Politični ogled. Ministerski predsednik dr. Koerber se je naužil počitnic in sedaj bo se začel zopet posvetovati z avstrijskimi politiki, kako bi državni zbor spravili na pravi tir. Takih posvetovanj je bilo zadnja leta že toliko, da morajo vsakemu presedati. Edina rešitev iz sedanjih zmolnjav je enakopravnost vseh narodov, kdor pa se tej upira, treba mu je pokazati državno moč. Izmed prvih se bo posvetoval z ministerskim predsednikom vodja čeških državnih poslancev dr. Pacak. Avstrijske šolske razmere. Na Avstrijskem še vedno mnogo otrok ne obiskuje šole. Leta 1894/95 jih \e bilo 392.873 otrok, ki niso obiskovali nobene šole. In vendar imamo na Avstrijskem zmeraj za naučne ministre odločne liberalee, ki se tako radi hvalisajo s svojo navdušenostjo za ljudsko omiko in izobrazbo. Kako daleč sega ta navdušenost, dokazujejo navedene številke. Na Ogerskem so dne 14. in 15. avgusta na slovesen način praznovali 9001etnico krščanstva v ogerski kraljevini. Posebno sijajne so bile slavnosti v Ostrogonu, kjer je bil pred 900 leti krščen ogerski kralj sveti Štefan. Na slavnosti je zastopal cesarja nadvojvoda Friderik. Tudi ministerski predsednik Szell je moral priti, čeravno je prej izdajal tajna povelja proti tej slavnosti. Poljščina na pruskih šolah. Pred nekaj dnevi je izšel ukaz pruskega naučnega ministra dr. Studta, ki naročava Solskim oblastvom, da se mora pri pouku o veronauku tudi v najnižjih razredih ljudskih Sol poljščina popolno umakniti nemščini. S tem je minister zadal Poljakom na Poznanjskem kar dva občutna udarca ob jednem. V narodnostnem oziru je vzeta Poljakom najzadnja prilika za prvo izobrazbo v materinem jeziku, in je torej mej Poljaki na stežaj odprta pot nagli in popolni germanizaciji. Še mnogo večje zlo pa preti Poljakom v verskem oziru, ker sedai se ne bodo mogli naučiti niti krSčanskega nauka, in rek cesarja Viljema I: Narodu se mora ohraniti vera, bo s tem prišel ob vso veljavo. Kajti kako je pač mogoče seznaniti mladino z resnieami krščanske vere, ako ne ume jezika, v katerem se naj v bodoče poučuje. Sicer pa o tej zadevi še ni izpregovorjena zadnja beseda, kajti ravno sedaj se vrši škofovska konferenca v Fuldi, in vlada se bo lahko prepričala, da ne bo dobila niti jednega škcfa, ki bi odobraval korak pruskega ministra. Škcfje imajo pa v rokah še drugo orožje. Cerkvena oblast mora samo vzeti učiteljem missio canonica za poučevanje veronauka v šoli ter naročiti duhovnikom, naj poučujejo otroke v cerkvi v jeziku, ki ga umejo, in gospod minister Studt obsedi s svojo naredbo kakor riba na suhem pesku. Vojska v Južni Afriki. Burski general Dewet je ujel 4000 Angležev ter jim ugrabil 7 topov. Potem je žel Dewet proti Commandonecku, katero mesto straži angleSki general Baden-Powell, toda moral se ie umakniti angleški premoči. Vojska na Kitajskeni. Mednarodne čete so torej že dospele v Peking. To se je zgodilo dne 15. t. ra. Kitajci so sicer pred mestnim zidom krepko odbijali napade mednarodnih čet, naposled pa so se morali umakniti. Proti večeru so že Japonci prvi prodrli v mesto in za njimi so udrle ostale čete. Takoj so obstopile poslaništva in otele v istih se nahajajoče poslanike in druge inozemce. Poslanike so našli pri popolnem zdravju. Ob tej priliki seveda ni bilo brez krvavih spopadov in so Japonci zgubili okoli 100 mož, Kitajci pa trikrat toliko. Ko so mednarodne čete dospele v Peking, so našle mej prebivalstvorn popolno zmeSnjavo. Ljudstvo je v velikem strahu pred mednarodnim vojaštvom, vsi boljši stanovi beže iz mesta. Uradništvo je razkropljeno, ministerstva zaprta. Kitajski dvor se je preselil že pred prihodom mednarodnih čet iz Pekinga v Heionfu, nekaj milj vzhodno od Pekinga, cesarica Guši in cesar Kvangssii sta bežala že mnogo poprej; zlasti je v velikem strahu eesarica, ker ima slabo vest radi njenih tajnih ukazov proti inozemcem. V Pekingu pa so se ustanovile dve kitajski stranki, ena je za pogajanje s tujci, druga stoji na odločno sovražnem stališCu nasproti inozemcen} ter preti pomoriti vse, kar simpatizuje ž njimi. Dvor, ministerstva, cesarico in cesarja je spremila velika armada. Podkralj Li-Hung-Cang se je obrnil do velesil s prošnjo, da bi imenovale kakega visokega kitajskega dostojanstvenika vladnim zastopnikom, kateri bi imel polnomoč pogajati se z velesilami. Ruski vladi je sporočil, da se Kitajska hoče pogajati ž njo za mir, ako se odpove anekciji Mandžurije. Rusija pa o takih pogojih noče nič vedeti, ker ima svoje posebne kulturelne interese ob reki Amur, tičoče se razvoja Sibirije. V Pekingu seveda ni vse mirno, četudi so mednarodne čete v mestu, ampak po cestah in ulicah strašen boj in mesarsko klanie. En del Pekinga gori.