Ilustrirani Slovenec
Letoo V       TeđensKa priloga »Slovenca« (it. 91) x dne 21. IV. 1929      Šiev. 16
(Arhiv za propagando Jadrana.)
Motiv z našega Jadrana
Pogled na splitsko luko od mornarske cerkvice sv. Nikole (iz 15. stol.) na Marjanu
122
Iz moderne Kitajske
Dne 20. marca se je začelo v Šaiis-liaju zasedanje nacionalnega kongresa »knonintanga« (vladajoče kitajske nacionalistične stranke), k bo dalekosežne važnosti za bližnjo bodočnost na Kitajskem. Slika, prva, ki je prispela v Evropo, nam kaže pogled na zborovanje ob priliki branja politične oporoke SunjantseuM, (.četa modernega kitiijskcgu nacio-nulištičiicL'u gibanja.
.Spodaj :
Oboroževanje zedinjenih držav
VnitM-ičani tako radi očitajo Evropi njeno oboroževanje, toda na drugi strani ne gradi menda nobena država s tako naglico modernih morilnih sredstev kot ravno Združene države. Slika nam kaže prizor z zadnjih uaiievrov vojne mornarice, pri katerih so sodelovale tudi nepregledne niiio/ice acropliinov.
Hotel za avtomobile
v deželi senzacij, v Ameriki, bodo začeli v kratkem graditi velikansko, 25 nadstropno garažo za avtomobile, ki bo edinstvena tovrstna stavba na svetu. Oprendjena bo z vsemi potrebščinami za avtomobile in avto-mobiliste, stala bo pa v New Torku. Slika nam kaže prerez skozi ta originalni liolel.
Na desni: '
Hranilna ura
Darmstadska mestna hranilni- | ca je uvedla za mladino posebne ure. Teče le nekaj časa in se potem ustavi, če se ne vrže vanjo novec. Pravijo, da ; so te ure jako dvignile zmisel ; z»i hranjenje med mladino. |
Na levi:
Svetovna razstava v Barceloni
Dne 7. maja se otvori v Barceloni velika svetovna razstava, katere se udeleže vsi kulturni narodi sveta, ludi slovenski umetniki razstavijo ob tej priliki tam svoja dela. Raz--^tava obeta biti nekaj monumental-iiega, saj bo obsegala vse panoge moderne kulture in civilizacije vseh delov sveta. Slika nam kaže glavni dohod k razstavi z mogočno fontano v ospredju.
123
Toni Schlegel
glavni urednik »Novosti«, eden izmed vodilnih zagrebških časnikarjev in predsednik časnikarskega koncema >Jugoštampa<, ki je bil 22. marca v Zagrebu zagonetno umorjen. Mnogi sumijo, da je umor političnega značaja.
S spominske svečanosti za maršalom Fochom v Belgradu
Kralj Aleksander zapušča v spremstvu francoskega poslanika E.Darda in francoskega vojaškega atašeja, generala Jozeja, francosko katoliško cerkev, kjer se je vršila zadušna svečanost za pokojnim maršalom.
Naša vojska pri Fochovem pogrebu
Francija je priredila svojemu umrlemu maršalu, vrhovnemu poveljniku vseh zavezniških armad in zmagovalcu centralnih sil, Fochu, pogreb, kakršnega ni videl Pariz izza Napoleonovega pogreba. Svoja zastopstva so poslale vse zavezniške armade. Iz naše države se je udeležila pogreba četa izbranih vojakov pod poveljstvom vojnega ministra generala Hadžića. Naši vojaki so zaradi svojega vzornega nastopa in glede na slavne tradicije naše vojske vzbujali povsod splošno pozornost. Slika nam kaže naše vojake na postaji v Lyonu v trenutku, ko pozdravljajo francosko zastavo.
Krasote naših planin: Vrhi Stola v zadnjem snegu
na desni gornja savska dolina. (1'oto J.Kuiiaver.;
124
125
Z obal našega Jadrana
Po veliki uoči navadno že začenjamo snovati načrte za velike počitnice, ki jih skušamo pozneje uresničiti, ali nam pa ostanejo v srcih le kot lepe sanje. V dve smeri se gibljejo običajno naše želje: v planine, v našo divno Gorenjsko, ali pa k obalam našega prelestnega, nepopisnega J adrana.
»O, Adrija, kako naj te poljnubi, kako naj te objame pogled moj?« se je izvilo že pred več ko 30 leti iz duše našemu Ketteju, stoječemu v Trstu na pomolu S. Carlo, toda, kaj je morje v prometni in umazani tržaški luki napram sinjim valovom tihega Kvarnera ali slikovite Dalmacije! Prejšnji slovenski rod je poznal le tržaški in kvečjemu še reški zaliv, toda južneje, v hrvaško Primorje ali v Dalmacijo je zašel spričo pomanjkljivih zvez le redko kdo še. In vendar imajo dalmatinske obale s svojimi solnčnimi gnezdeči take nepopisne lepote, ki jih zaman iščeš ob mnogih drugih morjih. Neodpustljiv narodni greh je zato, da se še dandanes dobijo imovitejši posamezniki, ki nosijo «voj denar raje v italijanska obmorska letovišča, nego na Rab, na Krk, v Crikvenico, v Dubrovnik itd. itd. Kaj bi naštevali posamezna imena, saj je ob našem morju skoro ni pedi zemlje, ki bi ne imela svojih čarov in vabljivih lepot; razlika je le ta, da najdeš ]ionekod več udobnosti, drugod morda manj. Skoro vsako leto vam iztaknejo kje kako novo, pri nas dotlej še sploh nepoznano gnezdeče, ki je za posetnike pravo odkritje.
Kdo je na primer poznal pri nas mestece Bol na otoku Braću? Lani so ga odkrili učitelji, priredili s svojo »Počitniško zvezo«, pod vodstvom učitelja SI. Mrovljeta, tam letovanje, in udeleženci niso mogli prehvaliti tam prebitih tednov. A takih skritih kotičkov je v našem Primorju na ducate, da, skoro bi lahko rekli, na stotine. Čeprav je naša tujskoprometna propaganda razmeroma še jako skromna, privabljajo lepote našega J adrana vend arie od leta do leta več tujcev, zlasti Čehov in Nemcev, teh posebno, odkar izvajajo z občudovanja vredno disciplino bojkot italijanskih letovišč v znak protesta proti zatiranju južno-tirolskih rojakov.
Pa ne samo nepopisnih naravnih lepot je naše Primorje bogato kakor malokateri drugi košček Evrope, temveč človeka vlečejo tja tudi dragoceni zgodovinski in umetniški spomeniki. Trogir, Split, Dubrovnik itd. so prave zakladnice zgodovine in umetnosti, davne slave in plemenitega lepočutja.
Prav bi bilo, če bi se tudi slovenska podjetnost primerno pozanimala za obale našega Jadrana, a izlete in letovanja bi morali naravnost organizirati. Eno je pa izven debate: vzpričo kvalitet našega Primorja nima slovenski človek iskati ničesar v tujih obmorskih letoviščih. •
Z Raba, 'vco-! Adrije.
Na desni:
'Pogled na Buđvo prekrasno, a žal še malo
znano mestece južne   Dalmacije.
Spodaj:
Večer pri Dubrovnllcii
Spodaj: Ribiči prenašalo mreio na Jadrnico
"Pogled na Bol na oioKu Braću
Arhiv za propagando Jadrana
SUKovitt do-   Ž) mintKanslci   )é. aamosian pri
Bolu.
Na levi:
Tip domačinke na otoku Rabu.
Spodaj :
Slov. učUelfi
ob priliki lanskega letovanja v Bolu.
Spodaj : Molil) » oiolia Hvara
Arhiv za propagando Jadrana
Ob burli..
126
Sven Hedin:
Na veliki vožnji
»Ladja puščave«
Kirgiz z orlom — lovcem
Na levi:  ' ¦
Mongoli Iščefo pot v puščavi
Spodaj:
Svetišče v puščavi
Sven Hedin je nedvomno najznamenitejši danes živečih raziskovalcev tujih dežel in narodov. Njegova dela, v katerih popisuje svoje znanstvene ekspedicije v tajinstvene pokrajine notranje Azije, pozna danes že ves kulturni svet. Svoje zadnje veliko znanstveno potovanje je priredil leta 1927. in 1928. skozi ogromno puščavo Gobi v zapadni Kitajski in pred nekaj tedni
te na prigovarjanje svojih prijateljev izdal v Brockhausovem založništvu v .eipzigu pod naslovom >Na veliki vožnji« (Auf groBer Fahrt) popis prvega dela tega potovanja. Knjiga se bere kot napet roman. Na eni strani vstajajo bravcu živo pred oči vse tajne, zanimivosti in nevarnosti nepregledne in Evropi še tako malo znane puščave Gobi, na drugi strani mora pa človek občudovati pogum, iznajdljivost in spretnost tega znamenitega znanstvenika, ki si zna pomagati tudi v najobupnejših položajih. Knjiga je bogato opremljena s slikami, ki jih je posnel pisatelj sam in ki nam jih je založništvo blagohotno prepustilo v objavo.
Na desni:
Taborišče ekspedicije pri znanstvenih raziskovanjih
127
K sliki na levi:
Žalostna velika noč v Tunjicah
Na veliko nedeljo so funjiški fantje pritrkavali in ob tej priliki je skoro gotovo vrgel kdo gorečo cigareto na leseno streho. Ta se je vnela in v kratkem je zajel plamen vso streho, nato pa še zvonika. Le z največjim naporom so vaščani omejili požar v toliko, da ni pogorela cerkev do tal. Čeprav je ostala notranjščina k sreči nepoškodovana, cenijo škodo vendarle na pol milijona dinarjev. Tunjiška ci-rkev je zgodovinsko jako znamenita ter daleč po Sloveniji znana božja pot. Sedanja cerkev je bila zgraiena v letili 1762. do 1766. Farani bodo hvaležni, če dobe kako pomoč za obnovitev pogorele stavbe tudi od drugod.
Spodaj :
Hvanafst »apostolov« lavant. škofife
Prevzvišeni mariborski vladika dr. A. Karlin je umival na veliki četrtek noge naslednjim starčkom: v prvi vrsti od leve na desno: Škofič (78 let), Karmel (76 let), Šerbela (79 let), lopolovšek (83 let), Drevenšek (67 let). Mahanje (90 let); v drugi vrsti: Gorjup (75 let), Deutscher (81 let), Rodošek .«'4 let). Gsellmann (62 let), Feigl (67 let) in Žmavc (72 let). .Skupna starost teli apostolov znaša 914 let,
Na desni:
Anton Borko
ugledni posestnik iz Ko-
Ša (p. Sv. Bolfenk pri redišču), ki je obhajal pretekli mesec 30letnico svojega plodonosnega žu-panovanja. Občinski odbor v Kogu ga je izvoli! ob tej priliki za svojega častnega občana.
Rešitev lazdelitvo vrta v pet ploskovno in oblikovno enakih delov.
Vseh  rešitev je prispelo 197 Za I. nagrado je bil izžreban : A. Meisterl, Mežica; za I[. nagrado pa: A. Perme, Radohova vas. Dolenjsko.
Besede h križaljki »Vprašaj«.
Vodoravno: i. kraj v Srbiji, 8. rimski bog vojne, 9. naslov Govekarjevega romana, 10. vas pri Ljubljani, 11. ptič, 13. žensko ime, 15. del aeroplana, 18. riba. 19. dragocen kamen, 21. pomožni jilagol 3. os. mn., 24. mesto v Palestini, 25. pogojna členica, 27. igra, 28. del leta, 29. kratica za naslov, 30. predlog, 32. rtič, 35. suha zemlja, 35. grški bog, 36. isto kot 29. vod., 37. francoski spolnik, 38. moško ime iz Shakespearove drame, 40. števnik, 41. duše umrlih, 43. časovni prislov, 45. mesto v Ukrajini, 47. medmet, 48. turški bog, 49. del voza, 51. nikalni-ca. — N a v p i č n o : 2. mesto v Kvarnem, 3. združene amer. države, 4. bog jutranje zarje, 5. prometno sredstvo, 6. kem. znak, 7. mesto ob Črnem morju, 8. južna rastlina, 10. ital. spolnik, 12. glina, 13. zmešnjava, 14. francoski junak, 16. grška črka, 17. najvišji državni uradnik v Atenah, 20. cesta, 23. perzijski kralj, 24. igralna karta, 26. igralna karta, 30. francoski romanopisec, 31. gora na Filipinih, 33. ples, 34. kratica
imenskih podpisov, 56. predlog, 35. država prednje Azije, 38. mesto v Italiji, 39. mož, ki se je rešil iz Troje, 42. pogojnik, 44. zlato (franc), 46. števnik, 49. osebni zaimek, 50. povratni zaimek.
128
lz športnega sveta
Treniranje v veslanju v neki amerlški gimnaziji
Na levi: veliki šahovski mojster
đr. AljeOin
Na desui: Svetovni šahovski mojstri
Bogoljubov
Ker je pozval Bogoljubov pred krntkini Aljcmiui na boj, se bo vršil prihodnje pwletje v VViesbuduu boj za svetovno šahovsko prvenstvo.
Sergej Minclov:
Car Berendej.
(Povest iz sibirskega pragozda.)
XIV. poglavje.
Hude spore vodijo v.si novi priseljenci zlasti z lastniki čred, ki jih ponekod pustijo brez mesa. Potovanje v Urjanhaj je še vedno zamudno, dasi so se zveze od »car Berendejevih« časov dokaj izboljšale. Po šestdnevnem potovanju z Veliko sibirsko železnico od Moskve do Krasnojarska (kakih 5000 km), je treba jadrati dva dni po kakih 10 km širokem Jeniseju s parnikom do središča sibirske trgovine z žitom, Miniisinska. Odtod se potuje s konji, na vozu oziroma v sedlu, kakor je v povesti popisano, kakih sedem dni do sela Usinska (270 km). Avgusta, ko zapade velik sneg, je Usinski okrtij z Urjanhajem vred že odrezan od sveta. Samo smučarji pridejo pozimi čez visoko gorovje (Aradan. 1850 m) s pošto. Zato potujejo pozimi vozniki s tovori po ledu zmrzlega Jeniseja (edina pot), ki pa sicer ni pripraven za plovbo poleti: hiti slcozi 400m široko zarezo skozi Sajansko gorovje z brzino 25 km na uro in vleče celo velike kamne na dnu. Pristopen je le splavarjem, dočim vozijo nižje, onstran gorovja, redno parniki. Ob t. zv. »vilanih<, zlivu obeh Jenisejev, Velikega in Malega (Pe-Kem in Hua-Kem), ki tvorita skupaj reko Jenisej (Ulu-Kem), so prifeli Rusi pred vojno graditi mesto Belocarsk, bodočo prestolnico dežele. Zdaj menda komaj životari.
Pred Kr. rojstvom je moral biti Urjanhaj kulturna dežela. To kažejo ostanki razsežnih kanalov, bakrenih rudnikov in t. zv. »Čingis-khanove«, v resnici pa Herodotove »velike skitske poti« bronaste dobe. Sedanje pičlo prebivalstvo pa tvori od XVII. stoletja tatarski narodič sojoti a i tuba, kakor se imenujejo. Urjanh pa je mongolska psovka in pomeni nekako capin. Sojoti so pastirji, in ponekod je videti kak šotor kvečjemu vsakih 15—20 km. Po veri so lamaiti, torej se držijo z Mongoli in Tibetci vred pokvarjenega, s Konfucijevimi nauki in številnimi vražami mešanega buddhizma. Dokaj
leno in praznoverno ljudstvo živi še vedno po starem. Tatu n. pr. prevežejo z jermenom roko, da ustavijo krvotok, in ga pustijo za kazen stati na mrazu, dokler ne izgubi roke: Ponekod obdelujejo sojoti zemljo, a seveda jako nemarno. Orač jaše bika, ki vleče okovano zakrivljeno grčo. Zrelega ječmena in prosa ne žanjejo, temveč ga potrgajo z roko, pražijo in skuhajo z mlekom ali čajem. Poleg kislega mleka in skute je to njih poglavitna hrana. Dežela je jako priporočljiva za zemljedelce. Na severu nagaja sicer včasih spomladi mraz, ki uniči letino, na jugu pa uspevajo tudi dinje in lubenice ter murva (svilopreja). Pogoj zato je, kakor povsod v Srednji  Aziji, umetno napeljana voda. Vijugaste  reke  (čez  Argolin  mora n. pr. potnik prebroditi 230 krat!) so polne postrvi in drugih rib, katerih domačini ne uživajo. Lepe sajanske planine, katere primerjajo tujci s Kavkazom in Švico, so kakor ustvarjene za bodoče mlekarstvo in sirarstvo. V gozdovih je veliko divjih koz in maralov (vrsta jelenov). Zadnje gojijo ruski kmetje tudi doma: Kitajci drago plačujejo za rogove, ki baje imajo zdravilno moč. Od 1. 1880. se ponekod izrabljajo bogati srebrni in zlati rudniki, kjer dobijo včasih po Vg kg zlata na dan, t. j. več kakor v Afriki in Avstraliji. Platina, iridij, azbest in slana jezera še čakajo na podjetne ljudi. Domačini prodajajo samo živino: po trimesečnem potu skozi Mongolske stepe dospejo rejeni biki v irkutske klavnice. Rusi izvažajo poleg živine še krzno in les. Po revohiciji se je položaj ruskega prebivalstva močno poslabšal. Leta 1914. so prosili sojotski glavarji carja, naj jih sprejme v podanstvo. Ruski vplivi na Urjanhaj sežejo v XVII. stoletje. A Rusija je odbila prošnjo, ker ni marala govoric o »razkosanju Kitaja«. Pred svetovno vojno po kitajski revoluciji so izgnali sojoti maloštevilne kitajske uradnike in trgovce, in je zdaj  dežela brez gospodarja. Sojotski nojoni (knezi) so ponekod v zvezi z Mongolsko, ki se bojuje z boljševiško pomočjo zoper Kitaj za svojo neodvisnost. Največ ugleda ima v Urjanhaju Hambo-lama,  buddhistovski  duhovniški  poglavar.  Ruski priseljenci so zdai povsem odvisni od sojotskih knezov, nimajo nooenih pravic in se ponekod vračajo v staro domovino. (Dalje prihodniii.)
HaUTOtisK JugoslovansUe tlsicamc v Cfubl/tuU