Franc Mihovec o kmetijstvu
Posegi za generacije
Pogovarjati se o kmetijstvu v plsarnl, navadno nl dobro. Človek vendar vldl vse skozi okno, odda-Ijeno in nemara olepšano. Toda, če to storiš s Francem Mihovcem, direktorjem kmetijske zadruge Medvode, človek mora verjeti. Medvoška kmetijska zadruga je letos prejela srebrno občlnsko plaketo in iz rok Anke Tominškove, naše županje, jo je prejel prav Franc Mihovec:
»Naša zadruga teritorialno obsega občino in mi-slim, da je to dobro. Kajti če je v eni občini več zadrug, so lahko kmetijske politike sila pisane, še slabše pa je, če zadruge sploh ni.«
Kmetijska zadruga Medvode sodeluje s 600 kme-tovalci predvsem pri pridelavi mleka, mesa, krom-pirja in pšenice:
»Menim, da smo lahko ponosni na 4,7 milijona li-trov oddanega mleka, to je zanesljivo dober, celo
odličen dosežek. Naši kmetje oddajo tudi 900 repov mladega pitanega goveda, 250 ton pšenice in 1.500 ton krompirja. Le pri pšenici, se zdi, so zahteve po 350 tonah letos nekoliko pretirane.«
To so torej dosežki kmetovalcev medvoške za-druge. Franc Mihovec meni. da je še marsikaj mo-goče storiti pri pospeševanju pridelovanja, saj je vse tisto, kar so storili doslej, ušmerjeno prav v večjo družbeno organizirano pridelavo:
»V zadnjih dveh letih delamo z roko v roki z zemlji-ško skupnostjo in smo v končni fazi agromelioracij pri urejanju porečja Gameljščice, kjer bomo pridobili 72 novih hektarjev. namenjenih individualnim pri-delovalcem. H koncu gredo tudi komasacije v Pirni-čah, kjr smo združili 202 hektarja zemljišč.«
Komasaciie, zložbe zemliišč. so koristne za kme-tovalce, vendar je prav tu pogosto obilo hude krvi.
Kaj meni Franc Mihovec o teh posegih v kmetijsko tradicijo?
»Zdajle, ko je to urejeno, je pogosto težko javno priznati prednost takega posega, toda kot posa-mezniki jo številni hitro doumejo. Navadno je 90 od-stotkov prizadetih zadovoljnih, vsi pa tako ali tako ni-koli niso. Hude krvi pri nas ni bilo in tudi izvajalci so* nam priznali, da je bilo mnogo huje drugje. Vendar pa so prav ti posegi v zemljo, v lastnino, v navade, generacijski posegi. Tak zaključek navadno izvajajo generacije. Povem naj samo za primer, ko sta iz 21 parcel nastali~dye. To pa so seveda pomembni in tudi pozitivni učinki, ki bodo lahko močno vplivali na pridelavo.«
Tudi na Banovcu meliorirajo 70 hektarjev zem-Ijišč, po vsej občini pa urejajo poti, kar je posebno pomembno za Dolomite:
»Doslej so ta dela potekala brez udeležbe kmeto-valcev, odslej pa bodo nižinski kmetje prispevali 20 odstotkov vrednosti, višinski pa 10 odstotkov v de-narju. Fizično delo je bilo seveda vedno prisotno.«
V kmetljstvu, meni Franc Mihovec, so še velike, celo strašno velike rezerve. Možnosti ničkoliko, edini problem, ki se bo kaj kmalu pokazal, bo pomanjka-nje zemlje:
»Ta je seveda nerešljiv, tu pomaga edinole inten-zifikacija pridelave. Pa tudi odnosi zriotraj reproveri-ge. ki se začne v kemičnih tovarnah gnojil in se na-vadno konča pri potrošniku. Tudi negotovost, kaj bo jutri. Veste, kmetijci niso zagovorniki visokih cen, hočejo pa imeti poštene odnose in glejte, saj se tudi jaz ob štirinajstih prelevim v povsem pohlevnega po-trošnika.«
. Francu Mihovcu je 38 let in izhaja iz delavske dru-žine, ki je živela na vasi. Natanko pozna kmečka dela in prav zato odločitev za študij agronomije sploh ni bila težka:
»In lahko trdim, da dobro poznam vse, od pri-marne pridelave, klavnic do poslovanja kmetijske za-druge. Nekoliko šibkejši sem pri poznavanju mleka.«
K Francu Mihovcu lahko, kadarkoli hoče, pride vsak kmetovalec. Za vsakogar najde čas in besedo, ki se ne ustavlja zgolj pri kmetijskih problemih. Kako tudi ne, saj osebno pozna skoraj vseh 600 zadružnih kmetovalcev. To pa seveda terja čas. in direktor, ki tako deluje kot družbenopolitpčni delavec, lahko kaj kmalu postane v domači hiši stric:
»Posel pač zahteva celega človeka, marsikdaj sem tudi grob, če smemo povedano resnico tako imenovati. Res pa je, da človek nikogar ne more vleči za nos, obljubljati tisto, kar ni mogoče izpolniti.«
Po vsej priliki je srebrna občinska plaketa prišla v pravo vitrino. V zadrugi, kjer vladajo sproščeni od-nosi, kjer kmetovalci čutijo moč, vero in upanje v na-predek, zadrugo kot svojo in našo, dosegajo lepe uspehe. Direktor Mihovec pa, kolikor mu časa osta-ja, stopi na vrt, kjer pridela zelenjave za svojo dru-žino (morda še za katero več), pa razmišlja nemara o novih kmetijskih podvigih, ki, kot smo napisali, vendarle presegajo običajne okvire...
Bogomir Šefic Foto: Marjan Cigllč