1
Poštnina plačana v gotovini.	Izhaja	vsak	,	petek.	Leto	VIII.	Št.	50.
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 15. decembra 1939.
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
-	.	.	•	"j,*	-	i .
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Bodoča ureditev financ
Po razglasitvi sedmih uredb o prenosu kompetenc na banovino Hrvaško si noben jugosloven no upa več trditi, da bo med predsednikom vlade Dragišo Cvetkovičem in predsednikom KDK dr. Mačkom 26. avgusta 1. I. sklenjeni sporazum ostal samo na papirju, kot smo to mogli slišati prve dni po sklepu sporazuma od najvidnejših centralizmu naklonjenih veličin. Potem, ko je bilo 7. t. m. razglašenih naenkrat kar pet uredb o prenosu kompetenc ministrstev na banovino Hrvaško, je pač vsakomur jasno, da je to resna stvar in da povratek v prejšnji stan ni več mogoč. Zato so grešili vsi tisti, ki so pri nas na en ali na drug način malili sporazum in so niso mogli odločiti za to, da bi za Slovenijo takoj zahtevali enake pravice; še bolj so seveda grešili tisti jugo-slovenski gospodarstveniki, ki so naravnost hiteli dokazovati, da bi bilo za slovensko gospodarstvo celo nevarno, če bi Slovenija dobila enake pnir-vice kot Hrvaška.
Jasno je sedaj, da se sporazum dosledno izvaja. V napovedih teh izvajanj pa je bil do sedaj prav zanesljiv »ITrVatski dnevnik«. Zato nam ne bo škodovalo, če pogledamo, kaj nam ta list napoveduje za naprej. V svojem uvodniku od 8. decembra ugotavlja, tla: so sedaj potrebne še tri uredbe o prenosih kompetenc ministrstev na banovino Hrvaško in to notranjega ministrstva, ministrstva za telesno vzgojo in pa financ, ker meni, da je uredba o prenosu kreditov samo začasnega pomena.
Nas tukaj zanima predvsem, kaj pravi »Hrvat-ski dnevnik« o bodoči ureditvi financ. V tem pogledu zaključuje svoja razmotrivanja takole:
O.kviir te uredbe je že v uredbi o banovini Hrvaški sami, ki predvideva finančno samostojnost Hrvaške. Potemtakem more biti tudi ta uredba samo takšna, da bo poroštvovala to samostojnost. Ta uredba se bo bistveno razlikovala od bivše hrvaško-ogrske pogodbe, ki nas je pripeljala v gospodarsko podrejenost in zaradi katere se tudi ni mogla popolnoma razviti naša tedanja avtonomija. Zato bomo tudi gledali, da .si tokrat prihranimo takšne grenke izkušnje.
S tem je čisto jasno povedano, kako si Hrvati zamišljajo svojo finančno samostojnost. Brž ko pravijo, da zavračajo takšno finančno samostojnost, kakor so jo imeli zagotovljeno v pogodbi z Madžarsko, moramo računati s tem, da hočejo izvesti vsaj za sebe ureditev financ tako, da bodo na svojem ozemlju tudi sami predpisovali in pobirali vse davščine. Po pogodbi z Madžarsko je namreč predpisovala in pobirala davke skupna državna uprava, ki je morala od vseh na ozemlju Hrvaške in Slavonije pobranih davkov odstopiti 44 odstotkov za potrebe hrvaške avtonomije. Iz izvajanj »Hrvatskega dnevnika« pa sledi, da Hrvati s takšno finančno samostojnostjo niso zadovoljni, zaradi česar moramo neizogibno sklepati, da oni razumevajo finančno samostojnost tako, da bodo sami skrbeli za dohodke in 'bodo potem dajali državni skupnosti le toliko, za kolikor se bodo pogodili.
Z uveljavljenjem tega stališča postanejo seveda brezpomembne vse dolgovezne razprave naših upravnikov in gospodarstvenikov, ki so ugibali, ali se more decentralizirati celih 25 ali pa samo 20 in nekaj desetink odstotka od državnih proračunskih postavk. Za te strokovnjake, ki so bili tako zaverovani sami v sebe, da niso hoteli slišati nobenega drugega glasu in niso dopuščali nobenih drugih mogočosti rešitve vprašanja, so stvari sedaj postavljene na glavo. Po stališču, ki so ga zavzeli Hrvati, ne bo več razprave o tem, koliko .milijonov bo odstopila centrala banovini Hrvaški, temveč koliko milijonov bo prispevala banovina Hrvaška za skupne državne potrebe. To stališče je tudi popolnoma v skladu z duhom in besedilom do sedaj razglašenih uredb o prenosu kompetenc od ministrstev na banovino Hrvaško, kajti v vseh teih uredbah se dosledno naštevajo le
oni primeri, za katere bo tudi v bodoče pristojno dotično ministrstvo, vsi ostali našteti in n e naš teti primeri pa so prepuščeni banovini.
Na tej podlagi pojde sedaj obravnava samo o tem, koliko je banovina Hrvaška dolžna prispevati državi za skupne zadeve. Ker prevzame banovina od države v splošnem vse glavne posle razen tistih, ki se tičejo zunanjega, vojnega in prometnega ministrstva ter vrhovne državne uprave, ki ostanejo skupni v dosedanji obliki, je naravno, da Hrvaška za ministrstva in ustanove, katerih večino poslov je prevzela na sebe, ne bo hotela prispevati več kakor je nujno potrebno za opravilo dotičnih poslov, ki se tičejo nje same. Razprave o teh prispevkih pa bodo brezpogojno načele vprašanja, o katerih se je pri nas v Sloveniji kaj malo govorilo, še manj pa pisalo. Eno takšnih važnih vprašan j bo Ibrez dvoma tudi vprašanje odplačila državnih dolgov. Znano je, da so bili dolgovi bivših avstro-ogrskih pokrajin, ki jih je prevzela nase nova skupna država, neprimerno manjši kot pa dolgovi Srbije. Predvojni in vojni dolgovi Srbije so znašali približno dvajset milijard, medtem ko so vsi predvojni in vojni dolgovi, pokrajinski in državni, ki so odpadli na pokrajine bivše A v str o-O grško, znašali približno le štiri milijarde stopetdeset milijonov dinarjev; tedaj samo nekaj več kot eno petino tega, kar so znašali dolgovi bivše Srbije. Pri sedanji ureditvi države in njenih financ so pač vsi deli države odplačevali v tistem sorazmerju, kakor so plačevali davke. Vprašalo se ni, kako je dolg nastal in kdo ga je napravil; odločilo je samo dejstvo, da ga je treba plačati. Dejansko so tedaj tisti deli države, ki so plačevali najvišje davke, tudi
Poglavje O
»Gorenjec« se postavlja za političnega varuha1.
Tednik »Gorenjec« je postal v zadnjih časih zelo napadalen, menda v boju za JRZ. Na vse strani deli svoje nauke, celo profesorjem bogoslovja ne prizanaša in dvomi nad njihnim poznanjem pravih verskih in nravstvenih načel, urednika neodvisnega lista pa postavlja pod svojo politično kuratelo in ga kliče na odgovor. To pa zato, ker je »Gorenjec« za »enoumnost«. Enoumnost pa pomeni, da ne sme biti različnega mnenja in ravnanja v vprašanjih praktične politične dejavnosti, kajti »vsi katoliki bi morali tvoriti nekak enoten zbor v vsej katoliški cerkvi«, takt bi pa dajal »v vsej cerkvi papež, v škofiji škof, v župniji pa župnik«. Ta enotni zbor mora prepevati eno melodijo ne samo v verskih stvareh, ampak tudii v drugih. Zato »Gorenjcu« ni všeč vse tisto »trenje in vrenje v in okrog Jugoslovanske strokovne zveze in v katoliškem akademskem društvu ,Zarja'«, pri čemer je nad katolištvom tega društva podvomil z narekovaji.
Celostna miselnost.
1 a miselnost, to naziranje o enem zboru, je seveda čista totalitarnost. Kajti brž ko zahteva kdo za kogar koli, da daje takt v eni stvari, mu ga ne more odrekati v drugi tisti hip, ko mu daje pravico, dal v tej drdgi dela in odloča, pa če je ta s prvo v še tako majhni zvezi. Tak je pač zakon duše človeka: ko mu priznamo popolno odločilnost v eni stvari, mu ne pojde zlepa v glavo, zakaj bi je ne imel tudi v drugi, tem bolj, ker bo zlahka našel tisoč vezi med njima. Kratko in malo: v praktičnem političnem življenju mora voditi tak totalitarizem v teokracijo, državnopolitično obliko, kakor jo imamo daines samo še v Tibetu. Tibet pa res ni naš ideal. In ta teokratični Tibet je navse-povrh danes v počasni sicer, a neizogibni likvidaciji pod pritiskom novodobnega prometa, mogel so je pač obdržati v naše dini samo v svoji gorski
največ prispevali k odplačilu dolgov. Med tiste dele države spada tudi Slovenija, kateri danes nihče več ne oporeka, da prispeva k državnim dohodkom neprimerno več, kakor pa od države prejema.
Če se bodo sedaj Hrvati pri urejevanju svojih finančnih odnošajev do državne skupnosti postavili na stališče, da prispevajo za odplačilo državnih dolgov samo toliko, kolikor odpade na dolgove, nanašajoče se na njihovo zemlje, potem bo to za njih pomenilo veliko razbremenitev. Ostali deli države pa bodo za izpadek dosedanjega prispevka, ki je prihajal iz Hrvaške, bolj obremenjeni. In od teh delov bo seveda spet najbolj obremenjen tisti, ki je že do sedaj k odplačilom največ prispeval, in med temi je Slovenija.
Naša domneva, da bodo Hrvati v tem vprašanju zavzeli podobno stališče, je gotovo utemeljena, ker vsepovsod vidimo, da oni svoje gospodarske koristi skrbno ščitijo in da so od svojih samoupravnih načel pripravljeni odstopiti le, če jim to nudi posebno korist. Tako so n. pr. zaenkrat odstopili od zahteve, da se Osrednji urad za zavarovanje delavcev takoj odpravi, pač zaradi tega, ker so- ugotovili, da so vsi okrožni uradi na njihovem ozemlju pasivni.
Pri takšnem stanju je pač skrajni čas, da se Slovenija zgane in brez ozira na razne jugoslo-vene zahteva, da se ji priznajo enake pravice, kakor jih ima Hrvaška, če se to ne zgodi, se naš položaj ne samo ne bo izboljšal, temveč se bo še poslabšal.
Za naše dnevnike, ki sicer tako radi prinašajo razne vesti po »Hrvatskem dnevniku«, pa je značilno, da so pač omenjali iz tega sestavka, kaj piše ta o Sokolih, redarjih in orožnikih, niso pa ponatisnili tega, kar je zapisal o financah. 13.
enoumnosti
osamljenosti im oddaljenosti od novih misli in razmer. Zato bo pa po pravici vsakdo sklepal, da se bo vsak poskus potibetanjenja tudi pri nas korenito ponesrečil. Bolje torej, če niti ne poskušamo z n jim.
»Gorenjec« ima seveda pomisleke zoper vse, ki bi hoteli peti izven zbora ali pa, ki nimajo posluha za tisto pesem, ki se »Gorenjcu« zdi prava, laki bi zato po njegovem ne smeli imeti besede. Kaj pa, če tisti izven zbora lepše poje, in če ima drugi, ki jo po svoje »maha«, morebiti le preoster posluh? Iti če se mu tisto petje zbora zdi le bolj za kosmata ušesa, pa meni, da bi ga zato kazalo zboljšati s poukom in opozorilom pevcev na napake in pomanjkljivosti? Kdo naj navsezadnje odloča o posluhu in glasu? Mar kapelnik, ki vodi zbor pevcev kosmatih ušes? Ki inu je moral posluh že otopeti ob vsakdanji isti slabo ubrani pesmi? Zakaj naj bi ne odločal o tem kak »prekritični« duh ? A zlasti še, zakaj bi mu ne dali, da pokaže, kaj zna? ludi pri cerkvenem petju, a seveda še bolj pri posvetnem!
Upamo torej, da smo »Gorenjcu« dokazali, da s takimi primerami ne bo mnogo dokazal. Primere pač šepajo, manjka jim zmeraj popolna ana-logija, ki bi bila pogoj za tako dokazovanje. Kot stilističen pripomoček pa. imajo primere svoje mesto šele ob in izven pravih dokazov.
Naša kritičnost mu ni všeč.
Da se je »Gorenjec« pri tej svoji totalitarni vsestranskosti zadel ob ravno črto našega lista, je prišlo že kar samo od sebe. Toda pri tem je nar stopil na način, ki je prišel sicer hudo v navado pri sedanjem meddržavnem razravnavanju, ki ga pa vsaj mi nimamo niti za pravilnega niti za dobrega. Na način namreč, da izkrivlja, podtika, še več, da trdi naravnost neresnične stvari. Morebiti ga je k temu zadnjemu spodbudila tudi okolnost, da mu danes na nekatere stvari ne moremo od-
govoriti in da tudi ve, da mu no moremo odgovoriti. Glede teh ga torej samo vabimo, da se prepriča o njih ustno in neposredno. Glede drugih mu bomo takoj tu odgovorili.
Naša pot je bila zmeraj ravna, zbrati smo hoteli na njej vse slovensko misleče ljudi, brez vsar kega popuščanja v načelnih stvareh slovenske samobitnosti in brez vsakih unitarističnih pomislekov in pridržkov. Zato smo bili vselej in od vsega začetka zoper jugoslovenstvo vsake zvrsti. Zato, smo bili tudi zoper vse tisto ovinkarstvo in kom-promisarstvo, ki samo kvari značaje in s tem slabi narodovo odpornost. J n zato tudi nismo mogli odobravati ravnanja tistih ljudi, ki so stopali v politične organizacije z izrazitim jugoslovensko-uni-tarističnim programom. Vemo, da je bilo dobrih Slovencev med njimi, ki tistega programa niso odobravali, ki so ga marveč sprejeli le s figo v varžetu. Ne da .bi hoteli soditi njihno početje z nravstvenega stališča, je najmanj gotovo to, da ne more vzravnati tilnikov naših že tako preveč vsakovrstne pokorščine in vsestranske ponižnosti vajenih ljudi. Zato smo bili zmeraj za odkrito pot, pri čemer izhajamo iz trdne vere, da je odkritost in soglasje med besedami in dejanji nekaj, čemur se niti v javnem niti v zasebnem življenju ne smemo odreči, če naj našega naroda ne pokvarimo do dna. A pokvarjen narod je obsojen na pogin.
»Slovenija« je svobodna tribuna.
Zdi se nam, da je dal »Gorenjcu« poglavitni povod za njegovo malo rodovitno zaletavanje v nas, ker smo priobčili v letošnji 46. številki dopis »Ali nam je nova stranka potrebna?« »Gorenjcu« se kakopak zdi. da tako stranko, kakor si jo zamišlja naš dopisnik, že imamo in da »ne potrebujemo nobene druge«. Sicer pa da smo s propagiranjem nove stranke kršili načela, 'ki smo si jih .sami, zadali kot nestrankarski list.
Če bi bil »Gorenjec« samo malo pomislil, bi se bil lahko spomnil, da smo že večkrat dali v našem listu prostora mislim, s katerimi se nismo popolnoma ujemali. In bilo je očitkov, zidaj da smo priganjači za »klerikalce«, zdaj da prišepe-tujemo za »komuniste«. Naš namen pa je bil zmeraj samo ta, da se razjasnijo mnenja in nazori v korist slovenske misli. Samo abotnež more misliti, da smo se s tem že do kraja istili z enimi ali drugimi. Tembolj, ker smo dovoljkrat ob takih priložnostih naravnost vabili, naj se oglasi tudi drugi in s tem že po sebi obljubljali prostora stvarnemu drugačnemu mnenju. Nelojalno pa je, pa tudi vse drugo kot razumno, podtikati vsako tako mnenje nam za program.
Mi nismo 'bili in tudi ne mislimo postati glasilo kake določene .stranke. Prav to pa nam daje pravico in mogočost, da opazujemo vsako strankarsko gibanje z višjega stališča in ga presojamo po njegovi koristnosti ali škodljivosti za naš narod. In zato tudi ne mižimo pred dejstvom, da nastajajo pri nas nove .stranke, kar je še posebno razumljivo ob dejstvu, da danes .sploh nimamo
strank, razen unitaristično totalitarnih, in ko je prav tako gotovo, da naš narod ni niti za unitarizem niti za celostnost. In zato imamo za svojo dolžnost, da čujemo ob vsem tem strankarskem gibanju, zakaj prav prehodni časi, kakor so današnji, so rodovitno polje za vsakršno demagogijo.
O raznih programih.
Sedaj pa še nekaj posebnih »Goren jčevih« trditev.
»Gorenjec« pravi, din je »bivša SLS vstopila kot celota v JRZ, ne da bi bila kakor koli spremenila svoj program«.
Program JRZ ni morebiti skrit v kakšnih dvo-ali večumnih hieroglifih ali drugačnih nedognanih tekstih, ampak je bil šele pred dobrimi štirimi leti razglašen v tisku, vsakomur dostopnem. In tisto njegovo določilo, ki mora vsakega Slovenca najbolj zanimati, ker obravnava vprašanje naše narodne samobitnosti in iz nje izhajajoče pravice do popolne samouprave, pa pravi takoj uvodoma in tako enoumno, da mora »Gorenjec« te enoumnosti kar vesel biti: Stranka je za »narodno edinstvo«.
Še bolj enoumen, kakor ta točka programa JRZ, je pa pojem »narodnega edinstva«. Ta nam pravi, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi en narod z enim jezikom. Naravni nasledek te trditve je bil potem unitarizem, ki je pomenil v upravni praksi najhujši centralizem.
Da je program JRZ unitarističen in da torej zanikuje obstoj ne samo Hrvatov, ampak tudi Slovencev kot samostojnih narodov, to so pri vsaki priložnosti poudarjali zlasti Hrvatje, ki so bili zato zmerom v živem nasprotju s to .stranko. Saj utegne biti tudi »Gorenjcu« znana dr. Mačkova izjava, da se on ni pogajal za hrvaško samoupravo s kakim funkcionarjem JRZ. ampak samo z Dragišo Cvetkovičem kot predsednikom vlade. In dalje mu mora biti znano, da se tir. Maček z dr.Stojadinovičem niti pogajati ni več hotel, ker je ta preveč dosledno in brezozirno izvrševal unitaristični program stranke. Prav tako bi mu moralo biti znano, da je Stojadinovic ravno zaradi tega moral iti, ker je bil v državno korist neizogiben sporazum s Hrvati. Hrvatje pa se na osnovi »narodnega edinstva«, torej poglavitne točke programa JRZ, sploh niso hoteli sporazumeti, in to so povedali pred sporazumom in za njim dovoljkrat in dovolj razločno.
Da bi bil pa ta »nacionalno-edinstveni« program tudi program bivše SLS in da bi bil od nje romal celo nespremenjen v program JRZ. to je pa v tako hudem nasprotju z resnico, da naj bo za danes samo suha ugotovitev dovolj.
Avtonomistični prividi.
V	zvezi s tem pa moramo dobesedno navajati tole »Gorenjčevo« trditev:
Ali ni nepošteno, očitati stranki, ki je izvojevula
z ogromnimi strankinimi žrtvami avtonomije Slovenije, nedoslednost in kompromisnost?
Stavimo, da bo tisti, (ki 'bo te vrste enkrat prebral, začel brati vdrugič, ker sebi ne bo verjel. Avtonomijo, da jo že imamo? Le kam so jo skrili, da je ne vidimo?
No, nedoslednosti in kompromisnosti JRZ res ne sme nihče očitati. Ona je bila zvesta »nacionalnemu edinstvu«. Avtonomijo pa imajo kvečjemu v »Goren jčevem« uredništvu, pa jo nočejo na svetlo dati.
Sicer pa »Gorenjec« očitno ne polaga svojih besed na lekarniško tehtnico. Kajti na drugem mestu, a v istem sestavku, je glede avtonomije bolj previden: JRZ je dala samo »Hrvatom avtonomijo in pripravlja avtonomistično ureditev Slovenije in vse države«.
O zaslugah, ki jih ni.
Sploh bi bil žo kedaj čas, da nihče ne slepo-mi.ška z zaslugami in nezaslugami ob sporazumu, preveč so že dejstva jasna in dognana. Do sporazuma je prišlo prvič zaradi svetovnopolitič-ne stilske in drugič, ker je vladni predsednik Cvetkovič spoznal, da je treba sporazum s Hrvati ne samo napovedovati, kakor so ga napovedovali njegovi predniki že dvajset let, ampak ga tudi skleniti. V imenu Hrvatov pa je sklenil sporazum njihni, tudi v opoziciji od ljudstva priznani in voljeni voditel j dr. Maček, in sklenil ga je s predsednikom vlade Drugišem Cvetkovičem, ne pa morebiti s stranko JRZ ali njenim predsednikom. To je vsaj dr. Maček na vsa usta povedal vsej javnosti, iin zdi se nam, da dr. Maček pač bolje ve, kakor na primer »Gorenjec«, s kom in pod kakšnimi pogoji, je sklepal sporazum. Če pa »Gorenjec« kljub vsem tem izjavam pripisuje zasluge za sporazum še komu drugemu, zlasti še potem, ko je »llrvatski dnevnik« 30. letošnega avgusta precej razločno, a res tudi prej brezozirno povedal, kako je s temi zaslugami, ki so bile v resnici ovira, da ni do sporazuma že prej prišlo, potem izkrivlja dognane stvari, kajti kdor pred vso javnostjo nekaj trdi, kar je v nasprotju s tako važnimi in osnovanimi, razen tega pa še vsej resni politični javnosti znanimi izjavami, ta mora zanesljivost in resničnost teh izjav maj prej spodbiti s stvarnimi razlogi in dejstvi, sicer je svoje početje sam zaznamoval.
Še o samoupravi.
Neštetokrat smo že poudarili in z dejstvi im številkami dokazali, da mora prav posebno pri na« biti samouprava v finančnem pogledu popolna ali pa je sploh ne bo. Kajti ka j nam pomaga, če dobimo popolno samoupravo v- vseh stvareh, ne pa v finančnih, torej ne denarja zanjo. Tisti hip* ko bi dobili tako avtonomijo, bi morali naravnost moledovati središče, da bi nam .samoupravo spet vzelo, ker bi je ne mogli vzdrževati. Vsakega resnega človeka je moralo prav te dni zaskrbeti, ko se je govorilo, o razdelitvi financ med državne in samoupravne, kar naj bi se izvršilo po enotnih
ske kontrole, ki je do pred nekaj leti skoraj bilo ni. Zato naj navedem samo nekaj cvetk. V Livoldu so na primer učenci nemške učiteljice sežgali vse slovenske knjige in zvezke, iz katerih so se morali učiti nekaj malega slovenščine. Ne mislite, da je bilo te slovenščine mnogo. Učenka, ki je menda absolvirala 6. razred pri tej učiteljici, ni razumela niti enega celega kratkega slovenskega stavka. In vendar je za 5. in 6. razred v nemških oddelkih predpisanih menda 5 ali 6 tedenskih ur v slovenščini. Kaj bi naredili s takim_ učiteljem,^ ki bi bil Slovenec in bi učil slovenski razred, ce bi tak seveda sploh kje obstajal, na Koroškem? Omenjena nemška učiteljica je pa še danes na svojem mestu in bo najbrž ostala do prostovoljne upokojitve ali smrti, ker zna pač tako lepo vcepljati svojim učencem v srca ljubezen do državnega jezika, ki ga je govorilo tako tudi pol njihovih staršev. Enako ali vsaj podobno dela še več učiteljev, ki se priznavajo za Nemce, od katerih nekateri slovensko tudi zelo slabo govorijo, čeprav bi morali slovenščino tudi učiti kot predmet. Pojeg teh pa imamo danes na Kočevskem vsaj pet učiteljev oziroma učiteljic, ki pravijo, da so Slovenci in so kot taki vpisani. So pa mešanega rodu, njih delo je pa v mnogih primerih vse kaj drugega kot sIck vensko. Vsaj tega zla naj bi bili vendar kočevski Slovenci rešeni. Če je učitelj Nemec, vsaj vem, s kom imam opraviti; z mešancem, zlasti takim, o katerem v Avstriji nihče ni smel vedeti, da je slovenskega rodu, pa sami sebi zamažemo oci, da bi ne videli. Od kočevskih Slovencev nisem se niti za enega od teh slišal, da bi delal v slovensko, korist, za nekaj pa odločno nasprotno Nič boljši kot ti, deloma še slabši, so tisti učitelji in učiteljice, ki so poročeni z Nemkami oziroma z Nemci. Vsaj trije ali štirje so. Naj navedem za zgled učitelja. Poročen s Kočevarico, kmečkega rodu, govori z njo v družini vedno samo nemško, z otroci govori on slovensko, zena zgolj nemško, tako da znajo otroci sicer za silo slovensko, a vendar bolje nemško. Pravijo pa, da ima v zepu učitelj vedno kakih pet legitimacij, da se nasproti vsakemu izkaže in pri vsakem dobi oporo, kadar jo potrebuje.	(Dalje.)
Ivan Hrovat:
Ob „Kočevskem zborniku14
(Nadaljevanje.)
Ob izobraževalnem delu je treba gotovo predvsem omeniti šolstvo. In to je tudi najbolj žalostno poglavje in sramota dvajsetletne bilance^ Ko slovenski človek gleda na šolstvo na Kočevskem, mora ali jokati ali kleti, pa naj pogleda gimnazijo ali pa ljudske šole.
Najprej gimnazija! Nikoli nisem tajil, da sem
E roti gimnaziji, taki kot je, čeprav so nekateri udo zamerili. V kočevskem zborniku se g. prof. Kumer hudo zanjo zavzema. Ugotavlja, da je število nemških dijakov v primeri s številom slovenskih zelo majhno. Pravi, da je^ odprava gimnazije poleg Nemcev (??) zadovoljila le nekatere Slovence, ki se ne zavedajo, kaj bi z odpravo gimnazije izgubili. Naj omenim k temu dvoje. Prvič lahko vsak objektiven opazovalec vidi, da je nemškonacionalna zavednost nemških dijakov, večinoma mešane krvi, na kočevski gimnaziji neprimerno višja kot slovenska zavest čistokrvnih slovenskih dijakov. Dvomim, da bi doslej kočevska gimnazija dijakom mešane krvi, ki bi od doma prinesli nemško narodno zavest, vzbudila slovensko zavest. Vsaj niti en tak primer mi ni znan. Nasprotno mi je znan primer, ko se je absolvent kočevske gimnazije poročil z dekletom, čigar oče je pristen Ribničan, mati pa Kočevarica ali morda tuoi mešanka. Danes ta slovenski dijak, vzgojen na tako potrebni slovenski gimnaziji,^govori v svoji družini zgolj nemško in vso družino štejemo za nemško zavedno. Morda (?) je danes že kaj bolje, a dvomim, ker so nekatere osebe, ki jim narodnostno nismo mogli zaupati, še danes vzgojitelji na gimnaziji v Kočevju. Prof. Kumer sam navaja en razlog, zakaj bi mim gimnazija v Kočevju lahko škodovala, namreč ta, da so nemški sinovi in hčere, ki na tej gimnaziji študirajo, stalno pod vplivom nemške okolice. Indirektno priznava tuai možnost tujih vplivov na slovensko dijaštvo samo, ki v več primerih stanuje pri nem-
ških družinah. Ali pa dosledno nacionalno vzgojo in strogo izvajanje disciplinskih predpisov, ki jih on navaja kot protisredstvo, vsi profesorji, njegovi bivši kolegi, vestno in iz svojega notranjega prepričanja vršijo, lahko sam pove. Nemško misleči prebivalci Kočevja, kot lahko sodimo iz njihovih besed, so prepričani, da ne, ker imajo do nekaterih veliko zaupanje. Pred nekaj leti je bilo res nekaj nemško nacionalnih dijakov izključenih, ker so pri svojih društvih delovali tudi čez disciplinska pravila. Ali more g. prof. Kumer trditi, da ni bilo nobenega profesorja, ki bi zanje ne 'bil govoril nobene besede? In vendar je šel eden od izključenih 'potem naravnost v Berlin. Pred nekaj leti je tudi eden od profesorskega zbora kazal na zgled Postojne, češ poglej, celo tam so Italijani naredili gimnazijo, ali ni tudi v Kočevju potrebna. Da, če bi bila taka kot v Postojni. Ali mislite, da v Postojni dajejo v konferenčni sobi staršem pojasnila v slovenskepl jeziku? Recimo, da bi bila Postojna v dveh tretjinah italijanska in bi nekateri Italijani sestavili seznam za občinske volitve, na 'katerih bi bili dve tretjini Slovencev ali mešancev ali zgolj slovensko mi sle-čih, ki bi v domači, hiši zgolj slovensko govorili, pa bi si upal na tako listo iti kak italijanski profesor, morda poročen zraven še s Slovenko. Ali mislite, da bi tak profesor ostal 'še 14 dni v Postojni? Menda niti ne bi bilo treba, da bi javno na cesti govoril slovensko s kakimi slovensko mislečimi Italijani. Vse to se dogaja v prenesenem dejanju za Slovence in Nemce v Kočevju. Seveda je taka oseba dovolj previdna, da je strankarsko krita z obeh strani, z ene, bolj pohlevne po člen-stvu pri kat. akad. starešinstvu, z druge pri vztrajnem sodelovanju z JNS-nemškordečo koalicijo v občinskih vprašanjih, in dokler kaze, tudi s clen-sivom pri eni ali drugi stranki. Ali moremo misliti, da bi italijanski profesorji le en sam dan trpeli brez protesta v svoji sredini takega profesorja? Da, gimnazija v Kočevju bi bila potrebna, če bi bila taka z naše strani, kot je z italijanske ona v Postojni.
Ali so morda ljudske šole kaj boljše? O tem seveda ni govora, saj so se dalje od kake s loven-
Štev. 50.
SLOVENIJA
Stran 3
vidikih za vso državo. Dvakrat srno samo v zadnjem času, v letošnji 40. in 44. številki, opozarjali, da postane lahko, taka delitev za nas usodna, uničujoča. Navedli smo primer zemljiškega davka, ki prii nas skoraj nič ne donaša, zato pa tem več na jugu. Na drugi strani pa so. spet pri nas železnice in pošte zelo donosne, na jugu pa po večini pasivne. Na prvi pogled je očitno, da bo naša samouprava shirala v kratkem, če 'bo dobila •samo prve dohodke, no pa tudi drugih, medtem ko bi druge banovine ob taki razdelitvi kar dobro preibile. V Sloveniji ga razen »Gorenjca« menda ni, ki bi se veselil take samouprave, in mislimo, da bi je tudi »Gorenjec« ne pričakoval z veseljem, če bi ji pogledal do dna. A prav tako »avtonomijo« nam pripravljajo!
Sicer pa, namesto da nam »Gorenjec« prerokuje, kaj bomo dobili, naj bi nam rajši povedal, prvič kaj je po njegovem mnenju prava avtonomija, drugič pa, zakaj mi še zmerom nimamo avtonomije, ko so pa vendar dali Slovenci toliko glasov za J KZ, tisto, ki avtonomi je »pripravlja«, in zakaj jo je ta stranka dala Hrvatom, ki so vendar pri volitvah nastopili zoper njo in tudi sicer pokazali, da je preveč ne obrajtajo.
Zdi se nam pa, da nam na to vprašan je »Gorenjec« ne bo odgovoril. Vsak pač nerad sebe tolče po zobeh.
Unitaristično gospodarstvo.
Morebiti bomo »Gorenjcu« pojasnili centralistični program njegove stranke inajbolje, če vzamemo poljuben primer, recimo cestni fond. Na Slovenijo pride vsaj 22 odstotkov cestnega prometa, iz katerega se ta fond vzdržuje. 22 odstotkov celotnega zneska bi torej morala dobiti. Dobila pa je v zadnjih štirih letih povprečno samo 4,4%, torej slabo četrtino tistega, (kar nam gre. Zanimivo je pri tem, da smo pri javnih delili celo pri Stoj ad i n o vičeve m predniku bolje odrezali, namreč s 7,5%, četudi je bil seveda ta znesek še zmeraj trikrat premajhen.
Se huje pa je, kaiko so prav v teh časih, ko je Stojadinovičeva stranka po »Gorenjčevem« zatrdilu sprejela kot svoj program na jširše samouprave, napredoval centralizem. Centralni fondi so v zadnjih štirih letih napredovali v štirikrat pospešenem tempu, a bili so povrh finančno še vse bolj obremenjeni, v soglasju s finančnimi talenti strankarskega predsednika. Po pravici so jugosloveni drugih garnitur zatrjevali, da s tako naglico im v takem obsegu niso niti oni znali centralizirati.
Na poševni deski.
»Gorenjec« bi seveda, ne bil tisti, ki se mu svet deli na zgolj dva tabora, če bi se ne bil h koncu še spotaknil nad nami. češ da rinemo duhovščino iz
dnevne politike in da smo se s tem poslužili obrabljenega sredstva političnega boja, ki da ga je sita že vsa naša javnost. Povod za to spotikanje pa mu je dala opazka našega dopisnika, da bi naj se duhovščina umaknila iz političnega življenja pod pogojem, da so katoliške verske vrednote in koristi popolnoma zavarovane.
Zdi se nam, da to vprašanje nikakor ni tako jasno in dognano, da !bi ga bila res sita vsa naša ali katera koli druga javnost. Zazdaj navedemo »Gorenjcu« isamo dva glasova.
»Duhovniki ».so .sluižalbniki vseli vernikov, šc več, vseh občanov«. (iPij XI. mehiškim, škofom 11. novembru (926, A. C. 32.) »Ker mora duhovščina imeti pred očmi verske koristi celotnega prebivalstva, nikakor ni primerno, da bi se pridružila kateri koli stranki.
V	resnici je treba buidino paziti, da dostojanstvo njene službe ne trpi kake škode, in se ogibati temu, da se politični nasprotniki po žalostni nuji oddaljijo tudi od vere.« (Pij XI., Pismo Peculiari, 24. VI. 1928, A. C. 38.)
Navedeno po »Dejanju«, 1. letnik, stran "53.
Prav tako jasne so tele besede, ki jih je govoril letošnje poletje sedanji papež Pij XII. novo-mašnikom:
Pustite drugim polemike političnih sitrank; to ni vaša stvar. (Lasciate ad altri le polemiche del partite poliitici; questi non sono argumenti per voi.)
Navedeno po »Osservatore Romano« z dne 2. julija 1939.
Tako sta torej govorila dva moža, ki imata vendarle precejšen ugled, celo v nekatoliškem svetu, ki sta pa ibrez dvoma tudi po »Gorenjcu« samem upravičena, da dajeta »takt« v vsej Cerkvi, torej v prvi vrsti, in zlasti duhovščini. In zdi se nam, da sta prav ta dva papeža dobro razumela čas, ki zahteva novih načinov in novega duha. Na vsak način mnogo bolje od »Gorenjca«, ki hodi očitno še zmeraj po starih klerikalno-liberalnih kolovozih.
Res, naš dopisnik nil v tako slabi družbi, in preden bo »Gorenjec« spet kedaj razkladal kak celostni nauk, naj bi razmišljal o teli besedah.
H koncu pa svetujemo še tole »Gorenjcu«: Kadar ga bodo spet obhajale skušnjave, da daje drugim nauke o enoumnosti ali se jim ponuja za političnega varuha, naj najprej razločno in brez ovinkov pove, kako misli o teh izjavah, zakaj je zoper nje, kalko se to nasprotovanje ujema z njegovo lastno razlago o nadrejenosti in podrejenosti v Ikaltoliški Cerkvi in zlasti, zakaj se je tako razkačil, če je naš sodelavec povedal stvar, ki sta jo še vse bolj ostro povedala prejšnji in sedanji poglavar katoliške Cerkve.
A spet se nam zdi, da tudi na to vabilo ne bo odgovora.
Izidor Koštrun:
Pred novim koledarjem
(Razredčeno in pospešeno nadaljevanje.)
Sreda, 17. 11. 1937. — Iz »Slov enca« izvemo, da je zborovanje zaupnikov JRZ v Tržiču z živahnim ploskanjem dokazalo, da ni mogoče voditelja naroda dr. Korošca kar čez noč postaviti na samoto. — V izjemnem uvodniku prizna »Slovenec«, da je delavsko vprašanje naše življenjsko narodno vprašanje.
Petek. 19. 11. 1937. — »Slovenec« poroča o ■shodu JRZ v Užički Požegi iz govora ministra Cvrkiča: Mi vsi dobro vemo, kaj hoče dr. Maček. Največ, kar more on popustiti, je to, da pristane na federacijo. Mi Srbi pa predstavljamo večino, v državi in zato JRZ pravi: ne maramo federacije, temveč široke samouprave sedanjih banovin. — »Samouprava« vprašuje: Kdo vse to plača? Pri tem misli na neštevilne shode, ki jih sme imeti opozicija po vsej državi.
Sreda, 24. 11. 1937. — »Jutro« priobčuje številne resolucije organizacij JRZ proti sporazumu, »ki mori na razbitje države« in ne predstavlja bratovskega sporazuma »med vsemi deli troime-nega naroda« ter iz »Samouprave« ponatisk iz »Novega lista« v Nišu, ki je ožje glasilo pripadnikov ministra za socialno politiko in ki razglaša, da so srbijanski podpisniki zagrebškega sporazuma sprejeli »čisto komunistično načelo, da so Srbi, Hrvati in Slovenci trije različni narodi«.
Sobota, 27. 11. 1937. _ Uvodnik »Slovenca« z naslovom »Vlada in opozicija« je posvečen uspehom dela vlade dr. Stojadinoviča in neuspehom opozicije pod vodstvom dr. Mačka; edini namen te opozicije je, priti na oblast, zato ni ustvarjalna, temveč rušilna.
Nedelja, 28. 11. 1937. — To je dan sedemnajstletnice volitev v ustavotvorno zbornico, kamor je volila Slovenija 40 poslancev: od teh je dobila SLS 15, samostojni kmetijci 8, socialni demokrati 6, komunisti 6, »napredni in nacionalni« pa kar 5 poslancev. — V Belgradu izide brošura o kongresu mladine JRZ v Belgradu, ki vsebuje tudi sestavke dr. Pirca (o ljubezni, zvestobi in brezmejni edanosti mladine JRZ do njenega idejnega voditelja in šefa stranke dr. Stojadinoviča in o tem, da se je ta mladina vrnila domov z občutkom bratovstva, ki veže vsa jugoslovenska plemena) in Rudija Smersuja (o tein, da so mladeniči JRZ iz Slovenije izvrševalci oporoke kralja Aleksandra, in o tem, da se naj vrši prihodnji kongres mladine JRZ v Ljulbljani. — Župnik Križman Andrej razpravlja v »Slovenskem delavcu« o načrtih slovenskega dela Jugorasa. Katoliška skupnost se odraža v farnem občestvu in na stanovski ureditvi družbe. Vsaka fara sme imeti le eno prosvetno društvo in lastno strokovno organizacijo, ločeno po stanovih: posebej za delavce, posebej pa tudi za kmete.
Ponedeljek, 29. 11. 1937. — »Samouprava« se razhudi nad številnimi, po policiji zaprtimi opo-zicionalci v Belgradu, kajti vlada je zaukaizala kar najbolj svobodoumno uporabo političnih zakonov, nakar je imela opozicija v teh letih nad 1500 shodov in sestankov, pa so kljub temu zaprti opoizicionalci razširili na vagone nezakonitih letakov. Tem ljudem torej res ni nič več sveto.
(Dalje prihodnjič.)
Opazovalec
Slovensko ozemlje
»Slovenska Straža« je izdala zadnje dni zemljevid, na katerega, mislimo, moramo opozoriti tudi vse naše bralce. Nazorno nam namreč kaže naše današnje slovensko narodno ozemlje in istočasno tudi ozemlje, ki smo ga posedovali v IX. sto-■etju, a hrbtna stran zemljevida prinaša najvaž-
nejše podatke o slovanstvu, slovenskem ozemlju, slovenskem narodu, iz s1 o venske zgodovine, iz slovenske kulture in iz s!ovenskega gospodarstva.
Naravnost čuditi se moramo bodisi zasebnim založbam, še bol j pa raznim »narodnim« organizacijam, da prav doslej še nilkomur ni padlo v glavo izdati tak priročnik, ki bi ga mogel in moral imeti prav vsak slovenski človek. Naše predvojne
in povojne šole so namreč krive — če smo res odkriti, — da si niti izobraženstvo ni prav na jasnem glede naše narodne meje in da nima pred seboj plastične slike naše, zgodovine. Govorili in
fiisali smo sicer o teh stvareh že precej, a tako ragmentarično, da je imel celotno sliko pred očmi le malokdo, zlasti je pa niso imele široke ljudske plasti. In vendar bi moralo biti ravno poznanje lastnega naroda osnova naše narodne zavesti. Zato že naprej pozdravljamo tudi brošuro, ki jo zemljevid obljublja in ki bo imela svoj smisel ravno v tem, da se razširi dobesedno v zadnjo slovensko hišo, da pride v roke prav vsakemu 1 j udskošolskemu učenčku, da bo črpal iz nje tudi pogled na svoj slovenski narod, kajti danes se uči v šoli le o — dravski banovini in njenih prebivalcih. In to je tisti vidik, s katerega iskreno pozdravljamo tako zemljevid kakor tudi obljubljeno knjižico, zlasti ker je cena zemljevida taka, da si ga bo kupil lahko res vsak otrok, in tudi knjižica bo izpolnila svoj namen le tedaj, če si jo bo lahko kupil res prav vsak učenček.
Vse kaže, da živimo na prelomu zgodovine in da se bo zlasti malim narodom pisala usoda morda za dolgo, dolgo naprej. Žalostne izkušnje iz leta 1918./19. bi nam morale biti zadostno svarilo in pouk, kaj pomeni biti ob takih trenutkih nepripravljen na dogodke. Prvi korak do takih priprav je pa ravno vzbujanje narodne zavesti do poslednjega človeka. Toda te pri realno mislečih množicah nikoli ni mogoče zidati na kake solzave deklamacije, temveč edino le na realno poznanje lastnega naroda in iz tega poznanja logično sledečih zaključkov. Zato ta zemljevid mora imeti res prav vsak slovenski človek.	—e.
Kako se je pri nas gospodarilo
»Trgovski list« je objavil dne 30. novembra t. 1. nekaj zanimivih podatkov o delovanju francoske stavbne družbe »Batignolles« v naši državi, ki jih je posnel po »Metalurgiji«. Ti podatki nam povedo bolje kot vse drugo, kako »sijajno« se je gospodarilo v naši državi in kdo je kriv, da vlada pri nas revščina in da si na gospodarskem polju nikakor ne moremo prav odpomoči.
Stavbna družba »Batignolles« je delala in še dela v naši državi nove železniške proge, in sicer trenutno progi Bihač—Knin in Kuršunilija—Priština. Te dve progi tečeta po goratem svetu in zahtevata zato veliko mostov, za katere so potrebne železne konstrukcije. Skupna teža teh konstrukcij znaša okrog 1500 ton in njih vrednost nad 15 milijonov din. Družba »Batignolles« se je pogodila z našo državo, da ji plača ta železne mostne konstrukcije, ki pa morajo biti že montirane na določenem jim kraju, po ceni 9.46 din za kilogram. Družba »Batignolles« pa je dobila pravico, da sme potrebne mostne konstrukcije uvažati iz tujine, in sicer carine prosto. To pa le pod pogojem, da bi bila cena domačih mostnih konstrukcij, izdelanih v Jugoslaviji po domačih podjetjih, večja, kakor pa bi stale tuje mostne kostrukcije s carino vred.
Družba »Batignolles« jo to določbo dosledno zlorabljala na škodo naših domačih tovarn za železne konstrukcije, pred vsemi dveh: KID na Jesenicah in »jugoslovenski Čelik« v Zenici. Družba »Batignolles« je znala s pomočjo raznih »zvez« že vse tako urediti, da je lahko obšla določbo in odrivala domače tovarne od kupčije na način, ki je bil v očitnem nasprotju z določbo, ne glede na to, da ta že sama ni bila za nas nič idealnega.
Jasen primer za to nam je primer nabave 260 tonske mostne konstrukcije za progo Bihač— Knin. Neka madžarska tvrdka se je ponudila, da dobavi most — franko postaja Koprivnik — po 4.60 din kilogram, s carino in prevoznimi stroški vred pa po 8.82 din kg. Neka domača tovarna je ponudila konstrukcijo pod istimi pogoji po 8.55 din kg. Družba »Batignolles« pa vkljub temu ni hotela sprejeti ponudbe domače tovarne, ampak se je pogajanjem izmikala, dokler ni predložila državi nove ponudbe dotične madžarske tvrdke, v kateri je ta znižala ceno za kg na 4.30 dii,n, poleg nekih navideznih, neobstoječih plačilnih ugodnosti. Nato je tudi domača ponudnica znižala ceno za 0.35 din pri kg in sicer le zato, da bi, ta posel ostal v državi, »ker nam je postal zaradi pomanjkanja dela neizogibno potreben. Naša sedanja cena je skrajna cena, ki nam daje čisto neznaten zaslužek, upamo' pa, da v bodoče ne boste sprejemali od tirme »Batignolles« ev. novih ponudb z zopet novimi cenami v postopek.«
Toda družba »Batignolles« je v resnici ponudila še nižjo ceno, in sicer 3.87 din za kilogram.
Med tem pa so naše mostne tovarne skoraj brez naročil in brez dela, zaradi česar se obetajo delavstvu in uradništvu v njih ravno zdaj na zimo odpusti in redukcije.
»Ljubljanski Večernik“
Podjetnost je na vsak način priznati gospodu Adolfu Ribnikarju. Ko je po znani sporazumni rešitvi spora pri »Jutru«, o kateri je naš list že poročal, prevzel »Mariborski večernik Jutra«, sedaj z naslovom »Večernik«, je skušal list raz-
širiti preko območja Maribora z zaledjem in mu čimbolj omogočiti 'konkurenčno sposobnost nasproti ljubljanskemu »Jutru«. Tako je v tej svoji dejavnosti preti kratkim pridružil mariborski izdaji »Večernika« posebno izdajo za Ljubljano, ki s svojim nazivom »Ljubljanski dnevnik Večernih« kot nov dnevnik in s svojo vsebino ljubljanskih novic in poročil more še bolj konkurirati drugim ljubi jan sle im popoldanskim dnevnikom. Po obliki, kakor se je to zgodilo, predstavlja poskus novost v slovenskem časnikarstvu, je pa v resnici to le napol dnevnik, kolikor predstavlja celoto šele skupno z mariborskim listom. V zvezi s to novostjo je mariborski list posvetil spremembi poseben uvodnik, v katerem našteva razloge za uvedbo ljubljanske, izdaje. Prvič, da so razlogi osnovani v željah in potrebah ljubljanskega občinstva, drugič pa v spoznanju žalostne resnice, kako malo se zanima Ljubljana kot srce Slovenije za našo severno' mejo. Medtem ko je ljubljansko časopisje znalo vzbuditi v obmejnih krajih še kolikor toliko zanimanja za slovensko prestolnico, pa Ljubljane doslej še nihče ni mogel prav prebuditi ter dvigniti iz pasivnosti, da bi se zavedala svoje velike dolžnosti, kakršno ima središče vsakega naroda nasproti Vsem svojim delom, posebno pa nasproti onim, ki stoje na braniku domovine. Te besede »Večernikovega« uredništva so taki očitki nasproti Ljubljani — kajti nedvomno niso samo špekulativni zagovor nove izdaje dnevnika, temveč predstavljajo bistvo mnenja našega severnega razumništva, dozdaj podajanega v dokaj ohlapni obliki kot obtožbi nasproti Ljubljani, — da morajo- vzpodbuditi, če že ne zanimanje za novi list, kar bi lastništvo pač v prvi vrsti želelo, pa vsaj pravilni odgovor na take napade. Te vrstice nočejo biti odgovor, hočejo pa vsaj opozoriti na to dokaj važno vprašanje našega javnega življenja, kolikor se tiče brez vsake potrebe nekam zrahljanega razmerja med Ljubljano in Mariborom, ki se po neki nerazumljivi nenaklonjenosti, da ne rečemo mržnji našega severnega razumništva od časa odprave oblastne samouprave v Mariboru vzdržuje in pride do izraza tudi v javnosti, še bolj pa v osebnih razgovorih. Da takega nezanimanja do naših severnih krajev, kakor se glasi očitek, v Ljubljani ni, bi bilo odveč odgovarjati, ker o tem zgovorno pričata oba vodilna ljubljanska, dnevnika z rednimi, dnevnimi poročili o dogodkih v naših severnih krajih, da ne omenimo »Trgovskega lista«, v katerem dolbi v zadnjem času vsaka najmanjša potreba Maribora tak poudarek, kakor bi šlo za eminentno važne vsenarodne potrebe. Kje torej tičijo vzroki očitkov, oziroma tistih očitkov, ki silijo naše severno razumništvo v te težke očitke proti Ljubljani? Prav potrebno in koristno bi bilo, da se pride na dan s stvarnimi podatki, na katere bo mogoče odgovoriti in tudi dokazati krivdo ene ali druge strani ter jo opravičiti, ali pa kar najhitreje skušati popraviti. Prav bi bilo, če bi se ta zadeva čimprej korenito razčistila, da se ne bodo očitki kar tako na slepo ponavljali, kakor se to godi že dlje časa. Seveda niti malo nimamo namena, da bi kakršno koli nepravilnost branili, če se dokaže. Prav iz razloga, ki ga kot tretjega za svojo ljubljansko izdajo navaja omenjeni uvodnik, želimo, da: se obravnava ta stvar brez strankarske strasti, temveč le kot potrebna razčistitev in s tem pomoč pri pozitivni narodni stvari.
Z oglasom, bo pohiteti, dokler jo še kaj zaupanja po stari ceni. Živilom, obleki in obutvi že lezejo cene navzgor; krompirja primanjkuje, s fižolom postaja tesna, krčijo se tudi zaloge zaupanja. Če bo šlo tako naprej, odborom za pobijanje draginje ne bo ostalo drugega, kakor počakati, da se ta, sama obesi.
Le račje pečenke je na pretek, toliko je je, da jo vsiljujejo1 listi na prvih straneh zastonj s črkami, kakor lani kandidate na plotovih. Zadaj samevajo le še slaniki, ženitne ponudbe in glasbene kritike,, pa še te na račje udarjene. Spredaj je reklama oproščena oglasnih pristojbin, sem pa tja morda tudi kaj kane: hvaležen pogled, položaj, ali kar že.
Če bi bilo res, kar trdijo o nas Hrvatje, da nismo ničesar pozabili, a se tudi ničesar naučili, bi ne bili pozabili obletnice lanskega decembra. Šli smo mimo nje ko zapeljana devica ob srečanju z objestnim starcem. Spomnil se je je edino Oton Župančič z nekako izjavo o ženski volilni pravici. Privošči jo vsem pametnim ženskam, ki da jih je veliko.
Zelo previdno: nasititi je hotel volka, ne da bi odrl kozo. Župančič je že od nekdaj previden, včasi kar do nerodnosti.
Lanski december je zakričal do neba po ženski volilni pravici; povedal je na ves glas. katerih je več: ali pametnih moških, ali pametnih žensk.
Postavimo Kreku spomenik v Ljubljani
Taki pozivi so izšli zadnji čas v najrazličnejših listih. V oklicu je poudarjeno nekako sentimentalno, da mora postavitev tega spomenika oskrbeti rod, ki je s Krekom živel in ki je sam doživel, kaj je 'bil Krek Slovencem, južnim Slovanom in vsemu slovanstvu.
Ta rod mora tudi videti žalostno dejstvo, kako nam je prav za prav Krekov duh v tem sorazmerno kratkem času od njegove smrti, silno odmaknjen. Res, lik javnega delavca, ki pri zbiranju ljudskih množic še ni uporabljal pridobitev moderne tehnike, ki še ni poznal modernih propagandnih sredstev, ki je tako odločno odklonil vsako pretirano poveličevanje svoje osebe, ki v javnem, življenju ni iskal ne denarja, pa tudi ne časti, lik takega obvladovalca množic je danes nesodoben. Med sedanjimi javnimi delavci je to skoraj tuja podoba.
Zato tudi mi pozdravljamo misel, da naj se že enkrat v Ljubljani sami postavi dr. Kreku spomenik. Gotovo on spomenika ne potrebuje in bi ga odločno odklonil, če bi za kak tak načrt zvedel. Potrebuje pa spomenik njegova miselnost, njegovo javno delo, ki ga je danes toliko bolj treba, kolikor bolj je način takega dela postal nepoznan.
V	spomeniku Krekovem bomo videli spomenik javnega dela, katerega edina gonilna moč je ljubezen in usmiljenje do množic. V njem bomo videli spomenik javnemu delu na podlagi brezkompromisno in brezpogojne demokracije. To bo spomenik socialnemu delu brez hlinbe in krinke.
Ob takem spomeniku boi sicer marsikomu iz rodu, ki je s Krekom živel, morebiti nekoliko nerodno. Marsikdo se bo lahko vprašal, ali ni tudi nekoliko njegove krivde, da je ta svetli lik slovenskega moža postal v dobi, ko smo morali slovenstvo opredeliti določneje tudi v drugi smeri, vse preveč pozabljen.
Prva leta po vojni se je mnogokrat slišalo vprašanje, kaj bi dejal dr. Krek k vsemu, ako bi prišel nazaj. Marsikomu iz svojega rodu, iz svojih organizacij, bi na štiri oči kako bridko povedal. Marsikdo bi po takem razgovoru morebiti nekoliko spremenil način svojega javnega dela.
Toplo želimo, da bi bil ta. spomenik kmalu gotov, da bi bil dr. Kreka vreden, in zato tudi mi vabimo in priporočamo prispevke zanj. Spomeniku pa želimo, da bi med še živečim rodom velikega dr. Kreka dosegel vsaj del tistega uspeha, ki bi ga mogel doseči njegov osebni prijazni opomin pri enem ali drugem.
Mali zapiski
Dvajsetletnica slovenskega vseučilišča
Letos je minilo dvajset let, kar je bilo ustanovljeno slovensko vseučilišče. S tem so bile uresničene davne želje slovenskega naroda. Na pobudo akademske mladine bo ta obletnica prav slovesno praznovana, V soboto 16. decembra zvečer bo v opernem gledališču slavnostna predstava Foerster j e ve opere »Gorenjski slavček«, v nedeljo 17. dec. po ob 10. uri v vecučiliški zbornici slavnostna seja vseučiliškega sveta. Nato bo v veliki unionski dvorani slavnostno zborovanje,
Tisti poparjeni moški obrazi ob razjarjenih zakonskih polovicah — pogled za bogove!
Na vprašanje, kaj naj ženska z volilno pravico, ko je še moškim odveč, se vsiljuje odgovor kar sam od sebe: Moške bodo spremljale na volišče, da jih ne bo strah.
Pregovor pravi: Pamet je boljša ko žamet. Ker nismo iz žameta, je dokaz, da smo pametni. Volilski imeniki potrjujejo to še: posebej, zato bi jih lahko imenovali tudi: seznam pametnikov. Zaž-daj vsebujejo ti samo moške, kar bi se lahko tolmačilo, da so naše žene neumne.
Ker nisem pesnik, tudi še nisem videl žametne ženske. Pesniki imajo- boljše oči, oni vidi jo večkrat žameten obrazek, žametne ustnice, svilene trepalnice, skratka: nepametne goske. Te naj ostanejo pri pesnikih, drugim pa volilno pravico.
Kako naj ženska dokaže, da je pametna, pa Župančič ni povedal. Tega se je ognil kakor mačka vrele kaše; dejal je samo: pametnih žensk je veliko-. Vsaka bo rekla, da je pametna, katero koli bi vprašali. Če bi se določala pamet na ta način, bi imeli več pametnih žensk ko moških. In ta način najbrž je imel Župančič pred očmi, da se ne zameri ne na desno, ne na levo-. Če bodo merili pamet drugače, si bo umil roke. O, Župančič je ne samo pameten, ampak tudi zvit.
Ker praviloma nihče ne more biti sodnik v lastni stvari, tudi ženskam ne bo dano, da bi same presojale svojo pamet. Ocenjevanje njiline pameti bo moralo biti urejeno s posebno postavo. In z razlago postave seveda; po možnosti pa še s tolmačenjem postave in razlage, drugače bi kdo utegnil priti še na misel, da naj to opravi jo mero-sodni uradi.	(Dalje prihodnjič.)
pri katerem bo sodeloval Akademski pevski zbor in na katerem bo — poleg drugih — vseučiliški prof. dr. Polec govoril o težkem in dolgem boju našega naroda za lastno vseučilišče.
Stoletnica Muzejskega društva za Slovenijo
Med najstarejša znanstvena društva v Sloveniji, pa tudi v celi državi, spada Muzejsko društvo za Slovenijo, ki bo slavilo v soboto dne 16. decembra stoletnico svojega obstanka. Ob tej priložnosti bo v slavnostni dvorani mestnega poglavarstva v Ljubljani v soboto dne 16. decembra olb 6. uri zvečer izredni občni zbor. Obenem bodo tudi zborovanja slovenskih zgodovinarjev, in sicer v soboto 16. t. m. ob 9 dopoldne in ob 3 po~ poldne v čitalnici Narodnega niuzeja v Ljubljani. Na zborovanjih bodo predavali najvidnejši slo1 venski znanstveniki o perečih vprašanjih slovenskega zgodovinarstva.
Zbornik Muzejskega društva
Ob stoletnici Muzejskega društva za Slovenijo bo izšlo društveno glasilo Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 'kot slavnostni zbornik, ki bo posebno skrbno opremljen in bo obsegal okrog 400 strani besedila in 28 prilog na umetniškem papirju. Pri jubilejnem Glasniku sodeluje 25 naših najvidnejših znanstvenikov s prispevki, ki so posvečeni vsem dobam naše zgodovine in vsem področjem naše zgodovinske vede. Čeprav bo obseg Glasnika zelo velik, ga bodo dosedanji društveni udje prejeli za plačilo nezvišane udnine 20 din pod pogojem, da imajo plačano udnino vsaj do konca leta 1958. Novi udje pa prejmejo jubilejni letnik Glasnika za enako ceno 30 din pod pogojem, da plačajo udnino- za tri leta vnaprej v skupnem znesku 90 din. Knjigarniška cena Glasnika bo znatno višja od tega zneska.
Priglasitve za ude in udnino je naslavljati na Muzejsko društvo za Slovenijo v Ljubljani, Narodni muzej, Bleivveisova cesta 24.
Pravo provokacijo
svobodoljubnih prizadevanj Srbov, Hrvatov in Slovencev imenuje glasilo dr. Mačka »Hrvatski dnevnik« sedanji volilni zakon.
Hrvaška in slovenska zastava.
V Brčki so jugoslovanski Sokoli trgali hrvaške zastave in' hrvaške oblasti jih bodo zaradi tega kaznovale.
Pri nas še zmeraj ni zakonito dovoljena slovenska zastava. Pri tem bi pa samo še poklicali v spomin, da je med nami še dovolj ljudi, ki so v nacionalnih časih trgali naše narodne zastave. Dobro bi bilo, če bi napravili v teh dneh pregled teh ljudi, da bo vsak uvrščen tja, kamor spada.
SUZOR in Slovenija
Iz decembrske številke »Bodočnosti«, glasila slovenskih krščanskih nameščencev, je razvidno, daje imel ljubljanski OUZD v dobi od leta 1922. do leta 1934. 21 milijonov 720 tisoč din suficita, ki pa se je porabil ves za kritje deficitnih okrožnih uradov na jugu, zlasti na Hrvaškem. Ta rezultat je bil dosežen pa samo v bolniški panogi. V nezgodni panogi imajo okrožni uradi na jugu še večje deficite, ki jih iz previdnosti sploh ne knjižijo posebej, dasi 'bi jih morali. »Kaj bi se z vsemi temi milijoni v Sloveniji lahko v korist zavarovancev zgodilo, si lahko vsak sam misli. Rešitev je samo ena: da se čimprej decentralizira SIJ/OR!« pristavlja »Bodočnost«.
Hrvaška akademija znanosti in umetnosti
V zadnji številki smo poročali, da se namerava »Jugoslovanska akademija« v Zagrebu prekrstiti — dosledno novemu času — v »Hrvaško akad®*, mijo znanosti in umetnosti«. Kakor so te dni poročali časopisi, se je to že zgodilo, in sicer dne 6. decembra.
Vrnitev baltiških Nemcev
Kakor poroča »Frankfurter Zeitung« dne 1. decembra t. L se je vrnilo do tega dne v Nemčijo
33.000 baltiških Nemcev, in sicer 27.000 preko Gdinje in 6000 skozi Gdansk. Preseljevanje bo trajalo še samo do konca t. I. Glede na to-, da se je vršilo že diva meseca, in na dejstvo, da n a valjajo nemški uradni krogi (n. pr. Rupert voh Schu-machner v knjigi »Deutschland-Fibel«, 4. izdaja str. 72.) za število baltiških Nemcev brez klajpcd-skega ozemlja precej visoko številko, namreč
150.000 duš, se zdi, da se je odločil za vrnitev v tret ji raj h samo vsak tretji Nemec, če vštejemo one, ki se bodo vrnili še v teku meseca decembra.
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.
Pridobivajte nove naročnike!
Janez Kocmur:
Brez naslova
(Nadaljevanje.)