali toplo vodo, pardon, dodobra osvetlili stanje... onstran nekdanje meje in se po večmesečni zasedbi in prežanju dokopali do neizpodbitnega prepričanja, ki sta ga celo udobno posplošili, da so "zamejci v Italiji družbeno zaprta skupina", s klicajem na koncu celo, naj mi dovolita, da jima postavim tudi jaz nekaj vprašanj... o sežanski družbeni odprtosti. Jaz se ne bom nič sprenevedala in niti ju skrivaj opazovala ter si v notes zapisovala vtise o njunem obnašanju. Neposredno se jima bom približala in predstavila s podpisom pod odmevom na njun zapis. Problem bom kar se da zožila in čisto nič posploševala. Torej začnimo s pometanjem pred lastnim pragom in šele nato, če bo potreba, se bomo družno odpravili z metlo k našim sosedom.
Draga Sara in Ana skupaj s sežanskimi sošolci, koliko poznanstev sploh imate onstran nekdanje
meje, še iz časov pred raziskavo prvih dveh? Konec koncev ste že na pragu polnoletnosti in bi jih morali imeti kar nekaj in že davno odkriti, da smo si z njimi blazno podobni. Če tega še ne veste, potem je skrajni čas, da se primerno informirate. Vaši... družbeno odprti starši in, domnevam, še bolj odprta šola, so vam sploh kdaj pomagali in pripomogli, da bi prišlo do resnično tvornih povezav, če si pa nista niti
upali sami - kako to? od kod taka boječnost ali okornost? - navezati z mladimi sorojaki obeh spolov, ki živijo onstran, tovariških in prijateljskih stikov in prisrčnih medsebojnih odnosov? In koliko sta jih trajno navezali ob tej raziskovalni priložnosti, draga Ana in Sara? Pa kako jih s sošolci mislite utrjevati in poglabljati? In se znebiti že klišejskih predsodkov na njihov in svoj račun? Na vsem lepem odkriti, da naša opevana in skoraj zgledna odprtost sodi med pravljice za lahko noč, ker ima navadno bolj malo opravka z nami. Zahtevajte od šole, na lep način seveda, da vas vsaj odslej primerno razsvetli in z znanjem napolni zevajoče luknje in vrzeli. Vsem vam pa še nekaj vprašanj: Ste obiskali kdaj kakšen njihov dom ali kako kulturno, šolsko, zabavno, športno prireditev? Ste šli na kakšen njihov koncert? Ste bili kdaj v njihovem gledališču? V Narodnem domu? V Kraški hiši? Ste šli vsaj na izlet na Vejno ali dolino Glinščice? Ste si kdaj kupili spominek v Tržaški knjigarni ali vsaj iz radovednosti pokukali vanjo? Ste obiskali kakšno njihovo knjižnico? Koliko njihovih knjig in pesniških zbirk ste doslej prebrali? Eno? Pol? Nobene? Poznate Novi glas? Mladiko? Kaj drugega? Ste vzeli kdaj v roke Primorski dnevnik -prodajajo ga tudi v Sežani -, da bi
se jim potem lažje približali in tudi razumeli, kaj jih pravzaprav tare? Kaj menite o... njihovem Klopu? Je duhovit? Dolgočasen? Komaj berljiv? Prvič slišite o njem? Bi jih tudi vi z mano vred radi vprašali, kako to, da vanj piše toliko mladenk (kar deset) in samo tri moška peresa? Kaj tako slabo plačajo, in morda celo nič, da se fantom ne ljubi za boglonej sukati peresa ali jim manjka smisel za humor in fantazija? ... Za
konec pa: Ali sploh vesta, vidve s sošolci, da pridevnik "zamejski", s katerim jih preradodarno pitata, večino zelo moti in bi kazalo, da se tega naziva otresejo tudi resni raziskovalki sežanskega kova, in še in še in še, a za začetek je čisto dovolj. Prosim vaju za izčrpen ali vsaj telegrafski odgovor in tudi za strokovno mnenje opravljene naloge vajinega mentorja ali mentorice. Pa brez zamere in, kot je že zgoraj rečeno, v premislek. Ker površno in prenaglo sklepanje ne koristi nikomur. Samo zavaja.
2. Zdaj pa še stavčič ali dva o sežanskih "maserkah", da bodo bralci gornjega zapisa razumeli, o kom je mimogrede tekla beseda.
Premore jih sicer tudi Nova Gorica, a kot je bilo rečeno že v gornjem zapisu, bomo naprej pometali pred svojim pragom in šele nato, če bo potreba, se bomo z metlami in smetišnicami skupinsko zapeljali v Novo Gorico, in spotoma si dodobra ogledali mesto vrtnic z okolico vred, če nam bo čas dopustil.
Ko ne bi bila bralka Primorskega dnevnika in ne bi na debelo prijateljevala z... bivšimi "zamejci" (pravim bivšimi, ker so jim nedavno pred nosom podrli mejo, za katero smo jih zlasti mi tustran radi tlačili), ne bi niti vedela, da jih imamo tu v na stežaj odprti kraški metropoli, - maserke namreč - in celo dveh kategorij -, ene s polnim naslovom in telefonsko številko, s seznamom poslovnih uslug in tretmajev, ki jih strankam nudijo. Druge - sprostitvene kategorije - pa so bolj skrivnostne poslovnice, zdi se, izrazite "vihonoske", precej snobovsko naravnane, saj -kot berem v njihovem poslovnem oglasu sprašujejo, očitno, da bi z njimi navezale stike in poslovale, le po "uglednih osebah", onih navadnih, beri neuglednih, kot je recimo večina domačinov, jim ni mar, nisem vsaj še zasledila njihovega poslovnega oglasa v Primorskih novicah ali v škrbin-skem Kraškem glasu, zdimo se jim verjetno preveč podeželsko brez vsake uglajenosti in finese, bog si ga vedi, zakaj jim nismo pogodu. Kazalo bi jih vprašati.
No, in prav prijatelj iz Trsta, ki je prišel neko soboto k nam na obisk, je vsaj eno uro robantil čez tržaški dnevnik in maserke, češ -kam smo prišli! - in se enako neizprosno jezil tudi name, samo zato, ker nisem nič vedela in nič videla, ker sploh ne berem nobene vrste oglasov v nobenem časopisu, z izjemo osmrtnic, da vidim, če smo že vsi mrtvi ali še živimo, skratka pod nos mi je pomolil nekaj oglasov tako karajoče, ko da bi jih Primorcu tedensko pošiljala jaz v objavo.
No, in? sem ga vprašala, ko je nehal razsajati. Namesto da se nad mano znašaš, ki nimam pr-
stov vmes, rajši piši uredništvu Primorskega dnevnika in jim povej brez dlake na jeziku, kar jim gre, ali jih vprašaj, če so nemara znoreli. Res je, da je huda kriza, pa še globalna, pravijo, in vsak oglaševalski cent je cent, ki ga ni treba posebej prosjačiti, a vseeno, madonca, prav za vsak groš res ni treba, da se prodamo in tako dalje. Pa saj si pismen, in še za stilista se imaš in mojstra besede, ne bom te jaz učila. Odkrito povedano, meni so se zdele tiste ugledne osebe na koncu oglasa na moč hecne. Kar na smeh mi je šlo. Ponudila sem mu telefonsko slušalko in ga prosila, naj natipka številko in... maserke vpraša, če lahko pride k njim na sprostitveno seanso njegova... stara mama, ne tista z brkinskih hribov, ki je oseba bolj tršate kmečke drže, pač pa ona od Svetega Ivana, zelo uglednega videza in vedenja. Pa ni hotel niti slišati, kaj šele telefonirati, pobral se je tako naglo in skoraj užaljeno, da še vrat ni utegnil zapreti za sabo.
Ti zamejci so zares boječi in zakompleksani, saj se za vsako figo počutijo ogrožene. Na koncu se bom še strinjala s sežanskima dijakinjama in raziskovalkama o globokih razlikah med nami in njimi. Kaj pa, če bi kar njiju prosila, ki sodita med družbeno odprte ljudi matične vrste, kot sem jaz, in imata za navrh že nekaj dragocenih raziskovalnih izkušenj, naj telefonirata v tisti sprostitveni salon iz poslovnega oglasa, ki je opremljen samo s telefonsko številko in sprejema izključno "ugledne osebe", in naj do pičice natančno poizvesta, kakšne rekvizite morajo pravzaprav imeti njihove potencialne stranke za sprejem. Tista zahtevana uglednost me na vso moč trapi in skrbi. Ker ljudje si včasih le domišljamo, da smo ugledne osebe in bogzna kaj, potem pa odkrijemo, da smo čisto (pod) povprečne sorte, skoraj prostaške nature iz precej grobega testa, nič v sorodu z uglednostjo. Saj, ko bi samo potrkali na tista skrivnostna vrata in izgovorili magično formulo Sezam, odpri se!, bi bila nevarnost, da nas vestalke tistega sprostitvenega hrama na mah spregledajo in kar zgrda izženejo spred njihovega praga. Kakšna blamaža!!!
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 23. decembra, ob 14. uri.
SOL V KAVI
Kako do svobode?
Bog je človeka ustvaril kot svobodno bitje, "le malo nižje od angelov", mi pa smo se zasužnjili in sedaj živimo nezadovoljno, iz dneva v dan, od rojstva do smrti, ne da bi vedeli, za kaj smo dejansko živeli, in ne da bi lahko rekli, da smo sploh kaj imeli od življenja. Skušajmo torej najprej razumeti, zakaj smo zasužnjeni, zakaj delamo dneve in noči kot črna živina, namesto da bi uživali v tem življenju.
Večinoma lahko rečemo, da smo le del velikega mehanizma proizvodnje. Industrijska revolucija nas je spremenila v dodatek k stroju, pač tisti element, ki omogoča, da stroji več proizvedejo. Ko je prevelika količina proizvedenih izdelkov in pridelane hrane privedla do prve velike krize industrijske revolucije, je mehanizem potreboval še en element. Nekoga, ki bi porabil vse, kar se je proizvedlo. In spet so človeški viri tisti element, ki bo vse to porabil. Gospodarstvo deluje, svet se vrti, mi pa garamo kot živina, prepričani, da smo zadovoljni, saj imamo naj novejši televizor, nosimo obleke dragih znamk, imamo uro, ki smo jo plačali dvajsetkrat več, kot velja. In za vse to se ženemo, ženemo kot hrček v kolesu. Problem pa je v tem, da lahko pojemo le določene količine mesa, žitaric in zelenjave, zato se je v industrializiranem svetu začela opuščati pridelava hrane, torej kmetijstvo, in še danes kmetje prejemajo denar, da ne bi pridelovali mleka, vina, mesa itd. Temu v Evropi pravimo skupna kmetijska politika. Industrijskih izdelkov pa lahko porabimo več, kot dejansko potrebujemo. V ta namen pa se je industrija razvila tako, da ustvarja želje in potrebe, ki jih sicer ne bi bilo. Brez potrošnikov tako zasnovano gospodarstvo ne more živeti. Današnja svetovna gospodarska kriza je kriza potrošnje. Ljudje ne kupujejo
Jolka Milič
več toliko kot prej in vsi so zgroženi. Do vsega tega pa je prišlo zato, ker smo gospodarstvo osnovali na eni izmed številnih možnih ekonomskih doktrin, ki pa temelji na gospodarski rasti in potrošnji. Današnja ekonomska kriza je kriza balona, ki smo ga vsako leto morali napihniti malo več, dokler ni počil. To je kriza avtomobila, ki je deloval samo, če smo ga gnali 300 na uro.
Kdo pa je rekel, da ne moremo živeti tudi 30 km na uro? Ali ni v tem kakovost življenja?
Primer gospodarstva, ki deluje tudi pri veliko manjših hitrostih, je permakulturno kmetovanje. Dokazano je, da je možno pridelovati sadje in zelenjavo brez oranja in prekopavanja zemlje, ker je škodljivo za rodovitnost prsti, brez gnojenja, brez pesticidov, herbicidov oz. tudi naravnih mešanic za zatiranje bolezni. Po vsem svetu ljudje to že uspešno počnejo; Masanobu Fukuoka, eden izmed začetnikov tega pristopa, je na Japonskem na ta način začel pridelovati riž že pred 40 leti. Njegovi hektarski donosi so bili enaki ali celo višji od tistih na tradicionalno obdelanih, preoranih, pognojenih in poškropljenih poljih. Njegovi pridelki so bili povsem biološki in so stali manj, ker ni imel stroškov za kmetijske stroje, gnojila, pesticide itd. In zakaj se to še do danes ni uveljavilo? Ker imamo gospodarstvo, ki je na steroidih oz. na ekstaziju, drvi s preveliko hitrostjo in, če se že za trenutek upočasni, smo v krizi. Zato ker moramo prodati traktorje, kemične izdelke in ostalo kramo, ki ni potrebna za pridelovanje hrane.
In vendar je možno manj zaslužiti, manj porabiti, manj delati in imeti več časa za to, da smo ljudje. Danes nam zaradi delovnih obveznosti namreč zmanjkuje časa prav za to, po čemer se razlikujemo od živali. Nimamo časa se srečevati s prijatelji, se pogovarjati, predvsem pa nimamo časa biti sami, pri miru, v tišini in... razmišljati.
Peter Szabo
Tihe, a najpomembnejše novoletne želje
Zdravja pa sreče
v
Se nekaj dni pa bo spet tu: Novo leto s Silvestrovim večerom in silvestrovanjem. Sicer se letos na bližajoče se praznovanje komajda spomnim in ves prednovoletni vrvež se mi zdi tako daleč, kot bi se nikoli ne dogajal. Dež, ki vztrajno namaka naš vsakdan, naše misli in naše sanje, je nekako zabrisal lesk prazničnih luči, otožnost dolgih zimskih večerov pa daje duška negotovosti, ki je v nas. Ravno včeraj sva se srečali s sosedo in si v mokrem objemu jugozahodnika izmenjali par besed. Seveda ne bodo šli za praznike na Pag, kot so načrtovali. Ona je ostala pred tednom brez službe, v podjetju je nenapovedano zmanjkalo naročil in prišlo je tisto pismo, katerega se je že dolgo bala. Težko je, če se znajdeš pri petdesetih na Zavodu za zaposlovanje. Težko, ker te nihče ne mara, ker se začenja moreče pisanje prošenj in čakanje na neodposlane odgovore. Saj tudi pri nas ni boljše, ji povem. Mož letos ne bo dobil trinajste plače, ker denarja zanjo enostavno ni. Upajmo, da bo ohranil vsaj službo, brez trinaj-
ste bo že nekako šlo. Soseda žalostno gleda pisane steklene krogle, s katerimi krasim tujo na vrtu, in ne ve, kaj bi rekla. V dežju so presahnile besede.
Tudi sama se letos praznikov ne veselim. Ja, Božiča že. Nekaj topline bom podarila najdražjim, obiski bodo napolnili premraženo dušo z besedami, segli si bomo v roke in v objemih iskali ljubezni in poguma. Novega leta pa ne maram, že od študentskih dni ne. Ne spominjam se, da bi se kdaj na Silvestrovo zabavala, najdaljša noč v letu je bila prej moreča dolžnost kot priložnost za veselje in sprostitev. Dolga noč brez prave vsebine, polna preglasne glasbe in nepristnih nasmehov največkrat išče besed v alkoholu, bogati krožniki pa skušajo napolniti praznino samote, ki v tej noči tako rada hlasta za našimi sanjami.
Pravzaprav me je bilo Novega leta od nekdaj strah: prehrupno in preveč vsiljivo je prihajalo praznovanje v svet mojega vsakdana. Preveč bežni in površni so bili polnočni stiski roke. Na Silvestrovo si najbolj zaželim prijateljstva, tiste-
ga pravega prijateljstva, ki prihaja brez lesketajoče se obleke in prinaša topel, varen objem. Pri novoletnih zabavah me najbolj motita hrup in lesk, ki skušata zapolniti praznino besed. V tej oglušujoči praznini pokajo petarde in ognjemeti padajo v brezno samote. Ko pokanje utihne, ostanejo samo moreč odmev tišine, neizrečene besede in pozabljene sanje.
Tako tudi letošnja silvestrska noč prihaja brez načrtov in brez obljub, zavita v željo, da bi bilo hrupa čim prej konec in bi nas tihi januarski dnevi počasi popeljali v težko pričakovano pomlad. Poleg tega je tu še nekaj novega, nekaj, kar nam je bilo prej neznano. Občutek, da o letu, ki prihaja, vemo že veliko, morda celo preveč, in mu namesto z radovednostjo in pričakovanjem stopamo naproti s strahom in negotovostjo. Morda so tega krivi televizija ali dnevniki, ki nam že mesece govorijo o krizi, kakršne svet še ni videl. Ampak pisane besede bi ostale samo abstraktna grožnja, če bi ne prihajalo tudi med nas. Počasi, ampak nepričakovano. Tisto, o čemer smo mislili, da se nam v tem pisanem svetu blaginje in bogastva ne more zgoditi. Tisto, o čemer smo mi, ki smo odraščali v obdobju industrijskega razvoja in potrošništva, slišali samo pripovedovati. Tisto nedorečeno, ki se skriva v bese-
dah, kot so revščina, brezposelnost, negotovost.
Še pred enim letom, ja, točno, pred enim letom, ko smo nasmejani gledali v nebo, kjer so se kot rože odpirali pisani ognjemeti, smo bili prepričani, da se nič ne more spremeniti. Služba nam je zagotovljena, plača bo iz leta v leto višja, na starost nas čaka pokojnina, dodatni prihranki pa se vsak dan plemenitijo z našimi investicijami. In nam je dana možnost, da lepo živimo, da se oblačimo, kot nam narekuje moda, da odhajamo na počitnice in na izlete, da si kupujemo najrazličnejše drobnarije, da trošimo in uživamo v nakupovalnih središčih.
Lansko silvestrovanje mi je ostalo globoko v spominu, ker je opolnoči zavladal molk. Kot bi ne videli urinih kazalcev in bi ne slišali pokanja. Kot bi pravzaprav ne vedeli, kaj naj ukrenemo. Spomnim se, da je tedaj stopil k meni prijazen sovaščan, premagal negotovost in me stisnil v objem: "Zdravja, ti želim, to je najvažnejše, pa tudi to, da bi vse ostalo, tako kot je. Saj
nam nič manjka, saj imamo vse, kar si želimo, saj nam je lepo. Ali ne? Važno je, da ostane tako, da nam nikoli ne bo slabše"!!!!
Ne vem, zakaj me je fant presenetil s takim voščilom, nisem mu odgovorila, samo roko sem mu stisnila in izmenjala poljube. Ljudje nismo navajeni, da bi se zadovolji-
li s tem, kar imamo, v naši naravi je, da si želimo več, veliko več, celo preveč. In nikoli ne pomislimo, da bi lahko bilo slabše, da je okoli nas veliko ljudi, ki niso tako srečni, kot smo sami, in živijo v bedi in trpljenju. Še dolgo sem razmišljala o voščilu, in čeprav sem čutila prijateljstvo in ljubezen v tistih besedah, nisem razumela njihovega pomena. Pa sem v svoji
prevzetnosti mislila, da mora biti boljše, zakaj pa bi moralo ostati vse tako, kot je. Življenje je vsekakor lahko boljše!!!!
Leto je mimo in večkrat se spominjam prijateljevih želja. Neverjetno je, koliko stvari se je spremenilo v teh borih dvanajstih mesecih. Z možem ne veva, kako bo januarja s službo in denarjem, prihodnosti nas je strah, praznični december pa tiho odteka v dežju, brez veselja in brez pokajočih petard. Morda mi bo letos toplo pri srcu, če mi bo kdo zaželel, naj bom zdrava in naj vse ostane tako, kot je. Naj ne izgubim še teh drobnih, dragocenih stvari, kot so majhen, topel dom, služba, prijatelji, zdravje in ljubezen. Pa tale skromni, ampak lepi vsakdan, ki še ne pozna bede in revščine, naj ostane tak, kot je, in naj prinaša še naprej tiho skrivnost drobcene sreče, ljubezni in miru v moje življenje.
Suzi Peitot
KULTURNI DOM V GORICI
| Tradicionalna prireditev Naš športnik
Tanja Romano, Loris Mania' in Krasove namizno-teniške igralke
Na študijskem bivanju v Rimu (4)
Vtisi iz večnega mesta, v katerem se prepleta pisanost kultur
Med svojim pohajkovanjem sem zašla na ulico Sprave (Via della Conciliazione), ki pelje tja do Sv. Petra. V svoj objem me je sprejelo Berninijevo stebrišče z vsemi možnimi svetniki, Michelangelovo kupolo in belo fasado cerkve. Noter seveda nisem stopila, razloga ne bom vsakič ponavljala (mogoče pa: neskončna vrsta). Ulica Sprave me je vodila nazaj proti reki. Cesta se ne imenuje tako zaradi sprave vsega človeštva ali česa podobnega, ampak zaradi pobotanja med Vatikanom in Italijo leta 1929, ko sta si državi odpustili stare zamere. Zgradili so jo leta 1935.
Zavila sem do velike okrogle palače, ki je nastala kot Hadrijanova grobnica, se spremenila v zapore in na koncu postala Angelski grad (Castel Sant' Angelo). Mogočni grad je skrivnostno privlačen. Bil
je grobnica rimskih cesarjev, Hadrijana, Marka Avrela in drugih, v 16. stoletju je bil tam zaprt kipar Benvenuto Cellini, leta 1527 se je vanj zatekel papež Klemen VIL Passetto, ki povezuje grad z Vatikanom, mu je omogočil, da si je rešil življenje. Med tem so neustrašni švicarski vojaki branili Vatikan pred obleganjem Landsknechtov protestantskega kralja Karla V. Od takrat varuje papeža švicarska garda.
Od tam me je nekega dne pot vodila proti severu. Sprehajala sem se ob Tiberi do sodobne (ene ZELO redkih v Rimu), bele in steklene arhitekture, ki varuje antični Oltar miru cesarja Avgusta. Ara pačiš Augustae. Leta 9. pr. Kr. so ga postavili v čast rimske boginje miru. Leta 2006 so Rimljani odkrili novo “skrinjo", ki obdaja spomenik in je zamenjala stari paviljon iz konca tridesetih let. Načrt je izde-
lal znani ameriški arhitekt Richard Meier v svojem, izrazito prepoznavnem slogu. Polemike so se začele že takoj po njegovi zmagi na natečaju. Nič kaj prikladne spomeniku, ki poveličuje mir. Sloviti kritik Vittorio Sgarbi je arhitekturo označil za teksaško bencinsko postajo. Jaz se z njim ne strinjam.
Muzej Avgustove Arae Pacis ni namenjen samo ohranjanju in zavarovanju slovitega oltarja. Arhitekt je poskrbel za dodatne prostore, kjer gostujejo začasne razstave. Sploh ni potrebno, da so kakor
kot znano potrdila večletni svetovni primat v umetnostnem kotalkanju. Med posameznicami sta ji v izboru naših športnih novinarjev sledili Mladinina rolkarica Mateja Bogateč in mlada Gajina tenisačica Paola Cigui. Kljub temu da ni bil vpoklican na olimpijske igre, je bil Števerjanec Loris Mania' (nekdanji tekmovalec 01ym-pie in Vala) stalen in uspešen član državne odbojkarske reprezentance. Med moškimi je bil na Našem športniku drugi nogometaš Alen Carli iz Slivnega, tretje mesto pa je zasedel gorski tekač in turni smučar Tadej Pivk iz Žabnic. Koprčanka Špela Ponomarenko je bila v kanuju na razdalji 500 metrov šesta na olimpijskih igrah na Kitajskem. Za njo sta se uvrstili jadralki Vesna Dekleva Paoli in Klara Maučec ter teniška igralka Andreja Klepač. Izolan Vasilij Žbogar pa je bil prava zvezda letošnjega izbora, saj se lahko ponaša z olimpijskim srebrom iz Pekinga v kategoriji laser. Drugo oziroma tretje mesto sta med moškimi na Primorskem osvojila jadralec Gašper Vinčec in namiznoteniški igralec Bojan Tokič. Za koprskimi rokometaši pa sta se na zmagovalni oder na ekipni lestvici povzpela še ženska odbojkarska ekipa Hit
koli povezane s spomenikom. Med svojim površnim odkrivanjem Rima sem morala tudi do najslavnejšega mestnega vodometa. Bil je deževen dan, zato sem mislila, da bo tam malo ljudi. Seveda. Fontana di Trevi je kot magnet ob vseh vremenskih razmerah. Videla sem jo od daleč, izpod/iznad pisanih dežnikov in dežnih plaščev. Kovanec bom vr-
Gorica in nogometna ekipa Luka Koper.
ZSSDI je tudi letos ob tej slavnostni priložnosti podelilo svoja posebna priznanja. Kot zaslužni športni delavci so bili v Gorici nagrajeni Petra Križmančič, duša gropajskega društva športnih navijačic Cheerdance Millenium, Mario Černič, steber sovodenj ske-ga odbojkarskega društva Soča, in Rado Šuber, častni predsednik smučarskega kluba Brdina, ki je letos proslavljal dvajsetletnico. Priznanje za izjemno bogato športno kariero sta prejela aktivna odbojkarica Daniela Ciocchi (Sloga) in košarkar Dean Oberdan (Jadran), posebno plaketo pa stolet-
gla kdaj drugič. Nadaljevala sem do Pantheona in si ogledala, kako skozi luknjo v stropu pada dež. Zračni tokovi znotraj kupole razpršijo dežne kapljice in ustvarjajo občutek lebdenja, pare. Stendhal je tempelj vseh bogov označil za najlepši rimski antični ostanek, saj se nam je ohranil skoraj nedotaknjen. Najverjetneje zato, ker ga je leta 608 papež Bonifacij IV. spre-
na bančna zavoda Zadružna kraška banka in Zadružna banka Doberdob Sovodnje, ki sta že vrsto let zelo pozorni na potrebe zamejskega športa.
Na jubilejnem 25. Našem športniku so uvodni govor imeli go-riški župan Ettore Romoli, predsednik Šlovenske olimpijske akademije, olimpijski zmagovalec Miro Cerar in predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Jure Kufersin. Prireditev je popestril nastop glasbene skupine Blek Panters, pevke Lare Puntar z Dariom Vivianijem ter Lavinie Škerlavaj v trebušnem plesu.
HC
menil v krščansko cerkev. Prvo verzijo templja, ki ga je uničil požar, je postavil Agripa (27 - 25 pr. Kr.). Danes si ogledujemo stavbo iz okoli leta 128, iz časa cesarja Hadrijana. Napis na frizu se nanaša na Agripovo zgradbo, s starejšo datacijo, ki je vse do 19. stoletja veljala za tisto pravo. Hadrijan se je malo pošalil s prihodnjimi rodovi. Danes v njem počivajo umetniki in italijanski kralji.
Prišla sem tudi do trga Navona, ponosa rimskega baroka, kjer me je zgrabila lakota in sem podrobnejši ogled Berninijevega vodometa štirih rek (s poosebitvami Donave, Gangesa, Nila, Ria de la Plata) ter Borrominijeve cerkve sv. Neže prestavila na boljše čase. Brez velikih občutkov krivde. Spomnila sem le na legendarno rivalstvo dveh umetnikov. Bernini naj bi Nilu zakril oči, da ne bi gledal pročelja cerkve, Rio de la Plata naj bi se z iztegnjeno roko branil pred njenim porušenjem. Zgodbica ni resnična, ker je fontana nastala, preden so zgradili cerkev. Nil ima zavezane oči, ker takrat še niso odkrili njegovega izvira.
Katarina Brešan
HOKEJ IN LINE
Moška Al liga: Polet Kwins - Vicenza 1:5 NOGOMET
Promocijska liga: Kras - Sangiorgina 2:1, Ponziana - Vesna 0:0, Juventina - Centrosedia 0:2
1. amaterska liga: Sovodnje - San Canzian 2:1, Primorec - Villesse 0:1
2. amaterska liga: Begliano - Zarja/Gaja 1:1, Opicina - Breg 3:3, Primorje - Porpelto 4:4
3. amaterska liga: Strassoldo - Mladost 1:3 KOŠARKA
Moška C liga: Bor - Pordenone 76:70, Udine -Jadran 85:81
Moška D liga: Breg - Intermuggia 93:83, Monfalcone - Dom 76:57, Kontovel - Romans 75:78
Ženska B liga: Polet - Orna 45:60 ODBOJKA
Ženska C liga: Sloga - Udine 1:3 Moška C liga: Ferro Alluminio - Sloga Tabor 0:3, Cus - Soča 0:3, 0lympia - Buia 0:3, Basiliano - Val 3:0
Ženska D liga: Bor/Breg - Cividale 3:2 Moška D liga: Club Altura - Sloga 1:3 BALINANJE
C liga: Villaraspa - Gaja 10:6
Vgoriškem Kulturnem domu je bila dne 18. decembra tradicionalna prireditev Naš športnik, na kateri so podelili priznanja najzaslužnejšim slovenskim primorskim športnicam, športnikom in ekipam z obeh strani meje za leto 2008. Dogodek, ki je potekal že petindvajsetič v obliki radijske in televizijske oddaje, so priredile medijske hiše iz zamejstva in slovenske Primorske, in sicer slovenski televizijski sporedi deželnega sedeža RAI, Radio Trst A, Radio in Televizija Koper - Capodistria, Primorske novice, Primorski dnevnik, Slosport, Novi Matajur
ter Združenje slovenskih športnih društev v Italiji.
Vrhunec razgibanega sporeda je bilo nedvomno imenovanje športnikov leta. Med našimi za-
mejci sta bila kot najboljša posameznika potrjena kotalkarica Tanja Romano (sedmič zapored)
in odbojkar Loris Mania' (drugič po vrsti). Najboljša ekipa je bila ženska vrsta Krasa, ki je napredovala iz namiznoteniške A2 v Al ligo, najboljša mladinska postava pa moštvo Ja-dranovih devetnajstletnikov, ki se je uvrstilo v košarkarsko meddeželno fazo. Pri Primorcih so bili najboljši kajakašica Špela Ponomarenko (tretjič zapored) in jadralec Vasilij Žbogar ter rokometaši ekipe Cimos Koper, pokalni prvaki, državni podprvaki in udeleženci evropske Lige prvakov. Tržačanka Tanja Romano, članica Poleta, je letos v težkih razmerah
9
Z močjo in izkušnjami stoletnega
delovanja želimo vsem srečno novo leto 2009
Banki tržaškega in goriškega teritorija
ZKB«
1908
credito cooperativo del carso zadružna kraška banka
CREDITO.COOPERATIVO
ZADRUŽNA BANKA
Doberdob in Sovodnje