385
Dušan Matic
Zapisano po bombardiranju Beograda na veliko noč 1944
The milk of human kindness SHAKESPEARE
Nekoč napoči dan, ko boš pod brestom na klopi pripovedoval,
pripovedoval o tem, kar je danes, samo danes;
pripovedoval,
da je kot hude sanje, ki minejo; kot nepreživljena groza,
ko boš na klopi pripovedoval.
386
Dušan Matic
Mrtvi bodo spet samo mrtvi,
samo nasmeh neba,
brazgotina žalosti in opominov,
vzdih, ko si sam,
ptica, ki ji slediš med letom;
ne bo pa kot zdaj stisnjenih zob v povračilu in srdu,
ne morja tako prelite nedolžne krvi
in ne bo kosti, razsutih od pogorja do morja.
Napoči spet dan, ko mladoletje bo spet čas mladega leta,
bo lastovka, ki se spreleta,
bo mehka topla dlan,
bodo viharji lasje njeni,
bo ob zidu bršljan,
bo oblak, ki se razblini;
mladoletje bo spet mladi mesec,
bujna trava in korak zadržan;
na soncu pesmi ni, lepše je sredi sanj.
Napoči spet dan, ko bo dan samo dan, ko boš spet pripovedoval na klopi, ko boš prerokoval tu nad njeno roko in ji ljubo dlan k ustnam svojim prinesel kot nekdaj, ko si bil mlad.
Napoči dan, ko hiše ne bodo več zevale tako razrušene in otroci tako razneseni, niti matere ne bodo užaloščene ti stale v dnu očesa tako okamenjene.
Napoči spet dan, ko boš pod brestom na klopi pripovedoval,
kako je bilo nekoč,
pripovedoval o tem, kar je danes, samo še danes,
kar le kot strašna sanja, kot nepreživljena groza,
da je bilo.
Mrtvi bodo spet samo mrtvi,
brazgotina žalosti in opominov,
vzdih, ko si sam,
ne pa morje tako prelite nedolžne mlade krvi,
neosvojljiv okop ustreljenih prsi.
Ne boš verjel, da se je nekoč tako lahko ubijalo, pa tudi umiralo, zvesto in lahko.
387
Zapisano po bombardiranju Beograda na veliko noč 1944
Napoči spet dan, ko bo cvet samo podoba cveta
in golob samo golob, ki na streho leta,
da bi te prelil s smehljajem in pozabo,
kot so bile njene besede,
ko sta šla po travi skupaj v koraku,
večnem in zvestem.
Kot skrivnostno knjigo boš takrat na klopi odprl srce svoje,
ki ga zdaj skrivaš pod skorjo sovraštva,
ti, ki boš spet ugledal mladoletje
na prvi veji,
ti, ki ti čiste roke držijo strojnico, da lahko vsak čas zapoje;
nosijo te z očmi, uprtimi v ozarjen pristan,
kjer bi rad spustil dlan,
težko od pravičnega meča
(dlan, ki jo že polagaš v njeno krilo)
in dejal: »Tu sem . . .« in vrgel čez vso
pozabo svilo.
Prev. Andrej Arko
Moj spomin je nemara bolj urejen, kadar gre za kakšne druge pesmi. Morda zato, ker so naraščale in dozorevale v meni krajši čas. Letala, neza-ščitenp mesto in Beograd pa so bili tema, ki se je v meni nalagala in kristalizirala malone od mojega deštva dalje. Tako se spominjam, kako sta avstrijska aeroplana (tako so nekdaj imenovali letala) vrgla nekaj bomb dne 15. junija 1915 na obletnico Vidovega dne kot povračilo za Principov atentat na avstroogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914 na isti dan, kar je Avstroogrsko cesarstvo porabilo za napad na Srbijo in s tem začelo prvo svetovno vojno. Od tega prvega doživetja gre videnje prek že močnih bombardiranj Pariza pozimi v letih 1917 in 1918, pa prek bombardiranj nezaščitenih mest v Španiji, Madrida (ki je navdihnilp ANITO) in Guernice, to je bombardiranja, ki je dalo navdiha temle vrsticam iz leta 1937 in v katerih je bila že bojazen za beograjske strehe:
»V težavnem in ostrem boju z naravnimi silami si je človek malone v prvih trenutkih svoje zgodovine izmislil streho. Stoletja si je gradil nad glavo zavetje pred dežjem, nesnago, točo in vetrovi. . . Tudi najhujše naravne ujme sp se razbijale na teh strehah iz slame, skodel, trsja, lesa, strešne opeke, strešnikov, kamenja, pločevine in skrila; stopetdeset let od takrat, ko je praktični genij Franklina ponudil svetu čarobno palico (strelovod) za lovljenje bliskov, pa je mogel človek, vsaj kar zadeva naravo, kolikor toliko mirnp sedeti ob oknu in opazovati, kako se trgajo nevihte ob strešnih slemenih . . .
Tako je streha postala več kot znamenje. Mar je človek brez strehe zadosti člpvek?
A glej nove hude ure in nevihte, ki se zgrinjajo na človeške strehe! Hude ure in nevihte, ki jih ljudje pripravljajo ljudem. Nesreče, ki niso na-
388
Dušan Matic
ravne nesreče. To niso niti viharji niti snežne lavine niti poplave niti zemeljski plazovi, ki se sprožajo in razbijajo hiše, kakor da so škatle. To niso niti nesreče v rudnikih, veliki požari, železniške in letalske nesreče, kjer so samo nekpliko vmes človeški prsti. Vse njihove žrtve se še zdaleč ne morejo primerjati z ogromno skupno grobnico samo ene samcate vojne.
Dogaja se, v teh majskih večerih, da gledamo, kako se mestne strehe umirijo in zberejo kot čreda med rekama. Celo tam od Laudanovega šanca pa vse do Banovega brda, od Čukarice do Jalije. Skromne, povešene, ljubljene strehe. Pa še druge, bahave, izprsene, visoke, oholo naslonjene na poševne zidove, brezosebne. Med njimi so take, ki jih nimamo radi. Polagoma, ko zaplavajo v jezero noči, se prekrižajo nad njimi snppi luči in človek si ne more kaj, da ne bi zadrhtel. Mar je mogoče, da mir neke noči ne najde več teh streh, da bi lege! nanje?
Človekova streha je že nemočna, da bi varovala človeka. Človeka, ki jo je postavil in gradil, da bi mu bila zavetje pred naravo, ne pa pred ljudmi. Kajti Guernica nima več strehe. Pa ne samo Guernica. Guernica je samo po-dpba vseh nezavarovanih in nezaščitenih mest.«
To so bile samo slutnje beograjskih streh. To so bile samo bojazni. Samo krvave podobe iz sanj. Nista minili niti dve leti, ko se je začela druga svetovna vojna, in še nepolni dve leti, ko so beograjske strehe namesto mesečine (letalska tehnika, bombniki so bili popolni, potrebne višine preletov dosežene) tistega 6. aprila leta 1941 hkrati s prvimi sončnimi žarki oblili tudi prvi strašni naleti štuk in zažigalnih bomb.
Vojne strahote, ki jih povzroča sovražnik, si poiščejo v nas nekak izhod v sovraštvu in krčevitem boju proti njim. Do tega potem privedejo vojne strahote in tu pridejp do svojega vrelišča, do svojega paradoksa kot v bombardiranjih naših mest leta 1944 in zlasti Beograda, ko so zavezniški bombniki tolkli sovražnikove vozliščne točke, te sovražnikove vozliščne točke pa smo bili hkrati tudi mi, bil je tudi Beograd. Ta odvratnost v duši, ko se človek veseli, da so pretrgane sovražnikove zveze in da uničujejo sovražnika, hkrati pa padajo tudi nedolžne žrtve, tudi tisti, ki se zmage veselijo; ko se to zgodi, potem ostane človeku samo, da zasovraži vojno nasploh in da se preda sanjarjenju o prihodnjem miru.
Iz te groze in tega sna je nastala ta pesem, ki sredi vojnega pekla pripoveduje o klppi in o travi in o tem, da bo zagotovo spet prišel dan, ko mla-doletje spet bo (samo) čas mladega leta... in boš »vrgel čez vso pozabo svilo.« Kajti pred nesmislom ostajajo edino Shakespearove besede: »Mleko človeške nežnosti.«
(1964) Dušan Matic