LETO III. ŠT. 46 (143) / TRST, GORICA ČETRTEK, 3. DECEMBRA 1998 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS )E NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 RAZDELJENA ALI ENOTNA MANJŠINA? Doživljamo pomembne trenutke tako v življenju celotne države kot še posebej v življenju slovenske narodnostne skupnosti, ki v njej živi. Se vedno se čutijo posledice vsega, kar je povezano s tako imenovanim padcem berlinskega zidu, ki je med drugim odprl pot globalizaciji odnosov in vrednot predvsem v razvitem delu sveta in Evrope še posebej. Vendar ugotavljamo, da se nova ravnovesja s težavo vzpostavljajo, odtod stalni zapleti tako znotraj posameznih držav kot na mednarodni ravni. Tudi našo manjšino so v zadnjih letih zajeli razni pretresi, deloma povezani s splošnim dogajanjem, deloma pa značilni za takšne posebne družbene skupnosti, kot je manjšinska skupnost. Razpad socialistične jugoslovanske države je nujno potegnil v svoj vrtinec tudi dober del slovenske manjšine v Italiji, ki se je nanjo vsestransko opiral. Tako smo nemočni doživeli popoln razpad njenega glavnega bančnega zavoda v Trstu in temeljito okleščenje podobnega zavoda v Gorici. Vzporedno s tem pa se osamosvojena Slovenija kot matična država pri obravnavanju manjšine ni ustrezno znašla in se močno ukvarja s sabo in z vstopanjem v evropske integracijske procese. Kar zadeva manjšino, moramo upoštevati tudi njeno biološko upadanje, proces generacijskih sprememb v njenem organizacijskem tkivu na številnih področjih. V ta sklop problemov spadajo tudi razmere na cerkvenem in verskem področju. Tu se postavlja vprašanje, kako se slovenska manjšina odziva na vse naštete spremembe. Kaže, da bo morda še najprej prebrodena kriza na gospodarskem področju. Mnogo težje bo se zoperstavljati asimilaciji kot posledici upadanja narodne zavednosti in politične razkosano-sti. S tem v zvezi razvijajo nekateri krogi teorijo o nekakšni multikulturni skupnosti brez izrazite subjektivitete. Spričo velike politične razkosanosti so tudi stališča raznih delov manjšine do zaščite dokaj različna. Predstavniki levo usmerjenega dela zagovarjajo stališče, naj se sprejme tudi pomanjkljiv zakon, medtem ko ostali del manjšine, ki se v glavnem prepoznava v njenem samostojnem političnem nastopanju, pa resno opozarja, da v temeljnih zahtevah utegne pomanjkljiv zakon usodno ogroziti nadaljnji razvoj manjšine same. Slednja namreč potrebuje takojšnjo zakonsko zaščito in ne šele nekakšno ugotavljanje njene prisotnosti na teritoriju. Takšno ugotavljanje in ustrezno priznavanje pravic ne sme biti prepuščeno dobri volji krajevnih dejavnikov, temveč ga mora zakon krajevnim ustanovam zapovedati skladno z določili zastave in mednarodnih obveznosti Italije. Prav v teh dneh se v Rimu zaključujejo zaslišanja predstavnikov krajevnih ustanov, manjšinskih organizacij in drugih v zvezi z Masellijevim zakonskim osnutkom. Verjeti hočemo, da bo italijanski zakonodajalec po več desetletnem odlašanju končno le pravično ocenil in stvarno upošteval temeljne zahteve prizadete manjšine. / stran 2 ALOJZ TUL V RIMU 27. IN 28. NOVEMBRA O KONGRES KATOLIŠKIH TEDNIKOV ANDREJ BRATUŽ Ob koncu prejšnjega ted na (27.-28. novembra) je po tekal v Rimu vsedržavni kon gres katoliških tednikov v Italiji, ki so včlanjeni v zvezo FISC (Federazione italiana settimanali cattolici). Dela so se odvijala v Domus Mariae, kjer je sedež raznih pomembnih verskih u-stanov. To zvezo je v dosedanji mandatni dobi vodil urednik škofijskega tednika La Vita Cattolica iz Vidma msgr. Duilio Corgnali, ki je tudi imel na kongresu glavno poročilo, h kateremu se bomo še vrnili. Prisotnih je bilo veliko število urednikov in časnikarjev vseh katoliških tednikov v Italiji. Poleg našega lista pa je bil od Slovencev prisoten še urednik tržaškega Vestnika Dušan Jakomin. Kaj je sploh katoliški tisk v Italiji? Čeprav je država šteta med katoliške in je prav v Rimu tudi sedež Petrovega naslednika, pa ima danes katoliški tisk v Italiji še nekako pre- več zakrito vlogo. Res je ogromno število tednikov, ti pa so v glavnem škofijska glasila. Samo v naši deželi so štirje (zaTrst, Gorico, Videm in Por-denon). Na celotnem področju Treh Benečij je skupno kakih petnajst takih glasil od Benetk in Padove mimo Vicenze in Verone tja do Tri-denta in Bočna. Slednja škofija ima seveda tudi nemška glasila, kot imamo pri nas slovenska. Razlika med vsemi temi in npr. našim tednikom je pravzaprav v tem, da Novi glas ni škofijsko glasilo, kot ni bil prej to ne Katoliški glas ne Novi list. • STRAN 2 KAKO NAJ SE MANJŠINA RAVNA V POLITIKI ZGLEDI NAJ VLEČEJO! DRAGO LEGISA lUjtalijanski dnevni tisk je posvetil razmeroma veliko pozornost izidom deželnih volitev na Tridentinskem-Juž-nem Tirolskem, ki so bile 22. novembra. Tokrat se je zlasti razpisal o stanju v bocenski avtonomni pokrajini, kjer je nemško govoreče prebivalstvo v veliki večini, čeprav ima glavno mesto Bočen italijansko večino, kar je posledica umetnega naseljevanja italijanskega življa v času fašizma. Na zadnjih volitvah je Ju-žnotirolska ljudska stranka (SVP) ob splošnem začudenju italijanskih opazovalcev sedanjih razmer v bocenski pokrajini zbrala naravnost rekordno število glasov (56,6%) in ima v novem pokrajinskem svetu 21 svetovalcev, in sicer dva več kot doslej. Vse ostale stranke pa imajo v svetu skupno 14 svetovalcev! Svet šteje skupno 35 svetovalcev in mu je za številna področja priznana zakonadajna oblast. Položaj na Južnem Tirolskem je na splošno zelo različen od razmer v naši deželi in zlasti od položaja naše slovenske narodnostne skupnosti. Kljub temu imata obe stvarnosti vendarle nekaj skupnega: v okviru republike Italije so tako južnotirolski Nemci kot Slovenci v deželi Eurlaniji-Julijski krajini v jezikovnem pogledu manjšina sredi več kot 55-milijonske-ga italijanskega naroda. Kar pri obeh narodnih manjšinah brž in najbolj pade v oči, pa je predvsem tole: Južni Tirolci so se že v prvih povojnih letih znali in mogli združiti v skupno politično organizacijo, Slovenci v Italiji pa so od konca vojne do danes politično zelo razcepljeni in je večina celo organizirana v italijanskih političnih strankah. Slednji torej dajejo prednost skrbi oziroma zanimanju za vsedržavne probleme, medtem ko bi morala naša manjšina po našem prepričanju skrbeti predvsem za svoje probleme in težave ter z izvolitvijo svojih predstavnikov polnopravno nastopati v politični areni, kjer se dejansko odloča o naši nadaljnji usodi. Tudi stanja na Južnem Tirolskem ne moremo in ne smemo seveda idealizirati in ga torej prikazovati boljšega, kot dejansko je. Tudi v tej pokrajini gotovo obstajajo problemi, ki čakajo na ureditev. Toda že s krajšim obiskom tistih krajev se lahko na primer prepričamo o desledni dvojezičnosti. Podpisani je bil na začetku letošnjega septembra prijetno presenečen, ko je slišal, kako je karabinjerski podčastnik ob vstopu v manjši javni lokal v nemščini pozdravil goste in se nato prav tako nemško pogovarjal z lastnico. In v lokalu so bili Nemci verjetno v manjšini! Na to doživetje sem se zlasti živo spomnil prejšnji teden, ko je name in na skupino naših ljudi neki italijanski nestrpnež v ambulanti ortopedskega oddelka bolnišnice v Tržiču naravnost vpil, naj go-vorimo italijansko, nas pošiljal v Slovenijo in se celo hotel z nami pretepati. .......... STRAN 2 Janez Povše ZAŠČITNI ZAKON NI POMEMBEN LE... Danijel Devetak / intervju ŠTEFAN MAURI Breda Susič POKLON VINKU BELIČIČU Za gradnjo miru se morajo spoštovati manjšine. (Janez Pavel II.) Kazimir Humar O POSLANSTVU LAIKOV MED NAMI ORGLAR IVAN KACIN SODELOVANJE V ZDRAVSTVU OB MEJI Marko Tavčar O KRAŠKEM VINOGRADNIŠTVU Matjaž Rustja ALI ŠE POTREBUJEMO KLASIČNO? Boris Pahor IGO GRUDEN, KRAŠKI PEVEC LJUBEZNI Ivan Žerjal / pogovor GIANLUIGI BALDASSI Egidij Vršaj NARODNE MANJŠINE MED DRŽAVO... 2 S 1 . STRAN! KONGRES KATOLIŠKIH TEDNIKOV ČETRTEK DECEMBRA 19 9 8 Naš tednik nadaljuje z idealno dediščino prejšnjih časov in je predvsem list, ki sprejema krščanske vrednote in piše o življenju krajevne in vesoljne Cerkve, je pa tudi list, ki obravnava narodna, kulturna, politična in socialna vprašanja slovenske narodne skupnosti v Italiji. Na državni ravni pa imajo Italijani tudi svoj katoliški dnevnik, ki jeAvvenire iz Milana. Ta je nekako neuradno glasnik italijanskih škofov. Poleg tega pa ima Sveti sedež svoj d nevn i k Osservatore romano, ki je nekako poluradno glasilo Vatikana. Obstaja pa še nekaj tiskovnih agencij in drugih medijev (zlasti radijskih, pa tudi TV postaj). Vsa ta problematika je prišla na dan na rimskem kongresu. Glavno poročilo je imel, kot smo že zgoraj zapisali, dosedanji predsednik D. Corgnali. Na dan glavnega zasedanja pa je med drugimi prinesel svoj pozdrav tudi predsednik vsedržavne časnikarske zveze FNSI (Federa-zione Nazionale Stampa Ita-liana) Dal Boca. S cerkvene strani pa velja posebej omeniti nastop, ki ga je imel pred- S 1. STRANI RAZDELJENA V to obdobje razprav o zaščitnem zakonu se vključujejo tudi kongresi krajevnih sekcij, pokrajinskih odsekov in deželne strukture edine manjšinske politične stranke Slovencev v Italiji Slovenske skupnosti. Že iz poteka dosedanjih občnih zborov na Tržaškem je razvidno veliko zanimanje za napore te stranke za dosego pravične manjšinske zaščite. 4. decembra bo potekal pokrajinski kongres SSkza Goriško, 12. in 13. decembra pa bo njen deželni kongres, ki bo moral povedati svoje o tem, kakšen zaščitni zakon je sprejemljiv, kajti gre za preživetje manjšine in ne kake folklorne skupine, kot bi nekateri radi videli. i sednik italijanske škofovske konference in rimski vikar kardinal Camillo Ruini. Pou-j daril je zlasti aktualnost kato-i liškega tiska v Italiji za pravilno in objektivno informacijo I in formacijo javnosti, zlasti vernikov. Svoj pozdrav (združen s koncelebracijo) je pri-J nesel tudi generalni tajnik CEI ; (italijanske škofovske konfe-| renče) nadškof Antonelli. Osrednji del zborovanja pa je bil posvečen predsedniko-\ vemu poročilu. Po splošni u-| gotovitvi stanja, v katerem so ; danes katoliški tedniki v Ita-i liji, je Duilio Corgnali najprej povzel glavne dejavnosti zveze v zadnjem triletju. Mnogo j je bilo narejenega, marsikaj pa še ostaja in čaka na udejanjenje. Predsednik je tu spomnil na zasedanje italijanske Cerkve v Palermu, pa tudi na prejšnja zasedanja, ki jih je imel FISC. Spomnil je zlasti na smernice, ki jih je izdelal letošnji seminarvTurinu meseca maja pod geslom Škofijski tednik, časopis Cerkve, časnik ljudstva. Zavzel se je za to, da bi ne samo uredniki, ampak vsi časnikarji in sodelavci naših listov delili odgovornost za vsebino in delova- ZGLEDI V čem smo se mu zamerili? S povzdignjenim glasom nam je povedal, da mu naš materni jezik gre na živce! Stanje na Južnem Tirolskem (in tudi v Dolini Aoste) naravnost s prstom kaže, kako bi se morala v politiki ravnati in nastopati tudi naša slovenska narodna manjšina. 12. in 13. decembra bo deželni kongres edine slovenske politične organizacije v Italiji, to je Slovenske skupnosti. Spet se bo nudila priložnost, da se poudari ta po našem naravnost življenjski aspekt širše problematike slovenske narodne manjšinev Italiji. Zakaj se končno ne bi držali pregovora, da zgledi vlečejo? nje tednikov. In nadalje: "Na križpotju Cerkev - svet postajajo katoliški tedniki danes dragoceno tkivo krajevne skupnosti in italijanske Cerkve." Predsednik Corgnali je govoril nato o nekaterih tehničnih vprašanjih, posebej v luči odnosov med državnimi organi in zvezo. Tako je npr. govoril o stikih z vlado in sodelovanju pri založniški razpravi v dobi Prodijeve vlade. Omenil je tudi, da je že imel stike z novim ministrskim predsednikom DAlemo in podpredsednikom Mattarel-lo. V koristi demokracije in pluralizma je namreč dejstvo, da morajo biti poleg velikega vsedržavnega tiska tudi ostali mediji deležni pozornosti in ustreznih podpor javnega sektorja, predvsem vlade. Katoliški tisk sicer dobro deluje in uspeva kljub mnogim nerešenim vprašanjem in birokratskim težavam. Msgr. Corgnali je nato podčrtal vlogo krajevnih škofov v življenju našega tiska in medijev sploh. Poudaril je tudi sodelovanje z drugimi institucijami, ki so katoliškim medijem blizu. Med temi je zlasti omenil katoliško univerzo v Milanu in druge podobne. In ta tisk odražajo v glavnem prav tedniki. Tako je še naglasil: "Katoliški tednik prav kot izraz in časopis krajevne informacije prispeva k razvoju informativnega pluralizma, svobode informacije ter javnega mnenja, ki je daleč od ideološke deformacije." Sledila je daljša debata, kasneje pa volitvev nove zvezne organe. Vanje so bili izvoljeni delegati posameznih deželnih federacij. Rimski kongres je za nami. Problemi katoliškega tiska pa ostajajo vedno živi in aktualni, kar velja tudi za naš tednik. To ni škofijsko, torej uradno cerkveno glasilo, piše pa v duhu krščanskih načel. Prav o teh je lepo dejal filozof Jac-ques Maritain, da taki časopisi ne obvezujejo Cerkve, čeprav se navdihujejo v krščanski modrosti. In taki bomo tudi ostali. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAIATEEI: ZADRUGA CORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 1064749J CENA OGLASOV: PO DOGOVORU ITALIJANSKA NOTRANJA POLITIKA AVDICIJE, VOLITVE IN ZADEVA OCALAN Ko tokrat pišemo o italijanski notranji politiki, moramo najprej omeniti, daje ožji odbor poslanske komisije za ustavna vprašanja ta teden pričel z avdicijami v zvezi z zakonskim predlogom za zaščito slovenske manjšine v Italiji. Odbor vodi poslanec Maselli, ki je bil pripravil besedilo zakonskega predloga. Prvi so bili na vrsti predstavniki dežele Furlanije-Julijske krajine, župani Trsta, Gorice in drugih občin zainteresiranega ozemlja. Za njimi pridejo na vrsto predstavniki slovenskih organizacij in tudi nekaterih italijanskih. Zakonski predlog naj bi bil predmet razprave v parlamentu prihodnjo pomlad. O ostalem dogajanju omenjamo predvsem izid upravnih volitev, ki so bile v nedeljo, 29. novembra, in so zadevale kakih šest milijonov upravičencev. Volitve so bile v štirih pokrajinah, med njimi v Rimu, in v večjem številu občin, med njimi v sedmih pokrajinskih glavnih mestih. Ob tem moramo tudi vzeti na znanje izid ožjih volitev ali balotaže v Vidmu, kjer je bil za župana izvoljen kandidat Severne lige Sergio Cecot-ti, ki je gladko premagal svojega tekmeca Pietra Com-messattija, kandidata desnosredinskih strank. Cecottijeva zmaga je presenetila marsikaterega političnega opazovalca, saj je v prvem krogu imel njegov tekmec precejšnjo prednost. Očitno je Commessat-tiju škodovala njegova povezava z Nacionalnim zavezništvom, zaradi česar se je, kot kažejo volilni izidi, hudo zameril pristašem Ljudske stranke, ki so mu v nedeljo obrnili hrbet. Prof. Cecotti je v prejšnji deželni legislaturi krajši čas predsedoval deželni vladi Furlanije-Julijske krajine. Glavna značilnost nedeljskih volitev pa je prav gotovo velika volilna abstinenca. V primerjavi z upravnimi volitvami leta 1993 seje volilna u-deležba na pokrajinski ravni zmanjšala za kar 18,7 odstotka, na občinski ravni pa za 12,5 odstotka. Za stanje demokracije v Italiji so takšne številke gotovo skrb vzbujajoči znak. Mnogim ljudem se je politika naravnost priskutila. Tako je npr. v Rimu svojo volilno dolžnost opravilo le 57 odstotkov upravičencev in skoraj 24 odstotkov manj kot pred petimi leti. O volilnih izidih smemo i drugače napisati, da je zmagala leva sredina in da je pol svoboščin nazadoval. To velja predvsem za Berlusconijevo gibanje, medtem ko je Finije-vo Nacionalno zavezništvo v bistvu ohranilo svoje glasove (je pa najmočnejša stranka v Rimu!). Levim demokratom očitno ni koristilo dejstvo, da imajo predsednika vlade, ker so rahlo nazadovali, Ljudska stranka je v bistvu ohranila svoje glasove, medtem ko se je Cossigovo gibanje uveljavilo na Jugu. Kljub razkolu so komunisti ohranili svoje glasove, kar velja tudi za Severno ligo. Volilni izidi vsekakor zgovorno dokazujejo, kako je Italija še daleč od dvopolnega sistema, ki naj bi edini omogočil in zajamčil politično stabilnost v republiki. DAlemova vlada si medtem še dalje beli glavo z zadevo Ocalan. Voditelj kurdske stranke PKK je še vedno "gost" italijanske vlade, ki pa bi se ga najraje čimprej znebila. Zunanji minister Dini si je v Moskvi zaman prizadeval, da bi Ocalana spet sprejeli Rusi, češ da je že bil njihov gost, saj je v Rim dopotoval iz ruske prestolnice. Nemčija, ki ! je bila proti Ocalanu izdala ! mednarodno tiralico, je DAle-mi jasno povedala, da ne bo zahtevala Ocalanove izročitve, ker tako velevajo višje državne koristi. Pri tem je odločilno dejstvo, daje v Nemčiji skoraj dva milijonaGastarbeiter-(jev iz Turčije. Rim zato razmišlja o ustanovitvi medna-l rodnega sodišča, pred katerim naj bi se Ocalan zagovarjal o svojih domnevnih zločin-| skih dejanjih. Poleg tega še | vedno obstaja možnost njego-j vega izgona iz Italije, kar tudi glasno zahtevajo predvsem politični nasprotniki DAlemo-ve vlade. ----------DL VOŠČILO PRED NEKAJ DNEVI SO se od svojih sodelavcev in posredno tudi od nas poslovili časnikarji Sergij Pahor, Danilo Lovrečič, Saša Martelanc in upravna tajnica Helena Prelc. Vsi so odšli v zasluženi pokoj in tako je slovenski Radio Trst A sedaj revnejši za štiri delu predane osebe. Vsem štirim, na katere nas veže prijateljski odnos, želimo, da bi še nadalje ostali aktivni v naši sredi, in se jim zahvaljujemo za dosedanje opravljeno delo! NAŠEMU ZVESTEMU SODELAVCU MIRU OPPELTU, ki je zaposlen pri deželnem sedežu RAI, iskreno čestitamo ob sveži izvolitvi za polnopravnega predsednika sindikata časnikarjev v Furlaniji-Julijski krajini! POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE ] ZAKON ZA ZAŠČITO MANJŠINE NI POMEMBEN LE ZA MANJŠINO Kar samo po sebi umevno se nam zdi, da se tičejo vprašanja manjšinske zaščite le manjšine. V tej luči je bistveno, da naša manjšina slednjič odgovarjajočo zakonsko zaščito dobi. Dalje je temeljne važnosti, kakšno raven zaščite bo manjšina dobila. Kot je vse to res, pa je le v smeri ukvarjanja z manjšino videti, kot da se zaščitni zakon ne tiče tudi drugih. Na ta način kot da stopa v drugi plan dejstvo, da je osrednji dejavnik podeljevanja manjšinske zaščite večinski narod, iz česar sledi, da raven manjšinske zaščite zrcali njegov značaj. Večinski narod je namreč tisti, ki daje manjšinam na svojem ozemlju takšno ali drugačno vrednost in pomen, ne nazadnje jim podeljuje takšno ali drugačno zakonodajo, v kateri je in bo zaobsežen njegov odnos do manjšine oziroma do sobivanja različnih narodnostnih skupnosti. Dejstvo je, da je novi čas razprl možnosti in nujo sožitja na dosti višji stopnji, kot je bilo to mogoče v povojnem obdobju. Prihodnost Evrope in človeštva je pač v odpiranju do vsakršnih različnosti in v preseganju prejšnje vsesplošne zaprtosti, togosti in včasih celo neprijaznosti. V tem smislu je zaščitni zakon priložnost tudi za večinski narod. V njem namreč v zvezi z manjšino še vedno krožijo zadrege, nelagodnosti, včasih nerazumevanje. Tovrstne zgodovinske dediščine ni lahko preseči, toda sedanji čas prav gotovo vabi vse, da odvržejo nepotrebna bremena preteklosti. Nepotrebna bremena preteklosti pa odvržemo tako, da podelimo drugim in drugačnim enako vrednost in pomen, kot ju imamo sami. In v tem smislu je naš zaščitni zakon hočeš nočeš pomemben za državo, v ! kateri živimo, saj bo slednja tudi s tem zakonom izraziteje ali manj izrazito oplemenitila nastajanje nove Evrope. Zaščitni zakon je nadalje pomemben za i mlado državo Slovenijo. V kolikšni meri bo j Slovenija aktiven dejavnik v njegovem sprejemanju in oblikovanju? Se bo za čim višjo zakonsko raven zavzemala le formalno in od i daleč, ali pa bo vplivno in premišljeno zastavila svoj glas, da bi pomagala poglobiti dragocenost sobivanja v tem delu Evrope? Se bo Slovenija oklenila prepričanja, da bi odločno zavzemanje za primerno raven manjšinske zaščite škodovalo njenim meddržavnim odnosom oziroma njenim interesom ? Bo v njej prevladal občutek, da ne more biti enakovredna svoji ugledni in veliki jugozahodni sosedi in da je zato pametneje spremljati zadevo previdno in zadržano? Naj bo tako ali drugače, zaščitni zakon res ni pomemben le za nas, se pravi za slovensko manjšino. Pomemben je za kvaliteto sobivanja na širšem območju. Pomemben je za izgrajevanje takšne skupne prihodnosti, ki bo v dobro vseh odpirala vse širša in širša obzorja. AKTUALNO INTERVJU / ŠTEFAN M AU RI TIHA MISEL IN MOC IZPOVEDI PRIMORSKEGA GLASBENIKA DANIJEL DEVETAK Štefan Mauri, doma iz Avč pri Kanalu, je na Primorskem znan kot glasbenik, ki si močno prizadeva za kakovostno kulturno razgibanost Goriške na obeh straneh meje, saj mu veliko pomeni povezovanje z zamejskimi Slovenci. Je član Društva slovenskih skladateljev, letošnji dobitnik Bevkove nagrade, najvišjega priznanja za umetniške dosežke v novogoriški občini. Kot skladatelj je samonikla osebnost, ki se izpoveduje v nekakem neo-ekspresionističnem slogu. Nekaj zbirk njegovih del je izšlo tudi v zamejstvu. Ker mu bo v Kulturnem domu v Novi Gorici 7. decembra ob 20.15 posvečen avtorski večer Tiha misel, smo se hoteli z njim poglobiti prav v njegovo misel. Ali lahko v nekaj besedah orišete svojo dosedanjo umetniško pot? Že iz rosne mladosti me je glasba zmeraj vabila. Kje se je začela moja glasbena pot, je težko reči. Doma sem vedno iskal zvočne elemente, da bi kaj izrazil. Spomnim se, da sem uporabljal razne zveneče predmete, kot so jeklene palice ali stare kose. Kar je dajalo od sebe kakšen zvok, sem obešal in tolkel po tem. Tako se je ta čut razvijal, plemenitil. Vedno sem imel s sabo orglice, iskal sem zvočila, pa tudi sam sem jih izdeloval; meseca maja sem delal piščali. Prvo resnejše srečanje z glasbo sem doživel, ko so me 12-13-letnega povabili v cerkveni pevski zbor v Avčah. To je bilo doživetje, možnost vpogleda v literaturo, ki se je takrat prepevala, na podeželju seveda na nižji ravni kot v mestih. Kakorkoli že, bila je pot, ki je peljala v svet glasbe. Po koncu vojne je bil na vasi pravi razmah pevske kulture; kar vzkipelo je, ker se prej ni smelo peti. Ko je bila Primorska priključena tedanji Jugoslaviji, seje odprla širša pot in sem se pri 17 letih lahko šel učit poklica v cementarno Anhovo. Tam sem se srečal z moškim zborom, ki ga je vodil Kazimir Nanut, oče Antona Nanuta. Takrat sem se tudi prvič srečal s klavirjem. Dostikrat se po delu nisem niti vračal domov; ostal sem tam in opravljal osnovne vaje na klavirju. Kmalu sem se vpisal na osnovno glasbeno šolo v Solkanu. Tam sem opravil dva ali tri letnike osnovne šole, pa tudi nekaj solopetja. Po končani poklicni šoli sem nadaljeval študij na tehnični šoli v Ljubljani; vključil sem se v priznan mladinski zbor, ki gaje vodil Drago Korošec. Hkrati sem v Ljubljani dokončal klavir na nižji glasbeni šoli in se vpisal na teoretski oddelek srednje glasbene šole. Na strojno fakulteto sem šel na Reko; ob študiju strojništva sem se tudi tam vpisal na srednjo šolo, obenem sem študiral tudi solo petje pri znameniti operni pevki Branki Zec. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem prišel v stik s prof. Lucijanom Marijo Škerjancem, dve leti sem hodil k njemu na privatne lekcije. Ta čas sem bil tudi zaposlen kot vodja centra za izobraževanje v cementarni Anhovo. L. 1962 je prišlo tam do ideoloških sporov zaradi azbesta in onesnaževanja okolja; takorekoč sem moral zapustiti cementarno, ker sem grajal, da bo suha obdelava cevi povzročala bolezni. Direktor mi je zagrozil, da me premesti na drugo delovno mesto; ker sem dobil drugo delovno mesto v Ljubljani, sem zapustil cementarno in šel v Ljubljano. Redno sem zahajal k omenjenemu profesorju in študiral harmonijo in kontrapunkt; dobival sem več znanja, kot bi ga dobil na srednji glas- beni šoli. Opravil sem sprejemni izpit in bil sprejet na Akademijo, kjer sem študiral kompozicijo. Kakšni spomini vam ostajajo na prof. Škerjanca? Bil je enkratna osebnost, izredno razgledan človek. Res je, da je bil dostikrat odsoten, ker je bil zelo zaposlen s številnimi naročili; tedaj je zavrtel telefon in poučeval kar doma. Stik s tem našim najvidnejšim skladateljem je bil zame zelo pomemben; to je bil pisec bogate literature o harmoniji, kontrapunktu, nauku o instrumentih, oblikoslovju. Širino v svet kompozicije je odprl prav L. M. Škerjanc; bil je izredno svoboden. Leta 1966 sem končal ta študij in se vrnil na Goriško. Kaj pa potem? \ Zaposlil sem se v Novi Gorici, kjer sem ustanovil Komorni zbor, i druge zbore sem ustanovil v Levpi pa še kje drugje. S Komornim zborom ste prejeli tudi več priznanj, med drugim na tekmovanju Seghizzi v Gorici... Kamorkoli smo šli, smo domov vedno prinesli kako priznanje. Ker sem uvajal veliko sakralnega programa, sem naletel tudi na nasprotovanja. Pa še to: na tekmovanjih v i Sloveniji so ponavadi prejemali več točk zbori, ki pa smo jih na Seghiz-I ziju ali v Arezzu zlahka premagali... ' Zaradi svojega repertoarja tudi ni-i smo nikdar dobili nobenih sponzor-| stev. Osemnajst let sem vztrajal v i takih razmerah. Tudi rezultati niso I nič pomagali. Zakaj ste zapustili vodenje zbora? Pri Komornem zboru sem hotel i narediti korak naprej: to bi pomenilo izločenje nekaterih pevcev, profesionalen in ne samo rekreacijski pristop. Ko sem se v zboru odločil za zahtevnejšo literaturo, je število pevcev kar začelo upadati. To je prišlo prav njim, ki so se vrgli v iskanje drugih možnosti, pa tudi politiki... Zadovoljen sem bil, da sem lahko nehal in se tako bolj posvetil ustvarjanju. Uvajati sem pač hotel zahtev-! ne stvari. Izpovednost gre naprej... Mislite, da obstaja na Slovenskem dovolj posluha za sodobno glasbo in nove prijeme? Na šolah se za sprejem novih stvari premalo dela. Še vedno učijo t.i. nižjo zgradbo partiture na osno- vi tonalnega sistema z glavnimi j stopnjami. Premiki v zgradbi z uporabo vsaj tja do osmega, devetega alikvotnega tona pa ljudem že ne j gredo v ušesa. In vendar bo današnja glasba čez nekaj časa že klasika! j Potrebno je izobraževanje. Ljudje ne prenašajo disonanc; ne zavedajo pa 1 se, da je disonanca pogoj za razvez, da se more to razvezati tudi v prijet-i no, da nastopi neki konflikt kot v vsakdanjem življenju. Človek prebere knjigo; ko pride do sporov, to spo-| zna. V glasbi se pa ne potrudi, da bi razumel; raje posluša kaj takega, kar ga ne obremenjuje, da lahko ob tem dela še kaj drugega. Osnova je zna-| nje. Dela se danes pišejo tako, da i morajo izvajalci skozi šolo. Zbor pa j je dober, če imajo pevci poleg znanja o glasbi in glasbenem oblikovanju tudi splošno razgledanost. To bi morali začeti vzgajati že na osnovnih šolah. Trubar je pravil, da je slaba tista šola, iz katere se ne sliši petje, i Potreben je premik, ne smemo se stalno vračati na staro. Treba je ohranjati stare pesmi, toda tudi uvajati nove. Kadri, znanje, usposabljanje: to velja za posvetno in cerkveno glasbo. Na vseh področjih manjkajo kadri, osebnosti. Vse bolj se Iju- ■ dje zapirajo, postajajo individualisti, kar ne omogoča nastajanja zborov, i Na področju šolstva sem deloval 35 ; let; današnja laična šola je pravo razsulo, saj v njej ni zapaziti niti sledu 0 kakšni razgledanosti in plodni humanistični ali duhovni razpravi. Po izobrazbi ste tehnik, muze pa vam kar ne dajo miru. Kako to usklajujete? Tehnika prisili človeka v neko na-! tančnost, eksaktnost. Usmeritev j strojništva mi je prijala, ker sem se i nagibal k manualnemu delu. Rad I sem se s tem ukvarjal. Ko danes pišem, mnogi ne vedo, ali potegnem črto z ravnilom ali s prosto roko. Pri tehniki dobiš posebno natančno znanje, ki je uporabno tudi v glasbi. Doma so mi vedno ovirali ukvarjanje z glasbo; če sem šel popoldne 1 vadit harmonij v društvene prostore, me je mama karala: "Doma je toliko dela..." Nisem doživel razume- I vanja, saj nisem imel pogojev, da bi ! se posvetil samo glasbi. Bilo nas je ! pet otrok, že leta 1940 smo ostali brez očeta. Iz ekonomskih razlogov, za vsakdanji kruh, sem se lotil praktičnega poklica. Ko sem se zaposlil v Ljubljani, sem poučeval tehnične 1 predmete in tudi napisal nekaj del; tudi na tem področju sem bil nekako ustvarjalen. Glasba pa je le bila ; osnova. Šodeloval sem pri zboru ! Slovenske filharmonije, pri Sloven-l skih madrigalistih, na šoli sem vodil mladinske zbore. Tehnika me ni tr-i gala od umetnosti. Če bi pa moral l še enkrat ponoviti življenje do tega ! trenutka, bi rekel: "Z glasbo se bom i ukvarjal." Predstavljam si, da bi lahko kar nekaj naredil bodisi kot us-i tvarjalec bodisi kot poustvarjalec. Pišete v glavnem vokalno glasbo... Največ je v mojem opusu kan-tatnih oblik. Pisal sem tudi zborovske skladbe, ki so nastajale od študija dalje; zadnjo sem napisal pred dvema letoma. Vsi skladatelji iz obmejnih in primorskih krajev - Marij Kogoj, Pavle Merku, Marjan Gabri-' jelčič, Stanko Jericijo, Ambrož Čopi i in jaz - se ukvarjamo bolj z vokalno i glasbo kot z instrumentalno. Mis-i lim, da gre za obrambni moment: ohranjati slovensko besedo. Napi-I sal sem tudi veliko instrumentalnih del predvsem za manjše sestave. Na našem koncu pa je pomembna beseda, ki ima neko obrambno funkcijo. Pomislite na Vodopivca, Komela, Vrabca in druge. Vedeli so, da je beseda tista, ki nas bo ohranjala. Instrumentalna glasba je mednarodna; v njej lahko npr. preklinjaš komunizem ali fašizem, pa ti bosta vseeno ploskala tako komunist kot | fašist, če je skladba lepa. Pisana beseda pa je le beseda. Poglejte tudi pesnike: Gregorčič, Gradnik, Kosovel, Zlobec... Vsi imajo nekaj skupnega: obrambnost. Kosovelovi Bori | so bili ljudje-stražniki, ki so padali pod tujo sekiro; pomislimo tudi na 1 Gregorčičevo Sočo, ki krvava teče, na Gradnikove Zadnje straže... Sre-; di Slovenije so nekako neobremenjeni; Ljubljana ni nikdar razumela naših primorskih problemov. Skladate samo umetne pesmi ati se posvečate tudi priredbam? Nekaj priredb sem sicer napisal, toda samo po naročilu. Priredbam nisem naklonjen iz čisto tehtnih razlogov. Prav malo ie dobrih priredb, ki so sejih ljudje oprijeli in jih pojejo. Prirejati pesem pomeni zelo tankočutno zaživeti v njenem osnovnem elementu. Marolt je avtor številnih priredb, s tem pa je naredil veliko škode, ker obstaja glavna melodija, vse drugo pa je umetno. Začutiti je treba, da so tudi drugi glasovi neki paralel osnovni ljudski misli. Zadi-1 hati moraš s pokrajino, da vneseš ta element v priredbo; če tega ni, je priredba mrtva. Katero je bilo do sedaj največje zadoščenje v vaši karieri? Pomembno je bilo, če smo z zborom dosegli neki poustvarjalen nivo. Nepozabno je bilo potovanje Komornega zbora v Belgijo, kjer smo doživeli aplavz med mašo. Dogodek je bil, ko so izvedli mojo Mašo, i posvečeno cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, nepozabno doživetje pa je bil tudi lanski nastop v Novi Gorici, ko so nastopili Komorni zbor s Ščekom, sopranistka Ana Pusar Jerič, Mirjam Kalin, tenorist Trček in bas-bariton Marko Fink. Kateri je pomen maše v glasbi? Maša je temeljna glasbena oblika. V sebi nosi vse elemente življenja: človek prosi (Gospod, usmili j se), slavi (Slava), izraža svojo vero, ! priznava najsvetejše (Svet), potem blagoslavlja in na koncu spet prosi (Jagnje božje). Kaj se v glasbi lahko | še dogaja poleg vsega tega? Stanko Jericijo je ob nedavnem koncertu svojih skladb rekel da je glasba, ki je nihče ne izvaja, mrtva... Tudi knjiga, ki je nihče ne bere, je mrtva. V Ljubljani ni problem izvesti karkoli. Pri nas je drugače. Če i so skladbe dovolj zahtevne, skoraj ni mogoče najti domačega izvajalca. Zelo je pomembno, da interpretirajo prvo predstavitev zelo dobri izvajal-I ci. Samospev lahko najde hitro in | vrhunsko izvedbo tudi zato, ker sta potrebna samo pianist in pevec. Kritiki pravijo o vas, da se odločate za zmerno moderen glasbeni stavek, ki se navezuje na tenkočutno izpovedovanje Marija Kogoja. Kaj pa vi pravite: kdo je Štefan Mauri? Kogoj me ni pogojeval; je pa res, da sva doma iz bližnjih krajev. V tej dolini nas razmere, zrak ali voda, utesnjenost ali skromnost silijo v podobne nazore. V glasbi iščem iz-} poved; če gre za vokalno glasbo, skušam izpovedati to, kar je sporočilo besedila. Dosti razmišljam o | širšem sporočilu avtorja. Tako izpovedovanje pa sili v gosto prejo, v uporabo kromatike. Vselej pa skušam zelo samostojno voditi spremljavo; zato pevci mnogokrat tudi ; pojamrajo, da nimajo opore pri izvajanju. To, kar čutim, zapišem. Oblika nastaja iz vsebine. Ritmičnih ! in tonskih možnosti pa ne bo mo-I gel človek nikdar izčrpati. Ciklus samospevov ste posvetili tudi naši goriški pesnici Ljubki Šorli. Kaj pri njej najbolj cenite? Življenje Šorlijeve in njenih otrok nosim v sebi. Tudi [az sem še kot otrok izgubil očeta. Štiri - pet let sem imel in smo v cerkvi na vasi že peli skladbe Lojzeta Bratuža, ko smo izvedeli, da so mu fašisti dali piti olje. Vedno sem jim bil blizu. V pesmih j Šorlijeve spet zadiha obrambni moment, ta miselni tok je močno prisoten. Njena trdnost, bolečina, o-krutnost, poniževanje, vse to sem j tudi sam doživljal. Njeni izpovedni teksti so mi zelo blizu; poleg tega ; so zelo melodični. Mikajo me tudi drugi teksti, posebno Bazoviške i žrtve, Križev pot. Če bo Bog dal, bom I še kaj naredil. Močno je zame va-| bljiv tudi Gradnik s svojo trdoto, Iju-! beznijo do zemlje, s pogledom v večnost, z mislijo na smrt. Zvesto spremljate našo stvarnost v zamejstvu. Kako gledate na kulturna in zlasti glasbena prizadevanja pri nas? Mislim, da je bilo veliko narejene-; ga, in sem prepričan, da bo to tudi naprej nadgrajevano. Ko bodo meje I izginile, bo verjetno potrebno močnejše sodelovanje z Novo Gorico. Ustanoviti bi bilo treba krepak glasbeni center, vsaj srednjo, če ne celo višjo glasbeno šolo, umetniško gimnazijo, kjer bi vzgajali v širino, verjetno še raje v zamejstvu. Brez šole ' seveda pa ne bo šlo. Mislim, da Go-i riška že danes razpolaga z močmi i za visokošolski študij. Poseči moramo v širši prostor Primorske. Kdor bo imel v rokah duhovno krmilo, bo imel tudi materialno, bo usmerjal in tudi vplival. Odpirajo se svetli časi, vendar je treba združevati moči. ČETRTEK 3. DECEMBRA 1998 4 ČETRTEK 3. DECEMBRA 1 998 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V IJTURGIČNEM LETU A ZVONE STRUBELJ I ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO 2. ADVENTNA NEDELJA "Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega... Pravično bo sodil siromake, pošteno bo branil stiskane v deželi. Udarjal bo deželo s šibo svojih ust, z dihom svojih ustnic bo pokončeval krivičnika. Pravičnost pa bo pas njegovih ledij, zvestoba bo pas njegovih kolkov" (Izaija 1 1,1-2. 4-5). "Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (...) On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem" (Matej 3,1-3.11-12). IZ SUHEGA ŠTORA IN IZSUŠENE ZEMLJE NOVI POGANJKI UPANJA Sveto pismo pogosto uporablja prizore iz narave za prikazovanje resnic o človekovem življenju. Na tak način nas nagovori tudi Božja beseda druge adventne nedelje. Prerok Izaija spregovori o koreniki, ki je nekoč obljubljala mogočno drevo, zdaj pa iz svojih korenin ne more več hraniti niti najmanjšega poganjka. Suh štor je postala. Davidovo kraljestvo je bilo za Jude nekaj zelo pomembnega. Obljubljalo je narodovo svobodo in uživanje pravic izvoljenega ljudstva. Toda iz te Jesejeve korenike (Jese je bil oče kralja Davida) ni zraslo tisto, v kar so Judje upali in kar so pričakovali. Prerok in pesnik Izaija vidi na tem suhem štoru vzkliti nov poganjek, poln življenja. Iz osušenih korenin bo Bog obudil novega kralja, Mesija. Božji duh bo nad njim. On bo tisti, ki bo izpolnil večtisočletna pričakovanja; vzpostavil bo kraljestvo božje pravičnosti. Izaija nas s to mesijansko vizijo popelje v konkretne zgodovinske dogodke, ki smo jim priča v Judejski puščavi. Tako kot je iz suhe korenike vzklil zeleni poganjek upanja, je v sušni in zapuščeni deželi Judeje pricurljal na dan sveži izvir Božje besede, gromovnik, Janez Krstnik. "Spreobrnite se, kajti približalo se je božje kraljestvo!" Tam, kjer se zdi, da ni več prostora za Boga in njegove navdihe, na suhem štoru človeške zgodovine in v puščavi človeškega doživljanja božjega kar naenkrat vzbrsti nekaj novega, zažubori nekaj svežega. Življenje vznikne na popolnoma nepričakovan način, nenadoma, kot rojstvo vetra. Tako Janez Krstnik napove poslanstvo Kristusa, njegov krst v Svetem Duhu in ognju. Na tak način naj bi tudi mi živeli letošnji adventni čas, čas pričakovanja in novega upanja. Kaj niso tudi naši dnevi in naša življenja večkrat podobni suhemu štoru in izsušeni puščavski zemlji? Loteva se nas depresija, črno malodušje, zapirajo se vse poti, ne vidimo več, ničesar ne slišimo. Vse se spreminja v brezpomenje, duhovno hiramo in le še životarimo. Borimo se samo še zato, da bi sami sebe prepričali, da smo živi. Morda pa prav takrat iz suhih korenin našega bitja začenja rasti sveži poganjek upanja, v razsušeni lupini našega jaza se začenjajo zbirati kapljice pričakovanja. Če le zmoremo, se tedaj zaustavimo, prisluhnimo sebi. Začutili bomo nov veter, ki odganja oblake preteklosti. Zadihali bomo nov in svež zrak, ki naznanja življenje in šepeta o obljubah, ki so zapisane globoko v nas. Zapisal jih je tisti, ki je navdihoval Izaijo in njegov zapis o Jesejevi koreniki in ki je svojo besedo zaupal Janezu Krstniku, oznanjevalcu in napovedovalcu Jezusove poti. Občutili bomo, kako debele plasti upanja je Bog položil v nas. Ne bo težko odkriti, da smo ustvarjeni Zanj, in živeli bomo za tisto prihodnost, ki jo On obljublja svojim izvoljenim. m- POSVEČENI IN NEPOSVEČENI V ZAMEJSTVU POSLANSTVO LAIKOV V NAŠI SKUPNOSTI KAZIMIR HUMAR Naprosili so me, naj napišem kaj za Novi glas. Razmišljal sem in se odločil, da povem besedo o poslanstvu vernih laikov v naši zamejski skupnosti. Predvsem bi poudaril, da je zadnji vesoljni cerkveni koncil (1958/1965) prvi v zgodovini Cerkve posebej razpravljal o vlogi laikov v Čerkvi in izdal poseben Odlok o lai-škem apostolatu. Priznal je torej laikom posebno vlogov poslanstvu Cerkve. To drži torej tudi za naše verne laike. V naši zamejski skupnosti vidim v laikih tri posebne naloge. V DRUŽINI Prva naloga laikov, poročenih in neporočenih, med nami je skrb za naše družine, za naše otroke in mladino. Včasih smo za našo mladino skrbeli predvsem dušni pastirji. Danes nas je v dušnem pastirstvu duhovnikov vedno manj; zato skrb laikov za otroke in mladino ne samo v družini, temveč tudi v mladinskih organizacijah, pa naj bodo šport, glasba ali petje. V mislih imam posebno skavtsko organizacijo. Včasih so za mladino skrbele dekliške in fantovske Marijine družbe. Danes naj to vlogo opravljajo druge organizacije. Toda potrebno je mlade zbirati in jih pravilno usmerjati, da ne bodo le čepeli pred televizijo. Bral sem statistiko, ki pravi, da preživljajo pred tv tudi štiri, pet ur na dan. Da bi se kaj takega ne dogajalo tudi z našo mladino! Za to naj skrbijo naše laične organizacije. V LITURGIJI Zadnji koncil je odprl vrata laikom tudi v liturgiji. Pri nas smo bili vajeni, da je pri maši sodeloval le cerkveni pevski zbor. To je bilo zelo lepo, toda danes so še druge priložnosti: branje beril pri maši, branje prošenj, tudi delitev sv. obhajila, kadar je to potrebno. Prvič sem videl v ZDA leta 1969, kako so tudi laiki pomagali deliti sv. obhajilo. Danes smejo laiki, posebno za to poklicani, nositi sv. obhajilo bolnikom in ostarelim tudi na domove. Seveda pa posebno med nami ostane veljavno sodelovanje pevskega zbora na ko- SVETNIK TEDNA 7. DECEMBRA SILVESTER CUK AMBROŽ, SKOF IN CERKVENI UČITELJ Milanskega škofa in odličnega cerkvenega učitelja sv. Ambroža se spominjamo na dan njegovega škofovskega posvečenja, ki je sledilo njegovi neobičajni izvolitvi za to odgovorno službo. Ambrož je bil državni namestnik severnoitalijanskih pokrajin Ligurije in Emilije s sedežem v Milanu. Zaradi njegove pravičnosti so ga vsi spoštovali. Ko je proti koncu leta 374 umrl milanski Škof Avksencij, so se duhovniki in verniki zbrali v cerkvi, da bi izvolili njegovega naslednika. Med množico so bili krivoverski arijanci in pravoverni kristjani skoraj izenačeni. Med seboj so se prepirali, tedaj pa je v škofijsko cerkev prišel namestnik Ambrož z oddelkom vojakov in zaukazal tišino. To tišino je nenadoma pretrgal otroški glas, ki je zaklical: "Ambrož naj bo škof!" Množica je to sprejela kot božji glas in Ambrož je bil res izvoljen za milanskega škofa, čeprav je bil tedaj šele katehumen - pripravnik na sveti krst. Po kratkih pripravah je bil krščen, 7. decembra 3 74 pa je bil posvečen v škofa. , Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), kjer je bil njegov oče vodja pretorijanske prefekture za rimsko provinco Galijo. Mati je bila zgledna krščanska žena, ki se je po moževi zgodnji smrti s tremi otroki vrnila v Rim. Tam je Ambrož uspešno končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta, doletelo "plebiscitno" imenovanje za škofa. Ko je postal škof, je bilo njegovo prvo dejanje, da je svoje veliko premoženje razdelil ubogim, ki jim je ostal skrben oče do smrti. Njegova druga skrb je bila, da se je temeljito izobrazil v bogoslovnih naukih, predvsem po študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov. Bil je zelo učljiv in ponižnega srca, zato je naglo napredoval. Svoja spoznanja je posredoval vernikom v odličnih pridigah, ki so pritegnile tudi takega genija, kot je bil sveti Avguštin. Ta pričuje, da je škof Ambrož ru, vendar je želeti tudi Ijud-! sko petje vse cerkve. Naj cer-i kveni zbori gledajo tudi na to. V KULTURI Po zadnji vojni je bilo pri | nas malo slovenskih katoliških laikov. Zato smo sloven-' ski duhovniki dali pobudo za ! prvi slovenski tednik na katoliški podlagi (Slovenski Pri mo-i rec v Gorici, Teden v Trstu, ki sta se potem združila pod | skupnim naslovom Katoliški I glas). Nazadnje smo spozna-I li, da moramo iskati večjo pomoč pri laikih in smo se zdru-j žili v skupnem glasilu Novi glas. Vidimo, da smo na ta način pridobili lepo število katoliških časnikarjev in sotrud-nikov. Laiki, vztrajajte v pričevanju krščanskih vrednot v našem tisku! Pri tem mislim ; tudi na Mladiko v Trstu. Poleg tiska se je čutila potreba po prosvetnih društvih. V Gorici je dal to pobudo prof. Mirko Filej. Pozneje smo duhovniki morali pomagati, ker ni bilo primernih laikov. A z leti so zrasli in dozoreli, tako da je danes Slovenska katoliška prosveta v rokah in v odgovornosti laikov, podobno tudi druga naša katoliška društva, Dragi laiki, kot vidite, vam dušni pastirji vedno bolj prepuščamo vse dejavnosti, ki niso specifična dolžnost nas dušnih pastirjev. Zato zaključujem: "Cerkveni zbor vse laike v Gospodu goreče prosi, naj se Kristusovemu glasu in nagibanju Sv. Duha radi odzovejo s plemenitim in pripravljenim srcem" (LA, 33). "krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah. O zakramentih in bogoslužju je govoril tako jasno in nazorno, da so ljudje ob njih spoznavali moralni in praktični vidik verskih resnic". Škof Ambrož si je vedno prizadeval za neodvisnost Cerkve od svetne oblasti. Pri tem se je skliceval na Jezusove besede: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." Cesarja Teodozija, ki je v navalu jeze dal pomoriti v Solunu veliko število upornikov, je kaznoval z javno pokoro, ki jo je ta ponižno izvršil. Pomembno vlogo je škof Ambrož odigral kot bogoslovni pisatelj in oblikovalec zahodne pobožnosti. V bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in sam je napisal več i himen in pesmi, preprostih po jeziku in obliki, in jih sam tudi uglasbil. Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig in pisem. Bil je goreč apostol socialne pra-\ vičnosti. Vse življenje je bil na strani ubogih, katerim je i razdajal svoje imetje, bogate je svaril pred sebičnostjo in J pohlepnostjo. Umrl je leta 397. Ohranila se nam je njegova podoba v mozaiku, ki je nastala kmalu po njegovi smrti in je danes ohranjena v milanski baziliki, posvečeni sv. Ambrožu, kjer je pokopan pod glavnim oltarjem. Od 11. stoletja se njegov J god praznuje 7. decembra. Za svojega zavetnika so si ga izbrali voskarji in čebelarji in v pratiki je ob njegovi podobi naslikan čebelji panj. Podpiraj svojo Cerkev in delovanje duhovnikov z neobdavčljivim darom Dan za dnem 38.000 škofijskih duhovnikov oznanja evangelij po župnijah, med ljudmi in nudi vsem ljubezen in upanje. Da morejo nadaljevati svoje poslanstvo, potrebujejo tudi tvojo konkretno podporo oz. neobdavčljivi dar za vzdrževanje. Vedeti je namreč dobro, da država ne skrbi več za gospodarsko vzdrževanje duhovnikov. Danes, kakor v prvih krščanskih stoletjih, je vzdrževanje duhovnikov zaupano le darovom vernikov. Svoj dar lahko nakažeš s poštno položnico na tekoči račun št.57803009. Položnico lahko dobiš v župniji ali na pošti. Dar je neobdavčljiv do zneska dveh milijonov lir letno in ga lahko odbiješ pri davčni prijavi prihodkov IRPEF. Darovi za VZDRŽEVANJE. Tvoja podpora tvoji Cerkvi CH1ESA CATTOLICA CEI-Conferenza Episcopale Italiana 1 v o ] a CERKEV ti je blizu VSAK trenutek. TRENUTEK, • T • d si tu BLIZU svoji CERKVI. KRSTNA PREDSTAVITEV V GORICI NOVE MOHORJEVKE MED NAMI ČETRTEK 3. DECEMBRA 1 998 V Katoliški knjigarni na go-riškem Travniku je bila v petek, 27. novembra, krstna predstavitev knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe za leto 1999- V uvodnem pozdravu je g. Oskar Simčič v imenu “Mohorjanov" podčrtal, da je predstavitev nove zbirke praznična priložnost, in se zahvalil vsem, ki sojo omogočili. Marko Tavčar je v svojem nagovoru poudaril predvsem eno: knjige niso za enkratno branje, saj prinašajo zgodbe in pričevanja o delu Slovencev v Italiji, o njihovi zavezanosti koreninam in o zvestobi slovenskemu narodu, slovenski besedi, ki jo jeGMD gojila tudi v dobi najhujšega preganjaja Slovencev. Želja založnika je, da bi našel bralec tudi v novih knjigah napotke za vsakdanje življenje; zato mu GMD poklanja štiri različna besedila: Koledar 1999, literarni tekst Spev v nanoško jutro Ivana Rudolfa, zgodovinski zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca Domovina, kje si? in izbor polemičnih zapisov, i esejev in intervjujev Borisa Pahorja Pogled iz jamborovega koša. Letošnji Koledarje predstavil njegov urednik dr. Jože Markuža: povedal je, da je tudi zaradi obsežnosti I (304 strani) neprecenljiv vir informacij o življenju in delu Slovencev v Ita-| liji. Za izvirno koledarjevo preobleko ! je poskrbel Igor Devetak, barvno likov-j no prilogo v koledarskem delu pa tržaški slikar in grafik Edi Žerjal. Saša Rudolf, predstojnik informa-i cijskega oddelka Radia Trst A pri de-i želni ustanovi RAI, je spregovoril o 1 knjigi očeta Ivana Rudolfa, Meistro-vega borca, narodnega buditelja, Tigrovca in človeka, kije v Afriki bodril primorske fante, da so se odšli borit za slovenski narod med zadnjo vojno. Spev v nanoško jutro je namreč izbor lovskih črtic, kijih je Ivan Rudolf napi-! sal v petdesetih letih za tržaški radio. Bilje strasten ljubitelj narave in lovec. Po rodu iz Podnanosa, nekdanjega ' Sembida, v lepo ilustrirani knjigi pri-1 poveduje o ljudeh, kijih danes ni več, narava pa ostaja skoraj nespremenjena. Opisal je srnjake, divje peteli-ne, ježe, čuke, pse, kotorne, zlatice, jazbece, kune in lisice ter seveda takratne ljudi. Črtice so ohranile življenjskost, predvsem pa ljubezen do prirode. Knjigo je opremil Franko Žerjal, lepe barvne podobe divjih živali na Slovenskem pa je prispeval priznani slikar in lovec s fotografskim aparatom Jurij Mikuletič. Tržaški pisatelj Boris Pahor, ki se s svojimi zapisi in pronicljivimi razmišljanji javlja ne le v našem prostoru, a tudi drugod po Evropi, je pri Goriški Mohorjevi družbi izdal knjigo Pogled iz jamborovega koša. To je izbor člankov, esejev, govorov, intervjujev in polemičnih zapisov, v ospredju katerih sta narodno vprašanje in moralna drža do le-tega. Pisatelj je med svojim posegom povedal, daje problem naroda in narodne identitete tudi po petdesetih letih - toliko časa se z njim ukvarja - še vedno aktualen in vzbuja danes prav posebno pozornost še zlasti v Sloveniji, Platnico knjige je Ivan Žerjal prebarval z nežnimi barvnimi toni, v katerih je Boris Pahor prepoznal sredozemsko občutje. O zborniku obstoletnici rojstva Alberta Rejca Domovina, kje si?, ki gaje uredil izvedenec za polpreteklo primorsko zgodovino Branko Marušič, je spregovorila Tatjana Rejec, žena pokojnega Rejca, enega najbolj vidnih predstavnikov protifašistične organizacije TIGR. Govornica je najprej natančno opisala svoj doprinos in navedla nekaj spominov, ki so objavljeni v knjigi, nakar je preletela vsebino tudi tistih delov bogate knjige, pri katerih ni bila soudeležena. Zaustavila seje pri nekaterih poglobljenih študijah o Albertu Rejcu, ki sojih prebrali v Tolminu ob 20. obletnici njegove smrti in jih knjiga objavlja z dopolnili. Knjigo iz zbirke Naše korenine je tudi tokrat opremil Pavel Medvešček. O CESKO-NEMSKI SPRAVI 2 NEKAJ PRIPOMBAMI K SLO VENSKO-ITALIJANSKIM ODNOSOM (4) PETER MERKU Podpis sporazuma leta 1973 ni privedel do velikih sprememb v odnosih med Nemci in Cehi. Dva poznejša precej pomembna dogodka pa sta bistveno vplivala nanje. Prvi: ko so sile Varšavskega pakta leta 1968 zatrle "Praško pomlad", je prišlo do vala beguncev iz Češkoslovaške v Nemčijo. Posledica tega je bila spremenjena politična linija, saj je bilo zdaj mogoče organizirati privatna in javna srečanja beguncev iz Češkoslovaške s pregnanimi Nemci iz Sudetov. Drugi: kot reakcija na konferenco iz leta 1975 o "evropski varnosti in sodelovanju" je na Češkoslovaškem nastala "Karta 77", gibanje, ki je zahtevalo od vlade, da uresniči takrat podpisana načela. Najbolj znani in karizmatični osebnosti Karte 77 sta bila Vaclav Havel in Jiri Dienstbier, ki sta se začela ukvarjati tudi z usodo Sudetskih Nemcev. Že leta 1988 je prišlo do predloga, da bi se ustanovila komisija zgodovinarjev, ki bi skušala zbližati različna gledišča. DRUGI SPORAZUM O DOBREM SOSEDSTVU IN PRIJATELJSKEM SODELOVAN|U Takoj po padcu berlinskega zidu in zaradi nastale sprostitve tržnih izmenjav je veliko nemških industrijcev investiralo na Češkoslovaškem, in sicer predvsem zaradi nižje cene delovne sile. Češkoslovaški politiki so sprejeli to dejstvo kot pomoč za nujno prestrukturiranje industrije, medtem ko je javno mnenje reagiralo s strahom ; pred ponovnim "ponemčevanjem". Ta | strah je podpihovala tudi zaostritev sudetskega vprašanja. Vaclav Havel je, j še preden je bil decembra 1989 izvoljen za predsednika republike, takole izrazil svoje privatno mnenje o tem vprašanju: "Menim, da se čeških meja ne sme nihče dotakniti, menim, da se : noben izgnani Nemec ne sme vrniti, ! vendar mislim, da bi bila naša dolžnost, da se izgnanim Nemcem opra-; vičimo. Za nekaj milijonov ljudi je to : pomenilo kruto ločitev od lastne do-• movine, bilo je kruto dejanje, s kate-; rim smo se hoteli maščevati za pretrpljeno zlo." In dodal je še: "Dokler bomo s hudim odgovarjali na hudo, ga bomo samo podaljšali." Organizacija izgnancev Sudeten-deutsche Landsmannschaft je 1990. leta izrazila svojo solidarnost z demokratičnim razvojem v "nekdanji domovini" in izjavila, da seje pripravljena pogajati na podlagi izjave predsednika Havla, rekoč: “Samo rešitev, ki bi bila svobodno sprejemljiva za obe strani, bi lahko bila najboljša rešitev..." Ugotovitev, da Nemčija nima teritorialnih zahtev do Češkoslovaške, ne izključuje pravice Sudetskih Nemcev do domovine in samoodločanja. Kaj kmalu je bilo očitno, da se češkoslovaške oblasti niso odzvale na pričakovanja izgnanih Nemcev. Dne 27. decembra 1989, torej le dobra dva tedna po proglasitvi nove češkoslovaške vlade 10. decembra 1989, sta se nemški zunanji minister Genscher in češkoslovaški Dienstbier srečala na mejnem prehodu Waid-haus, kjer sta se med drugim sporazu-| mela o ustanovitvi mešane komisije zgodovinarjev, ki naj bi bila objektivna in mednarodna in ki naj bi - kot se je izrazil češkoslovaški minister - "raziskala preteklost, tudi kruti izgon nemške manjšine leta 1945". Podobna slovensko-italijanska komisija pa ne bo mogla doseči dokončnih rezultatov, dokler bodo dokazi o pokolih nedostopni. Pet dni po izvolitvi za češkoslova-! škega predsednika je prišel Vaclav Havel na uradni obisk v Nemčijo, resda skozi Berlin, vendar seje najprej ustavil v Munchnu. To je bila zavestna politična poteza, saj je prišel v tisto "prestolnico gibanja", kjer sta Mussolini \ in Hitler, skupaj z Daladierjem in Chamberlainom, podpisala pogodbo, s katero so zapečatili končno usodo prve slovanske države, kateri naj bi sledilo ! še toliko drugih, med njimi tudi Jugoslavija in še posebno Slovenija. Nemški predsednikje razumel pomen te poteze in poudaril: "S tem o-biskom je predsednik Havel potrdil, da želi, da bi dosegli sporazum o preteklosti." Na stotine češkoslovaških begun-j cev, ki živijo v Nemčiji in ki so v veliki meri že postali nemški državljani, ga je v javnosti sprejelo slovesno in mu | nazdravljalo s transparenti z napisom ; "Bravo, Vaclav". Sprašujem se, kako bi sprejeli slovenskega demokratične-| ga državnika na uradnem obisku v ; Italiji tisti slovenski begunci, ki so med I velikim eksodusom zapustili Istro in | so zdaj italijanski državljani. Bi se še j vedno čutili navezane na Slovenijo? Bi želeli ali, bolje rečeno, mogli to na i podoben način javno pokazati? --------------- DALJE 70-LETNICA KACINOVIH ORGEL V KROMBERKU ORGLAR IVAN KACIN, ŽIVLJENJE IN DELO ,i, Letos je poteklo 70 let, odkar so v Kromberku postavili nove orgle, izdelek goriške delavnice Ivan Kacin. V tej župniji so se zato odločili, da na dan si/. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, slo-vesneje počastijo ta jubilej. Praznik je letos padel na nedeljo, 22. novembra. V župnijski cerkvi v Kromberku je popoldne tega dne potekal kulturni večer, ki je obsegal skladbe za orgle in petje. S krajšim nagovorom ga je uvedel tamkajšnji župnik Stanko Medvešček, organist Dimitrij Rejc pa je zaigral Bachov koral Alle in Gott in der Hoch sein Ehr. Časnikarka in publicistka Dorica Makuc, sicer hčerka Ivana Kacina, je podala kratek prerez kulturnega dogajanja v Kromberku i/ polpretekli dobi, pri čemer se je dotaknila predvsem likov Vinka Vodopivca, Lojzeta Bratuža in kromberške-ga dolgoletnega organista in pevovodje Lojzeta Pavlina. Umetnostni zgodovinar Marko Vuk je prebral daljši referat o življenju in delu Ivana Kacina, ki ga v celoti tudi objavljamo. Pomen te osebnosti, kije globoko zaorala na polju orglarstva v Gorici, je bil ponazorjen tudi z manjšo dokumentarno razstavo v preddverju cerkve, ki sta jo pripravila Vojko Pavlin in Marko Vuk. Sledil je glasbeni spored, v katerem sta nastopila dva pevska zbora iz Kromberka: cerkveni mešani in moški zbor “Kromberški Vodopivci". Slišali smo tudi dva mlajša organista, vsakega s samostojno skladbo: duhovnika Aleša Rupnika in kromberško organistko Nevenko Ušaj. Edit Kocjan pa je spremljala na orgle mezzosopranistko Sonjo Makuc, ki je zapela dve Vodopivčevi skladbi za glas in orgle. Glasbeni večer v Kromberku je slovesno zaključil organist Dimitrij Rejc z Bachovo Toccato in fugo v d-molu. Danes, na praznik sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, ste se tu v Kromberku odločili, da počastite 70-letnico postavitve orgel. Ta lepi instrument, ki ga imenujemo kraljico glasbil, je bil v to cerkev postavljen leta 1928, tj. v času vsestranske obnove, ki je zajela porušeno Goriško po končani prvi svetovni vojni. Tedanji kromberški župnik, sicer priljubljeni skladatelj Vinko Vodopivec, seje odločil, da izdelavo zaupa takrat že uveljavljeni goriški orglarski delavnici Ivan Kacin. Kdo je pravzaprav bil Ivan Kacin? Rodil se je v Otaležu pri Cerknem 26. avgusta 1884, umrl pa je v Gorici 13. novembra 1953. Njegov oče je bil po poklicu mizar, zato so pri njih doma pravili "pri Tišlerjevih". Izdeloval pa je tudi harmonije, tako da seje mali Ivan že zgodaj srečal s svetom glasbenih instrumentov. Po končani ljudski šoli je Ivan Kacin obiskoval Orglarsko šolo v Ljubljani, ki jo je takrat vodil Anton Foerster. Kot organist je služboval najprej v Velikih Laščah, nato na Brezjah in na Kontovelu pri Trstu. Vojake je služil dve leti v Pulju in v mornariški cerkvi deloval kot organist. Kasneje je isto službo opravljal še v Komnu in Polhovem Gradcu. Poleg orglanja in cerkvene glasbe pa se je vzporedno zanimal za konstrukcije harmonijev in orgel, tako da je že leta 1916 v Ljubljani (Novi Vod-mat) odprl lastno delavnico harmonijev. Leta 1919 seje iz Ljubljane preselil v Gorico, kjer je na Placuti usta- KAC1N V stavbi, kjer je danes znana slovenska gostilna Pri Lojzki, je nekoč bila Kacinova tovarna orgel. novil lastno tovarno harmonijev, orgel in pianinov. Seveda pa ta zahtevna dejavnost I ni nastala iz niča, marveč seje Kacin v prvi fazi delovanja naslonil na izkušnje Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, ki je izšel iz kvalitetne Milavčeve delavnice (le-ta je npr. leta 1912 izdelala znamenite orgle v ljubljanski stolnici). Posamični mojstri v Kacinovi delavnici pa niso bili le Slovenci, marveč tudi Nemci in pripadniki še nekaterih drugih evropskih narodov, ki so sem prinesli izkušnje bogate nemške orglarske tradicije. Kaže, in to dokazujejo prav orgle v Kromberku, da je Ivan Kacin poznal tudi nekatere značilnosti italijanske orglarske tradicije. Nastala je tako v Gorici delavnica, ki je srečno združila pridobitve srednjeevropskega in italijanskega orglarskega izročila, iz mehaničnih je sicer prešla na pnev-j matske, romantično zasnovane orgle, a v izdelavi dovolj kvalitetne in zane-1 sljive, da še danes večinoma služijo svojemu namenu. Take so tudi orgle v Kromberku, I postavljene, kot že rečeno, leta 1928. Njihova omara je izdelana v novoro-manskem slogu, ki se lepo sklada z ! arhitekturo kromberške cerkve, na o-| mari pa je napis: "I. KACIN OP. N° 26 , FECITANNO 1928/VINKO VODOPIVEC 7 ŽUPNIK". Imajo le en manual in pedal, v manualu je sedem registrov, v peda-j lu pa dva. Posebnost kromberških orgel, kar izhaja iz italijanske tradicije, so ločeni registri na soprane in base, I npr. pri bordonu, gambi in violi, kar omogoča vtis igre na dva ločena ma-nuala. Vinko Vodopivec je orgle v letniku 1929 Cerkvenega glasbenika (št. ^ 52, str. 17) takole ocenil: "Orgle spa-i dajo med najboljše Kacinove tvrdke, i Intonacija je dobra, razmerje med registri dobro umerjeno, mehanika precizna. Omara je izredno lepo izdelana, i Polne orgle naredijo mogočen vtis." Tisti, ki dobro poznajo te orgle, nanje igrajo oz. jih pazljivo poslušajo, bodo gotovo pritrdili tej oceni. Ivan Kacin je za takratno opustošeno Go-| riško, pa tudi sosednjo Istro, v glavnem izdeloval manjše, enomanualne orgle, bolj kot za koncerte prilagojene za liturgične potrebe, tj. za spremljavo zborovskega ali ljudskega petja. Poleg enomanualnih orgel, ob Krom-, berku npr. še za Opatje selo, Dornbe-' rk, Zagraj, Avče, Gabrje pri Gorici, je ! izdeloval tudi dvomanualne, kot npr. za Ločnik, Miren in Bilje, v kraju Piaz-zola sul Brenta pri Padovi pa je tovarna postavila celo trimanualne orgle. ---------------DALJE & ‘. ? TiIn' nwn«r/ & ”1i JL NOVI GLAS / ST. 46 1 998 TRST / ZANIMIV POSVET O VLOGI KLASIČNE GIMNAZIJE IN LICEJA ALI ŠE POTREBUJEMO KLASIČNO? OB 50-LETNICI SMRTI IGA GRUDNA KRAŠKI PEVEC LJUBEZNI MATJAŽ RUSTJA V prostorih tržaškega liceja France Prešeren na Vrdelski cesti 13/1 v Trstu je bil v ponedeljek, 30. novembra, posvet o klasični gimnaziji in liceju, udeležencem pa je bilo postavljeno izzivalno vprašanje Ali še potrebujemo klasično? Okroglo mizo je uvedel ravnatelj liceja prof. Tomaž Simčič, predstavil je goste, obenem pa je dodal, da je seveda naslov posveta bolj retorične narave, saj ima in bo imela ta šola še živo vlogo v našem prostoru. Na nas vseh pa je naloga, da jo izboljšamo, dajo peljemo v korak s časom in da ji ne odvzamemo specifičnosti, ker bi drugače bili vsi globoko osiromašeni. Z BOŽIČNIM VOŠČILOM DECEMBRSKI PASTIRČEK November se ni še poslovil, ko so naši šolarji že imeli na klopeh decembrsko, četrto številko Pastirčka, iz katere veje omamen praznični vonj po skorajšnjih božičnih počitnicah. Priloga so namreč jaslice, kijih bodo spretno sestavili Pastirčkovi prijatelji. Pa tudi pesmici Ivanke Zavadlav in nepozabne Ljubke Šorli govorita o božični skrivnosti in kako malčki postavljajo jaslice. Mariza Perat s svojo zgodbo Smreka ob poti popelje bralce v gozd odet v zimski mraz in predstavi žalostno smreko, ki bo morala pasti pod gozdarjevo sekiro ali pa ne; to bomo odkrili v nadaljevanju povestice. Ob pesmici in zapisu V. T. Arharja bomo spoznali, kako so se gozdne živalce gostile in kako je voda ušla ognju iz lonca. O najboljši in najslabši stvari na svetu govori modra Ezopova zgodba, ki je res vredna pazljivega branja. Janez Povše spet pričakuje sodelavce, polne domišljije-zadnjič jih je bilo kar 56, izbran pa je bil prispevek Ašire Purič iz OŠ A. Sirk iz Sv. Križa - za nadaljnji razplet zgodbe o Detektivu Mucu. Ana Rupil je na knjižno polico postavila tri knjige pesnika O. Zupančiča, v katerih bodo marljivi bralci našli priljubljenega Cicibana, pristavila pa je še štiri njegove uganke, ki jih bodo malčki lahko rešili s pomočjo rebusov. Po gorati Gorenjski se bomo sprehodili s pesmijo Na Gorenjskem je flet-no. Kot ponavadi so glasbeni prispevek posredovale O. Tavčar, M. Feinig, D. Čevdek, notografiralje A. Sluga. Rubrika Varno na poti prikazuje, kakšno mora biti kolo za brezhibno vožnjo na cesti. Zato, dragi Pastirčkov kolesar, preglej, kakšno je tvoje "vozilo", preden sedeš nanj! Kaj in koga vidimo v gledališču, nam nazorno razkriva gledališki slovarček rubrikeGre-mo v gledališče. Superkuharhari pa nas vabi v kuhinjo na slastno rolado, Packo pa je spet zagrešil nekaj mastnih napak! Zavidljiv naslov časnikarja meseca je tokrat prejel RokZaccaria, četrtošolec OŠ J. Jurčič v Devinu z zapisom o pripovedi zadnjega rumenega lista. Spretnemu piscu čestitamo! Pohvaliti pa moramo vse zveste dopisnike, saj je poleg naštetega še veliko lepega v naši pisani otroški reviji. Za njene barve in podobe so zaslužni kar trije Pastirčkovi ilustratorji: Danila Ko-mjanc, VValterGrudina in Janina Cotič. In za konec še kakšna pesem in zgodbica ter seveda prisrčna Pastirčkova voščila za čim lepše praznovanje najbolj pričakovanega praznika v letu, Božiča. IVA KORŠIČ Sledili so prispevki gostov, ki so orisali pomen šole in njeno nadaljnjo pot (z | različnih zornih kotov seveda). Za mizo so sedeli: prof. Marta Ivašič, profesorica na klasičnem liceju, dr. Norina Bogateč s Slovenskega raziskovalnega inštituta, psih. dr. Zdenka Pribil iz j Deželne službe za usmerjanje, nekda-j nja dijakinja šole univerzitetna štu-! dentka Breda Susič in prof. Drago Bajc, nekdanji profesor matematike na šoli, danes univerzitetni profesor fizike v Mariboru. Marta Ivašič je seveda pritrdilno odgovorila na vprašanje posveta, čeprav je takoj dodala, da to ni enostav-j no. Do klasične imamo namreč dvoj-! ni odnos neobhodne potrebe in stereotipnih negativnih sodb (najbolj pogosta je zastarelost šole). Gibljemo pa se še v precepu med bogastvom tradicije in novimi izzivi. Treba je ohranjati oboje: čuvanje vrednot stoletnih kultur in odpiranje novemu, aktualnemu. | Za vse to pa je potrebna podpora, mo-| ralna in finančna. Norina Bogateč je predložila rezultate ankete o izbiri višješolske izobraz-i be, ki jo je opravil Slori med starši in dijaki ter tako zarisal tudi socialno in narodnostno sliko anketirancev. Za to priložnost je ga. Bogateč predstavila j "klasične" anketirance; kot je sama poudarila, pa igra pri teh izsledkih neza-| nemarljivo vlogo številčna šibkost di-j jakov. Rezultati ankete pa so se razli-I kovali med ostalimi slovenskimi zamejskimi šolami. Za klasično velja, da J je večina staršev dijakov srednje-viso-ko izobražena, da prihajajo dijaki iz večinoma narodnostno mešanih za-| konov (le tretjina jih je iz slovenskih I družin) in da so si sami (kar tri četrtine anketirancev) izbrali pot klasične izo-j brazbe tudi zaradi kvalitete šole. Zdenka Pribil je pogledala v problematiko z zornega kota deželne službe za usmerjanje, kjer je na prvem mestu posameznikova izbira in ne igra nobene vloge šolska politika ali kako enakomerno razdeljeno vpisovanje po šolah. Danes je težavnost pravilnih izbir dijakov v tem, da ni dovolj informacij in je zato pot odprta stereotipom, kolektivni percepciji od ust do ust. Pomembno vlogo pa igrajo tudi ekonomske razmere, saj vodi boljše gospodarsko stanje v dolgoročne investicije formacije in obratno. Danes pa je vse večja potreba po fleksibilnosti, po prilagajanju novim časom in novim potrebam družbe. In prav vtem lahko nastopi velika moč klasične, ki odpira in spodbuja v dijakih logično in urejeno razmišljanje. Živahno pričevanje Brede Susič je pozitivno poudarilo petletno obiskovanje šole z enkratnim spominom na praznovanje 40. obletnice klasične, ko so privrele na dan raznolike sposobnosti in znanje v organiziranju in izpeljevanju načrtov. Šola daje torej idealno podlago vsemu, univerzi ali zaposlitvi, zahvala pa gre seveda predvsem profesorjem, ki niso poudarjali le znanja, ampak tudi vsebino, humanistični pogled na svet, vizijo življenjskosti. Drago Bajc je razprostrl široko paleto vsakdanje prisotnosti grške in latinske kulture, ki sta začetnici evropske civilizacije. Klasična le daje višjo stopnjo kulture, bistveno pomaga klasiku v "modernem" svetu. Po prispevkih je bil na ogled film, ki so ga pripravili "klasiki", da bi poizvedovali med dijaki o mnenjih na račun klasične. In mnenja so odsevala stereotipno razmišljanje neinformiranih dijakov (in torej družbe). Debata je še enkrat zapečatila potrebo po klasični, ki vliva prožnosti in torej raznolike sposobnosti dijakom. Večkrat pa je težko pokazati tehtnost formacije, podtalno gibljivost sivih celic. BORIS PAHOR Ob 50. obletnici smrti Iga Grudna objavljamo govor, ki ga je 6. junija letos imel tržaški pisatelj Boris Pahor ob odprtju Grudnove hiše v Nabrežini. Naj bodo te občutene besede hvaležen poklon našemu pesniku Krasa. V posebno čast mi je, da (...) spregovorim o tem pomembnem Nabre-žincu, ki je ob Srečku Kosovelu najbolj izrazit liričen predstavnik kraške-ga sveta. Vendar je kljub temu intimnemu sorodstvu takoj treba poudariti razloček med duhovno razvejanim, ekspresionističnim Kosovelovim opusom in realnemu svetu ter dogajanju zavezano Grudnovo liriko. A da bi bolj nazorno potrdil to drugačnost, bi se ustavil pri motiviki, ki se tiče naše bližnje preteklosti in, žal, tudi sedanjosti. Ko Kosovel doživlja uničevanje slovenskih kulturnih domov, sežiganje knjig in vso eksplozijo skvadrističnih strasti, preroško zasluti propad Evrope, kot ga poda v velikih pesnitvah Ekstaza smrti in Tragedija na oceanu. In v Devinu se takrat ne sprašuje z Rilkejem, ali bo kdo izmed angelov slišal njegov klic, ampak pred starim gradom ob misli na nekdanje jetnike vidi zaprte prijatelje in v njih vrste prihodnjih kaznjencev. Gruden pa ni vizionar, a tudi ne potrebuje, da bi bil, ker je sam kaznjenec. Najpoprej v Sežani, potem v Vi-scu, Chiesi Nuovi, nazadnje v taborišču na Rabu (it. Arbe), najbolj zloglasni, naravnost uničevalski postojanki po fašistični priključitvi dela Slovenije. In pesnik realnosti je umetniški pričevalec lačnih, ki grebejo po odpadkih, pesnik otrok, ki usihajo poleg mater, tako da se sam spoveduje Dete sem pobral na slami, komaj umrlo je med nami, golo nesel v grob na rami: mrzle so vso pot ročice silile mi v potno lice, bile ob hrbet nožiče. Gre za preproste, a izredno močne stihe s podobami, ki so sorodne tistim iz knjig povrnjencev iz nemškega barakarskega sveta, kjer oči hrepenijo po kruhu umirajočega tovariša ali, kot pravi Gruden o Rabu, smo te mrtvega pod slamo skrili, da smo hlebček tvoj dobili. In tudi sklep je uglašen s takšno usodo: Mrtvi so nam jesti dali, grob otrokom smo kopali, živi mrtveci ostali. Vtis imam, da mi bo kdo očital, kako na tako slovesnem zborovanju navajam tako trpke resnice, čeprav se lahko branim z ugotovitvijo, da tudi če bi šlo za Baudelaira ali Leopardija, na primer, bi s težavo našli veliko spodbudnih podob v njunih stihih. In Gruden spada v kategorijo, kar številno, slovenskih pesnikov, ki so šli skozi nesrečno dobo slovenske in s tem evropske zgodovine, ker je bila v načrtu anihilacija njihove - to je naše - identitete. Prav gotovo, morebiti bi lahko zamenjali motive ter se ustavili ob liriki, posvečeni kraškim vasem, ribičem, o-bali, lahko bi se zadržali ob Nabrežin-skih kamnolomih, ko pa odpiramo izredno pesnikovo hišo, vendar, žal, tudi ob lepoti vaške idile, ob čudenju, kako so iz nabrežinskega kamna zrasli čudoviti objekti od Solkanskega mostu do Kaira v času, ko so kamnitne bloke vozili v Trst na ladjo z volmi - vendar ob vsi ti pisanosti motivike, pravim, je pesniku nenehno pri srcu položaj nesvobode domačega prebivalstva, ujet je ves čas v tesnobo ob incogniti jutrišnjega dne, ob vprašanju, ali bo človek človeku volk ali brat. In pri tem Gruden zmeraj prerašča ta kontingen- \ tni okvir in zajema dogajanje v svojem samem bistvu. Tako če 1936. leta ob Vojaškem taborišču pod Nabrežino, j kjer so zakopani vojaki vseh narodno-! sti prve svetovne vojske, čuti, "kakor da ruši nad mano se svet iz tečajev", po koncu drugega svetovnega konflikta ugotavlja, da je za človeka vse zgubljeno in da mu ne pomenijo več nične narava ne ljudje ne dom ne žena i ne otroci. To se pravi: predaja se obu-i pu ali skrajnemu nihilizmu. Kar je v ! bistvu enakovredno izjavi, da je v ognju nemških krematorijev zgorel smisel za lepoto in liričnost. Da, a vendar nebojeviti pesnik, za I pravico in resnico zavzeti odvetnik, ki se mora kmalu po osvoboditvi zaradi taboriščnih preizkušenj komaj triin-petdesetletnik posloviti od življenja, nam je blizu ne samo zaradi tega svojega trpkega in globokega humaniz-<■ ma, ampak tudi zaradi ljubezenske liri-| ke, kjer se osebno pričakovanje spaja \ z vizijo prenovljenega človečanstva. i V ženi najde, potem ko se je rešil začetnega narcisovstva, pristan za svoje bro-dolomstvo, njene oči mu spet vračajo, kot pravi, vero v sočloveka, zato, doda: S človekom vsakim zdaj utripam j skozi tebe in vem, da vsak ljubezni drugega je vreden; najgloblje oni, ki od nas je najbolj beden, ker sproti usoda sleherni mu up razgrebe. Mislim, da je sporočilo o ljubezni, , kakor je videti tradicionalno in izraz ■ pesnikovega pristnega idealnega hu-j manizma, vendar tisto poglavitno tudi za naš čas. Gre za notranje bogastvo, ; brez katerega so vsi nadomestki bolj revne veljave; a gre tudi za cenjenje i telesa, za katerega eni pripravljajo kloniranje, drugi pa iztrebljenje atomskih dimenzij. Zato bi morebiti v tem slovesnem trenutku ponovili maksimo, ki si jo je Gruden sposodil pri daljni Antigoni: Človeku je v naravi, da ljubi in ne ubija. In bi si lahko mislili, da vklešemo to upanje v pesnikov dom, v žlahtni kamen, ki je hkrati realnost in simbol ustvarjalnosti in trajanja. PRI ZALOZBI O B Z O R | A V MARIBORU KNJIGA STANKA VUKA POMLAD POD KRASOM Po skoraj 40 letih od zadnje izdaje je v Sloveniji spet izšla knjiga Stanka Vuka, skoraj legendarne osebnosti iz književnosti in narodnega ter protifašističnega delovanja na Primorskem. Knjigo Pomlad pod Krasom, ki vsebuje pesmi, prozo in pisma Stanka Vuka, je izdala založba Obzorja v Mariboru. Izšla je kot 32. zvezek v zbirki /z slovenske kulturne zakladnice. JUTRI POMEMBEN DOGODEK NA KOSTANJEVICI OBNOVLJENA KNJIŽNICA P. STANISLAVA ŠKRABCA Gre za skoraj popoln ponatis Vukovih izbranih besedil, ki jih je 1.1959 izdala založba Lipa v Kopru v knjigi Zemlja na zahodu. To delo sta kljub težavam s takratno politiko skrbno u-redila Lino Legiša in Milko Matičetov. Založba Obzorja je v novo knjigo uvrstila tudi obsežen spremni Legišev esej o Vuku, ki kljub časovni oddaljenosti ostaja aktualen. Nov esej o Vuku pa je napisala Katarina Šalamun Bedrzycka. --------------- M. V Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici v Novi Gorici, bo jutri, v petek, 4. decembra, ob 16.30 važen kulturni dogodek. Odprli bodo namreč obnovljeno knjižnico p. Stanislava Škrabca, kije na Kostanjevici živel nad 40 let in ga poznavalci štejejo za naj večjega jezikoslovca, slovenista 19. stoletja. Začetki knjižnice segajo v 16. stoletje, v njej pa hranijo knjige iz raznih obdobij. Najbogatejši in najbolj dragoceni so fondi, ki sojih patri frančiškani prinesli s Svetegore, ko so morali to nekoč v preteklosti zapustiti. Knjižnica seje pozneje množila, saj so na Kostanjevici delovali notranja redovna gimnazija in kasneje licej in dva letnika bogoslovja. Vse od leta 1878 je imela gimnazija tudi pravico javnosti. Zaradi dragocenih del, ki jih hrani, je Knjižnica p. Stanislava Škrabca od leta 1952 zaščitena kot kulturni spomenik. Ima nad 10 tisoč knjig, med katerimi je tudi kakih 30 inkunabul (latinsko ime za prve tiskane knjige, ki so izšle do leta 1500). Bogate so nadalje zbirke tiskov od 16. pa do 19. stoletja. Med njimi je zagotovo najpomembnejša slovnica Adama Bohoriča "Arcticae horulae" (1584), z avtor- jevim lastnoročnim posvetilom. To knjigo so odkrili šele leta 1951. Knjižnico so obnavljali nekaj let, zdaj pa je povsem preurejena in posodobljena. Odprta bo tudi za javnost, knjige pa si bo mogoče sposojati. Obnovo so denarno podprli Mestna občina Nova Gorica, Ministrstvo za kulturo in Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino. Za obnovo knjižnice sta si požrtvovalno prizadevala tudi Marjan Brecelj, častni svetovalec bibliotekarstva iz Nove Gorice, ki knjižno bogastvo v Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici tudi najbolje pozna, ter p. Matej Papež, prejšnji gvardijan samostana in sedanji župnik na Kostanjevici. V vabilu za udeležbo ob odprtju obnovljene knjižnice je p. Andrej Vovk, gvardijan samostana, zapisal, da bo s tem dejanjem zaključeno peto leto Škrabčevega projekta, imenovanega Škrabčevi dnevi. Toda p. Škra-bec nam ima še veliko povedati." M. 7 ČETRTEK 3. DECEMBRA 1998 Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere prispevke objavili prihodnjič. Sodelavcem in bralcem se o-pravičujemo. (ured.) 8 ČETRTEK 3. DECEMBRA 1998 VRSTA SREČANJ NABREŽINA / PROSLAVE OB 50-LETNICI SMRTI IGA GRUDNA MARTINI PRI SSO, CODARIN PA PRI SKGZ Prejšnji teden so se vodstva naših dveh krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij in Slovenske kulturno-gospodarske zveze, srečala z visokimi predstavniki dežele Furlanije-Julijske krajine in tržaške pokrajine. V četrtek, 26. novembra, je bil gost SKGZ predsednik tržaške pokrajine Renzo Co-darin. Predstavništvo te krovne organizacije mu je orisalo svoje delovanje, večji del o-biska pa je bil posvečen avdicijam, ki so se v ponedeljek, 30. novembra, začele v Rimu glede osnutka za zaščito slovenske manjšine. Dan kasneje, v petek, 27. novembra, pa je vodstvo SSO gostilo predsednika deželnega sveta F-Jk Antonia Martinija. Tudi tu je bil govor zlasti o zakonskem osnutku za zaščito slovenske manjšine, pa tudi o drugih vprašanjih. Obe srečanji sta spet potrdili razhajanja med SKGZ in SSO glede Masellijevega osnutka. Prva ga ocenjuje pozi- tivno, saj odgovarja po njenem mnenju moderni in evropski logiki reševanja problemov in ne vsiljuje ničesar ter ne prinaša privilegijev manjšini. Poleg tega odraža v 70-80% osnutek, ki so ga skupaj izdelale vse komponente manjšine. SKGZ je proti mak-; simalizmu in zapiranju ter za dialog in integracijo. Druga pa je do njega kritična predvsem zaradi tega, ker prepušča krajevnim upravam določitev teritorija, kjer naj bi veljala zaščita, potem zaradi preveč zapletenega mehanizma paritetne komisije. Zaščitni zakon, so menili pri SSO, mora biti tudi priložnost za gospodarski in družbeni razvoj Benečije. V PRENOVLJENI ROJSTNI HISI IGA GRUDNA ŽE SEDMA IZVEDBA RAZSTAVE KAMEN... Med prireditve, ki sodijo v sklop proslavljanj 50-letni-ce smrti pesnika Iga Grudna, spada vsekakor že sedma izvedba razstave kamnitih izdelkov Kamen... Razstavo, ki je nastala z namenom, da se ovrednoti delo domačih kamnosekov, in je v zadnjih letih zadobila širšo razsežnost, prireja Slovensko kulturno društvo Igo Gruden iz Nabrežine pod pokroviteljstvom Zadružne kraške banke in v sodelovanju s Kraško gorsko skupnostjo, občino Devin-Nabre-žina in Zvezo slovenskih kulturnih društev. Letos bo prvič, da bo razstava v prostorih prenovljene rojstne hiše Iga Grudna, to je v Kamnarski hiši Igo Gruden v Nabrežini. Odprli jo bodo v petek, 4. t.m., mo-' žno pa si jo bo ogledati do S nedelje, 13. decembra, z urnikom od 1 7. do 20. ure ob delavnikih ter od 10. do 12. ure in od 15. do 20. ure ob praznikih. Letos sodeluje nad trideset razstavljalcev med podjetji in posamezniki. Od teh je dvanajst podjetij in kamnosekov iz devinsko-nabrežinske ob-j čine (kot npr. podjetja Caha-rija, Zidarič, Gramar idr., po-| leg teh pa še obdelovalci Igor Marušič, Andrej Mervič, Luca Monet, Alvaro Marcucci idr.), sedem razstavljalcev pa pri-! haja iz Slovenije. PESNIKOVO SPOROČILO JE ŠE VEDNO AKTUALNO V Nabrežini so se v prejšnjem tednu na zelo slovesen in kulturno bogat način spomnili 50-letnice smrti pesnika Iga Grudna. Ob tej priložnosti je domače kulturno društvo Igo Gruden priredilo več kulturnih srečanj. V četrtek, 26. novembra, je bila ob 18. uri v župnijski dvorani v Nabrežini predstavitev otroške slikanice, ki sta jo izdali Goriška Mohorjeva družba in založba Mladika na pobudo SKD Igo Gruden. Slikanico so napisali malčki otroškega vrtca iz Mavhinj, ki jih je vodila in usmerjala učiteljica Andrejka Terčon. Delo je nastajalo v sezoni 1997/98, ko so otroci občudovali na sprehodih naravo in si zaželeli to veselje do narave tudi primerno izraziti. Zgodba slikanice pripoveduje o zemlji, ki se prebuja v pomladni rosi (od tod tudi naslov Hej, prijatelji, zbudite se!). Uvod h knjigi je napisala Mariza Škerk Kosmina, večerje uvedla Maja Lapornik, Andrejka Terčon pa je predstavila zakulisno nastajanje knjige. Otroci so nato uprizorili dramatizacijo knjige s primerno sceno in kostumi. Napisali so tudi novo besedilo štirih pesmic, ki jih je u-glasbil Aljoša Saksida. Nabito polna dvorana je z zanimanjem spremljala izdelek mladosti, organizatorji pa upajo, da bodo knjigo predstavili še v Gorici... in da bo tudi všeč sv. Miklavžu. V četrtkovih večernih u-rah pa so organizatorji pobud ob 50. obletnici smrti Iga Grudna vabili v občinsko knjižnico v Nabrežini na otvoritev razstave dokumentov o delu in življenju primorskega rojaka. Pozdravnim besedam predsednika društva Nika Pertota je sledila priložnostna beseda podžupanje in občinske odbornice za kulturo Marize Škerk Kos- mina, ki je poudarila, da lahko danes proslavljamo kulturnika, ki so mu bili kisik navezanost na domačo zemljo, ljubezen do rojakov in bodrilo vsakemu za klen korak na slovenski življenjski poti. | Grudna prevajalca in prozaista, človeka, kateremu se je za vedno zarisala v srce do-j mača Nabrežina, tako da ga je spremljala na vsej življenjski poti pesem morja, valov i in borov, mornarjev in kam- uvodnem pozdravu devin-sko-nabrežinskega župana Marina Voccija, prisostvovala poldrugo uro trajajočemu nadvse bogatemu sporedu, ki so ga oblikovali moški in , ženski zbor Igo Gruden, u-; čenči nižje srednje šole Igo Gruden iz Nabrežine s pev-| skimi in plesnimi točkami, I nabrežinska godba na piha-; la, igralka SSG Miranda Caha-rija in član dramske skupine I SKD Cerovlje-Mavhinjejož-i ko Okretič in ansambel Kraški ovčarji z Michelo Vas-i sallo. S krajšimi govori so na-S stopili podžupanja Mariza Razstavo je društvo pripravilo v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, uredila pa jo je mag. Rozina Švent. Grudnovo razgledano življenje je razdelila na dva dela: v prvem so na ogled osebni dokumenti (npr. indeks dunajske univerze, ki jo je obiskoval v letih 1912-1914) in pisma z vidnejšimi predstavniki tedanjega časa. Drugi del pa je posvečen oblikovanju in ustvarjanju besede, posvečen je liriki občutljivega pri-i morskega človeka, večnega j iskalca srčne ljubezni. V tem delu pa je prostor tudi za Iga narjev, pesem naroda, ki ljubi zemljo. Praznovanja pa so dosegla svoj višek na osrednji proslavi, ki je bila v soboto, 28. novembra zvečer, v šotoru na igrišču ŠD Sokol. Velika množica domačinov in gostov (med temi gre omeniti konzula republike Slovenije Zorka Pelikana, predsednika Sveta slovenskih organizacij Sergija Pahorja, predsednika Slovenske prosvete Marija Maverja, ravnatelja Slovenskega stalnega gledališča Miroslava Košuto, predvsem pa pesnikovega sina, gospoda Primoža Grudna) je, po Škerk Kosmina, Marko Tavčar (na sliki, Foto Kroma) in Ivan Vogrič. Njihove besede so poudarile pomen Grudnovega sporočila, ki je predvsem v ljubezni, najsi bo do otrok, do sočloveka, do svojega jezika in naroda, pa tudi v opozarjanju na socialne in narodne krivice, v tem, da je pesnik s svojim delom približal osrednji Sloveniji morje in Kras. Vse to nam veleva, da izberemo pot življenja, pot vere v pri hodnost, da delamo složno in v zavesti, da se doseže skupni cilj. MATJAŽ RUSTJA IVAN ŽERJAL GLASILO ZAMEJSKIH SKAVTOV NOVA ŠTEVILKA JAMBORA V GLEDALIŠČU MIE LA Pred kratkim je prišla v roke zvestih bralcev novembrska, to je 2. številka 28. letnika glasila slovenskih zamejskih skavtov in skavtinj. Kot piše v obvestilih, je Jambor končno postal glasilo celotne skavtske organizacije. V uredništvo je bil namreč uradno imenovan Iznajdljivi gams David Bandelli, ki je odgovorni referent za Gorico. V uvodniku tokratne številke Svojevrstni kondor piše o še ne povsem pojasnjenem dogajanju v zvezi z Marijino sliko v kapeli bolnišnice na Katinari. Duhovno misel je prispeval Svojeglavi kondor in na osnovi svetopisemske prilike o sejalcu razglablja o štirih stopnjah prijateljstva in ljubezni. Pismo uredništvu je podpisal Stari skavt, ki se spominja svojega nekdanjega delo- i vanja v skavtski organizaciji in ponovno navezuje stike z njenimi člani. Superlativni volk uvaja novo rubriko, ki bo prinašala razmišljanje o narodu i in naši manjšini. Prvo tovrstno razmišljanje je namenjeno pojmoma narodnosti in državljanstva. Iz obširne in kakovostne \ številke velja omeniti tudi prvi prispevek Martine Ozbič iz i serije o metodologiji vodenja i sestankov in dela v skupini. Sicer pa je tokratna števil-i ka bogata tudi s prispevki o občnih zborih tržaških in go-riških skavtov ter s poročili o | delovanju skavtske organiza-l cije. Posebej naj omenimo ; poročilo Iznajdljivega gamsa i o projektu Skupaj za Posočje, \ ki je združil skavtske skupine J tretje starostne veje iz Slovenije, zamejstva in Italije. -------------(MAB) PRIKAZ SLOVENSKEGA ANIMIRANEGA FILMA OD 60. LET DO DANES V nedeljo, 6. decembra, bo v tržaškem gledališču Miela (Trg Duca degli Abruzzi) Prikaz slovenskega animiranega filma, v sklopu katerega bo predstavljen izbor kratkih slovenskih risanih in animiranih filmov od šestdesetih let do danes. Na ogled bo tudi slovenski dolgometražni risani film Socializacija bika?, ki je požel veliko nagrad in pohval. Predstave bodo ob 18. uri in ob 21.30. V gledališču Miela bodo na ogled tudi nekateri slovenski reklamni filmi. Prikaz, ki nosi naslov Na liniji, sodi v sklop srečanj o animiranem filmu srednje in vzhodne Evrope, ki ga meseca decembra vsako leto prireja združenje Alpe Adria Cinema. Isto združenje bo priredilo od 1 7. do 24. janu- I arja 1999 v Trstu 10. izvedbo filmskega festivala Alpe Adria. Festival je posvečen filmski in video produkciji v srednji in vzhodni Evropi s posebnim ozirom na najbolj izvirna in pomenljiva dela. Pobudniki festivala Alpe I Adria pa bodo Avtonomna dežela Furlanija-Julijska krajina (F-Jk), vladni komisariat dežele F-Jk, Pokrajina Trst, Občina Trst, predsedstvo italijanske vlade in tr-i žaška trgovinska zbornica. TRŽAŠKA KRONIKA OBVESTILA športnih iger, ki bo v petek, 4. t.m., ob 20.30 v mali dvorani gledališča Prešeren v Boljuncu. Prisotni bodo avtorji B. Lakovič, M. Magajna in B. Pavletič. Bregovo pot skozi SŠI bo ori-j sal Silvan Klajban. Prisotne bo j tudi Dušan Jelinčič, avtor knji-| ge Tisti vonj po Krasu. DAROVI ZA CERKEV v Ricmanjih: Mar-čela Vatovac, Ricmanje, 100.000; i Bernarda Kuret, Ricmanje, v spomin na pokojnega Maria Hrvatiča 50.000. ZA SLOVENSKO skupnost: J Zorka in Hilarij Rolih 200.000 lir. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vljudno vabi na ZBOROVSKO REVIJO Med prireditvijo bomo podelili priznanja organistom in zborovodjem, ki se najdlje posvečajo slovenski glasbi na Tržaškem. Nedelja, 6. decembra 1998, ob 16. uri, v Gledališču France Prešeren v Boljuncu. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV IN SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE prirejata KONCERT SLOVENSKIH SAMOSPEVOV v izvedbi tržaških in goriških mladih solistov Torek, 8. decembra 1998, ob 17. uri v Marijinem domu v ul. Risorta 3 v Trstu. SLOVESNOST V FINŽGARJEVEM DOMU NA OPČINAH MESEČNA MAŠA za edinost bo v Trstu, v Marijinem domu v ul. Risorta 3, v ponedeljek, 7. decembra, ob 15.30. Vabi ACM. SLOVENSKA VINCENCIJEV^ konferenca bo imela duhovno pripravo na Božič v četrtek, 10. decembra, pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. Delle Doccie 34. Začetek ob 16. uri s sv. mašo. Sledila bo družabnost. Vabilu se pridružuje Klub prijateljstva. Dobrodošli vsi, člani, prijatelji in sploh vsi verniki! ŠD BREG vabi na predstavitev Velike knjige Slovenskih PRISRČEN IN OBČUTEN POKLON VINKU BELIČIČU BREDA SUSIČ To poletje je pesnik in pisatelj Vinko Beličič slavil svoj 85. rojstni dan. Društvo Finžgarjev dom na Opčinah je želelo z majhno slovesnostjo, ki je bila na sporedu v nedeljo, 29. novembra, obeležiti ta jubilej in se pesniku zahvaliti za njegovo delo. Kot je poudaril govornik na prireditvi, časnikar Saša Martelanc, je širša tržaška javnost Beličiču hvaležna ne samo za njegovo delo med mladimi zamejci - saj je Beličič poučeval na liceju, tam vzgojil desetine mladih intelektualcev in jim vlil ponosa in veselja do lepe slovenske besede - pač pa tudi in predvsem za njegovo umetniško delo. Vinko Beličič je po drugi svetov- ni vojni kot begunec z družino prišel na Tržaško z namenom, da odide čez ocean. U-soda pa je hotela, daje potem ostal tu. Čeprav mu Italija ni dala državljanstva, zaradi česar je on sam s svojo družino imel velike težave, je tako vzljubil ta košček zemlje, da mu je postala njegova druga do-j movina. Njene lepote je opi-j sal z mehko liriko, polno globokih in nežnih prispodob. Ljubezen do svoje rodne Bele krajine, hudo domotožje, ko cela desetletja ni smel čez mejo, hvaležen spomin na | svojo mater pa je v kratkem nagovoru postavil v ospredje [ slavljenec sam. Sam je želel tudi prebrati eno izmed svojih pesmi, Moje rodine, pesem, ki je bila objavljena v antologiji Živi Orfej leta '70, ko je bil pesnik v domovini še zamolčan. Pesem je nastala v Mila- nu, ko je Beličič še kot študent odšel tja na kratko študijsko izpopolnjevanje. V njej pa opisuje svojo zemljo, svoj dom, ki je tako lep in topel, da se mu milansko stanovanje in ulice zdijo hladna ječa. Njegov umetniški opus so prikazali tudi mladi recitatorji dramske skupine Tamara Petaros z lepo izvedenim recitalom. Prozne odlomke iz njegove zadnje knjige Na vetrovni postojanki in izbor pesmi iz zbirke Bližine in daljave so podali Urška Daneu, Mira Fabjan, Tomaž Susjč, Mitja Petaros in Marjan Škerlavaj. Ob poslušanju recitala je publika lahko na platnu spremljala videoposnetke, ki so predstavljali lepote Krasa in Bele krajine, ki jih Beličič opi-j suje v svoji liriki. Beseda in sli-; ka sta se tako prepletali in se | zlili v harmonijo, za katero je dodatno poskrbel tudi pianist i David Lenisa s kratkimi glas-! benimi intermezzi. Slavju so | dale svoj doprinos tudi pevke terceta Ver laetum, Magda Sa-| mec, ki je poskrbela za res o-i kusno sceno, in pa Nataša Zu-balič, ki je povezovala posamezne točke proslave. Za za-| misel in režijo proslave pa je j poskrbela Lučka Peterlin. Prijetna slovesnost, ki se je | je udeležilo lepo število do-i mačinov in slavljenčevih znancev in prijateljev, se je zaklju-! čilo ob prijetnem klepetu in | družabnem srečanju. 9 ČETRTEK 3. DECEMBRA 1998 PREDSEDNIK NATHAN VVIESENFELD V DSI SREČANJE O JUDOVSKI SKUPNOSTI V TRSTU V ponedeljek, 30. novembra, je bilo tradicionalno srečanje v Društvu slovenskih izobražencev posvečeno spoznanju tržaške judovske skupnosti. Gost večera je bil namreč predsednik tržaške judovske skupnosti Nathan VViesenfeld, ki je prisotnim v Peterlinovi dvorani spregovoril o zgodovini in življenju te skupnosti, katere zgodovina, je na začetku dejal predsednik DSI Sergij Pahor, se ujema z zgodovino Trsta. VViesenfeld je na kratko o-risal zgodovino judovske skupnosti od prve zabeležene naselitve v 13. stoletju, ko je v Trst prišel neki Danijel iz Koroške na povabilo tukajšnjega škofa in gospoda mesta, da bi v mestu posojal denar. Za njim so, vedno na povabilo mestnih oblasti, prišli še drugi Judje. Naselili so se v starem predelu mesta, ki gre danes od ul. Del Monte do trga Silvio Benco. Ob koncu 17. stol. so tudi v Trstu zaradi pritiskov cerkvenih krogov ustanovili judovski geto, katerega zidove so porušili 1.1796. Od takrat so postali Judje polnopravni prebivalci Trsta in so veliko prispevali k njegovemu razvoju na gospodarskem, kulturnem in drugih področjih. Tržaška judovska skupnost je bila zvesta habsburški cesarski vladavini, vendar so sčasom številni njeni predstavniki prestopili v kroge tržaških italijanskih iredentistov. To zato, je dejal VViesenfeld, ker so na Italijo gledali kot na na-I slednico Cavourjevega Pie-| monta, ki je bil v njihovih očeh država, v kateri so sejudje res čutili enaki med enakimi. Iz avstrijskega ljudskega štetja iz I. 1910 izhaja, da je bilo takrat v Trstu okoli 6.000 Judov (vpisanih v judovsko i skupnost). Po prihodu Italije v naše kraje pa je tržaško pri- TK TRŽAŠKA KNJIGARNA Ves december PROMOCIJA SLOVENSKE KNJIGE s popusti od 10 do 40% in pestra izbira voščilnic, umetniške keramike, obrti in kristala za vaša darila. Tržaška knjigarna, ul. sv. Frančiška 20 Tel. 040-635954, fax 040-635969, e-mail tklibris@tin.it stanišče izgubilo tisto vlogo, ki jo je imelo pod Avstro-Ogr-sko. Že v obdobju med vojnama je število članov judovske skupnosti padlo na okoli 4.000. Poznejše preganjanje s strani fašistov in zlasti nacistov je opravilo svoje. Med drugo svetovno vojno so nacisti odpeljali v taborišča tisoč tržaških Judov, od katerih se je vrnilo sedemnajst. Ostali so zbežali ali se poskrili. Okoli 700-800 jih je šlo v Izrael. Po drugi vojni se je v Trst vrnilo 1.250 Judov, ki pa so se s težavo spet vključili v krajevno stvarnost. Danes ži- vi v Trstu okoli 600 Judov (skupnost je torej doživela dobesedno zdesetkanje), ki so del krajevne stvarnosti in še danes prispevajo k razvoju mesta. Imajo svoj vrtec, šolo, kulturni krožek, muzej, dom j za ostarele in seveda sinagogo; tudi oni se morajo spopa-| dati s težavami, s katerimi se sooča ostali del prebivalstva, i 60% tržaških Judov predstav-! Ijajo upokojenci, demografski 1 padec je močno občuten; kot I mi Slovenci pa se morajo tudi oni boriti proti asimilacijskemu pritisku, i Med razpravo so prišli na I dan še novi podatki o življe-1 nju in vlogi tržaške judovske skupnosti, o judovski glasbi, I praznikih, običajih itd. Splo-I šna ugotovitev vseh prisotnih pa je bila, da bi določene te-| me, ki so bile načete na po-: nedeljkovem večeru, kot npr. odnosi med Judi in kristjani, zahtevale predavanje zase. iz STO LET SLOVENSKEGA TRŽAŠKEGA ROMANA Društvo slovenskih izobražencev vabi v ponedeljek, 7. decembra, na izreden kulturni večer ob predstavitvi založniške pobude Mladike Sto let slovenskega tržaškega romana. Na večeru bodo predstavili prvi knjižni natis romana Fata morgana tržaške pisateljice Marice Nadli-šek Bartol in najnovejši roman Alojza Rebule Cesta s cipreso in zvezdo. Obe deli je izdala Mladika v počastitev okrogle obletnice, ki se navezuje na začetek slovenskega romanopisja na Tržaškem. Večer v Peterlino- vi dvorani v Donizettijevi ulici 3 se bo pričel ob 20.30. NAGRADNI LITERARNI NATEČAJ MLADIKE Revija Mladika opozarja, da bo 15. decembra 1998 zapadel rok za predstavitev rokopisov za XXVII. nagradni literarni natečaj Mladike za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov: Mladika, ulica Donizet-ti3,34133 Trst. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo desetih tipkanih strani, ciklusi poezije pa naj predstavljajo samo izbor najboljših pesmi (največ deset). OSREDNJA PROSLAVA V BOLJUNCU DRUŠTVO PRIMORSKO IZ MAČKOLJ PRAZNOVALO 1 OO-LETNICO V nedeljo, 29. novembra, je bila v dvorani občinskega gledališča France Prešeren v Boljuncu osrednja proslava ob stoletnici Slovenskega kulturnega društva Primorsko iz Mačkolj. Društvo je ob svoji stoletnici pripravilo skozi celo leto vrsto lepih kulturnih srečanj in koncertov ter uredilo priložnostno brošuro, tako daje bila nedeljska proslava krona celoletne jubilejne dejavnosti. V nabito polni dvorani boljun-skega gledališča voščil in čestitk s strani številnih sorodnih društev res ni moglo biti konec. V slavnostnem govoru je predsednik društva David Stepančič orisal zgodovino in like najzaslužnejših ljudi, ki so ustanovili SKD Primorsko in prispevali k njegovemu razvoju tako v srečnejših kot v težavnejših obdobjih. Predvsem v zadnjih pet- , najstih letih je društvo doži-J velo svoje najplodovitejše obdobje. Prav toliko let deluje : tudi obnovljeni društveni pev-'< ski zbor. Prav pevski zbor je tudi oblikoval proslavo skupaj s kvartetom Nomos, z mladimi ' recitatorji v režiji Suzi Bandi (ki je zrežirala tudi celotno proslavo) in z otroškim ex-temporejem. Dolinski župan Boris Pangerc je društvu podelil Odličje prijateljstva (proslava je potekala pod pokroviteljstvom dolinske občine in ZSKD). Bogat spored proslave, ki sta ga povezovala Luana Grilanc in jan Leopoli, pa je potekal še zlasti v znamenju omenjene neskončno dolge vrste čestitk in voščil predstavnikov drugih društev in ustanov, katerim se na koncu tega preskromnega članka pridružujemo tudi mi. GORIŠKA KRONIK/V NOVI GLAS / ŠT. 46 1 998 10 ZDRAVSTVO OB MEJI MOŽNOSTI ZA SODELOVANJE ČETRTEK 3. DECEMBRA 1998 Za sodelovanje med bolnišnicama iz Gorice in Šempetra je veliko zanimanja; več se o tem piše in govori na italijanski strani, ker je zdravstvo in omejevanje sredstev na tem področju v Italiji izredno živ in aktualen problem. Poglobljena analiza kaže, da so težave zdravstva podobne tudi na slovenski strani, čeprav so verjetno v zavesti prebivalstva manj prisotne. Gre v bistvu za dve področji, ki sta obrobni in kjer obstajajo močni univerzitetni centri, ki privabljajo paciente: za Šempeter je to Ljubljana, za Gorico pa Trst in Videm. Ker mora zdravstvo danes samo skrbeti za financiranje svojih struktur s tem, da je čimbolj privlačno za bolnike (zato govorimo danes v Italiji o Podjetjih za zdravstvo), je jasno, da morajo nuditi bolnišnice čimveč uslug na visoki kakovostni osnovi. Za to pa ni denarja ne v Sloveniji ne v Italiji, ker gre velik del sredstev za univerzitetne centre in velike bolnišnice. Pri majhnih bolnišnicah je zaradi tega pod vprašajem sam obstoj teh ustanov. V tem pogledu sta si področji ob meji zelo podobni in prebivalstvo je zaskrbljeno, ker opaža, kako se krčijo zdravstvene usluge in njihova kakovost; zato prihaja logično do predlogov za sodelovanje med zdravstvenimi strukturami na obeh straneh meje. V resnici je nekaj takega sodelovanja že več let na področju hitre pomoči, mikrokirurgije (ki je boljša v Šempetru), radiologije (ki je bogatejša v Gorici) itd. Želja je, da bi se to sodelovanje razširilo in da bi prišlo morda v daljšem obdobju celo do ene same bolnišnice, s tem da bi bili nekateri oddelki samo na eni strani za prebivalce iz Slovenije in Italije. Na obeh straneh so bile že imenovane posebne komisije, ki obravnavajo možnosti sodelovanja in pripravljajo konkretne predloge. Pri teh načrtih so se seveda takoj pojavile tudi velike težave: predvsem gre za nezaupanje med zdravniškim osebjem na obeh straneh, nadalje so prisotne velike razlike v sistemih zavarovanja in torej plačevanja uslug s strani države, veliko težavo predstavlja tudi jezik. Te težave je možno premostiti, vendar v daljših obdobjih. Zato trenutno prevladuje mnenje, da bi bilo treba pripraviti nekaj načrtov z visoko znanstveno vsebino, ki bi krila področja, ki niso dovolj razvita. Na primer Travmatološki center za cestne, smučarske in druge poškodbe in Center za rakasta obolenja; nekateri predlagajo tudi Center za zdravljenje z alternativnimi metodami. Vsi ti centri bi lahko imeli tudi povezave z univerzami. Načrte morata seveda sprejeti obe vladi in morda Evropska zveza; italijanska ministrica za zdravstvo Bindi je že določila funkcionarja, ki se bo ukvarjal s to zadevo v imenu vlade. Vsi ti obmejni načrti so izredna priložnost za našo zamejsko skupnost; zaradi poznanja jezika in dobrih odnosov s slovensko stranjo lahko predstavljamo najboljši vezni člen in spodbudo za te in podobne pobude. -----------BŠ 50-LETNIKI IZ STEVERJANA H SLOVAR "JEZIKI EVROPE" Prejšnjo sredo, 25. novembra, je bil v prostorih Državne knjižnice v Gorici zanimiv kulturni večer, na katerem so predstavili petjezični slovar Jeziki Evrope (Lingue d'Euro-pa). Ta je začel izhajati pred leti kot priloga videmskega dnevnika// Messaggero Veneta. Gre za slovar italijanskega, nemškega, slovenskega, furlanskega in angleškega jezika, ki sta ga uredila in pripravila dva avtorja, in sicer knjižničar Marjan Brecelj iz Nove Gorice in prof. Gianni Nazzi iz Vidma. Gre za delo, ki ima predvsem praktičen značaj in so ga nedavno podarili vsem dijakom in učencem v Beneški Sloveniji oz. v čedajskem okrožju. Izdajo je oskrbela Gorska skupnost Nadiških dolin, zdaj pa je izšel v lepi knjižni obliki. Na goriški predstavitvi je delo prikazala prof. Lojzka Bratuž z videmske univerze, ki je med drugim orisala izreden pomen slovarja tako za njegovo uporabo kot za medsebojno spoznavanje in prijateljstvo med narodi. Spregovorila sta tudi oba avtorja, Brecelj in Nazzi, in vsak s svojega zornega kota orisal zamisel in nastanek slovarja. Gre vsekakor za koristno in potrebno pobudo, ki bo gotovo pomagala odpravljati ovire med pripadniki zlasti tu živečih narodov. Na začetku novembra smo se v Števerjanu zbrali letniki, da bi na primeren način pro-slavili srečanje z Abrahamom. Najprej smo položili šopke na grob pok. Gracijele Tronkar na Jazbinah ter Ivana Mužine v Števerjanu, nato pa smo se udeležili sv. maše v farni cerkvi. Sledila sta družabno srečanje v domači gostilni Pri Koršiču ter večerja s plesom v agriturizmu v Cerni-čah, kjer smo se v prijetnem prijateljskem vzdušju spominjali šolskih let in se pošteno smejali ob obujanju dogodivščin iz mladih dni, pa tudi obžalovali neupravičeno odsotnost nekaterih sovrstnikov. Želja vseh nas je bila, da bi se taka prisrčna srečanja večkrat ponavljala. ----------ZS GOT Ul. Raštel 19 tel. 0481531884 TRGOVINE OBUTVE Ul. Raštel 7 - tel. 0481535162 K2 - Ul. Oberdan 7 - tel. 535520 OBUTVE ZA OTROKE Ul. Raštel 8 - tel. 048133465 ★ POSEBNE UGODNOSTI OB 50-LETNICI Obiščite nas! OBČNI ZBOR SEKCIJE SSk SOVODNJE RAZPRAVA O KRAJEVNIH IN ŠIRŠIH ZAMEJSKIH ŽGOČIH TEMAH V ponedeljek, 23. novembra, so imeli v Sovod-njah somišljeniki Slovenske skupnosti občni zbor kraj'evne sekcije, na katerem so razpravljali o težavah v občini, predvsem seveda o znani ekološki aferi, glede katere skuša občinska uprava na vse načine zmanjšati svojo soodgovornost. V halo nekdanje papirnice v Malniščah so namreč uskladiščili 20 tisoč kubičnih metrov odpadnega materiala. Za odstranitev teh odpadkov mora sedaj občinska uprava najti okrog dve milijardi lir. Na občnem zboru SSk so bili mnenja, da bi moral župan, ki načeljuje sovodenj-ski občinski upravi, zaradi soodgovornosti za nastali položaj odstopiti. Govorili so tudi o ureditvi cest Gabrje-Vrh sv. Mihaela, Rupa-Peč, avtoceste Gorica-Vileš, o novem nogometnem igrišču v vasi in vodovodnem omrežju ter drugih vaških perečih zadevah. Veliko so tudi govorili o zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji, o šolski reformi in njeni avtonomiji, o vlogi mladih v kulturnem in športnem življenju, seveda pa tudi o trenutnem stanju na političnem področju pri nas. Zborovanje je odprl Remo Devetak, občnemu zboru pa je predsedoval dr. Stefan Bu- kovec. Remo Devetak je najprej orisal kratek zgodovinski potek dogajanj sovodenj-ske sekcije Slovenske skupnosti. Povedal je, da ga skrbi, ker ni mladih na politični sceni. Povabil je mlade, naj se aktivno vključijo v politično življenje stranke in naj z mladostno svežino prinesejo v stranko nove ideje in nov zagon. "Naša stvarnost naj ne bo folklora, ampak živa narodnostna skupnost s svojo samostojno politiko!" je dejal Remo Devetak. Svoj nastop je zaključil z nekaj mislimi o zaščitnem zakonu in se na glas vprašal, kaj bo zaščitni zakon pomenil za nas Slovence v zamejskem prostoru, ko bo Slovenija stopila v Evropsko zvezo. Svetovalec Julijan Ožbot je kot tajnik sovodenjske sekcije poročal o delovanju svetovalske skupine v občinskem svetu, kritično je ocenil delovanje občinske uprave in se tudi on pomudil pri zaščitnem zakonu. Savo Kle-de pa je govoril o nevarnem cestnem ovinku pri pošti v Sovodnjah, o cestah, ki jih je v vasi potrebno posodobiti, o avtocestnem odseku Gorica-Vileš in drugih vaških težavah. Pozdravne nagovore sta imela pokrajinski tajnik SSk Aleš Figelj in deželni predsednik Bernard Špacapan, ki je poudaril predvsem veliko potrebo po slovenski politični stranki v sedanjem trenutku. Ivan Vogrič in Milko Vižintin pa sta spregovorila v imenu števerjanske in do-berdobske sekcije Slovenske skupnosti. Pokrajinski predsednik SSk Štefan Bukovec je prikazal Masellijev osnutek zaščitnega zakona in izrazil zaskrbljenost, češ da bo tudi tokrat nastradala slovenska narodna skupnost v Italiji. Po izčrpni razpravi so izvolili nov odbor, ki ga sestavljajo Peter Černič, Vladimir Tommasi, Diego Paoletti, Avguštin Devetak, Doriana Devetak, Andrej Čevdek, Remo Devetak, Paolo Černič. Izvolili so tudi svetovalce, ki so Guerrino Klede, Julijan Ožbot, Benjamin Černič in Branislav Černič. ■ RED SILVESTROVANJE NEKOLIKO DRUGAČE Leto 1999 bo zadnje leto našega desetletja, stoletja in celo tisočletja. Želimo ga napolniti s hvaležnostjo do O-četa, ki nas je ljubil, nas ljubi in nas bo ljubil. Župnija sv. Andreja v Štandrežu vabi na nekoliko drugačno praznovanje silvestrske noči. Mladi in odrasli bodo dobrodošli na srečanju, ki se bo začelo v četrtek, 31. decembra, ob 22.30 v župnijski cerkvi, nadaljevalo ob 23. uri z molitvijo in o-polnoči s polnočnico, sklenilo pa z družabnostjo v bližnjem župnijskem domu. Ko načrtujete praznovanje Novega leta in silvestrske noči, vzemite v poštev tudi tako možnost! GRUPPO CAER Kako lahko zagotovite vašim prihrankom visok letni donos? Enostavno, s ponudbo FORMULA IMova hranilna pisma zero coupon rok trajanja: 5 mesecev Obrestna mera: 5 % Količina je omejena Gorica Sedež - Corso Verdi, 40 tel. 0481/3871 Agencija 1 - Ul. Kugy, 22 tel. 0481/536955 Trst Podružnica - Ul. Milano, 25 tel. 040/369015 Krmin Podružnica - Drev. Friuli, 38 tel. 0481/630042 Ekonomski pogoji so na razpolago pri naših okencih. IN MEMORIAM CELSO MACOR GALERIJA ARS / TATJENA LUŽNIK IN MATEVŽ ŠKUFCA LJUBEZNIV PLES NARAVE Pred nekaj dnevi je v Gorici umrl Celso Macor, znani furlanski pesnik, publicist in javni delavec. Rodil se je v Versi v goriški Furlaniji leta 1925. Z ženo Lauro pa je živel v Ločniku. Sam je bil dolga leta v službi na goriški občini, kjer je vodil urad za tisk in stike z javnostjo, vse do leta 1990, ko je odšel v pokoj. Pokojni Celso Macor je bil vseskozi ploden pisec, literat, urednik in sploh neutruden kulturni delavec, ki si je vedno prizadeval za iskreno prijateljsko sožitje in plodno sodelovanje med tu živečimi narodi: italijanskim, slovenskim in furlanskim. To so prav ob smrti izrazili prijatelji raznih goriških kulturnih ustanov in revij (kot Inštitut za mittelev-ropska kulturna srečanja, krožek A. Rizzati, Inštitut za versko in socialno zgodovino, revija Iniziativa Isontina, tednik Voce Isontina) v trojezič-nem lepaku v njegov spomin. Macor je zlasti kot pesnik izdal več zbirk v furlanskem jeziku, ki ga je tako ljubil in literarno častno ovrednotil. Za vse to je prejel veliko nagrad, zadnjo še za novo leto 1998 (Nadal Furlan). Pokojni književnik pa se je zelo zanimal za slovensko literarno delovanje pri nas. Tako je pred leti med drugim napisal zelo občuten uvod v italijansko izdajo zbranih pesmi Ljubke Šorli Canti spezzati. Njegovo zadnje pričevanje o slovenski književnosti pa je bila predstavitev italijanskega prevoda romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca v goriški Državni knjižnici meseca oktobra letos. Pogreb Celsa Macorja je bil v torek, 1. decembra, v Ločniku. In tudi tu je ob veliki udeležbi prijateljev in znancev prišla do izraza prej omenjena Macorjeva duhovna razsežnost in so se pri tem obredu, ki ga je vodil tamkajšnji župnik msgr. Silvano Piani, slišale tako italijanska kot furlanska in slovenska beseda. Eno od prošenj je v slovenskem jeziku prebrala dr. Marjeta Kranner. Ob koncu maše pa je bil prvi pozdrav v slovo prav s slovenske strani. Spregovorila je prof. Lojzka Bratuž, ki je v slovenščini in italijanščini prikazala bogat duhovni lik pokojnika in njegovo vlogo pri gradnji prijateljstva in sodelovanja v našem prostoru. Zelo občuten govor je imel tudi nekdanji u red n i k ted n i ka Vbce Isontina Renzo Boscarol. Hans Kitz-muller pa je prebral globoko pokojnikovo pesem v furlanskem jeziku. Ženi in svojcem naše iskreno sožalje. - Več bomo pisali v prihodnji številki. V likovni galeriji Ars v Katoliški knjigarni razstavljata slikarja Tatjena Lužnik in Matevž Škufca, zakonski par iz matične domovine. Svečana otvoritev razstave, na kateri se je zbralo veliko ljudi z obeh strani meje, je bila v petek, 20. novembra. Večer je uvedla predsednica društva Ars prof. Vida Bitežnik, mlada pianistka Tanja Zorzut, gojenka Slovenskega centra za glasbeno vzgojo E-mil Komel, pa je podoživeto podala Griegov valček. Umetnika je predstavil Jurij Paljk. Tatjena je po rodu Novogoričanka, z možem pa živita in delata v Kamniku, sicer pa je Tatjena Lužnik diplomirala iz smeri slikarstva na Pedagoški akademiji v Ljubljani. V goriški galeriji predstavlja ciklus Ples zemlje, niz krajinskih izrezov in vedut v tehniki akrila, iz katerih se vidi, daje slikarka vešča čopiča, da obvlada tehniko in tudi to, da je zavezana zemlji. V bistvu gre za slikanje krajinskih motivov, na katerih gledalec začuti trajno odsotnost človeka, perspektiva slik pa je taka, da ima gledalec občutek, da je I sam v krajini, ki jo gleda. Tatjena uporablja nežno barv-| no lestvico, slika polja, izseke njiv in brazde na njih, drevesa in polja v vseh letnih časih. Slikarki se pozna, da se zave-j da svoje vključenosti v naravni krog življenja in hkrati tudi I svoje majhnosti v njej. Matevž Škufca pa slika v bolj odločnih, temnejših bar-j vah, kar daje njegovim krajinam - tudi on slika v tehniki j akrila - nostalgično in melanholično obarvanost. Tudi Ma-i tevžu se pozna, da je zavezan naravi in odslikavanju njenih i lepot; slike, ki so nastale v zadnjem času, pa pričajo o tem, kako se vrača spet veselo obdobje, če smemo tako reči vedrejšim slikam in son-čnejšim barvam, ki smo jih na razstavi videli. Matevž Škufca je morda manj študijski, ko slika krajine in vedute, je pa zato zelo neposreden; vidi se, da ima naravo rad. Goriška razstava, ki si jo je mogoče ogledati med obratovanjem Katoliške knjigarne, je lepa tudi zato, ker nam kaže umetniško delo dveh oseb, ki imata naravo rada in jo morda tudi zato rada slikata. HIJACINT JUSSA V KULTURNEM DOMU SVOJEVRSTNA OKNA V ABSTRAKTNI SVET JURIJ PALJK Slikar, ilustrator in likovni pedagog Hijacint Jussa, ki je po rodu iz Beneške Slovenije, živi in dela pa na Goriškem, se je v goriškem Kulturnem domu nedavno predsta-vil s svojimi najnovejšimi stvaritvami v tehniki akrila na platno, razstavlja pa tudi nekaj samosvojih akrilov na papirnih listih. Jusso poznamo kot dobrega ilustratorja, ki je že opremil vrsto knjig. Pred leti je s svojimi izrazito ekspresionističnimi gotskimi cerkvicami iz Benečije oplemenitil tudi koledar Goriške Mohorjeve družbe, sicer pa njegovo slikarsko pot spremljamo že od sedemdesetih let naprej, ko je imel prvo samostojno razstavo prav v Gorici. Na goriški otvoritvi razstave je Jusso in njegove slike predstavil likovni kritik prof. Joško Vetrih. Zaustavil seje pri umetnikovem slikanju krajinskih prizorov ter vedut in cerkva iz beneških dolin; povedal je, kje vidi vrednost njegovih knjižnih ilustracij, in opisal, s kakšnimi slikarskimi tehnikami se vse ukvarja. Opisal je njegovo umetniško pot, v kateri najdemo obdobje slika- MAMI V SLOVO Odšla si, draga mama, odšla si tiha, kakor si živela. Veliko si nas rodila, dala si nam ljubezen in v veri vzgojila. A mi te nismo razumeli, včasih bili surovi s tabo, včasih dali ti dobroto. Zdaj odšla si, ' Bog te je poklical, da nebesa ti bodo raj. Ostala nam boš v zgled in za nas sonce; povsod bo sijal tvoj obraz. Nam pustila si praznino, ki jo težko bo polniti. Odšla si, iz nebes nas boš varovala in se nove maše veselila. Adi jo, draga mati, v naših vedno srcih boš živela. TOMHK j" ZAHVALA Ob izgubi naše drage mame ANGELE IPAVEC vd. VETRIH se želimo zahvaliti vsem, ki so se udeležili pogrebne maše v goriški stolnici in so sočustvovali z nami. Posebna zahvala naj gre g. Sergiu Ambrosiju, nato prof. Lojzki Bratuž, pevovodji Zdravku Klanjščku in patru Vidu za ubrano petje. Iskrena zahvala dr. Karlu Bonuttiju, veleposlaniku republike Slovenije pri Sv. sedežu, za njegovo udeležbo pri pogrebnih obredih. Družina Vetrih nja narave v tradicionalni figuraliki postimpresionistične smeri, obdobje nadrealizma in izrazito abstraktno odsli-kavanje, ki ga vidimo tudi na ! sedanji razstavi. Za najnovejša dela v tehniki akrila namreč je značilno predvsem to, da so vsa abstraktna, saj le malokje najdemo sledi iz figuralike, pa še te Jussi služijo le za podkrepitev likovne pripovedi, ki vsa temelji na abstraktnih krajinskih prizorih, pa naj se ta stavek še tako pa-radoksalno sliši. Jussa slika velika barvna polja, na katera odslikava nekakšna okna v svet; prav ta okna vsebujejo še kakšno nianso in podobo iz našega figuralnega sveta. Barvna paleta Hijacintajusse je v njegovih zadnjih delih, ki ! so vsa nastala letos, svojevrstna in zelo raznolika, saj uporablja slikar za podlago predvsem osnovne in enostavne barve; omenili bi vsaj zemelj-l sko rjavo in sredozemsko i modro, svojevrstna pa je tudi njegova zelena. Na te osnov-! ne barve potem nanaša okna in druge barvne odtenke, da I pričara pred gledalcem svo-| jevrsten abstraktni svet; tega [odlikujejo odločne poteze, ; živahna kompozicija in neke vrste variacija na isto temo v različnih barvnih odtenkih. ZAHVALA Iskreno se zahvaljujeva Mladinskemu krožku društva Sedej za nedeljsko mašo v Števerjanu, na kateri se vas je toliko mladih tako občuteno spomnilo IGOR J A s pesmijo in prošnjami. Zahvala tudi ostalim navzočim in župniku g. Lazarju za lepe in pomirjajoče besede. Ani in Janez Povše 1. decembra 1998 OBVESTILA SKUPINA MLADIH družin prireja družinsko silvestrovanje v telovadnici Kulturnega centra Lojze Bratuž. Na programu bodo ob preprosti paštašuti igre za male in velike ter ples in zabava ob zvokih domače glasbe. Družine, ki želijo v prijateljskem vzdušju pričakati prihod Novega leta, naj se prijavijo do 12. decembra na tel. št. 0481-536313 ali 0481-530063. ZSKP SKLICUJE izredni občni zbor za spremembo statuta v četrtek, 10.12., ob 20.30 v Kulturnem centru Bratuž v Gorici. V RAZSTAVNIH p rostori h Kulturnega centra L. Bratuž v Gorici je na ogled Fotografska razstava, ki jo v sodelovanju s KC prireja Zveza fotografskih krožkov na Goriškem. Odrta je od pon. do petka od 17. do 19. uri in med kulturnimi prireditvami. GORIŠKA USTANOVA i šče uslužbenca z znanjem uporabe računalnika, predvsem grafičnega računalniškega oblikovanja, in dobrim znanjem slovenskega jezika. Za inf. tel. 0481 -5331 77. V GALERIJI Ars v Katoliški knjigarni razstavljata Tatjena Lužnik in Matevž Škufca. Razstava bo odprta do 19. decembra po urniku knjigarne. SLOVENSKA SKUPNOST - Gorica vabi na pokrajinski kongres, ki bo v petek, 4. t.m., ob 20. uri v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. SKRDJADROvabi na miklavže-vanje, ki bo v župnijski drovani sv. Nikolaja v Tržiču v petek, 4. decembra, ob 18.30. V pričakovanju na sv. Miklavža bo otroška dramska skupina PD Jaka Stoka s Proseka uprizorila igrico Čudne želje avtorice Lučke S. v režiji Sonje Lazar. KD DANIGAprireja miklavževa-nje z domačo igrico v petek, 4. t.m., ob 18.30 vŠportno-kultur-nem centru Danica. ŠTANDREŠKE OTROKE bo sv. Miklavž obiskal v soboto, 5. t.m., ob 19. uri v župnijski dvorani. Osnovnošolci ga bodo sprejeli s prizorom. SKD HRAST, vabi na miklavže-vanje z igrico Franke FerletičNa prvi zvezdici se pripelje sv. Miklavž, ki bo v soboto, 5. t.m., ob 19. uri v župnijski dvorani v Doberdobu. RUPA.Vsoboto, 5.t.m., boob 20. uri vdruštveni dvorani v Rupi miklavževanje z veseloigro. ŽUPNIJSKA SKUPNOST Gabrje-Vrh in cerkveni zbor Vrh sv. Mihaela vabita ob praznovanju farnega zavetnika sv. Nikolaja k slovesni maši v župnijski cerkvi v Gabrjah v nedeljo, 6. t.m., ob 10.30. Na praznovanje so vabljeni še posebej otroci, na katere sv. Nikolaj-Miklavž verjetno ne bo pozabil. SSGVABI na mladinsko komedijo za odrasle Butalcit ki jo pri-j reja KDO. Župančič v Štandrežu v nedeljo, 6. t.m., ob 17. uri. SCGV EMIL Komel in Kulturni center Lojze Bratuž obveščata, da so od 7. decembra dalje na ! razpolago vstopnice za opero i Prodana nevesta, ki bo v okrivu | glasbene sezone 27. decembra j v gledališču v Novi Gorici. Vse j abonente prosimo, naj dvignejo i vstopnico na Centru ali po tele-i fonu (532163 ali 531445) potrdijo prisotnost najkasneje do 18. decembra. Cena vstopnice izven j abonmaja je 40.000 lir. j 13.T.M. bo ob 10. uri slovesna blagoslovitev obnovljene žup-' nijske cerkve evangelista sv. Marka v Rupi. Med drugim izstopa novi Križev pot umetnika rojaka Andreja Kosiča. Vabljeni! TRAVNIŠKI PIVCI obveščajo, da bodo pevske vaje v župnijskih prostorih cerkve sv. Ignacija v j petek, 11. decembra. Kdor se jim bo pridružil, bo dobrodošel! DAROVI ZAKULTURNIcenter Lojze Bratuž: v spomin na Željko Simčič N. in M. 100.000 lir. ZASKLADMitjaČuk: v spomin na Ivana Sirka sošolci in prijatelji 1.100.000 lir. Ostali darovi prihodnjič. Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere članke in darove objavili prihodnjič. Bralce prosimo za razumevanje. / URED. Vljudno vas vabimo na predstavitev monografije BENEŠKE SLOVENIJA Spregovorili bodo avtor fotografij Milan Grego, avtorica besede Živa Gruden in urednik založbe Družina dr. Janez Gril Katoliška knjigarna, petek, 4. decembra, ob 18. uri. GALERIJA SV. MIKLAVŽ bo spet razveselil male in velike Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici, sobota, 5. decembra 1998, ob 17. uri. ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH.ZBOROV - GORICA MALA CECILIJ ANKA Revija otroških in mladinskih pevskih zborov Torek, 8. decembra 1998 ob 16. uri Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž 1 1 I ČETRTEK 3. DECEMBRA 1998 ČESTITKE Ob rojstvu prvorojenke SARE se veselijo z učiteljico Ema-nuelo lanski prvošolčki in njiho- vi starši. 12 ČETRTEK 3. DECEMBRA 1 998 fitSS&S**- BENEŠKA SLOVENIJA GORIŠKA KRONIKA MALČKI IZ VRTCEV NA OBISKU V ŠOLI Sreda, 25. novembra, je bila za male obiskovalce vrtcev iz Štandreža, ul. Brolo, in M. Fabiani poseben dan: z učiteljicami so se podali v šolo F. Erjavec oz. O. Župančič. Tu so jih sprejeli prvošolčki in drugošolčki, ravnateljica Mirka Brajnik ter lepo število staršev. Šolarji iz prvega razreda so navdušeno povedali obe abecedi, pa še pesmico o črkah so zrecitirali. Za njimi je Sten Vilar kot ponavadi igrivo prikazal prizorček, v katerem je bila glavna protagonistka Pika Nogavička, ki je ravno tisti dan imela rojstni dan, zato so ji otroci voščili s pesmico o Piki, ki ima rdeča lička. Poleg lutke Pike je Vilar predstavil še vrsto smešnih likov, ki so zabavali prisotne. Prvi stik s šolo je bil gotovo nadvse pozitiven; sredi decembra pa bodo imeli starši otrok, ki obiskujejo zadnje leto vrtcev, informativni sestanek, na katerem bodo - predvsem tisti, ki se še nisoodločili, kam naj vpišejo otroke - spoznali, koliko prednosti nudi vpis v slovenske šole in koliko obšolskih ponudb je v zamejskem goriškem prostoru. 'IK KANALSKA DOLINA SLOVENCI PO SVETU VREDNOTENJE REZIJANSKE POSEBNOSTI REZIJANSKA ŠOLSKA SREČANJA O KULTURNI TRADICIJI UBRIKE ERIKA JAZBAR Treba je priznati, da so rezultati prizadevanj občinske uprave danes vidni, saj seje odnos Rezijana do lastne kulturne specifike spremenil. Ponosen je nad svojim jezikom in se sam zaveda posebnosti skupnosti, kateri pripada. Občinska uprava je bila torej v številnih primerih pravi kulturni spodbujevalec. V poletnih mesecih seje na primer izkazala s tem, da je podpirala uresničitev muzeja rezijanskih ljudi, obenem pa je omogočala nemoten potek letošnjega raziskovalnega tabora ter vsakdanji stik raziskovalcev z domačim človekom. Ob začetku novega šolskega leta se v Reziji predstavljajo z novim projektom, saj so kulturni in politični delavci poskrbeli za ponovitev pomembnega niza srečanj o kulturni tradiciji v rezijanskih šolah. Tamkajšnja občinska uprava prireja že nekaj let o-menjene tečaje. Pri njih sodelujejo v prvi vrsti šolski Palettijeva občinska uprava je bila v zadnjih letih pobudnik številnih projektov, ki si prizadevajo, da bi ovrednotili rezijanski jezik in ljudsko kulturo. organi in domači krožek Ro-zajanski dum, soudeležene pa so obvezne državne šole, t.j. vrtec, osnovna šola in nižja srednja šola. Pobuda je stekla že leta 1991, njen namen pa je nuditi mlajšim generacijam oziroma otrokom potrebne informacije o njihovi pripadnosti in možnost spoznavanja bogastva lastne kulturne tradicije. Takšna srečanja igrajo zelo pomembno vlogo, saj tesno vežejo mlade Rezijane na lastno zemljo in tako pripomorejo k ohranitvi specifičnega kulturnega življenja, obenem pa je njih namen tudi v tem, da bi prihodnje generacije ostale v dolini rož in gradile na temeljih, ki jih je posredovala stoletna kulturna in družbena tradicija prednikov. Letošnji niz srečanj so prireditelji razdelili v več vse- binskih sklopov in jih tako prilagodili različnim stopnjam šolske populacije v Reziji. Na njih sodelujejo predvsem domači raziskovalci in kulturni delavci, ne manjka pa med njimi vidnih imen. Vse veže predanost rezijanski kulturi. V prvih razredih osnovne šole bo tematika srečanj ljudska pripovedka in pesem - zanjo bo poskrbela Silvana Paletti -, v višjih razredih pa bodo otroci lahko spoznali domačo glasbo in ples pod mentorstvom Sandra Quaglie in Marie Di Lenardo. Za nižjo srednjo i šolo so si organizatorji domislili nekoliko zahtevnejšo tematiko, saj bo objela zgodovino in jezikoslovje. Naj na koncu povemo še, da šolska populacija šteje v Reziji 23 malčkov, 49 osnov-nošolčkov ter 32 dijakov nižje srednje šole. O NEKEM KULTURNEM VEČERU A ne samo o njem, ampak tudi o jeziku in izražanju misli, če jih seveda imamo. Prijatelj Andrej Malnič, ki kot etnolog in sociolog kulture zavestno in poklicno predano spremlja usodo primorskega človeka v našem prostoru in času našega stoletja (je namreč eden izmed odličnih izobražencev, s katerimi se lahko pohvali Goriški muzej v Kromberku), mi je pred nekaj dnevi po slovesnem odprtju likovne razstave v Novi Gorici med drugim dejal dobesedno takole: "Vesel sem, da ti je gospod Aleš Komavec čestital za predstavitev razstave; najbolj pa sem vesel, ker je rekel, da govoriš tako, kot govorimo navadni ljudje, tako da lahko vsi razumemo. Vidiš, to je lastno nam Primorcem, ki smo zavezani Sredozemlju. Sredozemskemu človeku še danes nekaj pomeni veličastnost jezika, ki je v tem, da z njim znaš izraziti misli." Odvrnil sem, da mi gredo na živce ljudje, ki na likovnih razstavah v vlogi 'likovnih kritikov“ govorijo v nemogoči slovenščini, kjer nizajo tujke, kot da bi češnje brali, se največkrat čutijo tako imenitne, kot da bi samo oni razumeli umetnost, in vsem tudi jasno dajo vedeti, da so pravzaprav edino oni poklicani, da o likovnih stvaritvah, običajno slikah, govorijo. Čutijo se "poklicane in posvečene" in to svojo držo izražajo tako, da JURIJ PALJK govorijo v jeziku, ki ga nihče ne razume, večkrat tudi sami ne, sicer ne bi govorili takih neumnosti, kot jih; stavčna analiza njihovega zapisa prevečkrat kaže, kako so dvakrat zanikali isto stvar, in tudi na to, kako slabo poznajo tuje izraze, saj jih večkrat neprimerno uporabljajo; najbrž zato, da se "učeno" sliši, dodajam jaz. Sam se kot spremljevalec dela likovnih umetnikov pri nas - likovni kritik namreč nisem in tudi ne morem biti, ker nisem študiral slikarstva in nimam diplome iz zgodovine umetnosti, ki pa po mojem sama po sebi še ne daje zagotovila, da je diplomirani tudi dober kritik - sam se torej raje naslanjam na take ljudi, ki so strokovnjaki, a so o-stali zvesti preprosti in lepi \ slovenski besedi. Eden takih ' je gotovo Marko Vuk, eden največjih izvedencev za u-metnost pri nas, kar sem jih ] kdajkoli spoznal. Pa vendar zna napisati svoje kritike in predstavitve tako, da ga je u-žitek prebirati, še bolj pa po-' slušati pred kako stavbo, ki ti jo v trenutku “prečita" in ti | pove tudi take stvari, ki jih njegovi kolegi ne zmorejo, prvič zato ne, ker niso prešli meje od študijskega znanja k stvarnemu znanju "na terenu", in drugič zato ne, ker samo "hodijo v službo", medtem ko je Marko kot strokov- njak v bistvu z življenjem zapisan slovenski umetnosti in odkrivanju, ohranjanju le-te. i Marko Vuk, Andrej Malnič, Borut Koloini (ki se kot j etnolog tudi s srcem posveča ponovnemu odkrivanju naših korenin in v Novi Gorici sku-j ša postaviti na noge Mestno i galerijo) in jaz smo po odprtju razstave zadnji odhajali iz lepega razstavnega prostora; pravzaprav smo bili že zunaj, a se kar nismo mogli raziti. Petek zvečer je bil, lahko smo se še malo pomudili. \ Andrej nas je povabil domov \ k svoji mami, v kuhinji je zadišalo po sveže pečenem kruhu in ob pršutu, dobrem črnem vinu in prijetni toploti smo nadaljevali pogovor o [ jeziku. Marko pravi, da ga najbolj moti “nosljavo niza-j nje samostalnikov tistih mladih, ki zelo radi govorijo po televiziji"; Borut pa je povedal, da gre v bistvu za preprosto stvar: problem je v komunikaciji. Strinjali smo se s tem. Jezik je najbolj razširjeno komunikacijsko sredstvo. "Ko ta odpove, je hudič," je ! čez mizo rekel Andrej. Topel prostor, ki nas je družil, nam t je omogočal tisto lahkotno pogovarjanje, ki bi nam ga mrzla ulica sicer gotovo vzela. Seveda smo zavili tudi v politiko, ki smo jo kmalu pu-; stili, tudi zaradi razočaranja nad njo. "Fantje, a ste pomislili, da smo sedaj zbrani taki, i ki imamo sicer različne poglede na nekatere stvari, druži pa nas le neka skupna stvar/ sem hotel biti poetičen, ko me je Andrej ironično podrezal: "Ali misliš na pršut in ta odlični kabernet sauvi- gnon ?" Med splošnim smehom sem odvrnil: "Ne, mi-\ shl sem na neko nenarejeno, naravno zavezo lepemu slovenskemu jeziku, ko se v bi-! stvu navezujemo in nadaljujemo delo naših prednikov." In spet smo bili pri jeziku. ' Brez Kranjcev seveda ni šlo. "Po mojem so taki zato, ker nimajo burje in ne morja," je rekel nekdo. Strinjali \ smo se. “Le zakaj vedno tako težijo, zakaj nimajo tiste av-1 toironične drže, ki tako označuje nas Primorce, ki se ne jemljemo preveč resno niti takrat, ko govorimo resne stvari?" sem bolj sebe kot prija-I telje spraševal. Potem je Andrej potegnil na dan še eno | steklenico in se spet učil rezati pršut; to, da se uči, nam je sam povedal. Pomislil sem, da ga tudi sam ne znam, pa 1 čeprav smo jih doma imeli, pršute namreč, le da so bili vedno naprodaj; prvič sem ga jedel pri triindvajsetih letih. "Saj je pleče tudi dobro," smo takrat pravili. Bilo je dobro, ker je moralo biti, to vem danes. Takrat nisem. Andrejeva mama je prinesla iz peči vroče hlebčke kruha. "Pa je vendarle enostavno. Poglej kruh. Kruh je kruh, je lahko črn in bel, koruzni in ajdov, a je vedno kruh," sem pomislil. Andrej pa je iskrivo povedal še eno o Kranjcih, jaz sem dodal tisto o njihovem pehanju za “gnar", končno smo rekli še eno o naših sosedih. Govorili smo preproste stvari, v sončno obarvani ; slovenščini. Bilo je lepo, nadaljevanje kulturnega večera, pravzaprav njegov vrh. SLOVENIJA TURNEJA GORIŠKEGA OKTETA VRTNICA (1 ) 'LEPO [E BLO, SALDU LEPO, SALDU LEPO...'1 MARJANA REMIAS L £ * Z;' Še enkrat me je letos doletela popotniška sreča. S člani Goriškega okteta Vrtnica, kio-beležujejo 1 7-letnico neutrudnega pevskega dela, sem kot novinarka in voditeljica koncertov potovala na pevsko turnejo v Izrael in Jordanijo. V sobotnem novembrskem jutru smo s pevci - žal z nami ni bilo umetniške vodje, profesorice Aleksandre Pertot iz Trsta, ki je ravno v dneh našega odhoda pričakovala naraščaj - z letališča v Ronkah poleteli najprej v Milan in dalje v Tel Aviv. Prva zaresna dolga letalska izkušnja je dokazala, da sem kot čistokrvni vodnar premagala strah pred letenjem. Po pravici povedano pa so me s pripovedovanjem o vtisih s turneje po Argentini in Braziliji v jeseni 1997 zabavali pevci okteta, s svojim predsednikom Darkom Šuligojem in finančnikom, ljubiteljem petja in okteta Arnaldom Pahorjem na čelu. V odsotnosti Aleksandre Pertot je na turneji prevzel delo umetniškega vodje Bogdan Brecelj, član in korepetitor okteta. V Tel Aviv smo prileteli v zgodnjih popoldanskih urah, kjer nas je na letališču počakala delegacija slovenske ambasade, ki sta jo sestavljala Miljan Majhen, svetovalec na ambasadi, in Miloš Kuret, mož ambasadorke Darje Bavdaž Kuret, ki se je v tednu naše turneje izkazal kot izvrsten turistični vodič. Tudi uradni sprejem na prvi večer, s katerim nas je v svoji rezidenci počastila slovenska ambasadorka, je dokazal, da bo naš postanek v krajih, kjer se je pred tisočletjema rojevala krščanska vera, bogat in nepozaben. Vrtnica je med srečanjem pri ambasadorki že preizkusila svoje glasove in pevsko-klepetavi večer je izzvenel v izmenjavi informacij, pripravi na štiri koncerte, ki so pevce čakali v Izraelu in Jordaniji, ob dobri kapljici, slovenski pesmi in pravi primorski pot ici. Vtisov poln prvi dan, ki se je zjutraj pričel pod slovenskim, nadaljeval pod italijanskim in sklenil pod izraelskim nebom, je bil tako zaključen. Naslednji dan, nedelja, je bil namenjen predvsem turističnim ogledom. Dopoldan sem preživela v trgovinah, na plaži in med ogledi starega mesta Jaffa, ki ga vsi poznate po odlični istoimenski blagovni znamki agrumov. Sveta ze- mlja, kakor jo imenujejo domačini, ponuja toliko naravnih, kulturnih in zgodovinskih ogledov, da je zbiranje vtisov po potovanju skorajda nemogoče. Zato si bom tudi v nadaljevanju reportažnega zapisa pomagala s fotografijami, ki sem jih posnela na potovanju. Za začetek znamenita Marijina cerkev v Nazaretu, ki je po svetu znana tudi po zahvalnih mozaikih Matere božje, ki jih pošiljajo narodi s celega sveta. Med njimi je na steni ob drugih mozaikih tudi Marija, mati Slovencev (na sliki). Park pred cerkvijo pa krasi mogočna božična roža. Roža, ki na naših domovih zraste komaj kakšnih 10-20 centimetrov, se v Nazaretu šopiri v višino šestih, tudi sedmih metrov. ------------DALJE OB RAZSTAVI V CERKVI KRISTUSA ODREŠENIKA POVSOD ŽIVLJENJE, A NIKJER ČLOVEKA V novogoriški cerkvi Kristusa Odrešenika postavlja te dni svoja dela na ogled slikar samouk Silvo Lipovž. Pretekle nedelje sem si ob množici delovnih skrbi vzela uro ali dve in se odpravila na potep po speči, zamolklo temni Novi Gorici. Spomnila sem se o-četovega vabila, da v novogoriški cerkvi razstavlja slikar samouk, in sem se napotila torej tja, kjer domuje sv. Katarina. Slike Silva Lipovža v prostorih ene od predavalnic - zaslužile pa bi si več razstavnega prostora - so me pritegnile. V njih se skriva človek, ki na svet gleda s tremi očmi: vidi tisto, česar ni dano videti vsem. To je slikar, čigar misli pronicajo skozi slikovito če-povansko dolino, slovenska pogorja in obmorske pejsaže. Silvo Lipovž ni akademski slikar, a je umetnik, ki pritegne s poštenostjo duha, dimenzijo, v kateri ni prostora za grdo in neprijetno. Obiskovalca poživi z vedrino zlatih sončnih cvetov, z modrino morja in zelenjem tipične primorske pokrajine. Silvo Lipovž je umetnik, skozi katerega pronica življenje. Prednost daje pokrajini, tihožitjem, razpelu s križanim in naravi. Slikar se v svojih delih ne želi srečevati s človekom, ker ga je človeka morda strah, ker v življenju po svojih poteh najraje hodi sam. Slikarska dela Silva Lipovža, ki se z umetnostjo ukvarja že desetletja, nosijo s seboj globoko sporočilnost: prepoznava jo le tisti, ki kakor Silvo na življenje in soljudi ne gleda zgolj s človeškimi očmi. Čestitke k razstavi! ---------- MR NOVI GLAS / ST. 46 1 998 RAZSTAVA TEMNA STRAN MESECA ZAMOLČANO OBDOBJE TERORJA Temna stran meseca je razstava, ki so jo svečano odprli v četrtek, 26. novembra, v Muzeju novejše zgodovine (Cekinov grad) v Tivoliju v Ljubljani in nosi podnaslov Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji, 1945-1990. Avtorji razstave, ki je nastala kot odziv na stalno muzejsko postavitev razstaveS/o-venci v XX. stoletju, so pisatelj (tudi urednik založbe Slovenska matica) Drago Jančar, univerzitetni profesor Vaško Simoniti in Janez Suhadolc. Sodelovala je tudi cela ekipa raziskovalcev, med njimi posredno tudi tržaški časnikar Ivo Jevnikar, ki že dolgo raziskuje zamolčane usode in povojno trpljenje naših ljudi. Na otvoritvi je spregovoril v imenu organizatorjev dr. Ljubo Sire, ki je tudi sam okusil povojno trpljenje; dejal je, naj sedaj ta zgodovinski čas dobro spoznamo ter naj nam vsem skupaj služi kot opomin, da se ne bi kaj takega več ponovilo. Na odprtju so bili prisotni tudi predsednik Marijan Tršar, Teharje, 28. junij 1945 slovenskega parlamenta Janez Podobnikjn minister za kulturo Jožef Školjč ter vrsta drugih uglednih osebnosti. Na 28. panojih in v vitrinah so z različnimi dokumenti tematizirani posamezni problemski sklopi, od prevzema oblasti leta 1945, povojnih pobojev in političnih procesov, prek ozračja in oblik totalitarnega pritiska in u-strahovanja v obdobju do leta 1990 pa do ideološkega boja v kulturi, znanosti in šolstvu na Slovenskem v nekdanji Jugoslaviji. Poseben dodatek je dokumentarno filmsko gradivo, ki so ga delno dobili od nacionalne televizije. Ob razstavi sta izšla tudi dva kataloga, v slovenskem in angle- škem jeziku. Založba Nova revija pa bo v kratkem predstavila še zbornik na skoraj 850 straneh z besedili in fotografijami z naslovom Temna stran meseca. Razstava v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine bo trajala do 31. januarja 1999. Avtorji in sodelavci "razstavo posvečajo vsem žrtvam komunistične diktature in njenega totalitarnega sistema v Sloveniji, imenovanim in neimenovanim, znanim in neznanim, v čast živim in v spomin mrtvih. Vsi, žrtve in preganjanimi nastopajo v sodnih in državnih dokumentih, objavljenih na razstavi, so bili krivično obtoženi, obsojeni ali o-bravnavani". Na razstavi je tudi poseben prostor, kjer so navedeni ljudje iz zamejstva, ki jih je tedanja komunistična oblast preganjala: tako lahko preberemo zapis o Francu Je-! zi, o politiku Engelbertu Be-1 sednjaku, o Slavku Uršiču ter seveda o usodi padalcev. Razstavo je finančno pod-prloslovensko ministrstvo za kulturo, v okviru projekta/V/u-zej odprtih vrat pa jo je omo-gočil Muzej novejše zgodovine. K razstavi in zborniku se bomo seveda še vrnili. ČIMPREJ ODPRAVITI ZAOSTANKE PRI VKLJUČEVANJU V EU MARJAN DROBEZ V Sloveniji se dogodki kar prehitevajo, nemara tudi zaradi predbožičnega in prednovoletnega utripa, ki se že kaže. Tudi Državni zbor zaseda, čeprav bolj na izrednih kot pa rednih sejah, posveča pa se predvsem vključevanju Slo-venije v EU. Med razpravo o letnem poročilu evropske komisije o zamudah in zaostankih Slovenije pri sprejemanju pravnega reda EU, je opozicija uveljavila svoje zahteve. Vlada mora ugotoviti vzroke za zaostajanja in zamude na skoraj vseh področjih in o tem poročati parlamentu do 10. decembra. Izvede naj tudi kadrovske spremembe v vladnih strokovnih in drugih organih, če so te potrebne, predložiti pa mora tudi načrt o prilagajanju Slovenije EU v letu 1999. Predsednika opozicijskih strank, SDS in SKD, Janez Janša in Lojze Peterle, sta bila v svojih posegih oz. polemičnih razpravah najbolj kritična do predsednika vlade Janeza Drnovška in ministra za evropske zadeve Igorja Bavčarja. Slednji je kritikam sicer ugovarjal, vendar pri tem ni bil dovolj prepričljiv. Obveljalo je namreč prepričanje, da je za zaostanke pri sprejemanju pravnega reda EU kriva predvsem vlada, torej koalicija, ki ima tudi v državnem zboru zadostno večino. Minister Bavčar je ob kon- cu razprave v parlamentu pozval vse politične sile v Sloveniji "k združitvi v tem projektu | nacionalnega pomena". V procesu vključevanja slovenske države v EU pa sta vendarle bili izvedeni dve novi pomembni dejanji. Vlada je namreč sprejela pogajalska izhodišča za šest novih področij i (vseh je 31), ki jih bo v mese-! cu decembru predložila Evropski komisiji. To so pravo gospodarskih družb, ribištvo, : statistika, varstvo potrošnikov in zdravja, carinske unije, ter mednarodni ekonomski odnosi in mednarodna ekonomska pomoč. Skupno naj bi kandidatke za vstop v evropsko integracijo v okviru druge skupine oddale osem pogajalskih izhodišč; za januar leta 1999 tako ostajata j še področji prostega pretoka blaga in politika konkurence. Zelo je pomembno - iz gospodarskih in tudi psiholoških razlogov-, da je Državni zbor | po dolgem odlaganju, polemikah in tudi odporih slednjič j sprejel zakon o davku na dodano vrednost in o trošarinah. Zakon o davku na dodano vrednost je eden najbolj pomembnih finančnih zakonov v združbi držav članic EU, na kar je Evropska komisija Slovenijo že dalj časa opozarjala. Nova zakona bosta nadomestila sedanji sistem temeljnega in posebnih prometnih davkov, veljati pa bosta začela 1. julija leta 1999. 6. T.M. BALOTAŽA Iz kronike tekočih dogod-j kov nadalje navajamo, da bo v nedeljo, 6. decembra, drugi krog lokalnih volitev. Izbrali I bodo 75 županov občin, in si-, cer med dvema kandidatoma, ki sta v prvem krogu volitev prejela največ glasov. Medtem pa je mestni svet občine Koper na izrednem zasedanju | sklenil, da bo primer te občine, ki jo je ustavno sodišče razglasilo za neustavno in zato j v njej ni bilo volitev, predložil v presojo Evropskemu sodi-i šču za človekove pravice v i Strasbourgu. NAJVEČJA TUJA BANKA V SLOVENIJI V Sloveniji je 28 poslovnih bank, ki kljub opozorilom iz EU, da so premajhne, ne kažejo posebne pripravljenosti za sodelovanje oz. združevanje. Morda jih bo k temu prisilil šele nov zakon o bančništvu, ki je v fazi sprejemanja v parlamentu. Po sprejemu naj bi se povečalo tudi število enot poslovnih bank iz tujine. V takšnem vzdušju sta se združili avstrijski banki Bank Austria in Banka Creditan-stalt, ki delujeta v Ljubljani. Nova združena banka bo odslej nastopala z enotnim zaščitnim znakom Bank Austria Creditanstalt Slovenija. Bilančna vsota nove združene banke znaša kar 87 milijard tolarjev, s katero se s skoraj štiri odstotnim tržnim deležem uvršča na osmo mesto med bankami v Sloveniji. Predstavniki obeh bank so pred združitvijo zatrdili, da imajo v naši državi skupaj 47.700 naročnikov (komitentov). (M.) MERILA ZA UPRAVLJANJE Z DEVIZNIMI REZERVAMI SLOVENIJE Direktor oddelka za poslovanje s tujino Banke Slovenije Janko Tratnik je v javnosti pojasnil nekatere zanimive podrobnosti o odnosu centralne banke do denarja, zlasti tujega. Povedal je, da je tolarske gotovine v Sloveniji za približno 100 ton, natisnjenih je za 173 milijard bankovcev, denarja v obtoku pa je 93 milijard tolarjev. Poleg tega je skovanih za 572 milijonov tolarjev kovancev: na vsakega Slovenca jih pride povprečno 20 do 30 dekagramov. V trezorju Banke zlata praktično ne hranijo, saj ga država skoraj nima, ker je "nedonosno". Pač pa Slovenija svoje devizne rezerve večinoma hrani v tujini, in sicer v ameriških dolarjih in v nemških markah, ki prinašajo obresti. Tratnik je še povedal, da bo Slove nija kot dedinja nekdanje Jugoslavije morda najprej dobila del zlata v vrednosti okrog 90 milijonov dolarjev. Gre za zlate rezerve razpadle skup ne države, ki so zdaj blokirane v banki za mednarodne poravnave v Baslu. Sicer pa slovenska centralna banka u-pravlja s približno 6,3 milijarde mark deviznih rezerv. Me rila za upravljanje z deviznimi rezervami določa Svet Banke Slovenije; najpomembnejša je varnost, nato pa likvidnost in zatem donosnost. Računalniški center, ki ga banka uporablja, je med najsodobnejšimi v Evropi. ----------M. USPESNO SKAVTSKO LETO DELOVANJE SKAVTOV V NOVI GORICI Jesen je čas, ko kmetje pospravijo svoje pridelke in hkrati že načrtujejo, kaj bodo sejali v prihodnosti. Podobno se jeseni obnašamo tudi skavti, saj v tem času opravimo pospra-vo poletnih taborov in analizo preteklega skavtskega leta, a hkrati že načrtujemo, kaj bomo počeli v novem šolskem letu. V lanskem šolskem letu smo skavti iz stega Nova Gorica 1 doživeli marsikaj zanimivega. V četi so se redno srečevali po vodih, doživljali razne pustolovščine in podvige, verjetno pa so jim v naj lepšem spominu ostali naslednji pomembni dogodki. Najprej so preživeli tridnevno zimovanje v Dolah nad Idrijo in ob pustolovščinah spoznali pomen ska\4-skih zakonov in pojmov, kot sta zaupanje in zvestoba. Naslednji pomemben dogodek pa je združil ves steg. Na Palje-vem nad Plavmi so potekale skavtske obljube (26. aprila). Klanovci pa smo na tedenskih srečanjih medse sprejemali pomembne goste in se ob njih poskušali učiti resnične ljubezni. Posebno lepo smo se med seboj povezali na potovalnem zimovanju, ko smo z Liga nad Kanalom poromali na Staro Goro. Na romanju smo posebno pozornost namenili prav sprejemanju sebe in drugih. Drugače pa smo popotnice in popotniki svoj prosti čas namenjali tudi osebnemu služenju. Seveda pa smo vsi skavti nestrpno pričakovali poletje in višek skavtskega leta - tabor. Četa si je tabor postavila v vasici Stopnik v Baški Grapi. Za deset dni so postali Indijanci in se ob misijonarju Frideriku Baragi naučili marsičesa koristnega, premagovali težave življenja v veliki strmini, izdelovali so miniaturne krplje, spoznavali so življenja na šentviški planoti, kopali se v Idrijci in poseben užitek je bila vožnja na gumah po reki. Predvsem pa so skupaj živeli tiste dni in pravijo, da je bilo zelo lepo. Klanovci smo letos prvič naložili vso prtljago v nahrbtnike in se odpravili na pot. Ker je bil to prvi potovalni tabor v o-kviru našega stega, je bil krajši. V štirih dneh smo prehodili pot z Ravnice, čez Golake v dolino Bele in hojo zaključili v Idriji. Hoja pa je zaznamovala le manjši del dneva in veliko časa smo namenili tudi programu, skupnim pogovorom, “puščavi" v dvojicah in sv. mašam... Res, da je bil to prvi potovalni tabor, a imeli smo se tako lepo, da smo prav vsi prepričani, da ni bil zadnji in po malem smo že kmalu po vrnitvi domov začeli delati načrte za prihodnje poletje. Do prihodnjega poletja je še daleč in, kot zagotavlja skupnost voditeljev, se bo prej zgodilo še marsikaj. V tem skavtskem letu se je klanu in četi pridružil še noviciat. Steg je preživel skupno spoznavno srečanje in prehode iz čete k novincem roverjem in popotnicam. Priprave na prihod Betlehemske lučke že tečejo in u-pamo, da bomo ob tem dogodku sodelovali z goriškimi skavti. Klan pripravlja tudi dve večji raziskavi s področja ohranjanja naravne in kulturne dediščine, v četi pa se že preizkušajo ob raznih veščinah. Za nami je uspešno skavt-\ sko leto, a novo je že tu in vse moramo storiti za to, da bo prihodnost še lepša in bolj polna raznovrstnih dejavnosti in dogodkov. URŠA STRES GOSTOLJUBNI OREL OBVESTILA 13 ČETRTEK 3. DECEMBRA 1 998 STEFAN MAURI: TIHA MISEL. Kulturni dom v Novi Gorici bo priredil v ponedeljek, 7. t.m., ob 20.15 avtorski večer z naslovom Tiha misel, posvečen primorskemu skladatelju Štefanu Mauriju. Glasbenik, zborovodja, publicist in glasbeni kritik, ki se je rodil leta 1931 v Avčah pri Kanalu, je zvest primorski tradiciji vokalne glasbe. Njegove skladbe so preprežene z gostim tkanjem zvočnih mrež, sploh pa prevladuje trdo in trpko zvočno razpoloženje; to odseva pravi obraz slovenskega primorskega človeka, ki se mora dan za dnem boriti za svoj obstoj. Do sedaj je Mauri izdal sedem notnih zbirk, nekaj od teh v zamejstvu. Novogoriški večer bodo oblikovali vrhunski slovenski glasbeniki. To so: sopran Olga Gracelj, alt Mirjam Kalin, bariton Zdravko Perger, pianistka Nataša Valant, flavtistka Alenka Zupan, orglar Dimitrij Rejc, kontrabasist David Šuligoj; zbor Ipavska bo vodil Matjaž Šček. Na sporedu so zborovska dela, samospevi in kantata na besedila primorskih pesnikov (Alojz Gradnik, Ljubka Šorli, Pavla Medvešček, Srečko Kosovel) ter prva izvedba dveh delov iz mašeNadavški Mariji Snežni. Obeta se torej kakovosten večer. RAZSTAVA JOŽETA ŠAJNA. V petek, 4. dec., ob 18.30 bo v galeriji Rika Debenjaka v Kanalu odprtje razstave del Jožeta Šajna iz Ilirske Bistrice. Slikarje imel že čez 60 samostojnih razstav in bo tokrat na ogled okrog 80 njegovih del. Odprtje razstave bo dopolnil kulturni program z zvoki Kvarteta bratov Boštjančič ter recitalom Kosovelovih in Kettejevih poezij. Razstava bo odprta do 24. decembra. CENTER ZA USPOSABLJANJE INVALIDNIH otrok Janko Premrl Vojko - Vipava vabi na Dan odprtih vrat v petek, 4. t.m: od 9. ure do 11.30 predstavitev dejavnosti, od 15. ure do 16.30 ogled dejavnosti. 14 ČETRTEK 3. DECEMBRA 1998 PADRIČE / POSVET O KRAŠKEM VINOGRADNIŠTVU PRIHODNOST VINOGRADNIŠTVA V KRAŠKEM VINORODNEM OKOLIŠU MARKO TAVČAR lojmetijstvo na splošno in posebej vinogradništvo lahko odigrata zelo važno vlogo tudi pri zaščiti in ovrednotenju teritorija ter odločilno vplivata na urejenost okolja. Vse to je pomembno tudi pri uveljavljanju turističnih zanimivosti tržaške pokrajine in kraškega področja. To so v strnjeni obliki misli, ki so bile izražene na posvetu z naslovom Prihodnost vinogradništva v okolišu s kontroliranim poreklom Kras, ki ga je priredil Konzorcij za zaščito kontroliranega porekla vin Kras ob podpori tržaške pokrajinske uprave v petek, 27. novembra, v Znanstveno raziskovalnem središču na Pa-dričah. Organizatorji so dobro pripravili posvet in k predavateljski mizi povabili domače izvedence, a tudi strokovnjake od daleč, da so tukajšnjim vinogradnikom in še prej predstavnikom raznih uprav, ustanov in nadzorništev, predstavili izkušnje od drugod. Prav izmenjava informacij je zelo pomemben dejavnik, ko načrtujemo nove posege bodisi na ravni posamezne kmetije bodisi obče, ko govorimo o načrtovanju kmetijskega razvoja na širšem področju. Upravičeno je bilo zadoščenje predsednika Konzorcija za zaščito kontroliranega porekla vin Kras Benjamina Zidariča, ko je pozdravil udeležence tega posveta. Razveseljivo je, da je k pobudi pristopila tudi pokrajinska uprava. Njen predsednik Codarin je v pozdravnem govoru poudaril, da je ta krajevna uprava že pred časom odobrila razvojni načrt za kmetijstvo, in izrazil pripravljenost, dav mejah svojih pristojnosti pokrajinska uprava pomaga kmetom, da aktivno izboljšujejo svoje dejavnosti tudi in predvsem v korist u-rejenosti okolja ter ustvarjanja novih delovnih mest. Tudi deželni odbornik za kmetijstvo Giorgio Venier Romano je ze- lo spodbudno spregovoril o pozornosti, ki naj jo ima deželna uprava za razvoj kmetijstva na Krasu še zlasti z možnostjo povečanja površin. Bruno A. Pinat, predsednik deželne ustanove za razvoj kmetijstva E RS A, pa je v svojem posegu izrazil skrb za ovrednotenje domačih avtohtonih vinskih sort. Sam posvet je uvedel ravnatelj Pokrajinskega kmetijskega nadzorništva Giovanni Degenhardt, ki je strnjeno o-pozoril na stanje in nekatere premike ter najbolj zanimive vidike vinogradništva na področju, ki ga krije konzorcij. Vodja strokovne službe pri Kmečki zvezi Mario Gregorič je v zgodovinskem prikazu vinogradništva na Tržaškem opozoril na dejstvo, da so bili v preteklosti namenjeni vinogradništvu predvsem paštni v Bregu od Nabrežine do samega Trsta in da je ta obalni pas Vinogradništvo je pri nas najbolj razširjena kmetijska panoga in tudi ima najboljše možnosti za razvoj. Kakovostna vina, ko poskrbimo za organizirano in smotrno trženje, pa dajejo vinogradniku tudi primeren zaslužek. še danes po svojih klimatskih in pedoloških danostih najbolj primeren za pridobivanje Visokokakovostnih vin. Opozoril pa je tudi na dejstvo, da ni slučaj, da je bil prav Breg v zadnjih 50 letih zapuščen. Pomanjkanje infrastruktur in težave tudi birokratske narave so namreč prispevale, da so ljudje opustili obdelavo teh ide-alnih površin. Pri zasajanju novih vinogra-{dov se morajo kmetje soočati I s strogimi predpisi. Za Okrajno gozdno nadzorništvo v Trstu je o tem vprašanju govoril Aldo Cavani. O vinogradništvu in urbanistični zakono-! daji pa je predaval VittorioTal-1 landini z deželnega ravnatelj-I stva za prostorsko načrtova-; nje. Posvet se je tako že u-smeril v razvojne možnosti za današnje dni, kar je postalo i še bolj očitno ob razmišljanju ! Osvalda Failla z Inštituta za lesnate kulture Univerze v Mi-| lanu, ki je govoril na temoIz-\ kušnje vinogradniškega coni-\ ranja kot sredstva za upravljanje teritorija. Modro je bilo, da so povabili na Padriče ljudi iz drugih | italijanskih dežel, ki so posredovali svoje izkušnje. Tako je bil zelo zanimiv prikaz o tem, kako so v pokrajini La Spezia in natančneje na obalnem pasu Cinque Terre s pomočjo vinogradništva zaščitili teritorij in ustvarili tudi zanimive možnosti turistične in gostin-| ske ponudbe. O tem je govo-i ril predstavnik tamkajšnje Kmetijske zadruge Matteo Bonannini. Prav tako je vzbu-| dilo veliko zanimanja predavanje predsednika Deželnega j parka Castelli romani Sandra Caracija, ki je spregovoril o vinogradništvu na področju tega parka in kako so rešili odnose med kmeti in upravo parka. Tema je vzbudila veliko zanimanja, ker je medob-| činski kraški park že stvarnost, čeprav ni še stopil v de-i jansko izvršilno fazo in ker se : kraški kmetje upravičeno bojijo, da bodo pri upravljanju ; parka in teritorija imeli pre-| malo besede. Caraci pa je lepo povedal, da je vloga kme-i ta pri zaščiti naravnega okolja nenadomestljiva in najbolj logična s kulturnega in go-; spodarskega vidika. Pomen avtohtonih vinskih | sort pri označitvi teritorija je ; bila tema, ki jo je na posvetu obravnaval Enrico Peterlunger z videmske univerze. Za vinorodni okoliš Kras so to še zlasti teran, vitovska in glera in prav ovrednotenje domačih, avtohtonih vinskih sort je lahko velikega pomena za večjo prepoznavnost tega ozemlja, tako da zaslovi tudi zaradi po-; sebnosti svojih vin, ki so del ! kulturne dediščine. Zelo zanimivo je bilo predavanje Majde Brdnik in Mi-; rana Vodopivca s Kmetijsko | veterinarskega zavoda v Novi i Gorici, ki sta osvetlila stanje vinogradništva na sežanskem Krasu ter posebej spregovorila o zaščiti vinske posebnosti - kraškega terana. Predstavila sta načrt, ki poteka v okviru projekta Interreg in v katerega je bil vključen tudi tisti del okoliša našega konzorcija Kras, ki meji s Slovenijo in je določen za pridelavo terana z zaščitenim poreklom. Vinogradniki in strokovnjaki na slovenski strani meje polagajo veliko pozornost prav kakovostni rasti terana in primerni obnovi vinogradov te sorte. Zadnji poseg je bil ponovno uglašen na tržaško stvarnost. VVilliam Starc, ki je pri Tržaški pokrajini odgovoren za gospodarski razvoj in zaščito okolja, je predstavil načrte in podrobnejše planiranje teritorija. Med drugim je poudaril, kako se tržaška Pokrajina zavzema, da bi pri- šlo do ponovnega ovrednotenja celotnega Brega nad o-bal no cesto v kmetijske namene in tudi pokrajinski odbornik za kmetijstvo Giulio Marini, ki je podal zaključke, je orisal, kako so nekateri načrti za ureditev infrastruktur v Bregu že stekli. Povedal je tudi, da skuša pokrajinska uprava doseči status konzorcija za hidrološko bonifikacijo, kar pomeni, da, če bo dežela sprejela ta predlog, bo pokrajinska uprava lahko koristila določena sredstva za ureditev vodovodov za namakanje. Posebno je poudaril potrebo, da je treba izkoristiti možnost, ki nam je dana v prihodnjih 60 dneh za povečanje površin vinogradov, da pa bo to odvisno tudi od pripravljenosti pristojnih uradov, da po potrebi spremenijo določila urbanisti- čnih načrtov. Vprašanje zase, je povedal Marini, pa so možnosti razvoja kmetijstva znotraj medobčinskega parka, ki bo razpolagal z zelo omejenimi sredstvi. Menil je, da bi morali stremeti po tem, da bi prišlo do uresničitve mednarodnega parka, ker bi tako lahko črpali sredstva iz evropskih skladov. Konzorciju za zaščito kontroliranega porekla vin Kras je treba čestitati, daje priredil in izpeljal tako zahteven posvet, ki bo gotovo dal novega zagona vinogradnikom v naših krajih, še zlasti če se bodo tudi krajevne uprave in pristojni uradi zavzeli in pomagali pri reševanju težav. Zaslutiti je bilo določeno dobro voljo. Upajmo, da se bodo ti dobri nameni tudi uresničili. Dr. Baldassi, pred kratkim je NTKB odprla novo podružnico pri Sv. Ivanu, v kratkem pa boste odprli podružnico tudi na Proseku. Je torej "zdravje " vaše banke dobro? Z odprtjem podružnice pri Sv. Ivanu se je zaključil prvi načrt teritorialnega razvoja banke. Ta razvoj bo dejansko sklenjen predvidoma v prvi polovici decembra. Upam pa, da bo tudi zaradi precej zapletenih priprav prišlo do odprtja proseške podružnice pred Božičem. Z zaključitvijo tega prvega načrta je banka prešla od petih začetnih podružnic na devet le-teh. Prišlo je torej do podvojitve prodajnih točk. Dimenzijska rast je vezana seveda na strategijo, ki si jo je zadal delničar, ko je prevzel NTKB. Ta pa je težila k temu, da diferencira prevzete aktivnosti in pasivnosti stare banke z dejavnostjo, ki je bližja teritoriju in v bolj neposrednem odnosu z manjšino v primerjavi s prejšnjo dejavnostjo, ki je bila v oporo izmenjavam med italijansko stranjo in republikami bivše Jugoslavije. Individualizacija novih prodajnih točk na Opčinah, v Gorici, pri Sv. Ivanu in na Proseku se je, sodeč po prvih rezultatih, obrestovala. S to izbiro smozelozadovolj-ni in verjamemo, da bomo prav tako zadovoljni tudi z drugim razvojnim načrtom, ki ga bomo začeli izvajati v začetku januarja 1999. Bi nam lahko orisali ta načrt? Kar se tiče drugega razvojnega načrta, smo že individualizirali dve področji: gre za področje Sesljana, kjer smo že našli prostore, in za področje Proseka, kjer bomo kraj določili prav v teh dneh. Vsekakor imamo za lokacijo tudi odlične možnosti. Naj spomnim, da je v strategiji delničarja, ki v letu 1999 predvideva združitev NTKB s skupino Ban-ca Antoniana Popolare Veneta, že določena dimenzija ureditve za leto 2000-2001. Ce- POGOVOR / GIANLUIGI BALDASSI NTKB MORA OHRANITI SLOVENSKI PEČAT IVAN ŽERJAL Pred kratkim so pri Sv. Ivanu v Trstu odprli novo podružnico Nove Tržaške kreditne banke. V slabih dveh letih delovanja te banke, ki je nastala po zlomu Tržaške kreditne banke in katere lastnik je pomembna italijanska bančna skupina Banca Antoniana Popolare Veneta, se je število bančnih okenc skoraj podvojilo. O razvojnih načrtih banke in skupine Banca Antoniana, odnosu strank do tega in 0 pripravah na skorajšnjo uvedbo evra smo se pogovorili z generalnim direktorjem NTKB Gian-luigijem Baldassijem. lotna struktura skupine v pokrajinah Trst in Gorica bo štela od 30 do 35 podružnic. To so podružnice, ki delujejo 1 pod znamko Banca Antoniana Popolare Veneta in pod znamko NTKB in katerim se i bodo pridružile še druge. Kako pa so stranke doslej reagirale na tak razvoj? Stranke so reagirale zelo dobro. Kapilarno delo, ki je potekalo v teh dveh letih - naj ! spomnim, da smo z dejavnostjo začeli 14. januarja 1997 -je gotovo bilo veliko in težavno, pri njem pa so sodelovale v veliki meri vse strukture | banke. Lahko si je predstavljati, da je proces reakvizije in rekvalifikacije po tako hudem udarcu, ki je doletel banko in ki je bil poleg drugega tudi edini udarec te vrste v Italiji, prav gotovo težavno delo, ki i ga je treba opraviti z veliko 1 pozornostjo. Mislimo, da smo v teh dveh letih gotovo dose- FOTO KROMA gli cilj, ki smo si ga bili zastavili na začetku. Gotovo je ! znak ponovno pridobil naklonjenost in simpatijo domače slovenske skupnosti ter | celotnega tržaškega in gori-škega področja, ki vključuje seveda tudi italijansko večino. Vsekakor seje naša strategija vedno držala začetne strategije stare banke, ki je bila mi-: šljena kot referenčna banka slovenske manjšine. V tem smislu bomo delali tudi po spojitvi. Cilj delničarja ostane torej nespremenjen, se pravi, da banka ima pretežno slovenski pečat. Pravna ureditev bo seveda spremenjena in dejansko tudi posplošena, a dejstvo, da banka ohrani svoj videz in dvojezično poslovanje, je dejansko zabeleženo v obvezah delničarja. Za to smo se obvezali tudi v lastnem interesu: menimo namreč, da slovenska skupnost dejansko potrebuje pomenljivo referenčno banko. Obstajajo seveda tudi druge banke, vendar mislimo, da ta banka je in bo o-stala najbolj pomenljiva banka ; kot izraz gospodarstva slo-! venske manjšine. V prihodnjem letu se bo NTKB združila z Banco Antoniano. Zakaj ste se odločili za ta korak in kaj se bo sploh zgodilo? Združitev ne zadeva specifično NTKB, ampak gre za odločitev, ki se uokvirja v stra-| teško vizijo celotne skupine. Kot je morda znano, je skupina Banca Antoniana Popolare Veneta začela svojo deja-| vnost leta 1996 z združitvijo dveh bank, zavodov Banca Antoniana in Banca Popolare Veneta, obeh iz Padove. Z združitvijo teh dveh bank se je definirala tudi strategija dimenzijske rasti na celotnem državnem teritoriju. Po združitvi je skupina prevzela lastništvo številnih bank po celi ; Italiji in predvsem na jugu. Tako smo prevzeli Ljudsko banko iz Faenze, Ljudsko banko iz Palmija in Polistene, ki j sta se tudi združili v Deželno kalabrijsko banko, zatem Jonsko ljudsko banko, zavod Banca Etnea iz Catanie, v prejšnjih dneh paše Ljudsko banko iz Siracuse. Le-ta spada tu-| di v skupino Ljudskih bank in deluješ petdesetimi podružnicami v pokrajinah Siracusa in Catania. Jasno je, da tako razvejana struktura zahteva racionalizacijo. V prvi fazi le-te se je delničar Antoniana Veneta odločil za zmanjšanje števila članic preko združevalnih procesov, v katere bodo v letu 1999 vključene Ljudska banka iz Faenze, Deželna kalabrijska banka in Nova Tržaška kreditna banka. To je prvi korak v smeri nadaljnje racionalizacije, do katere bo prišlo leta 2000 in bo zaobjela vse ali del omenjenih bank. Temeljni cilj je torej racionalizacija z namenom, da dosežemo splošno zmanjšanje stroškov in izboljšanje operativne kakovosti bank. Jasno je Novi glas št. 46 1998 ITALIJANSKO PRAVO NAMIZNI TENIS DRUŽINSKO PRAVO IN NA TURNIRJU V TERNIJU USPEH SODOBNI IZZIVI 02) KRASOVEGA ZASTOPSTVA DAMJAN HLEDE Pred kratkim je zadeva o zanikanju očetovstva prišla celo pred italijansko ustavno sodišče. Povod prošnje za njegov poseg je predstavljal tipičen primer, kot smo ga v prejšnjih nadaljevanjih vzeli v poštev: neploden oče privoli k ženini tujerodni o-ploditvi, ki se srečno zaključi. Kmalu pa preide poroka v krizo, oče se premisli in sodnika prosi za zanikanje očetovstva. Neapeljsko sodišče pa se obrne na ustavno sodišče, ker podvomi o ustavnosti večkrat omenjenega člena 235 italijanske- namreč, da majhne banke, kot so banka iz Faenze, Kalabrijska banka in NTKB, imajo operativne meje, ki so vezane na kakovost in na tipologijo prodajnih proizvodov. Danes smo vključeni v mednarodni okvir, v katerem je bančna konkurenca zelo velika. Zato banke se ne razlikujejo več toliko po pogojih, kolikor po kakovosti proizvodov. NTKB pa ima gotovo lastne specifičnosti, ki jih ni zaslediti v drugih bankah skupine Antoniana Veneta. Zato bo banka ohranila pomembno avtonomijo v primerjavi z drugimi bankami. Ta avtonomija je vezana tako na ohranitev dvojezičnega poslovanja kot na specifičnost odnosov z bančnimi sistemi bivšejugo-slavije in na splošno vzhodne Evrope in pa na oblikovanje kreditnega odbora, ki bo nadomeščal upravni svet. S prihodnjim letom bo stopil v veljavo evro. Kako se pripravljate na ta dogodek? Priprave na ta prelomni dogodek so tudi za bančni sistem težavne. Na koncu, ko bodo novi postopki že stekli, se bo vsem zdelo samo po sebi umevno, da stvar deluje. Informatski sistem in sistem procedur pa je treba popolnoma preurediti, kar zahteva investicije v višini več desetin milijard lir. Samo za ureditev informatskega sistema majhne banke, kot je naša, bo verjetno šlo okoli pet milijard lir. Če pomnožimo teh pet milijard s številom bank, ki so članice skupine, izhaja, da bo potrebnih okoli trideset milijard lir nepovratne investicije. To je eden izmed razlogov za združitev. Kar se nas tiče, bomo startali s projektom evro, ki bo izveden preko našega informatskega centra. V tem trenutku se držimo časovnega roka, ki smo si ga zastavili, in mislimo, da ne bomo imeli težav. Verjamemo, da bodo naše stranke že od 1. januarja lahko uživale vse nove ugodnosti, ki jih prinaša uvedba evropske valute. ga civilnega zakonika. Tako hude posledice, kakršne povzroča v tovrstnih primerih izvajanje člena 235, so znamenje njegove neracionalnosti - to je stališče neapeljskega sodnikav prizivu -, "zaradi česar bi moral biti omenjeni člen razglašen za protiustavnega, v kolikor ne prepoveduje prošnje za zanikanje očetovstva zakonitemu očetu, ki je privolil k ženini tujerodni oploditvi". Italijansko ustavno sodišče je razsodilo, da je priziv nesprejemljiv, ker da je konkretni primer, ki je predmet sodbe, tuj "obtoženi" normi. Ustavno sodišče skratka pravi, da je načelno sicer možno, da so "novi primeri", ki niso bili predvideni v času, ko je bila neka norma sprejeta, vseeno njej podvrženi. V ta namen pa je potrebno, da obstajata neka "homogenost bistvenih elementov" in ista ratio. "V odsotnosti le-teh se raztegnitev normativne vsebine zakona sprevrže v arbitrarnost." Tako bi bilo - meni ustavno sodišče -, ko bi primer tujerodne oploditve enačili s primeri, ki jih predvideva člen 235 civilnega zakona kot primere, v katerih je možno zanikanje o-četovstva. Ustavno sodišče nadalje ugotavlja, da obstaja na tem področju velika zakonska praznina in da je v takšni situaciji sodnik pristojen za iskanje primernih rešitev na podlagi obstoječih zakonov, zakonodajalec pa je poklican, da omenjeno praznino čimprej zapolni. Razsodba italijanskega u-stavnega sodišča, ki nosi številko 347 z dne 26. septembra 1998, je pomembna iz dveh razlogov. Prvič, ker jasno spodbuja italijansko zakonodajno telo, naj čimprej sprejme primeren zakon. Drugič pa, ker dejansko pove, da je zanikanje o-, četovstva, ki ga predvideva člen 235 civilnega zakonika, nemogoče v primeru tujerodne oploditve. Na podlagi katere norme ali načela naj bo potem možno? Zdi se mi skratka, da je ustavno sodišče na zelo eleganten način (ne da bi se torej izrecno izreklo za ali proti, kar bi v odsotnosti zakona segalo izven njenih pristojnosti) postavilo sodnikom precejšnjo zaporo v zvezi z doslej ustaljeno prakso utemeljevanja možnosti zanikanja očetovstva v primeru tujerodne oploditve. Tako je, če sprejmemo, da je njena trditev o neuporabnosti člena 235 v našem primeru odslej obvezujoča za sodnike. Registrirati pa moramo že ugledna mnenja, ki pravijo, da ni tako. To pa pomeni, da je res poseg zakonodajalca neodložljiv in da ni več časa za ideološke boje in konfrontacije, ki so doslej omogočili že preveč krivic. ------------DALJE •••••••••••• ••••••••••••••••••••a • • • • • V soboto, 28., in nedeljo, 29. novembra, je v Terniju potekal vsedržavni mladinski turnir. Prišli so najboljši namiznoteniški igralci in igralke iz vse Italije, da bi se udeležili drugega kvalifikacijskega turnirja. Turnirja v Terniju se je udeležilo tudi številno zastopstvo zgoniškega kluba Kras Tehtal, katerega predstavniki oz. predstavnice so bile zelo uspešne z zlatim in bronastim odličjem. Zlato odličje je v kategoriji najmlajših osvojila Lisa Ri-dolfi, v kategoriji mladink pa je Daša Bresciani (na sliki) osvojila bron. Poleg tega si je Krasovo zastopstvo zagotovilo nadaljnje kvalifikacijske točke za nastop na prvenstvih. Poleg Lise Ridolfi so v kategoriji najmlajših nastopili še Mateja Križmančič, Pavla Zavadlal in Matija Micheli. Le-ti so nastopili tudi v kategoriji dečkov in deklic skupaj z Evo Carli. Med kadetinjami so bile uspešne Martina Tretjak, Roberta Zavadlal, Sara Sardo in Giada Vidoni, med mladinkami pa, poleg bronaste Daše Bresciani, pa še Martina in Nina Milič ter Jasmin Kralj. V moški konkurenci pa sta v kategoriji mladincev nastopila Bojan Simoneta in Jurij Verč. Drugi kvalifikacijski turnir v Terniju je bil torej res u-spešen za naše pingpongaše in pingpongašice, saj so se uveljavile v vsedržavnem merilu za uvrstitev na mladinsko državno prvenstvo. Priložnost za nove kvalifikacijske točke pa se bo spet pojavila po novem letu, ko bosta na sporedu še dva turnirja. Medtem pa se seveda nadaljujejo ekipna prvenstva. KARATE ENAJST ODLIČIJ ZA SHINKAI Na tekmovanju za 5. Pokal Libertas v karateju, ki je pred kratkim potekal v Pradamanu, je zgoniški Shinkai karate klub osvojil kar enajst odličij. NOGOMET IZIDI NAŠIH MOŠTEV I-—; «1-nustcco Društvena Gostilna TratAia Lil J ■ . : i ------- ———li ' I Zamejska športna nogometna nedelja beleži precej uspehov naših moštev: zmago Primorja (na sliki) ter izenačenje Zarje-Gaje in Vesne v promocijski ligi ter zmago Sovodenj. V1. amaterski ligi jejuventina utrpela poraz. V 2. amaterski ligi je bil uspešen le Primorec, medtem ko sta Mladost in Breg izenačila. V 3. amaterski ligi gre beležiti zmagi Zarje-Gaje B in Krasa, medtem ko sta Breg B in Primorje B izgubila. Tekmovanja seje udeležilo deset članov zgoniškega kluba, ki so se uvrstili na vse tri stopničke: Andrea Hrovatin je osvojil 2. mesto v kategoriji senioresov in 1. mesto v kategoriji junioresov. V kategoriji kadetinj v črnih pasovih je zlato odličje zmagala Ma-nuela Schirra, v kategoriji kadetov črnih pasov pa je Elija Hrovatin osvojil bron. Ostali so se uvrstili takole: v plavih pasovih sta bila Danijel in Olaf Simonettig prvi oz. drugi, v zelenih pasovih je zmagal Matija Milli. Alex Jevnikar je zmagal v oranžnih pasovih, vedno med oranžnimi pasovi, a v ženski konkurenci, pa je Maja Sancin osvojila drugo mesto. V oranžno-rumenih pasovih sta se Alberto Gruden in Ivan Škerlavaj uvrstila na 3. oz. 2. mesto. Tekmovanja so potekala v znamenju raznolikosti stilov. Tako so se tekmovalci pomerili v shotokanu, shotokaiu, gojgurju in shitoriju. OBISK V LJUBLJANI ZAMEJSKI ŠPORTNI DELAVCI PRI VOGRINCU V ponedeljek, 30. novembra, se je skupna delegacija predstavnikov Slovenske športne zveze iz Celovca in Združenja slovenskih športnih društev v Italiji mudila v Ljubljani na obisku pri predsedniku Sklada za financiranje športnih organizacij Tonetu Vogrincu. Iz poročila o srečanju izhaja, da so zamejski športni delavci predsedniku te nove ustanove predstavili delovanje zamejskih osnovnih organizacij, nato težave, katerim skušajo klubovati, in pa ne nazadnje športne uspehe v raznih panogah. Predstavniki ZSŠDI so Vogrincu tudi poklonili letošnji Zbornik slovenskega športa v Italiji, s katerim se bo lahko podrobneje seznanil o celotnem delovanju. Glede nove ustanove, ki naj bi sofinancirala vrhunski šport, rekreacijski šport in gradnje ter raziskovanje in založništvo, so športni delavci zaprosili predsednika, da bi bil zamejski šport enakovredno u-poštevan pri finančnih dotacijah. Predsednik Vogrinec je zamejskim gostom zagotovil svojo razpoložljivost in obravnavanje problematike, dal pa je tudi že prvestvarne smernice, kako naj krovni športni organizaciji iz Avstrije in Italije nastopata. NA STADIONU 1. MAJ 17. DECEMBRA BO JUBILEJNI NAŠ ŠPORTNIK V četrtek, 1 7. decembra, bo na stadionu 1. maj v Trstu jubilejna, petnajsta podelitev nagrade Naš športnik. Kot po ustaljenem vzorcu bodo tudi letos podelila nagrado športna uredništva raznih slovenskih sredstev javnega obveščanja - časopisov, radia in televizije - z o-beh strani meje. Kandidatje za prejem priznanja pa so tisti posamezniki in ekipe s področja Primorske - tako iz matice kot iz zamejstva, ki so v zadnji športni sezoni zabeležili najboljše rezultate v svojih panogah. Iz spiska najboljših športnikov, ki si zaslužijo nagrado oziroma priznanja, bodo časnikarji in športni delavci izbirali nagrajence z glasovanjem. Na prireditvi bodo podelili kot običajno tudi posebna priznanja zaslužnim športnim delavcem, katerih prizadevanja gredo v prid vsemu kulturnemu udejstvovanju Primorske. 15 ČETRTEK 3. DECEMBRA 199 8 16 ČETRTEK 3. DECEMBRA 1 998 PRAVNA DRŽAVA Kaj je pravo? Kaj je pravna država? Kaj je demokracija? O teh definicijah so med znanstveniki -skozi vso zgodovino - dolge diskusije in polemike. Kaj je pravo? Pravo je na podlagi zakonov in običajev skupnost norm ali pravil, ki urejajo družbene odnose. "Zakon, katerega odobri parlament, je univerzalno pravilo, to je obvezno za vse." (Locke) "O pravu ni mogoče govoriti razen v luči popolnega spoštovanja človekovega dostojanstva. Načelo ne-svojevoljnosti je vez med pravno državo in demokracijo." (Mon-tanari) “Ni prava brez pravičnosti". (Leibniz) "Pravo ustvarja državo in ne nasprotno, ker gre etična izkušnja prava dlje od politične izkušnje zakonodajalca." (Montanari) "Spoštovanje strukture prava jamči obstoj določene strukture politične organizacije. Pravo omogoča obstoj demokracije." (Dwor-kin) "Pravo je boj proti svojevoljnosti: to opravičuje njegovo sedanjost ter pripravlja bodočnost s pomočjo njegove preteklosti." (Atias) "Pravica imeti pravo: to je vodilno načelo, ki loči demokracijo od totalitarizma." (Arendt) Kaj je država? Država je pravni subjekt, ki ima tri elemente: teritorij, prebivalstvo in organizacijo oblasti. Kaj je demokracija? Demokracija je označena s splošno volilno pravico, z mehanizmom pravnega zastopstva (parlamentarna demokracija) ter z nalogami države v sociali. "Demokracija je z vseh vidikov (praktičnih, logičnih, moralnih) najboljša možna oblika vlade in države. Demokracija je edinstven postopek za sprejemanje kolektivnih in obveznih odločitev s pomočjo neprestanega dialoga med člani skupnosti." (Dahi) "Demokratično načelo pomeni razširitev načela zakonitosti, zaradi česar je demokracija v bistvu širše in integralno izvajanje pravne države." (Lavagna) Kaj je demokratična država? Demokratična država jamči individualne pravice vsem državljanom. Deklaracija francoske revolucije (1789) označuje človekove naravne pravice in svoboščine kot: enakost, bratstvo, svoboda. Politika in blaginja? Politika je upravljanje države ter mora biti vladanje v splošno korist. Politična stabilnost mora temeljiti na zakonu ter tako zagotoviti ravnovesje med političnimi silami. Kant (DerStreit den Fakultaten, 1798) govori o mobilnosti blaginje. Po njegovem blaginja nima nobenega načela, ne za tistega, ki jo prejema, ne za tistega, ki jo razdeljuje (eden bi jo postavil sem, drugi tja), ker je odvisna od materialne vsebine volje, ki pa je spet odvisna od posebnih okoliščin, ter je zaradi tega nesposobna za splošna načela. In kaj je pravna država? V pravni državi je oblast ali vlada podrejena zakonu. Pravna država je jamstvo proti možni zlorabi s strani katere koli oblasti, za- čenši z zakonodajno oblastjo večine. Središče pravne države je človek. "Pravna država je vlada zakonov in ne vlada ljudi. Ustava ureja in nadzoruje navadne zakone." (Schmitt) 'V pravni državi brezpogojna nedotakljivost človekove osebnosti temelji na pravičnosti ter je ne more nadvladati niti blaginja celotne družbe." (Ravvls) "Pravna država ni drugo kot organizacija oblasti", trdi pozitivist Kel-sen. Francoski pravnik Duguit pa sodi, da je država pravna država iz treh razlogov: 1. ker ne more izdajati določenih zakonov proti pravu; 2. ker je dolžna po pravu izdajati določene zakone; 3. ker je država - kot upravitelj in sodnik - vezana na zakone, katere je izdala. Pomembna definicija je tudi naslednja: 1. pravna država je tista, v kateri so zajamčene pravice in svoboščine vseh državljanov; 2. pravna država je država, v kateri je politična oblast omejena od prava; 3. pravna država je tista, v kateri je vsako dejanje politične oblasti podrejeno načelu zakonitosti. Znani iluminist in pravnik Mon-tesquieu je razdelil oblast na tri avtonomne dele: zakonodajna oblast (parlament), izvršna oblast (vlada) in sodna oblast. In še razlika med pravno in socialno državo: v pravni državi je politična oblast omejena od prepovedi oz. obveznosti, da nekaj ne sme napraviti. V socialni državi je politična oblast vezana od ukazov oz. obveznosti, da nekaj mora napraviti, toda brez posebnih jamstev za državljane, na primer glede zdravstva ali zaposlitve. Gre sicer za ustavne predpise, a ti so samo programatični ter jih torej pred sodiščem ni mogoče iztožiti. NARODNE MANJŠINE Italija je pravna država ter mora zaradi tega spoštovati pravice vseh svojih državljanov; tako mora odobriti tudi zaščitni zakon za pripadnike slovenske manjšine, ki so njeni državljani. Narodna manjšina so deli naroda, ki so avtohtono prebivalstvo držav zunaj meja svoje narodne države. Avtohtono prebivalstvo je narodnostna skupina, ki že več generacij živi na nekem teritoriju. Pripadniki narodne manjšine niso tujci, marveč državljani ter morajo biti po ustavi in po mednarodnem pravu enakopravni z večino. Pod enakopravnost spadajo: - uporaba lastnega jezika, tudi pred javno upravo in pred sodišči; - šolski pouk v materinščini, ne glede na število učencev; - ohranjanje in razvoj lastne kulture in identitete; EGIDIJ VRSAJ - gospodarska samostojnost in neodvisnost; - zastopanost v javnih organih ter ni dovoljeno spreminjati volilnih okrožij v škodo manjšine; - zaščitni zakon za slovensko narodno manjšino, to je v Italiji na teritoriju 35 občin od Milj do Trbiža. Posebni statut, priložen Londonskemu memorandumu (1954) o razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, vsebuje obsežen katalog posebnih manjšinskih pravic: S1. členom Posebnega statuta se Italija in Jugoslavija obvezujeta, da bosta spoštovali splošno Deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah (1948). Deklaracija za obseg pravic ne govori o kakem preštevanju in ne postavlja številčnih pogojev. Očividno velja za ves teritorij, na katerem živi slovenska manjšina, to je za 35 občin. Ustava Republike Slovenije ne določa nobenih številčnih pogojev za zaščito italijanske in madžarske manjšine. S členom 3 se pogodbenici obvezujeta, da bosta kaznovali spodbujanje narodnostnega in rasnega sovraštva. Člen 5 je edini, ki vsebuje točko, katera govori o številu. Določa namreč dvojezičnost topografskih in cestnih oznak ter javnih ustanov, če je vsaj 25% manjšinskega prebivalstva v tisti občini ali v volilnem okrožju občine Trst. In preidimo na zaščitni zakon! Ugledni poslanec prof. Domeni-co Maselli(I' je letošnjo jesen (1998) v imenu levo-sredinske vlade predložil združen osnutek zaščitnega zakona za slovensko narodno manjšino. Trenutno je razprava v parlamentarni komisiji za ustavna vprašanja. Zakonski osnutek priznava obstoj slovenske narodne manjšine v tržaški, goriški in videmski pokrajini in to na podlagi italijanske ustave, posebnega statuta Furlanije-Ju-lijske krajine, temeljnih mednarodnih konvencij in sporazumov - katere je podpisala Italija - ter na osnovi temeljnih načel Evropske listine o zaščiti regionalnih in manjšinskih jezikov. Evropska konvencija je pričela veljati letos (1998). Masellijev osnutek predvideva tudi ustanovitev paritetnega odbora, ki bo določal teritorij, kjer bo veljala dvojezičnost. Za ta namen bo izdan poseben deželni zakon in potrebna bodo posvetovanja z občinskimi upravami. Ta točka daje odločanje v roke krajevni skrajni desnici ter tako krši Posebni statut Londonskega memoranduma iz leta 1954 in Osimsko pogodbo iz leta 1975. Italija in Jugoslavija sta se namreč s členom 8 O-simske pogodbe obvezali, da za manjšino ne bo znižana zaščitna raven, katero je predvideval Posebni statut. Takšna kršitev - bi po krivdi skrajne desnice - lahko vodila v interna- cionalizacijo spora, kot ga je pred leti sprožila pred Združenimi narodi Avstrija zaradi Južne Tirolske. DRUŽBENI NAUK CERKVE Slovenski duhovniki iz tržaške, goriške in videmske pokrajine so že leta 1985 poslali pismo najvišjim državnim oblastem za čimprejšnjo o-dobritev zaščitnega zakona za slovensko narodno manjšino v Italiji. Spominjajoč na nauke vesoljnega cerkvenega zbora Vatikan II. (1962-1965), duhovniki opozarjajo tudi na določbe italijanske ustave, po kateri je treba spodbujati in braniti enakost pravic za vse državljane. Slovenski duhovniki zahtevajo dovoljenje za uporabo slovenskega jezika v stikih z javnimi oblastmi v vseh 35 občinah Furlanije-Julijske krajine, kjer Slovenci skupaj živijo z italijanskim prebivalstvom. Zakonodajo in avtonomijo za slovenske šole na Tržaškem in Goriškem je treba razširiti tudi na videmsko pokrajino (Beneška Slovenija, Kanalska dolina). Preživetje slovenskega prebivalstva je vezano na teritorij ter na njegov gospodarski in socialni razvoj. Prebivalstvo ima pravico sodelovati pri urbanističnih izbirah. Duhovniki obsojajo sistematično razlaščanje slovenske zemlje in določene urbanistične odločitve. Končno branijo identiteto slovenske narodne manjšine ter zahtevajo podpiranje kulturnih in gospodarskih ustanov brez diskriminacij, katere prepovedujejo italijanska ustava ter mednarodne deklaracije in konvencije. Za zaščito narodnih manjšin citirajmo še dva zgodovinska dokumenta Cerkve: okrožnico Pacem in terris "dobrega papeža" Janeza XXIII. ter poslanico "slovanskega papeža" Janeza Pavla II. za svetovni dan miru 1989. 'Vsi ljudje - poudarja Pacem in terris - so enaki po naravnem dostojanstvu. Zaradi tega so rasne diskriminacije popolnoma neupravičene. To je temeljni kamen na poti do človeškega sožitja. “Etične značilnosti, ki označujejo razne človeške skupine, je gotovo treba smatrati za činitelj skupnih dobrin. “Javne oblasti morajo delati v korist ne samo enega ali maloštevilnih, marveč v korist vseh ljudi, zlasti najbolj šibkih članov družbenega telesa. “Zgodovinski razvoj od 19. stoletja dalje je privedel do tega, da geografske meje ne sovpadajo vedno z etničnimi. Tako so nastale narodne manjšine in njihovi zapleteni problemi. Kar najbolj jasno je treba povedati, da je zatiranje življenja manjšin huda kršitev pravičnosti, zlasti kadar se jih hoče uničiti. Pravičnost zahteva, da javne oblasti pomagajo pri človeškem razvoju manjšin z u-činkovitimi ukrepi v korist njihovega jezika, kulture, običajev in gospodarskih pobud. "Manjšine naj bodo most za pretok življenja med raznimi oblikami različnih tradicij ali civilizacij, ne pa področje trenj, ki prinašajo zastoj in veliko škodo." Za svetovni dan miru 1989 je Janez Pavel II. objavil poslanico z značilnim naslovom: Za gradnjo miru spoštovati manjšine. V poslanici poudarja zlasti naslednje: "Vsi imamo odgovornost, da prispevamo k ustvaritvi bolj pravične in bolj miroljubne družbe. Odločna mora biti obveznost za odstranitev ne samo vidnih diskriminacij, marveč vseh pregrad, ki ločijo človeške skupine. Sprava na podlagi pravičnosti in spoštovanja zakonitih teženj vseh komponent skupnosti mora biti pravilo. V resnično demokratični družbi je jamstvo za sodelovanje manjšin v javnem življenju znak visokega civilizacijskega napredka. "Eden izmed ciljev pravne države je ta, da vsi državljani uživajo enakost in dostojanstvo pred zakonom. Obstoj manjšin v državi postavlja vprašanje njihovih specifičnih pravic in dolžnosti. Številne od teh pravic in dolžnosti se tičejo odnosov, ki so vzpostavljeni med manjšinskimi skupinami in državo. V nekaterih primerih so pravice uzakonjene ter imajo manjšine specifično pravno zaščito. Toda neredko tudi tam, kjer država zagotovi takšno zaščito, manjšine trpijo diskriminacije in zapostavljanje. V teh primerih ima država dolžnost krepiti pravice manjšin, ker je mogoče zajamčiti mir in notranjo varnost samo s spoštovanjem pravic vseh, ki spadajo pod odgovornost države. “Prva pravica manjšin je pravica do obstoja. Ta pravica pa je lahko kršena do skrajnih meja genocida. Pravica do življenja je neod-tegljiva in država krši temeljni zakon družbenega reda, če dovoljuje takšne težnje, ki ogrožajo življenje državljanov manjšinskih skupin. “Pravica do obstoja je lahko o-grožena tudi v bolj zakrinkanih oblikah. Nekatera ljudstva, označena kot avtohtona in domačinska, so vedno imela poseben odnos do zemlje (teritorija), kar je povezano s plemenskimi, kulturnimi in verskimi tradicijami, to je z njihovo identiteto. Kadar se domačinskemu prebivalstvu vzame zemlja, izgubijo življenjski element svojega obstoja ter so v nevarnosti, da kot ljudstvo izginejo. "Manjšine imajo pravico ohranjati in razvijati svojo kulturo. Niso redki primeri, ko so manjšinske skupine ogrožene s kulturnim izginotjem. Ponekod so namreč uved- li zakonodajo, ki manjšinam ne priznava pravice do uporabe njihovega jezika. Včasih so tudi vsiljene spremembe družinskih priimkov in krajevnih imen. Prav tako manjšinam odrekajo sodelovanje v javnem življenju. Ko potem manjšine postavijo politične zahteve, nastanejo delikatni problemi in odrekanje dialoga odpira vrata za nasilja. "Po drugi strani - zaključuje Janez Pavel II. - naj manjšine dajo svoj specifični prispevek za gradnjo miroljubnega sveta, ki odseva bogastvo različnosti vseh ljudi." (1) Poslanec Maselli je te dni na obisku v Trstu, skupaj z njim manjšinska strokovnjaka prof. Kurteg-ger in msgr. Marino Qualizza. POD DROBNOGLEDOM