Fr. Suher: 0 pomenu risanja. (Konec.) Nu ris. konsrresu v Bernu se je izjavil znatnenit francoski pedasrog: »Rna risarska ura je več vredna nego deset ur nazornega nauka!« Na tisoče in tisoče zgledih so proučili psihologi, da otfok izraža predstave z risanjem. Nova metoda ni inetoda mehaničnega posnemanja, ampak predmetu grc vloga predstave tvarjajoče stroke, ki ima isto važnost ko j e z i k. Iz risanja je napravila ne le samo šolo spoznavanja, ampak skrbi za to, da bpgati gojencn zaklad znanja po njes o v i 1 a s t n i i z k u š n i i. Zasluge za to imaio: Maitland, Kalifornija; dr. Lukcus, Filadelfija; Hamburžani, na Angleškem John Ruskin, Sully, na Nemškem poleg že imenovanih Liewenstein, Lipsko, i. dr. Učenec obtipava predmet z očmi; ne more pa izražati, kar zaznava. V njegovi duši se odigravajo obscžni procesi, ki jim je uzrok trdna volja, to izražati, kar vidi, Iz vsega se odločno vidi, da predmet ni v pretežni večini spret.nost, ampak to, kar je nazorni nauk in kar je jezik: stroka, ki vzbuja, čisti in ustvarja nove predstave. Spretnost ie pa v toliko, kolikor je spretnost vsak p r e d m e t na zadnji Herbart-Zillerjevi formalni stopnji t. i. na stopnji vaje. Kerschensteiner in dr. R. Weber nvrščata risanje k nazornemu nauku. Prvi pravi: »Risanje je svoj poseben način izražanja, iezik, godba, kretnja.« Henry Tunaley (His Majesty Chief Inspektor of Drawing Public E!ementary Schole) piše: >:Risanje je prav tako intelektualna vaja, kakor če se pečamo s katerimkoli drugim predmetom v šolskem življenju, ker olajšuje opazovanje, vzbuia misli (predsiave) in vzgaja natančnost v izrazu. Risanje vzbuja zmožnost večje vrednosti •v življenju nego je mehanična natančnost. Izpodbuja pamet, budi razum za vzok in učinek, razvija zmožnost analiziranja, ljubezen za lepoto, nežnost in prejemljivost duha, navadi Iičnost in vadi roko v natančni spretnosti. — Ako se poučuje risanje dobro, tako da se izraža učenec prosto, tedaj je mogočen činitelj v razvijanju domišljije, pa tudi sile i z n a j d 1 j i v o s t i. Pa to je le tedaj, ako izpodbujamo učenca pri vsakem koraku v pouku in razvoju, da svoje moči uporablja, izrazujoe se samostojno.«* Kot stroka, ki posreduje med umetniškimi proizvodi in človeškim razumom, nosi prvo vlogo risanje. Johannes Ricliter pravi: »Navadite narod pristnega, plemenitega užitka, najblažje zadovoljitve življenskcga stremljenja, in odprite mu pota, ki vodijo k čistim virom življenja in umetnosti. tedaj ne bo vzkipevala zahteva, da bl surovo zadovoliil svojim čutom, in krčme, igralnice ter brlogi podie razuzdanosti vseh vrst bodo prazne.« Cornelius Gurlitt: »Umetnost morc dati vsakemu požirek zdravlia. Misel, da naj umetniška doba nadomešča znanstveno, in da se mora v njej pozdravljati duševni napredek, korak do miru. do edinosti, dobiva vedno vec veljave.« Da pa je treba za umetniško vzgojo znanja tehnike umetniškega delovanja, to naglašajo pedagogi nove dobe. To znanje, da naš predmet. Meumann: »Metoda doživljaja (t. j. umetniškega) ima za pogoj nadrobno znanje prave- * Tej zahtevi ustreza nova metoda risanja n. pr. v Čehoslovaški. Pri nas se ne bo mogla gojiti tam, kjer je v razredu preveč otrok. ga umetnikovega tvorjenja, sicer nastane iz nje samovoljna iznajdba n a m i š 1 j e n e g a umetniškega delovanja.« Foerster piše: »Prava vzgoja k umetnostl bi bila vzgoja k sodelavnosti pri velikem delu premagovanja uraetnikovega, ki oduševlja materijo, premaguje usodo in ve sporazumetl protislovja življenja v višjem umevanju. Kdor se ni učil obdelovati nikdar svoje k!ads, kdoi' ni znal rabiti d.eta proti samemu sebi, ta tudi ne uode nikdar razumel oduševljenega Michelangelovega mramorja. Barbarju ostane kamen.« Sodelovati more z umetnikom le, kdor zna risati. « Pa tudi iz zgodovine in njenih najznamenitejših zastopnikov se da dokazati velik pomen risanja. Navesti je mogoče tu le malo. Najprej nahajamo risanje (skiographia, grafika) kot učni predmet pri Grkih. Aristotel poroda: »Mladina naj se poučuje o grafiki, ker je za življenje potrebna in splošno zelo koristna ter posebno nudi prednost, da se presojajo proizvodi umetkov pravilneje. Pa ne le zaradi dobička naj se uči mladina risatl (nakupovanje predmetov itd.), ampak tembolj, ker se s to umetnostjo izobrazuje in ostrl zmisel za telesno lepoto. Kajti vsepovsod gledati le na prednosti (dobiček), je nevredno svobodnega in plemenito čutečega.« J. I. Rousseau: »Otroci, ki so navdušeni nagona v posnemanju, poizkušavajo vse risati. Želel bi, da bi se moj gojenec vneto vadil v tej umetnosti, nc prav zaradi umetnosti, ampak da bi dosegel siguren pogled.. in da bi storil svojo roko gibljivo.« Proti vsaki predlogi govori dalje in zahteva risanje po prirodi. Komensky zahteva: »Šola bodi prijazno mesto, v notranjosti bodi prijazna soba, povsod okrašena z lepimi slikami.« Risanje omenja kot koristno delo v svoji »Didaktiki«. John Locke zahteva za svojega gojenca risanje, da bi si mogel na potovanjih skicirati. Joh. Berend Basedow: »Risati in nekoliko slikati bi se vsaka dobrovzgojena mladina morala učiti.« Hypolit Taine poroča, da je moral v renesančni dobi znati risati vsak dobro vzgojen plemenitaš. Pestalozzijevi nazori o risanju so bill merodajni za metodo tega predmeta dolgo časa; prav on je bil mnenja, da mora iti risanje pred pisanjem, da roka ne otrpne v poedinih pisalnih oblikah. V zvezi z važnostjo predmeta je tudi zahteva po času, ki se nni naj posveti in da naj se ?oji tudi v domačih n a 1 o g a h. To je samo po sebi nmevno, cja je predmet z vsemi drugimi r a v n o p r av e n in da se trm mora dati v pravetn sorazmerju časn v š o 1 i in d o m a. Zato pa tudi določajo navodila k učnim načtto.n za risanje na tičiteliiščih pravilno: »Gojenci pa naj se ne navajaio samo, da poučujeio risanje kot stroko na prirodi primeren način, ninpak vadijo naj se tndi, da uporabljajo risanje in z n-jim združ ena upodabljajoča d ela v ostalih učnih strokah ljudske šole namenu primernoin da jih tud i u č e nc e m d a i o u p o r a b 1 j a t i.« Sklepamo: Važnost risarskega pouka se da utemeljiti z občno pedagoškega, s psihološkega posebno, s kulturclnega in socialnega, z občno znanstvenega in posebno zgodovinskega stališča. Le nedostatna izobrazba in nevednost moreta biti vzrok, če bi kdo risanju odgovarjal njegovo važnost. Zato je rckel na umetniškem kongresu v Weimarju poroeevalec: »Le v nazadnjaških glavah more igrati risarski pouk vlogo manjvrcdne stroke.«