Listek. Lažnjivi lovec in nadvojvoda. (Smešna dogodba. Spisal Franjo Ostrčženski.) Tudi mene je gnalo lansko poletje v svet, izvolil sem si pa kot cilj svojega potovanja — Marijino Celje. Moj namen kakor tudi stoterih drugih romarjev, ki smo se iz Slovenije podali v Marijino Celje, je bil ta, počastiti čudapolno Devico in pri nji izprositi milosti in zavetja. Toda ker me je moje plamteče navdušenje gnalo, da bi si pogledal več sveta, nisem se vrnil z drugimi romarji domov, ampak sem si ogledal vso okolico Marijinega Celja prav natanko. Razun tega, da je Marijino Celje sloveča božja pot, je tudi njega okolica znana radi svojih čarobnih naravnih krasot in radi poštenega, pobožnega ljudstva, ktero po teh od popačenosti sveta še neokuženih pokrajinah prebiva. Po teh pokrajinah potujočega, me je nekoč dobilo hudo vreme. Bilo je v precej neobliudenem kraju, in po dolgem iskanju pridem do borne ogljarske koče. Tam sem prenočeval. Sicer sem slabo spal v nji, a tisti večer, ki sem ga tu preživel, vtisnil se rai }e za vedno v spomin. Med živahnim pogo- vorom prične mi najstarejši oglarjev, koSčen, črnikast in zaraščen starec, pripovedovati sledečo dogodbico: >Moj rajni stric, kterega grob je že zdavno visoka trava prerastla, bil je lovec, korenjak od nog do glave, a »nafarbal« nas je včasi, da se mu je kar iz ust kadilo. Pa nekoč jo je skupil. Bilo je pred kacimi 50 leti. Tedaj se je nadvojvoda Franc Karol, oče našega slavno vladajočega cesarja, kaj rad zadrževal na Gorenjem Štajarskem, posebno v okolici Marijinega Celja. Po cele ure je hodil po čarobni okolici, sam in nepoznan. Rad se je zabaval z nami prostimi ljudmi, posebno pa, če ni dotičnik slutil s kom govori. Nekoč sreča na nekem sprehodu nadvojvoda mojega strica. Bilo je prav v bližini Erlafskega jezera. Vojvoda vpraSa lovca, kako daleč je Se do trga, do koder je hotel dospeti. Stric, ki sicer ni imel glave vsekrat na pravem mestu, bil pa drugače uljudnega vedenja, se ponudi neznanemu nadvojvodi za vodnika. Med potjo pa se med niima razvname živahen razgovor. Med drugim ga nadvojvoda vpraSa: »Si že videl kedaj Dunaj?« »Nu seveda!« odgovori mu stric samozavestno. »Torej, kako se ti je pa dopadlo na Dunaiu?« ga nadvojvoda zopet podregne, ker je dvomil o resnici njegovega odgovora. »Dobro! to si lahko misliš. Tako zeleno seveda ni, kakor tukaj pri nas; pa dobro, dobro mi je ugaialo.« >To ti rad verjamem«, mu pritrdi nadvojvoda v nekoliko zbadajočem glasu. »In ni res, veliko je baje cesarsko mesto?« »Večje kot Marijino Celje!« >To ti pa že moram pritrditi«, meni nadvojvoda. »Si tudi videl grad, kjer cesar in prinei stanujejo?* »To se razume. Cesarski grad }e čisto iz rararaorja se zlatimi kipi okraSen in z brilantnimi okni«. >Ni mogoče?!* »Je mogoče! In dvorišče \e z rudečim baržunom (žametom) pogrnjeno, da kamni ne postaneio mokri<. »Kaj tacega bi pa sam rad videl«, izusti nadvoivoda, navidezno čudeč se. »Jaz ti verjamem. Ti moraš pa6 tudi enkrat na Dunaj iti!« »Si videl dvorno stražo?« vpraSuje nadvojvoda dalje, kteremu je zabava čez vse ugajala. »To so ti hajduki!* mu ponosno odgovori stric. »Ti so Se večji in krepkeji kakor naSi drvarji. NajmanjSi meri osem čevljev!« »Kaj mi vse praviš!« >Da, to je resniea!« >Kako pa so ti dvorni godci ugajali?« »Ti pa izvrstno, ti! Še na lepo nedeljo se pri nas lepše ne igra«. »Dunajčani so pač lahko ponosni na nje! In si bil na zvoniku sv. Štefana tudi?« »To je gotovo!« »Kako dolgo pa si rabil do vrha?» »Še čisto dva dni ne«. »Komaj?« >Da, dragi moj, jaz sem pač dober v nogah«. »Pa Prater je lep, kajne?« »Tam pa nisem mogel notri«. »Zakaj pa ne?!« »Bilo je zaprto«. »Tako?!« »E, seveda. Prav nerodno ključavnico so na vrata obesili«. »Presneta piška, to je pa škoda«, meni nadvojvoda. >Povej mi dragi rojak, ti si gotovo lovec?« »Če sem lovec!?« »Si že mnogo divjih koz postrelil?« »A, vse, vse katerih ne vidiš več tu okoli poskakovati, sem postreljal po večini menda jaz«. Po malem presledku pa začne zopet nadvojvoda: «In ker si že na Dunaju bil, si menda tudi videl cesarja!« »Cesarja? I nu, seveda sem ga videl. Prej bi itak ne bil Sel; kajti jaz živim in umrjem za cesarja!« »To je lepo«, hvali nadvojvoda. »Kje pa si videl cesarja?» »Na sprehod je šel«. »Kako pa je izgledal?« »Nu kako, velik rudeč plašč je imel na sebi in žezlo v desni roki«. >TakSen je šel na sprehod?« »Nu seveda!« »Povej mi, dragi, tvoj oče je bil gotovo lovec?c »To pa to, seveda! Kaj pa bi naj bil druzega?« »Pač, pač! dovolj je še očetov, ki niso lovci«. »Kai pa je potem tvoj oče bil?« »Cesar!« se odreže tuji gospod. »Ne govori tako glasno,« opozori sedaj lovec tujega gospoda. »Ce te orožnik sliši, da tako laž govoriš, te Se primejo. Pa, imaS tudi kakega brata?« »Seveda!« »Kaj pa je?« »Cesar!« mu zopet odvrne tujec. »Pojdi se solit!« se stric zakrohota. «Imaš tudi otroke?« vpraša nadalje. »Hvala Bogu! Na primer Franceta imam najboli rad«. »Kaj pa je ta?« >Cesar!« bil je zopetni odgovor nadvojvode. Še glasneje se sedaj stric zareži. Tako se je smejal iz vsega grla, da bi bil skoro počil. Ko zopet zadobi sapo, vpraša »Kaj pa si potlej ti?« >Jaz bi bil lahko cesar postal, ko bi bil hotel«, odgovori mu tujec s poudarjajočiin glasom. Ko zdajci prideta v Marijino Celje, pa se začne spoštljivo priklanjanje, in klobuki lete z glav, kot bi jih neka skrivna moč z glav stresavala. Lovcu pa postaja temno pred očmi in vsi ti čudeži se mu zde, kakor da bi se mu sanjalo. Srčna hvala za tvoje spremstvo!« mu zdajci reče nadvojvoda v svoji dobrohotnosti. »In če prideš zopet na Dunaj in bo Prater zaprt, le vprašaj po nadvojvodu Francu Karlu. Jaz ti bom že dal odpreti«. Zdajci pade stric pred nadvojvodo na kolena in ga poprosi odpuščanja. Smehljajoč se, mu veli nadvojvoda vstati. Potem ga pelje seboj v romarsko cerkev in mu reče: »Zdai pa zmoli tukaj nekaj očenašov za pokoro, ker si me tako nalagal«.