—   343   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Xp. Iz Ormoža. (Dalje.) Če je se veliko veliko zboljšati in miiozih napak odpraviti v ljudskih šolah po kmetih, niso vendar o tem vsega učitelji, se manj pa pod-učitelji krivi, ker dosihmal še niso ravno velike vednosti terjale od njih in se po pravici tudi terjati niso mogle, ker za tako majhno in negotovo plačilo, kakor ga učitelji, posebno pa podučitelji dobivajo (marsikteri poduči-telj prejme od učitelja za celo leto le IS do 24fl.!) se ne more nič dobrega terjati, — „kakor plačilo tako delo"! Pa tudi čuda ni po tem takem, ako se jih vedno manj k učiteljstvu podaja, in več učiteljev v družin službah kruha išče. Ce so kje koli prenaredbe in poprave, sedanjimu času primerne, živa in neobhodna potreba, so potrebne v osnovi poštene učiteljske plače. Naj bi se poboljšal stan revnih učiteljev saj toliko, da se bo zamogel učitelj brez skerbi za vsakdanji kruh svoj in svoje družine z veseljem važnemu poklicu vdajati in da, neodvisen od milosti staršev, kterih otroke uči, ne bo primoran sam šolski denar pobirati in po dobrovoljni zberci koledovat hoditi.
Ker so dobre ljudske šole gotova dobrota za celo deželo, bi ne biio nepravično, ako bi vsak deželan vsako leto nektere krajcarje (3 do 6 kr.) za ljudsko šolstvo dodajal, in ako bi se od vsake zapuščine, ktera 100 fl. znese, 1 fl. od 100 v založnico ljudskih šol odrajtoval; sedaj postava veli to še le pri zapuščinah od 300 fl. in čez. Na to vižo, brez da bi komu hudo djalo, bi se nabral lep znesek, iz kterega bi dobival učitelj gotovo plačo vsako leto , in ako je v pridni službi onemogel, tudi primerno penzijo, da bi se mu ne bilo bati, kaj bo počel, ko ne bo mogel več služiti.
Ce po tem se vernemo v šole gori imenovanih 3 dekanijnih okrajev, in primerimo število otrok, ki v teh šolah v šolo hodijo, s številom v druzih deželah, za-moremo še zmiraj reči, da je pri nas bolj i kakor marsikje drugod, in prezreti ne smemo, da otroci revnih nogradnikov imajo v več krajih zlasti pozimi dalječ v šolo, poleti pa jih ubogi stariši za delo v goricah in za pašo vpotrebujejo, ker si morajo pomagati, kakor morejo. Tudi ne vidijo stariši pri svojih otrocih tistega djanskega prida od šole, kterega pričakujemo, in tako pride, da veliko otrok iz šole ostaja, ki bi imeli v šolo hoditi. Ko se bo to iz šol odpravilo, kar zavira ljudstva potrebno omiko, se bo gotovo tudi število učencov in učenk pomnožilo. Da se bo pa to zgodilo, se smemo toliko bolj nadjati, ker v omenjenih 3 distriktih je solno nadzorništvo možem izročeno, ki so že nekdaj, ko se je še za ljudsko omiko tako malo delalo, prepričani te potrebe in nadušeni za povzdigo duševnega blagostanja slovenskega naroda, toliko slavnega in koristnega v prid domovini svoji spisali in dodelali, — od kterih tedaj ne gre pričakovati, da bi sedaj, ko je njih dobro seme kaliti in sad roditi začelo, svojo skuseno pripomoč posredno ali neposredno ne darovali domo vini, ktera se milo na nje ozira, da bi ji pomagali kolikor morejo, in za vedne čase ne zakopali izverstnih talentov, ki jim jih je oče nebeški dodelil; ti možje slavnega imena so gospodje dekani Anton J. Murko, Peter Dainko in Franc Cvetko.    (Dalje sledi.)
Iz Planine v Vipavi (hvaležni glas duhovnim gospodam Teržaškim!) Zadne dni p. m. je umeri v mestni bolnišnici v Terstu g. Mateuž Nakus, mlad duhoven Teržaške škofije, po dolgim bolehovanju. Kjer se je po Terstu vedilo, de mu pri njegovi smerti zavolj velicih stroškov, ki jih je s svojo boleznijo imel, od njegovih dohodkov v 7 dosluženih letih ni moglo nič ali saj malo ostati, bi ne bilo čudo, ako bi njegov pogreb, drugim ubogim merličem enak, ne bil ravno posebno slovesen. Ali vse drugač se zgodi, Komaj visoke časti vredna
—   344    —
duhovšina v Terstu o smerti svojiga duhovnica ravno-brata glas dobi in čas njcgoviga pokopa zve, že jih 22 duhovnov iz mesta in 2 iz dežele, in scer 12 od njih v cerkvenim oblačilu, 12 pa v svojim oblačilu ob uri sprovoda pred kapelo mestne bolnišnice, kjer je merlič ležal, pride. Prečastiti g. fajmošter mestne bolnišnice so sami sprovod vodili in med dvanajstirmi, ki so šli v svoji obleki za merličem, so se tudi en visokočastitljiv gospod korar znajdli, ki se jim ni za malo zdelo, ubo-gimu kaplanu poslednjo čast skazati. Ko se slovesni pro-vod s tako imenitno versto mašnikov in tudi druzih spremljevavcov po mestnih ulicah proti stolni cerkvi sv. Justa s sveto resnostjo počasi giblje, zvonovi mestne fare sv. Antona enoglasno vsi zagromijo, in tako od vsih druzih cerkev, kodar so merliča nesli, so mu zvonili, dokler ga zadnjič tudi zvonovi stolne cerkve s. Justa s svojim mogočnim glasam privabijo.
Vsa ta prigodba bi pa pri vsi svečanosti vendar le imela prazno ceno, ako bi se ne bil duh resnične bratovske ljubezni o nji tako lepo razodel — zakaj za vse to ni bilo od nobene strani ne po krajcarju prasano, kar bi bilo znalo vonder več od sto goldinarjev znesli.
Se bojim scer, de Vas razžalim, Vi visoke časti vredni gospodje, če Vaše dela prave čiste keršanske in duhovske vrednosti očitno naznanim, kjer vem, de tudi tega plačila ne išete; pa mislim, de luči tudi pod mernik staviti ne smem, de lep izgled Vašiga obnašanja, ki se je pri tej perložnosti ne pervi in tudi ne zadnjikrat pokazal, na daljne kraje sveti, de luč Vaše žive ljubezni marsikako merzloto pri tacih priložnostih raz-greje in otaja!                                                       N...Š.
Iz Koprivnika na Dolenskim. Kar letašue pridelke pri nas vtiče, se je poletje prav dobro obneslo. Koriina je prav obilno, ali koj, ko je dozorel, je spet gnjiti začel, ko pretekle leta. Vina je malo, pa bolj-šiga? ko lani; ker lani je tertje preveč toča pokle-stila, in sneg pozimi polomastil , da mladike še rodile niso. Ko bi vinstvo in korun letaš svoj sad bila obilno odložila, bi si bili naši kmetovavci klobuke vihali, ali dve nadlogi: malo vina in gnjiloba koriina, ste jim močno podporo spodbile*                                                       J.M.