SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XXXIX (33) Štev. (No.) 2 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 10. januarja 1980 SAMOUPRAVLJANJE OPOROKA MIHE KREKA 1979 n SOVJETSKA POLITIKA IN JUGOSLAVIJA ZUNANJI DOLG RASTE Brez vsakršnega pretiravanja moremo reči, da je postal gospodarski položaj v Jugoslaviji v letu 1979 tako težak, da nastaja resno vprašanje, ali ne bo ravno na tem polju prišlo do velike zmede z dalekosežnimi posledicami. Kot Marxov komunistični manifest tako se tudi Kardeljev samoupravni sistem krasno bere, toda v praksi klavrno propade, ker ni niti eden niti drug vezan na življenjsko realnost. Neglede na samoupravni sistem, je ZIS (Zvezni izvršni svet ■— vlada) SFRJ v letu 1979 masivno interveniral na gospodarskem polju. Vse te ukrepe je ZIS izdajal z resnim namenom za omejitev inflacije, ki je v letu 1979 znašala 27 odstotkov, to pa je dvakrat več od povprečne inflacije v Zahodni Evropi. Eden teh ukrepov je poskus zamrznitve cen izdelkom in uslugam, ki jo je ZIS uvedel sredi leta in ki jo seveda še vedno izvaja. ¡Potrošniški kredit so omejili tako ostro, da je treba za hišo, stanovanje ali avto in drugo položiti vsaj polovico v gotovini, dočim si prej z 10 odstotnim predplačilom zmogel tudi največje investicije. Prav tako so skušali zmanjšati razliko med uvozom in izvozom. Toda navkljub nemajhnim naporom se je zgodilo ravno nasprotno. Izvoz ho v letu 1979 pokril samo 48 odstotkov uvoza. In k temu je treba dodati, da se je zaradi slabe kvalitete izvoz usmeril bolj v vzhodni blok, kjer nimajo konvertibilne valute. Primanjkljaj v zunanji trgovini bo znašal najmanj 5 milijard dolarjev. Zunanji dolg republike je dosegel 13 milijard, a od te vsote je le tretjina z nizkimi obrestmi. Odplačevanje dolga bo gotovo zahtevalo skoro celo milijardo. Če dodamo še stroške ene milijarde, ki jih Jugoslovani napravijo z nakupi v Trstu —' številko je oktobra 1979 povedal predsednik Hrvaškega sabora tovariš Bilič —- stoji SFRJ pred nadvse resnim problemom, kako kriti ta ogromni primanjkljaj. Med važnimi pozitivnimi pstavkami je seveda turizem, ki je leta 1979 prinesel državi nekaj nad milijardo dolarjev. Ta vsota je sicer spoštovanja vredna. Toda Španiji je turizem prinesel osem milijard, Italiji devet in majhni Avstriji več kot tri milijarde dolarjev, zato se moramo mirne duše vprašati, kaj je narobe na tem polju. Res je v tej postavki skoraj popolnoma izpadla Črna gora zaradi potresa, a vendar to ni zadostno opravičilo. Verjetno je dohodek mnogo večji, toda del ostane v rokah zasebnikov, nekaj pa najbrž utaje tudi podjetja sama. Za slabo turistično bero skrbe tudi občani SFRJ, ki romajo v velikih trumah v tujino na izlete in dopuste. Poleti 1979 je bilo samo v Grčiji 400.000 Srbov. Druga zelo pozitivna postavka, ki pa je novi družbi seveda le v sramoto in ne v čast, so zdomci. Ta pojav sicer skušajo predvsem za domačo uporabo tolmačiti z željo zdomcev po višjem zaslužku in ne zaradi nuje. Tako je zapisal v Delavcu (Julij-avgust) tajnik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije tovariš Franc ¡Šetinc. Ta je tudi zapisal, da so mu mnogi zdomci izjavili, da so šele v tujini spoznal) humanizem in demokracijo samoupravnega Sistema. A mi se vprašamo, zakaj pa nočejo domov? A ta postavka se tudi niža — nakazila zdomcev za vzdrževanje družin se manjšajo, ker zadnje čase zdomci skušajo dobiti k sebi družino. Zato moremo že sklepati, da je v Nemčiji poleg pol milijona delavcev že tudi pol milijona družinskih članov. Ima pa režim še drugo pozitivno postavko. So to devizne vloge izseljencev, ki jih na veliko lovijo s propagandnimi potezami. Vloge, ki jih bo treba nekoč vrniti, gredo baje že v milijarde. Nelogično pa je obrestovanje deviz in kaže na pomanjkanje zdrave ekonomske miselnosti. Jugoslovanske banke obrestujejo vse časovno vezane devizne vlo- V prvem odlomku našega raziskava-nja Krekove politične zapuščine smo o-menili od treh delov njegovega projekta glede zaželenega razvoja narodove prihodnosti, namreč program Slovenske ljudske stranke. Tej najmočnejši in vodilni politični formaciji je načeloval dolga leta,'ravno pred 25 leti pa v begunstvu objavil posodobljen program, katerega vsebino smo zadnjič na kratko posneli. 2) Slovenska formula je udomačeni izraz za izjavo, ki jo je dr. Krek izdal v svojstvu predsednika Narodnega odbora za Slovenijo 1. 1960 pod naslovom „Nameni naše narodne politike“. V tem dokumentu je predložen načrt za prehodno dobo, ko se bo podrl diktatorski sistem komunistične partije in bodo narodi sedanje Jugoslavije svobodno zadihali ter iskali zanesljive in varne poti v demokratično novo dobo. Prelomi te vrste so bili v zgodovini vedno zelo nevarni. Krek je imel nevarnost pred očmi, zaradi česar je poskusil postaviti temelje za ureditev prehodne dobe. Slovenska formula zatorej ne govori o držav-nopravni ureditvi na jugoslovanskem prostoru, vsebuje le postopek, ki prihaja v poštev za vse politične strankarske formacije, ki bodo hotele sodelovati pri bodoči ureditvi domovine. Dana bo možnost, da se ustanovi po tej prehodni dobi slovenska država, izvede ljudsko glasovanje o njeni povezavi v zvezo jugoslovanskih držav, ali da se vključi Slovenija v federativno urejeno Jugoslavijo, ali da se popolnoma osamosvoji kot suverena država. Vsaka stranka bo imela po slovenski formuli možnost, da na demokratičen način uveljavi svoje cilje. Načela formule slonijo na ključnih mednarodnih konvencijah, kakor je ona Združenih narodov o čloyekovih pravicah, ali strasbourška konvencija; glede državno-pravnih vprašanj pa formula predvideva ohranitev sedanje upravne u-reditve Jugoslavije na obstoječe republike z vsemi pristojnostmi, ki jih republikam jamči sedanja ustava; tem se dodajo še pristojnosti, ki jih dodatno vsebuje znani Cvetkovič-Mačkov Sporazum iz avgusta 1939 za banovino Hrvaško. Taka ureditev ostane v veljavi vse dotlej, da bodo mogli narodi v svobodi in pomirjenosti po načelu samoodločbe na demokratičen način voliti svoja predstavništva, ki naj rešujejo in končno rešijo vse probleme državno-pravne ureditve na prostoru Jugoslavije. Na prvi pogled in površno se zdi Slovenska formula — ki naj bi se je oklenili tudi Srbi in. Hrvati — bolj malo pomembna, v resnici pa je upoštevanje njenih idej ogromne važnosti za miren, nekrvav prehod iz diktature v demokracijo brez vmešavanja zemlje lačnih sosedov v ta proces. Prosimo Boga, da bi se ta Krekov načrt polno uveljavil in delajmo na tem, da se res uveljavi ob uri zgodovinske preskušnje! 3) Demokratična alternativa. Slišati je bilo tu in tam, da politična emigracija iz Slovenije in ostale Jugoslavije nima nikakih jasnih idej in načrtov, kako naj bi se sedanji diktatorski režim zamenjal, in kakšne državno-politične smernice naj bi se predložile narodom sedanje Jugoslavije za sporazumno u-reditev državno-pravnih vprašanj na tem ozemlju, ko bo vzpostavljena možnost za glasovanje na svobodnih volitvah. Takim očitkom, zlasti iz komunističnega tabora v domovini, so napravili konec javno priznani politični zastopniki Slovencev, Srbov in Hrvatov v zdomstvu s tem, da so se na povabilo Vane Ivanoviča, lastnika parobrodne družbe v Londonu, konec aprila 1963, zbrali na štiridnevnem posvetu v angleškem mestu Stansteatu in se zedinili na formulacijo ge po enaki meri, pa je ta mera trenutno odločno prenizka za ameriški dolar, obenem pa odločno prevelika za švicarske franke in nemške marke. Dr. Peter Urbanc besedila, ki so mu dali naslov Načrt predloga za demokratično alternativo. Dr. Miha Krek je bil kot eden najizkušenejših politikov iz predvojne Jugoslavije osrednja in vodilna osebnost stanstaetskega sestanka. Upravičeno se lahko reče, da so osnovna načela demokratične alternative sad njegovih političnih idej o bodočem razvoju slovenskega in ostalih narodov na prostoru jugoslovanske države. Predlog alternative v uvodnem odstavku jasno označi njen namen. Vsak narod Jugoslavije ima pravico do svoje samostojne in suverene države. Izhodiščna točka vsakega sporazumevanja med Slovenci, Hrvati, Srbi in Makedonci je zagotovilo, da ima vsak narod priložnost v svobodnih volitvah s svojo večino povedati, ali je za svojo popolnoma samostojno državo ali pa da svoj pristanek na skupnost (zvezo) takih držav, če v svobodnem glasovanju katerikoli narod Jugoslavije odloči, da osnuje svojo samostojno državo, ima pravico osnovati jo v sporazumno določenih mejah. Stanstaetski dokument pa naglaša prepričanje njegovih avtorjev, da bi vsak poskus razbijanja okvira sedanjih mednarodno priznanih meja mogel spraviti v resno nevarnost integriteto vseh njenih narodov in vsakega posebej. Znotraj teh meja tvorijo bazo državno-pravne ureditve narodne države (Slovencev, Hrvatov, Srbov, Makedoncev in Bosancev), ki opravljajo vse posle, razen tistih, ki so z izrecnim sporazumom vseh držav prenešeni v pristojnost Zveze držav. Ti posli posameznih držav, suma-rično našteti, so tako razsežni, da jih tu niti v izvlečku ni mogoče naštevati. ;,Zvezi držav“ naj bi suverene države po načrtu odstopile samo sledeče funkcije: enotno vodenje zunanjih zadev, u-ravnavanje gospodarskega sodelovanja, načrtovanje in izvajanje enotnega pouka, vežbanja in opreme oboroženih o-brambnih sil na področju posameznih držav, za sckupno obrambo; skupno zakonodajo in zvezine finance za uspešno izvedbo teh nalog. Demokratična alternativa dokaj podrobno izraža napotke, kako naj bi se vsa preureditev praktično izvedla, in tako postavlja temelje, na katerih bo mogoče začeti z delom, ko pride čas. To je tretji del Krekove oporoke, ki jo je zapustil svojemu narodu. Politični forum, ki je pred 15 leti izdelal demokratično alternativo, s Krekovim aktivnim doprinosom, je še danes aktiven in v njem sodelujejo tudi Slovenci, žal brez dr. Mihe Kreka. L. P. ZLATA MRZLICA Zlata mrzlica je pretresla Evropo in ostali svet. Cena zlata je tako poskočila na raznih svetovnih tržiščih, da je povzročila pravi preplah v gospodarskih krogih. Odkar je bila pred dvema mesecema zasedena ameriška ambasada v Teheranu, se je cena zlata dvignila za 50 odstotkov. Doseglo je že ceno 635 dolarjev za unčo. Vendar se je poželenje po zlatu hitro poleglo. Te dni je cena znova padla, v nekaterih mestih bolj, v drugih manj. V Franciji so dosedanji kupci masovno postali prodajalci, in cena je padla kar za 40 odstotkov. Nekdanji jugoslovanski in hrvatski generalštabni polkovnik Ivan Babič od časa do časa poseže tudi v hrvatsko notranjo in zunanjo politiko s svojimi resnimi, realističnimi in konkretnimi članki, ki vzbujajo vedno veliko pozornost v javnosti. Ne samo med hrvatski-mi emigranti, temveč tudi med vsemi, ki jih zanima razvoj v Jugoslaviji in v tem delu Evrope sploh. Odlikuje ga trezno gledanje na položaj, razumsko analiziranje dejstev ter se ne da zavajati emocionalnim navdušenjem, ki so tako značilni za hrvatsko emigracijsko politiko. ; i Lani (1979) je v začetku leta napisal samo analizo o razmerju Amerike — ZDA — do jugoslovanskega vprašanja, zdaj ob koncu leta (v reviji Poruka slobodne Hrvatske, novembra) pa analizira na isti način razmerje Sovjetske zveze do jugoslovanskega prostora. Razmotrivanje je bilo napisano tik pred sovjetsko invazijo v Afganistan. Tedaj se mu je sovjetska politika do Jugoslavije kazala v tej-le luči: Najprej izhaja iz ugotovitve, da se obe državi — ZDA in SZ — skrbno og-bata medsebojnih konfliktov na tem prostoru, kar bi obe lahko pripeljalo do nepredvidenih posledic tudi v mednarodni politiki. Da se ohrani to ravnotežje sil v svetu, predvsem v Evropi, je Severna Amerika odločno za status quo, za nespremembo meja in razmer v Jugoslaviji, zato ZDA podpira kakršnokoli Jugoslavijo kot garancijo za ohranitev miru. Ta postavka je in ostane stalna tudi zanaprej. Nasprotno pa vidi Babič, da za Sovjetsko zvezo ta status quo ne velja tako zatrdno, ter ga pač priznavajo za sedaj, nikakor pa za stalno. ZDA nimajo nobene alternative za primer, če bi se v Jugoslaviji kaj spreminjalo, ker ne računajo s spremembo, kar bi pomenilo zlom ravnotežja v Evropi, ki je za obe velesili potrebno. Notranji nemiri v Jugoslaviji sami pa niso tako silni, da bi se mogli' uveljaviti brez pomoči teh dveh velesil. Za ZDA pomagajo ohranjati stalnost države, medtem ko ima politika SZ samo prehoden značaj, kajti njen stalni cilj . je podvreči tudi celotno Jugoslavijo svoji dominaciji. Zato ima SZ tudi alternativo za vsak primer: prosovjetske skupine v Jug-pslaviji — predvsem v prostoru Črne gore in Makedonije. Babič analizira nato z gospodarskega in vojaškostrategičnega pogleda prednosti ene in druge velesile na tem prostoru in pride do sklepa, da ima več prednosti Sovjetska zveza in bi ne bilo težko poraziti ZDA v Jugoslaviji, kar bi bil strateški in moralni poraz Amerike — njen prvi poraz v Evropi. Tako pa bi to poseganje na ta prostor bilo že evropskega pomena, saj je ta prostor „najvažnejši na globusu“, kjer se stikajo interesi obeh velesil. Taka agresija bi mobilizirala vse protisovjetske sile v Evropi na odpor. — Torej sklep: globalna svetovna politika zahteva, da Moskva v razmerju do Jugoslavije ne prekorači mej, ki jih postavlja zrela in pametna politika. In Sovjetija igra pametno politiko. In katere so te meje? Že od nekdaj je cilj carske Rusije — in sedaj sovjetske —, da pride do izhoda na toplo morje. Že od Petra Velikega, ki mu je bil Carigrad, Bospor in Egejsko morje neposreden cilj. Zato niso Bolgariji pustili na Egej na Berlinskem kongresu 1878 leta; niso glavne evropske sile pustile uničiti evropsko Turčijo in so Avstro Ogrski dali mandat okupirati Bosno in Hercegovino kot obrambni zid Evrope proti ruskemu vplivu. Ta meja je bila vedno odločilna, tako ob aneksiji Bosne leta 1908, in v balkanskih vojnah 1912, ko Srbije niso pustili na morje, in so raje ustvarili Albanijo. Tudi Rusija je pri tem sodelovala, kot je sodelovala pri odporu proti nemškemu „Drang nach Osten.“ Isto je bilo v svetovni vojni: zapad in Rusija sta spoštovale staro mejo. Celo v II. vojni. Toljbuhinova rdeča armada ni šla čez Dravo k Jadranu, kakor bi gotovo z lahkoto prišla na morje. Celo Churchillova zahteva po 100% angleškem vplivu v Grčiji pomeni obrambni zid Evrope proti Rusiji v Sredozemlju. — Za zgodovinsko napako Churchillovo pa smatra delitev v Jugoslaviji na politični vpliv med komunisti in demokrati na fifty fifty (50%), namesto, da bi vztrajal na zgodovinski obrambeni razmejitvi prostora, kar je še danes vzrok nestabilnosti na Balkanu, oz. v Jugoslaviji. Celo Stalin je po prelomu z Jugoslavijo spoštoval 50-50% in ni zavzel Jugoslavije, kot bi jo lahko. Tudi Hruščov in Brežnjev sta sicer bila dinamična, pa sta vendar umirjena, zlasti ko je Johnson rekel sovjetom, da jaltski dogovori veljajo še vedno za Češko in druge, če bi se pa dotaknili Jugoslavije, bi moralo priti do.novih — dogovorov. Po vsem tem polkovnik Babič sklepa, da bi se ohranila glede Jugoslavije, če bi bila priložnost za spremembo, stara tradicionalna linija. Direkten spopad zaradi te meje bi mogel voditi do vojne, celo do svetovne, in je zato „najmanj neverjeten.“ Ni pa izključeno, da bi SZ vendarle težila po celotni Jugoslaviji po sili in na drugačen način, to bi potem pomenilo poraz Amerike in njenih zaveznikov, zaostrenje napetosti, oboroževanje do dramatskih razmer, česar pa nobena teh držav sedaj ne želi. Dobro Babič podčrtava besedo sedaj, meni pa, da bi v takem primeru prišlo do novih pregovorov in do iskanja novega evropskega in svetovnega ravnotežja na našem prostoru, kar bi vodilo spet do novega tipa status quo-a, pri katerem bi verjetno imelo vpliv tudi načelo spoštovanja narodnih samoodločb. Toda ti ne bi ničesar odločali, imeli bi samo — drugovredno besedo. To pa bo odvisno od ljudi doma, v domovini, in šele potem o delu v emigraciji. Toda pripravljati moramo na to — zunanji svet. Tako ta vojaško-politični strokovnjak — pred sovjetsko zasedbo Afganistana. Vse to, kar je Babič „po vsej logiko sklepal“, da bi se utegnilo zgoditi v Jugoslaviji ob spremembi stutus quo-a, se je zdaj zgodilo v Afganistanu. Sovjetska tradicionalna težnja po toplem morju si zdaj odpira nasilno pot v Perzijski zaliv. Ravnotežje v Aziji (in globalno) je poraženo. In' so vendarle sovjeti to tvegali ¡kljub vsemu odporu protikomunistov sveta in mednarodnega sodišča. Poslužili ,so se Brežnjeve doktrine celo proti — nesocialistični državi. Še laže bi jo uporabili proti komunistični Jugoslaviji, kjer že obstajajo — kot pravi — priprave za sovjetsko drugo alternativo ob morebitnem porušenju status quo-a.... Ta Babičeva znanstvena analiza razmerja med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo je pač veljala — za sedaj, to je natančno do 27. decembra 1979. In — odslej ?! Jugoslavija stoji pred — Titovo boleznijo in pred drznostjo sovjetske agresivnosti, ko tradicionalne razmejitve ne veljajo več, ne veljajo zgodovinske izkušnje in tudi ne — „niti malo ne — logike“, na ¡katerih predpostavkah je zgradil svojo zgornjo teorijo. El llamado de advertencia Utilizando palabras del profeta Isaías el papa Juan Pablo II pintó el espectro d? un conflicto mundial. El pontífice, en breve charla, comentó las “oscuras predicciones” del futuro del mundo. “Considerando el panorama general del mundo —dijo el papa— podemos aplicar instintivamente a nuestro tiempo las palabras del profeta Isaías: ‘La oscuridad cubrirá la Tierra, una penosa niebla sofocará a las naciones’. “Los indicios qué confirman la profecía y ha provocado un renovado interés en Cristo y su Evangelio no son pocos”, acotó Juan Pablo II. ‘‘Los presagios con los que se inició 1980, desgraciadamente, son desalentadores. Nosotros, sin embargo, no podemos y no. nos dejaremos llevar por el desarrollo de oscuras predicciones que se producen desde tantos lugares.” AFGANISTAN-SOVJETSKI VIETNAM VEDNO VEČ SOVJETOV IN NARAŠČAJOČ MUSLIMANSKI ODPOR IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Bliskovito se razvijajo dogodki zadnje dni, odkar je dejansko na sam božični dan, 25 decembra, pričel državni udar v Afganistanu. Ta udar so podprle sovjetske čete, ki so množično navalile čez mejo in se najprej nastanile v glavnem mestu Kabul. Po usmrtitvi dotedanjega predsednika se je začela ofenziva na protisovjetske oddelke. V prvih spopadih je bilo ubitih nad tri tisoč afganistanskih vojakov. A odpor je pričel naraščati v notranjosti države, kjer se množijo napadi na sovjetske oddelke. Od tedaj 'naprej je težko imeti podrobno sliko položaja. Jasno Je le, da se trenutno v Afganistanu nahaja med petdeset in osemdeset tisoč sovjetskih vojakov, s tanki in letali, in da jih prihaja še in še.' Po drugi strani pa protisovjetski Afganistanci napadajo te čete v najčistejšem stilu gverilske vojne. Žalostna poročila prihajajo iz države. Govore o pravem genocidu Afganistancev, o bombardiranih vaseh, o hudih ofenzivah proti ostankom afganske vojske; a govora je tudi, da sovjeti že spreminjajo svojo strategijo spričo ljudskega odpora. In tu nastane vprašanje: so v Moskvi pričakovali ta odpor, ali so se ušteli v svojih računih? „Lahko je zasesti Afganistan, a ga težko ohraniti tudi s petdeset tisoč mož“ je izjavil eden izmed vodij afganskega odpora. „Zasedli bodo me'sta, a dežele ne bodo mogli podvreči“ zatrjujejo odporniki, ki so že pozabili medsebojne dosedanje spore in skupno nastopajo proti sovjetskemu vdoru. Na zahodu pa strateški strokovnjaki z zanimanjem opazujejo razvoj dogodkov in ga primerjajo položaju, ki ga je Amerika doživela v Vietnamu. Mnogo okoliščin je enakih. Dežela ima malo komunikacijskih sredstev. Skoyo ni železnic ne cest. Mesta so posejana tu in tam, a dežela je skoraj divja. Gore in doline, ki jih je treba poznati. Predeli večnih snegov pa neznane puščave. Maloštevilne, tudi' slabo oborožene skupine lahko dolgo vzdržijo, če so le trdno namenjene vztrajati. Vprašanje je orožje in dobave. A tudi tu je že storjen prvi korak. Kitajska že trenira afganske upornike. Tudi je vedno več kitajskih vojaških izvedencev na področju Pamirskega vozla, ki se pripravljajo odločilno poseči v položaj. Kitajci se ne bodo šli spopadat z Rusi, a Afganci bodo tam imeli močno zaslombo. Prav tako je tudi Egipt že ponudil, da vadi afganske upornike in jim posreduje orožja. Položaj se zapleta, in isti zahodni opazovalci ugibajo, če invazija Afganistana ni morda sad nove generacije v Kremlju in v sovjetski vojski, ki se malo ozira na mirno dosedanjo Brežnjevo politiko, in bo odslej naprej po svoje reševala sovjetske interese. In zahod? Kaj je storil doslej? V raznih prestolnicah so bile protisovjetske manifestacije zaradi invazije Afganistana. V ZDA je predsednik Carter Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je v dneh 2. in 3. septembra 1978 priredilo že trinajstič študijske dneve na Opčinah pod starim imenom „Draga 1978“. (Tam jih je namreč začel ustanovitelj, pokojni prof. J. Peterlin.) Predavanja so nato v prihodnjem letu izhajala v majhnih tiskanih zvezkih, ki jih je pa za leto 1978 zamenjala šapirogra-firana razmnoženina v veliki pisarniški obliki na 120 straneh z letnico 1979. Kakor vemo, pomeni „Draga“ vsakoletno srečanje izobražencev iz vse Slovenije, to je: iz matične (SRS), zamejstva (Primorske in Koroške) ter zdomstva (iz Slovenije v svetu kjerkoli), da se nekako na ideoloških nevtralnih tleh — zdaj na Opčinah — akademsko pogovore o aktualnih slovenskih problemih. Ni bilo vedno brez težav in motenj, toda prav novi zbornik priča, da so te bile premagane in se ustanova razvija morda še bolje kot pred krizo.. Zanimivost predavanj je v tem, da obnem ob njih izhaja tudi dobesedna podrobna debata, kar poglablja problematiko in dokumentaciji veča ceno. zavzel še kar oster položaj. Ostro je protestiral proti takemu kršenju afganske suverenosti in zahteval takojšen umik sovjetskih čet. Na določenem področju je ustavil prodajo žit Sovjetski zvezi, prepovedal ribarjenje sovjetskih ribiških ladij v ameriških vodah in zagrozil, da se Amerikanci ne bodo udeležili moskovskih olimpijad. Ob tem je zanimivo, da je senator in predsedniški kandidat Edvard Kennedy kritiziral Carterjevo potezo o prepovedi prodaje žit, ker da bodo s tem preveč prizadeti ameriški poljedelci. ZDA da morajo pač z vojaško pripravljenostjo dokazati, da so prva velesila. Glasnik Carterjeve vlade mu je odgovoril, da je ta. položaj kaj hinavski, saj prav senator Kennedy nosi rekord negativnega glasovanja, kadar gre za fonde v obrambne namene. Sovjetska zveza pa je Carterja obtožila, da obnavlja vzdušje mrzle vojne. V Združenih narodih so sklicali zasedanje varnostnega sveta. Predložili so glasovanje za poziv Sovjetski zvezi, naj takoj umakne svoje čete iz Afganistana. Glasovalo je za poziv trinajst držav. Proti pa seveda Vzhodna Nemčija in pa Sovjetska zveza, ki je s tem vetirala predlog. Sedaj so sklicali izredno zasedanje skupščine, ki naj debatira afgan-ski problem. Torej: storili niso nič. Ameriški obrambni minister Harold Brown je potoval na Kitajsko. Tam da se bo pogodil za neke vrste obrambno povezavo med ZDA in Kitajsko proti Sovjetski zvezi. Zadnje novice, ki prihajajo iz Afganistana, govore že o moči stotisoč mož, ki jih je Sovjetska zveza nastanila kot stalno posadko za kontrolo države. Tudi govori o hudih sovjetskih žrtvah zaradi nenehnih gverilskih napadov. ll Pjipež Janez Pavel II. je preteklo soboto 5. januarja opozoril svet pred nevarnostjo vojne. Storil je to z besedami preroka Izaija: „Tema bo pokrila zemljo in tegobna megla bo zadušila narode“. In je dodal: „Znamenja, s katerimi se je pričelo leto 1980, na žalost, ne bude upanja. A mi ne moremo in ne smemo zapasti malodušju novic, ki prihajajo iz tolikih krajev.“ Medtem ko teče osebju ameriškega poslaništva v Teheranu že tretji mesec zapora, se je precej zaostril notranji položaj Irana. Pisali smo že o nasprotju med Homeinijem in turškim muslimanskim prebivalstvom, ki sledi vodji aya-tollahu Madiariju. A pretekli teden je Madiari po sestanku s Homeinijem prenehal s svojim uporom, se mu javno pokoril in celo razpustil svojo politično stranko, ki je bila skoraj edina politična opozicija proti Homeiniju. A s tem stvar ni bila urejena, če- Pisec prvega predavanja je dr. Franc Bučar iz Ljubljane, bivši visoki upravni uradnik v Beogradu in v Ljubljani, kjer je predaval upravno pravo na univerzi in iz te stroke napisal mnogo tudi v svetu priznanih razprav. Je tudi sodelavec elitnega znanstvenega zbornika Meje spoznavanja, ki je 1. 1974 izšel pri celjski Mohorjevi družbi. Ta razprava nosi naslov Ideologija in demokracija. Hoče pa biti (po uvodni izjavi) izključno abstraktno teoretičnega značaja, ki zavestno izključuje vsako konkretizira-nje. Ideologijo smatra kot „zbor notranje zaključenih, ekskluzivno skladno povezanih gledišč, s katerimi si razlagamo stanje sveta in iz njih izvajamo cilje, ki bi si jih med življenjem radi u-resničili... Ideologijo ima slednja organizacija... Demokracija pa je možna na celi vrsti neodvisnih ideologij, ne samo na eni notranje skladni konse-kventni ideologiji. Pot v demokracijo je — pluralizem mnenj.“ To nekako bi bila os predavanja, ki je za zgled znanstveno analizirala neko imaginarno podobo take ideologije, ki „že vse ve in MEDNARODNI TEDEN BEGIN IN SADAT sta se sestala v El Kairu, da se posvetujeta glede bodoče usode Jeruzalema. Seveda ne bo vidnih napredkov na tem področju, kajti znan je judovski namen, da za nobeno ceno ne vrnejo, niti pristanejo na delitev njih svetega mesta. NIKARAŠKA revolucionarna vlada je obnovila veljavnost državljanskih pravic. Obenem je objavila gospodarski načrt za leto 1980. Predvideva v njem obstoj privatnih podjetij, katerih vloga pa da bo „drugorazredna“. Interesi privatnih podjetij da morajo biti podvrženi interesom večine. Vlada je tudi u-gotovila, da je kupna moč delavskih plač v preteklem letu zaradi vojne ter inflacije padla kar za 70 odstotkov. 200 OTROK je umrlo v Kambodži, vsled spopadov med nasprotnimi skupinami. Neko taborišče na meji Kambodže in Tajske je bilo bombardirano. V njem pa se je, poleg oddelkov Svobodnega Kmera, nahajalo na stotisoče civilistov, ki so postali glavne žrtve napada. V EL SALVADORJU skušajo rešiti politično krizo, medtem ko se obnavljajo gverilski napadi. Cerkev pa je medtem pozvala narod k pomirjenju in opozorila na nevarnost državljanske vojne. TITO znova boleha, to pot zaradi vnetja žil na nogah. Stanje se mu je nenadno poslabšalo, zaradi česar so ga najprej internirali v Ljubljansko bolnišnico, nato pa prepeljali na Brdo, kjer ga zdravi osem domačih specialistov, a na pomoč so poklicali še dva najslavnejša strokovnjaka: ameriškega zdravnika Michaela Debakeya in pa Rusa Marata Knajzjeva. V RODEZIJI je prišlo do pomiritve. Začasno je položaj pod angleško kontrolo. Anglija bo v kratkem predala oblast svobodno izvoljeni rodezijski vladi. Objavili so tudi delilo amnestijo za razne gverilske skupine. Sedaj se veliko število gverilcev predstavlja v angleških postojankah, da se tako vračajo v normalno življenje. (PORTUGALSKA ima novo vlado. Sa Carneiro je nastopil kot ministrski pred- prav se je vodja javno vdal, je prišlo do neštetih cestnih spopadov zlasti v turških iranskih provincah. Vedno številnejši so napadi in nemir vlada v Tabrizu, glavnem mestu turške province in tudi v pristaniškem mestu Bandar La ngeh. Kar zadeva ameriške ujetnike, je doslej vse prizadevanje ostalo jalovo. Tudi obisk glavnega tajnika ZN Kurta Waldheima v Teheranu je bil zaman, še več, izvršili so nanj atentat, ayatollah Homeini pa ga sploh ni hotel spre- ima za vsak problem že pripravljeno edino in pravilno rešitev ter drugačne ne pripušča.“ Taka ideologija zasužnjuje človeka, če pride na oblast, in jo pisec v imaginaciji mojstrsko nazorno predstavlja. Kakor kaže opis debate, se ta ni mogla polno razviti prav zaradi tega, ker se ni spustila na konkretno aplikacijo teorije, kar je npr. hotel F. Jeza, ki je stavil vprašanje o idejnem totalitarizmu in možnost borbe proti njemu. Tudi sicer je bilo nesporazumevanj: ali ni „ideologija“ isto kot svetovni nazor? Ta ne zasužnjuje samo, tudi osvobaja (Križnik). Težko je tudi primerjati i-deologijo in demokracijo, ker nista na isti ravni kot pojma (Žerjal) itd. Diskusija priporoča za bodoča takšna abstraktna teoretična razpravljanja potreben koreferat (Vrtačič). Drugo razpravo je napisal msgr. dr. A. Ilc, sodelavec Ruskega katoliškega centra v Bruslju (Ta ustanova je izdala njegovo prireditev prvega ruskega katoliškega prevoda celotnega svetega pisma, ki je pravkar izšel.). Tako je bil gotovo najbolj poklican, da govori o stanju Cerkve v Sovjetski zvezi pod naslovom Od poskusa totalnega uničenja do zarje novega krščanstva. Da se vidi to totalno uničenje ruske pravoslavne Cerkve v Sovjetiji, podaja štatistiko Cerkve iz 1. 1914: tedaj je imela Cerkev 75 škofij in 163 škofov, 51.405 svetnih du- Poletje, ki je s polno silo pritisnilo v Argentini, se pozna tudi na političnem polju. Kaj malo dogodkov in novic je zabeležiti, če ne bi bilo težkega svetovnega položaja, večkrat dnevniki ne bi vedeli kaj staviti na prvo stran. A prav ta zunanja dogajanja so odjeknila tudi v Argentini. Gre namreč za afgansko krizo in ameriško reakcijo nanjo. Kot znano, je Amerika ustavila prodajo žit Sovjetski zvezi in prosila, da bi to storile tudi ostale „prijateljske države“. Med te sedaj štejejo tudi Argentino, čeprav je bila še pred kratkim v ZDA huda protiargentinska kampanja in je Amerika ustavila Argentini vojaško pomoč zaradi domnevnega kršenja človekovih pravic. Argentina ima s Sovjetsko zvezo pogodbo za dobavo en milijon ton žita. Ni to izredna količina, a malo se že pozna; malo za Rusijo, precej za Argentino, za katero je gospodarsko važna vsaka taka prodaja. Zato je bilo zaznati v vladnih krogih te dni mrzlična posvetovanja glede tega, kaj storiti. I-stočasno se je tudi v javnosti razvila debata, kakšen položaj naj zavzame Argentina spričo teh dogodkov. Jasno je, da mnenje absolutne večine argentinskega prebivalstva obsoja sovjetski vdor v Afganistan. A to mnenje ne približuje simpatij ZDA, katerih zadržanje v zadnjih letih ni bilo naklonjeno Argentini. Prav te dni vlada analizira tudi poročilo, ki ga je sestavila medameriška komisija glede stanja človekovih pravic v Argentini. Vsebina tega poročila še ni znana javnosti, a po reakciji vladnih krogov izgloda, da ni preveč ugodno. O tem poročilu je znano le, kar je izjavil argentinski zunanji minister, brigadir Washington Pastor, ki je na časnikarskem intervjuju dejal, da je poročilo „krivično“, in da je bilo mesto, ki ga je zavzela omenjena komisija „da-lač od objektivne sodbe, ki smo jo pričakovali“. sednik in z njim je priseglo 15 članov njegove vlade. Obljubil je, da bo njegova vlada „mnogo več kot le prehodna“, in da bo temeljito spremenil državo. A za to nu bo na razpolago le 10 mesecev, kajti po ustavnih določilih bodo na Portugalskem že oktobra imeli nove splošne volitve. TUDI V INDIJI so imeli splošne volitve, na katerih je z absolutno večino zmagala stranka bivše ministrske predsednice Indire Gandhi. Ta se bo sedaj vrnila na vlado in skušala postaviti red v kaj anarhični državi „svetih krav“ in tisočih narodov. * V jeti. Waldheim se je nato hitro vrnil v New York. Klicala ga je tja pač nujnejša afganska kriza, ki bo prizadela tudi Iran, saj v precejšnjem prostoru meji na nesrečni Afganistan. hovnikov, 54.174 cerkva, 1025 samostanov, 94.629 redovnikov in redovnic, 4 bogoslovne akademije, 57 velikih semenišč, 185 malih, 37.528 župnijskih osnovnih šol, 291 bolnišnic, 1113 domov za o-starele, 334.497 župnijskih knjižnic itd. V revoluciji je bilo ubitih 18 škofov in nad tisoč duhovnikov. Toda hujše je prišlo šele pozneje: 1. 1922 je Lenin pisal pismo — ki ga ni v Zbranih spisih in je bilo priobčeno šele 1. 1970, kot omenja Ilc — naj v času nastopajoče lakote „izropajo vse cerkveno bogastvo... z vso besnostjo in neusmiljenostjo stro vsak odpor... čim večje število reakcionarne duhovščine se nam posreči pri tem (ob priložnosti lakote) pobiti, tem bolje...“ Torej pobijanje duhovščine spada k bistvu leninizma (in ta je še danes temelj KPJ!). Tedaj je bilo pobitih še 29 škofov in 9429 duhovnikov. ČEKA je v celoti do 1. 1927 pobila 23.450 duhovnikov. K tej katastrofi je prišla še podreditev režimu Cerkve z metropolitom Tihonom, 'in s tem shizma v Cerkvi. Tako so v 1. 1940 bili na vsem sovjetskem področju še: 4 škofje in okrog 1000 duhovnikov, ki pa so bili v vednem strahu pred zaporom. Tako je bilo tik pred drugo vojno „uničenje skoraj totalno“. Napad Hitlerja na SZ (1941) je bil rešitev za Cerkev. Ta je zaukazala takoj vso pomoč rdeči armadi, preden bi jo Stalin zahteval. Toda na od Nem- iProblem človekovih pravic je za vlado temeljni problem ugleda v svetu. Levičarski krogi praktično po vseh evropskih državah podpirajo iz Argentine pobegle člane prevratnih gibanj, ki potom njih še vedno širijo protivladno propagando. To dela vladi preglavice, a problema doslej še ni mogla uspešno rešiti. Kaže- pa, vsaj po uradnih trditvah, da bodo v teku leta 1980 končno uredili problem inflacije. V prihodnjih 12 mesecih bo draginja poskočila samo za 50 odstotkov. To število, ki bi naježilo lase vsakemu evropskemu ali ameriškemu gospodarstveniku, bo predstavljalo, ako se uresniči, pravo zmago za sedanjo gospodarsko ekipo. Da se bo uresničilo, je te dni potrdil državni tajnik za finance, polemični dr. Aleman, ki je še izjavil, da „to pot gre zares“. Upajmo da res, kajti leto nismo pričeli kaj ugodno. Podražila se je luč in podražila so se goriva, in sicer za 5 in 6 odstotkov. Vzporedno pa je država povišala plače svojim uslužbencem, in sicer za 24 odstotkov. Poletni čas je predstavljal priliko, da so se nekatere vladne osebnosti, kakor vsak, ki to zmore, podale na počitnice. Najprej predsednik Videla, ki je odpotoval v Chapadmalal, nato pa še glavna poveljnika mornarice in letalstva. Zaenkrat je ostal le novi glavni poveljnik vojske, general Galtieri, ki je komaj pred kratkim nastopil. Morda je zato ostal na svojem mestu, da se privadi delu, predno si vzame zasluženi počitek. Tega počitka bodo Argentinci letos deležni v kaj različni meri. Položaj je nekoliko povečal socialne razlike, tako da mnogi delavski sektorji ostajajo zapostavljeni v plačah. Ti si kakega potovanja ne bodo mogli omisliti. Nižje plasti srednjega razreda bodo segle po „sindikalnem .turizmu“ dokler ta še obstaja in ga ne bo odpravila bodoča zakonodaja socialnega skrbstva. Prisostvujemo pa tudi to poletje zanimivemu pojavu skoraj masovnega turizma v inozemstvo. Temu je iskati razlog v valutni razliki argentinskega pesa. Napram dolarju je preveč razveljavljen. Argentinski človek, ki je za tukajšnje razmere slabo plačan, je gospod zunaj meja države. Danes bi se splačalo delati v Argentini in živeti v inozemstvu. Ker pa je to nemogoče, počitnikuje vsak, ki more, vsaj v Južni Afriki ZDA ali kje drugje. Zlasti je letos pravcati val argentinskih turistov vdrl v Brazil. To pa zato, ker je pred kratkim brazilska vlada devalvirala domači cruzeiro skoraj za 50 odstotkov. Tako kot smo pred komaj par leti doživljali v Buenos Airesu naval Brazilcev, morajo sedaj oni prenašati argentinske turiste, pač ker je sedaj „Brazil poceni“. V resnici je skoraj cenejše počitnikovati v tamošnjih turističnih krajih, kot pa obiskati domača argentinska kopališča na atlantski obali. cev okupiranem področju je ljudstvo samo od sebe odpiralo cerkve — 21.000 cerkva. Stalin je spremenil taktiko, ko je videl, da je to sila, s katero bo treba računati tudi — po zmagi. Zato je dal Cerkvi — kot „plačilo za pomoč“ — delno svobodo z ustanovitvijo patriarhata (1943) obenem pa Cerkev obvezal sodelovati s sovjetskim režimom z delom „za mir na mednarodnem polju“. Do smrti ni Stalin več preganjal Cerkve. Pač pa je z novim preganjanjem začel Hruščov, goreč ateistični aktivist. Od 21.000 cerkva je ostalo sedaj le kakih 6.500, če ne še manj). To uničevanje nadaljuje Brežnjev z metodami raznih upravnih šikan‘... čeprav je v ustavi zajamčena svoboda Cerkve. Tako podobo kaže msgr. Ilc v prvem delu predavanja. V drugem oznanja — zarjo novega prebujenja. Novi rod odklanja vsakršen marksizem, tudi ga ne zanima komunizem, hoče duhovno prebuditev Rusije. In v tem vodi — inteligenca. Solženicin piše:“ „Inteligenca pred revolucijo je bila ateistična in se je bahala z antiklerikalizmom, svoje dovtipe in smešnice naperjala na duhovščino in Cerkev, zdaj inteligenca ne dopušča več kaj takega; to prepušča — partiji.“ Msgr. Ilc vidi to prebujenje k duhovnemu v dveh smereh: v delu še nevernih humanistov, in v poglabljanju krščanstva v vernikih. Agnostiki poudarjajo prvenstvenost duše, ne več materije. Te- Tine Debeljak (109) Med knjigami in revijami DRAGA 1978 I. NOTRANJI PROBLEMI V IRANI KAJ BO STORIL HOMEINI? a* ArWfrfayiyg)WMC: