32
Volk Rimljan.
(Po narodni basni).
Volku pristudi ge stan, na misel mu pride premem ba, V temnem logu sede sam sabo si tak beseduje: „Kaj bi jaz volk še dalje moril živali po zemlji? Pojdem drugam, popotoval bom do mogočnega Rima, Rimljan biti želim, zakaj  bi se klatil potuhnjeno tukaj?"
Reče — in mož beseda poda se na pot do mogočnega Rima. Gre in na poti dobi prasico; prašiča se zgane. Viditi strah ji veli: „Ne boj se nikar me, klapača! Svinj ti ne bodem moril, ne menim se več za prašiče. Jaz bom Rimljan postal".    To reče in dalje odide. Gre in gredoč naleti na kozla po sreče naklombi; Kozel dergeče strahu in se trese po celem životu 5 Vidi to volk pa mu reče: „Cemii se bojiš in trepečeš? Kaj bi se bal, ti bradač? ne bom te klal in mesaril, Kozlov ne bodem moril, se ne menil za take smerduhe, Jaz bom Rimljan postal".    To rekši odpotuje dalje. Dolgo ne hodi in spet naleti na kobilo na paši, Starko pa strah spreleti, da herže in bije s kopitom, Dviguje grivo na vis, trepeta ti po celem životu. Toli jo volk govore: „Ne boj se me, meršava kljusa, Klal ne bodem kobil, vec menil za take se gure, Jaz bom Rimljan postal".    To reče in k Rimu odide.
Potuje dva tri dni; zdaj prime ga lakota huda. Misli si: Kdo ve kje je še Rim ! in, al si ga vidil! Pustil je Rim pa se vernil nazaj po ravno ti poti. Spet kobilo dobi, ko se sivka na travniku pase. Volka je več ni strah, saj djal je, da bo se porimčil. K nji stopivši veli: „Zaklal te bodem, kobila". „„Ti me zaklati ne smeš — mu zaverne  — kajti si Rimljan!"" „Rimljan bil al ne bil, zaklati te vendar le mislim". Reče to volk, in strah in terpet prevzame kobilo, Pa se le vendar zave, in dobivši besede mu reče: „„Ljubi moj volk, veš kaj, ker biti ne more drugac že, Da me le bodeš zaklal, počaki nekoliko vendar, Da se kaj odebelim in postanem tolstomesnata. Zdaj so me same kosti in rebra mi lahko sošteješ. Moje meso, tak pusto, ne bo, le verjemi, okusno"". Volk se vkaniti da in gre zapustivši kobilo , Obetajoč da pride nazaj ko se kaj mu otolsti.
Žene in tira ga glad na plan, kjer pustil je kozla, Kozel je res spet tam, al volka se več ne ustraši. Al ko mu volk zagolči: „zravnaj se in spravi se dalje, Jarec, tvoj čas je minul, na smert se mi zdajci pripravi, Zdaj zdaj bom te zaklal", polasti se ga grozno derhtanje, Strah mu prešine kosti, po herbtu mu lazijo mravlje, Vendar zbere si um in reče mu tak trepetaje: „„Ti me klati ne smeš,  to se Rimljanu res ne spodobi, Spomni se saj, da nisi več volk, da bi klal in mesaril Trume ubogih žival, le pomisli, da Rimljan si, Rimljan!"" „ Rimljan bil al ne bil, kaj mar, zakotjem te vendar". Reče to volk, pomen teh besed prestraši bradača; Misli si: to ne bo nič, ne dam se klati, in reče: „„Veš kaj, ljubi moj volk, nikar me zdaj še ne kolji, Lej me, meršav  sem, suh, da skozi me viditi moreš, Slab ti obed bo moje meso, tak pusto in terdo, K.koda bi bilo ti zob in želodec si lahko  pokvariš, Čaki, da odebelim, saj lahko prideš pozneje"". Spet oslepari se volk in lakoti vkljub mu zanese.
Dalje hiti in pride do tam kjer pustil je svinjo. jSe se ne zmeni zato, da se volk ji z novega bliža; Ali pozve iz njegovih besed, da žuga nevarnost. Tak se ustraši da strah ji dvigne na herbtu ščetine, In nehote pritira si zdih . in stok ji uide, Komaj se reva zave, da volku zakruli besede:
Ali bi bil ti   bedak, če zaklal bi me meršavo svinjoy Vreden je nekaj špeh; al zdaj ni špeha na meni, Kaj ti bode ta mast, ta malinka masti se ne splača, Komaj dobil boš toliko s krač, da je vredno za usta, To mi verjemi, da boš se jezil, če mene zakolješ. Glodal kosti le vendar ne boš, nikoli te to ne nasiti, Bolj  bo pametna ta, da počakaš nekoliko časa, Da se kaj odebelim in dobim kaj špeha in sala, Pridi le slej, obljum, da ne boš se kesal odložitve"". Volk je verjel in spet se je dal opehariti svinji, Šel je od nje govoreč: „golčiš prav pametno, svinja, Dobro se redi tačas in pripravi mi tolste slanine, Ko se povernem nazaj. Bod' zdrava, in dobro ti tekni!
(Dalje sledi.)
36
Volk Rimljan.
(Dalje.)
Mine nekoliko dni, pa se spet poverne h kobili. Ona zboji se na moč, al vendar ji pride na misel. Kak bi dobila sovet, da bi ž njim opeharila volka. Preden jo ogovori, že volku tako beseduje. „wVidiš, moj volk, da je prav, da si prej me poslušal, Da si počakal ta čas; lej, zdaj  sem lepo debela, Jel bos dobro meso, boš vidil, ko me zakolješ. Preden umrem, še nekaj želim, kar vem da dovoliš. Dal me je moj gospodar nedavno podkovati znova In kovaču velel na kopito mi leta je vžgati; Kaj je namerjal, ne vem; ljudje so ti muhaste glave! Nogo povzdignem, poglej  na kopitu napisano starost, Da boš vedil in znal, kdaj staro zaklal si kobilo; To ni vsakaka stvar, in ponašati bodeš se mogel, Kadar do bratov dospeš , kar nihče ne bo se ti bahal, Koliko staro žival je zaklal; to vredno je nekajuu. „Prav govoriš — volk reče na to —  povzdigni nožuro, Da bom letnice bral in pozvedil koljko si stara, Da volkovom povem vernivši se v bratovsko družbo". Kamen težak od vale od serca besede kobili, Ker se je dal opehariti volk, in zadnjo desnico Dvigne na vzgor in. lop! ga udari po buči s kopitom, Joj  me!  da  koj   so  zvali  in  stegno  vse  štiri  od  sebe.
Toliko da je še živ; al preden se buča zaceli,
Prejde nekoliko dni.    Al kadar iznova okreva,
Žene po mesu ga sija in napoti se k svinji na pašo.
Zatrepeta ko naznani oko ji volkovo bližo.
Berž se poverne zavest; življenje pustiti je težko !
Misli si: veš kaj? daj, goljfati ga znova poskusi,
Dvakrat se že ti je vdal, poskusimo, v tretje gre rado.
Preden še reče kaj volk, že svinja začne govoriti:
»»Ali si modrih možgan, preljubi moj volk, da natanko
Cas si prerajtati znal, kdaj bom se do dobra zredila,
Da sem dobila že špeh in dobro prejela slanino;
Storil si prav, da si tistega dne me modro poslušal,
Da si počakal do zdaj in nisi me kumerne   snedel;
Danes ti bo, boš vidil, na pol vse bolje dišalo;
Dober je bil nasovet, in ki moder je. sluša ga vselej.
Vem, da me boš zaklal, braniti se nič ne pomaga,
Nekaj te še prositi imam, to boš mi dovolil,
Vem, da si blag.    Lej, dokaj imam prijatlov in žlahte,
Če me ne bode domii, žalovali bodo za mano.
In da zastonj ne bodo v skerbeh, kaj neki je z mano,
Zgrabi me ti za uho, da zacvilim in znamenje dam jim4"*.
Zgrabi jo berž za uh6, in svinja se dere na vso moč,
Glas ušesa gluši, gluši tak samega volka,
Da ti je slep za derhal prešičev in svinj, ki na pomoč
Z bliže hite; zaslišale klic so, ki zval je: pomagat!
Reveža stergajo skor, ves šantov komaj uteče;
Bežal je v gojzd, in kri, ki iz ran mu je ščurkoma lil*,
Delala sled je za njim kervavega britkega bega.
Cas je naj bolji zdravnik, zaceli on vsakoršnje rane. Volk se ti berž skoleha in zdrav pozabi nesreče; Pride mu kozel na um, ravna se hipoma k njemu, Vleče ga stari nagon do mesarenja revne živali, Prav govori pregovor rekoč, da navada popada. Kozel, se ve, se zboji ga na moč, ko ga vidi od daleč. „Senibrana stvar! — govori sam sabo — zdaj bo pa teža, Kaj bi tajil? ne diši mi še smert, če me ravno ne straši. Vendar bi živel še rad, da bi to ino uno doveršil. Skušnja velja; mor'biti dobo se še kaka nastava, Da se vlovi, in kesneje obljum, da me nikdar ne najde". Volk se približa, da on bi začel govoriti, ne čaka. Kdor se meni za čas, tudi čas se meni za njega; Misli si to, in storivši poklon mu potuhnjeno reče: „„Bistri ta um! da bi jaz ga imel, za-nj dal bi ne vem kaj^ Kak si natanko zadel, da me tista minula je slokost, Ravno sem odebelel inwUt  — „Molči" — mu volk zarentači, Tek besedi ustavi vši serdit govori mu razkačen : „Ti bi me rad goljfal, priliznjena brada kozlovska, Tega si ne  domišljuj, tud svinja je tak govorila; Celi svet je goljuf, goljufijo je treba poznati! Da bi za njo ne  bili  v skerbeh prijatli in žlahta. Dal seru rivcu, da smel je naznaniti žlahtnikom svojim , Kaj se je zgodilo ž njim; al rivec jih skliče na pomoč, Da sem s težo ušel, al ti me ne boš ogoljfičil. Misliš, da tak sem  bedak,  da tebe popadem za brado? Tega ne misli nikar; mar misliš, da šleva sem taka?" Jarcu besede te strah odženo. Zdaj  —  reče sam sabo — Smo pa na konji; volkač, si že vjet, ne uideš mi nikdar, Sam si se vjel, ne boš ga mesa ti mojega zobal, Ce te ne ogoljufam, premenim naj koj se v ne vem kaj. Misli si to in na um mu pride zvijača, pa reče: „„Ljubi moj volk, sam veš da umeten zvijače ni kozel, Da je on kterega že goljufal, le nisi še slišal. Nisi ne slišal ne bral,   saj nismo lesičjega roda. Res, da brado za kinč in za kras in za znamnje modrosti Ima nekoljko ljudi, al pamet tistih bradačev Krajša je sploh od bradnih kocin; to je vsakemu znano. Škode ti jaz ne želim; al ker se mi smert približuje, Rad bi poslednji ta čas kaj  dobrega storil za hudo, Ktero poprej sem storil žive v nečistem življenji; Brat se je meni  rodil, ki je živel enako nečisto; Precej tu tam se pase; sit tud on je svoje hudobe, Z mano umreti želi,  da se mukam ogne življenja. Stopi ti sred te njive pa rep povzdigni na višek, Eden odspred in eden odzad v te pojdeva z bratom, Ker tak boš dalj  sit se enkrat najedši za dvakrat14. Volk požrešni ni čul od zadnjih druge besede. Da en obed  veljaven za dva ob enem dobil  bo; Je li mogoče al ni, kar pravil je jarec, ne misli; Kar mu je rekel, stori; sred njive stopivši povzdigne K nebu svoj rep in derži ga mole netrudoma kvišku. Prideta jarca,  in terk! zaletita se v njega na vso moč, Eden od spred in eden od zad, da se hipoma zgrudi,  — Komaj je živ,  in s težo jo v gojzd polomljeno plazi.
f KnnRrt   sledi ^
40
Volk Rimljan.
(Konec.)
„To je pa vendar preveč, da sem tolikokrat osleparjen, Ni se mi, kar sem živ, še taka nikoli godila; Bilo je v zadnje ta krat; saj menim, da nisem ob um se. Perva žival, ki dobim jo, ne bo se mi zmuzala nikdar". To govoreč šanta se plaze po ternjevem logu Poln bolečin, boli ga glava na moč, in možgane Suče mu nekaj okrog, da verti se mu zemlja in drevje, Tudi drugot po životu kosti ga bole nepreterpno. Tako plaze potujoč petelina zagleda pod brezo; Splazi se k njemu, in šavs ! ga zagrabi golčeč mu besede: „Ti me pa vkanil ne boš, ker s parklji deržim te dovoljno". „„Bom te — mu reče kokot — in zakaj da bi tebe ne mogel, Tega ne vem.  ti  nesiti žeruh! ki sem vendar lesico,
Naj modrejšo žival, opeharil, ki vas je volkove
Tolikokrat vodila za nos"".    Volk čudi se temu.           .
„Ti si lesici ušel, kak vendar se to je godilo?
Preden požrem te, še to mi povej".    Govori mu petelin:
„„Bilo je unega dne , ko sem šel k sosedovim kuram ,
Pride lesjak pa me praša rekoč: hoj, kam, petelinček?
Kam? ti bedak, k sosedovim vas, vas k jarčici mladi,
Ki jo je sosed te dni prinesel iz bele Ljubljane.
Ni ti je daleč okrog tak lepe in zale kokoške,
Krasi jo živa mladost in lepša jo taka lepota.
Da ti jo vsaka kokoš, ki so nje tovaršice in druže,
Gleda po strani srepo, češ, ti pritepenka nevgodna,
Da bi te snedel kregulj al vrat ti zavila lesiea,
Preden prinesla te k nam je kriva sovražna osoda;
Komaj izlezla 'z lupin, nam že peteline spodriva,
Vsak le za njo obrača oči preziraje nas druge,
Nosi pokonci greben in šopiri se vse po gosposki,
Možki ko mlad oficir zakrivljeno sabljico suče.
In skaklja poln sladkih besed ko kak gospodičič
Krog pritepenke, da skli kokoši, to viditi, v serce"".
Volka besede te vžgo, zaželi po slavi enaki,
Sline se mu pocede, al ne po kokotovem.mesu,
In samoljub, ki je bil, ga mikavne prevzamejo misli:
„Rimljan, sem rekel, da bom; že dolgo je kar sem od doma.
Pa se vernivši domu bom možko vertil po gosposki.
Kar je mladih volkulj vse gledale bodo za mano,
In volčiče to kaj pojezi, da obernil od njih sem mladenke.
To ti bo" — Smuk! odleti na drevo mu petelin,
Kikiriki, jo zapoje na glas, in se volku nasmeja.
Volk ves v misli vtopljen je pozabil ga deržati terdo,
Parklje odpre nevedoč, in petelin, to spaziti, beži!
Smukne na hrast in golči: „„Volk, al sem te vkanil!
Vidiš ga, kakšen bedak si le ti; mar pravil ti nisem,
Da te prevaril le bom, pa mi nisi verjel na besede.
Nisi ne mene dobil, ki si mislil me že za pečenko,
Ino povesti ne veš, ki si želel jo zvediti vendar.
Kak sem lesico navil, ki modrejša od tebe je stokrat;
Tudi je zdaj ne povem; če pa mika te zvediti vendar.
Pojdi, naj ti pove jo čbelar, ker njemu sem bila
Jo naznanila takrat, ko je roj ogreboval peti.
Vendar ne misli nikar, da drugač bi ne bila te mogla;
Se znam dosti zvijač,  da take prevar/m  neumce!uu                   —-
Tak se jezici kokot in pripravlja ga v sram in sramoto,
Skače z drevesa naprej  na drev6 in od veje do veje.
Volk goljufan zaberne oko po strani na njega. Jezen pobere se v gojzd govoreč sam sebi besede: „Oče moj Rimljan ni bil, pa živil se vendar je dobro. Tudi ni bil fiškal, da prebiral bi pose kobilam, Merjevec tudi ni bil, da bi kozlom njive premerjal, Tudi ni bil muzikaš, da bi godel prešičem in svinjam, Pa se je dobro živil in doživel do starosti lepe. Naj pa nikar še jaz ne bom; že prav mi je bilo; Al ne jeze me še nič vse moje peklate nezgode, To me jezi in le-to mi je žal, da me tam le na hrastu Ta potepuh je goljfal, ki ni vreden, da volk ga pogleda. Lepa je ta, moj volk, zdaj drugega nič ne zaslužim, Kakor da lopi me kdo spod tega le hrasta s sekiro Tak po čepinji, da koj  se zvalim in nikdar ne vstanem". Komaj to izgovori, že  vdari kmetavs ga po buči, Da se zvali in zgrezne na tla s prebito čepinjo. Komaj imel je še čas, da izustil je take besede: „Ta je ta lepa, da zdaj še seboj se ne sme govoriti, Daleč dognal si jo, svet, mor'biti da enkrat še pride. Da bo še misliti greh"  — in smert mu prestriže besedo. Zdaj je pa Rimljana konec, ki dal ti je ukov en lonec; Komur pa to ni dovolj; kdor hoče še večo natančnost, Pride naj k meni, povem mu z novega stvarico vsako, Ker na lesniki tiče sem gledal umirati volka, Vidil tedaj sem nezgodo, ki volk jo je mogel terpeti; Ker me pa silil je smeh in sem volku privoščil nesrečo. Kazni me hipoma Bog; prilomasti do mene jo medved, Spleza na moje drevo; da je mene ugledal, si mislim; Kako me lomil je strah, kak so se mi hlačice tresle! Klical sem Božjo pomoč in Bog mi je tudi pomagal. Pride do mene terdo, pomoli zdaj taco kosmato, Z veje uterga si sad, pomoli mi lesniko pred usta, Mislim, da meni moli, in od straha zavpijem mu: „nočem". Medved se zgane, in resk! zašumi jo po vejah na zemljo. Ni kosmatiin me vidil, prikrit sem tičal med perjem, Proti svitlobi derže je gledal sadu, če je dober. Padel je.    Jaz pa vesel sem splezal z drevesa na zemljo, Šel sem domu, in še zdaj pred očmi si vidim medveda. Kak derži mi pod nos in terpko ponuja lesniko.
M. Kračmanov.