V Ljubljani v petek 7. avgusta 1863.
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 20 „ „ „ začet. „ 1 „ 75 „ „ „
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 60 „ „ „ za čet. n 2 „ 5 „ „ „
Rokopisi se ne vračujejo.
NATRIJ.
Oznanila. Za navadno dvestojiBo ■&
vrsto se plačuje j; . 5 kr., kterafce fnkrat, jU 8 „ „ ^dvakrat, / 10 „ „ „ fl-Basat natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna št. 15.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
63«
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Teeaj I«
Našim učencem.
Kakor lani, tako so tudi letos „Narodni Listy" šolskej mladini prinesli sestavek, v kterem jo uče, kako ima počitnice rabiti sebi in vsemu narodu na korist. Zdi se mi ta spis tako važen, da moram prositi slavnega vredništva, naj ga natisne. Bog daj, da bi to čvrsto zrnce palo na rodovito zemljo tudi med slovenskimi učenci.
„Približali so se zopet prazniki, in največ šolske mladine zapušča denes stolno mesto, da bi se po raznih selih naše domovine po desetmesečnem trudu okrepčala na duhu in telesu. Ne moremo si kaj, da ne bi o tej priliki pregovorili nekoliko besedi našim vrlim učencem, o kojih se nadjamo, da uljudno prejmo prijateljske opomine, ktere bi jim dali radi za popotnico. Ne moremo želeti, da bi našim učencem bile počitnice „ferije," v kterih se križem drže roke ali s puhlimi zabavami trati čas. Sinovi tacega naroda, ki je po osodi mno-zih-let v svojem razvoju zaostal za drugimi evropskimi narodi, ne smejo izgubiti minute ne, in čas, ki v 19. veku leti s parno in električno hitrostjo, mora jim biti drag z dveh pogledov, da ne pride v upadek niti najmanjši del narodnega iz-podbujevanja in zavedanja. V narodnem izobraževanji je prava svoboda; nam pa, ki nismo prišli tje, ker smo, niti po ugodnih okolnostih, niti po kakem mogočnem gospodu, nam, ki smo le samo z lastno močjo dobili to, kar imamo, z močjo in nepogubno svestjo našega naroda, — nam treba bolj, nego komur koli, vsestranske izobraženosti, da bi mogli napredovati na svojem težkem poti, in dobiti si na konci te steze politično svobodo, kteta nam zagotavlja našo narodno bodočnost. Tedaj vi naši mladi prijatelji, vi krasno upanje v prizadevanji, s kakoršnim se pečamo mi starejši sinovi za duševno in telesno povzdigo našega ljudstva, ktero ponosni pred vso Evropo imenujemo češki narod, najprvo izobražujte naše ljudstvo. Kolikor in kar koli ste se naučili v stolnem mestu, to vcepite zopet v obilej meri svojim roditeljem, sorodcem, prijateljem in vsakemu, kdor hrepeni po tem. Naše ljudstvo je marljivo, učljivo, čilejše od kterega koli inega, in v bla-gej gorečosti si bode trebilo cesto, na kterej je zaostalo za dolge veke. Kviško! pomozite mu vi mlada bodoča izobraženost, bodite ramena, po kterih se iz matere Prage vali narodna zavest in delavnost na vse kraje, po kterih se glasi naš jezik. Budite v narodu ljubezen do čitanja, ljubezen do dejanskih, zgodovinskih, političnih vednosti. Najprvo naj vam bodo mar knjižnice. Mnogo se je uže o tem pisalo, nekaj tudi uže delalo, a vse to je še malo, neizmerno malo. To je prevažna stvar, na kterej sloni izobraževanje našega ljudstva, ali kar je isto, njegova politična bodočnost, da bi se v znanstvih moglo postaviti vštric druzih evropskih narodov, ki so nas
prehiteli. Šolskim mladenčem je spodobno, da se poprimejo tote reči. Zbirajte knjige, seznanjajte ljudstvo z narodnim slovstvom, kažite važnost njene podpore, njenega razvitka in važnost narodne izobraženosti sploh. Toda ni tako važno knjige imeti, ampak važnejše je prebirati jih. Znamo za mesto, kjer krasne in bogate knjižnice leže v starih cerkovnih predalih zapuščene, moljem v hrano. Po konci! naša šolska mladina, polastite se jih, odprite drage te zaklade, in razda-vajte jih med ljudstvo ! To je prostor neizmerne delavnosti, to je domovini veča in svetejša zasluga, nego deset jalovih, negodnih, neumnih demonstracij. Za izobraževanje svojega ljudstva se je tudi mogoče poganjati s petjem, z razlaganjem in „besedami." S prijetnim veseljem se bližajo med seboj ljudje, ki so si poprej bili tujci, duševna skrčenost in za-pečkarji (spiessbiirger) ginejo; z narodnim petjem lehko in nevidno vleze narodna svest v srce. Ali če. so vam in vašim prijateljem veselice mile, naj vam ne bodo same veselice. Zmirom pazite na svoj blaži, svetejši namen, zmirom vam bodi pred očmi drug talent, ki vam ga je izročila domovina, in ki vas bode za-nj terjala zopet z obilimi obrestmi. Izobraževanje vaših očetov, bratov in sester vam bodi prvi, edini namen, da bodete pravi apostoli, ne „kulture," temuč narodnega izobraževanja, ki v vsako vrsto ljudstva mogočno seza. Pa ne izobraževajte samo ljudstva, mikajte o počitnicah tudi sebe! Mnogo je nepotrebnih vednosti, ki v šolah za prazno parado stoje na programu; pa tudi mnogo je znanstev, ktere bi trebalo bolj gojiti. Po konci! tem poklonite del svojih praznikov. Mi, narod, ki nimamo po učilnicah polnega samozakonja, moramo pomanjkljivost političnega samozakonja nadomestiti s zasobnim samozakonjem. Poleg šolskih javnih stvari imejte svoje zasobne učne stvari. Priporočati se mora posebno domača zgodovina, zgodovina vsega človeštva. Tu najdete na velicem političnem bojišči narode, ki se bore za svoje bitje; tukaj razumete napake, zarad kterih so ulegli; tam ugledate velike može, s kterimi so se ponašali. Mladi prijatelji! varujte se teh hib — in tičejo se zares vas —• hodite le po stopinjah teh mož. Tukaj gre za obuditev, za polno organično, vse oživljajočo narodovo zavestje; na velicej areni svetovne zgodovine vidite mnogo narodov, vidite mnogo izgledov — preiščite vse, ter izberite si, kar je dobro. Vzlasti duh 19. stoletja naj vam ne ostane neznan. Ni ga tako lehko ugenoti, pa je tudi mnogo izobraženih in vrlih mož, kterim se ta duh vendar skriva. Bilo je 18. stoletje otožno človeštvu in našej domovini; 19. stoletje pa je veliko stoletje človeštvu in našej domovini. Da bi le srečno bilo 20. stoletje po želji velicega francozkega pesnika za vsa stoletja! Našej izobraženosti, našej mladini, tej nadi drage domovine, pristuje prva dolžnost v tem oziru, da omika narod in sebe. Za-
čnite, in če bode poprej, boljše bode." Quis capere potest, capiat!	JelovScekov.
Učilnice.
Ljubljanska gimnazija je imela konci 1862. šolskega leta 673 učencev, izmed kterih je prebilo 33 zrelotno izpraševanje, in med le-temi jih je bilo 8 posebno dobrih; konci 1863. leta pa jih ima 617, med kterimi program imenuje 555 Slovencev, 60 Nemcev in 2 Laha; letos ima torej ljubljanska gimnazija 56 učencev menj od lani. Novomeška gimnazija je imela konci
1862.	leta 226 učencev, izmed kterih je prebilo 6 zrelotno izpraševanje, in med le-temi sta bila dva posebno dobra; konci
1863.	leta pa jih ima 242, med kterimi je 232 Slovencev, 2 Hrvata in 8 Nemcev; letos je torej na novomeškej gimnazii 16 učencev več od lani. V kranjskej gimnazij, ki ima samo prve 4 razrede, beremo, da je konci 1863. leta 158 učencev. Niža ljubljanska realka je imela konci 1862. leta 124 učencev, in konci 1863. leta jih ima 150, torej 26 več od lani; med njimi program kaže 92 Slovanov, 48 Nemcev in 10 Lahov. Glavna ljubljanska normalka je imela konci 1863. leta v vsakdanjej šoli 716, v nedeljskej pa 215, torej vseh vkup 931. Mestna ljubljanska glavna šola je konci 1863. leta imela v 4 razredih 278 vsakdanjih in 122 nedeljskih, torej 400 vseh učencev. Pri nunah je bilo konci 1863. leta 847 učenk vne-nje in 153 notranje šole, torej vseh vkup 1000.
Dopisi.
Iz Ljubljane. 5. avgusta. — Vrnil sem se iz Mariborja, kjer se je 3. dan t. m. praznovala tisočletnica svetega Cirila in Metoda. Zjutraj ob desetih je bila v cerkvi sv. Alojzija slovesna božja služba, pri kterej je bilo mnogo gostov, in pevci so peli krasno slovensko mašo. Ob štirih po poldne smo šli v „Brandhof," ki je na desnem bregu Drave, majhne pol ure od mesta v sredi rodovite ravnote. Ne mogel bi se boljše ubrati prostor takej svečanosti. Krog in krog so bile posajene jelke, zvezane se zelenimi venci in olepotičene z baloni narodnih barv. Na zapadujem konci je bil kaj lepo narejen tempelj, ki je imel v sebi krasni podobi sv. Cirila in Metoda, toliki, kolikoršen je živ človek. Tempelj se je opiral na 12 stebrov, ki so imeli skoraj po 5 sežnjev visokosti, in pokrit je bil s prav lično streho, znotraj pa domiselno o-zaljšan z mladikami, venci in druzimi podobami. Od spredaj je imel v slovenskih barvah iz umetnih cvetic napis: „Siava," na vsakej strani tempeljna pak je bila velikanska zvezda, v kterih so po noči prižgane svetilnice čarovno mrgolele. Te svetilnice trijeh barv in svečava za podobama je bila zares kaj nenavadno krasna. V tempeljnu je bil prostoren oder, odločen pevcem in zboru mariborskih sopcev (musikanten), ki so izvrstno godli razne stvari pred „besedo" in potlej. Po obeh straneh jako velicega prostora so bile mize pod strehama po 30 sežnjev dolzima in po 5 sežnjev širocima, pod kterim so se gostje pogovarjali in krepčali. Spredaj pak je bilo vse polno telovadnega orodja, po kterem se je mladina veselo poskušala. 20 možnarjev je počilo, in godba se je oglasila, predno se je pričela večerna svečanost. Ljudje so se tako zgrinjali, da kmalo ni bilo več mogoče gibati. Ko se je ob polu osmih pričela „beseda," ni bilo več toliko prostora med človekom in človekom, da bi igla bila na tla pala. Pred tempeljnom je bilo 100 in 100 stolov za gospe in gospodičine, okoli njih pa 1000 in 1000 ljudi, ki so k tej svečanosti bili prišli iz bliže in dalje. Mnogo je bilo Hrvatov, Cehov, Kranjcev,
Primorcev in Korošcev — posebno dosti Cehov in Hrvatov, največ pa Štajercev, prav mnogo tudi kmetov, ki so se bili sešli iz vseh raznih krajev dolenje Štajerske. Vseh ljudi je bilo gotovo 4000—5000. Pri „besedi" smo slišali najprvo: uvodni govor, potem govor o slovesnosti in deklamacijo. Vse troje se je navdušeno in krepko govorilo, in tudi poslušalce je navdušilo. Pevcev je bilo nad 50, in pod izbornim vodstvom g. dr. Ipavca so se peli ti-le zbori: 1) molitev, besede S. Jenka, napev dr. Ipavca; 2) mar i bor, besede dr. To-mana, napev J. Miklošiča; 3) budni ca, besede dr. Križana, napev dr. B. Ipavca; 4) Podiebradska, češka narodna; 5) Rojakom, besede Fr. Cegnarja, napev Jenkov, in 6) Naprej. Med zbori je tudi bil prišel na vrsto četverospev in dva samospeva, ktera je z gladkim, donečim glasom pel .g. dr. R., ki se mu je ploskalo in klicalo. Vse je bilo izvrstno peto, nektere stvari so se celo morale ponavljati. Velika zahvala gre gg. pevcem, ki so si goreče prizadevali, da so slovesnost tako poveličali. Med in pred ,,besedo" je prišlo mnogo telegramov od vseh štirih vetrov slovanskih zemelj; pred in med „besedo" so proti nebu plavali majhni in veliki baloni, podobni našim željam, in oznanjali so Podravcem naše veselje. Po „besedi," ko so uže migljale zvezde po nebu, poknejo zopet možnarji, in vname se krasen umetni ogenj, ki je trajal do polnoči, in privabil mnogo in mnogo ljudstva. Med ognjem pa so veseli gostje večerjali; po 100 in 100 jih je bilo v nekterih družbah. Vrstile so se napitnice in pesmi, celo ples ni bil pozabljen. Najveselejša srca so se v mesto vrnila še le ob dveh ali treh po polnoči. Po krasnih brdih štajerske zemlje okrog Mariborja pak so goreli velikanski kresovi, in pripovedovali so nam, kako se daleč od nas vesele z nami tisti, ki niso mogli priti k svečanosti. Srce, oko in uho se je radovalo v obilej meri izvrstnih užitko*v; ali najbolj po godi je pa vendar bilo človeku bratovstvo, zloga in mirna dobrovoljnost, ki je krasotila ta večer med nami! Taki prazniki ostanejo srcu nepozabljeni, in zagotavljajo veselo bodočnost. Est Deus in nobis, agitante calescimus illo! Konci tega kratkega poročila menim, da moram v imeni vseh gostov javno izreči Mariborcem prisrčno zahvalo, da so nas bili tako gostoljubo, tako prijazno sprijeli, in opomniti moram, da so se izvrstno izkazali vsi gospodje, ki so skrbeli za svečanost in nje red; naposled pak bodi še prisrčen pozdrav vsem našim bratom, ki so našo reč poveličali s svojo pričujoč-nostjo. Slava! večna slava vsem vrlim sinovom naše svete matere !	—1—.
Iz Trsta. 4. avgusta. 1863. — Veselo novico ste nam v 60. listu bili oznanili iz Gorice, da sti bili pri c. k. sodstvu dve kazenski razpravi čisto slovenski napovedani, razprav-ljeni in razsojeni. Od našega deželnega sodstva ne moremo kaj tacega pričakovati, da-si po-dinj spada blizu do 125.000 Slovencev, kteri prebivajo po Trstu, obmestji in po okrajih: Komen, Sežana, Novigrad, Volosko, Koper in Peran. Tega je — da bi tako ne — krivo, ker razun nekterih uradnikov vsi drugi ne znajo govoriti slovenskega jezika, tud uradniki državnega pravništva ne, in ker med 29 pravdniki (advokati), postavljenimi v tržaškem mestu, vemo samo za enega, ki je zmožen našega jezika. Samo v laškem jezici se tedaj razpravljajo kazenske in končne razprave z obdolžencem, ki je Slovenec, in če obtoženec le nekoliko zna laški blebetati, mora italijanskim vprašanjem odgovarjati v italijanskem jezici, bodi-si odgovor dober ali slab. Nekterim se daje kak dninar (diurnist) ali drug tolkovalec v pomoč, in revež, kteremu se zatožno pismo prebere samo v italijanskem jeziku, od začetka do konca razprave ne ve, kaj so govorili državni pravdnik, sodniki in zagovorniki v jeziku, kteri mu je ne-
razumljiv. Ni se čuditi vsemu temu, ako pristavimo, da smo prav minoli mesec dobili vikšemu in deželnemu sodstvu svetovalce, med kterimi jih le nekaj govori slovenski jezik. Še bolj pak se moramo čuditi, da smo dobili tudi 5 novih pravd-nikov, izmed kterih nobeden ni zmožen slovenskega jezika. Ravnopravnost pa zahteva polno jezikovo znanje v besedi in v pisavi. V Trstu in Primorji bi svojej službi sploh ustrezali samo tisti, kterim so popolnoma znani deželni jezici, in menda nihče ne more tajiti, da je Slovencem kaj trdo, ker imajo izmed 29 pravdnikov (advokatov) samo enega, h kteremu hodijo po svete iz bližnjih in daljnih krajev, ker ž njim lehko govore. — Komur niso naše okolnosti znane, ta bi ne verjel, da je tako v Trstu. Treba je tedaj, da se naše potrebe očitno izpravijo na beli dan.
Iz Vinice. 31. julija. J. N. — „Novice" so pisale, da pojde vladika Strosmajer v Senj in v Benetke, pa si je premislil. 28. dan julija so ga bili Karlovčanje zelo sijajno sprejeli. Pozdravila ga je gospodičina Preširnova s pesmijo, ktero smo čitali v „Glasonoši," in izročila mu je se zlatimi črkami natisneno. Magistrat je bil dal gosposki obed, pri kterem je bilo do 200 osob. Pelo in deklamovalo se je. Posebno lepo je rekla uže imenovana gospodičina Preširnova, „naj bi Karlovčanje s cvetjem zasuli vrata, da bi v mestu ostal največi domorodec itd." Nad Strosmajerjevo podobo so bile besede z velikimi črkami pisane:
Slava — Slava! Strosmajeru! Slavit' če ga naša djeca, Dok se nebom zvjezde steru, Dok je sunca i mjeseca.
Iz Lašč. 30. julija. A. M. — Strupeni M. O. je dalje nekaj pisal o laškej cerkvi, ktera je najlepša, kar je kmečkih cerkev po Kranjskem. Rekel je namreč ta sovražnik, da ima premajhen stolp (turn); pa vendar mu dam vso Kozlerjevo Presiko, če iz line skoči doli na tla, na ktera mu nasteljemS voz mehkega sena. Govoril je celo, da v slavnih Laščah „pa-lica poje," kar je zopet laž. Pri nas ne pojo palice, ampak ljudje pa ptiči in petelini, ki so prav za prav tudi ptiči, in kadar zapoje kokoš, pravijo, da je slabo znamenje, ker hitro potlej umrje gospodar. Gospodu M. O. je treba opomniti, naj ne pozabi, kdo je največ naredil sedanje Lašče, da so take, kakoršne so. Naredil jih je največ ogenj. O tej priliki pa moram opomniti, naj nihče ne misli, da se meni zdi ogenj, ako požge človeška poslopja, dobrota; temuč hotel sem le na resnico postaviti, da so po ognji Lašče mnogo lepše, nego so bile pred ognjem. — V dopisu iz Ribnice berem, da sta laška učitelja vrla Slovenca, da pa učilnica vendar ni slovenska, ker si čestiti ribniški g. dekan dovolj prizadeva, da bi šole vedno ostale, kakoršne so bile. To je vse gola resnica; pa vendar noben umen človek ne poreče, da je koristno kmečkim učilnicam, naj se v njih uči nemški jezik, in po vspj pravici bi se od učiteljev smelo zahtevati, da bi kmečko slovensko mladino tako izobražali z domačim jezikom, da bi iz nje bili nekdaj umni gospodarji in gospodinje, pridni poljedelci in rokodelci, vneti za slovensko domovino in zvesti državljani. Oh resnica je, bridka resnica, in ta resnica me boli bolj nego staro kurje oko na nogi, da laška učitelja nemškutarita, in vendar sta vrla Slovenca, ker imata do naroda toliko ljubezen, kolikor-šen je Veliki vrh, ki se daleč okrog sebe ozira po laškej dolini. Dopisniku M. O. pa, ki je uže toliko povedal od slavnih Lašč, gre hvala, da je marsikaj izprožil; samo škoda je, da so mu Lašče prav za prav sploh mnogo premalo znane; vendar je pa M. U. vredep vse tiste slave, ki mu doni zdaj ne samo po Kranjskem, temuč povsod, koder koli hodijo laški
črevlji, ki pod kolenom zadaj kažejo pol meseca platnenih nogovic. Povsod, ljubi moji, povsod očitajo Laščanu te smrd-jive dopise; Laščanje smo pa hudi na dopisnika, da si lase iz glave pulimo; pa kaj nam pomaga, ker ga ne moremo zvedeti. Torej vas prosim hudobni gospod M. O.! če ste še živ, povejte v časniku očitno svoje ime, da bodemo vedeli, kam je treba osečke metati, ker zdaj se je morda uže pripetilo, da smo kacega nedolžnega dolžili. Nekteri Laščanje so uže prosili, da bi vam kaj kmalo Bog dal srečno zadnjo uro, in vesele se, da je morda njih prošnja uslišana, ker molčite uže toliko časa, in prav zato sem vas poprej vprašal, ali ste še živ ali ne ? —
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. Kranjska dežela prejme za ljubljansko blaz-nico (norišnico) iz 5. državne milostinjske loterije 35.300 gld. 3 kr. Ves znesek te loterije pak je 154.070 gld. 82 kr.; od tega prejme celovška gluhonemnica 18.000gld.; ostali znesek, t. j. 136.070 gld. 82 kr. pak se razdeli po ces. sklepu, danem 24. maja letošnjega leta, med štajersko, kranjsko in koroško blaznico tako, da vsaka dežela prejme delež po številu svojih prebivalcev. Kranjska šteje 476.441 duš.
—	Komisija za uboge je dala 15. julija dohodke in stroške ubožne blagajnice na znanje. Vidi se iz tega, da se zdaj 37 ubozim na dan daruje po 13 novih kr., 124 po 10'/4 kr., 140 po 10 kr., 87 po 7 kr. in 13 po 5 kr. Potrebuje se za vse leto 14.269 gld. in 67 '/o kr. Ker pa navadni dohodki ubožne blagajnice (brez prostovoljne milostinje) znašajo 11.000 gld., potrebuje se pa 1234 gld. za nektere druge milostinje, torej se kaže, da primanjkuje 3503 gld. in 67 '/„ kr., kteri se morajo pridobiti po prostovoljnih doneskih.
—	15. dne t. m. napravi tukajšnja strelska družba veliko slovesnost na strelišči, kjer se odkrije podoba Nj. veličanstva cesarja, ktero so lansko leto sami podeliti blagovolili. Program naznanja, da ob 8. uri bode slovesna maša; ob polu devetih pojdejo strelci iz cerkve na strelišče, kjer se ob 10. uri podoba Nj. veličanstva odkrije; ob 12. uri je obed; ob dveh popoldne pride presvitli nadvojvoda Ernst na strelišče, in začne se potem streljanje.
—	Izmed tisoč kratov se lehko ne zgodi, da bi samo en lovec šel na volka, in da bi ga tudi ustrelil. To se je zgodilo 5. dan t. m. mlademu g. dr. Aliačiču, ki je velicega volka ustrelil na dobrovinskem lovu pod Božjem grobom blizu Ljubljane. Ta zver je bila naredila uže mnogo škode. Cujemo, da ima g. dr. Ahačič hvalni namen, nagrado (taglia) razdeliti med tiste, kterim je volk živino pobiral.
—	6. dan t. m. sti v Kozarjah pogoreli 2 hiši. Zgorel je tudi slep in gluh otrok, ki menda je bil zatrosil ogenj. — 5. dan t. m. je s černuškega mosta hotel v Savo skočiti človek, ki izgubil pamet zarad prevelicega pijančevanja. Ljudje so o pravem času pritekli in ga oteli.
—	15. dan t. m. bodo imeli mladi Slovenci shod v Bledu, od koder pojdejo 16. dan v Kranj.
Trst. 3. dan t. m. je prevzvišeni vladika g. Strosmajer prišel v Trst, kjer misli nekaj časa ostati zarad morskih kopeli.
Dunaj. V svetovalstvo o poduku neki da so poklicani gg. profesorji: HjrtJ, Škoda in Pitha.
—	Pišejo, da je trdno skleneno, naj se pehota razdeli v 100 polkov, toda zgodi se pa to še le potem, ko pride nov ukaz.
—	Slovenec g. J. Leslcovec, slušatelj jezikoslovskega nauka, ki je pri časniku „Ost und TVest" prestavljal, in za 3 mesece bil obsojen v ječo, dostal je 3. dan t. m. zapor.
Gastein. Nj. veličanstvo je prišlo 2. dan t. m. po poldne
y Gastein, . kjer je bilo sprejeto z veliko radostjo in z glasnim klicanjem. Kmalo potem se je pripeljal pruski kralj in ž njim vojskovod Manteufel. Vladarja sta se objela. Kralj je bil četrt ure pri cesarji, ki je kmalo potem obiskal kralja.
—	3. dan t. m. so bili pri Nj. veličanstvu srenjski poslanci; ob enajstih je obiskalo Nj. veličanstvo pruskega kralja; ob dveh po poldne je bil obed pri Nj. veličanstvu pruskem kralju.
—	Nj. veličanstvo je šlo 3. dan iz Gasteina, potem je bilo malo postanka v Salcburgu; 4. dan t. m. je bil v Welsu pregled 13. konjiškega polka, in zvečer je Nj. veličanstvo uže bilo v Schonbrunnu.
Češka. 1. dan t. m. je bila razsodba višega deželnega sodstva v zadnjej tiskarnej tožbi podana g. Juliju Gregru, nekdanjemu vredniku „Narodnih Listov." Druga stopinja je potrdila prestopek napihovanja, samo da je povikšala kazen od štirih do šest tednov zapora in od 80 na 180 gld. izgube na pologu. Razsodba je bila podana g. Gregru zapečatena, in na zavitku je bil napis v češkem jezici, razsodba pa v nemškem. „Narodni Listi" so oznanili, da se je temu ustavil g. Gregr, in zahteval češko razsodbo.
—	List „Hlas" je natisnil necega nižega duhovnika pismo, v kterem je govorjenje, da bi se izpolnile te-le želje: naj bi niži duhovniki dobivali boljše dohodke; naj bi se dele v red razmere med raznimi duhovniki, posebno med kaplani in njihovimi vikšimi, dalje razmere med duhovniki in državnimi uradovi, in posamezni duhovniki naj bi smeli imeti svojo lastno politično misel; naj bi se tudi v red spravilo patronstvo.
Galicija. Deželni poslanec grof Anton Golejevski je denes izpuščen iz zapora, v kterem je bil zarad politične preiskave. Izpustili so ga, ker ni bilo zoper njega dovolj dokazov.
Ogerska. Nj. veličanstvo je pisalo kraljevemu ogerskemu dvornemu kanclerju grofu Forgachu, naj se oznani 4. dan t. m. „Slovenskej matici" pri njenem zboru, da je vladika Moyses izvoljen za tajnega svetovalca, in da je Nj. veličanstvo podarilo „Slovenskej Matici" 1000 gld.
Erdeljska. 12. dan t. m. bodo nove volitve, da se izbero drugi poslanci namestu Madjarjev in Seklerjev, ki so stopili iz deželnega zbora.
Benečija. Zakon za beneško deželo pride zdaj kmalo na svitlo, kakor pripoveduje „Presse."
Ruska. Beremo, da se je knez Gorčakov pogovarjal z angleškim poslancem, in rekel mu: „ne pozabite, gospod, tega, kar vam zdaj povem. Ker sem izobražen človek, zato se mi studi vojna; ker sem kristijan, kterega lehko zadene vsak hip, da bi ga Bog poklical na odgovor, ne želim, da bi moral odgovarjati za vso kri, ktera se prelije, ako se vname vojna; ker sem za ministra vnenjih opravkov, imam torej mirno ministerstvo : ali vendar je meja, pred ktero se mora ustaviti vse moje prizadevanje, in to mejo dela korist in čast ruske države, ktere moram braniti. Ako me prisilite, da mejo prestopim, potlej bode odgovarjal ruski narod, vas pak bo-dem opominjal besed, ktere. je rekla gospa Stael: „drgljajte Rusa, in videli boste, da je zmirom medved." To je pač res, in medved, kakor veste, potrebuje dolgo časa, predno začne gibati; njegova medvedja narava ni kmalo obujena, ali kadar pa je, ni dobro ž njim opravek imeti. Ni vam neznano, kacih reči se mi lehko iznebimo. Prisiliti bi nas torej mogli, da bi mi potopli svoje brodovje v izhodnjem morji, kakor smo ga bili v črnem morji; utegnili bi požgati Kronstadt, celo Petro-grad zapaliti, ali kaj potem ? Ako smo bili celo Kremel zažgali, menite, da nam se bodo te kočice vpirale? Požiganje veste da je uže dobro znano Rusom, kterih ni treba opomi-
njati, da jim je iz moskovskega pogorišča zacvela doba nove slave in kreposti. Ako se začne vojna, bode razglas carja Aleksandra II. svojemu ljudstvu tak, kakoršen je bil carja Aleksandra I. 1812. leta, in tudi zdaj zopet obljubi car, da orožja ne dene iz rok, dokler bode zadnji sovražnik na ruskej zemlji." — To so ostre besede, ki pričajo, da Ruska še ni v strahu.
Poljska. Narodna vlada je razposlala razglas, v kterem oznanja, da ni dovoljna s pogodbami v poljskem vprašanji, ako se ne pripozna samostojnost in stare meje, ki so bile 1772. leta.
—	Višnjevski je bil osnoval četo v Galicii, od koder je jo peljal 28. dan julija na Volynsko, kjer je bil popolnoma razbit 4 milje od meje. Višnjevski sam je izginil. Bilo je vseh vkup 193 vojakov, izmed kterih je 30 ubitih, 76 pak se jih je vrnilo v Galicijo.
—	Ni res, da bi narodna vlada bila oznanila razglas da v poljskih zadevah neče druge prenaredbe, nego na podlogi tistih mej, ki so bile 1772. leta.
—	Glas je počil, da se ima 9. dan t. m. v Varšavi vneti vpor.
Francozka. „Memorial diplomaticpie" pravi, da se bodo zapadne države imenovale zaveznike v odgovoru, kteri se pošlje ruskej vladi.
—	Beremo, da cesar Napoleon hoče vojno, samo da čaka ugodnega časa.
Španska. Časnik „Diario de Barcelona" piše, da so 23. dan julija v ulicah de la Tapineria zalotili čarodejko (co-prnico), ko je duhove v strah prijemala. Gosposka je jo dala v ječo odpeljati. — Ta baba gotovo ni bila zdrave pameti, ali pa je ljudi goljufala, pa tudi ta gosposka je smešna, da še v 19. stoletji verjame, da so čarodejke! Pri nas kaj tacega samo še stare babe ver jemo.
Loterija 5. avgusta 1863.
Trst: 88, 28, 69, 13, 39.
Dunaj 6. avgusta. — Nadavek (agio) srebru 10.75.
40J	[6
Oznanilo.
Kdor hoče v svojej hiši zatreti podgane, miši, stenice in žoharje ali šurke	naj
pri meni kupi tiste povsod dobro znane stru-penine, ktero napravlja g. Riesz Guttmann na Ogerskem.
»Janez Tauzher,
trgovec na velicern trgu v L j u b 1 j a n i,
„pri plavej krogli." _ _
Oznanilo*
Na znanje se daje vsem, da se bode od 27. dneva julija meseca letošnjega leta po sklepu upniškega odbora v kon-kursnem imetku Ferdinanda Luscherja prostovoljno prodajala velika zaloga drobnega blaga in raznih dišav (specerei) v pro-dalnici na kapucinskem predmestji na dunajskej cesti št. 79.
V Ljubljani 23. julija 1863.
Poravnovalni voditelj __tir. Jernej /wpanc._