LETO VIII. ŠT. 12 (350) / TRST, GORICA ČETRTEK, 27. MARCA 2003
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
NOV
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
KOMU BAGDAD?
Tako se našpesnik. Oton Župančič sprašuje v znanem sonetu z naslovom Zemljevid. To poleg Indije, Teherana pa še na koncu mejnih slovenskih mest, med temi tudi Trst in Gorica. Danes pa si te verze le izposojamo za naslov k razmišljanja ob novi iraški krizi.
Gre za nekako ponovitev že prve iraške vojne leta 1991, ki jo je vodil oče sedanjega predsednika ZDA George Bush starejši. Vsi vemo, zakaj je takrat do vojne prišlo in kako se je končala. Tedaj je ta imela tudi blagoslov OZN, česar pa danes ni. Slo je namreč za iraški napad na Kuvajt in zavezniške sile so imele nalogo, da spet vzpostavijo mir in mednarodni pravni red.
Sedanja vojna ima sicer iste (ali skoraj) protagoniste. Na eni strani so ZDA z Veliko Britanijo pa še nekaj drugih držav zaveznic, na drugi pa Sadamov tiranski režim v Bagdadu. Kot znano je sedaj v sami Evropski uniji in v zvezi NATO prišlo do hudih nasprotij oziroma razkorakov. Samo London sedaj odkrito sodeluje v zavezništvu z Washingtonom. Dve največji članici EU, Francija in Nemčija sta sedaj odkrito proti anglo-ameriškemu nastopu. Druge države (med njimi Italija) so tako ali drugače izven, sicer v načelnem soglasju z ZDA, operativno pa so izven njega.
Italijanski parlament je sicer izglasoval resolucijo, ki je delno v prid ZDA in daje tudi na razpolago uporabo svojih oporišč. Levica oziroma sredina (Oljka, Marjetica) pa je tu ostro kritizirala vlado.
Znana so jasna stališča Vatikana, ki so odločno proti vojni. Papež Janez Pavel II. je, kot itak poročamo na drugem mestu, do zadnjega zagovarjal te teze in je še pred časom v ta namen poslal dva kardinala v Bagdad oz. Washington za preprečitev vojne. Zakaj je sicer šlo? Kot vemo, so bili že več časa v Iraku nadzorniki OZN in pregledovali postopek zahtevane razorožitve od strani svetovne organizacije. Jasnega zaključka pa tu ni bilo.
Vojna je zdaj t u. Vemo, kako se je začela, ne pa, kako se bo končala. Če gledamo nekoliko globlje v razloge zanjo, se lahko predvsem pomudimo ob Ameriki in arabskem svetu, še posebno v luči tragičnega 11. septembra 2001. Terorizem je takrat izredno globoko ranil ameriško stvarnost in vse to se še danes kaže. Edina sedanja svetovna velesila je bila takrat močno ranjena in ponižana. In tudi to je eden od razumljivih razlogov za sedanjo reakcijo ZDA.
ZDA so še skozi vso moderno oz. sodobno zgodovino igrale veliko vlogo v svetu in to tudi glede na evropsko zgodovino. Spomnimo naj samo na nastop Washingtona v obeh svetovnih vojnah prejšnjega stoletja. Ob koncu prve svetovne vojne je takrat ameriški predsednik Woodrow Wilson s svojimi štirinajstimi točkami odprl pot načelu o neodvisnosti in samoodločbi narodov. To je takrat veljalo tudi za nas Slovence, ko smo po dolgih stoletjih habsburške monarhije prešli v novo kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (poznejšo Jugoslavijo).
Še bolj vidna in konkretna pa je bila ameriška prisotnost v drugi svetovni vojni. Takrat so prav anglo-ameriški zavezniki odločilno pripomogli k zmagi nad nacifašizmom, ZDA pa še posebej k povojni obnovi Evrope (spomnimo naj le na Marshallov plan o pomoči).	/	stran	2
Andrej Bratuž
Vojna v Iraku težja od napovedi
Grožnja celotnemu človeštvu!
Papež Janez Pavel II. ponovno poziva in moli za mir ter konec vojne.
Četrtek, 20. marca 2003 -2. ura ponoči: izteče se ultima-tum, ki ga je ameriški predsednik Bush enostransko postavil iraškemu diktatorju Huseinu, da izroči vse prepovedano orožje in se odpove oblasti. Ob 3.35 se začne napad zavezniških sil, kljub temu da Varnostni svet OZN ni glasoval za drugo t.i. ameriško-bri-tansko-špansko resolucijo, ki bi dovolila uporabo sile za razplet iraške krize. Po Bushevih besedah v koaliciji sodeluje 35 držav (med katerimi je tudi Italija), pa čeprav se mnoge niso vojaško vpletle v vojno akcijo, pač pa zavezniškim enotam nudijo le logistično pomoč.
Mednarodna skupnost je razklana. Delitve v Varnostnem svetu so povzročile delegitimacijo organizacije, ki je bila po drugi svetovni vojni ustanovljena zato, da bo uveljavljala diplomacijo kot sredstvo za razreševanje mednarodnih sporov in da bo torej nasprotovala vojnam. Bush je ob podpori britanskega premiera Blaira obšel Varnostni svet, v kate-
rem so se vojni odločno in do zadnjega upirali Francija, Rusija in Nemčija, in sam odločil, da je napočil čas za uporabo sile proti Sadamu.
Razklana je tudi Evropa. Na vrhu Evropske unije, ki je bil konec minulega tedna v Bruslju, so se najvišji predstavniki petnajsterice trudili, da bi premostili hudo delitev članic v pogledih na vojno, s tem da so skušali poiskati skupna stališča za obdobje po vojni, in sicer na področju obnove Iraka, humanitarne
pomoči in skrbi za begunce. Nihče pa ni mogel skriti razočaranja nad dejstvom, da je bila v tej mednarodni krizi Evropska unija poražena, saj ni znala nastopiti enotno in torej kot subjekt. To bo dolgoročno imelo težke posledice, predvsem po vojni, ko se bodo risala nova mednarodna ravnovesja, kjer bo najverjetneje Amerika še naprej ostala edina svetovna velesila in svetovni "stražar", ki bo lahko sam odločal o usodi drugih držav in ljudstev.
Razklana je zveza NATO. Ne samo zato, ker so se nekatere države članice odločile za neposredno sodelovanje v vojaških akcijah, druge pa ne, pač pa tudi zaradi Turčije, ki je nekaj tisoč svojih vojakov napotila na sever Iraka. Uradno zato, da bi zaustavila val kurdskih beguncev v Turčijo, v resnici pa da bi preprečila katerokoli akcijo za odcepitev od Bagdada severnega Iraka, kjer je večina prebivalcev kurdskega porekla. To bi namreč predstavljalo nevarnost za celovitost turške države, saj na jugu Turčije živi močna (in zatirana) kurdska manjšina, ki bi se lahko navdušila nad priključitvijo morebitni novi kurdski državi. Rusija in same Združene države Amerike so protestirale, Nemčija pa je zagrozila, da bo umaknila svoje posadke radarskih letal a-vvacs, ki jih je napotila v Turčijo v okviru ukrepov zveze NATO za zaščito svoje članice Turčije, ki meji z državo, kjer je vojna.
/ stran 2 Kreda Susič
Po referendumih v Sloveniji o vključitvi v Evropsko unijo in zvezo NATO
Odločen “da” za lepšo in varnejšo prihodnost!
Slovenci so na nedeljskih referendumih dokazali, da se zavedajo pomena dokončne in polnopravne vključitve slovenske države v razviti svet, ki ga danes predstavljata tako Evropska unija kot zveza NATO. Izid referendumov je jasen in zato zgovoren, dejansko potrjuje napore vseh dosedanjih slovenskih vlad, da bi Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije in zveze NATO.
Izid nedeljskih referendumov, o katerih poročamo na strani 13, pa je še toliko bolj zgovoren, ker kaže na to, da se se ljudje v Sloveniji zares zavedali, pred kako pomembnimi odločitvami so bili. Slovenci so izbrali Evropo, napredek, varnost, povezovanje, širitev, odprtost in
Z leve: Janez Potočnik, Firvvan Fouere, Dimitrij Rupel, zaslužni za prepričljivo slovensko odločitev
razvoj, ki bo temeljil na lastnih sposobnostih v povezavi s sodobnimi razvitimi demokracijami.
Ves slovenski politični vrh, parlamentarne stranke, Evropska unija in zveza NATO
so odločitev slovenskih volivcev, po poročanju svetovnih agencij in Slovenske tiskovne agencije, pozdravili z navdušenjem. Na referendumu je za vstop slovenske države v Evropsko unijo po neurad-
1
nih izidih glasovalo več kot 90%, za NATO pa dobrih 66% volivcev.
Z veseljem smo novico o uspehu obeh referendumov seveda sprejeli tudi vsi Slovenci, ki že živimo v Evropski uniji, kajti tudi za nas pomeni dejstvo, da bo Slovenija s 1. majem 2004 postala članica EU, zelo veliko. Pradavni sen vseh Slovencev, da bi zaživeli pod isto, skupno streho, se bo torej uresničil.
Tudi za nas, ki živimo v Italiji, bo pomenil vstop Slovenije v EU nov izziv za prihodnje življenje in delo. Od nas samih in od Slovenije bo seveda odvisno, koliko bomo v prihodnje uspeli med sabo stkati tesnejše in predvsem pa plodnejše ter trajne vezi!
JUP
Razstava
V vili Manin bo od 29. marca do 27. julija letos ■map, na ogled
razstava dol Vasilija »-=. Kandinskega. (stran 7)
Bazovica
V nedeljo,
30. marca, bo v Bazovici veliko slavje. Pogovor z g. Škerljem. (Strun
| Drago Legiša
ITALIJA NI VOJSKUJOČA SE DRŽAVA
I Alojz Tul
I PREPREČENA KRIZA NA DEŽELI
I Martin Tul
I SV. OČE SPREJEL PROSTOVOLJCE...
i Danijel Devetak ! IVO KOVIC
pogovor
Marjan Drobež
PREPRIČLJIVO ZA EU IN ZVEZO NATO
CENA 1 €
Intervju
Paola Bertolini Grudina in Walter Grudina razstavljata izbor svojih ilustratorskih del v Galeriji Ars na Travniku v Gorici. V pogovoru sta nam prikazala svoj ustvarjalni svet. (stran 3)
2
Švigašvaga zunanje politike
“Italija ni vojskujoča se država”
"Napad na Irak je zakonit, toda Italija ni vojskujoča se država". Tako je v rimskem parlamentu dejal ministrski predsednik Silvio Berlusconi in s tem dejansko upravičil začetek angloameriških vojaških operacij v Iraku. Tako je ravnal, čeprav so izidi tudi zadnjih javnomnenjskih raziskav pokazali, da je nad 70% Italijanov proti vojni, ki sta jo že dolgo pripravljali vladi v VVashingtonu in Londonu. Berlusconijeva zunanja politika je bila do napovedi napada na Irak praviloma švigašvaga, saj je ob svojih obiskih v VVashingtonu, Londonu in Moskvi govoril tako, kot je prijalo njegovim trenutnim sogovornikom. V zadnji številki razširjenega italijanskega tednika L'Espresso med drugim beremo, da je Berlusconi "karikatura državnika",
njegova zunanja politika, kot sicer vsa italijanska politika, pa je "enaka ničli". Tega se sam zaveda, nadaljuje tednik, a se na to požvižga, saj je "šibkost države njegova moč". Dovolj mu je namreč, da tako ali drugače "dobiva volilne glasove". Do zdaj se mu je takšno obnašanje obrestovalo, saj je tudi zadnje glasovanje v parlamentu neovržno dokazalo, da stališča njegove vlade do vojne v Iraku odobrava vsa sedanja vladna koalicija, saj izjeme lahko naštejemo na prste ene roke.
Stranke opozicije, sindikati in vse veje "civilne družbe" se seveda niso in se gotovo tudi ne bodo sprijaznile s takšnim stanjem in je zato treba upravičeno pričakovati, da se bodo zlasti protesti mirovnikov nadaljevali in da se bodo njihove vrste krepile po vsej
državi. To tem bolj, ker se za čimprejšnji konec vojne v Iraku in za miroljubno reševanje mednarodnih sporov odločno in vztrajno zavzema katoliška Cerkev s svetim očetom Janezom Pavlom II. na čelu. Slednji ne nastopa le načelno, ampak naravnost s prstom kaže pot, ki jo je treba ubrati. In ta pot vodi predvsem v Združene narode, k njihovemu Varnostnemu svetu in k ostalim pristojnim mednarodnim organizacijam, med njimi tudi k Evropski zvezi. Zato kot demokrati upamo, da bodo sedanje hude težave tudi priložnost za postopno vračanje k pravim koreninam demokracije in politike ter da se bo končno odpravila sedanja žal zelo razširjena miselnost, da je "denar prevladujoča vrednota, da ima dejansko oblast vlada, ki ta denar deli in množi", kot smo lahko brali v že imenovanem ilustriranem italijanskem tedniku.
Zaradi zaskrbljujočih razmer na Bližnjem vzhodu so, kot je razumljivo, stopili v ozadje nekateri notranjepolitični
Preprečena kriza na deželi
Kot je znano, je predsednik deželnega odbora Furlanije-Julijske krajine Renzo Tondo minulega 6. marca odstopil zaradi odkritega nasprotovanja odločitvi "rimskega vrha" Doma svoboščin, da bo predsedniški kandidat na junijskih volitvah za obnovitev deželnega sveta predstavnica Severne lige Alessandra Guer-ra, sicer pa podpredsednica Tondovega deželnega odbora. S tem je spravil v velike težave desnosredinski pol in še zlasti gibanje Naprej Italija, kateremu Tondo pripada. V primeru odprtja krize v deželnem odboru bi morala koalicija Doma svoboščin izvoliti novega predsednika odbora za obdobje do volitev, ki so napovedane za 8. junij. To bi zahtevalo nelahka pogajanja med strankami koalicije, kar bi gotovo vzelo nekaj dragocenega časa v predvolilnem obdobju. Zato so od več strani močno pritiskali na predsednika Ton-da v odstopu, naj ostane na svojem mestu.
Predsednik deželnega sveta Martini je za 20. marec sklical sejo za obravnavo odstopne izjave Renza Tonda. Za Tondovo odločitev je, razumljivo, vladalo veliko zanimanje. Potem ko je v svojem posegu potrdil, da ne soglaša s kandidaturo Guerrove, je deželnemu svetu sporočil, da iz čuta odgovornosti do deželne uprave in volivcev preklicuje svoj odstop. Dejal je še, da ostaja v gibanju Naprej Italija, da pa ne namerava kandidirati v deželni svet.
Odmevi na Tondov preklic odstopa so različni. Predstavniki strank Doma svoboščin so z olajšanjem sprejeli njegovo odločitev, medtem ko so mu opozicijske stranke od Levih demokratov do Marjetice očitali nedoslednost. Vsekakor ostaja nejasen politični položaj v gibanju Naprej Italija, kjer ne bo lahko popraviti posledice, ki jih je povzročila odločitev od zgoraj glede Guerrove kandidature. Zaradi tega so odstopili deželna
koordinatorja stranke Romoli in Saro ter vsedržavni koordinator Antonione. Zaradi omenjenih zapletov je Dom svoboščin v precejšnjem zaostanku v volilnih pripravah v primerjavi z levosredinskim polom oz. njegovim predsedniškim kandidatom lllyjem. V zainteresiranih političnih krogih radovedno pričakujejo, kako se bo v nastalem položaju znašla predsedniška kandidatinja Guerrova, ki je med drugim že dejala, da bo posebno pozornost posvetila Trstu.
Kot smo v enem prejšnjih dopisov omenili, predstavlja tržaški volilni zbor vprašanje zase, ki ga bo treba obravnavati drugače od ostalih področij v deželi. Iz Trsta je predsedniški kandidat levosredinskega pola, zato z njim ne bo lahko tekmovati. Drugo vprašanje je zadržanje Liste za Trst, ki se je pred časom vključila v gibanje Naprej Italija, katero je pa sedaj v hudi krizi. Poleg tega se zavzema za avtonomijo tržaške pokrajine, kar bo težko združljivo s programom kandidatke desnosredinskega pola.
Alojz/hil
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO
34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAII goricaC"’noviglas.it
34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trstc^noviglas.it
UPRAVA
34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL uprava#noviglas.it
www.noviglas.it
GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK |URI| PA1.1K IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA;
PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN,
REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ClAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI (jgj)
IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIH - FISC
LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 411 EVROV,
INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN J0647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
dogodki, med njimi razmere v vodstvu državne radiotelevizijske družbe RAL Potem ko je znani in ugledni časnikar Paolo Mieli iz "tehničnih in političnih razlogov" odklonil imenovanje za člana upravnega sveta družbe RAI, v katerem naj bi postal njegov predsednik, je na njegovo mesto bila imenovana časnikarka Lucia Annunziata, bivša ravnateljica tretjega omrežja RAI. Svojo časnikarsko pot je bila začela v uredništvu skrajno levega dnevnika Manifesto. Do trenutka, ko to pišemo, še ni bil imenovan novi glavni ravnatelj družbe RAI, čeprav se čedalje bolj utrjuje mnenje, da utegne na tem mestu ostati dosedanji ravnatelj Agosti-no Sacca'. Ni pa znano, če se bosta vrnila v RAI časnikarja Enzo Biagi in Michele Santo-ro, ki ju je bil Berlusconi odslovil iz RAI-a kar iz bolgarske prestolnice Sofije, kjer je bil na uradnem obisku.
Pred dnevi je poteklo natančno 25 let od ugrabitve povojnega najbolj uglednega italijanskega državnika in predsednika KD Alda Mora. Tedaj je bilo ubitih vseh pet članov njegove osebne straže, po 40 dneh pa je bil ubit še sam Moro. Celotnega poteka in zlasti ozadja tega zločina pa še niso popolnoma odkrili. Aldo Moro je bil, kot znano, pobudnik "zgodovinskega kompromisa", to je sodelovanja na ravni osrednje vlade med KD in KPI, ki je tedaj bila zdaleč najmočnejša komunistična partija v zahodnem svetu. Morilci so pripadali "rdečim brigadam". Poteklo je četrt stoletja, italijanska sodna oblast pa še ni povsem razvezala tega vozla.
Drago Legiša
5 1. STRANI
Grožnja...
Ves svet je v bistvu razklan! Milijoni ljudi po vsem svetu stopajo na ulice in manifestirajo proti vojni, v Ameriki pa se je ob začetku vojne dvignil odstotek državljanov, ki podpirajo svojega predsednika in lastne vojake. Vendar bo naklonjenost ameriškega javnega mnenja verjetno trajala malo. Američani so bili precej naivni, ko so prve dni vojne pod vplivom poročanja televizije in glasnikov zavezniških vojaških enot verjeli, da bo vojna hitra, učinkovita in "čista" - torej po zaslugi tehnološko vodenih raket, do potankosti preračunanih bombardiranj - skoraj brez krvi, mrtvih in grozot. Že v nedeljo se je izkazalo, da ne bo tako. Zavezniški vojaki so naleteli na trd odpor iraških enot, prišlo je do hudih bojev na jugu Iraka in do neizogibnih žrtev ter zajetij ameriških vojakov. Katarska televizija Al Žazira je v svet poslala pretresljive posnetke mrtvih ameriških vojakov in zasliševanja vidno teroriziranih zajetih Američanov. Posnetke je videl ves svet - razen Amerike. Zaradi pietete - predvsem pa zaradi tega,
da ne bi bila ameriška javnost preveč šokirana. Vsaka smrt "ameriških fantov" namreč pomeni razpoko v zidovih gradov v oblakih, ki so jih ameriški voditelji gradili s pripovedovanjem pravljic o "čisti" vojni.
Da nobena vojna ne more biti "čista", je od vsega začetka z vso odločnostjo opozarjal papež Janez Pavel II. Minulo soboto je prvič javno obsodil ameriško vojaško posredovanje v Iraku in oboroženi konflikt označil za grožnjo celotnemu človeštvu. Pri tem gre za vse prej kot za obvezno retoriko: papež, ki se zavzema za e-kumenski in ne za nestrpni svet, je stalno opozarjal, da bi bila vojna proti Iraku "kriminalna" tudi zato, ker bi povzročila nepopravljivo škodo odnosom med kristjani in muslimani. Kako je imel prav, so začutili vsi, ne samo potem ko se je ves arabski in muslimanski svet strnil okrog Iračanov, pač pa tudi po posredovanju posnetkov o zajetih in mrtvih ameriških vojakih, ki je takoj sprožilo val sovraštva do muslimanov. Kaj lahko to pomeni v zahodnih državah, kjer predstavniki različnih narodnosti in religij včasih živijo drug oh drugem, ni težko predvidevati.
5 r. STRANI
Komu Bagdad?
Zato tudi danes ne bomo enostransko obsojali ZDA, ki so šle v to zadnjo vojno operacijo na Srednjem vzhodu. Seveda imamo lahko svoje pomisleke in kritike, ker je prišlo do tega brez privoljenja OZN in zato nekako izven mednarodnega pravnega reda.
Starogrški filozof Heraklit je zapisal, da je boj (vojna) oče vseh stvari. Gotovo je v teh besedah veliko modrosti. Če pa te besede obrnemo na
ožji pojem vojne, se bomo seveda tu težko strinjali z njim. Res iz vojn je marsikaj izšlo, tudi kaj dobrega in koristnega. Države so se med seboj premagovale. Večkrat pa je, recimo, iz totalitarnih režimov prav v tem okviru izšel demokratičen red. Da bi to danes prišlo tudi v Iraku, dediču nekdanjih mogočnih držav Asirije in Babilonije, si lahko vsi samo želimo, predvsem v dobro močno preizkušenega iraškega ljudstva, pa tudi miru v svetu.
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
Vedno je tudi druga pot
Po napadu na Irak je toliko bolj jasno, da se kot človeštvo nahajamo na razpotju. Prva pot je tisti odgovor na vse probleme, ki smo mu sedaj priča: očistiti svet terorizma, ki nas bo sicer vse bolj ogrožal. Tako ali drugače disciplinirati vse tiste države, ki ga podpirajo. Če bo potrebno, tudi s silo strmoglaviti države, v katerih še ni uveljavljena demokracija. Povsod torej umestiti demokracijo, saj diktatorski režimi slej ko prej predstavljajo nevarnost na ožjem ali širšem zempljepisnem območju. Po uvedbi demokracije razširiti prostor svobodnega trga, po možnosti po vseh celinah oziroma na vsem svetu.
Druga pot izhaja iz povsem drugačnega izhodišča. Terorizem je posledica in ne izvor vseh problemov. Izvor vsega, kar nas ogroža in nam preti, je namreč vse večji razkol med razvitim in nerazvitim svetom, med bogatimi in revnimi. Izvor vsega je vse več revščine, vse več lakote in so vse številnejše bolezni, ki bodo nad nas prihajale prav iz nerazvitega sveta. Med temeljne probleme sodi tudi vse večja ekološka nevarnost, ki vse bolj lega na nas in ho vsak dan večja. In vsega tega -od revščine, lakote, bolezni pa do ekološke nevarnosti - ni mogoče reševati in rešiti drugače kot z zares skupno, da ne rečemo solidarnostno politiko, vsekakor s svetovnim dogovarjanjem. Porabništvo je tej viziji popolnoma nasprotno, saj se hoče polašče-valno uveljaviti kot edino zveličavna in v bistvu sebična globalizacija. Druga pot je tej sebičnosti docela nasprotna.
V tem trenutku je torej prevladala prva pot, pot vojaškega urejanja stvari in za tovrstno urejanje je prav druga pot največji sovražnik. Zato smo iz ust najvplivnejših voditeljev večkrat slišali napoved, da ho boj proti terorizmu dolgotrajen, trajal bo lahko leta ali kar desetletje. Toda istočasno je prevlada prve poti navidezna in manj trdna, kot se zdi na prvi pogled. Hitro bo namreč postalo jasno, da bo povzročila celo vrsto neugodnih stranskih učinkov oziroma vprašanj: bo zares mogočesvet disciplinirati?Se ne bo pričel ta svet vse močneje upirati? Se ne bodo poslabšale življenjske razmere pri nas, saj bodo tudi v našem zahodnem svetu potrebni vse bolj utesnjujoči varnostni ukrepi, neke vrste policijsko stanje? Da je ta pot vse preveč vprašljiva, o tem pričajo tudi izrazita in nadvse množična gibanja oziroma pozivi za mir, med katerimi nihče ne more prezreti odločnih nastopov Janeza Pavla II.
Zato upravičeno zatrjujemo, da vedno obstaja tudi druga pot. Pot dogovarjanja in sporazumevanja. Ta pot obstaja vedno, je vedno obstajala in ho vedno obstajala. Vedno se je mogoče zanjo opredeliti in se zanjo odločiti, zanjo ni nikdar prepozno in tudi nikdar prezgodaj. Vedno lahko nanjo stopimo in na njen način rešujemo probleme življenja, vedno. Ta pot vedno na nas čaka in se nikdar od nas ne odmakne, nikdar. Kadar je ne vidimo pred svojimi očmi, torej ne pomeni, da je ni. Pomeni le, da dovolj ne verjamemo v njene blagre.
AKTUALNO
Intervju / Paola Bertolini Grudina in Walter Grudina
Ilustrirana govorica zakonskega para
Profesionalno se ukvarjata zilustriranjem. V čem vidita smisel tega dela? VValter: llustriranje je kot umetniška zvrst na splošno malo poznano. To, da se je v Galeriji Ars v Gorici organizirala razstava, je verjetno nekaj neobičajnega. Otrokom, šolam, staršem in drugim je tako dana možnost spoznati ta svet in se mu malo približati. Ilustracija ima v otroških letih po mojem mnenju zlasti ta pomen, da približa otroka besedi. Ne moremo si predstavljati knjige za otroke, ki bi vsebovala samo besede in bi v njej ne bilo figur. Za to, da otrok vzljubi pisano besedo, knjige in sploh kulturo, lahko naredi ilustracija veliko. Podoba je za otroka neposredno dojemljiva, takoj vzpostavi stik z njo. V prvi fazi branja ga pritegnejo h knjigi prav risbe, šele nato se približa besedilu. S Paolo sva usmerjena zlasti v otroški svet, ker se zavedava, da je v njem pomen ilustracije izjemno pomemben. Kaj bi povedala o svoji formaciji in izkušnji!' Paola: Rišem zaradi Wal-terja. On riše veliko let; zato sem imela odprta vrata v ta svet. Če rišem, imam verjetno tudi dar. Ne vem pa, če bi risala, ko bi bila v drugačnem okolju. Ni namreč dovolj imeti dar; taka dejavnost zahteva namreč veliko časa in truda. Za sabo imam zelo naporno leto raziskovanja. Tudi zaradi tega še bolj cenim in ljubim to, kar delam, saj sem se prebila tudi skozi trenutke, ko sem mislila, da ne bom uspela’v svojih naporih. Pomemben se mi zdi kontekst, v katerem živiš, da lahko potem "odpreš okno" v ta svet in se v njem preizkusiš. Pogosto niti ne izbiramo sami poti, po katerih naj hodimo; pokazane so nam in mi začnemo hoditi po njih.
Od nekdaj mi je bilo risanje všeč, toda po poroki sem se v glavnem posvetila družini in otrokom. Lani poleti sem se udeležila enotedenskega tečaja, kjer nas češki mojster priznane ilustratorske šole ni učil, kako risati, ampak nas je skušal prepričati o tem, da moramo ustvarjati zelo svobodno, da se moramo osvoboditi kalupov in posnemanja drugih, da mora vsak iskati v sebi lastno govorico.
VValter: Imam oz. imava več kot 20-letno izkušnjo na področju grafičnega oblikovanja. Rekel sem "imava", ker mi je bila Paola vedno ob strani, vedno sva si izmenjavala ideje, njeni nasveti so mi izredno dragoceni. Imam jo za sodelavko, tudi če ni imela vedno svinčnika ali čopiča v roki. V mojem primeru se poznata izobrazba in specializacija na področju arhitekture in designa, opreme prostora in industrijskega oblikovanja.
V	20 letih sem se preizkusil na najrazličnejših področjih vizualnih umetnosti, izdelal sem ogromno logotipov oz.
V prostorih Galerije Ars na Travniku v Gorici bo do 29- marca na ogled razstava ilustracij Paole Bertolini Grudina in Walterja Grudine. Gre za izsek iz opusa zakoncev, staršev petih otrok, ki sta s svojo ustvarjalnostjo med nami prisotna že več kot dvajset let. Zahvaljujemo se jima, ker sta nam rada zaupala marsikatero dragoceno misel in izkušnjo iz svojega življenja in dela.
zaščitnih znakov, katalogov in drugih del. V glavnem smo se ukvarjali s tem. llustriranje se je v tistem času pojavljalo tu pa tam, občasno, čeprav nam je bilo to vedno pri srcu. Kaj je skupno omenjenim področjem vizualnih umetnosti '!1 VValter: Skupni imenovalec vseh specifičnih področij je iskanje prečiščenosti oblik. Moje figure so skrajno poenostavljene, da bi bilo sporočilo čimbolj jasno. To velja tako za ilustracijo kot za oblikovanje prostora, opremo kataloga itd. Sčistiti vse, kar je odveč, in pustili, kar je bistveno! To ne pomeni, da postane figura skopa, ampak da prodiraš do jedra komunikacije. Kajti tako ilustracija kot oprema prostora in oblikovanje kataloga lahko nekaj komunicirajo. Do uporabnika želim priti na čimbolj preprost in jasen način. To velja toliko bolj, ko delam za otroke, saj mora biti sporočilo toliko bolj prozorno in dosegljivo, po možnosti igrivo in malo drugačno, tako da pritegne. Ilustracija ima smisel, če kaj komunicira.
Rad imam do skrajnosti poenostavljene oblike z izrazitimi potezami, moji junaki imajo velike oči, prevladujejo zaokrožene in ne oglate oblike, ki otroku podzavestno dajejo občutek varnosti, nežnosti in umirjenosti. Otrok mora v ilustraciji dojeti simpatijo, junake mora čutiti blizu, kot svoje prijatelje.
Walter, tvoja dela so takojprepoznavna iti, kdor jili vidi, se morda vpraša, odkod taki liki, kateri “struji "pripadaš, če se lahko tako reče. VValter: Pri iskanju lastnega sloga, govorice, identitete kot ilustrator si na začetku seveda neizkušen, mogoče u-porabljaš modele oz. like drugih ilustratorjev. Pomembno je, da to fazo preraseš, da ustvariš in dopolniš svoj stil, ki ostane nekaj popolnoma tvojega. Paola in jaz imava popolnoma drugačen način dela. Ona je dosti bolj svobodna, neobremenjena z grafično strokovno izobrazbo; po mojem ima izreden talent, večjega od mojega, saj ima za risanje izjemno lahko roko.
V	enem samem jutru je sposobna z veliko sproščenostjo narediti dosti risb, tudi če bo na koncu izbrala in razvila eno samo. Moj način dela je popolnoma različen. V glavnem takoj osredotočim svojo pozornost na eno risbo in jo do kraja razvijem. Moj slog me na neki način zavezuje: če moram v svojem svetu ustvariti ptička, črvička, tjul-nja ali katerikoli drug lik, mora to biti Grudinov ptiček, čr-
ir
viček itd., saj se mora točno skladati s slogom, biti mora prepoznaven. Tudi če ga vzameš iz konteksta, bo moral tisti, ki pozna moj slog, reči: "To je Grudinov tjulenj." Paola tega nima; tudi če so njene ilustracije lahko tople, so nekam bolj "nevtralne". Moj način dela je zato bolj zapleten, zahteven, verjetno deluje kot dvorezen nož: slog je prepoznaven in ima zato svojo moč; z druge strani pa ga lahko založnik sprejme ali ne. Tak slog lahko tudi postane preveč dominanten v primerjavi z besedilom, ki ga želi ilustrirati. Tudi zato se mi je porodila želja in zahteva, da sam prilagajam besedila ilustracijam in ilustracije besedilom, kar delam vse pogosteje.
Odkod tako bogata
domišljija'!'
Paola: Zelo blizu čutim naravo in jo doživljam posebno močno.Ti občutki mi ostajajo živi v spominu. Ko ilustriram, mi velikokrat prihajajo pred oči
kdo drug občuti bolj površno. In to želi izraziti.
Posebno moč imajo razstavljene risbe tvoje t.i. ekološke pravljice... Paola: Tematika mi je zelo pri srcu, saj sem zaskrbljena zaradi usode naše Zemlje, ki jo imam zelo rada. Temne barve izražajo moj pogled na ta svet, kakršen se nam kaže: zmanjkuje dih! Svet je vedno manj narejen po meri človeka. Zato te risbe niso nujno namenjene samo otrokom... Kaj bi povedala
o	razstavi sami?
Paola: To je najina prva skupna razstava. Otvoritev je bila za naju pravi praznik, na katerem je bilo veliko veselja. Številni ljudje so nam izrazili iskreno zadovoljstvo.
VValter: Razstava je zame zelo dragocena, ker dejansko živiva v svojem skritem svetu, ki ga ljudje malo poznajo. Umetniku ni vseeno, če ljudje njegova dela opazijo ali ne. V
ffi
prav te podobe, iz katerih potem črpam pri svojem delu. Belega lista ne polnim samo z izmišljenim; opiram se na žive spomine, ki me navdihujejo, in raziskujem. Ko imam neko osnovno znanje, v lik "spustim" domišljijo. Mislim, da je umetnik nekam bolj občutljiv od drugih prav zaradi tega, ker v sebi doživlja na intenziven način nekaj, kar verjetno
veliko veselje mi je vsako delo, ki pride v javnost. Če ostaja v predalu, kakšen smisel ima to, kar delam? Zato je zame razstava na Travniku priložnost, da sva vsaj deloma razkrila ta najin svet, način, da sva odslej lahko malo bolj prisotna v javnosti, in obenem spodbuda za naprej. Razstavljene so tako risbe izpred dvajsetih let kot tudi iz
zadnjega obdobja. Naj omenim risbe iz zajetne knjige, pravzaprav osnovnega tečaja slovenščine za koroške šolarje, Pozdravljeni!, ki jo je izdala Mohorjeva založba iz Celovca; pobarvanko Piši-Riši, ki jo je izdala Mohorjeva družba Celje, pa še Pastirčkovega junaka Packa, ki želi biti v našem narodnostno mešanem okolju spodbuda otrokom, da bi se učili pravilnega slovenskega izražanja. Razstavljenih je še veliko drugih del, med katerimi tudi plakat, ki poziva k vpisu na slovenske šole.
Vidimo lahko tudi dva plakata, ki ti ju je naročila prestižna italijanska založba De Agostini...
Res je, izobešena sta v italijanskih šolah, kjer uporabljajo knjige te založbe kot didaktični pripomoček. Gre za plakata, s katerima se otroci učijo prvih besed, ki so vezane na podobe. Zadoščenje sem imel, ker so me odgovorni pri založbi sami poklicali, potem ko so spoznali moj način ustvarjanja.
Kako doživljata svet založništva, ki - se ve -je posebno zapleten? Paola: Opažamo, da se knjige dobro prodajajo, če so kakovostne in če ima založnik dobro organizirano promocijo in distribucijo. Vedno radi delamo s t.i. katoliškimi založbami, ker vemo, da se u-jemamo v pogledu na svet. Ugotavljam pa, da se veliko katoliških založb ne postavlja dovolj pogumno na tržišče, ima premalo podjetniškega duha, ki pa ne primanjkuje drugim. Mislim, da se nam katoličanom ni treba nič bati ali sramovati, saj smo lahko ustvarjalni in inovativni, sposobni nuditi kakovostne proizvode. Na knjižnem sejmu v Frankfurtu smo npr. naleteli na velike in močne katoliške založbe, ki nudijo odlično "blago". Iščejo kvaliteto, imajo jasne odnose in pa seveda odlično organizirano delo. Zato so učinkoviti. Za vsem tem so osebe, ki imajo znanje in pogum.
VValter: Izredno me zaboli, ko slišim, da kdo reče: "Kaj se toliko trudiš, saj delaš samo za otroke! Kaj hočeš, da razumejo?" Mislim, da s tem žalijo otroke, mene, ki delam z vsem srcem, založbo samo, sploh pa kulturo in našo manjšinsko skupnost. Če delam za otroke, ki so naša prihodnost, želim to delati z istim dostojanstvom, kot če bi delal za odrasle; imam kvečjemu še več odgovornosti. V mislih imam tudi šolske dnevnike, ki sem jih pred leti nekaj naredil tudi jaz. Nočem reči, da so hili moji holjši ali
slabši od drugih, so pa tudi zaradi svoje vsebine gotovo predstavljali mejnik in hkrati izziv, kako ponuditi otroku kulturo srca.
Vsi, tudi otroci, smo pod močnim vplivom medijev. Kdor dela na področju tiska in verjame v kulturo srca, bi moral biti s pozitivnimi vzgojnimi vrednotami konkurenčen svetu. V nasprotnem primeru tvegamo, da nas bo "povozil". Ostajata nam dve poti: ali pustimo, da nas "povozi", in se kvečjemu le branimo ter ne ustvarjamo nič novega, ali pa skušamo ponuditi nekaj vsebinsko in likovno tako močnega in kakovostnega, da smo otrokom, staršem, učiteljem itd. prikupni. Za vse to pa je pomembno se spustiti v otroško dušo, gledati z otrokovega zornega kota. Če nam ne uspe vzpostaviti odnosa z otrokom, smo izgubili priložnost in otrok bo segal po drugih publikacijah. Delo otroškega ilustratorja je zato zame resno poslanstvo. Dani so nama bili talenti, ki jih želiva zlasti v tem času razviti v polnosti. Skupni so vama pozitivna naravnanost do življenja, veselje in ljubezen do lepega. Toni nekaj avtomatičnega... Paola: Mislim, da je to sad najine prehojene poti, tudi z najinimi otroki. Zaradi tega, kako se svet vrti, se ljudje skoraj bojijo prihodnosti. In vendar čutim, da imava midva vedno manj strahov in vedno več upanja. Tudi če se zgodi najslabše, vem, da je bilo vredno živeti, kar smo živeli doslej. Najino pozitivnost želiva prek ilustracij posredovati o-trokom, saj meniva, da to danes manjka.
VValter: Prepričan sem, da ima knjiga za vsakega otroka izreden pomen. Pomislimo, koliko lepega smo sami doživeli prek knjig, pomislimo na ilustracije, ki so se nam po toliko letih še ohranile v spominu, ker so nas zaznamovale, so pustile sled. Če nismo znali sami brati, so nam jih brali starši ali nonoti. Koliko odnosov in nepozabnih trenutkov smo doživeli s knjigo v roki! Knjiga sama komunicira, pa tudi tisti, ki jo otroku bere in opisuje ilustrirane prizore z lastnimi besedami. Ustvari se odnos do knjige, ki lahko igra pomembno vlogo pri dora-ščanju. Žal vse to prevečkrat zanemarjamo.
Na katero svoje delo sta najbolj ponosna?
Paola: Ne morem reči, da sem na kaj ponosna. Gotovo pa mi je posebno pri srcu knjiga Kostanjčki, prvo delo, ki so mi ga naročili. Vanjo sem vlila vso svojo dušo.
VValter Se najbolj mi je pri srcu to, da lahko ustvarjam doma, v družini. To je zame velik izziv, proti toku v tem svetu, velika pridobitev in dar, da lahko živim svoje življenje med domačimi zidovi, v stalnem stiku z ženo in otroki.
Danijel Devetak devetak@noviglas. it
3
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
4
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
KRISTJANI IN DRUŽBA
Vera in mladost širita skavtstvo po Soški dolini.
Lepo je biti skavt
V sporočilu za javnost komisija odločno obsoja poseg po vojni, ki jo želi tisti, ki ima danes v rokah vajeti vojaške in gospodarske velesile in ki predstavlja državo in narod z visoko stopnjo demokracije.
Komisija obsoja zatekanje k vojni kot tudi h katerikoli obliki terorizma in krvave diktature, ker to prinaša samo kri in trpljenje za številne žrtve, moške, ženske, otroke, nedolžne.
Med tem ko se po vsem svetu že ves mesec vrstijo pohodi za mir, prevladuje v Sloveniji tako v politiki kakor med delom civilne družbe glede mirovniških pobud zgolj nelagodnost.
Da bi kot vest človeštva opozorili na nemoralnost izsiljene "preventivne" vojne, so z antiglobalisti, pacifisti, sindikalisti itd. tako v New Vorku kot v Rimu - skoraj povsod - skupaj vzklikali za mir tudi katoličani in njihova združenja. Na canberrskem množičnem pohodu za mir, denimo, sta prisostvovala škofa -katoliški in evangeličanski -Povvers in Brovvning. Glas je povzdignil luksemburški škof Franck, anglikanska Cerkev itd, itd. Pepelnični dan: policija v Los Angelesu je med protestom proti vojni aretirala devetnajst nun in duhovnikov, tistega dne so v Ameriki pod geslom "knjige, ne bombe" potekale največje šolske demonstracije po vietnamski vojni.
Ko se je zdelo, da slovenska krajevna Cerkev že /pre/ dolgo odlaša z dovolj dejavno in predvsem razvidno in
Komisija obsoja to vojno, ker je v nasprotju z diplomatskimi prizadevanji številnih vlad, ki so ravno tako demokratične, in z mednarodno javnostjo, ki se je že krepko in odločno izrazila skupaj z ljudstvi različnih ras, kultur in ver, vendar združenih v želji po miru.
Poleg tega komisija Pravičnost in mir pri tržaški škofiji ne more sprejeti, da so bili odbiti vsi predlogi, pozivi in močne besede papeža Jane-
odmevno vključitvijo v vsa ta prizadevanja, je kot uvod v postni čas dr. Stres, predsednik Komisije Pravičnost in mir, v izjavi za javnost povzel papeževe zamisli o miru in vojni. Komisija "tako kot sveti oče poziva vse vernike, naj še posebej v postnem času okrepijo in pomnožijo svoje molitve za mir", metropolit dr. Rode pa je med drugim predlagal, naj se v postnem času iz dekanij s prošnjami za mir "posamič ali v skupini" poroma na Brezje ali druge Marijine cerkve.
Za razliko od Gorice/Trsta ali Celovca, Ljubljana (še) ni množično demonstrirala za mir. (Na dan enakonočja naj bi bilo drugače; vsaj v Mariboru.) Pa tudi, ko sta Novi glas in Nedelja (kar z zaporednimi uvodniki Papež zahteva več zavzetosti, Papežev mirovni poziv proti vojni v Iraku, Dolžnost krščanskih Cerkva je, da se uprejo vojni v Iraku) posvečala temi miru osrednje mesto, je Družina - po sili razmer tudi glasnik politične opozicije in dela laiškega katolištva - skoraj sramežljivo objavljala a-
stano iskal in išče mir.
Komisija ne more sprejeti "preventivne" vojne, ker jo ima za zločin, ki ga je treba obsoditi. Komisija tudi ne more sprejeti, da se izničijo vsa diplomatska prizadevanja mednarodnih ustanov, v prvi vrsti OZN, ki želijo najti mirne rešitve.
Končno komisija ne more sprejeti, da se hočejo izvažati demokracija, pravičnost in svoboda za vse, s tem da se vsilijo narodom, in da se z
gencijske vesti, brez obširnejših člankov ali komentarjev o papeževih, a tudi vseh ostalih prizadevanjih za mir. Bilo pa je polno svaril. "Svetovno mirovništvo je vsaj takšna utopija, kot je bil komunizem", je zapisal dr. Štuhec. Treba je "danes sicer reči "ne" napadalni vojni, a pri tem ne pozabiti, da je vojna le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi", ga dopolnjuje Senegačnik.
Kakor domala vse pomembne pobude pri nas se je tudi mirovniška povsem spolitizirala in zideologizira-la. Da je namreč v nasprotju s politično opredelitvijo ob
bombami pobijajo njihove žene, otroci in številni ljudje.
Zato komisija Pravičnost in mir pri tržaški škofiji zahteva zaustavitev vojne in želi reči, skupaj z Janezom Pavlom II., "Nikoli več vojne" in "Nikoli več nasilja" ter vabi vse, da neprestano prosijo Gospoda, naj prihrani človeštvu opustošenja te pustolovščine, ki lahko prinesejo, danes in v prihodnje, samo boleče in neprecenljive posledice človeški družini.
osamosvojitvi. Zato pa tudi gremo - seveda z Vilniuško izjavo v žepu, za vsak primer -v EU, sta si edini sicer v vsem nasprotujoča si politična pola, tako imenovani kontinuiteta in pomladniki. In jim je tako uspelo razvrednotili eno najpomembnejših svetovnih gibanj. Za mir. To je povsod drugod zmoglo premostiti versko in strankarsko pripadnost.
Gre pa najbrž predvsem za neutemeljen strah "elit", da bi se mirovništvo, tudi kristjanov, lahko razumelo kot nasprotovanje Natu, kot NE na referendumu to nedeljo.
Janez Poštrak
Člani lansko leto ustanovljene skavtske skupine Bo-vecl so 22. marca, v nekdanji božjepotni cerkvici sv. Lenarta, sprejeli slovesne skavtske obljube.
V pravem skavtskem okolju nekdaj božjepotne cerkvice sredi gozda med Bovcem in Logom pod Mangartom se je k sveti maši zbralo skoraj sto domačinov, skavtov iz Tolminske in sedem novo pečenih skavtov iz Bovške. Slednji so sprejeli skavtske obljube. Vsak skavt je pri tem pred Bogom in ostalimi skavti obljubil, da bo izpolnjeval skavtske zakone in se trudil za dobro. Ob tem svečanem obredu je vsak prejel skavtsko rutico in bil tako potrjen za skavta. Njihov voditelj Simon Mlekuž je ob tem obrazložil, da rutica, ki jo nosi okoli vratu, z vsako barvno kombinacijo označuje pomen in pripadnost krajevni skavtski enoti. Bovškim skavtom predstavlja siva barva gore, ki obdajajo to dolino, zelena pa reko Sočo, ki je glavni zaščitni znak teh krajev.
Sveto mašo sta darovala domači župnik Viljem Čušin in župnik v Velikih in Malih Žabljah Peter Fon - pred leti kaplan v Bovcu. Po besedah skavtskega voditelja Simona so se začeli na ta svečani dogodek pripravljati že lansko leto, v želji, da bi obudili poizkus ustanovitve skavtstva iz nekaj let nazaj, ko je to začel takratni kaplan Peter Fon. Zal ta prva prizadevanja niso uspela, zahvalil pa se mu je, ker mu je pomagal pri vključitvi
med tolminske skavte, kjer si je pridobil naziv skavtskega voditelja in izkušnje za širjenje skavtstva na Bovškem. Vse so pripravili skupaj s skavtskim voditeljem, župnikom Viljemom Čušinom. Njemu se je zahvalil, ker, kljub temu da skrbi za bovške župnije sam, brez kaplana, zmore dajati mladosten zagon živi veri pri ohranjanju obstoječega in uvajanju novega med mlajšim občestvom. Le v tako u-godnem okolju lahko skavtska skupina Bovec 1 duhovno in bratsko raste v svoji skupnosti in je dosegla tako lep uspeh v času, le nekaj več kot pol leta. Udeležili so se skavtskih srečanj na državni ravni, uspešni so bili na orientacij-| skem tekmovanju v Logatcu in skupaj so se usposabljali na | skavtskem zimovanju v Goriških Brdih. V podstrešnem delu župnijske kapele si sedaj urejajo še skavtsko sobo. Iz hvaležnosti za gostoljubnost so nazadnje njihovi starsi poskrbeli za gnoj, oni pa pomagali župniku Petru prekopati vrt v bovškem župnišču. Vikend pred skavtskimi obljubami so preživeli v župnišču v Velikih Žabljah kot gostje župnika Petra, kjer so se pripravili na skavtske obljube kot njihov letošnji najpomembnejši tovrstni dogodek.
Ker na Bovškem ljubiteljske prostovoljne dejavnosti mladina močno pogreša, vabijo medse še druge mlade vrstnike, da spoznajo, kako je lepo biti skavt; morda jih zamika, da bi se jim priključili.
MM
Izjava komisije Pravičnost in mir pri tržaški škofiji
Jasna in glasna obsodba vojne
Spričo hudega poslabšanja mednarodne situacije v zvezi z napovedano vojno proti Iraku (ki je v tem trenutku že v teku) je komisija Pravičnost in mir pri tržaški škofiji posredovala javnosti izjavo, ki nedvoumno obsoja vojno in njeno logiko.
za Pavla II., ki je tako nepre-
Vojna, mir in mirovniška gibanja
Kaj pišejo slovenski mediji v matici in izven nje?
A
k
i
SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU B
• • • •
VILJEM ŽERJAL
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE H ESE DE, NEDELJO ZA NEDELJO
•	•••••••••••••••••a
4. POSTNA NEDELJA
2 Krn 36, 14-16, 19-23; Ps 137, 1-6; Ef 2, 4-10;Jn 3, 14-21
POGANSKI KRALJ KIR UČI UJETE IZRAELCE ČASTITI BOGA.
Babilonski, poganski kralj Nebukadnezar je bil porušil in zažgal sv. mesto Jeruzalem in poveljnik njegove vojske Nebuzara-dan Salomonov tempelj (1.587 pr. Kr.). Drug poganski kralj, Perzijec Kir, je dal pobudo za ponovno pozidavo templja. S tem pa je posredno spomnil Jude, naj bi se zavzeli za češčenje Boga v svetem templju (2 Krn 36, 22-23). Kakor je bil Nebukadnezar orodje pravične Božje jeze zaradi grehov ljudstva, tako seje Bog poslužil Kira za nov začetek odnosa do vere, do Boga. Sv. Pavel nas opominja, da vse to dela eden in isti "Bog, ki dela vse v vseh" (1 Kor 12, 6).
BOG NE TRPI GREHA IN GA KAZNUJE, GREŠNEGA ČLOVEKA PA LJUBI.
Zdravnik sovraži bolezen in njen vzrok. Zato bolnika, če potrebno, sam ali po kirurgu operira, mu predpiše primerno dieto ipd. To pa dela zato, da bi bolnika pozdravil. Podobno ravna z nami Bog. Njegova ljubezen do nas, grešnikov, pa je enkratna. Sam namreč gre čez drn in strn iskat izgubljeno ovco (Lk 15, 4). Adama, zemljaka, je ustvaril iz ljubezni, po
svoji podobi (1 Mz 1, 26. 27). Ker pa je ljubezen (1 Jn 4, 8. 16), ga ne more sovražiti. A vseeno se včasih sprašujemo, zakaj Bog dopušča greh, nesrečo, smrt nedolžnega, uničenje celih narodov in brezmejno trpljenje (Job). Četudi vemo, da smo ustvarjeni s svobodno voljo, da se torej sami odločamo za smrt. A celo pri tem moramo priznati, da je Bog počasen za jezo in bogat v usmiljenju (2 Mz 34, 6; Ef 2, 4; Ps 86, 15).
BOG NE NEHA OPOMINJATI LJUDI, NAJ NE GREŠIMO.
Vedno pošilja preroke, ki nas svarijo, nam tudi odkrito napovedujejo smrt in večno pogubo, če vztrajamo v hudobiji (Jer 2-3). Ljudje pa kar naprej obračamo Bogu hrbet. Njegovi preroki, tudi v Novi zavezi npr. Janez Krstnik, poleg njega pa so že na vidiku Jezusovi apostoli, doživijo domala vsi nasprotovanje in seveda smrt (Mt 14, 10). Toda greh doseže svoj vrhunec na veliki petek na križu, ko se razbesni proti samemu Božjemu Sinu, preroku kot takem, ker nam govori, prerokuje, naj ljubimo Očeta, ki je v nebesih, naj ljubimo Ljubezen. Vztrajno dokazuje, da noče smrti grešnika, marveč da se spreobrne in živi (Ezk 18,23). Zatorej ne sodimo, še manj obsojajmo brata, češ da je zato v nesreči, ker si jo je zaslužil s svojimi grehi. Jezus je jasno povedal, da npr. sleporojeni ni bil kriv za slepoto, tudi njegovi starši ne (Jn 9, 3). Podobno velja za vso našo človeško revščino. Raje se vsi obračajmo k Jezusu na križu ter priznavajmo, da je le v njem vir vsega usmiljenja in dobrote.
KAZNI NAS SPODBUJAJO H KESANJU IN ODPUŠČANJU.
Kazni so lahko vir ponižnosti. Po njih lahko prejmemo milost tudi po poganih in sovražnikih. Ko nas Jezus uči, naj ljubimo sovražnike in delajmo dobro tem, ki nas so-
vražijo (Lk 6, 27 ss), odpira še najprej nas za usmiljenje in ljubezen. Bog namreč obrača vse hudo v dobro. Psalm poje: "Dobro zame, da so me zadele nadloge" (Ps 119, 71. 75). Kazni, trpljenje, tudi krivično, nas povežejo z vsemi trpečimi, ker se zavedamo svoje grešnosti: zato ne bomo ljudi obsojali, o njih slabo mislili, marveč bomo z vsemi solidarni
v	vsem, razen v grehu, in sicer tako, kakor je Kristus solidaren z nami (Heb 2, 17; 4,15; Ef 2, 4-10; Jak 4,11-12).
ZARADI GREHOV IN PRESTOPKOV SMO BILI CELO MRTVI.
Bog nas je oživil in posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, j Ves odlomek lista Efežanom je ena sama zahvala Bogu za dar odpuščanja, usmiljenja, vere, upanja ter ljubezni (Ef 2, 2-10). Vse, kar imamo, je namreč "Božji dar" (v. 8).
BOG NAS JE NA NOVO USTVARIL, OŽIVIL ZA DOBRA DELA.
Po naših škofih nas opominja, naj odgovorno, zato skupno po župnijah delamo za nov svet. Vsak z milostjo, ki jo je prejel od Boga. Zaradi tega sodelujemo kot bralke in bralci, kot cerkveni pevci pri bogoslužju. Bolniki potrebujejo in pričakujejo obisk, dobro besedo in stvarno pomoč. Za otroke naj bomo zgled v molitvi in pripravi na zakramente. Zakonci so potrebni skupnosti, ki nosi njihove dvome. Mašni strežniki naj čutijo, da jih nedeljska skupnost ceni. Molitvene skupine naj bodo blagoslov za vse. Na nas se ozirajo tudi misijoni. Škrb za duhovne poklice nas zbira k molitvi in prošnji ter k delu za nove duhovnike in druge oznanjevalce nebeškega kraljestva (Mt 9, 37-38).
V	postnem času naj bo naš pogled globlje uperjen v Jezusa rut križu (Jn 3, 14-21).
Slovenska zamejska skavtska organizacija
Duhovna obnova za člane deželnega vodstva v Ankaranu
“Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj! ”
To je bilo vabilo, ki so ga vsi skavtski voditelji prejeli pred tedni, da bi se zbrali in med postom posvetili nekaj časa sami sebi. In res je bilo na srečanju pretekli konec tedna v Ankaranu kar precej časa na razpolago, ko so voditelji imeli možnost prebirati odlomke iz Sv. pisma in se ob njih zamisliti. Srečanje je ob pomoči deželnega vodstva vodil in pripravil p. Mirko Pelicon, sicer deželni cerkveni asistent Slovenske zamejske skavtske organizacije.
Že po sobotnem večernem obedu je p. Mirko presenetil vse prisotne s predlogom, da bi skušali v obeh dnevih ostati stalno v tišini, kar je ne nazadnje tudi uspelo, če izvzamemo nekatere nujne pogovore. Pater Mirko je nato predlagal branje odlomka iz evangelija o ozdravljenju hromega in o odpuščanju, ki ga je sam najprej uokviril in razložil, potem pa povabil voditelje, naj se odpravijo v nočno tišino, v večerno zbranost ankaranske cerkvice ali pa kamorkoli drugam in naj o tem ter o drugih odlomkih razmišljajo, pa še o odnosu, ki ga posameznik ima do Boga. Podobna scena se je ponovila naslednje jutro, ko je sicer še prej stekel med voditelji pogovor o krščanski viziji trojne razsežnosti človekovega bitja: o fizični, čustveni in duhovni, ki jo je p. Mirko zelo nazorno in jasno obrazložil. Nato pa je bil ponovno na vrsti odlomek o obujanju mrtvega in dani sta bili dve uri na razpolago, ko se je lahko vsak zase odpravil v naravo v gozd, k morju na obalo ali pa enostavno v bližnji oljčni nasad in tam
Sv. oče sprejel prostovoljce civilnega služenja in oporečnike (1)
V soboto, 8. marca 2003, je papež Janez Pavel II. sprejel prostovoljce, ki delujejo v okviru državnega urada za civilno služenje. Mednje spadamo tudi oporečniki Karitas, ki smo se povabilu odzvali. Iz Trsta smo se tako odpravili trije sedanji in trije bivši oporečniki, ki smo izbrali na podlagi osebnega prepričanja alternativo obveznemu vojaškemu služenju, oporečni-štvo.
Odpotovali smo iz Trsta že v petek, 7. marca, z vlakom. Potovali smo ponoči in prispeli v Rim naslednjega dne zjutraj. Na železniški postaji nas je pričakal duhovnik in jezuit brazil-ske narodnosti g. Del-mar Čardo-so. V njegovem spremstvu smo od-šli do trga sv. Petra, kjer so se zbirali prostovoljci iz cele Italije. Tu smo dobili vstopnice za dvorano Nervi (po italijanskem arhitektu Pier Luigiju Nerviju), kjer je potekala slovesnost. Do odprtja dvorane občinstvu smo imeli nekaj časa in smo se odločili za kratek ogled bazilike sv. Petra. Ura srečanja se je bližala in smo sklenili, da se odpravimo proti sprejemni dvorani. Seveda so vsakega prišleca iz varnostnih razlogov pregledali.
Že smo sedeli v dvorani, poimenovani po papežu Pavlu VI., ko so se cele skupine mladih posedale in pripravlja-
le na papežev obisk. Naj povem, da je vsak udeleženec dobil šal s simbolom civilnega služenja, vsaka skupina pa tudi zastavo z barvami miru. Uvod v sprejem so popestrile nekatere glasbene skupine z izvajanjem znanih pesmi, kot so Imagine, Blowing in the Wind in raznih gospelskih napevov - Hush, im gonna ridv idr. Poleg njih sta spregovorila še dekle, ki se je odločilo za civilno služenje pred kratkim, in sicer ko je stopil v veljavo zakon št. 64 iz leta 2001, ki predvideva vključitev žensk
v civilno služenje, ter bivši oporečnik, ki je svoje poslanstvo opravil v Keniji v Afriki. Njunim pričevanjem je sledil nastop Aleandra Baldija, ki je s svojo pesmijo Primavera per semprc posredoval misli o prijateljstvu kot strpnosti drug do drugega in možnosti izpovedovanja osebnih čustev. Za tako uresničitev je treba najprej poglobiti lastno osebnost in iskati v prijateljstvu nek večji ideal. Njemu je sledil še kantavtor Paolo Val-lesi. Slednji je preko avtentične glasbe in besedil poudaril, da je prostovoljno služenje
osebna izbira in si ne pričakuje nepotrebnih medalj. Sem spadajo osebe, ki delajo in se ob tem ne bahajo.
Uvodnemu sklopu je sledil pričakovan slavnostni trenutek. Na oder je stopil poglavar katoliške skupnosti, papež Janez Pavel II. Ob njem je stopal minister Carlo Gio-vanardi, odgovoren za stike s parlamentom. V imenu italijanske vlade in vseh prisotnih je podal nekaj besed v pozdrav svetemu očetu. V svojem govoru se je minister Giovanardi povrnil v leto 1972, ko se je civilno služenje šele rojevalo in danes obrodilo tako bogat sad. Okrog sedem tisoč navzočih je z aplavzom sklenilo ministrov pozdrav. Beseda je prešla Svetemu o-četu. Zahvalil seje vsem navzočim, ki smo se odzvali njegovemu povabilu, pa tudi tistim, ki so dogajanje spremljali preko televizijskih mrež. Papež Janez Pavel II. je poudaril, da datum 8. marca ni naključen. Ob dnevu žena se je veselil, da je med večtisočglavo množico opaziti veliko deklet, ki so prostovoljno stopile na pot civilnega služenja. Izjavil je, da je tudi Cerkev pripravljena sodelovati s civilnimi institucijami za širitev idej civilnega služenja.
/dalje Martin Tul oporečnik na služenju
naprej v tišini premišljeval, tokrat pa o nekem drugem aspektu krščanske vere, in sicer o skupnosti. Obenem je moral vsak voditelj prinesti nazaj neki simbol, ki je ponazarjal skupnost. Po kosilu je sledil še zaključni del srečanja, ko je bila v ospredju skavtska skupnost in skavtska duhovnost. Skavtizem ima namreč to zelo pomembno vlogo, da skuša s svojimi metodološkimi oprijemi približati vero mlademu človeku, kar ni vedno tako enostavno. P. Mirko je osredotočil svoje razmišljanje o skavtski duhovnosti na eno samo točko, in sicer na to, da lahko skavti izpričujejo evangelij preko našega lastnega doživljanja tesnih prijateljskih vezi, ki jih ustvarjamo znotraj organizacije.
Ob zaključku je bila na vrsti še sv. maša, med katero je vsak položil k oltarju svoj simbol, ga obrazložil in povedal svoje misli o pojmu skupnosti, posebej o skavtski skupnosti.
Na koncu so si voditelji izmenjali še nekaj misli o srečanju samem, podobno kot
i so bili na začetku srečanja povabljeni, da izrazijo svoja pričakovanja. Med pričakovanji so voditelji v glavnem izrazili željo, da bi imeli v teh dveh dneh možnost se za trenutek ustaviti, se odpočiti se od vsakodnevnega vrveža in tekanja na vse strani, ostati v tišini in se poglobiti vase. In iz zaključnih mnenj je bilo razbrati, da so bile te želje izpolnjene. Voditelji so se po slovesu lahko vračali domov po eni strani spočiti, nedvomno duhovno zelo obogateni, po drugi strani pa tudi polni energije in volje do nadaljnjega posredovanja skavtskih idealov mlajšim, saj so spoznali, da ta ideal lahko združi veliko mladih in jim posreduje ogromno pozitivnih vrednot. Vsak skavtski voditelj je namreč izrazil prepričanje, da ga je skavtizem oblikoval in mu dal možnost doživljanja številnih prijetnih trenutkov, ki jih želi posredovati še naprej, mlajšim članom organizacije, saj verjame v ideal in verjame, da ga na poti vodi Nekdo, ki je nad njim.
(je)
Iz sončne Zambije, Božič 2002
Iz nove dežele vam voščim... (2)
V	enem letu je hiša stala. On
v	njej ni ostal. Po zasluženih počitnicah je bil nastavljen v Nangomi. Tam me je zamenjal junija meseca lanskega leta. V Kasungu pa sta bila poslana dva jezuitska patra: Poljak Joseph Oleksy in Hrvat Ivan Gerovac. Z njunim prihodom se je okrepil malavijski del naše jezuitske province. Obenem pa je z njima škofija Lilon-gvve ustanovila novo župnijo sv. Jožefa v Kasungu. To se je zgodilo 22. oktobra leta 2000. P. Joseph Oleksy je postal njen prvi župnik.
Moji prvi vtisi o župniji sv. Jožefa v Kasungu so dobri. P. Joseph in p. Ivan sta me z veseljem sprejela, saj sama ne zmoreta dela v mestu in na podeželju s 25 podružnicami. Delo na župniji smo si razdelili. Jaz naj bi prevzel mestni del župnije. Sprejem-
ne maše se je udeležilo 2.000 vernikov. Bilo je veličastno in nepozabno! V prvih dneh sem si ogledal župnijsko cerkev in ostale prostore. Videl
i
sem, da marsikaj manjka. Nova župnijska cerkev je bila zgrajena pred desetimi leti. Prejšnja cerkev pa je bila spremenjena v dvorano. Sprejme lahko le nekaj sto ljudi. Župnija še nima župnijskega urada. Razredi za verouk so sanje. Morali bomo skozi začetne težave, ki postajajo no-
vi	izzivi zame. Če nadaljujem,
naj povem, da je bila župnija Kasungu podružnica tudi po svoji mentaliteti. Verniki so bili dobro organizirani, a prepuščeni bolj samim sebi. Sedaj se navajamo drug na drugega. Ob nedeljah je prej hodil e-den od karmeličan-skih patrov maševat. Včasih je bila maša tudi med tednom. Sedaj pa imamo tri sv. maše ob nedeljah in (udi vsakodnevno mašo. Mestna župnija je razdeljena na 22 krščanskih občestev. Teh prej ni bilo. Tu so osnovne šole, gimnazije in bolnišnica. Bil sem prijetno presenečen, ko sem pri prvi maši v Kasungu maševal ob prisotnosti 1.200 vernikov. Vsi pojejo in molijo v istem jeziku. Stik z njimi je bil hitro vzpostavljen. Mislil sem si: "Če bi imeli dobro zvočno napeljavo, bi bilo bogoslužje še lepše".
Pred prazniki se ponavadi delijo zakramenti. Tako sem ta teden blagoslovil 17 porok. Krsti gredo v stotine, prav tako prva obhajila. Tudi na podružnicah je versko življenje živo. Na drugi največji podružnici sv. Petra sem naenkrat krstil 65 katehumenov. Naslednjo nedeljo pa je na isti podružnici skupina 165 otrok prejela prvo sv. obhajilo. Dan prej sem spovedoval štiri ure. Spomin me je ponesel v moja o-troška leta v domačo župnijo Kovor, kjer sem šel prvič k spovedi in k sv. obhajilu. Tako podoživljam svojo mladost!
Zambije in Nangome ne morem pozabiti. Tam sem preživljal najlepša leta svojega življenja. To so bila leta dozorevanja in plodnega misijonskega delovanja. Nazaj gledam s hvaležnostjo Bogu in vsem sodelavcem, ki mi jih je On poslal na pot. Delo v Nangomi še ni popolnoma končano. Kar pa sem tam videl ob svojem obisku po vrnitvi v misijon, me navdaja z upanjem: delo gre naprej ob skrbnem in požrtvoval-
nem delu p. Jožeta Grošlja tudi brez mene. Božji blagoslov naj bo z njim in z njegovimi sodelavci!
Zambijo sem težko zapustil. Tam imam svoje sobrate in veliko prijateljev. Med njimi je tudi novi slovenski misijonar v Zambiji, bogoslovec Damjan Ristič, ki se nam je pridružil letos. Včasih jih bom obiskal in ostal z njimi v stiku po telefonu in po elektronski pošti. Po Božiču grem tja na obisk in na sestanke, ki so običajni v Družbi. Upam tudi, da se dobimo s slovenskimi misijonarji v Zambiji skupaj na "slovenski misijonski dan". Prav gotovo bo ena od točk naših pogovorov bodočnost lističa /z sončne Zambije. Morda se bo preimenoval v list Iz sončne Afrike!
Ob koncu naj povem še to, da sem letos izgubil pet zelo dobrih prijateljev. Moj domači župnik v Kovorju, gospod Ivan Kos, nas je nenadno zapustil aprila lani. Poživljal je moje počitniške dni v domovini. Sledil mu je p. Franc Svoljšak, ki me je
lani poleti osebno povabil na svojo zlato mašo, ki je ni dočakal. Tri dni prej je umrl. Bil je magister novincev, ko sem bil v noviciatu. Daje mi zgled dobrega človeka in pristnega duhovnika. Po svoji vrnit-
vi	v misijone sem najprej dobil vest, da je nepričakovano umrl gospod Miha Rehberger iz Bedforda. Pri njih sem stanoval, ko sem se učil angleščino pred odhodom v misijone. On in njegova žena Gabrijela sta bila misijonarja z zaledju. Potem nas je v Mariboru zapustil g. Radogost Grafenauer. Z njim me vežejo sorodstvene, jezuitske in prijateljske vezi. Ob koncu oktobra lani pa je prezgodaj umrl gospod Blaž Potočnik, s katerim sva se spoprijateljila že v študijskih letih v Torontu in sva vedno ostala prijatelja. Nikoli ne bom pozabil dolgega pogovora, ki sva ga imela letos poleti na klopci pred njegovo hišo: kot v slovo! Vsakega od njih zelo pogrešam. Naj počivajo v miru!
/konec Fr. S. Rozman
5
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
6
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
Zapis o knjižnici in o sestri Evelini
Namesto obrednih cvetic
8. marca
Pravzaprav gre v začetku za spomin na tri sestre, na Mimico, ki jo vzame španska gripa 1918. leta, na Marico, ki ji načne zdravje beg v zaklonišče med bombnim napadom, in Evelino, ki se mora posloviti od bar-kovljanske obale in prisojnega brega 17. marca pred devetimi leti. Vsem trem je že posvečenih nekaj strani v tem ali o-nem pripovednem delu; a danes se moja misel ustavlja predvsem ob Evelini, ki je v knjižnem jeziku Evka.
Razlogov, zaradi katerih ima sestra Evka prednost, je več, a tokrat je poudarek predvsem na dveh, ker sta oba povezana s predajo moje knjižnice Krožku Virgila Ščeka. Zato je to besedilo namenjeno javnosti, in je bolj podobno nekakšni razlagi kot pravi strani iz dnevnika.
Najpoprej gre za kratek pogled nazaj, to je na čas,ko mi je po smrti
Marice Živec, izredne gospodinje gostilne "Pri Marički" v Dutovljah, onemogočana zbranost ob pisalnem stroju, ki je trajala dobri dve desetletji. Čeprav sem namreč imel sobo in knjižnico na Kontovelski rebri, sem se, ko sem bil prost šolskih obveznosti, zatekel v liho sobico sredi kraške gmajne. No, ko je bilo tega tuskuluma, če naj ga tako definiram, konec, je sestra Evka spre-
menila shrambo v spodnjem delu hiše, ki sta si jo postavili z dr. Sonjo Mašero, v čeden prostor za mizo in police, kjer imam pred oknom za pričo nekaj dreves in odprto morsko ravnino.
To je bilo in je moje delovno zatočišče, ki sem mu, da sem sestro malo dražil, kdaj rekel moj brlog ali celo moj bunker, kar je bilo seveda zares krivično, a vendar nekako šaljiv izraz moje navezanosti in intimno ločenost, kjer so v tišino vlamljali samo prisrčni pogovori kosov na vejah kakija, ki ga zdaj ni več.
Drugo poglavje je nekoliko krajše.
Po izgubi sestre Evke sva se z ženo Rado (v književnosti Živko) preselila v njeno stanovanje, kjer pa ob sestrini knjižnici ni prostora za mojo, medtem ko sva hišico, ki sva v njej prebivala na spodnjem delu
te iste rebri odstopila hčerki Maji. Da, in da ne bi v tako spremenjenem položaju knjižnica samevala, se je porodil načrt o sobi v krožku Virgila Ščeka. Načrt, ki ga je vodstvo krožka z veseljem sprejelo in pa tehnično uresničilo, za kar se mu tudi tukaj iskreno zahvaljujem. Ta rešitev, da bodo moje knjige na razpolago morebitnim obiskovalcem, mi je toliko bolj všeč, ker je knjižnica zdaj v središču mesta, nedaleč od kraja, kjer sem prišel na svet.
Ostaja pa - in tako se vračam k začetku tega tolmačenja - ugotovitev, da do takšnega razvoja ne bi moglo priti, ko bi mi sestra Evelina ne preskrbela omenjenega prostora za odmaknjeno in zbrano delo, kjer pisalno mizo obkrožajo stojala s policami knjig in nekaj slik na steklo. Dolgujem ji javno priznanje in hvaležnost za to, ker ob vseh zaslugah, ki so jih nji razne ustanove priznale, ni majhna ta, da je želela sodelovati pri potrditvi književnosti kot bistveni prvini naše identitete. In da se je za to identiteto zavzemala, če se ji je nudila priložnost, tudi pri najvišji cerkveni avtoriteti, priča fotografija, na kateri Janez Pavel II. skrbno sledi njeni misli.
Boris Pahor
NA REŠETU
Postni čas, čas razmišljanja
Smo sredi postnega časa, ki je bil za kristjane vedno čas resnega razmisleka o vprašanju dobrega in zlega, o življenju in smrti. V letošnjem postnem času se je tem vprašanjem pridružil binom vojna - mir, ki ga enako intenzivno doživljajo vsi ljudje, verni in neverni. Vsi priznavajo kot avtoriteto papeža janeza Pavla II., ki se je od vsega začetka najbolj nedvoumno postavil na stran miru.
Naj se v tem zapisu posvetim dvema tako imenovanima verskima oddajama. Oddaja Vera in naš čas ima kar domovinsko pravico na Radiu Trst A, saj je zaživela 7. februarja pred petdesetimi leti. 2. februarja se je te obletnice spomnil sedanji voditelj oddaje g. Dušan Jakomin. Njegova sogovornika v studiu sta bila ravnatelj slovenskega časnikarskega oddelka
g. Saša Rudolf in g. Stanko Zorko, ki je oddajo pripravljal dolgih trideset let. Njim se je po telefonu pridružil g. Zvone Štrubelj iz Nemčije, kjer zdaj opravlja svojo dušnopastirsko službo. Vsi štirje so z različnih zornih kotov pojasnili pomen te oddaje in se spominjali težav pa tudi zadoščenj, ki so jih imeli pri pripravljanju te oddaje. Kot potrebno dopolnilo tej oddaji je bila naslednja oddaja: v njej sta g. Svetko Gregorič in g. Pavle (priimek sem preslišala), oba iz Slovenije, prikazala, kaj je oddaja pomenila poslušalcem iz Slovenije v dobi, ko v tamkajšnjih medijih - razen v Družini - ni smelo biti kaj verskega niti omenjeno.
Brez dvoma je oddaja Vera in naš čas še danes med najbolj poslušanimi. K temu prispeva tudi ugoden
čas, v katerem je na sporedu. Ravno zaradi tega pa ima urednik oddaje zelo odgovorno nalogo, da ta čas čim j bolje in čim bolj smotrno uporabi. Sedanji urednik g. Dušan Jakomin ima veliko prakso, veliko zanimanj, pozna dosti ljudi, zato zna izbirati primerne teme in sogovornike. V zadnjem času je razširil horizont tudi na istrsko območje. Premalo pa se : mi zdita prisotni v oddaji Goriška in Benečija, tudi njuno bogato versko življenje hi bilo za poslušalce gotovo zanimivo. Naj mi bosta, kot zvesti poslušalki, dovoljeni dve čisto tehnič-
i	ni pripombi: 1) ime gosta v studiu bi bilo treba ponoviti med ali na koncu oddaje. Večkrat se manrečzgodi, da j poslušalec ime na začetku presliši, potem pa nima več možnosti, da bi zanj izvedel. 2) Večkrat se pogovori končajo odsekano - verjetno zaradi časovne stiske. Vendar učinkuje tak sunkovit, nenaden konec prisiljeno, moteče in neprofesionalno.
Čeprav z zamudo, želimo oddaji Vera in naš čas - a d multos annos!
Naj se ustavim še pri drugi, prav postnemu času namenjeni oddaji, to
so Postni govori. Tudi ti imajo dolgo tradicijo na tržaški radijski postaji. Veliko let so jih pripravljali tržaški in goriški duhovniki, nato različni duhovniki iz Slovenije. Letos pa je celotni ciklus postnih govorov pripravil jezuit, pater Jože Pucelj. Priznam, da sem bila ob prvih govorih nekoliko presenečena. Navadno so ti govori obravnavali strogo verske probleme, primerne za resnost postnega časa. Pater Jože Pucelj pa se letos posveča vzgojnim problemom. Teme, ki jih je na prijeten in vsem dojemljiv način obravnaval do sedaj, so splošna vzgojna vprašanja. Bolj zanimivi bodo vsekakor govori v drugem delu ciklusa, v ka terih se bo pa ter lotil verske vzgoje otrok in mladostnikov. Pravzaprav bi rekla, da so nam potrebni prav ti. O splošni vzgoji otrok imamo na voljo kaka predavanja, okrogle mize, članke, knjige, o verski vzgoji pa smo - predvsem na Tržaškem - zelo nepoučeni, problemov v zvezi z njo pa je toliko, da bi jih verjetno p. Pucelj ne izčrpal, tudi če hi jim posvetil celotni ciklus.
NLP
NAPOVEDNIK
RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 28.3. DO 3.4.2003)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9, 90.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored:
- Petek, 28. marca (v studiu Anka Černič): Prisluhnimo zborovski glasbi: Primorska poje. - Svetnik tedna: Sv. Milada Praška, redovnica (28.3.). - Za prijeten konec tedna: slovenska narodno-zabavna in zabavna glasba.
- Sobota, 29. marca (v studiu Anka Černič): - Od vzhoda do juga: Različni glasovi sveta. Gost oddaje: Najet Essaraj. - Glasba od vsepovsod.
- Ponedeljek, 31. marca (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije.
- Torek, 1. aprila (v studiu Matjaž Pintar): - Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
- Sreda, 2. aprila: (v studiu Danilo Čotar) - Pogled v dušo in svet: Planica in junaki smučarskih poletov (3. del). - Izbor melodij.
- Četrtek, 27. marca: (v studiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. -Glasba iz studia 2.
RADIO OGNJIŠČE, STUDIO KOPER
Prijazno pozdravljeni, dragi bralci Novega glasa in poslušalci radia Ognjišče. Tokrat bi vas rad spomnil in povabil k sodelovanju z nami, predvsem v oddajah, ki potekajo v živo iz koprskega studia. Ob sobotah je to Allegro, ma glih prav med
16.	in 18. uro, v kateri lahko v živo čestitate, pozdravljate, voščite vašim dragim ali pa si izberete kako pesem tako za svojo dušo kot tudi v poklon drugi. Ob četrtkih pa lahko v živo sodelujete v oddaji Karavana prija telj-stva, ki je na sporedu med 20.30 in
23.	uro. Telefonska številka koprskega studia radia Ognjišče pa je 05 6281 114 s predklicno 00386. Številka faxa pa je 6281 113. Veseli bomo vaših predlogov in sodelovanja. Želimo vam čim temeljitejšo pripravo na Veliko noč. Tudi s pomočjo nekaterih naših oddaj. Bodite z nami in lepo pozdravljeni.
<fc>
RADIO
OGNJIŠČE
RADIOSPAZtO
103
PDG / Premiera - Arabska noč
Nič ni resnično, če ni izmišljeno, in nič ni izmišljeno, če ni resnično
Pretekli četrtek še ena čarobna predsta va mlajših novogoriških gledaliških umetnikov
V	Primorskem dramskem gledališču se je k letošnji "čudežni" sezoni pripisala še ena čarobna predstava; s svojo sugestivno eleganco bo nov svetel delček mozaika v dramski kronologiji tega gledališča, ki s svojim umetniškim delovanjem oplaja ves primorski prostor. V četrtek, 20. t. m., je gledališki ansambel PDG, v manjši oziroma v glavnem mlajši zasedbi z gostom iz celjskega gledališča, predstavil premierni publiki slovensko praizvedbo dela Arabska noč pod režijsko taktirko Novogoričana Diega de Bree, ki jo je v izvirniku pod naslovom D/e arabische Nacht spisal nemški avtor Roland Schimmelpfennig, poslovenila pa
igralka Helena Peršuh. Schimmelpfennig, rojen v Gottingenu 1.1967, dela od 1. 1996 kot svobodni umetnik, potem ko je bil novinar, umetniški vodja, dramaturg in hišni dramatik v različnih nemških gledališčih. Kljub svoji mladosti ima za seboj že nekaj plodovitih ustvarjalnih let kot pisec dramskih del in radijskih iger, ki doživljajo zavidljive uspehe na ' odrih nemških in tujih gledališč. Njegovo Arabsko noč (2001) trenutno igra[o v devetih nemških gledališčih, v Španiji, Italiji, Skandinaviji in na Nizozemskem. Kakor je bilo rečeno na tiskovni konferenci, vsaka izmed njih je svojska interpretacija Schimmelpfennigovega besedila in
<
W
M
se zato povsem razlikuje od ostalih. Taka enkratna, neponovljiva je tudi novogoriška različica, ki jo je režijsko razbral in čustveno ter interpreta-
cijsko originalno raztolmačil Diego de Brea. Mladi režiser je že večkrat pokazal svoj talent prav pri odrskih postavitvah strukturalno in vsebinsko nelahkih dramskih del. Kot je naglasil umetniški vodja PDG Primož Bebler, ima ta dramski tekst poleg pisca še režijskega avtorja. Kdor bo prebral besedilo igre, ki ga v celoti prinaša gledališki list, se bo z Beblerjem gotovo strinjal. Zelo težko si je namreč predstavljati la tekst, udejanjen na odru. V njem se namreč stvarni svet z vsemi stereotipnimi situacijami vsakdanjega življenja (okvara v vodovodnih napravah, pokvarjeno dvigalo, občutek, da ti nekdo sledi, "preži" nate, te opazuje z okna...)
v morečem ozračju visokega stanovanjskega bloka, ki s svojimi ne-j skončnimi, brezobličnimi hodniki in stopnišči ter temnimi kletnimi prostori ustvarja v stanovalcih občutke tesnobe in nelagodja, utaplja ali prehaja zmeraj bolj v intimno življenje, čutenje in razmišljanje posameznega protagonista, v čisto njegov svet, njegove sanje, želje, hrepenenje, erotično sanjarjenje in preteklost, ki zabrisujejo otipljivo sedanjost. Ta "sanjski" svet postaja bolj oprijemljiv od resničnega. Avtor z izvirnim pristopom do odrske u-metnosti (igralci imajo realni pogovor, hkrati govorijo to, kar protagonist misli, se spominja, in zraven še komentirajo, kar se dogaja) zabrisuje mejo med realnim in irealnim ter gledalca prepelje v neko surrealistično dimenzijo, v kateri je prav vse mogoče, tudi, da se moški znajde v napol prazni steklenici konjaka, potem ko je poljubil zakleto, spečo žensko.
/ stran 12 Iva Koršič
Razstava sodobne umetnosti v vili Manin
Kandinski in abstraktna
avantura
Kandinskega na sodobne likovne u-metnike in istočasno tudi vpliv njegovih sodobnikov na njegov slikarski opus, ki velja za enega temeljnih 20. stoletja, saj je danes Kandinski splošno sprejet kot eden izmed največjih slikarjev nefigurativmega, abstraktnega, a tudi dramatičnega in izjemno izraznega slikarstva. Odveč je tudi pripis, da je imel Kandinski tako s svojimi umetniškimi deli kot tudi s svojimi eseji o abstraktnem slikarstvu velikanski vpliv na vso evropsko in ameriško umetnost 20. stoletja.
Poleg likovnih del Vasilija Kandinskega bodo na razstavi v vili Manin s svojimi deli prisotni tudi naslednji veliki predstavniki slikarstva 20. stoletja: Jo-sef Albers, )ean Hans Arp, Ru-dolph Bauer,
Heinrich Cam-pendonk, Max Ernst, Lyonel F e i n i n g e r,
Naum Gabo,
Jean Helion,
Ernst Ludvvig Kirchner, Paul Klee, František Kupka, Bice Lazzari, Fer-nard Leger, El Lissitzky, Kazimir Malevič,
Franc Marc,
Joan Miro', Laszlo Moholy-Nagy, Piet Mondrian, Emil Nolde, Pablo Picasso, Jacson Pollock, Antoine Pevsner, Hilla von Rebay, Kurt Schvvitters, Theo van Doesburg ter Georges Vantongerloo.
Ob razstavi Kandinski in abstraktna avantura bo izšel tudi izčrpen katalog v italijanskem, nemškem in angleškem jeziku z barvnimi reprodukcijami vseh razstavljenih del. Organizatorji pa pripravljajo tudi niz predavanj o Kandinskem in njegovem vplivu na umetnost 20. stoletja tako za obiskovalce kot za šole, za katere so v vili Manin pripravili tudi posebne laboratorije in vodene oglede razstave. Prav za srednje in višje šole so pripravili posebne programe in vodene oglede, posebno zgoščenko in tudi poseben laboratorij, s katerimi naj bi sodobno in predvsem pa abstraktno umet-
Ir
nost čimbolj približali mladim ljudem.
ŽIVLJENJE IN DELO
Vasilij Vasiljevič Kandinski (na sliki) se je rodil v Moskvi leta 1866, umrl je leta 1944 v Parizu. Slikati je začel že kot šolar v Odesi, študiral je ekonomijo in pravo, a je že zelo mlad odšel na Bavarsko, da bi tam postal slikar. Med drugim je študiral tudi pri našem slikarju Antonu Ažbetu. Prve slike je razstavljal s skupino Die Brucke (Most) na začetku 20. stoletja. S Francom Marcom je bil med ustanovitelji umetniške skupine Die Blaue Reiter (Plavi konj). Družil se je tudi s Paulom Kleejem in drugimi velikani slikarstva 20. stoletja in leta 1912 skupaj izdajo posebni almanah skupine Der Blaue Reiter. Leta 1914 ga prva svetovna vojna prisili, da se vrne v Rusijo, kjer preživi revolucijo, in leta 1918 postane profesor na tamkajšnji likovni akademiji. Z novo oblastjo je nezadovoljen, dobesedno razočaran nad komunizmom in zato odide leta 1921 v Berlin in že leta 1922 rad sprejme ponujeno mesto profesorja nasloviti likovni akademiji Bauhaus. Leta 1933 nacisti nasilno zaprejo Bauhaus in takrat Vasilij Kandinski odide v Pariz, leta 1939 postane francoski državljan, slika naprej, a ni deležen večjega razumevanja in v Parizu tudi umre leta 1944.
Med njegova pomembna dela uvrščamo tudi esej z naslovom O duhovnem v umetnosti iz leta 1912 in izrazito teoretično delo o abstraktnem slikarstvu z naslovom Točka in črta na ploskvi, ki ga je izdal leta 1926. Obe teoretski deli sta izšli tudi v slovenskem prevodu.
Razstava Kandinski in abstraktna avantura v vili Manin bo gotovo največji letošnji dogodek na področju likovne umetnosti v naši deželi in ga ne gre zamuditi.
Jurij Paljk
Drugi koncert sezone Glasbene matice
Neznanska izraznost Piazzollovega tanga
Drugi koncert spomladanske sezone Glasbene matice, ki je potekal v sredo, 19. marca, v dvorani Nemškega dobrodelnega društva v Trstu, je bil posvečen južnoameriškemu tangu, pri čemer je koncertni spored v bistvu monotemat-sko obsegal dela argentinskega skladatelja Astorja Piazzolle. Doživeto vzdušje revnejših predelov Buenos Airesa, kjer je tango nastal, je poslušalcem pričaral nenavadni izvajalski duo Aleksander Ipavec-harmonika in Paola Chia-budini-klavir. Sestav je nastal pred dvema letoma: oba glasbenika delujeta kot pedagoga na špetrski podružnici Glasbene matice, druži pa ju ravno ljubezen do te južnoameriške glasbene zvrsti in predvsem do enega njenih najboljših interpretov, Astorja Piazzolle, ki je tango povzdignil v visoko umetniško zvrst. Temu sta Ipavec in Chiabudinijeva posvetila že dve CD plošči. Aleksander Ipavec je sicer glasbenik z raznolikimi zani-
manji in se posveča najrazličnejšim zvrstem: narodno-zabavni in ljudski glasbi (npr. kot član ansambla Ano urco al pej dvej), judovskemu glasbenemu izročilu (v okviru skupine The original Klez-mer Ensemble), in kot že rečeno južnoameriškim ritmom in melodijam, tako npr. v okviru skupine Evasion, in kot že rečeno, v duu s Paolo Chiabudini. Slednja je diplomirala iz klavirja na konservatoriju Tomadini v Vidmu, se izpopolnjevala pri raznih priznanih pedagogih ter koncertirala v Italiji in tujini in snemala za radio. Kot že rečeno, poučuje na špetrski podružnici Glasbene matice in je pred kratkim izdala klavirski učbenik za otroke Stoji, stoji lipica z melodijami slovenskih ljudskih pesmi Nadiških dolin.
Koncertni spored je bil torej posvečen Piazzollovi ustvarjalnosti v neobičajni različici za harmoniko in koncertni klavir. Ipavec in Chiabudinijeva sta začela z uspešnico Adios Nonino, nadaljevala pa z otožno Soledad in živahno Che Tango che. Poklon Piazzolli se je nadaljeval z dovršeno Le gr and Tango, dalje s Tristeza de un dohle A, z Meditangom ter z znanima Obli-vion in Michelangelo 70. Vmes, ravno na polovico sporeda, se je vrinil "tujek": Aleksander Ipavec je namreč lani napisal lastno skladbo, posvečeno tangu in Piazzolli, z naslovom Un Tanguito para Pao za harmoniko solo. Skladba ne odstopa od klasičnih tangovskih pravil, v njej pa je avtor (in izvajalec obenem) razgalil vse svoje občutke ob srečevanju s to južnoameriško zvrstjo.
Duo je postregel s sicer neobičajnimi, a doživetimi interpretacijami in verzijami Piazzollovih skladb. Če je Aleksander Ipavec še enkrat potrdil svoje vrhunske sposobnosti in zmogljivosti pri uporabi instrumenta harmonike in s tem zavzemal središčno vlogo na koncertu, pa je Paola Chiabudini povsem izpolnila svojo vlogo spremljevalnega instrumenta, pri čemer pa ni izgubila svoje osebne umetniške izraznosti. Priče smo bili torej zares izvrstnemu koncertu, ob koncu katerega sta se umetnika poklonila občinstvu z dodatkom -slovitim Piazzollovim Libertangom in si vsekakor povsem zaslužila navdušeno ploskanje poslušalcev, ki so od začetka do konca pozorno sledili izvajanju programa. Edina temnejša točka sredinega večera je predstavljalo maloštevilno občinstvo, ki žal postaja skoraj nekakšna stalnica takih koncertov, kljub njihovi visoki kakovostni in umetniški ravni. In ob tem bi se morali zamisliti.
NL
Balet v Kulturnem centru L. Bratuž
V	petek, 4. aprila, bo Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici gostil baletno skupino mestnega gledališča Giuseppe Verdi iz Trsta. Baletna skupina bo nastopila z delom znanega ruskega skladatelja Igorja Stravinskega Historie du so-dat. Balet, ki ga bo spremljal komorni orkester gledališča Giuseppe Verdi, bo predstavil glasbeno delo s plesom in gibom. Koreografijo za predstavo je pripravil Giuseppe della Monica, orkester bo dirigiral prof. Fabrizio Ficiur, ki komorni orkester gledališča Verdi vodi že od leta 1992.
Baletna predstava Historie du sodat bo v petek, 4. aprila, v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž s pričetkom ob 20.30.
Vstopnice za baletno predstavo lahko rezervirate po telefonu, in sicer na tel. št. 0481 531445 od ponedeljka do petka v jutranjih urah.
Toplo vabljeni vsi ljubitelji baleta in glasbe!
Več kot sto izjemnih umetniških del ruskega slikarja Vasilija Vasiljeviča Kandinskega in njegovih sodobnikov bo od sobote, 29- marca, do 27. julija letos na ogled v sloviti beneški vili Manin v Passarianu v videmski pokrajini.
Razstavo likovnih del Vasilija Kandinskega in njegovih sodobnikov so predstavili v prenovljeni beneški vili Manin v torek, 18. t.m., in povedali tudi, da bodo odslej v vili Manin vsako leto prirejali v sodelovanju z Muzejem Peggy Gug-genheim iz Benetk in Muzejem Solomon Gug-genheim iz New Yorka razstave moderne in sodobne likovne umetnosti. Povedali pa so tudi, da je to prva od večjih likovnih razstav mednarodnega pomena, za katero je bilo potrebno vilo Manin popolnoma prenoviti in jo opremiti s protipožarnimi sredstvi ter s posebnim varnostnim sistemom, ki ga veliki muzeji za svoja dragocena umetniška dela, kakršna so dela Kandinskega in njegovih sodobnikov, zahtevajo.
Poleg upraviteljev vile Manin je na tiskovni konferenci spregovorila tudi deželna odbornica za kulturo Alessandra Guerra, ki je v imenu deželne uprave dejala, da je bil s prenovo vile Manin dosežen namen in bo odslej lahko beneška vila gostila velike umetniške razstave. Za prihodnje leto pa je že napovedala drugo razstavo, ki bo tudi izraz sodelovanja z Muzejem in Fundacijo Gug-genheim, dogovarjajo pa se tudi že za tretjo, ki naj bi bila čez dve leti in obe prihodnji razstavi bosta posvečeni temeljnim likovnim delom 20. stoletja. Istočasno pa je Guerra tudi podčrtala pomen razstave Kandinski in abstraktna avantura, ki presega pomen umetnosti, saj bo v vilo Manin in v Furlanijo privabila izjemno veliko obiskovalcev iz vse Evrope, kar je seveda tudi velikega gospodarskega pomena.
Razstava, ki naj bi po namenu organizatorjev pomenila največjo ra-stavo likovnih del Kandinskega in njegovih sopotnikov v svetu abstraktne likovne umetnosti v zadnjih letih v Evropi, je sad sodelovanja med deželno upravo Furlanije-Julijske krajine in Fundacije Solomon R. Guggenhe-im iz Nevv Yorka ter Muzeja in zbirke Peggy Guggenheim iz Benetk.
Kuratorka razstave je Susan David-son, kustosinja Guggenheimovega muzeja iz Nevv Yorka, od koder je več kot osemdeset odstotkov razstavljenih likovnih del Kandinskega, medtem ko ostala dela prihajajo iz zbirke-Mu-zeja Peggy Guggenheim iz Benetk.
Kot je znano, je bil Solomon Guggenheim eden največjih zbiralcev in mecenov sodobne in predvsem pa abstraktne umetnosti v začetku 20. stoletja, njegova nečakinja Peggy Guggenheim, ki pa je živela v Benetkah v vili na Canal Grande, kjer
danes stoji muzej Peggy Guggenheim, je bila pa prva, ki je leta 1938 sploh Kandinskega predstavila na samostojni razstavi v Londonu. Mimogrede: takrat je slovita Tate Gallery odkupila eno temeljnih likovnih del Vasilija Kandinskega, a samo pod pogojem, da u-metnik ni zahteval trajne postavitve svojega dela v stalno zbirko v tej pomembni londonski galeriji.... Muzej Solomon Guggenheim v Nevv Yor-ku ima v svoji zbirki več kot 150 likovnih del Vasilija Kandinskega, veliko pa jih hrani tudi muzej Peggy Guggenheim v Benetkah.
Na tiskovni konferenci je o razstavi poleg organizatorjev, ki so predstavili predvsem sveženj sponzorjev razstave in obnovitvena dela v beneški vili Manin, spregovoril direktor muzeja in zbirke Peggy Guggenheim iz Benetk Philip Rylands, ki je podčrtal dejstvo, da razstava Kandinski in abstraktna avantura želi bili predvsem prikaz likovnega opusa velikega ruskega slikarja in njegovega vpliva na sodobnike tedanje dobe, a tudi izmenjavo idej glede umetnosti z njimi.
Razstava Kandinski in abstraktna avantura bo v vili Manin razporejena po kronološkem delu, se pravi, da bo obiskovalec lahko spremljal u-metniški razvoj Kandinskega samega, a tudi medsebojne vplive med velikimi likovnimi umetniki tedanje dobe. Razstava namreč obsega tako dela iz mladostnega obdobja Vasilija Kandinskega, ki so nastala v Miinchnu na Bavarskem, nato dela iz obdobja v Rusiji takoj po bolj-ševiški revoluciji, najbolj plodovito obdobje slovite likovne akademije Bauhaus, na kateri je Kandinski poučeval, ter pariško obdobje, s katerim se razstava tudi sklene. Predvsem pa skuša razstava prikazati vpliv
7
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
8
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
Izjava škofa Ravignanija
Tržaška Cerkev za mir
Globoka zgroženost ob anglo-ameriškem napadu na Irak.
Tržaški škof Evgen Ravi-gnani je ob začetku vojne anglo-ameriških zaveznikov proti Iraku posredoval javnosti izjavo, v kateri med drugim piše, da tržaška katoliška Cerkev, v popolnem sozvočju s Svetim očetom Janezom Pavlom II., izraža globoko zgroženost spričo vojne, ki grozi, da bo uničila nedolžne žrtve in postavila pod vprašaj že itak težaven dialog med ljudstvi in kulturami na tako pomembnem območju za človeštvo.
Krajevna Cerkev zato vabi vse osebe dobre volje, da prosijo Boga za dar miru z molitvijo, ki naj jo spremljajo dejanja pokore in solidarnega usmiljenja. Zato naj se pri nedeljskih mašah in na drugih skupnih srečanjih še naprej moli za mir na svetu; kapela v cerkvi sv. Frančiška v ulici Giulia, ki je že postala zbirališče tistih, ki prosijo
za dar miru, pa ostaja še naprej odprta za vse.
V	izjavi škofa Ravignanija je nadalje izraženo upanje tržaške Cerkve, da pravična pričakovanja o miru, izrečena z več strani, najdejo izraz v odprtem in iskrenem soočanju, ki naj bo prost vsake oblike nasilne kontrapozicije.
Škof Evgen Ravignani je ob tej priložnosti tudi poslal brzojavko papežu Janezu Pavlu II., v katerem piše, da se je tržaška škofija strnila o-koli papeža v sinovski in vdani ljubezni in se mu ponovno ganjena zahvaljuje za njegovo neutrudno in navdušeno poslanstvo za mir. Tržaška škofija deli s papežem globoko bolečino za neusli-šanost njegovega sporočila, ki je težilo k izognitvi vojni ter se mu pridružuje v vsakodnevni molitvi v upanju, da se skrajša obdobje vojne in da se ponovno vrne mir.
Sesljanski zaliv / Nasprotniki načrta
Zbiranje podpisov za referendum
Začeli so v torek, 25. t.m., v Nabrežini.
Odbor za referendum v občini Devin-Nabrežina L' al-tra baia - Drugačni zaliv, ki je nastal na jesenski skupščini v Vižovljah, je v začetku tega tedna v Nabrežini predstavil predlog referendumskih vprašanj o bodočnosti Sesljanske-ga zaliva in začel zbirati podpise za predložitev prošnje na občini za razpis občinskega referenduma. Vprašanja so se izoblikovala na mnogih razpravah v širšem krogu in po posvetovanjih z odvetniki. Kot piše v sporočilu za javnost, sestavljajo odbor občani različnih političnih prepričanj, ki so jim pri srcu kulturne in naravne danosti devinsko-na-brežinske občine in želijo, da pride do njihovega resničnega turističnega ovrednotenja, ne sprejemajo pa politične in gradbene špekulacije v teku. Poseg mora spoštovati pravice domačinov in vsakodnevnih obiskovalcev do njihovega morja in kulturne krajine. Da bo referendum sprejet, mora odbor zbrati in predložiti občini vsaj 500 podpisov, in to v čim krajšem času.
Na Deželnem upravnem sodišču sta medtem stekla dva sodna postopka, ki bi lahko zaustavila megalomanske gradbene načrte v Se-sljanskem zalivu in kamnolomu. V teh dneh pa je združenje za zaščito ptic LIPU predložilo še dodatni priziv proti že odobrenim sklepom občinske uprave v zvezi z načrtom za Sesljanski zaliv in okolico.
Statut devinsko-nabrežin-ske občine (65. člen) ne dovoljuje referendumskih vprašanj o spremembah statuta, o občinskem osebju, o regulacijskem načrtu, o davkih, o pravicah slovenske manjšine, o izbiri predstavnikov, o vprašanjih, glede katerih so se občani že negativno izrekli v zadnjem petletju. Zato so se pobudniki referenduma pri oblikovanju vprašanj morali omejiti samo na nekatere probleme, ki jih prinaša načrtovani projekt. V naslednjih dneh namerava odbor javiti koledar bližnjih srečanj po vaseh devinsko-nabrežinske občine.
Močnik proti Forza nuova
Svetovalec Slovenske skupnosti v tržaškem občinskem svetu Peter Močnik je tržaškemu javnemu tožilstvu poslal zapis, v katerem zahteva, naj tožilec preveri zadržanje nekaterih pripadnikov skrajno desničarskega gibanja Forza nuova, ki so prejšnji teden v občinskem svetu delili letake z žaljivo vsebino proti protifašističnemu odporništvu, prazniku 25. aprila, predsedniku republike in slovenski manjšini. Močnik je namreč mnenja, da je vsebina letaka presegla meje politične kritike, in zato zahteva, naj tožilstvo preveri zadevo in naj postopa v skladu z zakonom.
Tradicionalna revija Pesem mladih v Trstu
Zadonele so melodije iz mladih grl
V nedeljo, 23. marca, je na Pomorski postaji v Trstu potekal velik praznik petja - revija otroških in mladinskih zborov Pesem mladih,
Slovenski zamejski filatelisti praznujejo
50 let Slovenskega filatelističnega kluba “Lovrenc Košir”
Zlati jubilej so zamejski filatelistični navdušenci počastili z bogato razstavo, dvojezičnim poštnim žigom, priložnostno ovojnico in jubilejnim zbornikom.
V	poplavi novic in vesti o najrazličnejšem delovanju naših številnih društev in organizacij se sporočilo o okrogli obletnici kluba, ki šteje komaj okoli dvajset članov, kaj hitro lahko izgubi oz. gre mimo brez posebne pozornosti. Morda zato, ker gre za dejavnost, ki je ti ljudje (ki so večkrat bolj znani zaradi drugih stvari) ne obešajo preveč na veliki zvon: delo zbiratelja je namreč tiho, skoraj neopazno in služi predvsem nekemu res zasebnemu duhovnemu zadoščenju. Zadeva pa postane nekoliko drugačna, ko izvemo, da je tisto društvo eno redkih, ki delujejo v tržaškem mestnem središču.
Slovenski filatelistični klub "Lovrenc Košir" je tako, skoraj potiho, prišel do svojega zlatega jubileja, 50-letnice delovanja. Na ta jubilej bodo trajno spominjali spominska ovojnica z Mihcem in Jakcem, priložnostni dvojezični poštni žig (prvi dvojezični žig v rabi v tržaškem mestnem središču) in zbornik z naslovom PoI stoletja z znam-
kami, v katerem je orisana zgodovina društva.
Slovenski zamejski filatelisti so se poleg tega svoje obletnice spomnili tudi s spominsko razstavo znamk in starih razglednic, ki so jo odprli v torek, 18. marca, v dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah. Na ogled so filatelistične izdaje kluba "Košir" 1954-2003 in zbirke nekaterih njegovih članov: pokojnega Ivana Ločniškarja (Narodne noše), Branka Mo-renčiča (Slovensko Primorje 194.3-1945), Adrijana Mozetiča (Kraške vasi in Trst za časa stare Avstrije), Franca Sakside (VValt Disney), Petra Suhadolca (Cona B Primorja 1945- 1947 in Osvajanje nekoristnega sveta), Angela Švaba (Vodometi, dvorci, gradovi, osebnosti), Igorja
^SLICO^
Tute (Skavti) in Danje-la Vinčeca (Stari avtomobili). Na odprtju razstave so po-delili spominske plakete zaslužnim članom lelki Daneu, Evgenu Dobrih, Odu Kalanu, Adu Laporniku, Mauru Malusi, Teodorju Okretiču, Francu Saksidi, Angelu Švabu, Liviju Valenčiču in Andrei VVehren-fenningu.
Slovenski filatelistični klub "Lovrenc Košir" je bil kot Tržaški filatelistični klub ustanovljen leta 1953 vTrstu (ustanovni občni zbor je bil 11. februarja na sedežu Sloven-sko-hrvaške prosvetne zveze). Nadel si je ime po škofjeloškem rojaku Lovrencu Koširju (1804-1879), ki velja za enega od reformatorjev poštne službe v 19. stoletju in za nesojenega očeta poštne
znamke (za kar pa doslej niso bili zbrani trdni dokazi). Ustanovitev kluba "Košir" so z veseljem sprejeli krajevni filatelistični navdušenci, ki so se v velikem številu včlanili vanj, a navdušenje je v kasnejših letih, predvsem zaradi takratnih političnih dogodkov splahnelo. Kljub težavam dejavnost ni nikoli dokončno prenehala, tako da so slovenski filatelisti na italijanski strani meje, kot je zapisal sedanji predsednik Peter Suhadolc v uvodni besedi v jubilejnem zborniku, "stali in obstali". Za delovanje in razvoj kluba sta - poleg drugih - zaslužni predvsem dve osebnosti: pr-
vi	predsednik Srečko Merlak in predvsem Ivan Ločniškar, ki je v kriznem obdobju znal ohraniti društvo pri življenju in mu dati novega zagona. Člani društva so razstavljali in še razstavljajo v Italiji, Sloveniji in drugih evropskih in izvenevropskih državah, klub "Košir" pa je tudi član Filatelistične zveze Slovenije, katere podpredsednik je prav predsednik kluba Peter Suhadolc.
Zborovsko petje pomaga ustvarjati človeško družbo, katere toplina današnjemu človeku večkrat manjka. Tudi zato Zveza cerkvenih pevskih zborov prireja že več desetletij priljubljeno revijo otroških in mladinskih zborov Pesem mladih.
Letošnja izvedba revije, ki je potekala v nedeljo, 23. marca, na Pomorski postaji v Trstu, je bila v znamenju številnih obletnic: 40-letnice ZCPZ, 25-letnice pevskega društva Vesela pomlad z Opčin in 20-letnice nastopov repenta-brskega zbora Zvonček na reviji Pesem mladih. Skoraj tri ure trajajoč spored je oblikovalo kar 17 otroških in mladinskih pevskih zborov in skupin od Milj do Nabrežine, ki so združevali nad 500 nastopajočih, kar je, kot je dejala napovedovalka Rossana Paliaga, trdno poroštvo, da bo naša pesem še odmevala
v	pomlajenih pevskih zborih. Poleg tega so reviji sledili tudi člani posebne komisije deželne zborovske zveze USCI za Furlanijo-Julijsko krajino, ki so izbrali dva zbora (OPZ
Fran Venturini od Domja in MlPZ NSŠ Srečko Kosovel s Proseka), ki bosta nastopila na gala večeru Primavera di voci 31. maja v Vidmu. Obenem je treba tudi omeniti, da je Slovenska prosvetna matica, ki ji predseduje dr. Marko Udovič, posredovala vsem zborom denarni prispevek in zbirko pesmi Naceta Duha ob spominu na tri tržaške slovenske glasbenike: Franja Delaka, Franca Fabrisa in Karla Sancina.
Pa poglejmo, kateri zbori so nastopili: v prvem delu smo slišali petje Otroškega pevskega zbora Osnovne
šole Mara Samsa od Domja, ki ga vodi Silvana Dobrilla. Njemu so sledili nastopi OPZ Glasbene matice (Irena Pahor), OPZ Friderik Baraga iz Sv. Križa in Proseka (s. Angelina Šterbenc), OPZ Fran Venturini od Domja (Suzana Žerjal), OPZ Zvonček in OŠ Alojz Gradnik z Repentabra (Giorgina Piščanc in Tone Bedenčič), OPZ OŠ Prežihov Voranc iz Doline in Mačkolj (Eva Ciuk), OPZ celodnevne OŠ Fran Venturini iz Boljun-ca in Boršta (Marijan Coret-ti) in OPZ Kraški cvet iz Trebč (s. Karmen Koren). Drugi del revije pa so obliko-
vali OPZ A.M. Slomšek iz Bazovice (Zdenka Križman-čič), OPZ COŠ Albin Bubnič iz Milj (s. Karmen Koren), OPZ OŠ Albert Sirk iz Sv. Križa (s. Angelina Šterbenc), Mladinski pevski zbor Nižje srednje šole Simon Gregorčič iz Doline (Vihra Kodrič), MlPZ Kraški slavček iz Nabrežine (Alenka Rade-tič), MlPZ NSŠ Sv. Ciril in Metod od Sv. Ivana (Rosanda Kralj), Vokalna skupina Mlade note od Domja (David Žerjal), OPZ Vesela pomlad z Opčin (Mira Fabjan) in MlPZ NŠŠ Srečko Kosovel s Proseka (Vihra Kodrič). Nastopajoče, ki so pokazali veliko mero požrtvovalnosti, nekateri pa so tudi izstopali zaradi visoke kakovosti, so na klavir spremljali Beatrice Zonta, Neda Sancin, Aljoša Starc in Dina Slama, na kitaro Marijan Coretti in Ašira Purich, na harmoniko David Žerjal, na boben Aljoša Kralj, poleg tega pa so se kot spremljevalci pojavili tudi gojenci Glasbene matice in Orff instrumenti.
1Ž
Pred slavjem v Bazovici / Pogovor z
Domača cerkev središče vasi ter kraj miru in zbranosti
To nedeljo, 30. marca, slavi Bazovica 145-letnico cerkve, stoletnico fresk na cerkvenem stropu, odprtje prenovljenega igrišča in peti Praznik družine.
Konec marca se za prebivalce in župljane Bazovice predstavlja v posebno slavnostnem vzdušju. Za nedeljo, 30. marca, je v tej vasi napovedano veliko slavje: 145-let-nica domače župnijske cerkve sv. Marije Magdalene, o-beleženje stoletnice fresk na cerkvenem stropu, odprtje prenovljenega športnega igrišča pri Slomškovem domu (ki letos med drugim praznuje 40-letnico začetka gradbenih del) in že peti Praznik družine. Ob tej priložnosti smo se želeli pogovoriti z g. Žarkom Škerljem, ki že sedmo leto upravlja bazovsko župnijo, kamor je prišel iz Mačkolj, kjer je bil dalj časa župnik. G. Škerlj je rad odgovoril na naša vprašanja.
G. Žarko, kaj pomeni za Vas in za Vašo župnijo to trojno slavje? Mislim, da je cerkev najlepša stavba, središče vasi, kažipot ob poti, versko znamenje, kraj miru in zbranosti. Tudi za neverne ljudi, ki pridejo samo enkrat na leto ali samo na kak pogreb, je cerkev tisti kraj, kamor pridejo vsi ljudje. Zato smo bili vsi veseli in ponosni, ko smo vendar preprosili tržaško občino, da nam je obnovila zunanjost, kar je prvi vidik te slovesnosti. Prav je bilo tudi, da smo se spomnili stoletni-
ce slik. Slednje so delo goriške-ga slikarja Clementeja del Norija in baje je prav naša edina oz. največja cerkev, v kateri je ohranjeno kako njegovo de-
lo,	zanje pa je rabil 11 mesecev. Gre za tri lepe freske: v sredini je Marijino vnebovzetje, nad glavnim oltarjem je Jezusovo rojstvo, nad vhodom pa Jezusovo učenje v templju.
Potem je tu še 40-letnica začetka graditve Slomškovega doma in športnega igrišča, ki smo ga, po zaslugi fundacije Tržaške hranilnice CRT, obnovili. Letos obhajamo tudi peti Praznik družine. Mislim, da je družina osnovna celica družbe, v zamejstvu pa se premalo zanimamo zanjo. Praznik družine smo začeli prav z namenom, da bi o-vrednotili ta način življenja, skrbi, odgovornosti, prihodnosti naših župnij in našega zamejskega prostora. Če ne bo družin, če ne bo otrok, ne bo šol, ne bo vrtcev in tudi župnijskih občestev in skupnosti ne bo.
V	Bazo vico ste prišli pred skoraj sedmimi leti iz Mačkolj, kjer ste službovali več let. Kako ste se znašli v novi župniji, kaj menite, da Vam je dala in kaj ji skušate nuditi Vi? Polnih 13 let sem bil v Ma-čkoljah. Prav gotovo hranim
lepe spomine na obdobje, ko sem prišel v Mačkolje iz Postojne. Veliko smo naredili, bodisi duhovnega kot "zidarskega" (obnova cerkve in starega župnišča). Prva velika razlika med Bazovico in Ma-čkoljami je ta, da sem v slednjih imel mladino. V Bazovici in na Pesku, ki sta trikrat, štirikrat večji župniji kot Mačkolje, pa mlade med 15 in 30 leti, ki pridejo k maši ne bom rekel vsako nedeljo, a vsaj enkrat ali dvakrat zunaj večjih praznikov, menda lahko naštejem na prste ene roke. In to kljub temu da imam veliko mladine v šoli, da veliko mladih poje v do-
Na mnoga leta!
G. Franc Zlobec devetdesetletnik
Tržaški dušni pastirje praznoval rojstni dan 24. marca.
V	ponedeljek, 24. marca, je praznoval visok življenjski jubilej - devetdesetletnico rojstva - duhovnik g. Franc Zlobec.
G. Zlobec se je namreč rodil leta 1913 v Ponikvah na Krasu. Po pripravnici v Alojzi-jevišču je srednjo šolo obiskoval v goriškem malem semenišču, nato pa je, vedno v Gorici, stopil v bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel v Trstu 4. julija 1939. Najprej je bil nekaj časa kaplan v Postojni, nato pa je 1. novembra istega leta prevzel župnijo Osp, kjer je ostal do leta 1949. To župnijo je torej vodil v težkih časih zadnjega obdobja fašistične vladavine, druge svetovne vojne in osvoboditve, ki pa je istočasno prinesla tudi novo totalitarno komunistično oblast. Ravno ta oblast ga je v začetku februarja 1949 dala zapreti, v Kopru pa so ga obsodili na prisilno delo. Iz zapora se je vrnil jeseni istega leta, a ni mogel ostati v Ospu, zato je prišel v Trst. Od 1. oktobra 1950 do 22. oktobra 1966 je bil kaplan pri Sv. Jakobu. Tam
je - z neposredno prošnjo na papeža Pija XII., ker je naletel na nasprotovanje takratnega škofa Santina - leta 1952 dosegel, da se je v tisti cerkvi na sveti večer ob 22. uri obhajala slovenska božična polnočnica s slovensko pridigo in petjem.
Sicer je bil g. Franc Zlobec vse življenje velik narodnjak, za kar je tudi precej pretrpel.
V	tem mu je bil velik vzornik znani duhovnik ter politični in družbeni delavec Virgil Šček (v knjigi Egona Pelikana o tajnem delovanju primorske duhovščine pod fašizmom je objavljeno Ščekovo pismo, v katerem se zavzema za takratnega bogoslovca Zlobca, sicer je objavljena tudi Zlobčeva fotografija, ko je postal novomašnik). Obenem, kot je razbrati iz gesla v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, je jubilanta vedno označevala globoka vernost in zlasti - po zaslugi spirituala v goriškem malem semenišču Leopolda Cigoja - skoraj otroška predanost Materi božji, ki daje pogum in smisel vsemu nje-
govemu delu. Že pri Sv. Jakobu je ustanovil t.i. "Marijino šolo" za širjenje Marijinega češčenja, zlasti pri mladih, ter začel izdajati istoimenski list. Obenem je pospeševal molitev rožnega venca. Potem ko je nehal biti kaplan pri Sv. Jakobu, je začel zasebno delovati v hiši pri Sv. Ivanu, kjer je postavil svojo kapelo, ki je v kratkem postala nekakšno zbirališče molivcev rožnega venca. Prirejal je tudi kolonije "Marijine šole" in romanja k Marijinim svetiščem. G. Zlobec je bil po svojih močeh aktiven še do nedavnega, tako pri pospeševanju molitve rožnega venca kakor tudi pri pomoči slovenskim vernikom pri Sv. Ivanu kot spovednik.
Ob visokem življenjskem jubileju kličemo g. Francu Zlobcu vse najboljše in mu izražamo hvaležnost za vse dobro, kar je storil za slovenske vernike na Tržaškem.
Hvaležni svetoivanski prijatelji
Voščilom se pridružuje tudi Novi glas.
mačih zborih in da sem z njimi v prijateljskih odnosih. To me boli, to čutim kot pomanjkanje. Druga velika razlika je morda med značilnostmi slovenskega in italijanskega dela Krasa. Sam sem Kraševec iz Tomaja, a smo si precej različni. Onstran meje vsaj za velike praznike Kraševci prihajajo v večjem številu k maši kot "zamejski" Kraševci. Tu je razlika v značaju.
Večkrat slišimo trditev, da med tržaškimi Slovenci vlada na duhovnem oz. verskem področju v bistvu suša, kar naj bi bito še posebej razvidno na Krasu. Vendar je iz nedavnih srečanj slovenskih vernikov s škofom Ravignanijem v okviru škofijskega zborovanja izšla slika, ki ni ravno tako negativna, rekel bi, da je v nekaterih elementih celo spodbudna. Zato bi Vas rad vprašal, kako doživljate svojo skupnost (tako
v	bazovski kot v drugih župnijah, ki jih upravljale) z verskega oz. duhovnega vidika 't Kakšen je njen duhovni utrip ?
Po teh dobrih devetnajstih letih dela na Tržaškem vidim, da je v vsaki župniji nekaj (skoraj dobesedno samo nekaj) dobrih ljudi, ki so pripravljeni, se žrtvujejo, skrbijo za lepoto cerkve, so pripravljeni sodelovati z župnikom, skrbijo za pevski zbor, za vse, kar je potrebno za praznike idr. Kake posebne zagnanosti za poglobitev vere, za iskanje utrjevanja vere, za kako predavanje, molitveno skupino ali kaj podobnega pa ni. Ni prav posebno velikega navdušenja, razen v nekaterih župnijah. Sam sem poskušal oblikovati kako posebno molitveno skupino, da bi se dobili skupaj. Občutek imam, da ko ljudje čujejo besedo "molitev", mislijo, da mora to biti nekaj dolgočasnega, zoprnega, v resnici pa ni tako. Večkrat sem se pogovarjal z ljudmi, ki so npr. ostareli ali pa osamljeni, a še samostojni, ki se mi potožijo, kako so sami in bi se radi kdaj družili. Sam sem jih povabil, da bi prišli k maši, k molitvi, h gledanju filma, k igri, tako da ne bi bilo samo duhovno, ampak tudi družabno. Kot društvo Slomškov dom, katerega sem predsednik, prirejamo nekaj prireditev skozi ce-
lo	leto. Morda bi se v bodoče splačalo še izvesti kako srečanje v zvezi s tem, da bi se ljudje še bolj povezovali in da ne bi bili prepuščeni samim sebi.
Ivan Žerjal
OBVESTILA
POTOVANJE Z Novim glasom v Provanso od 22. do 30. aprila. Vse prijavljence naprošamo, da stroške potovanja poravnajo najkasneje do petka, 4. aprila 2003, v jutranjih urah na naših uredništvih v Gorici in Trstu.
DUHOVSKA ZVEZA prireja 25. aprila tradicionalno enodnevno romanje, tokrat k sv. Jožefu v Celje. Sv. maša bo ob 11. uri, maševal in pridigal pa bo msgr. dr. Anton Stres, mariborski pomožni škof. Zbirališče ob vznožju cerkve ob 10.30, nakar se bomo skupno napotili k svetišču. Informacije in vpisi pri slovenskih duhovnikih.
TlIDI SVETOIVANSKA slovenska župnijska skupnost se pripravlja na tradicionalno romanje Duhovske zveze k sv. Jožefu v Celje. Še je čas, da se vpišete in da se z nami udeležite romanja. Za vpis in informacije kličite na telefonski številki 04 0 5 69742 in 040 211192.
KRUT OBVEŠČA, da je na razpolago še nekaj mest za velikonočni izlet na Bavarsko (Dachau, MLinchen in grado-
vi	kralja Ludvviga) od 18. do 21. aprila. Vpisovanje na se-
dežu, ul. Cicerone 8, tel. 040 360072.
NA ČETRTO postno nedeljo, 30. marca, bo v cerkvi sv. Jakoba na sporedu četrti postni govor. Ob 16. uri bo križev pot, nakar bo p. Mirko Veršič govoril na temo Moja o bnova vere.
SLOVENSKA VINCENCIJ EVA konferenca vabi k duhovni pripravi na Veliko noč, ki bo v četrtek, 3. aprila, ob 16. uri pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. delle Docce 34. Vodil jo bo g. Jože Špeh. Sveto mašo bomo darovali za pokojne predsednico Lauro Abramovo in sodelavce Slovenske Vincencijeve konference.
KULTURNI DOM Hrpelje -10.4. 2003 ob 20. uri bo predavanje prof. dr. Huberta Požarnika z naslovom Umetnost staranja. Vabljeni!
DAROVI
OB ROJSTNEM dnevu drage mame Marije Glavič Slama daruje Magda 500,00 € za lačne otroke po svetu (za p. Saksido).
ZA VINCENCIJEVO konferenco v Barkovljah (Karitas) darujejo F.T. 20,00, I.B. 10,00 in E.D. 25,00 €.
Pesniški večer v SSG
Matjaž Pikalo v gosteh
Srečanje s koroškim pesnikom
Slovenskega pesnika, prozaista in dramatika Matjaža Pikala je usoda premetavala širom po Evropi v najrazličnejše prostore in čase, v številne preizkušnje in v mnogotere izkušnje: od izmišljenega priimka (sam rad verjame, da je njegov priimek "Pikalo" izmišljen) pa do vojaške izkušnje v Bosni, od ponesrečenega podiplomskega študija v Parizu do zaposlitve v cirkusu Moire Orfei, od kandidature na prvih predsedniških volitvah v samostojni Sloveniji do žalostne zgodbe Slovenije na nogometnem svetovnem prvenstvu v Koreji. Ob vsem tem svojem delovanju je Pikalo stalno pisal poezije, jih večkrat tudi uglasbil, nato pa se lotil še proze in ne nazadnje tudi dramatike. Ta vsestransko ustvarjalna osebnost se je tržaški publiki predstavila v petek, 21. marca, v prostorih Kulturnega doma v Trstu v okviru Pesniških večerov, ki jih že nekaj mesecev organizira Slovensko stalno gledališče. Tako se je Janko Petro-vec, pobudnik in organizator teh večerov, odločil, da po kompleksni in zahtevni poeziji Aleša Štegra, ki je bil gost februarskega pesniškega večera, povabi tokrat nekoliko bolj lahkotnega in šaljivega umetnika - Matjaža Pikala.
Pesniški večer je najprej izzvenel kot poklon pomladi. Melodija Pikalove harmonike je poslušalce najprej popeljala v objem bele Ljubljane, nato pa med žitna polja domače koroške dežele. Kot
diplomirani etnolog in sociolog se pesnik rad vrača v preteklost, v kateri raziskuje svoje korenine in izkazuje svoje navdušenje nad vsem tem, kar je "staro". Pesnika je zaneslo še na nogometna igrišča in začel je s pripovedovanjem pravljice o Palčici, ki je doživela svoj krstni nastop na svetovnem nogometnem prvenstvu v Koreji. Žal pa ta pravljica ni imela srečnega zaključka, tako kot večina pravljic, zato je pesnik postregel še z daljšim, humorno obarvanim epom, posvečenim Diegu Armandu Ma-radoni, imenovanemu tudi Dies. Srečanje seveda ni moglo mimo pekoče vojne tematike, ki tako ali drugače vpliva na življenje posameznikov, posebno na občutljivost pesnikov. Po enournem nastopu, med katerim je izzvenel glas pesnika in glas njegove harmonike, je sledil še pogovor med Petrovcem in Pikalom: pesnik se je najprej predstavil, nato pa pripovedoval svoje dogodivščine in izkušnje, ki so mu bogatile življenje. Že zelo zgodaj je začel ustvarjati, najprej je pisal poezije in izdal že štiri pesniške zbirke, kasneje pa se je raje lotil proznih del in celo otroške literature, v zadnjem obdobju pa se posveča monodrami, v kateri bo nastopal tudi sam kot igralec.
Matjaž Pikalo je s poezijo sklenil večer, ki je v publiki vzbudil prijetne trenutke navdušenja, pa tudi razmišljanja in razvedrila.
(je)
TRŽAŠKA KRONIKA
župnikom Žarkom Škerljem
9
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
,,» « » o*«!•’»' iti JI i
O nadaljnjih delih v slovenskem zaselku
Jeremitarji pri županu Vittoriu Brancatiju
10
V	četrtek, 20. t.m., je go-riški župan Vittorio Branca-(i povabil na srečanje predstavnike jeremitarske skupnosti, da bi se pogovorili o tem, kako goriška občinska uprava namerava rešili ta slovenski zaselek. Srečanja so se udeležili (udi odbornika Damijan Terpin in Bruno Crocetti, občinska svetovalca Nataša Paulin in Božidar Tabaj in predsednik štandreškega rajonskega sveta Marjan Breščak. Goriški župan je ponovil obvezo, da bo občina v kratkem primerno rešila zadevo Je-
remitišča, da bo spremenila načrt tretjega sklopa postajališča in z varianto regulacijskega načrta dovolila, da si domačini lahko uredijo svoja bivališča in druga poslopja.
Z novim načrtom za tovorno postajališče Jeremitarji niso bili povsem zadovoljni, ker je predvidena gradnja hale preblizu domačiji Zavadlava. Zato pričakujejo, da bo občina v operativni fazi to upoštevala in da bo tudi ostale postopke čimprej izpeljala in s tem omogočila popravila hiš.
Pogovor/Ivo Kovic, predsednik društva Rupa-Peč
Bogato delovanje našega društva
“Imamo veliko mladih. Zato se nam za prihodnost ni treba bati. ”
Po občnem zboru
Sovodenjska sekcija SSk močno pomlajena
Sovodenjska sekcija SSK je v ponedeljek 17. marca sklicala občni zbor, ki se je odvijal
v	mali dvorani prosvetnega društva Rupa-Peč. Dnevni red je, ob pozdravu pokrajinskih organov stranke (spregovorila sta tajnik dr. Mirko Špacapan in predsednik prof. Ivan Černič) in poročilu dosedanjega tajnika Julijana Ožbota, predvideval tudi širšo razpravo o stanju na občinski ravni ter izvolitev novega odbora. Tajnik sekcije je v svojem poročilu izpostavil pomen pomladitve strankinih organov, predvsem pa potrebo po skupnem delu za doseganje zastavljenih ciljev. Sam se je po osmih letih vodenja odločil za umik, ker je prepričan, da morajo mladi sprejeti odgovornost in naprej skrbeti za
našo stvarnost, ki v marsičem ni rožnata. Sam je vsekakor izrazil pripravljenost za popolno sodelovanje z novim odborom, saj to vidi kot moralno dolžnost. Razprava, ki je sledila poročilu je izpostavila najprej neprecenljivo vlogo, ki jo je dosedanji tajnik odigral v teh letih, nato pa sej je osredotočila na načrtovanje dela v prihodnosti. Občni zbor je izpostavil pomembnost prisotnosti sekcije v javnih občilih in pa problematiko volitev, ki bodo v občini v naslednjem letu. Sledile so volitve novega odbora, ki je tako sestavljen: Julijan Čavdek, Branislav Černič, Martina Černič, Peter Černič, Avguštin Devetak, Doriana Devetak, Cristian Tommasi, Tržan Romana.
PČ
Ivo Kovic iz Rupe je bil spet izvoljen za predsednika prosvetnega društva Rupa-Peč. Tako so sklenili v torek, 18. marca, člani odbora, ki so bili izvoljeni na občnem zboru društva dne 12. marca. Z gospodom Ivom, ki s svojim globokim basom poje že 50 let v več zborih na Goriškem, smo se rade volje pogovorili o bogati kulturni in prosvetni dejavnosti v dveh vaseh ob Vipavi, saj nam je tako zaradi svoje večletne izkušnje pri vodenju društva kot zaradi svojega talenta pri povezovanju in združevanju ljudi znal povedati marsikaj zanimivega, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.
Kaj nam za začetek
lahko poveste o občnem
zboru?
Udeležilo se ga je lepo število ljudi in gostov. Ker smo morali izvoliti nov odbor, smo pripravili seznam kandidatov, ki so bili tudi izvoljeni. Prejšnji torek (12. t.m., op.p.) pa smo določili posameznim odbornikom funkcije. Zelo sem zadovoljen, ker je na enajst članov kar pet novih mladih, ki so večinoma študentje. Veseli me, ko vidim, da imajo mladi veliko volje do dela in so zelo aktivni. Lani so se sicer nekateri že približali vodstvu, letos pa so bili tudi uradno potrjeni. Do zadnjega sem upal, da bi predsedniško funkcijo sprejela mlada Martina Gereon, ki pa se še ni čutila pripravljeno. Tako sem bil spet izvoljen jaz; podpredsednik je ona, Martina, tajnica Tanja Kovic, blagajnik Miljana Kogoj, zapisnikar Damijana Čevdek, za arhiv bo skrbela Katja Batistič, novi so še Daniela Devetak, Manuel
IM »««• * « , , *.
Kovic, Matteo Simeoni, iz prejšnjega odbora sta ostala Andrej Čevdek in Alenka Černič.
Na občnem zboru sem v predsedniškem poročilu orisal delovanje zadnjega triletja. Odbor je imel redne seje vsak mesec. Zadnje leto je odstopi-
lo	precej odbornikov, ki so jih nadomestile mlade sile. V prejšnjem letu smo imeli precej dela z obnovitvijo društvenih prostorov, ki smo jih morali prilagoditi novim zakonskim predpisom. To je pomenilo veliko stroškov in truda; veliko prostovoljnega dela so vložili člani društva in vaščani. Hvala Bogu smo imeli zraven veliko dobrih ljudi in zidarjev, ki so nam prišli na roko, domačini so darovali denar in material, zastonj so prišli pomagat. Finančno so dela podprli sovodenjska občinska uprava, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje, Zveza slovenske katoliške prosvete, moralno in gmotno tudi dekan g. Žerjal.
Društvo je v svojem rednem delovanju priredilo Praznik frtalje, pa tudi kulturne večere, izlete in romanja. Nekaj izrednega je bilo romanje v
Števerjan / Posrečena pobuda
Popoldan posvečen snagi okolja
Hvalevredna pobuda je spet zaživela na celotnem o-zemlju števerjanske občine. Zamisel o ekološki akciji se je porodila lovskima družinama iz Števerjana in Jazbin, pristopili pa so tudi občinska uprava ter civilna zaščita, vaški društvi F. B. Sedej in Briški grič ter osnovna šola A. Gradnik. Pri režiji in uspehu ekološkega dne so torej sodelovale kulturne, delovne in politične moči vasi: zavzele so se za nekaj, o čemer se danes veliko govori, saj postaja onesnaževanje okolja vedno bolj pereč
problem vsega sveta. Razveseljivo je dejstvo, da se je čistilne akcije udeležilo lepo število občanov, zlasti mladih, kar dokazuje, da jim je nega okolja in prostora zelo pri srcu.
Udeleženci so se 15. marca zbrali v prvih popoldanskih urah na parkirišču pri občinski hiši. Tudi vreme je bilo naklonjeno, sonce je z visokega mirno spremljalo dogajanje. Opremljeni z rokavicami, primerno obutvijo, predvsem pa z dobro voljo, so se prostovoljci porazdelili v skupine in
tako prerešetali vse zaselke, glavne in stranske gozdne ceste ter kolovoze. Steverjanci niso iskali zaklada, ampak smeti, umazanije, ki jih nesramneži odmetavajo dan za dnem. Ta dan pa so pomenile Števerjancem prav nepotrebne stvari veliko več od kateregakoli bisera, kar je zelo | pomembno. Naša potrošniška družba misli večkrat le na materialne dobrine, rada pa pozablja na lepoto in dragocenost okolja, ki jo obdaja. Udeleženci popoldneva so lahko v celoti uživali lepoto čiste narave in se peš sprehajali po svoji domači zemlji. Ob koncu, proti mraku, so se vsi skupaj zbrali v lovski sobi na Križišču, kjer so jih števerjanske gostilne Dvor, Koršič, Luka in Vogrič pogostile s prigrizkom, pijačo pa so ponudi-
li	zasebniki. Priložnost je bila koristna za pogovor, izmenjavo različnih pogledov na problem odlaganja odpadkov, na zaščito in nego okolja.
Naj še povemo, da se pobudniki zahvaljujejo udeležencem akcije, darovalcem in vsem, ki so pripomogli k temu, da je popoldan res lepo uspel.
MI)
Dan cvetja na OŠ Josip Abram
Soboto, 15. marca, so u-čenci in učitelji OS Josip A-bram iz Pevme namenili či-
ščenju in urejanju so dvorišča in vrta. Mladi vrtnarji so se že pred osmo uro pogumno lotili dela. V šolo so prinesli orodje, rokavice, okrasno cvetje in sadike. Najprej so pograbili dvorišče in spravili suho listje v vreče in suhe veja na velik kup. Očistili so in okopali gredice. Pridno so njihove ročice ruvale travo in plevel, odnašale in prinašale kamenje. Učenci so posejali in posadili pomladno cvetje, okrasno grmičevje in nekaj dreves. Po petih urah je bilo šolsko dvorišče drugačno. Povsod cvetje in čistoča. Mali vrtnarji so se vrnili domov u-trujeni, ne preveč čisti, a veseli, da so pripomogli k urejanju narave, saj so rekli, da je bil ta najlepši dan letošnjega šolskega leta. Učitelji smo z veseljem ugotovili, da imamo v pevmski šoli čudovite otroke, ljubitelje narave. Naj povemo še, da se bo sobotna pobuda poimenovana Dan cvetja, nadaljevala z Dnevom drevesa, ko bodo učenci posadili drevesa in grmičje, ki nam jih bo poskrbela lokalna konzulta. _ija
Rim avgusta 2001, ko smo sv. očetu zapeli lepo Marijino pesem in nas je on pozdravil v slovenskem jeziku, kar nas je izjemno razveselilo. Mešani zbor redno sodeluje na vseh krajevnih zborovskih revijah. Vsako leto prirejamo koncert s pobratenima zboroma Ciril Silič iz Vrtojbe in Franc Bogovič iz Dobove na Dolenjskem. Letos bo srečanje potekalo 10. maja v Rupi; že se pripravljamo na ta dogodek. Zbor redno sodeluje tudi pri cerkvenih obredih in javnih prireditvah. Vsa leta deluje tudi otroški pevski zbor, ki ga vodi Tanja Kovic. Naši otroci bodo ohranjali čez nekaj let našo slovensko tradicijo in kulturo, zato moramo njihovo udejstvovanje podpirati na vseh ravneh. Na občnem zboru sem postavil članom za zgled našega požrtvovalnega in vztrajnega dirigenta Zdravka Klanjščka, ki že 40 let z veliko ljubeznijo do lepega slovenskega petja neutrudno vodi naš zbor.
Vi torej stopate v 23■ leto
vodenja društva...
Da, ves ta čas sem ga vodil jaz; prišlo je sicer do krajše prekinitve, ki pa je trajala le nekaj mesecev, nakar sem spet prevzel krmilo.
Kdaj je bilo društvo
sploli ustanovljeno ?
Formalno je bilo ustanovljeno leta 1991, zbor pa obstaja od leta 1934, kar pomeni, da bo prihodnje leto praznoval okroglih 70 let. Zbor je dolgo deloval kot pravo društvo; to pa smo uradno ustanovili zaradi birokratskih razlogov, da bi lahko za svoje pobude in prireditve tudi prejemali prispevke od ustanov. Zbor Rupa je ustanovil Janez Pavletič, tedaj je bil na Peči drug zbor. V letih 'M) so k nam prihajali tudi pevci s Peči; zato se nam je zdelo primerno, da bi se zbor preimenoval v "Rupa-Peč". Za Janezom ga je precej let vodil Niko Pavletič, za Božič 1962 pa je vodenje zbora prevzel Zdravko Klanjšček, ki nas vodi vse do danes; nekje vmes je dirigiranje prekinil za eno leto.
Mešani zbor Rupa-Peč je od vedno bil vaški zbor; ko je prišel Zdravko, je z mladostnim zagonom veliko naredil, da bi se povzpeli na bolj kakovostno raven. Zdravko ni nikdar obupal, tudi če smo bili kdaj številčno šibkejši. Tudi mene ni to nikdar skrbelo. Tudi če nas je bilo samo deset, smo vseeno nastopali. Zdravko je po značaju močan in udaren; vedel je, da bi bilo težko spet
postaviti na noge zbor, ko bi se njegovo delovanje enkrat pretrgalo. Naj povem, da nas je v zadnjem letu zapustilo precej dobrih pevcev; bili smo že malo v krizi. Toda spodbudil sem mlade in pridobili smo jih več kot deset, tako da nas je trenutno 34. Sčasom "se bomo naredili". Zadovoljen sem z njimi, ker so glasbeno izobraženi in imajo dobre glasove.
Kdaj ste vstopili v zbor? Takoj po vojni sem pel v otroškem zboru. Leta 1950 pa sem - po nekaj mesecih vaj -smel pristopiti "k velikim"; tako sem prvič nastopil v mešanem zboru za Božič leta 1950, ko ga je vodil Niko Pavletič. Ves ta čas pojem tam, pa še v drugih zborih. V letih '60 je bil ustanovljen moški zbor Mirko Filej, v katerem tudi pojem od začetka.
Kakšne spomine imate na Mirka Fileja, čigar 40-letnico smrti smo nedavno obhajali? Ostajajo mi sami lepi spomini. Kot pevovodja je bil zelo natančen. Zlasti pred pomembnejšimi nastopi ali snemanjem za radio je na vajah vedno skrbno in pozorno izpilil naše petje ter nas do potankosti popravljal, dokler nismo zapeli, kot je hotel on. Bil je strog, takoj je razumel, kdo ne poje pravilno. Začel je s tradicijo božičnih zborovskih koncertov v goriški stolnici. Večkrat smo se srečevali poleti na Svetih Višarjah. Spominjam se, kot bi bilo včeraj, da me je s svojim avtom Topolino prišel obiskat na dom, ko sem imel neko nesrečo.
Pojete tudi v Štmavru, kajne?
Da, v moškem zboru, ki ga vodi moja hči Nadja. Med vajami namreč skrbi moja žena za Nadjine otroke, jaz pa pomagam peti; v zameno nam nekateri Štmavrci pomagajo v Rupi. Dobrega pevca smo privabili iz Podgore, pa tudi dva iz skupine Sraka. Z vsemi res lepo sodelujemo.
Kaj lahko še poveste
o	prihodnjih dejavnostih društva? Konec aprila bomo imeli Praznik frtalje, ki ga prirejamo že več kot 30 let. Na našem prazniku pojejo zbori, nastopi govornik, ljudje lahko vidijo veseloigro, tekmujejo v pripra-
vi	frtalje, plešejo, se veselijo in zabavajo. Vsako leto organiziramo tudi izlet; letos pojdemo na Sardinijo; vpisanih je že več kot 70 oseb. Naši izleti so vedno prijetni družabni trenutki. Pred dobrim mesecem so prav mladi člani društva priredili prijetno in vsebinsko bogato Prešerno i o pr osla vo... Res, bil sem zelo zadovoljen, ker so si jo sami zamislili, jo pripravili in izvedli. Tudi drugi prisotni so bili zadovoljni, ker je prireditev, posvečena miru, lepo uspela. Upamo, da bodo mladi nadaljevali na tej poti. In prepričan sem, da se nam za prihodnost ni treba bati.
Danijel Devetak
Gostovanje pri milanskih Slovencih
Zbor Lojze Bratuž v Milanu
Prijetna sončna nedelja je 16. marca privabila v našo slovensko krščansko skupnost v Milanu kar lepo število vernikov. Slovenskim rojakom so se pridružili še nekateri prijatelji, ki radi zahajajo k nam in se vedno dobro počutijo med nami. Res smo obhajali postno nedeljo, a je v nas prevevalo velikonočno veselje zaradi gostov iz Gorice.
Mešani pevski zbor Lojze Bratuž se je po 20 letih vrnil v našo sredo in dvignil naše bogoslužje v nebeške višine. Že dopoldne so si pevci ogledovali milanske lepote in se ustavili pred milansko Scalo. Kaj ne bi, saj so glasbeniki! Po hitrem kosilu sta jih vodiča Antonio in Janez pospremila v našo cerkev Sv. Rešnjega Telesa. Pod vodstvom Bogdana Kralja so lepo prepevali med mašo. Celo karmeličanski patri so jim prisluhnili in bi jih kar prosili, naj ostanejo jari njih kot zaposleni pevci. Člani pevskega zbora so nam po
maši ponudili še koncert prijetnih slovenskih narodnih pesmi. Njihova besedila so ponazarjala Beneško in Koroško, Primorsko in Gorenjsko. Ne samo burno ploskanje, tudi solze so napolnile dvorano. Starejši so se spominjali o-troških dni in domačih livad.
Po slovenski navadi je koncertu sledilo nazdravljanje in
še do poznega večera so se naši gostje zadržali z nami v pogovoru in prepevanju domačih pesmi. Hvaležni smo pevcem in Združenju cerkvenih pevskih zborov iz Gorice, ki je omogočilo njihovo gostovanje pri nas. Njim in drugim rojakom kličemo: blagoslovljene velikonočne praznike in nasvidenje v Milanu!
Misli na poti v Milan
Na lepo sončno nedeljo 16. marca je MePZ Lojze Bratuž pod vods tvom pro f. Bogdana Kralja ponesel našo pesem v Milan med slovenske rojake in druge ljubitelje zborovskega petja. Skupini sem se pridružil kot bivši pevec. Skraja sem se malo obotavljal, zdaj pa moram priznati, da so mi pevci naredili to nedeljo lepo kot že dolgo ne.
Čudovito sončno jutro se sveti, tudi ko gremo tam mimo, kjer si je nenasitni prometni malik pred nekaj dnevi v gosti megli zažgal 13 žrtev. Vse je skrbno zabrisano, ker nimamo radi, da nas kaj spominja na smrt. Hiteti moramo naprej.
Medtem ko avtobus hiti, prebiram zadnjo številko Novega glasa. Berem tudi prispevke, ki uredniku solijo pamet z nauki o demokraciji. Po nepotrebnem, saj vsi dobro vemo, da je urednik velik demokrat. Verjetno niso pomislili, da je jurij Paljk tudi estet.
/ stran 16 Danilo Čotar
Študijsko Raziskovalni Forum za Kulturo in Slovensko pastoralno središče
Predavanja o mučeništvu
"Pričevanje krščanskih mučencev 20. stoletja: korenine upanja za bodočnost Evrope in sveta"
Trpljenje in smrl vsakega človeka, skupine ljudi ali celega naroda ostajata, kljub mnogovrstnim raziskavam, razlagam ipd., skrivnost. Ostajata skrivnost, ker ne moremo do konca razumeti vzgibov in vzrokov, ki vodijo ljudi v njih povzročanje. A toliko bolj ostajata skrivnost, ko ju trpinčena ali ubita oseba, skupina ljudi ali narod prostovoljno sprejmejo in tako postanejo dar za boljši jutri človeštva.
Taka daritev lastnega življenja - mučeništvo - ima v katoliški Cerkvi posebno mesto. Katekizem katoliške Cerkve, prenovljen v duhu II. vatikanskega koncila, razlaga mučeništvo kot "najvišje pričevanje resničnosti vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti." Živa priča mučeništva je, med toliko drugimi v dvajsetem stoletju, Edith Stein, nemška judinja, ki je sprejela krščansko vero, se dala krstiti
in stopila v red karmeličank. Umrla je skupaj s svojim narodom v plinski celici zloglasnega Auschvvitza.
Tako želi Studijsko Raziskovalni Forum za Kulturo, v sodelovanju s Slovenskim pastoralnim središčem posvetiti sklop treh predavanj na temo: Mučenci 20. stoletja: priče življenja in resnice. Prvo predavanje bo v petek, 28. marca. Dr. Valentina Bach, predstavnica Skupnosti sv. Egidija, bo spregovo-
rila na temo Pričevanje krščanskih mučencev dvajsetega stoletja. Drugo predavanje bo v petek, 4. aprila. O liku judinje, filozofinje in karmeličanke Edith Stein bo spregovoril p. Mirko Pelicon DJ. Trelje in zadnje predavanje pa bo namenjeno našemu duhovniku in rojaku Jakobu Ukmarju. Njegovo življenje in duhovniško sporočilo nam bosta posredovala prof. Tomaž Simčič in msgr. Dušan Jakomin.
Vsa tri predavanja bodo potekala v Gorici, v Slovenskem pastoralnem središču, dom Franc Močnik, z začetkom ob 20.30.
STUDIJSKO RAZISKOVALNI FORUM ZA KULTURO
SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE
“PRIČEVANJE KRŠČANSKIH MUČENCEV DVAJSETEGA STOLETJA: KORENINE UPANJA ZA BODOČNOST EVROPE IN SVETA”
clr. Valentina Bach - Skupnost sv. Egidija Petek, 28.03.2003, ob 20.30
Slovensko pastoralno središče - dom Franc Močnik Ul. S. Giovanni 9 GORICA
Novice iz Podgore
Podgorsko župnišče se oživlja v novi obleki. Dvoranica je dobila nov oder. Župnijsko stanovanje, v katerem je zadnja leta prebivala družina priseljencev (in ga pustila v zelo zanemarjenem stanju), je v popravilih. Nekaj požrtvovalnih mož se vsak dan zbira na delu in prostovoljno ureja stavbo. Gradbene stroške je krila skupina dobrotnikov, ki jim je Podgora draga (imena bomo objavili naknadno). V svetu, ki teži za zaslužkom, prestižem in iskanjem u-veljavitve, se še dobijo ljudje, ki znajo zavihati rokave in delati iz ljubezni do dela in ne do zaslužka. Natkota Antoniča poznamo vsi kot neutrudnega kulturnega delavca in izjemnega garača, saj rad pomaga, kjer je potreba, včasih tudi malo pogodrnja, a pridnim rokam je tudi to dovoljeno. Na pomoč so mu priskočili še požrtvovalni Ivo Ambrosi, Remigij Blažič, Antonio, Riccar-do Bregant, Giovanni Rusjan, Rudi Pintar. Z domačim praznikom bomo obnovljeno dvorano otvorili. Pevska skupina A-kord bo v kratkem izdala svoj prvi CD. Dogodek bomo proslavili v KC Bratuž 16.5. s poklonom vseh skupin našega društva in drugih kulturnikov. IDI
Z1V SPOMIN
Bilje sončen dan in oljčna nedelja.
Sel si na sneg, na zadnji smuk., pozdravil si vse doma, a nazaj se nisi vrnil. Odšel si v polni mladosti, kruta usoda te je
odtrgala od nas, v vseh si pustil praznino. Petnajst let ježe minilo, odkar beli kamen te
pokriva, tvoj nasmeh, tvoj pogled sta nam živ spomin, dajeta nam upanje in mladim pomoč, da jim bo lepše življenje naprej.
Tomek
1
27.3.1988-27.3.2003
PROSVETNO DRUŠTVO PODGORA
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
vabita na
MAŠO ZADUŠNICO ZA POKOJNIM BOGOMIROM (MIRKOM) ŠPACAPANOM
in na
KONCERT POSTNIH PESMI
V IZVEDBI NASLEDNJIH ZBOROV:
Otroški pevski zbor Podgora Cerkveni pevski zbor Miren Vokalna skupina Sovodenjska dekleta Cerkveni pevski zbor iz Sel na Krasu Vokalna skupina Vinika Mešani peski zbor Rupa-Peč Priložnostni govor bo imel dr. Rafko Dolhar
Župnijska cerkev v Podgori Nedelja, 30. marca 2003, ob 17. uri
OBVESTILA
P()T()VAI\JEZ Novim glasom v Provanso od 22. do 30. aprila. Prijavljence naprošamo, da stroške potovanja poravnajo najkasneje do petka, 4. aprila 2003, v jutranjih urah na naših uredništvih v Gorici in Trstu.
NA SEDEŽU društva Jadro bo v sredo, 2. aprila, predvajanje angleškega filma o zločinskem početju fašistov v Afriki in na Balkanu. Začetek ob 20. uri.
ROMANJEV Medjugorje (od 30. maja do 2. junija). Informacije za Gorico tel. 0481 882395 ali 0481 32121 (trgovina Agro-sementi na Travniku, Darko Durček) ali za Trst tel. 040 229166 (g. Jože Markuža). Vpis do zasedbe mest v avtobusu ali najkasneje do konca aprila.
DRUŠTVO SLOVENSKIH upokojencev za Goriško prireja na velikonočni ponedeljek, 21. aprila, celodnevni izlet v arboretum Volčji potok, Kamnik in Ljubljano. Vpisovanje na tel. št. 0481 882024.
KRUTOBVEŠČA, da je na razpolago še nekaj mest za velikonočni izlet na Bavarsko (Dachau, Miinchen in gradovi kralja Ludvviga) od 18. do 21. aprila. Vpisovanje na sedežu v Gorici, Korzo Verdi 51 int., tel. 0481 531644.
DAROVI
NAMESTO CVETJA na grob pok. Silvestru Langu: - za šte-verjansko cerkev: druž. Lango z Bukovja 50,00; sestra Vera 50,00; druž. Komjanc z Bukovja 50,00; druž. Marino Humar 50,00; števerjanska sekcija Slovenske skupnosti 30,00; - za
cerkveni pevski zbor: Veneran-da Humar-Terpin 50,00; sestra Vera 50,00; druž. Florijana Langa 50,00; 8 prijateljev sina Florijana 80,00; - za Steverjanski vestnik: sestra Vera 50,00 €.
ZA CERKEV na Jazbinah: Vi-zin Lorenzu 20,00; - namesto cvetja na grob pok. Mariji Sirk Kristančič: druž. Cuel-Medve-šček 70,00; druž. Bučinel, Gra-dno, 40,00; nečaki Marija, Edo, Milojka z družinami 80,00; nečak in nečakinje Kristančič 100,00; sestre Kristančič 30,00; -v spomin na pok. Gajo Ciglič: starši Margaret in Bogdan 50,00; družini Cuel in Medvešček 50,00; - za večno luč v cerkvi na Jazbinah: namesto cvetja na grob Gaji Ciglič stari starši, strici in tete 100,00, Ivanka Prinčič 30,00 €.
ZA SKLAD sestre Mihelange-le: N.N. 25,00 €.
ZA SNAŽILKE števerjanske cerkve: Roman Vogrič 50,00 €.
ZA ZAVOD sv. Družine: v spomin na dragega očeta Darka Gorjana Klara z družino 50,00 €.
ZA CERKEV na Vrhu: starši ob krstu Tomaža Cotiča 50,00; nona Malči ob krstu Tomaža 25,00 €.
ZA CERKEV na Peči: Danica Juren 20,00; Bernarda Novak Malič 10,00 €.
ZA CERKEV v Gabrjah: Zofka 5,00; Neva in Andi Zaghet v spomin na starše 75,00 €.
ZA MISIJON p. Kosa: Neva in Andi Zaghet v spomin na starše 75,00 C.
V SPOMIN na pok. moža in očeta Emila Doktoriča daruje družina za SD Sončnica 50,00 in za cerkev sv. Ivana 50,00 €.
SJ
V
o
4“
Vljudno vabljeni na odprtje fotografske razstave
PRELESTNA TIŠINA KRAJINE
Mirko Bijuklič
Umetnika bo predstavil jurij Paljk
Kulturni center Lojze Bratuž Gorica. Petek, 28. marca 2003, ob 18. uri
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL
Srečanje z glasbo 2002/2003 PUERI CANTORES
MLADINSKI ZBOR IZ TOLMINA “Poje vam mladost in vriska ” Barbara Kovačič, dirigent
Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 5. aprila 2003, ob 20.30
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV GORICA v sodelovanju z ŽUPNIJO SV. ANDREJA AP. ŠTANDREŽ
vabita na koncert
VELIKONOČNA SKRIVNOST V GLASBI, PESMI IN BESEDI
Nina Kompare, sopran
Franc Kompare, trobenta in krilni rog
Tomaž Plahutnik, citre
Tomaž Bajžel, orgle
Tone Ftičar, vezni tekst
Župnijska cerkev v Štandrežu sobota, 12. aprila 2003, ob 20.30
1 1
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
12
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
SLOVENIJA
Koroški tednik
Zlati jubilej Krščanske kulturne zveze
priljubljen je bil Lajko Mili-savljevič v slovenski narodni skupnosti, za katero ni garal zaradi gmotnega profesionalizma, temveč iz globoke ljubezni in idealizma, hkrati pa v upravičeni zaskrbljenosti, ali se bo lahko obranila na severni strani Alp.
Letošnja Koroška pojo pa je bila tudi v znamenju zlatega jubileja KKZ. Pred prvo in drugo svetovno vojno so se zbirala slovenska društva na Koroškem pod skupno streho: leta 1908 so ustanovili Slovensko krščansko-social-no zvezo za Koroško, ki so jo leta 1934 preimenovali v Slovensko prosvetno zvezo (SPZ).
Zadnji predvojni in prvi povojni predsednik SPZ je bil legendarni voditelj koroških Slovencev dr. Joško Tischler. Prav tako je bil dr. Tischler prvi predsednik Pokrajinskega odbora osvobodilne fronte za Koroško (POOF), ki je v prvih letih po zlomu nacističnega režima predstavljala edino politično zastopstvo koroških Slovencev. Kaj hitro se je izkazalo, da je dr. Tischler komunističnim botrom v Ljubljani in njihovim koroškim zaupnikom velik trn v peti, ker se je upiral njihovim resničnim ciljem - krepiti slovenskemu narodu tujo ideologijo. Dr. Tischler je moral odstopiti kot predsednik SPZ, hkrati je izstopil iz OF, leta 1949 pa je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev in je
izšla prva številka /Vašega tednika.
Ker se je vodstvo SPZ o-predelilo za vključitev v tabor, ki gaje usmerjala komunistična Ljubljana, je prišlo leta 1953 do ustanovitve KKZ. Omogočila je mnogim kulturnim ustvarjalcem in skupinam, zlasti še tistim, ki so odločno odklanjali komunistično ideologijo, skupno streho - ne glede na dejstvo, da pretežna večina društvenikov, ki so delovali pod okriljem SPZ, s komunistično ideologijo prav tako ni imela nobenega opravka.
Povezanost z ljudmi, bolj ali manj konstruktivno sodelovanje s cerkvenimi strukturami, predvsem pa iniciativnost in inovativnost s strani vodstva KKZ so bistveno prispevali k njenemu uspešnemu razvoju. Za to ima še posebej velike zasluge dolgoletni tajnik Nužej Tolmajer (na sliki), ki ga mnogi imenujejo tudi kulturni papež. Predvsem pa je jasna njena usmeritev: medtem ko "klasična" ideološka razmišljanja danes ne igrajo več vloge, ima za KKZ prizadevanje za ohranitev slovenske besede, kulture in narodne identitete slej ko prej absolutno prioriteto -kar je v času, ko celo vodilni slovenski funkcionarji označujejo te vrednote kot nacionalizem, etnocentrizem in an-tievropsko miselnost, še toliko bolj pomembno.
Janko Kulmcsch
Najbrž se je večina bralcev teh vrstic vprašala, kaj bomo tokrat sploh pisali, ko se pa za sušo ve, da se o nji govori predvsem v poletnem, vročem času, ko je vsakomur jasno, da bi edinole dež še lahko rešil ljubo zelenje in tudi nas same pomiril s svojo blagodejno vodo in naravno učinkovitostjo.
Večina od nas je namreč že pozabila, da je suša lahko vedno usodna, tudi če je sušno obdobje na prehodu iz zime v pomlad, kot se prav sedaj dogaja. Več kot dva meseca že ne dežuje pošteno in že sam pogled skozi okno nam pove, da je z naravo nekaj narobe, saj pričakovanega zelenja in tudi prvih spomladanskih cvetov skorajda ni še in bo zato najbrž zares potrebno počakati na pomladni dež, da se bo prava pomlad zares prebudila in bo zelenje dobesedno bohotno planilo na dan, tudi v nas in v naše občutje.
Prav dejstvo, da se večina od nas, ki ne živimo več od zemlje, saj naš vsakdanjik ni več tako usodno pogojevan od darov zemlje, ne zaveda pomena in predvsem pa ne posledic suše, kaže na to, kako daleč smo današnji ljudje od narave in življenja z njo.
Samo še nekaj kmetov je med nami, in še teh je vedno manj, ki živijo, dihajo, mislijo in umirajo z zemljo in naravo; vsi drugi ali skoraj vsi drugi jemljemo naravo kot danost, predvsem pa kot pro-
GLOSA JURIJ PALJK
Osuši
stor sprostitve in sprehodov, kar narava nikoli ni bila in nikoli zares ne ho, preprosto zato ne, ker to ne more hiti. Pravzaprav narava ne more biti samo kraj, v katerega človek bodi "polnit baterije", kot se sprehodom in izletom v naravo rado reče. Narava ni samo to, narava je več kot to. Niti se ne zavedamo več, da smo tudi ljudje sami samo majhen del narave in zato soodvisni od nje, kot je ona od nas.
Na najbolj grob način se ta odvisnost narave od nas vidi prav v onesnaženosti okolja in narave, onesnaženosti, ki je samo še en dokaz več, kako smo pomalem vsi izgubili smisel za naravo in za same sebe. Tudi naše neza-vedanje suše, ki sedaj pesti našo naravo, je samo še eno potrdilo o naši neskladnosti z naravo, v kateri nam je dano živeti.
Sam spadam v tisto generacijo ljudi, ki so imeli srečo in obenem tudi nesrečo, da so odraščali sredi kmečkega okolja, ki ga danes ni več, saj sem odraščal na eni tistih malih kmetij, na kateri si že komaj rojen vedel, da boš moral stran, če boš hotel preživeti, če boš hotel bolje j živeti, kot živi tvoj oče, ki je garal kot črna žival, da sta ga potem družba in takratni politični sistem načrtno in zavestno poniževala pred
svetom in samim seboj. Bili so časi zastrašujočih in na dolgi rok za ves slovenski rod poraznih parol: "Kmeta je treba unič't!" in bili so časi pomanjkanja in masovnega zapuščanja majhnih kmetij, podeželja in zemlje. V zameno so prišle najprej tovarne, ki so omogočale nakup kavbojk znamke Rifle in kasneje l.evis in majhnih stanovanjskih lukenj v za človeka sramotnih "blokih" na obrobju mest, kasneje potrošniško blagostanje, v katerem se vsi tisti, ki smo kdajkoli pobirali krompir in od njega živeli, še danes ne znajdemo dobro.
V	sebi namreč nosimo morda edino neizkričano slovensko bolečino, ki bi bila vredna velikega slovenskega romana, ki je bolečina človeka, ki je odraščal na kmetih, a sam kmet nikdar ni postal, kot tudi meščan ni mogel nikdar zares postati. O-stala mu je namreč kmetija
v	srcu, stokrat prekleta in tisočkrat sveta zemlja s kmetijo vred!, za vedno nam je ostala sveta in prekleta kmetija v srcu!, zraven še veliko spominov na težke čase, a še večja nostalgija po vsem lepem in dobrem, vzajemnem, česar je takrat bilo veliko, skorajda gotovo več, kot je teh lepih stvari danes med nami.
In sam sem tudi eden ti-t stih srečnežev, ki imajo v
srednjih letih še žive starše, ki še živijo, ostareli in pretežno sami, kot večina naših \ starejših ljudi, na majhni | kmetiji, na kateri sem sam odraščal, a že pri petnajstih odšel v svet, da se nisem nikdar več ne domov in ne na zemljo vrnil.
In tisti, ki pozna te in po-
•	dobne zgodbe, ve, kako porazno je za kmečkega sina, ko v svetu asfalta, cementa
i	in elektronskih povezav, papirja in vsakovrstnih podob izgubi skorajda vsak stik z zemljo, naravo in svojim edinim pravim domom. In se zato nekega jutra pred lastno hišo sramotno zave, da se ni niti zavedel, kako je prav suša dobesedno uničila okrasno travo na njegovem vrtu.
Vsi tisti, ki imamo še koga ob sebi v tem napornem vsakdanjiku tekanja gor in dol po svetu, nenehnega ujedanja in cikanja, sikanja ter zahrbtnih udarcev, ki je kdajkoli živel od zemlje, samo od zemlje, vemo, kako lepo je poklicati take ljudi in vprašati: "Mama, oče, kako se počutita ?"
In vemo, da v zameno dobimo vedno odgovor: "Kaj hočeš, da bo, ko pa je taka suša! Ubogi ljudje, ko pa je taka suša, nobenega krompirja ne bo in tudi trte že trpijo!"
Ti odgovori prihajajo iz časov, ki jih ni več. So lepi in dobri, kot so bili po svoje lepi in dobri tudi časi, ki jih ni več! paljk @noviglas. it
Tolmin / Vera elemente Kojič
50 let umetniškega ustvarjanja
V	soboto, 8. marca, so v Ki-nogledališču Tolmin pripravili izjemno lepo prireditev v počastitev 50-letnice umetniškega delovanja profesorice in dirigentke Vere elemente Kojič. Slovesnost, ki so jo organizira-
li	nekdanji pevci, Zveza kulturnih društev Tolmin in Območna izpostava JSKD Republike Slovenije, je potekala v enkratnem vzdušju, prisotni pa so bili številni prijatelji, nekdanji pevci, kolegi in ljubitelji petja.
Vera Clemente Kojič je na Tolminskem pojem zborovskega petja. V svoji dolgoletni karieri, ki še zdaleč ni končana, saj je še vedno aktivna na mnogih področjih, je vodila preko šestnajst različnih zborovskih zasedb, od mladinskih do Mešanega pevskega zbora upokojencev Tolmin, s katerim še vedno nastopa in na revijah dosega prva mesta (Izola 2001). V mladosti, tako nam je sama zaupala, je najprej kolebala med dvema zelo različnima področjema - hotela je postati ali učiteljica telovadbe ali pa glasbe. Da se je tehtnica dokončno nagnila na u-metniško stran, ima veliko zaslug tudi njen prvi mentor in vzornik skladatelj Makso Pir-nik, ki jo je v tej odločitvi odločilno spodbujal in podpiral. Po končanem učiteljišču v Tolminu in Visoki pedagoški šoli v Ljubljani je ob delu nada-
ljevala še študij muzikologije v Ljubljani in se nato zaposlila kot profesorica na tolminski gimnaziji. Vseskozi je s svojimi zbori dosegala vidne uspehe tudi v državnem merilu, značilna za njeno delo pa sta bila velika ljubezen do domačih skladateljev in zelo izčiščen zborovski zvok. V seznamu najpogosteje izvajanih del najdemo dela številnih ustvarjalcev slovenske zborovske glasbe, posebno mesto v opusu pa imajo skladbe Maksa Pirnika.Tudi na slavnostnem koncertu se je slavljenka Pirnika spomnila s posebno lepo pesmijo jesen, ki so jo zapele prav za to priložnost ponovno združene pevke slavnega Zenskega učiteljskega pevskega zbora. Po kon-| čanem uradnem delu so pevci vseh zborov spontano zapeli še Pirnikovo Smrt v Brdih, kar je bil nedvomno eden od viškov celotnega večera. Kot gostje so spored popestrili Zenska vokalna skupina Bre-ginj, Mešani mladinski zbor Gimnazije Tolmin in seveda Mešani pevski zbor upokojencev Tolmin. Povejmo še, da je ob tej priložnosti predstavnik Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije Veri Clemente Kojič podelil visoko priznanje za dolgoletno umetniško aktivnost.
Jože Štucin
Sodelavci Radia 2 bodo spet gladovno stavkali
Sodelavci slovenske radijske postaje Radio 2 na avstrijskem Koroškem so začeli po poročanju Slovenske tiskovne agencije minuli ponedeljek,
24.	t.m., časovno neomejeno gladovno stavko za trajno zagotovitev celodnevnega slovenskega radijskega sporeda.
Tokrat se jim je pri gladovni stavki pridružilo še sedem dijakov in dijakinj, članov Koroške dijaške zveze (KDZ). Sodelavci Radia 2 so ob prvi časovno omejeni gladovni stavki v začetku februarja za
17.	marec napovedali novo stavko, če do tedaj ne bi bilo rešitve za težave radijske po-
staje. Vodstvo Radia 2 je nato stavko preložilo za teden dni, potem ko je generalna direktorica avstrijske državne radiotelevizije ORF Monika Lin-dner 10. marca napovedala ustanovitev lastnega slovenskega radijskega kanala, če bi avstrijska vlada ORF, tako kakor je zapisala v vladnem programu, za "dodatne naloge" omogočila "nove prihodke". V tem tednu naj bi vlada in ORF "konkretizirala to napoved in zagotovila neprekinjeno nadaljevanje celodnevnega slovenskega radijskega sporeda", česar pa doslej nista storila.
S 6. STRANI
Nič ni resnično...
Ta prečudni svet, v katerem je izpostavljeno vprašanje identitete, predvsem spolne, so režiserju pomagali pričarati scenograf Jože Logar z izvirno dognanostjo stilizirane scenske perspektive, kostumograf Alan Hranitelj z brezčasnimi kostumi, avtor glasbe Aldo Kumar, ki je z glasbo diskretno spremljal vsebinsko vizijo, in Samo Oblokar s sur-realnimi svetlobnimi efekti. V njem so se brez vsakršnih rekvizitov znašli igralci Ivo Bari-šič, Anna Facchini, gost Miha Nemec, Helena Peršuh, Primož Pirnat in Marjuta Slamič, ki so z izredno intenzivnostjo
(še posebno Barišič in Facchi-nijeva) in nadrobno študijsko obdelavo psihološko prerešetali notranjost likov in njihova neprestano se menjujoča miselna in čustvena stanja. Realizacija likov in sploh igra z odsekanim, zgoščenim besediščem je terjala od njih veliko napora, a končni rezultat je res imeniten.
Režiser de Brea je rezko dramsko dejanje ovil v prosojno poetično tančico, s katero je ustvaril neko nadrealistično, začarano atmosfero in o-milil ostra prehajanja čustev, misli, stanj in absurdnosti, ter pospremil gledalca do blagega in, vsaj za dva protagonista, srečnega konca.
Letošnja pevska revija Koroška poje, pri kateri praviloma sodelujejo tudi pevske skupine iz Primorske (letos jo je predstavljal MePZ Ru-pa-Peč iz Goriške), je bila na eni strani v znamenju tragičnega dogodka, na drugi strani pa v znamenju zlatega jubilej a Krščanske kulturne zveze (KKZ).
Ljubljančanu L a j k u Milisavlje-viču, prvemu prejemniku Tisch-lerjeve nagrade, so koroški Slovenci še posebej zrasli k srcu. Skoraj 40 let je zbiral koroške ljudske pesmi, neizbrisne sledove je za-pustil na področju k o I e d n i -ških pesmi, v Šentjakobu je ustanovil Mešani pevski zbor Rož in dosegel z njim odlične uspehe, kot strokovni svetovalec in sodelavec pa je bil zelo povezan tudi s
Krščansko kulturno zvezo (KKZ) in Slovenskim narodopisnim inštitutom Urban Jarnik.
Toda usoda mu ni bila naklonjena: ko se je oktobra 2002 napotil iz Ljubljane v Šentjakob na pevsko vajo, se je pri Tržiču z avtomobilom tako hudo ponesrečil, da zanj ni bilo več zdravniške pomoči. Decembra 2002 je u-mrl v 59. letu starosti.
KKZ mu je namenila svoj letošnji osrednji koncert Koroška poje, pevci MePZ Rož in koledni-ške skupine iz Zilje, Roža in Podjune pa so se mu pevsko poklonili. Marsikdo, tako pri nastopajočih kakor v občinstvu, ni mogel zakriti svojih solz. Vsekakor je koncert prepričljivo pokazal, kako spoštovan in
NOVI GLAS / ŠT. 12 2003
SLOVENIJA
Nova Gorica / Kulturna dediščina
Modro in preudarno izkoriščena zgodovinska priložnost Slovenije
Prepričljivo za Evropsko unijo
in zvezo NATO
Na nedeljskih referendumih je Slovenija dokazala, da hoče v prihodnosti postati aktivna in enakopravna članica Evrope in razvitega sveta.
Privrženci vstopa Slovenije
v	EU in v zvezo NATO, obe največji mednarodni poveza-
vi	tega časa, so v nedeljo, 23. t.m., doživeli veliko zmagoslavje. Na referendumih seje namreč kar okoli 93% u-pravičencev izrek-
lo	za včlanitev v EU, za vstop Slovenije v NATO pa je bilo kakih 66% tistih, ki so glasova-
li.	Predsednik države dr. )anez Drnovšek je dejal, "da je to odličen sad več kot desetletnih prizadevanj slovenske politike, pri čemer pa sta izida referendumov, posebej tistega o NATU, posebej dragocena glede na mednarodne razmere, v katerih sta potekala. Mislim na vojno v Iraku, ki so jo mnogi na vsak način poskušali povezati z NATOM". Predsednik vlade Anton Rop je ob objavi sicer še neuradnih izidov referendumov rekel, "da je zelo vesel zmage, tudi zato, ker je Slovenija sama organizirala glasovanje, ki ga NATO sploh ni zahteval". Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki se je zelo odločno zavzemal za vstop v NATO in je bil zaradi tega deležen mnogih očitkov, nizkih udarcev, groženj in žalitev posameznikov in neke znane slovenske revije, je ob objavi izidov poudaril, "da so ti fenomenalni, zdaj je tekmovalno potovanje končano, pot pa se pri-
čenja". Izide je ugodno ocenil tudi predsednik SDS Janez Janša, ki je med tistimi
politiki, ki so si ves čas prizadevali za vstop Slovenije v obe mednarodni povezavi.
Naj poudarimo, da sta izida obeh referendumov zgodovinskega pomena in bosta zagotovo vplivala na prihodnji razvoj Slovenije in na njeno umestitev v mednarodno politiko in odnose. Prepričevanja političnih strank, vplivnih osebnosti z vrha države, cerkvenih dostojanstvenikov, kulturnih in drugih javnih delavcev, pa tudi vrhunskih prestavnikovobeh povezav, ki so pred glasovanji o-biskovali Slovenijo, so omogočila, da so se lahko vsi, ki so to želeli ali hoteli, seznanili s politiko, vlogo in pomenom, ki jo izvajata Evropska unija in zveza NATO. Značilno in zaskrbljujoče je, da so se v predreferendumskem obdobju zoper obe poveza-
vi	izrekali mnogi od tistih, ki so nasprotovali tudi osamosvajanju Slovenije v letih 1990 in 1991. Svojim predsod-
kom in političnim nazorom so dodajali tudi veliko protia-merikanizma. Nasploh pa je mogoče ugotoviti, da nasprotniki o-beh povezav niso imeli prepričljivih in verodostojnih argumentov za svoja stališča. Po njihovem naj bi bila Slovenija dopadljiva sama sebi, skoraj samozadostna država, prepričana v lastno veličino v tem globalnem svetu; morebitne zunanje nevarnosti, tudi terorizem, pa bi odpravljala s politiko nevtralnosti ali z nekakšno novo obliko neuvrščenosti. Takšna mnenja so bila nemara izrečena dobronamerno, toda bi bila škodljiva. Slovenija bi namreč osamila in se postopno lahko vrnila nazaj v območje jugovzhodne Evrope, to je na Balkan. Zapravili bi državo komaj dva-najst let po tem, ko je bila vzpostavljena.
ZA VEČJO VERODOSTOJNOST POLITIKE
Ob izrazih veselja in navdušenja spričo izidov obeh referendumov, pa je bilo slišati tudi opozorila, da bi se morala Slovenija bolj uvelja-
se
viti v mednarodni politiki. Vlada in parlament, denimo, še nista sprejela jasnih stališč in opredelitev glede napada ZDA in Velike Britanije na Irak. Zagotovo ni dovolj, da Slovenija napad samo obžaluje, saj naj bi ga tudi obsodila. Res pa je, da se je Slovenija že obvezala, da bo v okviru OZN sodelovala pri povojni obnovi Iraka in reševanju humanitarnih težav v lej državi. Vlada naj bi tudi jasno odgovorila na prošnjo ZDA, da bi ji Slovenija za potrebe iraške vojne dala na voljo zračni prostor in transportne poti. To bi bilo potrebno, sodimo, tudi zaradi tega, ker bo ameriški senat imel važno vlogo pri ratifikaciji pogodbe o vstopu Slovenije v NATO.
Slovenska vlada in politika se sicer že lotevata izvajanja duha in izidov referendumov. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je v ponedeljek, 24. t.m., generalnega sekretarja zveze NATO lorda Robertsona obvestil, da se postopek za sprejem Slovenije v to organizacijo lahko nadaljuje. 16. aprila pa bo v Atenah podpisana pogodba o vstopu Slovenije v EU. V to povezavo bomo vključeni 1. maja leta 2004.
Marjan Drobcž
\
Za obnovo cerkvenih stavb
Mestna občina Nova Gorica je tudi v letošnjem proračunu namenila sredstva, namenjena tekočemu vzdrževanju
' m-IS
n, m' >•
H v >a
ali obnovi cerkvenih stavi), zlasti tistih, ki so kulturni ali zgodovinski spomeniki. Pri tem se ta lokalna skupnost prizadeva, da bi tudi država zagotovila finančna sredstva za vzdrževanje ali obnovo cerkvenih oz. pastoralnih stavb na območju Nove Gorice. Za nadaljevanje
urejanja okolja Marijinega svetišča oz. bazilike na Sveti Gori (na sliki) bo občina namenila tri milijone tolarjev. Predvideno je, da bodo zraven bazilike, na Frančiškovem hribu, postavili dva do tri metre visok kip sv. Frančiška, izdelan bo v bro-nu. Za razna dela v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico pa bo občina Nova Gorica v tem letu namenila enajst milijonov tolarjev. Predvidevajo, da bodo letos končali obnovo grobnice francoske cesarske rodbine Bourbonov. Občina bo iz proračuna za leto 2003 prispevala deset milijonov tolarjev tudi za prenovitvena dela v cerkvah v Vitovljah, na Trnovem, v Grgarju, Braniku in Prvačini.
Čezmejni goriški odbor za zdravstvo
Prizadevanja za združitev bolnišnic
Na pobudo Foruma za Goriško, to je civilnega združenja za preporod Goriške, in Koordinacijskega odbora za poso-ško zdravstvo (Coordinamen-to per la sanita' isontina) v Gorici so ustanovili nov organ, ki si bo prizadeval za tesno sodelovanje in po možnosti tudi združitev Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici in civilne bolnišnice v Gorici. Imenovali so ga Čezmejni goriški odbor za zdravstvo brez meja. V njem so štirje člani: dva z območja Šempetra-Vrtojbe in Nove
Gorice in dva iz italijanskega goriškega prostora. V podporo sodelovanju ali morda združitvi obeh splošnih bolnišnic ob meji bosta Forum za Goriško in Koordinacijski odbor za posoško zdravstvo v soboto, 5. aprila, pripravila t.i. pohod za zdravstvo brez meja. Začel se bo ob 9.30 pri civilni bolnišnici v Gorici, se pozneje ustavil pred splošno bolnišnico v Šempetru pri Gorici, pohod pa se bo ob 12.30 zaključil pred mednarodnim mejnim prehodom v Rožni dolini.
13
Odgovori in pojasnila o Sloveniji v EU
Slovenščina bo postala eden od uradnih jezikov povezave
Novosti na področju evropske zakonodaje
Delegacija evropske komisije (vlade) v Sloveniji je izvedla izredno obsežno kampanjo pojasnjevanja javnosti o naravi, organiziranosti in pomenu EU za Slovenijo in njene prebivalce. Knjižica z naslovom Evropska unija odgovarja na vaša vprašanja, je izšla v nakladi skoraj 700 tisoč izvodov, prejela pa so jo vsa gospodinjstva. V enaki nakladi je izšel barvni plakat z naslovom Slovenija doma v Evropi in s podnaslovom Slo-venija-članica Evropske unije.
V	omenjeno pojasnjevalno kampanjo o EU in Sloveniji se je neposredno in zelo aktivno vključil tudi veleposlanik Erwan Fouere (na sliki), vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji. Obiskal je vse večje kraje v državi in se s prebivalci pogovarjal o procesih in pomenu evropskega združevanja, pri čemer ga je
v večini primerov spremljal dr. Janez Potočnik, vodja ožje pogajalske skupine Slovenije v pogajanjih za sprejem Slovenije v omenjeno mednarodno integracijo. V pripravah na referendum v nedeljo, 23. marca, sta se dobro seznanila tudi s predlogi in težnjami za tesnejšo povezavo oz. funkcionalno združitev Nove Gorice in Gorice v nekakšno skupno mesto ob slovensko-ita-lijanski meji na Goriškem.
Delegacija evropske komisije v Sloveniji je, kot že zapisano, odgovorila na vsa vprašanja državljanov o pomenu in ciljih vključevanja v EU. Navajamo odgovore na nekatera aktualna vprašanja, denimo, o slovenski kulturi, jeziku in sploh naši narodni istovetnosti po vključitvi v povezavo. Določeno je, "da bo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo slovenščina postala
eden od dvajsetih uradnih jezikov EU in bo v enakem položaju kot drugi uradni jeziki. To pomeni, da bodo slovenski predstavniki v evropskih ustanovah na srečanjih in zasedanjih govorili slovensko in da bodo tudi vsi predpisi in drugi pravni akti, vključno z Uradnim listom Evropske unije, prevedeni v slovenščino. Šlovenski državljani bodo lahko v slovenščini naslovili svojo prošnjo ali pritožbo na evropski parlament, varuha človekovih pravic ali na katerokoli drugo ustanovo in vsi mu bodo v slovenščini tudi odgovorili. Tudi slovenski poslanci v evropskem parlamentu bodo razpravlja-
li	v slovenskem jeziku".
Kar zadeva kulturno istovetnost (identiteto), je treba poudariti, da EU temelji na različnosti kultur, jih neguje in podpira. To v celoti velja
n
tudi za slovensko kulturno istovetnost in njeno varovanje. Slovenci, ki žive v matični državi, pa tisti deli naše skupnosti, ki sodijo pod Kalijo, Avstrijo in Madžarsko, bodo po odpravi državnih meja lahko še obogatili svoje sodelovanje, kot deli enega samega naroda, brez političnih in drugih ovir, ki so jih doslej omejevale. Vendar pa je upoštevati, da o kulturni in izobraževalni politiki odločajo države same. Nobena od držav članic EU, med njimi so
številne manjše države, ni izgubila kulturne ali drugih istovetnosti. Slovenska kultura in jezikovna istovetnost torej lahko izgineta le, če bosta oziroma bi bili deležni premajhne pozornosti, varovanja in nege med samimi Slovenci, kjerkoli že živijo. Samo od Slovenije je skratka odvisno, kako bo zakonsko zagotovljena pravica do rabe slovenskega jezika v evropskih ustanovah, v celotni EU, tudi dejansko zaživela. Ob referendumu za vstop Slovenije v EU je vodja delegacije evropske komisije v Sloveniji, veleposlanik Er-vvan Fouere, tudi dejal, "da so bila pozanimanja za mednarodne povezave, navezanost na krajevne običaje ter značilna kulturna in naravna lepota, ki krasita to državo, so nedvomno vrednote, ki bodo Sloveniji omogočile, da bo blestela v evropski družini narodov in ljudstev".
M.
PDG / Gostovanje Čilska ‘m te ubu!
Lani je Primorsko dramsko gledališče krstno uprizorilo v režiji Matjaža Latina tragikomedijo Zorana Hočevarja 'm te ubu!. Na pobudo vodstva PDG in v okviru mednarodnega sodelovanja je pred kratkim zaživela v španskem jeziku kot Te matare'! v čilskem gledališču La Machina v Santiagu.
V	Sloveniji so jo čilski igralci odigrali v Kranju in Novi Gorici, v petek, 21. t. m. Zgodba z grotesknimi niansami o zavoženem življenju ljudi na robu družbe, prepojena s črnim humorjem, je napisana v nizkem pouličnem jeziku, ki ji nedvomno ustreza in rezko poudarja klavrno stvarnost in eksistenco njenih protagonistov. Režiser Marco A. Monsalve je njene značilnosti zelo izostril in jo prikazal skrajno naturalistično, na meji prostaškosti in neokusnosti. Morda so čilski gledalci tega vajeni, na naše estetsko občutljive oči in čutenje pa je to učinkovalo zelo moteče. Našim gledališkim okusom je mnogo bolj ustrezala postavitev PDG, ki je bila stvarno jedka, a dostojno fina.
14
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
Na ljubljanskem razstavišču
Sejem Alpe Adria
Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani se je minuli četrtek začel sejem za turizem, šport in prosti čas Alpe Adria.
Na letošnjem sejmu, ki je trajal do nedelje, se je na 4.000 kvadratnih metrih razstavnih površin predstavilo 130 razstavljalcev, od tega 89 domačih in 41 tujih. Poleg podjetij iz sosednjih držav in držav nekdanje Jugoslavije so gostovali tudi razstavljalci iz bolj oddaljenih držav, tudi s Cipra, iz ZDA in Tajske. Sejem Alpe Adria je e-den popularnejših in živahnejših slovenskih sejmov, ki v svojem programu
združujejo turizem, šport in prosti čas, ki sodobnemu človeku vedno več pomenijo in je za te stvari sodobnik tudi vedno bolj pripravljen poseči v denarnico. Hkrati pa je sejem Alpe Adria po poročanju Slovenske tiskovne agencije tudi največji turistični sejem v Sloveniji, ki se ga udeležujejo vse največje turistične agencije, turistična društva, upravne enote večjih krajev in zdravilišča. Ker sta turizem in šport vse bolj povezana, se na sejmu predstavljajo tudi ponudniki športne opreme, opreme za šotorje-nje in kampiranje ter vsi, ki lahko ponudijo karkoli za preživljanje prostega časa.
Poleg turističnih in športnih vsebin so za živahnejši sejemski utrip na ljubljanskem sejmišču poskrbeli številni drugi dogodki, namenjeni o-
biskovalcem. Tisti, ki jim je všeč zabavna sprostitev, so se lahko udeležili predstavitve streljanja z barvnimi žogicami, vsi obiskovalci pa so se imeli možnost potegovali za dopustniško obarvane nagrade.
Organizatorji so pripravili pestro obsejemsko dogajanje, saj so vse dni potekale pokušnje in predstavitve raznih kulinaričnih specialitet posameznih slovenskih in ne samo slovenskih pokrajin in krajev. Prireditve so spremljali znani slovenski običaji, predstavitve izdelkov domače obrti, nastopi folklornih skupin, glasbeni in pevski nastopi, kvizi in nagradna vprašanja.
Sejem za prosti čas, kot bi lahko sejem Alpe Adria tudi poimenovali, je dober pokazatelj turistične sezone, ki je pred vrati, saj na njem turistične agencije pokažejo svoje programe in seveda tudi po ugodnih pogojih sprejemajo že vpise za razna letovanja. Obenem pa je to tudi sejem, ki kaže, kako se je naša družba spremenila, saj klasičnih sejmov nekdanjih dni skorajda ni več, vse bolj jih zamenjujejo strogo specifični sejmi in predvsem pa vse več sejmov, ki so namenjeni športu, zabavi, oddihu in prostemu času.
ZUT
Usmeritev slovenske politike na področju ribištva
Ulov rib v sladkih vodah narašča
V	eni zadnjih številk Ekonomskega ogledala, ki ga izdaja Urad za makroekonomske analize in razvoj pri slovenski vladi, je opisano tudi stanje v ribištvu, gospodarsko pomembni dejavnosti. Podatki in ugotovitve na splošno niso ugodni. Skupna teža ulova vodnih živali (tako opredeljujejo ribe, glavonožce, rake in školjke) je lani znašala 3,085 ton. Od te količine je bilo 57% morskovodnih, ostalo pa sladkovodnih živali. Ribiči, ribo-gojci in školjkarji, ki se ukvarjajo z ulovom in vzrejo morskih živali, so ulovili oz. vzredili 1,546 ton rib, 134 ton glavonožcev in rakov ter 91 Ion školjk. V primerjavi s prejšnjimi leti izstopa predvsem izredno bogat lov glavonožcev, večinoma sip in hobotnic. Ulov morskih rib vse od osamosvojitve Slovenije vztrajno pada in znaša le štiri petine ulova iz leta 1997 ali tretjino ulova iz leta 1991. Poleg izgube nekdaj skupnega ribolovnega morja (zdaj je znaten del slednjega pod hrvaško suverenostjo) je vzrok tudi v gibanju (fluktuaciji) malih plavih
rib, ki pomenijo veliko večino vsega slovenskega ulova. Največji del ulova na morju odpade na zasebne ribiče.
Skupni ulov sladkovodnih živali pa v nasprotju z morskim dolgoročno narašča in ga je že skoraj dohitel. Lani je znašal 1,314 ton. Osemdeset odstotkov rib je bilo vzrejenih v ribogojnicah, 4% v ribnikih za trženje športnega ribolova, ostalo pa izlovljeno v športnem ribištvu. V teh dejavnostih je bilo lansko leto zaposlenih okoli 300 ribičev oz. delavcev drugih poklicev.
Slovenska politika na področju ribištva bo usmerjena k ohranitvi obsega ribolova v teritorialnem morju in v odprtih vodah (adrana, v sladkovodnih pa k povečani vzreji in širši ponudbi rib in ribjih izdelkov. Vendar je povpraševanje precej večje od ponudbe, kar bo najbrž značilno (udi za prihodnje obdobje. Zaradi tega mora država čedalje več rib in ribjih izdelkov uvažati. Lani je, denimo, uvoz znašal kar 7,976 ton, v vrednosti skoraj 23 milijonov evrov.
M.
Posledice anglo-ameriškega napada na Irak bomo občutili tudi v Evropi.
Vojna in svetovno gospodarstvo
Pričakujejo, da bo vojna trajala malo časa. Kriza turističnega sektorja,
Začela se je vojna v Iraku. Ameriški vojni strategi predvidevajo, da bo trajala največ teden dni in da bodo skušali zaščititi civilno prebivalstvo tako, da bo čim manj mrtvih in ranjencev med civilnimi prebivalci. Čeprav se nam ta vojna zdi tako zelo daleč, skoraj na koncu sveta, je imela na naše kraje precejšnje gospodarske posledice. Že pred samim napadom smo lahko občutili precejšen vpliv na borzo. Ker borzni operaterji pričakujejo bliskovito zmago, so se hitro povečali posli. Borzni indeksi so narasli. Sicer pa so take pozitivne rezultate tudi pričakovali. Za borzne operaterje je najslabše stanje negotovosti, v tem primeru borzni posredniki čakajo, kaj se bo zares zgodilo; ko ta negotovost preneha, se začnejo tudi borzni operaterji premikati in svetujejo svojim strankam take ali drugačne investicije. Komaj se je začelo resneje govoriti o ameriškem napadu, so začeli borzni indeksi v Združenih državah Amerike naraščati, kar je znak, da so se posli povečali. To pozitivno stanje se je začelo že šest dni pred ameriškim napadom, izvedenci pa predvidevajo, da se bo pozitivni trend še nadaljeval. Tako so najvišje ugodne rezultate zabeležili pri trgovanju z delnicami podjetij, ki se ukvarjajo s telekomunikacijo, z delnicami farmacevtskih družb, z delnicami podjetij velike distribucije in avtomobilskih proizvajalcev. Istočasno pa so
se močno zmanjšali posli z obveznicami, predvsem z državnimi vrednostnimi papirji. Veliko varčevalcev je ravno v tem šestdnevnem obdobju prodalo svoje državne vrednostne papirje in preusmerilo svoje prihranke v delnice družb iz omenjenih sektorjev. Seveda so pozitivne znake opazili tudi v Evropi, predvsem v Veliki Brita- _ niji.
Tudi na ceni surove nafte se odraža pričakovanje izredno hitre in seve-da uspešne vojne.
Ker pričakujejo, da bo vojna zelo hitra, je cena surove nafte padla in znaša trenutno od 27 do 30
dolarjev na sodček. Sicer pa je trenutno na tržišču dovolj surove nafte, saj so tako Venezuela kot Rusija dali na tržišče precejšnje količine nafte, pa tudi povpraševanje v drugem tromesečju leta je navadno precej manjše kot v prvem. Tudi združenje OPEC je dalo na tržišče dodatne količine surove nafte, tako da so se zaloge v raznih državah v zadnjih dneh precej povečale. Žal pa je vsako nadaljnje načrtovanje trenutno nemo-
goče, saj ni znano, kako bo vojna vplivala na sirske izvoze, istočasno pa se ne ve, kako bo vojna poškodovala obstoječe strukture v Iraku.
Vojna napoved pa je takoj pozitivno vplivala tudi na kotacijo dolarja na vseh svetovnih borzah. Vrednost ameriške valute je v primerjavi z evrom hitro narasla.
  Ravno tako izgublja na vre-dnosti v primerjavi z ameriškim dolarjem tudi japonski jen, kar negativno vpliva na japonsko gospodarstvo.
Vojno v Iraku bomo vsekakor občutili tudi v Evropi. Že pred kakim dnem se je zaključilo veliko nemško-ameri-ško prijateljstvo, kar se pozna na političnih odnosih med obema državama. Nemci pa se sedaj bojijo, da se bo ta razdor poznal tudi na gospodarskem področju. Nekatera nemška podjetja so že objavila podatek, da so številna ameriška podjetja preklicala že sklenjene pogodbe, podobni primeri pa bi se lahko še nadaljevali. V letu 2002 so bile Združene države Ame-
rike drugi najpomembnejši uvoznik nemških proizvodov na svetu. Če bi prišlo do bojkota nemških proizvodov v ZDA, bi se že slaba nemška gospodarska slika samo še | poslabšala. Francoski gospodarstveniki pa se trenutno ne bojijo, da bodo ameriška podjetja bojkotirala francoske proizvode. To se ni še zgodilo in Francozi so prepričani, da sta politika in gospodarstvo dve ločeni stvari in da zaradi tega posledic za njihovo protivojno zadržanje ne bo. Italijanski podjetniki pa so bolj v skrbeh, saj predvidevajo, da se bo zmanjšalo zunanje povpraševanje po italijanskih proizvodih v Združenih državah Amerike, pa tudi na Srednjem vzhodu.
Zelo veliko težav pa že občutijo turistični operaterji. Takoj se je zmanjšalo povpraševanje po potovanjih in letalskih poletih. Predvidevajo, da se bo v prvem tednu vojne povpraševanje po počitnicah zmanjšalo za približno 90%, kar bo predstavljalo za turistične operaterje veliko izgubo. Največ težav pa občutijo letalski prevozniki. Samo Alitalia je morala zaradi manjšega povpraševanja zmanjšati tedensko število letov, in sicer za 200 poletov tedensko. Številne ameriške letalske družbe pa so že na robu stečaja. Zabeležili pa so tudi izredno velik padec rezervacij ameriških turistov, ki so preklicali približno 40% rezervacij.
Mara Petaros
Pred poletno turistično sezono
Slovenci poleg Nemcev najpogostejši
gosti na Hrvaškem
Slovenci smo kot turisti od nekdaj navezani na Istro in Dalmacijo
Hrvaško ministrstvo za turizem in hrvaška turistična skupnost v Ljubljani sta po poročanju Slovenske tiskovne a-gencije minuli teden predstavila nekatere aktualnosti v hrvaški turistični ponudbi, saj se na Hrvaškem še kako zavedajo, kako pomemben je slovenski turistični trg.
"Slovenski gost ostaja eden pomembnejših, če ne najpomembnejši gost na Hrvaškem," je na posebni tiskovni konferenci dejal direktor hrvaške turistične skupnosti Goran Blažič. Na to dejstvo po njegovih besedah zgovorno kažejo številke minulega leta, ko so na hrvaških turističnih točkah zabeležili 869.000 obiskov iz Slovenije in kar 4.993.371 nočitev slovenskih gostov.
Hrvaška je ena izmed redkih turističnih držav v Evropi, ki je lani beležila povečanje turističnega prometa, kar kaže na dejstvo, da se turisti počasi vračajo in to po letih suhih krav, katere je zakrivila vojna. Hrvaško je lani tako obiskalo
»rvv, „£**_*,!;• 11>»
A. »■'.
8,3 milijona turistov, število tujih turistov pa se je povečalo za šest odstotkov. Končno število nočitev se je povzpelo na več kot 44,6 milijona nočitev, kar je za tri odstotke več kot leto poprej. Najštevilčnejši gostje na Hrvaškem so še naprej Nemci, saj je njihov obisk lani dosegel število 1.481.659 gostov. Na drugem mestu po številu obiskov pa so že Slovenci, ki so jih hrvaški turistični delavci našteli 869.900, sledijo Italijani, Čehi in Avstrijci.
"Veseli nas, da se tudi število hrvaških obiskovalcev v
Sloveniji povečuje, kar je najverjetneje posledica naših nedavnih smučarskih uspehov," je še povedal Blažič in izrazil upanje, da se bo sodelovanje obeh držav v turistični izmenjavi še povečalo v prihodnje.
Na slovenske goste se sosednja Hrvaška tudi letos temeljito pripravlja, zagotavljajo hrvaški turistični uslužbenci, ki bodo posebnosti hrvaške turistične ponudbe predstavili tudi v okviru sejma Alpe Adria.
Pomočnik hrvaške ministrice za turizem Robert Pen-
de je dejal, da v prihajajoči sezoni pričakujejo tri-do petodstotno povečanje števila turističnih obiskov. Prav tako naj bi se za deset odstotkov povečali dohodki od turizma, ki naj bi po Pendejevih besedah dosegli okrog 7,9 milijarde dolarjev.
Na Hrvaškem trenutno prevladuje interes za hotelsko ponudbo v Istri, srednji in južni Dalmaciji, vse več pa je tudi zanimanja tujih investitorjev za dalmatinske otoke. Hrvaška je do sedaj uspešno zaključila privatizacijo 75 hotelov, velik del pa so jih prevzeli tuji investitorji. V lanskem letu so na Hrvaškem v hotelske zmogljivosti investirali 200 milijonov evrov, letos pa želijo dodatno izboljšati kakovost hotelske ponudbe.
Ena od prioritet hrvaškega gospodarstva je tudi izgradnja avtocest, od katerih ima prednost 375 kilometrov dolga avtocesta Zagreb - Split. Po načrtih naj bi se dela končala že junija leta 2005.
Nov svetovni rekord v smučarskih poletih sedaj že 231 m
Veličastni poleti in enkratno vzdušje v Planici
Predlog t.i. super A-lige
Finale letošnje sezone v smučarskih skokih v Planici je bil izreden po tekmovalni plati, saj se je minuli konec tedna v dolini Pod Poncami zbrala vsa svetovna smetana smučarjev skakalcev in ogromne množice njihovih občudovalcev, ki so uživali v izjemno lepem vre-menu in fantastičnih smučarskih poletih. Gledalci so med drugimi videli najdaljše polete v zgodovini. Največjo daljavo so sicer izmerili Fincu Mat-tiju Veliju Lindstroemu, ki je v petkovi poskusni seriji poletel kar 232,5 metra, vendar je po pristanku podrsal po snegu. Na sobotni tekmi in poskusni seriji je bilo po poročanju Slovenske tiskovne agencije 20 skokov dolgih 200 ali več metrov, enega pa je dosegel celo predskaka-lec. Pred tem so v Planici videli 35 poletov prek 200 m v četrtek in 30 v petek, še z enim pa je letalnica Pod Poncami postregla v sredo na uradnem preizkusu letalnice. V nedeljo je bilo tako dolgih poletov 37, skupaj torej 123.
Po oceni slovenske policije je bilo v Planici v nedeljo,
23. t.m., okrog 40.000 gledalcev, v soboto pa kar 20.000 več. V soboto so našteli 375 avtobusov in med osem do deset tisoč osebnih avtomobilov. V Planici se je zbarlo
prek 1000 harmonikarjev, ki so skupaj zaigrali nekaj tradicionalnih slovenskih napevov. S tem so prireditelji dosegli drugi rekord v Planici, ki ga bodo skušali vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Skupaj je bilo torej v Planici od četrtka do nedelje okrog 135.000 gledalcev. Planica ostaja tako najbolj prestižna letalnica na svetu in bo februarja prihodnje leto gostila ludi svetovno prvenstvo v poletih. Tradicionalno finalno tekmovanje sezone je tako potekalo gladko in brez večjih težav, saj je organizatorjem pomagalo tudi lepo vreme.
Poljak Adam Malysz ostaja tudi naprej osrednje ime v smučarskih skokih. Najboljši v sezoni je bil tretjič zapo-
red, kar pred njim ni uspelo še nobenemu skakalcu v zgodovini. Dvakratni zmagovalec svetovnega pokala Primož Peterka je sezono po 28 tekmah končal na sedmem mestu in to pomeni, da se je Primož po dolgem obdobju krize končno vrnil med naj-boljše. "Pred sezono sem načrtoval uvrstitve med deseterico, kar bi bil zame po vseh tegobah lep uspeh. Sedaj pa sem med deseterico skupno. Tudi zmage v letošnji sezoni nisem pričakoval. Sezona je bila zame tako več kot uspešna", je za STA pojasnil Peterka, ki pa ni bil zadovoljen s svojimi predstavami na svetovnem prvenstvu v Predaz-zu in na finalu svetovnega pokala na letalnici v Planici.
Finec Matti Hautamaeki (na sliki) je zmagal na zadnjih dveh tekmah letošnje sezone na letalnici v Planici. V prvi seriji nedeljske tekme je ob 10.45 poletel 231 metrov in s tem izboljšal neuradni svetovni rekord, ki ga je postavil v poskusni seriji v soboto (228,5 m), le meter manj pa je skočil v četrtek, ko je prav tako izboljšal rekord.
2003: vesoljska odisejada nogometnega sistema (6)
Nogometna vročica je s prihodom pomladi spet narasla. Prvenstvo je po Milanovi zmagi nad Juventusom spet odprto in zanimivo. Pomlad pa je s seboj prinesla predvsem preporod italijanskih ekip na evropskem prizorišču. Po dolgem času se je v četrtfinale najžlahtnejšega evropskega tekmovanja, bivšega pokala prvakov, današnje Champions league uvrstila kopica italijanskih moštev. Italijani so v Evropi dremali v globokem zimskem spanju od sezone 1998/1999, ko je Lazio kot zadnja italijanska ekipa posegla po pomembnejšem evropskem pokalu (pokalu pokalnih zmagovalcev). Letos so se ekipe z Apeninskega polotoka množično uvrstile v sklepni del pokala prvakov: Italijo bodo v četrtfinalu predstavljala tri moštva: Juventus, Milan in Inter. To je nedvomno ponovno dvignilo delnice italijanskega nogometa med navijači, ki so bili v zadnjih mesecih precej razočarani. Večina nogometnih privržencev je npr. zelo negativno spreje-
lo	predloge za reformo profesionalnega nogometnega sistema, ki bi jo s prispodobo iz klasične Shakespearove dramaturgije lahko preimenovali v "Mnogo hrupa za nič".
V	anketi, ki jo je februarja izvedel časopis La Rcpuhhli-ca, sta prišla jasno na dan skepsa in nezadovoljstvo, ki ju je v odgovorih na vprašanja o reformi A-lige izrazila večina navijačev in nogometnih privržencev. Kakih 40 tisoč an-
ketirancev je skoraj plebiscitarno zavrnilo vse predloge, ki so jih v javnosti doslej predstavili "beli ovratniki" nogometne birokracije. Anketiranci so posebej "izžvižgali" predlog super A-lige v luči reševanja bilanc nogometnih društev. Navijači, ki so odgovarjali na vprašalnik, so posebno zaskrbljenost pokaza-
li	v zvezi z usodo ekip iz južne Italije, ki si ne morejo privoščiti obilnih proračunov zaradi pomanjkanja "bogatih" mecenov. Tudi predlog razširjene B-Iige po mnenju mnogih vprašancev ne bi rešil težav ekip južno od Rima. Ideji, ki sta jih izdelali zveza Lega calcio in italijanska nogometna zveza FIGC, sta po mnenju anketirancev le puhli domislici, ki ne moreta rešiti problemov nogometnega sistema današnjih dni.
43% anketiranih se je glede števila prvoligašev opredelilo za današnjo različico z osemnajstimi ekipami. Velik delež vprašancev se je opredelil tudi za predlog A-lige s šestnajstimi moštvi, ki ga je italijanska nogometna zveza udejanjala ob koncu 80. let. Le 23% vprašanih navijačev je pozitivno ocenilo različico A-lige z dvajsetimi ekipami. Tako številčna prva nogometna liga še danes navdušuje Spance, Angleže in Francoze, medtem ko te opcije v Italiji niso vzljubili. Kot smo že o-menili, so bili anketiranci najbolj enotni v obsojanju predloga super A-lige. 83% vprašanih se je izreklo proti spornemu predlogu. Tudi razdvo-
jena B-liga je na ljudskem sodišču doživela klavrn poraz. Delež nasprotnikov B-lige v dveh skupinah je znašal 58%. Iz teh podatkov je očitno, da so italijanski nogometni privrženci povsem zadovoljni z današnjo ureditvijo in da so predlogi, ki naj bi oživili kroničnega bolnika, negativni obračun velike večine prvoligašev, ne samo nezaželeni, ampak tudi škodljivi za kakovost prvenstva.
Nazadnje so se anketiranci opredeljevali glede možnosti, da bi se italijanski prvak določal v playoff tekmah. O-čitno so navijači navezani na preizkušeni sistem s sedemdesetletno tradicijo tekmovanj "po italijansko" (torej vsak proti vsakemu). Playoff različica je kljub uspešnosti, ki jo je požela v ZDA, v evropskih državnih nogometnih ligah še tabu. Uveljavila se je sicer v mednarodnem nogometu, a ni še prodrla na državno raven.
Ladja, ki sta jo vodila Odiseja današnjega nogometnega sistema (Galliani in Carraro), je nasedla na čeri nezadovoljstva javnega mnenja, posadka pa je podlegla čarovnici Kirki ekonomskih interesov. Kdaj se bo "vesoljska" odisejada Gallianija in Carrara sklenila na domači Itaki urejenega položaja italijanskega nogometnega sistema? Javno mnenje na Apeninskem polotoku v prispodobi neveste Penelope še vedno zvesto čaka.
/konec Andrej Černič
POTOPIS
Od Nove Gorice do Santiaga (20)
CAMIN0 FRANCES
W' ip W' w m 4
Nace Novak
Castrojeriz v znamenju sklepanja novih prijateljstev in nogometa.
V	mestecu Castrojeritz (na sliki) sta bili dve zavetišči. Brez pomislekov sem se odločil za novejšega. Tudi zato, ker ga je vodil zanimiv oskrbnik. San-tiago, kot mu je bilo ime, je prišel v Španijo iz Argentine in tam ostal. Dolgi sivi lasje so mu padali prek ramen, obraz pa mu je krasila nekaj dni stara in prav tako siva brada. Na prvi pogled je bil kot Robinzon. Star je bil okrog 50 let, obnašal pa seje tako, kot bi jih imel vsaj pol manj. Pri vzdrževanju zavetišča mu je Pomagal prijatelj Pedro. Tudi on je bil zanimiv model. Tudi on Argentinec. Kasneje je povedal, da je v Evropi že deset let. Pet let je živel v Londonu, pet v Amsterdamu, zadnjih nekaj mesecev pa v Castroje-rizu, kamor je prišel, da bi pomagal staremu prijatelju.
Zavetišče je bilo čisto in urejeno, tople vode na pre-
tek, dobre volje pa tudi. V njem smo se zbrali pretežno mlajši pohodniki, tako da je bilo vzdušje res odlično. Prišel sem skupaj s Chrisom in jo, po tuširanju in pranju perila pa sem na novo spoznal še nekaj ljudi. Najbolj odbit med vsemi je bil blizu 40 let star tip iz Madrida. Nihče ni vedel, kako mu je ime, a si s tem nismo delali težav, saj smo ga takoj krstili z imenom Loco (kar v španščini pomeni "norec"). Njegov nahrbtnik je bil vsaj dvakrat večji in težji od mojega, iz njega pa je vlačil stvari, ki so bile na Caminu absolutno nepotrebne. Ves čas je bil pod vplivom tablet in hašiša, tako da seje, če ni bilo nikogar v bližini, pogovarjal kar sam s sabo.
V	kopalnici mi je povedal, da je bivši boksar. Da bi to potrdil, je proti meni nakazal nekaj udarcev, potem pa iz ust povlekel protezo in mi dal s tem vedeti, da so mu med boksarsko kariero sesuli vse
zobe. Če je bil res boksar, potem ni bil med najuspešnejšimi borci.
Za čudno obnašanje pa morda niso bila kriva le opojna sredstva, s katerimi se je basal, ampak zelo verjetno tudi številni udarci v glavo, ki jih je kasiral (prejel).
V	Castrojerizu sem spoznal tudi simpatično ulično artistko iz Barcelone, ki se je na Cami-no podala kar iz rodnega mesta in se je ves čas dobrodušno smejala, ter tri romarke mojih let, ki so hodile skupaj; Meliso iz Kanade, Jane iz Avstralije ter Emilio iz Londona.
Najprej sem se spoprijateljil z Meliso. Ko sem ji na (erasi pred zavetiščem, kjer smo se nastavljali sončnim žarkom, potožil, da me je nekaj dni mučila bolečina v stopalu, mi je takoj povedala, da se doma profesionalno ukvarja z masažo. Ukazala mi je, naj ji pokažem problematično stopalo, in še preden sem lahko karkoli rekel, se je lotila masaže. Trajalo je dobre pol ure, že po prvih gibih pa mi je bilo jasno, da zgodba o tem, da
se preživlja z masiranjem, ni iz trte izvita. Roke je imela močne, razbolelo mesto pa je obdelovala rutinsko, a s prefinjenim občutkom. Ko je zaključila, so bile sklepne vezi tako pregnetene, da nisem čutil več nobene bolečine.
Že med masiranjem mi je povedala, da je prijateljica E-milia iz Londona v časovni stiski in da mora priti do Santiaga še pred začetkom junija ter me še v isti sapi vprašala, če bi se mi naslednji dan lahko pridružila.
"Malo pred Castrojerizom si šel mimo nas kot veter, in
to ravno v trenutku, ko smo razglabljale o tem, kako nadaljevati pot, saj se nama z Jane ne mudi, Emilia pa bi šla rada hitreje, " je rekla, in ker me je tako božansko zmasirala, si res nisem mogel privoščiti, da bi prošnji odklonil. Ko sta se nama kasneje pridružili še Jane in Emilia, je slednji takoj sporočila dobro novico in bili smo dogovorjeni.
"Naslednji dan ali naslednjih nekaj dni bom torej hodil v družbi, " sem pomislil. Da bo ostala Emilia z mano vse do Santiaga, pa takrat še
15
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
nisem mogel vedeti.
Zvečer smo šli skupaj v enega od barov v središču mesta in v zraku je vladala napetost. Na sporedu je bila namreč finalna nogometna tekma v pokalu UEFA med španskim Real Madridom in nemškim Bayernom. Loco je bil že tam. S pogledom, zapičenim v televizijski ekran v zgornjem kotu prostora, je sedel za eno od miz in bil glasen. Sem pa tja je natakarju pomignil, da mu je k mizi prinesel novo steklenico piva in odnesel prazno, vmes pa streljal z najrazličnejšimi opazkami in pripombami, povezanimi s potekom tekme.
V	vseh barih so bili televizorji tistega večera deležni največjega števila pogledov. Vsa pozornost je bila usmerjena v obračun med domačimi nogometaši in nemško ekipo. Loco ne bi bil Loco, če ne bi, kot prebivalec Madrida, z vsem srcem navijal za Bayern Leverkusen. Bilo je prav zabavno. Moštvo Reala iz Madrida je zmagalo z rezultatom 2:1.
/ dalje
AKTUALNO
PREJELI SMO
16
ČETRTEK, 27. MARCA 2003
In volitve?
Spoštovani,
odgovorni urednik je imel prav vsaj v eni stvari, in sicer v tem, da se znotraj naše skupnosti ne znamo pogovarjati. Človek se o tem prepriča ob branju pisem, objavljenih v zadnjih dveh številkah Novega glasa. A ker je bila postavljena "pika na i", se ne bi hotel preveč spuščati v ocenjevanje takega početja, čeprav bi ob tako ostrih tonih lahko marsikdo kaj pripomnil.
Mislim pa, da bolj kot z odstranjevanjem suhih vej se mora zdaj novi odbor SSO u-kvarjati predvsem z drugimi stvarmi, predvsem z bližnjimi deželnimi volitvami, kjer bo naša krovna organizacija morala hočeš nočeš odigrati svojo vlogo in zato potrebuje v tem času notranjo kohezijo in jasno linijo. Letošnje volitve so namreč za Slovence v Italiji velika priložnost, ne samo za to, da v Furlaniji-Julijski krajini pridejo na oblast politične sile, ki so nam manj neprijazne (ne bom uporabil izraza "prijateljske"), ampak tudi da se utrdi slovenska prisotnost v deželni skupščini. Že drugi so poudarili, kako je med drugim pomembno, da se v deželni svet zopet vrne predstavnik Slovenske skupnosti. Tudi od zadržanja SSO je pomembno, ali bo SSk uspelo izvoliti svojega kandidata ali ne. Bo podpora krovne organizacije šla kandidatu samostojne slovenske narodne stranke ali pa se bo salomonsko razpršila na vse kandidate slovenske narodnosti s tveganjem, da ne izvolimo nobenega ali pa da pride v skupščino običajni brezbarvni partijski "aparatčik"? Ali pa bo SSO celo podprl predsednika SKGZ, o katerem se šušlja, da ga ne bi žalostilo mesto v deželnem parlamentu? To niso mačje solze.
SSO pa se mora soočiti tudi z nekaterimi notranjimi vprašanji. Prvič, postavlja se vprašanje identitete te organizacije: vsi mislimo, da je to samo po sebi umevno, pa ni tako.
Mnogi se npr. sprašujemo, kaj sploh je SSO, saj obstaja vtis, da ta organizacija nima neke lastne "duše" oz. vrednot, ki bi jih lahko posredovala širši zamejski in slovenski družbi. Ta "duša" pa vendarle obstaja, SSO ima namreč izreden idejni in nazorski kapital, katerega bi moral v večji meri vrednotiti in gojiti. Drugič, rad bi, da bi v SSO-ju stvari končno tekle, kot se spodobi, in da bi se vedelo, kdo pije in kdo plača. Rečeno z drugimi besedami, postavlja se vprašanje preglednosti in prozornosti ter jasne delitve dela in pristojnosti. Kajti organizacija, ki ima pečat krovnosti, si ne more privoščiti, da se po več kot desetih letih od padca Berlinskega zidu v nekaterih njenih segmentih še vedno dela "po domače".
Ko bodo izrečeni odgovori na vsa ta vprašanja, bo morda napočil čas za odstranjevanje suhih vej. To pa je vedno nehvaležno delo, zlasti v tako majhni skupnosti, kot je naša, kjer je vsak , posameznik dragocen. Zato bomo morali pazili, da si ne požagamo še tiste veje, na kateri sedimo.
Pa brez zamere,
Marko Renčelj
Vsaka vojna je poraz za človeka
Nasilje ne prinaša blagostanja, temveč predvsem novo nasilje. Uporaba sile je vedno zadnja možnost in pride v poštev šele takrat, ko so se poizkusile in izčrpale vse druge miroljubne rešitve.
Ob prvi vojni 21. stoletja je ob vseh tragedijah, ki jih prinaša za civilno prebivalstvo, zaskrbljujoča predvsem nična vloga, ki jo ima v novih političnih ravnotežjih OZN, kar je prišlo povsem jasno do izraza v zadnjih tednih, ob tem pa je nadvse jasna tudi vrzel, ki se je zarezala v zunanjo politiko držav EU, ki je vse prej kot enotna.
O dvoumnosti italijanske politike, ki je pristopila k a-meriški vojni ter obenem skušala ostati na strani miru, ne velja posebno spregovoriti. Ne gre za mojstrovino italijanske diplomacije, kot jo je označil premier Berlusconi, temveč za ponoven dokaz kredibilnosti italijanske politike.
Milijonske množice miroljubnih ljudi, ki demonstrirajo v domala vseh državah sveta, pa po drugi strani kažejo na drugačno čutenje ljudi, ki so očitno prepričani, da je še prostor za mir, da ni nikdar prepozno za medsebojno razumevanje in za nadaljevanje pogajanj. Vsi tisti, ki manifestirajo proti vojni, niso na strani Sadama Huseina, temveč trdno stojijo na strani miru, saj je vojna najslabši način reševanja zapletenih odnosov in ravnotežij na tem delikatnem območju. Kako se nato za desetletja lahko zaplete pri sožitju med različnimi narodi in kulturami, dobro vemo na tem koncu Evrope, saj vojna uničuje dialog, krepi fanatizem in hrani ekstremne pozicije.
Danes lahko le upamo, da se bodo vsestranska prizadevanja za mir v najkrajšem času uresničila, da bodo vojaški posegi, ki jih bodo izvajali v teh tednih, čim bolj kirurški, kar pomeni čim manj uničevalni za civilno prebivalstvo, in da se bo ameriško-britanski poseg v Iraku zaključil v čim krajšem času.
Ker očitno vojne ni nihče -razen protagonistov - v stanju preprečiti, se SSk pridružuje milijonski množici mirovnikov ; in klicu z vseh koncev sveta ter poziva svoje člane in somišljenike, naj se udeležijo shodov, manifestacij in srečanj, ki si prizadevajo za dialog in so proti nasilju, proti terorizmu in diktaturi, ob tem pa se pridružuje vsem prizadevanjem za mir.
Vsaka vojna je poraz za človeka.
Deželno tajništvo stranke Slovenska skupnost
Primorska poje v Centru Bratuž
Minulo nedeljo, 23. t.m., je revija Primorska poje s koncertom razveselila ljubitelje petja na Goriškem, saj je Kulturni center Lojze Bratuž gostil ob 17. uri pet primorskih vokalnih sestavov, od katerih sta bila dva iz naše srede, trije pa so prišli iz matične domovine. Mešani zbor Skala Slovan iz Gropade, ki ga vodi Herman Antonič, Moški zbor Matajur iz Klenjega v Beneški Sloveniji, ki ga vodi David Klodič, Mešani zbor Angelski spev z Otlice na Gori, ki ga vodi Katerina Čibej, Zenski zbor Znamenje iz Volč, ki ga vodi Clavdija Rot, ter Mešani pevski zbor Zdravko Munih z Mosta na Soči, ki ga vodi Mirjam Klinkon, so ljubiteljem petja pripravili pri-
i
FOTO BUMHACA
srčen pevski popoldan. Pevce in lepo število poslušalcev je nagovorila podpredsednica Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice Franka Pado-van, ki je v svojem nagovoru podčrtala predvsem zavezo
Slovencev petju in plemenitemu, ki ga Slovenci izražamo s pesmijo. Franka Padovan je tudi dejala, da si Primorci svojega kulturnega življenja ne moremo in ne znamo predstavljati brez zborovske pesmi.
Z 11. STRANI
Misli na poti...
Sam pri sebi mislim, da mu volitve na občnem zboru SSO niso bile všeč, ker niso bile lepe. Bile so grde. Meni je prav, da je tiste opazke napisal v prvem zagonu, ko je še čutil grenkobo, ker tako pristno pisanje najbolj cenim. Jurij Palj nas je navadil na to, da piše sproščeno in odkrito in da za to ne potrebuje petih kozarčkov souvignona. Nekateri si take stvari zabeležijo v svoj dnevnik in jih objavijo čez dvajset let. Takrat nikogar več ne motijo in vsem se zdi lepo in prav, da so bile zapisane.
Na cilj pridemo brez zastojev, saj v jutranjih urah malo kdo sili proti mestu, vsi so usmerjeni sredobežno. Milano mi pravijo vsako jutro na glavnih radijskih postajah iz domovine, ko prebirajo temperature. Ne vedo, da Slovenci temu mestu pravimo Milan. Slovenski pravopis iz leta 7962 je to še vedel, zadnji pa ne več. Lep napredek. Za Slovence na Primorskem je to enako smešno, kakor da bi kdo rekel Dunaju Wien.
Lombardska prestolnica je nenavadno mirna, nenavadno čista in sončna. Tak dan je v
Milanu redkost in z obilico sreče smo ga izžrebali. Milanski mladenič nam je za vodnika. Zrasel je v povsem tujem okolju, a nas preseneti z lepo slovenščino. Govori počasi in nenavajeno, a brez napak: lep zgled za marsikaterega mladeniča iz goriškega in tržaškega zamejstva. Nekateri pevci so v Milanu prvič. Ogledamo si znamenito stolnico, ki ima sicer pročelje zastrto zaradi popravil, in potem mimo gledališča Teatro alla Scala pridemo do dvorca mogočne družine Sforza. Obiščemo tudi del notranjosti in skozi največji milanski park Sempione, ki je v popoldanskem soncu nedeljsko razpoložen, dospemo do cerkve Corpus Domini. Tu se v prostorni spodnji cerkvi zbere kar številno občestvo. Veliko je zakoncev, od katerih je navadno Slovenec le eden, največkrat žena, Primorka. Ljubezen do svojih korenin so znale te gospe posredovati vsem okoli sebe in vidi se, da soprogi in sinovi z veseljem pridejo v slovensko družbo.
Mašo, ki jo daruje štandre-ški župnik g. Karlo Bolčina, spremlja zbor s Tomčevo Slovensko mašo in med obredom
zapoje slovesni Otče naš iz staroslovanskega bogoslužja. Polmrak podzemske cerkve, izredna tišina in dobra akustika dodajo svoj delež zbranosti in lepemu petju.
Po maši se vsi zberemo v dvorani poleg cerkve. Program ima naslov: Slovenska pesem v Milanu. Na sporedu je deset skladb. Pesmi, kot so Lipa, Venite rož' ce moje, Oj boži-me, Kraguljčki, Pa se sliš', pustijo sledove v vseh srcih. Družabnost, ki sledi, je res prisrčna in doživeta. Dobrote, s katerimi nas postrežejo milanski rojaki, diše po pristnem slovenskem gostoljubju. Pevci se zberejo okoli mize in sproščeno zapojejo še in še.
Vzdušje je lepo tudi med pevci, pozna se, da se razumejo. Z veseljem opazujem, saj mi je zbor, pri ka terem sem pel četrtino stoletja, vedno pri srcu. Pred nekaj leti je bil v hudi krizi. Nekaterim vztrajnim odbornikom je uspelo zaustaviti nazadovanje in zbor se je zopet okrepil. Postal je solidna glasbena skupina in v njem je večina mladih. To so lepe misli, ki me spremljajo na poti proti domu.
Danilo Čotar
Jakec: Čuj, čuj, kaj sem sanjo...
Mihec: Oh, muj Buh, da čujemo?!
Jakec: Sej se spouneš naš-ga pr'jatla Nardota.
Mihec: Nardota? Kaku da ne... tega, ki je bil sluga na slovenski gimnazji?
Jakec: |a, ja, Nardo, pej!
Mihec: Se zna, de sem ga poznal, sej smo se večkrat vid-le, če je pršo na županstvo, al pej tedi pr Piščanceh u osmici sem ga en parkrat srečal. Ben, jen kaj mi povješ? Praveš, da si ga sanjo?
Jakec: )a, sem ga sanjo, da je biu oboučen kuker an rimski senator sez anu bjelo rjuho črez ramo jen okule pasa jen je stal sez dvignjenim pr-stam na stopniceh ued uepen-skega tramvaja jen pravo ne-kej čudnega, kuker da bi blo latinsko.
Mihec: Ma, ne! Jen kaj je pravo?
Jakec: Kaj?!... sej ne vjem prou točno. Nekej kukar: "For-tunae rota volviturL. polej nisem zastuopo, kaj prave. Na
S
SANJE OD TEMISTOKLA JEN UED ORLA1
enkrat pej je bil spet bolj glasen, da sem ga vsaj približno lahko slišal, da je pravo...et Themistocles totum se cum summa industria dedidit rei pubblicae...
Mihec: Kaj pej tu pomene?
Jakec: Sej ti pravem, da ga nisem zastuopo. Zato sem mu v sanjeh rjeko: "Nardo, kaj govoriš, sej znaš, de te ne zastuo-pem". Uen pej me je pogledo, jen resno rjeko: "Lolo! Ti pravem, da se kolo ued sreče vrti jen, da je bil an človek, ki se je klico Temištokle. Ta človek je bil strašno djelaven jen se je ves posvetil potrebam države...
Mihec: Ma, ne?! Jen kaj je še rjeko Nardo?
Jakec: Neč! Je začel pet. ... se spouneš tisto pesem, ki smo jo peli sez ranjkim Vrabcem... tisto, ki se luovejo glasi, kako gre... a, ja, ja... Vsemu dane so pregrade, vsak naj gleda, kaj počenja, da preveč se ne razpenja, kdor stoji pa, da ne pade!... jen taku naprej vso pesem. Ma, znaš,... lepa
je , da je Nardo sam pel vse tri glase, jen je blo prou lepu slišat, kako so se spletali.
Mihec: Čuj ti, čuj, kaj mi ti praveš?! Ma, kaj si še sanjo? Je morda Nardo še kej rjeko?
Jakec: Oh, ja! Komej je končal pet, me je pogledal jen je rjeko: ... spoune se, vsak vrabec u sojem gnjezde misle, da je orel!
Mihec: Ah, taku je rjeko?!
Jakec: )a, je rjeko jen jest sem se zbedo. Ma, ti si pameten človek, jen posnaš sanjske bukve. Ma, kaj bi te sanje pomenle? Kaj se ti zdi?... sej ni govoru ued pevskih zborov, ki ne vrabci ne orli nimajo prou Ijep glas?
Mihec: Eh, kaj? Menda ja ne. Tu, dragi muj, so zanimive sanje! Povej mi, ma kaj si sanjo u barvah al črno-belo?
Jakec: U farbah. U farbah ued bandere ued mira!
Mihec: Uh,
fino! Ben, jest bi rjeko, da kuolo ued sreče, ki se vrti, pomjene življenje, ki vsem prnese vsega malo: mene, tebe, vsem ledjem. Temistokles, ki je bil A-tenčan jen general, ki je pre-mago Perzijce na murji pr ani kraji, ki je bil znan zaradi šala-mov, be lahko pomenlo, (glede na dejstvo, da Atene zdej predsedujejo EU), tvojo skrb za razmere v Evropi, ki se če širit na Slovenijo jen druge države, jen na volilne rezultate referenduma za vstopanje v EU jen NATO. Ma, glede na tu, da je premago Perzijce jen Perzija, se zna, je bla tam, kjer je zdej uejska, be lahko tudi pomenlo, da si u skrbjeh, da bo Evropa morala rešavat probleme, ki bojo nastali zaradi sedanje uejske u Iraki. To bi bla možna razlaga, če bi ti vedo, da jeThemistokles, pole, ki so ga Atenci izgnali, šel
jesket pomuč prou na perzijski dvor, k sinu ued kralja Kserk-sa, ki ga je nekaj let prej premago, jen da ga je ta nov perzijski kralj Artakserkses, ki je občudoval njegovo bistrost, sprejel, zatu ki je računal, da mu bo pomagal u novi uejski pruti Grkem.
Jakec: Ma, ne! Jest prvič slišem ued tega Temištokla sez Aten. Prouzaprou sem pozno anga, ki se je teku klico, ma je bil sez Pole, jen je djelo pr ACEGATI.
Mihec: Sej pravem, da ni mogoča ta razlaga! Ben, ma če si sanjo, da je Nardo govoru po latinsko, bi blo previč enostavno mislit, de zatu, ki je bil sluga na šuli, jen se je po hod-nikeh kej navado. Bolj verjetno bi blo, da si se spouno na šolsko reformo u državi. Ne, ne..., ne bo ta pravo.... Ah, praveš, da ti je rjeko po latinsko, da se je Temištokle razdajal za dobrobit države. Ben, latinsko so govorili Rimljani, zato bi lahko misenli, da te skrbijo rimski
politiki jen kaj djelajo sez nami, zlasti ker se premier strašno hvali, kaj je vsega dobrega naredo za državljane.
Jakec: Ja, ma, zakaj je pej pel tisto pesem ued Vrabca jen ga na konce tedi omeno?
Mihec: Dobro vprašanje! Videš. Zdej smo na pravi poti. Nardo, se pravi toja podzavest, je u skrbeh, kaj bo tle, u našem malem, kaj bo sez nami, če bo še dolgo trajalo tu dokazovanje, kedu je bil prou izvoljen na občnem zbori ued SSO-ja. Za vrabce pej se zna, da doste čivkajo, zlasti kader videjo mačko!
Jakec: Ah, ne! Tu pej ne bo držalo. Sej, ne bi jemeli kam spravit orla sez sanj!
Mihec: To je pej še najlaže! Orel je simbol Furlanije Julijske krajine. Skrbijo te torej dežene volitve! Ja, ja, to bo, to!
Jakec: Glej! Nej bo, kar čje...irak al vlada, SSO al deželne volitve,...! Jest sem štuf te poslušat jen grem rajši kej popit! Če čješ prit z mano, prou, če ne, pej neč! Se vide-mo ob prihodnjih sanjah!