Sprehodi po knjižnem trgu
Ana Schnabl
Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni.
Maribor: Založba Litera (Knjižna zbirka Piramida), 2014.
Slovensko literaturo sili k spominjanju. Sili jo k osebnim in kolektivnim spominom. Sili jo v dva tipa spominjanja: bodisi v spomin kot beg bodisi v spomin kot razlago. Na eni strani se avtorji, kakor na primer Tone Peršak v Usedlinah, spominjajo zato, ker ne vedo točno, kaj in kako bi z resničnostjo, kakršna se razgrinja zdaj, in ob tem ostanejo zazrti vase, v genezo lastnega jaza, ki se ne uspe pripeti v širše, sodobne družbene okoliščine. Na drugi strani pa ustvarjalci spomine motivirajo za razumevanje pojavov, ki smo jim v sodobnosti priča ali pa nas tukaj in zdaj celo pestijo. Takšni ustvarjalci vedo, da je spomin spolzka tvarina; ne le, ker venomer pozablja, izgublja in potvarja, temveč tudi, ker ga je v literaturi treba opremiti s funkcijo, ki je večja od njega samega. Dober literarni spomin je takšen, ki se nalaga v sedanjost, ki svari, opominja, interpretira, ki si dovoli kaj več od arhiviranja. Tovrstno mezenje je v Kratkem romanu o snegu in ljubezni uresničil Marko Sosič, eden izmed letošnjih petih nominirancev za kresnika.
Roman v valujočem slogu spenja spomine zamejskih Slovenk Alme in Olge, katerih življenjski poti sta se razšli v začetku devetdesetih let, po ogledu filma Dvojno Veronikino življenje. V Asagio preseljeno Almo obiskujejo spomini iz časa adolescence, obiskuje jo tedanji tržaški fant Vincenc Ivan, ki je načrtoval knjigo o pobojih v Rižarni, z veliko strastjo citiral Pasolinija in s še večjo posegal po njenem telesu. Vincenc Ivan se v njeno zavest vriva medtem, ko umiva in oskrbuje starca Franca in Rozalijo, ko jo k sebi prižema italijanski mož Edoardo, ko njen sin Angelo noče govoriti njenega jezika. Neodvisno od Alminega toka se Alme spominja Olga, sedaj stara in samska šolska uslužbenka, ki bolečino preteklih dogodkov rahlja z ogledi filmov, branjem knjig in petjem v zboru. Zasužnjujejo jo podobe potovanja skozi mesta ob Donavi, kamor sta se odpravili zato, da bi Olga „vsaj za trenutek pozabila nase". Da se skozi
Sodobnost 2015	759
Sprehodi po knjižnem trgu
roman tiho kotali motiv filma Krzysztofa Kieslovskega, ki je sicer povsem po nepotrebnem povzet v besedilu samem, ni naključje: kjer se končajo Almini spomini, se začnejo Olgini in obratno. Njuni spomini se sestrsko srečujejo in oddaljujejo ter se prešijejo v Olgini travmatični izkušnji posilstva. V Olgi je več Alme, kot je Olge v Almi, za Olgo je Alma najdragocenejši spomin, dogodek bližine in topline, zaradi katerega je še 'tu': „Ja, v zadnjih dneh vidim sijaj v svojih očeh, morda me res osrečuje Almina prisotnost, ki me vrača v čas, ki ni več moj."
Kaj je zares 'njeno', kaj ji o njeni resničnosti ali, še natančneje, o resničnih vsebinah ljudi, ki naseljujejo njeno življenje, sporočajo spomini, scela zaposluje tudi Almo. Z vsakim novim ciklom spomina se iz preteklosti izluži nova laž. Močneje, kot se Alma spominja, močneje vstaja resnica njene davne izkušnje, globlje kot koplje, manj sprenevedavosti si lahko privošči - tako glede preteklega kot glede sedanjega. Poteka pa tudi obraten proces: z jasnino, ki lega na njeno aktualno situacijo, so osmišljeni tudi spomini, njihov pomen in njihova funkcija. Vzorec iz spomina in vzorec iz stvarnosti se drug v drugem napajata, se vzajemno pojasnjujeta. Da bi Alma potemtakem razumela, čemu se je v njeno zavest priplazil bivši fant, ki se je pred njo postavljal kot neustrašni alpinist in borec za razredno enakost, mora razumeti, kaj se dogaja z njenim sinom. Hkrati pa je šele, ko se spomni resničnega slabištva Vincenca Ivana, za katerega so bili razredni boj in Pasolini in Rižarna zgolj puhlica, šele, ko se ji v zavesti izriše prizor kosila z družino Vincenca Ivana, prizor z ribjo juho in temnopolto služkinjo, pripravljena uvideti, da je njen sin privzel neofašistično ideologijo. Vincenc Ivan ni nehoteni sentiment iz cenenega romana, ki buri domišljijo gospodinje srednjih let in jo, seveda, peha v nelagodje, temveč vrnitev potlačenega, razvito sporočilo nezavednega, opozorilo, da mora razkrinkati novo utvaro, takšno, ki jo bo bolela bolj od poniglavosti nekdanjega fanta. „Vediamo, chi sara il primo ad andarsene da questa casa, no, da vidimo, kdo bo prej odšel iz te hiše, reče v knjižni italijanščini. / Ne vem, kaj mi hoče reči. Pomislim, da bi poklicala Edoar-da, policijo, ne vem ... / Ha, ha, ti ho fatto prendere paura, mammina, non e cosi? reče in se nasmehne. O, sem te prestrašil, kaj, mamica, naglo prevedem v svojih mislih njegove besede, ko ga gledam, kako stopi v sobo, obleče hlače in si ogrne srajco. /./ Ne bom dovolila, da se moj sin druži s tako golaznijo, rečem naposled glasno in čutim, kakor bi se mi bil odvalil kamen, kako bi lahko v tem trenutku zaplesala s svojim očetom, kako bi lahko zapela vsem tistim, ki jih vidim v svojih mislih s svojega razgledišča izpred starega drevesa. / Ti si golazen, reče Angelo in oči se
760
Sodobnost 2015
Sprehodi po knjižnem trgu
mu zasvetijo. / Zastane mi dih. / Zapustim sobo. / Zaprem vrata. / Grem v kuhinjo. / Juha je prekipela."
V spretno strukturiranem Kratkem romanu o snegu in ljubezni zasedajo pomembno pomensko mesto tudi drevesa, ki imajo po Alminem prepričanju molekularni spomin - to nakazuje na njihovo zmožnost učenja, predvidevanja in priprave. Žensko, ki se spominja in na poseben način prihaja k novi vednosti, navdušujejo zlasti stoletna drevesa, ki se jih odloči fotografirati in katalogizirati na razstavi in v knjigi. Stoletna drevesa vedo tisto, česar sama ne ve in nikoli ne bo vedela, njihova bližina jo pomirja in, kakor je razvidno že iz citiranega odlomka, ji nudi celosten uvid, razgled. Kadar se vrača z domov starcev, se obvezno ustavi ob drevesu na vrhu hriba, „ki zagotovo čuti mojo prisotnost, tako kakor jaz čutim sokove, ki se pretakajo v njem. / Kdo ve, katero drevo bi mi znalo povedati resnico o Angelu, o tem, kar se z njim dogaja? Morda mladi hrasti na našem malem vrtu? sem dejala nekega dne stari Rozaliji. In ona je rekla, če ti pomaga, le razmišljaj tako, le razmišljaj tako, če ti pomaga, je rekla in jaz sem se tedaj nasmehnila sama sebi, saj ne bi vedela, kako naj prevajam v svoj jezik spomine in misli, ki jih hrani drevo." Obiskovanje starega drevesa je metafora Alminega spominjanja, brez postanka ob drevesu njena pot domov ni smiselna, njeno življenje ne more biti zares njeno. V gibanju Alminega spomina Olga zaživi tedaj, ko je spopadanje z resnico najtežje. Tudi Olga je dragocen spomin, dragocena uteha bližine in topline.
Poglavja romana so naslovljena po osrednji junakinji ali junaku in po motivu, ki je za razumevanje dogajanja ključen: Olga, Veronikinapesem; Alma, Rozalija; Olga, Asiago, Alma, slutnja ipd. Ritem razpletanja in prepletanja dogodkov je izrazito stopnjevit, oponaša spiralno poglabljanje in dviganje spominov in resnice, z vsakim poglavjem je opravljena daljša pot v meso skrivnosti. Odlično zasnovo romana pa vseeno hromi revna in ponavljajoča se leksika, ki se včasih znajde sredi nevzdržno oblikovane sintakse - v Sosičevem romanu se predvsem veliko vidi, čuti, misli, pomisli, reče, govori, gleda, molči, vse to pa se pogosto počne na podoben način ali v podobnih situacijah. V roman se vseskozi vračajo iste besedne zveze, sorodna motivika in nerodna metaforika, ki ji je utrujajoče slediti. Skopa leksika iz zamišljenega sveta ne uspe pritegniti nobene nove barve, zato Sosičev svet - kljub potrpežljivi gradnji na ravni fabule - prične usihati v monomaniji. Ob tem je v velikem konfliktu z materijo oziroma obravnavano snovjo tudi Sosičev slog, ki se mu glede na intenzivnost vsebine ne uspe razplastiti, vztraja v enem in edinem registru, navitem na patetično. Še tako banalni dogodki in akcije so v Sosičevi pisavi pripeljani
761	Sodobnost 2015

Sprehodi po knjižnem trgu
do nekakšne neumestne sanjavosti, vsaka banalnost je deležna pretirane poetične pozornosti, zato se nazadnje vse, pomembno in manj pomembno, glavni tok in stranski rokav, sesujeta v umetelno jezero.
Kratki roman o snegu in ljubezni bi bil lahko, če bi bil slogovno izčiščen in urejen, še krajši in bolj učinkovit. Škoda za zanimivo in ubeseditve vredno snov je zaradi Sosičevega poetskega truda in, sklepam, uredniške pasivnosti pravzaprav velika. Premislek o vlogi spomina, ki je za vse ljudi, še posebej pa za nas, protispravne Slovence, pomemben motor napredka ali pač razgradnje, ne bi smel zvodeneti. Zasluži si trpežnejši jezik, trpežnejšo skladnjo in ne nazadnje trpežnejši posluh.
762
Sodobnost 2015