Stran 462.
Politični  pregled.
Notranji položaj. — Že več tednov se je govorilo in pisalo o krizi. Zdaj je tu. Vlada je prevzela nalogo; izpo-slovati, da bo proračun do 20. decembra popolnoma dognan. Na to še misliti ni. cehi so, ne da bi obstruirali, znali vso stvar zavleči tako, da ne gre in ne gre naprej. Danes še misliti ni, da bi bil proračun pred 20. decembrom rešen. To bi se zamoglo k več)emu zgoditi, če bi se cehi docela udali, a za to zahtevajo cehi, naj se uvede notranji češki uradni jezik in zagotovi vseučilišče na Moravi. Te dni je cesar sprejel podpredsednika poslanske zbornice Kaiserja ter poslanca Grnie-wosza in Wassilkota, napram katerim je izrazil svojo veliko nevoljo, da parlamentarno delo ne gre naprej. Iz teh cesarjevih besed se sklepa, da pade prej parlament nego vlada, ako se ne doseže porazumljenje. Zdaj se pripravljajo neka pogajanja. Tako Nemci kakor cehi so zadovoljni, da se ta pogajanja začno, iz česar se sklepa, da je rešitev krize za nekaj tednov odložena.
Državni zbor. — Poslanska zbornica se bavi sedaj še vedno izključno samo z različnimi nujnimi predlogi. Debata o Eomančukovem predlogu zastran deželnozborskih volitev na Gališkem je razkrila jako čudne razmere, ki vladajo v tej kronovini. Menda je le res, da je država Grališko izročila šlahti v poljubno upravljanje, da šlahta zopet vlado podpira. Sedaj se je zbornica že v dveh sejah bavila s predlogi zastran naseljevanja redovnikov in zastran odprave kazenskih določb v motenju vere. Debata o teh predlogih je jako ostra in kaže veliko nasprotje proti redovništvu, katero nasprotje iz\^ira od tod, da redovništvo zbira velika premoženja in da se vtika v politiko Ker je podanih še več vsakovrstnih nujnih predlogov, bodo razprave o njih še precej časa trajale.
Iz državnozborskih odsekov. — Razprave o proračunskem odseku gredo le počasi od rok. Doslej je odsek rešil samo proračun trgovinskega ministrstva in pa poglavja „cesarski dvor", „državni zbor" in „državno sodišče". Razprava o di-spozicijskem fondu se še ni vršila. Vlada se trudi na vse mogoče načine, da bi dobila večino za dispozicijski foni. Ako se udeleže dotične seje vsi člani proračunskega odseka in ako glasujejo vsi v smislu izjav, ki so jih podale njihove stranke pri prvem branju proračuna, potem je gotovo, da bo ta postavka odklonjena. Postavka sama na sebi je postranskega pomena, ker vlada že na drug način dobi denarja, kolikor ga ravno potrebuje za svojo žurnalistiko, ali gie se ji za to, da se zamore izkazati z zaupnico. Prav ker se gre za zaupnico vladi, se nam zdi nemogoče, da bi se zastopnika slovanskega središča pri ti točki absentirala, kakor poročajo nemški listi, kajti to bi bilo v naravnost škandaloznem nasprotju z izjavo posl. Pogačnika, da bo ta stranka  glasovala   proti proračunu.
Konservativci in kršč. socijalci. — Mej tema strankama je nastal sedaj sicer ne posebno pomemben, a jako karakterističen razpor.   Dunajski župan dr. Lueger   je   povodom
stran 463
neke slavnosti v Briksenu povedal, da ga je papež nekoS vpraSal, kakšen razloček je mej konservativci in krščanskimi socijalisti, na kar mu je Lueger odgovoril: konservativci delajo, kakor ho$e vlada, krščanski socijalisti pa hočejo, naj vlada dela, kakor oni žele. To je konservativce hudo zbodlo in protestirali so z velikim ogorčenjem proti temu Zdaj je bil zopet neki shod v Briksenu, na kateri je prišel dr. Lueger, a povabljeno je bilo tudi vodstvo konservativne stranke. To vodstvo je povabilo odklonilo z motivacijo, da ne priznava dr. Luegerja kot voditelja krščanskega ljudstva v Avstriji in da nima nikakih simpatij za njega kot agitatorja.
Ruski glas o Madjarih. — Iz Petrograda je dobila „Hrvatska" pismo, ki se nanaša na izjave v madjarskih listih povodom obiska velikega kneza Mihaela Nikolajeviča v Budimpešti. To zanimivo pismo se glasi: „Madjarska je spregovorila, a Eusija je cula — Eusija, ki vodi račune ne samo o Hrvatih, kakor najštevilnejših med ^ogrskimi" Slovani, ampak tudi o Slovencih, ki so Hrvatom najbližji bratje. Ruska vlada, ruska politika in ruska diplomacija so indirektnim potom, po „Novem vremenu". (Tudi ^Edinost" je priobčila v ekscerptu izjavo tega lista. Op. uredništva) odgovorile madjarskemu no-vinstvo, kako umevajo manifestacije budimpeštanskih meščanov. Madjarska sluti, da jej bo treba skoro boriti se proti nasilnemu navalu pangermanov, ki ruje in razjeda temelje avstrijskega cesarstva; a ruska diplomacija, ki polagoma in logično gradi verigo svojih političnih uspehov, bi bila, v času fatalne katastrofe, jedina v stanu varovati ogrske Slovane, rešiti tudi Arpadove potomce. O tej najnovejši pojavi na političnem nebu madjarskem mi je bila prilika razgovarjati se z nekim jako uglednim in zaslužnim ruskim diplomatom in čuti, kako mnenje vlada med ruskimi politiki o tem nenadnem zbliževanju in o simpatijah Madjarov po Eusov. Evo, kaj mi je rekel: Politična situvacija na Ogrskem, v kolikor je zanimiva, je tudi smešna, ker je gordinjski vozel v politični borbi na narodni individuvalnosti, ali je vender veliko zdraveja od situ-vacije v Avstriji Madjari se z energičnimi zahtevami evojimi približujejo težnjam svojega političnega namena . . . „tlače Slovane in Eumune, a osobito Hrvate, ter zasmehluje nagodbo od leta 1868 ..." sem pripomnil jaz. — Hrvati so sami krivi svoji nesreči. — Zakaj, vaša prevzviSenost ? — Ker leta 1848. niso hoteli izkoristiti perspektive. Junaška dela vašega bana Jelačiča so visoko cenjena tudi med ruskimi državniki, ali vender vlada vseobča sodba, da bi ta hrabri general, ako ne bi bil slušal Palackega, dalje prosledoval Madjare ter bi bil izvojeval Hrvatski ne le navidezno, ampak samostalno svobodo političnega življenja trojedne kraljevine. Da se Madjari rogajo nagodbi, to ni nič neumevnega in tako bi delal vsakdo, ki je v borbi za hegemonijo, in to tem bolj, ko ban hrvatski ter oni poslanci, ki hodijo v skupno zbornico v Budimpešti, nočejo vstrajati pri ustavopravnih sredstvih v političnem ravnotežju dežel krone sv, Štefana. Ogrska ve, kaka usoda čaka Avstrijo, Ogrska ve, da se jej bo trebalo boriti proti pangermanizmu. Ako bi se Avstrija razsula, bi Ogrski stala pred prsmi berolinska nevarnost, a za ledjem ima rumunsko vprašanje. Ogrska ve, da je Nemec Madjaru in Hrvatu neprijatelj, in da bo v tem času, v času, ko pride na dnevni red vprašanje o Bosni in Hercegovini, Eusija Ogrski v jedino zaslombo. Ako bo Ogrska znala ceniti iskro, ki jo je užgalo ogrsko novinstvo, davši izraza zbližanju in zaupanju v bodočnost, potem bi se iz te iskre utegnila poroditi naklonjenost in „sad zaupanja v bodočnost". To je seveda odvisno od Madjarov.
Vojna v južni Afriki. — Dolgotrajna vojska z burskim narodom provzroča Angležem toliko skrbi j in neprilik, da vojna uprava že več ne ve, kako bi si pomagala iz zagate. Ko so svojedobno odpozvali lord Eobertsa in ga nadomestili s sedajnim vrhovnim   poveljnikom, so bili vsi angleški   strategi   uverjeni,
da ta definitivno završi že davno „končano" vojsko. A tudi s Kitchenerjem so se grozno varali. Mož se je sicer nadjal, da bolje izvrši nerešeno nalogo svojega prednika, prepričal se je pa kmalu, da so ravno za njegove dobe postali Buri hrabreji in vztrajneji na vseh krajih razsežnega bojišča. Nastopati so jeli ofenzivno in Kitchener je bil kmalu brez moči. V Londonu so torej uvideli, da tudi Kitchener ne bo oni mož, ki bo porazil zadnjega Bura. Jeli so misliti na resno odpomoč. Govorilo se je že pred več tedni, da se bo moral Kitchene umakniti drugi, spretnejši moči. Mož je sicer sedaj Se na svojem mestu, a imenovan mu je že naslednik v osebi znanega „ju-naškega" generala Hamilfona, ki je že odpotoval iz Sout-hamptona proti južni Afriki. Eadi lepšega mu pa niso nadeli za sedaj še imena vrhovnega poveljnika, marveč bo le načelnik Kitchenerjevoga generalnega štaba. Kdor pa ve, kako oblast je imel Kitchener kot načelnik Eobertsovega generalnega štaba, ta takoj uvidi, ga bo v bodoče le Hamilton vodil vso vojno akcijo v južni Afriki. Angleži pravijo, da je ta general najboljši, kar jih je imela dosedaj angleška armada, povedati pa ne vedo o njegovi hrabrosti nič druzega, nego da se je že pred 20 leti boril proti Burom, da je „prisostvoval" porazu pri Majubi in bil takrat v Ladismithu, ko so oblegali Buri. To 80 pač majhne zasluge tako „zaslužnega" generala, ki bo imel bržkone enako smolo pri svojem najnovejšem vodstvu.