v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto VI. Št. 25.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. i?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din V zamejstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 18. junija 1937. *** ULLUJJ
IIA
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Prepad se je odprl...
Predsednik jugoslovenov Peter Živkovič je obiskal Slovenijo. Krvava sled je ostala za njim: zaboden je bil slovenski študent. In druge slovenske študente, ki se jim ni moglo zdeti nič slabega, da nosijo slovenska znamenja, so jugoslo-veni pretepali do krvi.
Kajti slovenski znak, io je skromno potrdilo in priznanje slovenstva. Vsako priznanje in poudarjanje slovenstva, poudarjanje slovenstva na slovenskih tleli, to pa je za jugoslovene izzivanje, izzivanje, ki jih dela, da kar pobesite.
Sicer pa imajo prav, ti jngosloveni. Kajti ni je vezi med jugoslovenstvom in slovenstvom, v smrtnem sovraštvu sta si te misli. Že davno so jngosloveni to spoznali in se ravnajo po tem.
Tildi Slovenci bodo morali to ne samo spoznati, ampak tudi izvajati vse nasledke iz tega spoznanja: jugoslovenstvo, to je naš uničevalec in življenjski sovražnik, in vsak njegov pojav med nami je izzivanje.
Samo kot izzivanje moremo tudi oznamenovati obisk Petra Živkovi ca pri nas.
Kajti Živkovič je predsednik stranke, ki je jugoslovenstvo tako rekoč vzela v zakup, stranke, ki je sama ali po svojih predhodnicah nam Slovencem prizadejala nuj vež škode in gorju, kar smo ga kdaj trpeli v svoji zgodovini.
Živkovič je bil in je pripadnik tistega jugoslo-venskega sestava, ki razume našo osvoboditev tako, da bi sploh ne imeli nobene svobode in niti pravice ne, da bi lahko svobodno povedali svoje misli.
Živkovič je do skrajnosti izvedel državno-pravno nasilje nad nami, da nimamo mi Slovenci pravice, odločati v najbitnejših svojih zadevah sami, da moramo za najbolj samoobsebne stvari moledovati, nimamo pa nobene pravice do njih. Kajti po Živkovičevi in njegovih ljudi unitaristični zamisli mora biti sleherna stvar pridržana v odločitev enemu samemu središču.
In če bi se temu središču zdelo in hotelo, — in nekajkrat se mu je že hudo tako zdelo in hotelo — da odpravi naše slovenske kulturne naprave, da odpravi slovensko vseučilišče — samo sklepa neke mehanične večine v Belgradu je treba, pa je bila slovenska univerza, slovensko šolstvo, slovensko^ uradovanj e.
Še več, če bi se tisti mehanični številčni večini zdelo, da je treba že kedaj uresničiti jugoslo-venski nauk o enem narodu, ki ima samo en jezik, bi v ta namen slovenščino kratko' in malo lahko sploh prepovedala.
In Slovenci bi morali biti lepo tiho pri vsem tem. Kajti tista mehanična večina bi že poskrbela za primerne zakone. To se pravi, če bi bili taki zakoni sploh še potrebni. Kajti, natančno vzeto, z jugoslovenskega stališča bi jih niti treba ne bilo. Narodna enotnost, to je osnovni zakon unitarističnega jugoslovenstva. Narodna enotnost pa zahteva pred vsem enoten jezik. Ker je pa slovenščina samostojen jezik, od srbščine bolj proč, kot bolgarščina, je že bit tega jezika zoper narodno enotnost. Kdor torej ta jezik rabi in zatrjuje njegovo bit, ta je pač zoper narodno enotnost.
Kdor je pa zoper narodno enotnost, ta je zo-Per državo, je torej veleizdajalec.
Ali še bolj razločno: vsak Slovenec, ki bi trdil, da je Slovenec in da slovenščina ni isto, kakor srbohrvaščina,'bi bil po jugoslovenskem edinstvenem nauku veleizdajalec.
J etei Živkovič in njegovi jngosloveni so to svoje unitaristično načelo tudi dosledno in strogo izvajali-
V središču in v osrednjih uradih, v tistih zadnjih stopnjah, ki jih ;c vsi|jla Slovencem nacionalna edinstvenost, slovenščina sploh nima dejansko nobene veljave več. Na slovenske vloge dobivamo rešitve v cirilici.-In če je ne razumeš, vzemi si tolmača!
Pa ne samo tam, tudi pri nas doma dobiva en urad za drugim neslovensko lice in značaj: železnica, pošta, carina, obmejni uradi. Saj morajo carine dostikrat pritegovati tolmače za slovenščino. Nismo še pozabili na tisti panj, ki ga je carina zacarinila Slovencu po srbskem namesto slovenskem pomenu besede. Pri čemer je kakopak.čari na precej narasla...
Peter Živkovič je bil tisti, pod čigar vladova-njem je povsod zginila slovenščina iz javnih napisov. Centralizem je že tako sesal kako pijavka na vseh koncih denar iz našega izkrvavelega narodnega telesa. A še povrh so morale naše obubožane občine trositi čisto po nepotrebnem denar za to, da so odstranjevale javne napise v slovenščini in kupovale nove, kjer je vladala cirilica.
Denar smo torej morali trositi za to, da smo odpravljali naš jezik!
Skratka, Peter Živkovič je zastopnik tiste protidemokratične miselnosti, ki si daje pravico, vsiljevati Slovencem vladni in upravni sestav, ljudi in naprave, pa če jih magari 100 odstotkov Slovencev odklanja.
Mi Slovenci pa smo in hočemo ostati demokratičen narod. To se pravi, v svojih stvareh hočemo odločali sami. Hočemo zlasti odločati o tem, kako se gospodari z našim denarjem. Nočemo beračiti za svoj lastni denar, če bomo videli, da je treba zdaj zgraditi tu cesto, zdaj zidati tam bolnico. In tudi za tisti denar, ki ga bomo odračunavali državi, hočemo vedeti, kam gre in kako se porablja.
A zlasti hočemo pri vsem tem pravice: nič več nočemo plačevati, ko drugi. Že celo pa ne, da bi davke plačevali včasih do 51 odstotkov, ko nas je pa komaj 8 odstotkov!
Med tema stališčema, namreč med slovenskim, ki hoče pravice, in med jugoslovenskim, ki mu je nasilje začetek in konec vsega dejanja in nehanja, ni dotikov in ne sporazuma. In kdor zastopa še danes drugo, ta je naš sovražnik.
Simbol vsega našega zapostavljanja, izrabljanja, poniževanja — to je danes Jugoslovenska nacionalna stranka, ki jo predstavlja Živkovič.
Peter Živkovič, to je predstavnik upravnega sestava, ki nalaga Sloveniji 630 milijonov dinarjev na leto več, kakor drugim pokrajinam.
Peter Živkovič, to je pravi predstavnik protidemokratične, to je protiljudske politike jugoslovenov.
izmed treh državnih narodov, hrvaški, je že zdavnaj stopil iz vrste. Drugi, Slovenci, se je v veliki večini prav tako odločil za isti korak. In še tretji, Srbi, se očitno v tem redu ne počutijo preveč imenitno.
Ni čuda, da je začelo jugoslovene skrbeti za »red«. Kaj bo, če pojdejo še Slovenci svojo pot. Prej se je še po nekakšnem lahko zatrjevalo, da sta clva jugoslovanska naroda, Srbi in Slovenci, za jugoslovenski red. Red pa, ki ga drži od treh samo eden, pa še ta nerad, to pa že kar ni noben red več.
Širite
naš list »Slovenijo"!
Kajti ljudje, ki so v takem redu, ti morajo samo še poslušati. Vsak ugovor, pomislek ali celo kritika je smrten greh zoper tak red.
Ta red, red jugoslovenskega centralizma, pa se je začel krhati. Pa še prav močno krhati. Eden
In prav Peter Živkovič — ni bila še zlepa komu dana večja oblast, ko njemu pred osmimi leti. Celo Hrvatje, ki niso jugoslovenom nikoli preveč zaupali. so vsaj nekaj pričakovali. Bila je torej priložnost. kakor je bila dana le malokomu in malokdaj. Celo zelo podpovprečen človek bi bil lahko iz nje kaj naredil.
Toda ni še zlepa kdo pokazal tako majhnih sposobnosti, kakor on. Naravnost dirkalo je vse navzdol.
Sicer pa — ni večje miselne revščine, kakor v govorih teh ljudi. Zmeraj ena lajna: dobro vam bo, če greste z nami. A nikoli še odgovora: Zaka j nam ni bilo dobro, ko smo šli z vami. Zakaj nam je bilo zmeraj slabše, če smo šli z vami. Saj je naš narod tako slepo verjel v jugoslovensko pravičnost, da vam je vse svoje dobrine naravnost zmetal v naročje. O, da, tudi odgovor slišimo, tistega o »hipnih pogreškali«. Hipnosti, ki trajajo 19 let!
Nič ne de, če desetkrat, če stokrat dokažeš, da je centralizem že na sebi protidemokratičen, kajti demokracija je v svojem bistvu proticentrali-stična, kar dokazuje zgodovina in politično življenje res demokratičnih držav; in da je unitarizem bil zmeraj pri nas isti kakor centralizem in je še; in da je zgodovina pretresov naše države zgodovina unitaristično-centralističnih ali centralistično-unitarističnih prizadev, in da je naša slovenska duhovna in tvarna stiska v vzročni zvezi z unitarizmom: več ko je bilo tega, večja je bila ona. Vse to ni nič — pride jugosfoven, pa pravi: v unitarizmu je rešitev! Pravi, ne da bi ga bilo samo malo sram, a reči si upa to samo zato, ker pričakuje, da ga bo varovala pred ljudsko jezo volja velikosrbstva, pred razlogi in umovanjem pa — no pa za take vrednote jugoslovenom še nikoli ni bilo, kaj bi tudi z njimi! Res, kdor pomisli za vseh teh 19 let nazaj, koliko je bilo trditev o prednostih unitarizma, a niti enemu ju-goslovenu se še ni zdelo, da bi samo poskusil dokazati, v čem so te prednosti nasproti demokraciji in avtonomiji.
Ni čuda, če se v človeku vse upre, da si taki ljudje, ljudje s tako miselnostjo, ne samo drznejo med nas, ampak da si celo drznejo, to svojo nam sovražno miselnost javno izpovedovati med nami in propagirati jo, v upanju, da glede na posebne razmere ne bo preveč glasnega odpora.
Toda bil je odpor, in kri je bila po nedolžnem prelita. Ta kri bo poglej med nami in vami!
Gospodarske skrbi
Vsako zborovanje naših gospodarstvenikov izzveni nazadnje v strahovite, a hkratu tudi obupne obtožbe našega jugoslovenskega unitarističnega sestava. To traja že leta, prav za prav ves čas, kar so nas jugosloveni u-e-dinili. Bol j ponižne so bile prva leta tožbe in pritožbe, podložniško vdane in skromne. Kar videlo se jim je, da pritoževalci sami ne mislijo, da bi vse tisto zapostavljanje, izkoriščanje, izžemanje moglo biti kaj drugega kakor izjema, nastala zaradi nepoznanja naših razmer, hipna zabloda, ki jo bo takoj popravilo posredovanje primerno poučene in sestavljene de-putacije. Saj vendar ni mogoče, da bi se vse te krivice namenoma, po načrtu godile...
Tisti med nami, ki so poznali nacionalno bratovščino od blizu, so si bili seveda že koj od začetka na jasnem in čistem. Poznali so orientalsko miselnost čaršije, ki ji je zarada edini namen, poznali domače izdajalce, ki jim je bilo poglavitno oblast za vsako ceno, tudi za ceno ne samo blaginje, ampak naravnost bitnih mogočosti našega 1 judstva.
Zato so svarili, pred leti že: pomislite na vse kulturne, nravstvene, pravne razlike, preudarite iz teh podstav nastalo, popolnoma drugačno miselnost. ki ima za samoobsebno, kar imamo mi za slabo, in narobe seveda. Svarili so zlasti pred topoglavo zaupljivostjo, ki je tako rekoč metala
Poštnina plačana
Stran 2
SLOVENIJA
Hlodna Uofo-!!!
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ogledala, ščetke, turistovske potrebščine dobite
najceneje
pci HetdiM,
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
svoje tvarne dobrine iz rok, ki je delala tako zoper vsako zdravo pamet, ki jo nazorno izraža pregovor: brata sva si. a mošnji si nista sestri.
Nič ni pomagalo. Vsako leto je bilo zapostavljanja našega gospodarstva več. Naši gospodarski ljudje pa niso nehali upati: nekoč bo vendar spre-vidnost segla tudi do »bratov«. In niso nehali moledovati: dajti nam, kar je našega, ne uničujte nas vendar!
A vsako leto je bilo slabše. In danes, ko se povsod gospodarstvo poživlja, ko zlasti na jugu hudo napreduje, z našim denarjem napreduje, danes je pri nas stiska kakor doma. ki ji ni mogoče priti blizu, kaj šele pregnati jo.
Dne 23. letošnjega maja je zborovala Zveza trgovskih združenj v Slovenjem Gradcu. Podala je sebi račun o storjenem delu, a hkratu tudi povedala javnosti, kaj vse slovensko gospodarstvo teži in duši.
Nič novega nam niso povedali, stvari so to. ki so zlasti našim bralcem dobro in davno znane. A dobro je, če se povedo zmeraj in zmeraj znova. Pri tem pa je seveda pogoj, da se tisti, ki jih navajajo in ki zahtevajo, da se razmere popravijo, prosti vsakega naivnega pričakovanja, namreč takega, da bi nam jugoslovenska nacionalna misel kedaj mogla ali le hotela kaj pomagati, tista misel in miselnost, ki je vso to našo stisko povzročila, ki je to našo stisko tudi pospeševala, da uresniči svoj namen in cilj: likvidirati nas tiho in postopno.
»S to omejitvijo, da s takimi razgalitvami unitarističnega gospodarskega sestava ne mislimo doseči drugega, kakor razgibati še zmeraj vse preveč zaupljive, lahkoverne duhove, je pa vsak lak pregled jugoslovenskih krivic nad nami zelo koristno delo. Kajti šele, ko bo ves naš narod prežet od spoznanja, v čem je zlo in kje, šele potem moremo upati, da pride začetek boljših časov. Samo sila, ki je skrita v enodušju odpora zaradi .storjenih krivic, nas more rešiti.
Da ostanejo stvari v boljšem spominu, pona-tiskujemo po »Trgovskem listu« nekaj važnejših izjav iz dolgih obravnavanj na občnem zboru. Naj bi si iih, vsak ne samo prebral, ampak tudi zapomnil. To pa že zaradi tega, ker slišimo s strani jugoslovenov že 19 let zmeraj, kadar se sliši o kaki nečedni ali krivični zadevi, vneto zatrjevanje, da je to sicer morebiti res, da gre pa le za kako »pogreško« raznih »neodgovornih elementov«, da bodo pa jugosloveni že posegli vmes in da se kaj takega ne bo več godilo, vsaj takrat ne, kadar bodo oni na oblasti.
A zmeraj šobili jugosloveni na oblasti ali vsaj okoli nje, in — zmeraj slabše je 'bilo!
In tele stvari so prav iz zadnjih časov.
Podpredsednik Zveze Škrbec je na primer povedal:
Izvoz je silno važen in ga zato tudi vse države pospešujejo, pri nas pa se z deviznimi predpisi dejansko ovira. Najprej je treba predložiti potrdilo o plačanih davkih. Cenovnik finančnega ministrstva je napačen in izvoznik ve že takrat, ko je podpisal obvezo v zavarovanju valute, da je ne bo mogel držati. Slede kazni in zaradi njih so tudi rubežni, medtem ko se dovoljuje tujcu izvoz brez vseh ceremonij.
Zaradi zastoja na denarnem trgu je bil naš izvoznik brez denarja in .prisiljen, da proda les za vsako ceno, samo da more plačati eksekutorja in advokata. Tujci so zato lahko delali, kar so hoteli in če so prinesli denar, so dobili tudi za 50 odstotkov in več znižane cene. Okoli 40 milijonov dinarjev je zaradi tega izgubila Slovenija. Rezultat vsega tega so prej omenjene kazni, proti katerim odločno protestiramo. Protestiramo pa tudi proti temu, kako plačuje Narodna banka lire. Tečaj lire je bil določen po 3.55 Din in po tem tečaju so italijanski uvozniki tudi med sankcijami plačevali terjatve naših izvoznikov. N. 13. pa ni hotela niti sporočiti, katere terjatve so bile vplačane. Pri tem pa se izgovarja N. B. na finančno ministrstvo, to pa na N. B., izgubo pa plačujejo slovenski izvozniki.
... da je Narodna banka pri delniškem kapitalu 180 milijonov dinarjev odpisala v petih letih 196 milijonov dinarjev. Naj navede N. B., koliko je izgubila v Sloveniji! Potem se bo izkazalo, da ni v Sloveniji nič
izgubila, največ pa v Beogradu, kjer je dajala posameznikom tudi do sto milijonov kredita.
Predsednik Zveze Ivan Jelačin je risal na splošno naš žalostni gospodarski položaj:
Od leta 1951, ko je dala Narod,na banka z odpovedjo kreditov alarm za gospodarsko krizo, se gospodarsko stanje Slovenije noče popraviti. Vsi veste, da smo takrat opozarjali, kako naj se stanje popravi, ker bodo sicer nasledki katastrofalni. Toda :ni.so hoteli nas poslušati in z diletantovskimi ukrepi se je hotela ustaviti kriza. Iz napake v napako so padali naši ofi-cielni krogi, in zaman so bila vsa naša opozorila, da z enostranskimi zaščitami ni mogoča nobena odpomoč, da se s takšnimi ukrepi samo povečuje že tako preveliki kaos.
Slovenci smo imeli pred vojno dobro zgrajeno denarništvo. Naše hranilnice in posojilnice so bile prave gospodarske trdnjave, sedaj pa je vsa ta organizacija bila vržena ob tla. Teh 600 naših hranilnic je bilo vrženih ob tla in nikogar ih, ki bi jih zopet dvignil. In vendar bi se mogel najti izhod iz krize, kakor je pokazala Avstrija, ki je bila v mnogo slabšem gospodarskem stanju kakor naša država, a je vendar našla sredstva, da je pomagala denarnim zavodom. I udi Nemčija je znala obvarovati svoje DD-banke pred polomom in čeprav je bila v slabem gospodarskem stanju, se ni le izkopala, temveč se je znala celo krepko okrepiti in celo z izzivajočimi ukrepi.
Pri nas pa je vse na tleh, kakor da vse skupaj ni bilo nič vredno. Znova moramo obsoditi diletantizem, s katerim se je pri nas reševala kriza. Tako ne more in ne sme iti naprej! Apelirali smo in še apeliramo tako na gospode iz opozicije kot one iz vlade, da se že enkrat zavzamejo za sanacijo našega denarništva.
S kmečko zaščito se je ubil kinetov kredit, z uredbo o likvidaciji kmečkih dolgov pa je prišlo vse naše zadružništvo pod vpliv PA 15, kmečki dolžniki pa pod njeno šapo, cla bodo sedaj eksekutorji neusmiljeno izterjavah kmečke dolgove. Ves denar se centralizira v Državni hipotekarni banki in v Poštni hranilnici in sramota je že, da na lastni denar nimamo več nobenega vpl i va.
Premala skrb za »Slovenijo se kaže zlasti pri javnih delih. Pred kratkim sem se sestal z ministrom Spahom in iskreno sem mu čestital, da se mu je že posrečilo za svoje kraje dobiti eno milijardo dinarjev. Kako vse bolj žalostno pa je z javnimi deli v Sloveniji! Od Ljubljane do Kranja se bo niti 25 km dolga cesta delala menda dve leti. In to v času, ko gradi v Italiji podjetje Puricelli na tisoče kilometrov modernih avtomobilskih cest. Cesta na Sušak se bo menda tudi gradila še 20 let.
Prav tako neveselo sliko jugoslovenskega gospodarstva nad nami je podal predsednik Ferdo Pintar:
Medtem ko kaže gospodarska slika vse države izboljšanje, pa žal v Sloveniji o tem ne moremo govoriti. Imeli smo slabo letino pšenice in smo jo morali iz drugih pokrajin države uvažati po 1.— din pri kg draže plačati kakor prejšnja leta.
Tudi javna dela so določena v krivičnem razmerju. Na Slovenijo odpade tako neznaten del, da ne ustreza nobenemu razmerju, niti številu prebivalstva, še manj razmerju plačanih davkov, najmanj pa izkazani potrebi. Razen nekaj kratkih cest in železniških prog se menda v Sloveniji sploh nič ne stori.
...doslej je še vsak režim, pa najsi so bili na oblasti ti ali oni, nadaljeval to brezobzirno eksploatacijo Slovenije. Prav nič se ni čuditi, če se pojavljajo tudi pri nas	Dandanes
je marsikdo, ki je z največjim navdušenjem gorel za mlado Jugoslavijo, bridko razočaran.
Od leta 1919 do 1950 je bilo zgrajenih železnic od vseh novih železniških prog v državi v Sloveniji le 4.64 odstotkov. Za ceste, mostove in poslopja je dobila Slovenija v vsej dobi le 2.4 odstotka vseh investicij. Leta 1955 je prejela država 100 milijonov prometnega davka, mi smo sami plačali 20 milijonov ali eno petino, čeprav nas je v državi komaj ena petnaj-stina. Od teh 100 milijonov so prejele vrbaska, primorska, drinska, zetska in moravska banovina skupno 80 milijonov, vse ostale banovine z nami vred in z mestom Belgradom pa 20 milijonov.
Celo našega banovinskega gospodarstva se je lotil belgrajski fiskus. Uvedel je banovinske trošarine, ki se stekajo v skupno državno blagajno, od koder dobi vsaka banovina ne to, kar je vplačala, ampak dotacijo, ki odgovarja številu njenega prebivalstva z dne 51. marca 1951.
Mi bi torej dobili 8.21 odstotkov, toda plačati moramo neprimerno več. Tako tudi na primer ljudje pri nas nosijo čevlje, ki so visoko zatrošarinjeni, in ne opank, od katerih se plača le 1.— Din trošarine. Na ta način ne bomo dobili od plačanih 12 milijonov tega davka nazaj niti 5 milijonov. Naša banovina bo financirala potrebe drugih banovin vsako leto z 9 milijoni. 1 reba je mnogo državljanske modrosti, da človeku pri teh pregledih in konstatacijah ne zavre kri. Ne boni podrobno razpravljal še o drugih krivicah, povedal bom le, da je v dravski banovini lansko leto prišlo neposrednih davkov na osebo 255 Din, v vrbaski 5. Din, v vardarski 46 Din, v zetski 51 Din, v primorski 54 Din, v moravski 61 Din, v drinski 65 Din, v savski 166 Din, v dunavski 200 Din in da smo plačati lani nad 14 odstotkov vseh neposrednih davkov.
Iz sprejetih resolucij objavljamo prvo, ki je splošno važna:
Slovensko trgovstvo, zbrano na redni letni skupščini Zveze trgovskih združenj za dravsko banovino dne 25. maja 1957 v Slovenjem Gradcu, mora na razne trditve z oficielnih mest o izboljšanju gospodarskega položaja ugotoviti, da se gospodarske razmere v Sloveniji niso izboljšale, temveč so se v nekaterih gospodarskih panogah zaradi zadnje slabe letine in novih visokih javnih dajatev, s katerimi je Slovenija zopet čez mero prizadeta, poslabšale. Zato odklanjamo vse časopisne in druge vesti o nekem izboljšanju gospodarskih razmer v Sloveniji, ker so te vesti brez stvarne podlage ter celo škodljive slovenskemu gospodarstvu. Naravnost kritičen pa je položaj slovenskega gospodarstva zaradi še vedno trajajoče denarne krize, pri čemer z ogorčenjem ugotavljamo, da se za likvidnost naših denarnih zavodov doslej ni še ničesar učinkovitega storilo.
Zato zahtevamo, da se od 600 milijonov dinarjev, ki so predvideni za poživljenje denarništva, dodeli direktno slovenskim denarnim zavodom delež, ki odgovarja višini kmečkih dolgov pri teh zavodih.
Slovensko trgovstvo vnovič poudarja, da je vsako izboljšanje gospodarskih razmer brez decentralizacije uprave in financ nemogoče ter zato odklanjamo vsak zakonski načrt, ki ni zgrajen v duhu ljudske samouprave. Tako odklanjamo zlasti zakonski načrt o cestnem fondu ter se v tem vprašanju popolnoma pridružujemo zahtevam Društva za ceste v Ljubljani.
V nasprotju z ljudsko samoupravo ter ustavno zagotovljenimi pravicami slovenskega naroda je tudi, da se v Sloveniji uporabljajo neslovenske tiskovine.
Enako zahtevamo, da se po načelu upravne decentralizacije oddajajo državne nabave in javna dela.
Znova poudarjamo, da brez svobodne in smotrno usmerjene kritike ni mogoče doseči izboljšanja sedanjih upravnih in gospodarskih razmer. Zato zahtevamo svobodo kritike in svobodo tiskal
Ne smemo pa končati vseli teh izjav, tožb in pritožb, ne da bi opozorili vse naše gospodarske ljudi na dvoje.
Prvič na dejstvo, da ni dovolj, če spoznamo' in ugotovimo vzroke stiske in iščemo poti iz nje, marveč poiskati in pokazati je treba tudi vselej na krivca, ki nas je v to stisko privedel in ki nam zdaj zastavlja pot, ki vodi ven. la krivec je pa nacionalno unitaristično jugoslovenstvo, in dokler tega ne uničimo, tudi naše stiske ne bo kraj.
Drugič na nasledek, ki izhaja neizogibno iz tega spoznanja in dognanja, da moremo namreč uničiti povzročevalce stiske samo, če smo vsi pravi Slovenci popolnoma enotni, tako da je enodušnost naše volje očitna vsakomur in na prvi pogled. Ta enodušnost pa je samo mogoča, če popolnoma izločimo m osamimo vse izdajalstvo iz naše srede, tako da ga bo, kakor danes na Hrvaškem, sploh sram, pokazati se med nami.
Dokler pa le enodušnosti ne bo, dotlej nikar ne pričakujmo uspehov. Kajti poslovna čaršija ima dober pogled za take stvari. In zlasti nečesa se zaveda: da se ji ni treba bati naroda, katerega en del je zmeraj pripravljen, pogajati se in p°" puščati v načelnih stvareh.
Opazovalec
Maribor za slovensko vseučilišče
Društvo jugoslovanskih akademikov v Mariboru je izdalo spomenico pod naslovom: »Maribor za popolno slovensko univerzo!« Naslov izraža že vsebino in namen. Kakor posnemamo iz uvoda, je nameravalo društvo najprej imeti zborovanje, da na njem pokažejo »zanimanje in zahtevo vsega Maribora po spopolnitvi in dograditvi naše najvišje kulturne ustanove«. Zborovanje pa se ni moglo vršiti iz »vzrokov, ki so izven . .. društva«. Zato je društvo izdalo spomenico v knjižici, ki naj »bo dokument manifestacije obmejnega Maribora za popolno slovensko univerzo«.
Spomenica riše še zmeraj premalo znano tr-
njevo pot, ki hodi naše vseučilišče po njej. Brez lastnega poslopja, v najetih prostorih, za katere pa država najemnine ne plačuje, z neopremljenimi instituti v zasilnih prostorih, med neprestanimi grožnjami, da se bo odpravila zdaj ta zdaj druga fakulteta (kajti ne samo zadnjo, ampak sploh vso besedo glede slovenske univerze je dal unitarizem Belgradu in ne Sloveniji!) — tako životari najvišji slovenski znanstveni in učni zavod. Lani je dala država za vseučiliško knjižnico sedem in pol lijona dinarjev, in to je bil sploh prvi denar, ki ga je država dala za kako zidanje pri naši univerzi. Do tega časa pa je dobilo belgrajsko vseučilišče nad .120 milijonov.
Toda to je že tista večna jugoslovenska na-
SLOVENIJA
Stran 3.
cionalna povest! Naj bi vsak vzel to spomenico v roke in jo s premislekom prebral.
1 a boj mariborskih akademikov za slovensko univerzo nas prav odkritosrčno veseli. Zmeraj so jugosloveni doma in na jugu špekulirali na bolj ali manj prikriti spor med slovenskimi pokrajinami, ki so v Avstriji pripadali Štajerski, in onimi nekdanje Kranjske. To nasprotovanje je šlo tako daleč, da so nekateri mariborski politiki dajali prednost južnim krajem in mestom pred Ljubljano. Znano je. da je ob neki priliki izjavil pokojni dr. Pivko, da mu je ljubši Zagreb kakor Ljubljana! Bil je to v jugoslovenarstvo zasukani ostanek tiste miselnosti, ki je Slovence spirala, da bi jih laže obvladovala. In da je dobilo jugo-slovenstvo tolikšno moč nad nami, da nas je moglo skoraj do golega sleči in uničiti toliko naših kulturnih prizadev. to je gotovo tudi v nemajhni meri nasledek teh klavrnih, iz majhnih razmer in od majhnih ljudi narejenih prepirov in prepirčkov.
Toda, hvala Bogu, ljudje s staro miselnostjo in okrepenelimi možgani stopajo bolj in bolj v ozadje. Preveč je bilo nerodovitno njihovo delo in prežalostna žetev. Nastopa novo pokolenje, ki mu je tuja vsa iista jugoslovenska malotnost, ki pa se po drugi strani tem bolj zaveda potrebe strnjenih slovenskih vrst, če nočemo živeti, če hočemo zlasti živeti kulturnega in sposobnega naroda vredno življenje. To novo pokolenje ne mara cepiti že tako majnih naših sil, ko pa vidi s strašno razločnostjo in čuti na lastnem telesu, kako lipi ves naš narod zaradi poman jkanja enotnih smernic in s tem tudi pomanjkanja udarne moči.
In s tega vidika nam je manifestacija obmejnega Maribora za popolno slovensko univerzo velik rezani kamen iz granita za stavbo naše slovenske kulture in kulturne samobitnosti:
Slovenci smo in Slovenci ostanemo!
»Slovenska narodna opera" v Trstu in na Reki
Pretekli teden je bil važen za slovensko kulturno delo. Kar bi pred nekaj meseci še nihče ne bil pričakoval, se je uresničilo kar čez noč. »Slovenska narodna opera« je bila povabljena v Trst in na Reko. V sredo 9. junija tega leta je bila v naj večjem tržaškem gledališču »Politeama Rossetti« predstava »Prodane neveste«, v četrtek 10. junija tega leta pa predstava Gotovčeve opere »Ero z onega sveta« v slovenskem jeziku. Dne 11. junija tega leta so peli »Prodano nevesto« na Reki v gledališču »Fenice«, v soboto 12. junija lega leta pa »Ero z onega sveta«. Začela se je slovenska kulturna propaganda v velikem slogu vsaj v operni umetnosti. Uspeh je bil v Trstu velikanski, resničen umetnostni uspeli, pa tudi na Reki, kjer je sicer v splošnem manj zanimanja za gledališko umetnost, je dosegla »Slovenska narodna opera popolno priznanje. Turneja je bila sklenjena na liitro. komaj mesec dni je preteklo od ■časa, ko j L prišel tržaški gledališki impresario Pavel Vaientini v Ljubljano povabit slovensko narodno opero na gostovanje, pa do dneva, ko -so se vršile predstave. Ko smo v mesecu aprilu in v začetku maja tega leta priobčevali v našem tedniku sestavke »D slovenskem narodnem gledališču« in želeli, da bi naše »Narodno gledališče« stopilo v stik z velikim svetom in povabilo v Ljubljano pevce in dirigente, ki imajo veliko ime v glasbenem svetu v tujini, smo boječe pripomnili, da bi se mogoče dalo poskusiti tudi to. da bi kak tuj celotni operni ansambl gostoval v Ljubljani, naša opera pa v zameno v tujini. Po pravici rečeno, da nismo mislili, da bi se to dalo kaj kmalu doseči. Doseženo je pa sedaj kar čez noč. Tržaški glasbeni kritiki, med njimi znani izvedenci Levi. Tranquilli in Delin ter Uranni. prav tako kot kritika na Reki so pripoznali »Slovenski narodni operi« visoko in absolutno umeinostno višino, posamezne pevce, predvsem pa celotno ubranost ansambla so omenjali z najlaskavejšimi besedami. Impresario Valentini je dejal, da ga uspeh v Milanu, Genovi in Rimu. kamor pojde slovenska narodna opera v jeseni, nič ne skrbi. Priznati je treba ravnatelju Poliču in njegovim sodelavcem, prav tako pa tudi solistom, udom zbora in orkestra, da so opravili veliko delo za slovensko glasbeno kulturo in njeno zamejsko propagando. Želeli bi le, da bi slovenska narodna opera pri prihodnjih turnejah pristavila uradnemu naslovu »Narodno gledališče v Ljubljani« še pridevek »Slovensko«. Celo tržaški »Popolo di Trieste« je pisal (sicer edini) o slovenski gledališki umetnosti. Veseli nas tudi, da je v Italija prebila led slovenska narodna opera in bo šele po njenih sledovih šla v Italijo hrvaška zagrebška opera. Če bo treba, bomo o tej stvari še pisali.
Korak naprej
V naši notranjepolitični stiski ne moremo mimo mrtve, to se pravi jugoslovenske točke. Priznati je celo treba, da se je centralizem prav v zadnjih letih v marsikaterem pogledu okrepil.
Vzrok jc zelo preproste narave. Ni sicer dvoma, da ima proticentralistiona misel veliko večino prebivalstva za seboj, celo med Srbi. Toda njeni nosilci se iz zgolj zanikujočih in odklanjajočih
gesel niso mogli vzdigniti do jasnih, trdnih načelnih načrtov. Prav za prav so samo Hrvatje ostali do zadnjega razločni in jasni. Pri njih ve vsakdo, kaj hočejo. Slovenska politika je bila vsaj v dejanju zmeraj omahujoča. Še bolj pa so si bili srbski opozicionalci needini med seboj. Izmed bolj znanih srbijanskih politikov je podal jasne izjave samo zemljoradnik Dragoljub Jovanovič. Drugi so omahovali. Zgled omahljivca je bil tudi Ljuba Davidovič, poštenjak, a očitno preveč odvisen od svojega cincajočega okolja.
Belgrajska združena opozicija, ime, ki je nastalo ob pelomajskih volitvah, je bila torej prav v najbolj načelnih zadevah hudo neenotna.
To neenotnost pa je znala nacionalna čaršija prav spretno izrabiti. Popuščala je povsod, kjer niso bile zadete njene največje svetinje, namreč blagajne. Samo v teh zadnjih zadevah ni poznala šale. Brž ko se je kdo samo rahlo zadel obuje, takoj je bila v nevarnosti državna in narodna enotnost, in kdo ve, kaj še vse. Zato je centralizem. ki pomeni pri nas skrajno osrednjitev denarja, še pošteno napela. Dobili smo novo centralizacijo banovinskih užitnin, dobili nove fonde, in še se nam obetajo novi.
V to politično zastajo pa je na mah udarila povodenj, in ta povodenj ni bila nič drugega, kakor ustavni načrt deveterice.
Kajti ta načrt, vsepovsod odklanjan, ima v naši politični zgodovini svoj veliki pomen, ki smo nanj opozorili že v zadnji številki: prisilil je ljudi, da so zavzeli stališče do njega, da so pokazali barvo. In prav v odklanjanju so jo pokazali bolj razločno, kakor če bi bili z vodenimi, raztegljivimi besedami in pojmi motovilili okoli njega. Tu hegemo-nistični unitarizem, tam demokratični avtonomizem. Za eno ali drugo gre, za eno ali drugo se je bilo treba odločiti.
Kažejo se pa tudi že pozitivni uspehi. Zadnjo nedeljo se je sestal v Belgradu glavni odbor bivše demokratske stranke. Demokratska stranka je sicer priznavala hrvaško in slovensko vprašanje, toda ni se mogla odločiti, da bi priznala samobitnost slovenskega in hrvaškega naroda in ju tako priznala kot politični enoti. Zmeraj se je skrivala za neko oblikovno demokracijo, ki smo jo imeli dovolj priložnosti spoznati in ki v resnici nobena demokracija ni bila. Kajti po načelu mehanične večine je omogočevala enemu narodu, da je majoriziral dva druga in jima vsilil svojo voljo. In ni se mogla odmakniti od nje, čeprav je dovoljkrat slišala in opazila, da hočemo tako Slovenci kakor Hrvatje pravo demokracijo, to se pravi, da hočemo o svojih stvareh odločati sami.
Preveč bi bilo, če bi hoteli zatrjevati, da je ta sestanek prinesel popolno jasnost. Še zmeraj so mogli obžalovati na njem nekateri, kakor dr. Gj. Cvejič, da Hrvatje demokracije ne razumejo. A zato so se slišali tudi bolj razločni glasovi. Tako je na primer povedal dr. Stevan Simconovič-čokič iz Sremskih Karlovcev, da so pred vojno vse srbske stranke stale na stališču federativne Jugoslavije in da ne razume, počemu bi se danes bali tega, kar mora biti.
Še bolj važna je na sestanku sprejeta resolucija. Poleg samoobsebnih državljanskih in političnih svoboščin, ki jih zahteva, ugotavlja namreč ta resolucija, da ljudstvo naše države ni enorodno, ampak da je sestavljeno iz Srbov, Hrvatov in Slovencev, ter izpričuje dejstvo, da so danes tri posebne zgodovinsko - kulturne individualnosti — srbska, hrvaška in slovenska. Politična stvarnost kaže zategadelj, da se skupna država Srbov, Hrvatov in Slovencev ne more organizirati kot unitaristična država, ampak da je treba zanjo poiskati novo zvezno obliko.
Marsikdo utegne reči, da je ta resolucija premalo jasna, in mi bi mu pritrdili na vsa usta. Toda vse to je malota spričo dejstva, da je v tem primeru srbska stranka priznala obstoj treh narodnih individualnosti in se izrekla za zvezno državno obliko.
Vsekako — nacionalno-edinstvena bajka je dobila nov sunek. Na potu k svobodi pa smo napravili korak naprej.
Dr. Ivan Prijatelj in dunajski „Kriegsarchiv“
Prejeli smo sledeči dopis:
»Slovenec« od 10. tega meseca polemizira proti dr. Tumi, ki piše, da mu je dr. Iv. Prijatelj med vojno oskrboval gradivo iz dunajskega »Kriegs-archiva«. Da ga zavrača, je popolnoma v redu, vendar pa je na Tumovem poročilu precej zgodovinske resnice. Dr. Tuma bi bil samo moral napisati »Kriegssammlung«.
Med vojno je bil namreč preprost avstrijski državljan popolnoma odrezan od zamejnega, tako sovražnega kakor nevtralnega tiska. Samo eno mesto je bilo, kjer se je ta »vojna literatura« sistematično zbirala že od začetka svetovne vojne, tako imenovana »Kriegssammlung« dunajske dvorne biblioteke, ki jo je pomagal upravljati dr. Ivan Prijatelj, eden starejših uradnikov biblioteke in specialist za slovanske jezike. Ta »Kriegssammlung« je imela ugodnost direktnih zvez z zamejstvom. Razume se kajpak, da nabrano gradivo nikakor ni 'bilo namenjeno za javnost. Dr. Tuma ga
je dobil na razpolago, prav tako tudi dr. Žerjav, ki se je, ko je zanj izvedel, preselil iz Gradca na Dunaj. Da je pri vsem tern največ riskiral dr. Ivan Prijatelj, in koliko je riskiral, ve samo oni, ki je tiste čase preživel kot avstrijski uradnik.
Takrat je dr. Ivan Prijatelj mesece in mesece na potu med Kaiser-Josef-Platzom in Wahringom »nosil svojo glavo v torbi«. In ko se je v osvobojeni domovini spominjal tistih časov ter prejemal za njih »den Dank vom Hause Osterreich« — je postal odljuden, mrk in zagrenjen. Ostalo mu je prihranjeno vsaj to, da ni videl, kdo vse se ob njegovem pogrebu razkazuje ljubljanski ulici, in da ni čital svojih nekrologov. — Beati mortui!	/V.
Dve Sloveniji?
Dve Sloveniji sta — tako spoznanje je odnesel g. senator Daka Popovič iz Živkovičevega pohoda po naši zemlji. Dve Sloveniji: ena jugoslovenska, Slovenija Narodne Odbrane, unitaristična in nacionalna, po mnenju g. Popoviča tudi napredna, druga pa je seveda nasprotje od prve.
Toda, g. Popovič, nekaj je zmote v tem vašem opazovanju. Preveč površno jc bilo: avtomobili, Kazina, neslovensko časopisje niso sredstva, da bi mogli opazovati in spoznavati Slovenijo našega naroda. Tisto Slovenijo, ki edino je: Slovenija brez puhličavih prilastkov, Slovenijo, ki ji jc dovolj zapostavljanja, izrabljanja, ponižanja, Slovenijo, ki je domovina slovenskega naroda in zavetišče njegove kulture, Slovenijo, ki je demokratična in evropska.
Kajti tiste prve Slovenije seveda sploh ni, zgolj umišljena je, da bi pod njenim videzom mogli dalje izrabljati, zapostavljati, uničevati pravo, resnično Slovenijo, cleželo slovenskega naroda. Zato ji tudi niste hoteli dati nikoli besede, in ves čas jugoslovenske nacionalne nesreče ni smel naš narod nikoli odločati samostojno o tem, kaj hoče in kako.
In seveda tudi tisti ljudje, ki ste jih imeli za stafažo v Ljubljani, niso Slovenci in ne spadajo v Slovenijo. Kajti Slpvenci smo narod. Oni pa so pripadniki drugega jugoslovenskega naroda.
Tujci so med nami. In nasprotniki Slovenije so in slovenskega naroda.
Celjske knjigarne
(Dopis)
Celje je imelo pred desetimi leti samo dve knjigarni, medtem ko jih imamo danes pet, oziroma štiri, kajti Slomškove tiskovne zadruge prav za prav ne moremo šteti med knjigarne v širšem smislu. Kako je prišlo do večjega števila knjigarn, •nazadnje ni važno, omenili bi samo prihod Mohorjeve družbe, ki je uredila v Prešernovi ulici lepo knjigarno. Po njenem prihodu sta nastali še dve in tako jih imamo danes pet. Zgoraj omenjeni dve, Leskovškovo na Glavnem trgu, Goričarjevo in Domovino na Kralja Petra cesti. Seveda imajo vse te knjigarne izložbe, in pri teh bi se za trenutek ustavili.
Bodi takoj povedano, da vse te izložbe ne ugajajo. Kdor se ob njih ustavi iz veselja do naše knjige, ob pogledu na naše izložbe ne more biti vesel. Takoj mora ugotoviti: Knjigarne v Sloveniji. ki bi morale predstavljati predvsem kulturne napore slovenskih duhov in ki bi morale biti tako predvsem slovenske, te zahteve ne izražajo. V tem oziru nas more zadovoljiti samo Mohorjeva knjigarna, ostale pa se kvečjemu bolj ali manj ali pa sploh nič ne zavedajo te osnovne zahteve. In tako misli ta trojica knjigarn (v kateri je zopet Gori-čarjeva majhna izjema), da mora svoje izložbe polniti z nemškimi knjigami. V času, ko to pišemo, so izložbe teh treh knjigarn skoraj stoodstotno napolnjene z nemškimi knjigami, samo tu in tam vidimo kakšno slovensko. Kakor da bi bili v Avstriji ali Nemčiji! Saj nočemo zahtevati, da bi nemške knjige zginile iz izložb, toda spričo številnih slovenskih bi pač zaslužile te več pozornosti kot tuje. Če pogledamo izložbe v Mohorjevi knjigarni, moremo biti naravnost ponosni na bogastvo naših knjig, pred tujci pa, ki v poletju bolj obiskujejo Celje, se pa samo smešimo, tem bolj, če nekatere knjigarne postavljajo v izložbo zastarele nemške romane. Zato ni nič pretirano, če zahtevamo predvsem slovenske knjige! To že zaradi lega, ker te knjigarne prodajajo tudi šolske potrebščine, ki jih kupujejo v veliki večini slovenski otroci!
Zemljepisje in jugosloveni
Izpod sita »Slovenskega naroda« je kanila v svet znamenita novica, da neki srednješolski profesor za zemljepisje še ni videl Belgrada, »čeprav poučuje zemljepis že dolga leta«.
»Slovenski narod« priznava sicer sam malotnost tega vprašanja, ki trosi besede zanj. Toda kakopak se mu zdi, da bi se morala najti sredstva za nekaj profesorskih ekskurzij, ki bi take pomanjkljivosti odpravile.
Najbrž bo »Slovenski narod« predlagal, da se v banovinski preračun vstavijo primerni zneski v take namene. Kajti kadar gre za kako plačeva-
Stran 4._____________________________
nje, takrat so si jugosloveni še zmeraj bili enotni: Slovenija, plačuj!
Nadalje se nam pa zdi, da je za naše učitelje in učence važno še marsikaj drugega. Pred vsem naj bi spoznavali življenje in trpljenje svoje lastne zemlje. To je celo poglavitno — in še v okviru naših skromnih mogočosti povrh.
Sicer pa mislimo, da je še mnogo važnejših stvari, krajev in mest in dežel in kulturnih in zemljepisnih zanimivosti, posebnosti in važnosti na svetu, ki jih večina profesorjev ne more neposredno spoznavati, ker je pač za tako spoznavanje prekratko življenje, a mora vendar učence poučevati o njih. Knjiga, slika, splošna izobrazba more izpopolniti take vrzeli, po navadi celo mnogo bolje, kakor kratek izlet, s površnim ogledom kakega mesta, ki daje skoraj vselej samo napačno sliko.
Že celo bo pa ta splošna resnica veljala za Belgrad.
Mi pa upamo, da bodo naši profesorji dolga leta in dobro poučevali zemljepis, tudi in celo tisti, ki še niso videli Belgrada.
Ako v tej zvezi še pomislimo, da je bilo porabljenih za most v Pančevu 470 milijonov dinarjev, da je bilo odobrenih za blegrajsko pristanišče 100 milijonov, da je približno ravno toliko stal most v Zemun in da so bili zazidani v razne stavbe v Belgradu velikanski milijoni, vidimo, da so se na tem mestu investirale v kratkem času milijarde. Te milijarde pa se seveda niti od daleč ne rcn-tirajo. Zato morajo za njihovo obrestovan je in amortizacijo prispevati drugi deli države, med katerimi je danes nesporno na prvem mestu Slovenija.
Mali zapiski
Smernica — zoper nas
Nobenih enotnih smernic nima naša gospodarska politika, vse se dela na podlagi slabih informacij in brez kontrole, tako je povedal generalni tajnik Z1 jornice za TOl Ivan Mohorič v nekem predavanju v petek 28. maja tega leta. Nobenih? O, vendar, eno smernico ima in tudi to je povedal g. Mohorič, in v »Trgovskem listu« jo lahko beremo :
Edina kontrola je namreč tista, ki jo je nasvetoval načelnik Savič že s svojimi znanimi knjigami o potrebi demontaže slovenske, obmejne industrije zaradi strategije. Ta teorija pa se v prestolnici še drži, čeprav je precej absurdna, ker imamo mnogo primerov proti veljavnosti te teze. Jesenice so na primer dobro skrite in so pred napadi vzdržale brez škode, znano pa je tudi, da moderne aviacije niti drinske razdalje ne za-drže. Žal pa povzroča ta zgrešena teorija mnogo škode.
Pri tem. bi bilo samo omeniti, da je ta nauk držal tudi za časa, ko je bil g. Mohorič minister, ko je imela njegova Jugoslovenslka nacionalna stranka vso oblast v rokah in ko se je vsa politika v naši državi izvajala kar najbolj v edinstvenem nacionalnem duhu. Kajti, da je bil tudi demonter slovenskega gospodarstva g. Savič zmeraj vnet in prepričan nacionalen jugosloven, to se razume ob sebi. Zato je bil pa tudi za tiho in postopno likvidacijo slovenskega gospodarstva.
„Jugoslovenska ravnopravnosf v številkah
Po uradnih podatkih je bilo iz milijardnega posojila za javna dela do sedaj odobrenih za graditev cest 342 milijonov dinarjev. Od teh 342 milijonov pa odpade na bližn jo okolico Belgrada 316 milijonov, a na vso ostalo državo 226 milijonov. Ozemlje okrog Belgrada, kjer se je porabilo 316 milijonov, šteje z Belgradom vred približno milijon prebivalcev.
Tako lahko ugotovimo, da odpade pri izdatkih za graditev cest na posameznega prebivalca Belgrada in okolice 316 Din, na posameznega prebivalca Slovenije pa nekako 5 dinarjev.
Prepovedana časopisa.
Minister za notranje stvari jc prepovedal uvažati in širiti v naši državi časopisa:
1. »L’ Unita«; .
2. »Russie d’ aujourd’ hui«.
Oba časopisa izhajata v Parizu.
Nacionalni zgled.
V »Samoupravi« beremo, da je nacionalnega predsednika Petra Živfcoviča čakalo ob vrnitvi na be.Ig rajski postaji 37 ljudi in da jim je pri icj priložnosti postavil nacionalno mladino v Sloveniji za zgled.
Da je tam doli za nacionalnost že tako trda, tega pa res nismo vedeli. Ali pa se tiče ta zgled morebiti raznih junaških dejanj?
O mrtvih levih.
»Slovenska beseda« primerja Živkoviča z mrtvim levom. Če nosi g. Živkovič levji delež na današnjih razmerah, zato še vedno ne more biti lev.
In še nekaj je pogoj za živost te primere: da jc bila namreč tista mrtva zadevščina kdaj res lev.
Ustavni načrt deveterice.
»Obzor«, čigar lastniki so v tesnih zvezah z načrtom ustave, ki ga je sestavila deveterica zagrebških intelektualcev, omenja dne 16. t. m. naš zadnji uvodnik o tem predmetu. Pri tem navaja iz sestavka, kako stališče pripada v smislu tega sestavka Slovencem, d g moramo namreč odkla-
_________________________________________SLOVENIJA
11 .jati vsak načrt, ki prihaja iz enega središča in da si moramo Slovenci sami najprej razjasniti vsebino zagrebškega ustavnega načrta, da pa ima ta načrt to zaslugo, da je razčistil položaj.
Najbolj učinkovita prodaja knjig.
V »Trgovskem listu« beremo:
»Pred kratkim smo poročali, kako sc našim trgovcem vsiljuje srbska knjiga o poslovnem davku, ki je za navadnega poslovnega človeka čislo nerabna, ker je slabo in čisto nekritično sestavljena.
Sedaj toži v »Politiki« neki učitelj, kako se tudi učiteljem kratko in malo ukazuje, da morajo kupiti to ali drugo knjigo. Tako je nedavno dobil od šolskega nadzorništva knjigo »Vzorna narodna šola v Belgradu« z uradnim nalogom, da to knjigo za sebe kupi in pošlje zanjo 25 Din. Učitelj k temu nalogu dostavlja, da ni vedel, kaj naj stori. Če je knjiga kaj vredna, potem je pač ni treba na lak način vsiljevati, če pa ni nič vredna, zakaj pa jo kupovati. Že je hotel knjigo vrniti, a se je spomnil: ukaz je ukaz! In je seveda knjigo plačal!
lakšnih primerov je vse polno, in menda borno kmalu prišli do tega, da bodo v Jugoslaviji uspešni avtorji samo tisti,
ki bodo nakup knjig kratko in malo ukazali.«
AH sie poravnali naročnino?
G. d
r.
Pivo in pivovarne.
Puc se pritožuje v svojem
lasmi zaradi
visokega obdavčenja naših pivovarn, ki ob visok Hi cenah našega piva spravljajo v žep lepe dobičke. V zadnjem času jim pa padec cen pri vinu dela velike preglavice.
Pred leti. ko je sodišče klicalo neko pivovarno na odgovor zaradi visokih cen kvasa, je pa pivo-varno zagovarjal g. dr. Puc in sicer z motivacijo, da igra cena kvasa pri kruhu isto vlogo, kol paprika pri golažu. Kako je ta tožba izpadla, nam ni znano.
V zadnji številki »Slovenske besede« pa vidimo inserat navedene pivovarne!
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.
V Jugoslovanski knjigarni si naročite sledeče knjižne zbirke:
Leposlovno knjižnico Ljudsko knjižnico Zbirko domačih pisateljev Zbirko mladinskih spisov
za malenkostne mesečne obroke. Zahtevajte naš Vestnik, ki ga pošljemo brezplačno z natančnimi podatki.
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
I
Teden slovenske ženske knjige*
Pod tem naslovom je izšel v sobotnem »Slovencu« 5. junija 1937 članek s podpisom —n—, kateri se sicer ugodno izjavlja o »razstavi ženske knjige«, ki jo je priredilo »Splošno žensko društvo«, obenem pa trdi, da so razstavo »uničevala predavanja, ki so bila občutiti neženska, neslovstvena in tendenčno protikatoliška«. Kot dokaz za to zaključno izjavo navaja anonimna člankarica samo tri predavanja: uvodno predavanje Zlate Pirnatove o zgodovinskem razvoju slovenske ženske knjige ter predavanji Silve Trdinove o ženskih pesnicah in pisateljicah in Marje Boršnikove o »Slovenki«; v zvezi s temi predavanji pa ugotavlja stvari, ki jih predavateljice nikoli niso niti mislile niti izrekle, iz česar bi se dalo sklepati, da je avtorica zajela snov za članek iz drugotnega, potvorjenega vira, ali pa da predavanj ni razumela.
Že današnji »Slovenec« je v podlistku Franceta Vodnika popravil porazni vtisk omenjenega članka s tem, da je dokazal, da predavanja Trdinove ne zadene nobeden od očitkov, ker je bilo predavanje izrazito žensko in katoliško, obenem pa je predavateljica pokazala odlično znanje naše literarne zgodovine ter pravilno kritično razumevanje«. Ker pa se F. Vodnik ob ostalih dveh predavateljicah ni mogel muditi, izrečno poudarjajoč, da jih ni slišal, je treba resnici na ljubo zavreči tudi tiste krivične očitke, ki so naperjeni proti njima.
* Pričujoče pojasnilo priobčujemo radi, da se stvar pojasni, pri čemer pa seveda ne odgovarjamo za stvar samo, ki jc ne poznamo.	Ur.
Ocena, ki Jo je podala o književnem delu slovenske žene Zlata Pirnat, nikakor ni negativna, saj upošteva vse, kar je slovenska žena v tisku ustvarila. Tudi ni krivično, če stvarno upošteva resnična dejstva, a jih ne skuša pretiravati. Citat: »slovenska pisateljica še ni ustvarila niče-, sar«, ne odgovarja resnici in sploh ni bil izgovor-jep. Kriterij, po katerem je ocenila delo slovenskih pisateljic, ni bil le ta, da »med nami še ni bilo pisateljice, ki bi pokazala našo ženo takšno, kakršna je: močnoi, delavno in vztrajno«, to je bila le ena izmed mnogih ugotovitev, in navedene bekede so bile zbrane z različnih mest na štirih straneh.
Poročilo o prvi slovenski izvirni zenski knjigi »Slovenska kuharica«, ki jo je spisala Magdalena Pleiweisova, se v resnici glasi, takole: »Pri tej prvi originalni slovenski knjigi ženske avtorice (do tedaj izšle knjige Lujize Pesjakove so bile samo prevodi) zasledimo nad vse zanimivi podnaslov: Narekovala Magdalena Pleiweisova, pisala Neža Lesarjeva. — Bolj naravnega razvoja slovenske ženske knjige si sploh zamisliti ne moremo. Neizobražena in nepismena preprosta Slovenka ni mogla drugega, kakor pokazati svoj prestiž dobre gospodinje in kuharice. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta in je doživela do danes kar 8 predelanih izdaj.« Kje je tu ironija, katero poročevalka očita predavateljici?
Citat:^ »le fanatični Krek ni doumel globokega in razsežnega dela Klemenčičeve, da bi sodeloval v krogu Slovenke«, ki ga poročevalka pripisuje Boršnikovi, je popolnoma izmišljen. I. Ev. Kreka omenja predavateljica samo na dveh mestih. Prvič pravi: »Edini, ki ima interes, da pride na tej stopnji kulturnega razvoja žena do svojih
političnih pravic, je ^krščanski socializem. Zato ni čuda, da prav krščanski socializem pod Krekovim vodstvom v drugi polovici 90. let pričenja razvijati za ženo najnaprednejši politični program.« Drugič pa ugotavlja: »Ivanka Anžič-Kle-menčičeva pa bi bila po svojem svetovnonazorskem in političnem prepričanju najprikladnejša, da realizira Krekov program. Vendar je bila za tedanjo dobo njena ideologija pregloboka, preto-lerantna, da je niti samonikli in mogočni Krekov duh ni mogel upoštevati, mogoče, ker je bil premalo pozoren na to, mogoče, ker je bil še prefa-naticen.« V nadaljnjih izvajanjih pa dokazuje predavateljica, sklicujoč se na Doro Pegam-Vod-niikovo, kako je prav ta ideologija »Slovenke«, ki je bila za tedanjo dobo za nas nekaj tako novega in nezaslišanega, kasneje prodrla tudi v izrazito katoliške kroge.	.	,
S tem so izpodbiti prav vsi poskusi dokazovanja, da bi bila omenjena predavanja »neženska, neslovstvena in tendenčno protikatoliška«, njihovo resnično slovstveno in idejno vrednost pa bo lahko pravično presodila vsa javnost, ko izidejo — v bistvu ncizpremenjena	v tisku.
Gorenji odgovor bi bil moral iziti 10. junija v »Slovencu«. Napadenke smo se namreč hotele izogniti vsaki polemiki in mirno zavreči krivične očitke poročevalke	n—.	Popravek, 'ki ga je pri-
nesel šele današnji »Slovenec«, se namreč po tiskovnem zakonu omejuje samo na dobesedne citate, ki jih poročevalka —n— po krivici pripisl1Je predavateljicama, ne vsebuje pa odgovora na ostale očitke, ki so v marsičem še hujši.
Ljubljana, 9. junija .1937.
Marja Boršnik, Zlata Pirnat.