" #
!+

#

Dantejeva razprava De vulgari eloquentia
— naslov bi v slovenšèino lahko prevedli O
izraznosti ljudskega jezika, a glede na to, da
ga Italijani sami ne prevajajo, bi ga pravza-
prav lahko prevzeli kar v latinskem izvirni-
ku — je bila najbr` napisana med leti 1304-
1307, se pravi soèasno z razpravo Convivio
(Gostija)1 in tik pred Bo`ansko komedijo2. Dejs-
tvo, da se je Alighieri ravno tedaj lotil pisa-
nja obse`ne umetnine, naj bi bilo tudi glavni
vzrok, da sta ostala Convivio in De vulgari elo-
quentia nedokonèana.
Vprašanje jezika (la questione della lingua)
je eno znaèilnejših poglavij italijanske ling-
vistike, tisto, ki se je v teku stoletij stalno raz-
vijalo in bilo aktualno vse do srede dvajse-
tega stoletja, ko ga je “rešil” nenadejani ak-
ter — televizija. Postavil pa ga je (vprašanje na-
mreè) ravno Dante z obema razpravama, ki
smo ju omenili zgoraj. La questione della lin-
gua zaobjema sklop vprašanj okrog t.i. ljud-
skega jezika (il volgare). To je bil jezik vsak-
danje komunikacije v srednjeveški Italiji, je-
zik, ki se je razvil iz latinšèine in so ga sicer
uporabljali najprej ni`ji sloji prebivalstva (il
volgo), kmalu pa tudi trgovci, uradniki, in-
telektualci in plemièi. Latinšèina je bila na-
zadnje le še uradni jezik upravnih aktov, Cerk-
ve in akademskih krogov — pa še v teh oko-
ljih je raba upadala3. Dante, filozof in knji-
`evnik, mogoèe celo najveèji pesnik vseh èa-
sov, si je v tem bistvenem trenutku razvoja
italijanskega jezika zastavil kljuèno vpraša-
nje: kateri od obeh jezikov — `ivi volgare ali
okostenela latinšèina — naj bo jezik literarne
produkcije? Odgovor bi bil danes skorajda
samoumeven, a za tiste èase, za lingvistiko,
filozofijo, estetiko, celo teologijo srednjega
veka je bilo vprašanje izrednega teoretskega
pomena, saj ni zadevalo le statusa jezika, am-
pak — vsaj implicitno — ves kompleksen sistem
vede, ki ji pravimo filozofija jezika. V poj-
mu jezika so (bile) zaobjete estetika, onto-
logija, etika, ki pronicajo v svet dojemljivega
tudi skozi jezikovne pojave4.
?

$$
&!
#
>

Prva knjiga razprave De vulgari eloquen-
tia je v celoti posveèena temu, kar bi z do-
loèeno širino lahko imenovali definicija vol-
gara5. Alighieri je skušal bralcem najprej po-
jasniti, od kod ta jezik izhaja, kakšen je njegov
status, zakaj je vreden, da postane knji`ni jezik
italijanskih de`el.
Dante je bil, kot smo `e rekli, velik pe-
snik in vsaj razgledan, èe `e ne izviren filo-
zof6. Bil pa je, tudi to je treba priznati, pov-
preèen filolog — vsaj tak se bo zdel današ-
njemu poznavalcu osnovnih pojmov teorije
indoevropskih jezikov. V De vulgari eloquen-
tia je prikazana razvojna pot jezikov od Ada-
ma do volgara — po Dantejevi teoriji: edini
in prvotni èloveški jezik je bila hebrejšèina,
ki je ostala od Adamovih èasov pa vse do do-
godkov ob Babilonskem stolpu7 nespreme-
njena; takrat je prišlo po bo`ji kazni do “eks-
plozije jezikov”, do jezikovne diferenciacije;
	'8. 
!
$

&'

)#
)&)
&
	



"
!+

#

ena od tako nastalih jezikovnih skupin je os-
vojila Evropo. To jezikovno skupino deli
Dante na tri podskupine8, germansko-slo-
vansko, grško in romansko, iz katere naj bi
spet izvirali trije jeziki, in sicer langue d’oil,
langue d’oc in t.i. lingua del sì, ki bi jo lahko
enaèili s tistim jezikom, ki mu danes pra-
vimo italijanšèina9.
Ob tem moramo podèrtati predvsem dvo-
je. Najprej to, da je Dante `e v Bo`anski ko-
mediji nekoliko spremenil svoje poglede na
razvoj jezikov: zapisal je namreè, da se je jezik,
ki ga je govoril Adam, notranje razvil in spre-
menil `e pred Babilonskim stolpom. Opu-
stil je torej teorijo atemporalne hebrejšèine10,
jezika, ki naj bi po bo`ji milosti edini ohranil
prvotno podobo in kljuboval zgodovinske-
mu razvoju. S tem je Dante opravil pomem-
ben premik v zgodovini filozofije jezika: bil
je najbr` prvi avtor kršèanske dobe, ki je jezik
— ne samo ta ali oni empirièno vzeti jezik ali
jezikovni pojav, ampak jezik kot pojem — po-
stavil v celoti v domet spremenljivega, zgo-
dovinsko pogojenega, nastajajoèega.
Drugiè: po Dantejevem mnenju jeziki,
ki jim danes pravimo romanski, ne izhajajo
iz latinšèine. Latinšèina se mu ka`e kot “se-
stra”, ne pa kot “mati” srednjeveških roman-
skih jezikov; bila naj bi le umetna in izumet-
nièena tvorba, ki je nastala za potrebe “urad-
ne” komunikacije11. Danes se nam zdi taka
interpretacija povsem brez osnove; a za pra-
vilno vrednotenje moramo poznati Dantejev
èas. Srednjeveška latinšèina ni bila klasiè-
na latinšèina (denimo Ciceronova) in njen
status ni bil tak kot v zlati dobi Rimskega
cesarstva. Tudi grški vpliv na latinšèino, po-
govorna latinšèina starega Rima, razvojne
faze, ki so privedle do nastanka raznih ro-
manskih jezikov, so bili v srednjem veku
(skoraj) neznani pojmi, ki jih je, soèasno s
ponovnim odkrivanjem stare gršèine in kla-
siène latinšèine, postavila v ospredje šele fi-
lologija humanizma in renesanse.
6
&
Izvor volgara je bil samo ena od jezikoslov-
nih tem, ki so zaposlovale Danteja. Èeprav
se zdi danes apologija ljudskega jezika osred-
nja tema Dantejeve esejistike, je mogoèe zno-
traj nje odkriti še marsikateri drug vidik sred-
njeveške filozofije jezika.
Eno od takih vprašanj je na primer tisto
o “izvoru” in “naravi” jezikovne norme. V ko-
likšni meri je jezik normiran? Kdo postavlja
jezikovne norme? Po kakšnem kriteriju? Ko-
likšno vlogo ohranja, znotraj normiranega je-
zika, kreativnost posameznega govorca? Sred-
nji vek je iz antike podedoval — v grobem —
dve osnovni teoriji o jezikovni normi, Pla-
tonovo (o “naravni” pravilnosti imen) in Ari-
stotelovo (o konvencionalnosti norme) — obe
je nato še nadalje interpretiral in v marsièem
dodelal. Dante je, kot sicer pogosto v svojih
spisih, izhajal predvsem iz Aristotela; tako na
primer v De vulgari eloquentia piše, da je (je-
zikovna) norma “volja, ki izhaja iz skupno-
sti in stremi po standardizaciji doloèene ob-
like”. Po tej teoriji se torej jezikovne oblike
nekaj èasa spontano razvijajo v ljudskem je-
ziku (za katerega avtor tudi pravi, da je to tisti
jezik, ki se ga otroci “brez pravil” nauèijo od
varušk), nakar se po volji skupnosti ustalijo
(fiksirajo) in postanejo standardne, slovnièno
“pravilne”. A ravno tu se pojavi še druga teo-
rija, ki je vsaj na videz v kontrapoziciji s prvo:
pojavijo se t.i. grammatice12 positores, tisti, ki
postavljajo slovnièna pravila, se pravi slov-
nièarji, posamezniki, imenovalni subjekti dru-
ge impozicije13.
Po branju Dantejevih razprav o jeziku lah-
ko sklepamo, da je `elel florentinski pesnik
ohraniti neko ravnovesje med konvencijo in
impozicijo ter med normativnostjo in krea-
tivnostjo. Slednja se mu ka`e kot izvorna ob-
lika jezika in je porok za njegovo `ivost, nor-
mativnost pa je pokazatelj “dru`benosti” ali
bolje: dru`bene uporabnosti jezika. Srednje-
" #
veška latinšèina — meni Dante — ni ne `iv ne
dru`beno uporaben jezik, saj ni nastal in se
razvil med ljudstvom, ampak kot umetni, pr-
venstveno in docela normirani jezik; postavili
so ga gramatice positores in kot atemporalni
stvor, izvzet in konteksta kronološkega raz-
voja, ne more slu`iti za izra`anje vsega, kar
je vezano na temporalnost. Zato ostaja latinš-
èina jezik Cerkve in teologije, a `e filozofi-
je ne veè, saj je filozofija vendarle èloveška
veda, èeprav “v slu`bi” teologije14.
Tu nekje, med normativnostjo in kreativ-
nostjo, najde svoj prostor še eloquentia, “umet-
nost (lepega) izra`anja”. Eloquentia je bila v sed-
njem veku normativna disciplina, šolski pred-
met bi rekli danes, del izobrazbe vsakega inte-
lektualca. Povzemala je naèela treh ved — gra-
matike, retorike in dialektike, t.i. triviuma. Va-
njo so se stekala slovnièna pravila in estetska na-
èela, ki pa niso bila le dve loèeni poglavji iste
discipline, paè pa enota neke jezikovne kulture.
!



Dante pravzaprav ni bil semiotik v sodob-
nem pomenu, saj nikjer ni izdelal kake lastne
teorije znaka in procesov oznaèevanja. Za zgo-
dovino semiotike je zanimiv le zato, ker je s
pridom povzel Avguštinove (354-430) teorije
jezika in znaka15.
Ko Dante piše o razumski (racionalni) in
èutni naravi znaka, se po vsej verjetnosti opira
na Avguštinovo teorijo: vsak znak ima racio-
nalno substanco, zaradi katere ga je mogo-
èe priklicati iz spomina in definirati — a ta sub-
stanca ni tisto, kar “se sliši navzven”. Zunanja
beseda16 je znak notranje besede in bolje je,
da kot “verbum” oznaèimo slednjo, ne prve17.
O tem, da je znak razumske, intelektualne,
v tem smislu torej racionalne narave, je pi-
sal tudi Peter Abelard (1079-1142): v razpravi
Logica ingredientibus je trdil, da je znak in-
tencionalen in konvencionalen, relacija med
znakom in pomenom pa in intellectu, se pravi
neodvisno od stvari (in re). Nadalje, po Abe-
lardu nastane pomen tedaj, ko (vsak) znak
pridobi svoj intellecus.
Danes lahko odkrivamo še kako (na-
kljuèno?) podobnost med Alighierijem in “pr-
vim pragmatikom”, Rogerjem Baconom
(1214-1292). Èe je za znak nujno, da “prehaja”
od enega govorca do drugega, potem lahko
sklepamo, da je znak (tudi, ne pa izkljuèno)
sredstvo komuniciranja, ki vzpostavlja odnose
med govorci. Bacon je v delu De signis iz leta
1267 baje prviè eksplicitno izpostavil pomen
odnosa med znakom in njegovimi “uporab-
niki”, ne le med znakom in stvarjo, ki jo le-
ta oznaèuje.
K temu (komparativnemu) paragrafu še
zadnja pripomba. Ko govorimo o jeziku kot
znaku — in ko govorimo o znaku nasploh — se-
veda ne mislimo na ta ali oni jezik, ampak na
zakonitosti relacij med znakom in pomenom
(modi significandi), ki so univerzalne. Ta del
Dantejeve teorije povezuje florentinskega pe-
snika s t.i. modisti, avtorji spekulativnih gra-
matik, ki so do`ivljale obdobje najveèjega raz-
cveta ravno med 13. in 14. stoletjem18.
8
&+
Ob vprašanju jezika (questione della lingua),
ki ga je Dante Alighieri prvi teoretsko izpo-
stavil, nikakor ne moremo mimo njegove po-
litiène anga`iranosti. Drznili bi si celo reèi, da
je njegova zamisel o “italijanskem” ljudskem
jeziku, ki bi kot enotni knji`ni jezik vsega Ape-
ninskega polotoka nadomestil srednjeveško la-
tinšèino, prej politièna kot jezikoslovna.
Dantejeva politièna vizija19 je vsaj delno
skladna z njegovimi jezikovnimi naèeli, pred-
vsem tam, kjer govori o enotnem knji`nem
jeziku italijanskih de`el. Namig na politièno
enotnost tedaj moèno sprtih italijanskih
mest, sklicevanje na germanski model, ob-
èudovanje, ki ga je Dante gojil za Frideri-
ka II in njegovega sina Manfredija, so vse
prej kot prikriti. Tudi pridevnika aulico in
curiale, s katerima oznaèuje ljudski jezik, sta
!+

#

	



"

odraz te politiène vizije. Ljudski jezik naj bo
jezik aule, dvora, se pravi tistega kraja, kjer
se stikajo viški politiène oblasti, intelektual-
ne moèi, ustvarjalne umetnosti, skratka, kjer
domujejo plemièi po krvi in po duhu. Ljud-
ski jezik naj bo tudi jezik kurij, zborov, pe-
rifernih organov enotne dr`avne oblasti — od
tod prevod zborni jezik.
Dantejeva teorija jezika je torej, poleg fi-
lozofskih, teoloških in empriènojezikoslovnih
valenc, tudi teorija dr`ave in naroda, ki se
(tudi) z jezikom konstituira kot nacija.
-$

&
	

		
!

Dantejevi sodobniki niso poznali njegovih
jezikoslovnih razprav. Boccaccio naj bi bil sicer
slišal zanju, prebral pa ju ni nikoli. Zato je tudi
vprašanje jezika, vsaj kar se teoretske obrav-
nave tièe, za skoraj dve stoletji zamrlo.
Šele v èasu humanizma se zaèno intelek-
tualci spet zanimati za vprašanja razvoja je-
zika in jezikov. Biondo Flavio je v polemiki
z Leonardom Brunijem zagovarjal teorijo o
latinskem izvoru romanskih jezikov, ki so
nastali — tako Flavio — po vdoru barbarskih
narodov. Razvojna teorija je bila za jeziko-
slovce tedanje dobe posebej zanimiva. Ba-
bilonski stolp so primerjali s padcem Rima
in poslediènim nastajanjem novih jezikov.
Filologi so dognali, da je srednjeveška latinš-
èina le poslednja faza razvoja klasiène, Ci-
ceronove latinšèine; ta je postala nov mo-
del “visokega” jezika, hkrati pa se je v tej vlo-
gi vse bolj uveljavljal tudi volgare, ki so ga
mladi razumniki goreèe branili. Leon Bat-
tista Alberti je takrat napisal prvo slovnico
italijanskega jezika, ki jo danes poznamo z
naslovom Grammatichetta vaticana20.
Po neki anekdoti naj bi Dantejevo razpra-
vo De vulgari eloquentia prvi predstavil flo-
rentinskim intelektualcem Gian Giorgio Tris-
sino, in sicer leta 1514, se pravi dve stoletji po
njenem nastanku. Trissino je delo baje pre-
vedel, da bi ga “oèistil” napak srednjeveške
latinšèine, ki bi mnoge renesanène razume-
nike utegnile odvrniti o pravilnega vredno-
tenja njegove vsebine.
Debata o vprašanju jezika se je medtem
razplamtela. Dantejevim tezam o “italijan-
skosti” ljudskega jezika (se pravi teoriji, po
kateri naj bi bil ljudski knji`ni jezik skupen
vsem Italijanom) so renesenèni puristi posta-
vili tezo o “florentinskosti” jezika — knji`ne
oblike naj bi torej izhajale neposredno iz flo-
rentinskega govora.
Debata, ki se je zaèela ravno z Danteje-
vima deloma Convivio in De vulgari eloquen-
tia, je trajala skoraj sedemsto let.
=

Dantejevo delo ponuja sodobnemu jeziko-
slovcu veliko iztoènic za raziskovanje srednje-
veške filozofije jezika in ved, ki so z njo pove-
zane. Prav vztrajno se vsiljujejo primerjave z
modernimi in sodobnimi pisci in teorijami da-
našnjega jezikoslovja. Te (pimerjave namreè)
so seveda le poskusi aktualizacije Dantejeve mi-
sli in bolj ali manj akademsko zanimiva ugi-
banja. Vendar pa nam dokazujejo, tako kot sicer
branje klasikov, da so teme, ki danes veljajo za
hit, top in must, spodbudile zanimanje mislecev
`e pred “dose`ki” sodobnega jezikoslovja.
Bibliografija:
Alighieri, D. “Gostija (Convivio)” ¡odlomek¿.
Prev. Grgiè, M. (2002). V: Tretji dan XXXI/
2002 (3), str. 52-54;
Alighieri, D. Bo`anska komedija. Prev. Capuder, A.
(1994). Ljubljana: Mihelaè;
Alighieri, Dante (1996) De vulgari eloquentia.
Edizione critica con traduzione e note a cura di
Bruno Panvini. Torino: SEI;
Bednarik, J. (1998) “Avrelij Avguštin o stvareh in
znakih”. V: Phainomena VII/23-24, str. 17-25;
Belardi, Walter (1975) Il linguaggio nella filozofia di
Aristotele. Roma: Kappa;
Bursill-Hall, Geoffrey (1971) Speculative Grammar
of the Middleages. The Hague-Paris: Mouton;
Corti, Maria (1981) Dante ad un nuovo crocevia.
Firenze;
!+

#

" #
Draginetti, Roger (1961) “La conception du
language poétique dans le ‘De vulgari
eloquentia” de Dante’, v: Romanica Gandensia,
IX, str.: 9-77;
Fridl, I. J. (2001) Jezik v filozofiji starih Grkov. Pot
do stoiškega pojma lekton. Maribor: Obzorja;
Gensini, S. (1993) Volgar favella. Percorsi del
pensiero linguistico italiano da Robortello a
Manzoni. Firenze: La nuova Italia;
Grgiè, M. (2002) “Dantejeva Gostija (Convivio).
Spremna beseda — s filozofsko poanto”. V: Tretji
dan, XXXI/2002 (3), 55-59;
Jerman, F. — Ule, A. — @i`ek, S. (1976) Jezik kot
filozofski problem. Ljubljana: RSS;
Marazzini, Claudio (1999) Da Dante alla lingua
selvaggia: sette secoli di dibattiti sull’italiano.
Roma: Carocci;
Marigo, A. (1938) “Introduzione”. V Alighieri,
Dante (1938) De Vulgari Eloquentia. Firenze;
Mengaldo, Pier Vincenzo (1978) Linguistica e
retorica di Dante. Pisa;
Migliorini, Bruno (1983) Storia della lingua
italiana. Firenze: Sansoni;
Nardi, Bruno (1942) Dante e la cultura medievale.
Bari;
Pagani, Ileana (1981) La teoria linguistica di Dante.
Napoli: Liguori;
Pagiaro, Antonino (1956) “I primissima signa nella
dottrina linguistica di Dante”, v: Nuovi saggi di
critica semantica. Messina-Firenze: Casa editrice
Sant’Anna;
Vinay, G (1959) “Ricerche sul De vulgari
eloquentia” v: Giornale storico della letteratura
italiana, CXXXVI, str. 236-274; @agar, I. @.
(1989) “Srednjeveške spekulativne gramatike
(generalije)”. V: Problemi/Razprave, str. 114-128.
1. Prim. Alighieri, D. “Gostija (Convivio)”
¡odlomek¿. Prev. Grgiè, M. (2002). V: Tretji dan
XXXI/2002 (3), str. 52-54.
2. Prim. Alighieri, D. Bo`anska komedija. Prev.
Capuder, A. (1994). Ljubljana: Mihelaè.
3. Volgare se je poèasi uveljavljal tudi kot jezik
uprave, prim. Migliorini, Bruno (1983) Storia
della lingua italiana. Firenze: Sansoni.
4. Prim. Jerman, F. — Ule, A. — @i`ek, S. (1976) Jezik
kot filozofski problem. Ljubljana: RSS.
5. Druga knjiga razprave govori o pesniškem jeziku,
rabi volgara v literaturi in sploh o estetskih in
literarnoteoretskih temah.
6. O Danteju kot filozofu piše I. Sciuto v uvodnem
delu èlanka “Eternita e tempo in Dante”, v:
Alliney, G. — Cova, L. (2000) Tempus, Aevum,
Aeternitas. La concettualizzazione del tempo nel
pensiero tardomedievale. Atti del Colloquio
Internazionale Trieste 4-6 marzo 1999. Leo S.
Olschki.
7. Prim. Gen. 11, 1-9.
8. Razloèevalni element mu je izgovorjava èlenka da
v razliènih jezikih.
9. Prim. Alighieri, D. De vulgari eloquentia, op. cit.,
I/VIII, 5-11.
10. Teorija se je opirala na interpretacijo
Aristotelovega postulata: za vsakim gibljivim (in
torej spreminjajoèim se, minljivim) je nekaj
negibnega, neminljivega; za vsakim temporalnim
je torej nekaj atemporalnega.
11. Primerjaj Alighieri, D. Convivio, op. cit., I/III, 7:
“… lo latino å perpetuo e non corruttibile …”. Kot
“nezgodovinski” jezik ima latinšcina podobne
znaèilnosti kot hebrejšèina.
12. Srednjeveška oblika za gen. grammaticae.
13. Teorija je znana z imenom impositio. Opira se na
svetopisemsko teorijo poimenovanja (Gen. II,
19-20), v lingvistiko in filozofijo jo je prvi vpeljal
Porfirij (v III. stol. — takrat so o podobnih
problemih razpravljali številni komentatorji
Aristotelovega dela), za njim pa so jo povzeli
Avrelij Avguštin, Boecij, Abelard in še nekateri
drugi filozofi. (Skoraj) vsi so si edini v tem, da je
èlovek najprej “postavil” imena stvarem (prva
impozicija), nato pa postavil še imena imenom
stvari in tako zaèel razloèevati, recimo, med
samostalnikom in glagolom (druga impozicija,
danes bi rekli: metajezikovna oznaèevanja).
14. 1 Dante velja, delno tudi zaradi svojih
jezikoslovnih teorij, za prvega “laiènega” filozofa
srednjega veka. Vemo namreè, da ni bil posveèen,
pa tudi filozofija sama mu je bila “ancilla”
umetnosti, poezije.
15. 2 Èeprav so se teorije znaka prviè pojavile `e v
antiki (prim. Fridl, I. J. (2001) Jezik v filozofiji
starih Grkov. Pot do stoiškega pojma lekton.
Maribor: Obzorja), velja za prvega “pravega”
semiotika Avrelij Avguštin. Njegova teorija znaka
je razkropljena v številnih delih bogatega opusa,
prim. De Doctrina christiana, De magistro, De
musica, Principia dialecticae, De mendacio …
Zanimanje sodobnikov za Avguštinovo semiotiko
je spodbudila študija Semiologia agostiniana
(prim. Simone, R. (1969) “Semiologia
agostiniana”. V: La cultura 1969 (7), str. 88-117.
16. Lat. vox verbi. Prim. Avguštin, A., De trinitate
XV/10-11. Prim., znotraj poznejše polemike med
nominalisti in realisti, flatus vocis.
17. Prim. Bednarik, J. (1998) “Avrelij Avguštin o
stvareh in znakih”. V: Phainomena VII/23-24, str.
17-25.
18. Prim. @agar, I. @. (1989) “Srednjeveške
spekulativne gramatike (generalije)”. V: Problemi/
Razprave, str. 114-128.
19. Prim. Grgiè, M. (2002) “Dantejeva Gostija
(Convivio). Spremna beseda — s filozofsko
poanto” V: Tretji dan, XXXI/2002 (3), 55-59.
20. Odkrili so jo v vatikanski knji`nici.
!+

#