ZGODOV NSKIZBORRIK. PRILOGA LJUBLJANSKEMU ŠKOFIJSKEMU LISTU. izhaja v nedoločenih obrokih. SIJiiuiZIlL:'!!' rTililSIT^ «E JE Enajsto leto. nlliniiir;~il;i-nii.'iin>:lil.iiiit;ilil HIliIluTTriiT Ljubljana, meseca aprila 1898. Zgodovina horjulske fare. Sestavil Jožef Kržišnik. (Nadaljevanje.) Številka 45. V tej dolinici ste vasi Horjul in Ljubgojna. Tudi je tukaj najboljši svet. — Lipalica se prične pri Vrz-•dencu in se razteza med Zagorico, Stajami in Zaklancem na severni strani in južnim pogorjem do Lesnega Brda na južni strani. Kar je Lipalice na levem bregu Velike vode, je bila že preje razdeljena med posestnike. Posamezne parcele še sedaj obdaja grmovje, ki tvori živo mejo. Take ograjene kose imenujejo Horjulci „vrtove“. Pašniki na desni strani Velike vode so bili do 1. 1869 občinska lastnina. Takrat so jih razdelili med posestnike po številu glav živine, katero je do tedaj pošiljal na skupni pašnik. Skoraj vsa Lipalica je močvirnata. Struga Velike vode se zvija po Lipalici kakor kača. Polna je blata. Vsled neznatnega padca ravnine voda rada zastaja. V teku jo tudi zavira ozka struga, ki se zlasti stisne pri mostu jood Lesnim Brdom. Tam ne more naprej, če je le nekoliko narasla. Zato izstopi po vsakem deževju iz struge in preplavi zlasti vshodno polovico Lipalice, ki je med Stajami, Zaklancem in Lesnim Brdom. Tudi za mostom pri Lesnem Brdu izstopi Velika voda in preplavi polje Podolničanov in Brezničanov. — Prevelika mokrota škoduje travnikom in pašnikom. Sladka trava noče rasti na močvirnatem svetu. Zato uspeva predvsem konjska klaja v Lipalici. Njive so samo na takih mestih, ki so malo nad višino Lipalice (332 m). Horjulci imajo rodovitne njive, ker je tam svet že 342 m nad morsko gladino. V Lipalici so že večkrat naleteli ljudje na premogove žile. Predvsem so dobili antracit. Ker je tega malo na enem kraju, so 1. 1895. in spomladi 1896 začeli kopati in vrtati v zemljo na dveh mestih, da bi dobili rujavi premog. Združilo se je v to svrho več slovenskih bogatinov, ki so založili potrebno svoto. Delo je vodil inženir g. Glowacki. Prišli so do šote; vrtali so še dalje, a brez uspeha. Sedaj so opustili za negotov čas nadaljno iskanje. Na Pečevju pod Grebenom so kopali nekdaj železno rudo. To so vozili v Železnike ali v Kropo. Ko so delodajalci opustili plavže v Železnikih, so zapustili rudokopi horjulsko župnijo. S tem je prenehalo tudi delo. Zahodno od Vrzdenca, v Celarjih, so nekdaj tudi kopali železno rudo. Ta kraj leži že v podlipški fari S posebnimi znamenitnostmi se horjulska fara ne more ponašati. Župnik Veriti je omenil: „V tej župniji ni nič znamenitega.“ ’) Če pripomnino, da se dobe v horjulski fari nekatere jame z malimi kapniki, je vse povedano. Tako je v Skledarjevem Rogu jama, velika kakor hiša. V nji visijo kapniki podobni ledenim svečam. En kamen je spodaj natečen v podobi človeške glave. V Balenčevem je jama, ki je menda pol ure dolga. V nji se tudi nahajajo taki kapniki. Glavni potok v horjulski župniji je Velika vod a, tudi Horjulšica ali Švica (Šujica) imenovana. Valvazor jo imenuje Širmanca, a domačini ne poznajo tega imena.2) Horjulci ved6 samo za Veliko vodo, ki izvira pod Št. Joštom. Potem teče mimo Vrzdenca, čez Lipalico, pod Zaklancem in Podolnico proti Dobrovi. ‘) ..In hac Parochia nihil admiratione dignum." Comp. d. p. Horjul. *) Prim. Zgod. dobrovske fare, str. S. 45 Kako močvirnata je Lipalica vsled Velike vode, smo že zgoraj omenili. Velika voda dobi več manjših pritokov. Vsi studenci, ki izvirajo na južni strani severnega pogorja ali na severni strani južnega pogorja, pošiljajo svojo vodo v Veliko vodo. Studenci so večjidel bistri in mrzli, tako da dobimo tudi postrvi v stranskih pritokih. Ti studenci in pritoki navadno nimajo nobenega pravega imena. Horjulec pozna samo Veliko vodo, ostale pritoke imenuje kar navadno „Voda“. Omeniti hočemo samo dva studenca, ki najbolj zalagata z vodo glavni potok. Ta dva sta Vrzdenški studenec in I z v i r š e, ki teče skozi Horjul proti Stajam, kjer se izliva v Veliko vodo. Vas Vrzdenec (Schonbrunn) je prejela ime od studenca, ki izvira pred vasjo na več mestih iz zemlje. Voda njegova je jako dobra, hladna studenčnica. Tudi Valvazorju so sporočili o tem studencu, da ga je omenil v svoji knjigi.1) Kako bistra in mrzla je voda tega studenca, priznal je slavni pisatelj s tem, da je primerjal njega poletno mrzloto z ledom in bistrino s kristalom. Ko so iskali dobre vode za vodovod ljubljanski, so prišli preiskavat tudi vrzdenški studenec. Vrzdenčani so se že bali zanj, ker jih zaklada s pitno vodo, jim služi za napajanje živine in pranje. K sreči se je zdel preiskujočim gospodom predrag vodovod od tega studenca do Ljubljane. Romarji, ki gredo skozi Vrzdenec na Dobrovo, radi pri tem studencu počivajo ter so polni hvale radi izvrstne vrzdenške studenčnice. Skozi Horjul teče voda Iz v ir še.J) Ime je dobila od studenca Izvirše pod Horjulskim Tabrom. Ta pritok ima toliko vode, da goni štiri mline in eno žago, predno pride do Horjula. Ob deževnem vremenu zelo naraste. Tedaj prinese iz podzemeljskih votlin tudi razne ribe. Posebno velik je bil ta pritok dne 2. avgusta 1880. Struga je bila kmalu premajhna in voda je tekla kar po cesti v vas. G. župnik se je moral peljati z vozom k bolniku, katerega je hotel ravno takrat obiskati. V močvirnato Veliko vodo ne pridejo postrvi. V nji so navadne ribe ščuke, menki, klini in linjaki (Schleie). Raki so poginili za račjo kugo. V malem pritoku Brezovcu (med Zaklaneem in Horjulom) je mnogo rakov slabejše vrste, takozvanih koščakov. Za ribji lov v Veliki vodi in njenih pritokih plačuje najemnik vsako leto 10 gl. Loviti sme do Dobrove. — V Lipalici za- ') Schonbrunn bei HUltzeneck. Der Name entspringt ihm aus einer daselbst hervordringender Brunnquelle, die im Sommcr mit ihrer Kitite das Eis gleichwie mit Klarhcit den Krystall aus-fordert. — Valvasor, Ehre des Herzogth. Krain 1. 261. ’) Izvirišče. sledujejo lovci tudi divje ptiče, zlasti divje race, kozice in kljunače. Podnebje je v zdravstvenem oziru dobro v horjulski fari. Včasih sicer pobero nalezljive bolezni nekaj več faranov, a to se ne zgodi redno vsako leto. L. 1793. in 1794. je umrlo 68 otrok za kozami. Griža je umorila leta 1797. tudi 17 oseb. L. 1801. in 1802. so zopet divjale koze. Spravile so v grob 47 faranov. Griža je divjala 1. 1806. in 1809. Potem je bil mir do 1. 1837. Tedaj je zopet umrlo za grižo 18 domačinov. Ravno toliko jih je umorila leta 1851. Za kolero so umrli 1. 1836. samo 4 farani. Huje je bilo za Horjulce 1. 1855. Kapelan Volčič je pokopal tekom poldrugega meseca 25 horjulskih vaščanov. Najhuje so divjale bolezni 1. 1873. in 1874. Prvo leto je razsajala griža. Za njo so prišle koze, ki so umo- rile 47 faranov. Koze so se še dvakrat pokazale v fari; 1. 1883. je umrlo za njimi 24 oseb in leta 1888. in 1889. celo 57 otrok. Leta 1894. je umrlo za davico 28 otrok. - Močvirje v Lipalici povzroči, da zakriva megla pomladi in jeseni skoraj celo dopoldne solnce. Dežja je padlo od 1. jul. 1895 do 30. jun. 1896 celih 1561-2 mm., in sicer največ v oktobru (454-2 mm.\ najmanj meseca januvarja (6*8 mm). Deževnih je bilo 123 dnij, snežilo je pa v 17 dneh. Ombrometrična šta-cija je bila osnovana v Horjulu dne 1. julija 1895. Zapisnik je vodil irprva g. župnik, v 1. 1897 je pa prevzel ta posel neki drug posestnik iz Horjula1) Tekom leta 1895—1896 se je slišalo gromenje v 26 dneh. Največkrat trešči v zaklanško cerkev sv. Urha. V Polhovem Gradcu je našel g. župnik star listek, na katerem je bilo zapisano, da je dne 17. junija 1. 1703. (III. ned. po binkoštih in shod pri sv. Urhu) kmalu po 12. uri treščilo. Strela je ubila 4 ljudi (Janeza Setnikar, 401etnega Cerkvenika s Korena, 30 let starega Gregorja Leben iz Briš, 301etno Marušo Jernač s Samotorice in 261etnega Matevža Pivk iz Horjula) in 19 drugih je nevarno poškodovala. 26. junija 1. 1888. je štirikrat zaporedoma udarila strela v zvonik zaklanške cerkve. Strela je prišla v žagrad; tam je razbila omaro in uničila 4 mašne plašče popolnoma, 2 deloma. Škode je napravila okoli 100 gold. Zadnjič je treščilo v cerkev 29. maja 1896. Strela je prišja iz zvonika skozi zid za veliki oltar, kjer je vrgla na tla dva svečnika. Potem je preklala vrhno stopnico pri velikem oltarju in šla v zemljo. — V ostalih vaseh horjulske fare je ubila strela tekom zadnjih 100 let dve osebi. Dne 21. junija 1827 je treščilo ob 3. uri popoludne v 271etno Marijo Jakomin, ko je delala na polju. 23. sept. 1883 je tre- ') Nadaljnih zapiskov ni dobil pisatelj v roke. ščilo ob pol 10. uri dopoldne v Horjulu v hišo št. 42. Strela je zadela tudi 731etno Evo Terček, ki je naslednji dan umrla. Potres je razgrajal v horjulski fari predvsem leta 1880., 1882. in 1895. — V letu 1880. so čutili 24. julija trikrat močen potres, namreč ob 4. uri 45 m. zjutraj, ob polu 6. uri zjutraj in ob 8. 45 m. dopoldne. Tri dni kasneje je bil zopet velik potres ob 8. uri 20 m zvečer. 3. avgusta se je stresla zemlja ob tri četrt na 4 zjutraj, 9 sept. ob 2. uri zjutraj; 7. oktobra ob tri četrt na 10. dopoldne; dne 9. novembra je bil hud potres ob pol 8. uri zjutraj in zadnji 14. nov. ob tri četrt na 5 pop. V Horjulu niso napravili ti potresi znatne škode. L. 1882. je bil dne 17. julija močen, eno minuto trajajoč potres ob polu 5. uri zjutraj, nekaj minut pozneje še dva manjša in ob tri četrt na 5 zopet dva. Ob tri četrt na 9 se je zemlja grozno stresla. Ura v starem župnišču je obstala in zidovje je skoraj v vseh sobah dobilo razpoke. Ob 10. uri, četrt na 1 in ob 4 uri popoldne so zopet čutili potres in naslednji dan še ob 5. uri 7 m. zjutraj in ob 10. uri dopoldne. Leta 1895. je napravil potres veliko škodo tudi horjulskim faranom. Najhuje je poškodoval podružno cerkev sv. Urha v Zaklancu. Knezoškof. ordinarijat je . poslal 150 gld., da so vsaj lahko začeli s popravo. Na Vrzdencu sta dva posestnika do tal podrla svoji hiši, ker človek ni bil varen življenja v njih. Tudi novo župnišče je mnogo trpelo. Vse poprave so stale nad 200 gld. Horjulskim faranom je dovolila vlada 2170 gld. podpore in 14.240 gld. brezobrestnega posojila. Podporo in posojilo so dovolili: V Horjulu 47 posestnikom 930 gld. podpore in 3880 gld. posojila; na Ljubgojni 1 posestniku 30 gld. podpore in 3 posestnikom 360 gld. posojila, na Samot or ici 3 posestnikom 1180 gld. posojila na V r z d e n c u 28 posestnikom 670 gld. podpore in 5820 gld. posojila; v Zaklancu 2 posestnikoma 320 gld. podpore in 10 posestnikom 1930 gld. posojila; v Podolnici 16 posestnikom 220 gld. podpore in 1070 gld. posojila. V celi občini horjulski, ki je večja od fare, so dobili podpore 2290 gld. in okoli 23.000 gld. brezobrestnega posojila. — Zaklanški kovač Vrhovec je prosil podpore, ker je bila njegova hišica čisto razrušena. C. kr. okr. glavarstvo je ukazalo ceniti škodo in izročiti popravo domačemu zidarskemu mojstru, ki je prevzel delo za 300 gld. To svoto je plačalo glavarstvo po dokončani prezidavi. Kovač je imel navrh še dobiček, ker je sam napravil vsa v njegovo stroko spadajoča dela. — Zadnji potresi so bili 1. jul. 1895 ob 10. uri 30 m. zvečer, 29. avg. ob 4. uri zjutraj, 2. sept. ob 11. uri zvečer in 8. oktobra ob 12. uri 10 m. po noči. Za promet služite faranom dve okrajni cesti. Prva vodi z Vrzdenca skozi Horjul, Zaklanec in Po-dolnico po Grabnu na Dobrovo. Izprva je bila okrajna cesta samo do vrzdenškega studenca. Sedaj je sprejet med okrajne ceste še del pota. ki sega do razpotja, kjer se odloči cesta v Št. Jošt. To okrajno cesto so 1. 1895. malo popravili. Preje je bila od Horjula dalje tako ozka, da je pokril že en voz vso cesto. Sedaj je vsaj v tem oziru popravljena in razširjena. Cestni odbor je začel priganjati posestnike, da so začeli posipati cesto. — Druga okrajna cesta veže Vrhniko s Horjulom in Polhovim Gradcem. Čez Lesno Brdo precej dobro izpeljana cesta stopi na horjulski svet pri mostu pod Lesnim Brdom. Pri prvi hiši se združi z dobrovsko okrajno cesto do Zaklanca, kjer se odcepi proti severu čez hrib Župnik in v Prosci prestopi na pograjski svet. — O ostalih cestah in stezah je bolje, da molčim. II. Statistični opis horjulske fare. Število Stanovnikov je bilo v fari v raznih časih različno. Omeniti moram že sedaj, da je bila večja fara ob svoji ustanovitvi, kot je sedaj. Leta 1789. je obsegala horjulska fara vasi Horjul, Ljubgojno, Vrzdenec, Samo-torico, Koreno, Zaklanec, Podolnico in Lesno Brdo. Po zapisniku, katerega je sestavil 1. 1811. župnik Matej Wolf, je bilo tedaj v fari 1335 Stanovnikov. Posamezne vasi so bile tako-le naseljene: v vasi Horjul je bilo 391 prebivalcev; 55 r> Ljubgojna 55 81 55 55 Vrzdenec 55 55 260 55 55 55 Samotorica 55 5? 123 55 55 55 Koreno 55 5? 106 55 55 55 Zaklanec 5? 55 142 55 55 55 Podolnica 5? 55 125 55 55 55 Lesno Brdo 55 5? 107 55 Župnik Matej Wolf je odstopil 1. 1811. s škofijskim dovoljenjem soseske Vrzdenec, Samotorico in Koreno pograjski fari, Lesno Brdo pa vrhniški. Župnik Veriti je dobil 1. 1812 nazaj soseski Samotorico in Vrzdenec. Soseski Koreno in Lesno Brdo ste pa ostali vsled škofijskega odloka z dnč 26. novembra 1812 pri Polhovem Gradcu, oziroma pri Vrhniki. Število faranov se je vsled tega znižalo za 213 oseb. Naslednje številke nam kažejo, kako se je množilo število Stanovnikov ob raznih štetjih: 45* Leta 1812. je bilo V horjulski fari 1100 duš 55 1821.') 55 55 55 55 55 1135 55 1831. ) 55 55 55 55 55 1341 55 j? 1838.'1) 55 55 55 55 • 55 1329 55 55 1848. 55 55 55 55 55 1452 55 55 1856. 55 55 55 55 ?*) 1421 55 1867. 55 55 55 55 55 1494 55 1880. 55 55 55 55 55 1410 55 ,, 1890. 55 55 55 55 1532 55 Ohranjeni zapiski v knjigah ,,Status animarum“ (I—111) nam povedo, koliko prebivalcev je štela vsaka vas v letih 1838, 1848, 1856, 1867, 1880 in 1890. Za število hiš imamo poročila iz let 1840,*) 1867, 1880 in 1890. Nastopni tabeli nam bodete pojasnili naraščaj tekom zadnjih 60 let: I. Imena vasij Število prebivalcev v letih: 1838 1848 1856 1867 1880 1890 Horjul Ljubgojna Vrzdenec Zaklanec Podolnica Samotorica 451 81 342 167 165 123 499 96 348 207 187 115 487 106 338 200 193 97 535 104 368 201 189 97 535 98 331 180 165 101 538! 116 430 176 193 79 Skupaj 1329 1452 1421 1494 1410 1532 II. Število hiš v letih: Imena vasij ! _________________________________ |_________________1840 i 1867 ; 1880 | 1890 j 1895 Horjul 65 71 81 90 93 Ljubgojna 15 15 16 17 17 Vrzdenec 48 50 55 56 60 Zaklanec 26 28 30 31 32 Podolnica 27 27 28 29 29 Samotorica 16 12 13 12 13 Skupaj 197 203 223 235 244 Število faranov počasi narašča. Poljedelstvo namreč ne more preživiti večjega naraščaja. Zato se mnogo domačinov oprime rokodelstva, ter gre z doma za kruhom. Glede Samotorice je treba pripomniti, da spadajo pod horjulsko faro samo hiše št. 4—12, 14, 16, 21 in 23. Dve koči (št. 8 in 21) sta prazni. Rojstno matico je začel spisovati že prvi vrzdenški beneficijat 1. 1733. Poročne in mrtvaške matice so si omislili 1. 1787. po ustanovitvi samostojne lokalije na Vrzdencu. Ko je prenehala 1. 1789. vrzdenška lokalija, je horjulski župnik kar nadaljeval matice. Od 1. 1787. M Primerjaj Diozes von Laibach, 1821. ’) Primerjaj Catalogus cleri, aa. 1831. *) Status animarum. ') Compend. descr. par. Horjul. nadalje so vse matice pravilno spisane. Matice so pisali v nemškem jeziku. Župnik Veriti je rabil latinski jezik do konca 1. 1836. Potem so se župniki posluževali nemščine. Leta 1878. si je omislil g. župnik slovenske mrliške bukve in 1. 1896. tudi slovensko krstno knjigo. Iz farnih matic podam podroben pregled rojenih, umrlih, poročenih in birmanih. Da bode vse jednako izpeljano, se začno prve tri tabele z 1. 1787. Tabelo krščenih otrok med 1. 1733 in 1787 hočem navesti pri zgodovini vrzdenškega beneficija. A. R o j e n i h j e b i 1 o: ! , 1 3 J) 1 dečkov deklic skupaj v letu dečkov deklic skupaj v letu dečkov deklic skupaj 1787 17 j 10 27 1824 21 23 44 1861 26 22 48 I 1788 16 23 39 1825 23 21 44 1862 18 20 38 1789 15 22 37 1826 25 23 48 1863 17 22 39 1790 32 28 60 1827 15 19 34 1864 26 20 46 1791 28 30 58 1828 19 25 44 1865 23 24 47 1792 27 26 53 1829 27 18: 45 1866 21 22 43 1793 29 33 62 1830 17 15 32 1867 17 20 37 ; 1794 27 19 46 1831 12 20 32 1868 22 20 42 1795 29 19 48 1832 23 21 44 1869 30 15 45 1796 31 30 61 1833 20 19 39 1870 23' 24 47 1797 25 25 50 1834 21 12 33 1871 28 24 52 1798 24 22 46 1835 36 19 55 1872 25 18 43 1799 29 25 54 1836 24 15 39 1873 28 27 55 1800 28 14 42 1837 21 18 39 1874 31 26 57 1801 22 24 46 1838 29 29 58 1875 32 26 58 j 1802 20 32 52 1839 20 24 44 1876 26 31 57 1803 28 21 49 1840 25 27 52 1877 30 25 55 1804 18 29 47 1841 22 30 52 1878 36 33 69 1805 27 22 49 1842 20 26 46 1879 127 19 46 1806 j 27 22 49 1843 20 31 51 1880 36 29 65 1807 25 26 51 1844 26 33 59 1881 28 29 57 1808 31 26 57 1845 22 18 40 1882 30 36 66 1809 19 32 51 1846 33 24 57 1883 33 25 58 1810 26 40 66 1847 27 32 59 1884 27 30 57 1811 34 32 66 1848 23 22 45 1885 39 ,28 67 1 1812 13 31 44 1849 37 27 64 1886 37 36 73 1813 32 31 63 1850 23 27 50 1887 25 34 59 1814 21 20 41 1851 21 17 38 1888 31 37 68 1815 23 30 53 1852 22 28 50 1889 39 37 76 1816 24 17 41 1853 21 30 51 '1890 25 22 47 1817 18 14 32 1854 15 19 34 1891 ; 35 26 61 1818 ,20 15 35 1855 21 14 35 1892 27 31 58 1819 27 18 45 1856 22 20 42 1893 135 32 67 1820 29 20 49 1857 22 19 41 1894 24 21 45 1821 20 19 39 1858 19 19 38 1895 29 27 56 1822 25 24 49 1859 18 20 38 1896 20 26 46 1823 24 18 42 1860 18 : 16 34 | Število nezakonskih otrok je v tekočem stoletju večje, kot je bilo v preteklem. To zakrivi bližina glavnega mesta'in slaba odgoja. Od 1. 1733. do 1. 1800. je bilo krščenih na Vrzdencu, oziroma v Horjulu 28 nezakonskih otrok, a od 1. 1800. do 1. 1895. že 175. Največ nezakonskih otrok (36) je bilo rojenih v horjulski fari med 1. 1837 in 1847. Zato je povsem opravičena tožba župnika Veriti-ja1): ,.Parochiani Hor- julenses sunt omnes catholici ....................in moribus non nimis corrupti, tamen deteriores facti, dabuntque progeniem vitiosiorem, quia peccantes in leges immunitatem habent! Na Lesnem Brdu so imeli pograjski baroni svoj lovski gradič. Med 1. 1789 in 1811, dokler je pripadalo Lesno Brdo horjulski župniji, so se rodili Jožefu Antonu baronu Polhograjskemu trije otroci, ki so prejeli zakrament sv. krsta v horjulski farni cerkvi. Dne 28. avgusta 1790 je krstil domači grajski duhovnik g. Edmund Bobek2) hčerko Marijo Avguštino Jožefo Rozalijo. Botra sta bila kmet Janez Prosnik in kmetica Elizabeta Lavriša. — Župnik g. Tomaž Rozman je podelil dne 9. junija 1794 zakrament sv. krsta sinu baronovemu Janezu Antonu Vincenciju Fer. Felicijanu; botrovala sta gostač Martin Puzer in njegova žena Marjeta. Tretje dete, hčerko Klementino (roj. 7. nov. 1797), je prišel krstit ujec Sigfrid grof Gallenberg, stolni kanonik v Ljubljani. Botra sta bila ekscelenca Sigmund grof Gallenberg in grofinja Cecilija Gallenberg, roj. grofica Pozon. B. 1 Umrl o j i h j e: | -*—> O ! > možkih žensk skupaj starost najsta- rejšega v letu možkih žensk skupaj starost najsta- rejšega ! 1787 171 23 40 78 let 1803 19 I 17 36, 88 let 1788 10 9 19 76 55 1804 151 15! 30 i 68 55 1 1789 13 : 27 401 80 55 1805 21 18 39 i 91 1790 26 17 43 i 86 55 1806 31 29 60 j! 84 55 ! 1791 19 30 49 85 55 1807 30 23 53 80 55 ' 1792 23 24 147 97 55 1808 17 32 19 76 55 1793 41 27 68 75 1809 40 33 73 74 55 1794 40 39 79 87 55 1810 18 34 52 ij 79 » 1795 127 29 56 76 1811 15 16 31 j; 82 55 1796 23 25 48 69 55 1812 9 20 291 88 55 ! 1797 ; 36 36 j 72 76 55 1813 16 23 39 90 1798 18 23 41 ! 75 55 1814 20 26 46 ji 76 55 j i 1799 20 14 34 76 55 1815 : 17 13 301'| 81 ! ” i ! 1800 20 32 52 65 55 1816 112 15 27 79 ! n i 1801 38 23 61 84 55 1817 27 26 53 88 i 1802 i;26 23 |49 68 55 1818 j 10 ; 11 21 ij 86 ?? i ') Compendiosa deser. Par. Horjul. =) Bivši cistercijenz v samostanu Maria Brunn pri Kostanjevici. Umrl 0 j i h j e 1 v letu možkih žensk skupaj starost nalsta- rejšega v letu možkih žensk skupaj starost najsta- rejšega 1819 i ioi I 9 i 19 76 let 1859 ! 18 25 43 75 let; 1820 5 13 18 68 1860 12 17 29 81 55 1821 16 12 28 93 r 1861 9 9 18 76 55 i 1822 6 21 27 88 55 1862 20 11 31 78 1823 8! 15 23 70 55 1863 12 20 32 82 55 1824 21 22 43 j 89 55 1864 23 14 37! 80 55 1825 17 12 29, 82 55 1865 16 17 33i 76 55 1826 18 8 26 94 55 1866 12 11 23 i 81 55 1827 8 19 27 85 55 1867 151 11 26; 77 55 1828 li 19 30; 75 n 1868 13 j 9 22 j 88 55 1829 151 18 331 82 55 1869 12 12 24! 79 55 | 1830 22; 16 38 78 55 1870 16 20 361 86 55 1 1831 12 27 39 74 55 1871 14 13 27 83 ” ! 5? ! 1832 20 22 42 83 55 1872 12 is; 27J 77 1 1833 17 14 31 74 55 1873 21 19 401 73 55 ! 1834 18 14 32 80 55 1874 48 45 93! 84 55 | 1835 20; 10 30 83 55 1875 18 16 34! 80 55 j 1836 201 21 41 | 74 55 1876 22 H 33 89 5? i 1837 j 1838 i 1839 32 26 58 82 55 1877 19 18 37 87 55 5; 22 18 40 82 55 1878 15 16 31 86 _8 8 16 78 55 1879 17 9 26 77 55 1 1840 20 14 34 85 55 1880 14 18 32 80 55 55 i 1841 15 27 42 70 5? 1881 113 22 35 82 ! 1842 15 15 30 73 r» 1882 13 19 32 80 5? 1843 30 35 65 84 ,, 1883 38 28 66 84 5? ! 1844 16 18 '34 86 55 1884 '18 16 34 75 55 1 1845 25 21 46 78 55 1885 28 20 48 81 55 J 1846 20 27 47 78 55 1886 116 20 36 ! 76 55 ! 1847 ■ 17 15 132 91 55 1887 26 29 ! 55 79 5? 1848 17 14 J 31 83 55 1888 ,40 39 79 85 5? 1849 j 24 19 :43 74 55 1889 21 26 47 84 55 1850 : 25 29 : 54 83 55 1890 18 19 37 84 55 1851 31 25 156 83 55 1891 24 14 38 77 J", 1852 29 19 48 76 55 1892 114 15 29 82 55 1853 20 23 43 90 55 1893 19 16 35 82 55 1854 12 14 j 26 71 55 1893 24 42 66 86 55 1855 23 27 50 76 55 1895 18 19 37 : 79 55 1856 17 12 ; 29 i 80 5? 1896 24 28 52 897 2 55 1857 30 22 52 83 55 ; 1858 16 j 13 129 82 55 ! V fasiji, katero je sestavil župnik Matej Wolf dne 15. maja 1811, je zapisano, da je živelo takrat v horjulski fari 1335 Stanovnikov. Ko so odvzeli dve soseski, Koreno in Lesno Brdo, je ostalo 1. 1812. še 1172 faranov. Med letom 1813. in 1. 1890. je bilo rojenih v horjulski fari 3663 otrok, umrlo je pa v istem času 2880 ljudij. Iz tega je razvidno, da je bilo več rojenih 783 oseb. Ce te prištejemo k prvotnemu številu, bi moralo živeti v horjulski fari pri zadnjem ljudskem štetju (31. decembra 1890) 1955 oseb brez vštetih priseljencev. V resnici so našteli tedaj v celi fari samo 1532 Stanovnikov. Ostalih 423 faranov (21 6% vsega prebivalstva) je šlo z doma. Nad 70 ljudij je umrlo v 1. 1794 (79), 1797 (72), 1809 (73), 1874 (93) in 1888 (79). Več kot 70 otrok se je rodilo samo 1. 1886 in 1889. — Najbogatejšo žetev je imela smrt 1. 1874. Samo za kozami je umrlo 47 oseb. Dogodilo se je, da so ležali na mrtvaškem odru isti dan trije mrliči. Tekom let se je ponesrečilo več faranov. Mnogo jih je umrlo vsled padca z drevesa ali druge višave. Leta 1788. je nesrečno padel z drevesa 431etni Martin Vrhovec iz Horjula, hiš. št. 50; leta 1793. se je ubil 23 letni Šimen Škof z Vrzdenca, hiš. št. 39. Naslednje leto je padel z drevesa 52 letni Jožef Cankar s Samo-torice, hiš. št. 16. Leta 1807. je umrl vsled nesrečnega padca Andrej Burjak iz Zaklanca, h. št. 3; star je bil 60 let. V domači hiši je padla in se ubila leta 1823. Jera Šerak, doma v Horjulu, h. št. 15; dosegla je starost 53 let. Devet let kasneje je padel na Samotorici z drevesa in se ubil 16 letni Anton Velikovrh. Ista smrt je doletela 1.1836. 59 let starega Gregorja Prebil iz Horjula, hiš. št. 61. Dne 15. januarja 1846 je umrl vsled nesrečnega padca 16 letni Jernej Petrovčič z Vrzdenca, h. št. 29. Na podoben način se je ponesrečil leta 1866. Janez Rozman z Vrzdenca h. št. 6, star 29 let. S smreke je padel in umrl 1. avgusta 1866 Tomaž Grdadolnik, star 65 let in doma na Samotorici h. št. 4. Dne 9. oktobra 1893 je padel s strehe in se ubil 37 letni gostač Anton Jevec z Vrzdenca h. št. 2. Horjulec Lovrenc Koprivec je lezel na kaščo spat. Padel je doli in si zlomil vrat. To se je zgodilo leta 1897. —• Zopet drugi so morali umreti, ker se je zvrnilo nanje drevo, ali jih je ubila skala. Tako se je podrlo drevo na 58 letnega Jakoba Leben iz Horjula, h. št. 10. Umrl je previden 14. januarja 1846. Hrast se je zvrnil na 33 letnega Martina Pivk z Vrzdenca, hiš. št. 27. Umrl je previden 10. septembra 1847. Grozna nesreča se je pripetila 4. aprila 1862. Na Vovčnarski Gorički za Horjulom so lomili delavci kamenje za novo šolsko poslopje. Kar se odtrga skala in pade na glavo 42 letnemu Janezu Trček iz Horjula, št. 45. Bil je na mestu mrtev. Drugemu, Antonu Zdešar iz Horjula št. 44, staremu 29 let, je padla na trebuh ter ga smrtno ranila. Šestletno Ivano Čepon iz Horjula h. št. 37 je ubilo hrastovo bruno dne 20. februarja 1872. Mlinsko kolo je umorilo 5 letnega Štefana Škof 1. 1808. Nekaj faranov je tudi utonilo. L. 1802. so potegnili iz vode 44 letnega Jožefa Tomšič, ki je bil doma v Po-dolnici. Slučajno je utonila 18. maja 1822 poldrugo leto stara Agata Zamejic z Vrzdenca h. št. 41. Jakoba Zdešar iz Zaklanca, starega 29 let, so dobili ljudje v vodi dnč 7. januarja 1837. Naslednje leto v novembru je utonil 10 letni Valentin Grbec s Samotorice h. št. 5. Pet let kasneje so izvlekli iz vode 66 letnega Lovrenca Rojic iz Horjula h. št. 19. Nedavno sta utonila dva otroka, dne 19. oktobra 1891 dveletna Marija Rudolf iz Zaklanca h. št. 1, in 11. marca 1894 petletna Polona Malavašič z Vrzdenca, h. št. 44. — Zmrznila sta v horjulski fari dva človeka, in sicer 20. januarja 1888 mežnarjeva žena Marijana Stanonik s Samotorice, stara 35 let. Pod cesto, ki vodi čez hrib Župnik, so dobili ljudje 29. nov. 1890 Janeza Cankar, 30 letnega kočarjevega sina iz Dvora, h. št. 2. — Ogljene sopare so zadušile dnč 9. februarja 1848 na Ljubgojni h. št. 13 stanujočo 61 letno Marjeto Marinčič. — Tudi konji so ubili nekaj faranov. Dne 4 septembra 1833 je umrl 50 letni Martin Fajdiga iz Zaklanca. Konj ga je udaril s kopitom in povzročil njegovo smrt. Isto se je pripetilo Francetu Lušinu iz Horjula, h. št. 37, ki je umrl v septembru 1835. —■ Trije so bili povoženi, namreč dne 19. junija 1835 Andrej Terček z Ljubgojne hiš. št. 1, star 55 let, dne 15. januarja 1846 Lovrenc Železnik z Vrzdenca h. št. 17, star 19 let, in 8. januarja 1873. 1. je umrl povožen 28 letni Valentin Kogovšek z Vrzdenca, h. št. 16. —- Gad je pičil 91etnega Janeza Bradaško s Samotorice, h. št. 11. Deček je umrl 5. oktobra 1878. — Vsled poboja je umrl tekom časa samo 30 letni Martin Fabijan iz Horjula h. št. 57. Ubili so ga v Podolnici dne 14. januarja 1821. Slučajno je bil ubit 17. maja 1836 Tomaž Gra-belšek iz Podolnice, h. št. 1, star 25 let. Vsled slučajno prizadete smrtne rane na glavi je umrl 21. junija 1847 na Vrzdencu h. št. 12 Anton Jerin, 67 let star. — Smrt si je poiskala tudi med kolesarji horjulskimi svojo žrtev. Dne 24. avgusta 1896 je trčil zidarski mojster Martin Kogelšek iz Horjula na cesti pri Glincah tako nesrečno ob drugega kolesarja, da je na mestu mrtev obležal. Šestdesetletnemu možu je kri hipoma pridrla iz ust in nosa. Ko so prihiteli ljudje pomagat, je ravno izdihnil svojo dušo.') Malo Horjulcev preživi devetdeseto leto. L. 1792. je umrl za starostjo na Vrzdencu hiš. št. 22 Valentin Jereb, star 97 let. Na Korenu (sedaj v pograjski fari) je doživela 1. 1808. Barbara Jereb 92 let. Leta 1813. je umrla v Horjulu 90 letna Marija Prošnik. 93 let je spolnil leta 1821. Florijan Slovša z Vrzdenca hiš. št. 33. Na Vrzdencu so pokopali 1. 1826. Martina Jereb. Umrl je v hiši št. 22, star 94 let. Valentin Pečovnik iz Zaklanca h. št. 5 je umrl 91 let star 1. 1847. Šest let kasneje so pokopali na Vrzdencu Andreja Korenčan, ki je tudi spolnil 90. leto. Sedaj že nad štirideset let ni bilo farana, ki bi bil dosegel tako častitljivo starost. Pripomniti je treba, da je bil leta 1878 najstarejši izmed Horjulcev ‘) Prim. Slovenec 1896, št. 194,195 in Domoljub 1896, št. 17, njihov vč. g. duhovni oče Aleš Jerala, ki je dosegel lepo starost 86 let. Kolero, ki je razsajala v Horjulu 1. 1855., so smatrali ljudje za zasluženo kazen božjo. Janez Volčič popisuje dva dogodka iz leta 1855. v „Smarnicah Marije Device“, katere je priredil Luka Jeran za leta 1865. Glasita se sledeče: L. 1855. je po naši ljubi domovini huda morivka kolera — razsajala in pretresala je tudi zastarana, zaraščena srca. V vasi H.') je bilo vse kolikor toliko bolno; več") jih je tudi pokosila smrtna kosa ter jih naglo naglo postavila pred pravičnega večnega Sodnika. Gospod oče ali pastir te duhovnije3) so tudi zboleli. Sam*) sem bil. Sreča velika je bila, da je le po domači vasi bolezen hudo razsajala. Vedno sem se bal, da bi še po drugih vaseh ne začeli bolehati ljudje, in čudno se mi je zdelo, zakaj samo te Bog tako obiskuje. Hodili pa smo na vse kraje s procesijami, prosit milega Boga, da bi vzel od nas to strašno šibo. Neki popoldan, ko sem kakor vsaki dan celo vas obhodil, nevarno bolne spovedal in potem obhajal, pridem ves zdelan proti večeru domov ter grem k bolnemu gospodu očetu. Pripovedujem, ktere sem vse spet previdel, in pristavim: Hvala vendar Bogu, da vsaj po drugih vaseh še ni te šibe! Nekako bridko-milo mi gospod oče pripovedujejo, da Gospod Bog naše vaščane tepe (med drugim tudi zato), ker ne spolnujejo storjene obljube. Se ve, da hitro povprašam, kaj in kako mislijo ? Pravijo mi zdaj, ko se je prvikrat pritepla kolera v to dolino, menda 1836. leta? so storili vaščani obljubo: Ako jim Bog prizanese, bodo najeli sv. mašo v hvaležen spomin vsako leto sv. Roka dan. Ene leta so to opravljali, ker pa ni bilo več kolere in jim je bilo nadležno pobiranje za to mašo, so prepustili košček pašnika neki vdovi s pogodbo, da naj ona skrbi za spolnovanje te obljube. Toda ta pašnik so ji kmalu spet vzeli, in se ve, da ona ni bila dolžna plačevati za vaščane. Tako je vse zastalo. Precej v nedeljo sem jim očital to nezvestobo do Boga in pristavil, da so dolžni, ne le samo obljube spolnovati, ampak tudi gledati, da se opravijo zastale maše. Bog namreč nikogar ne sili, naj dela obljube; kdor jo je pa storil, jo Bog od njega tirja. Tako uči sveto pismo. Saj še pri tem, kar človeku obljubimo, moramo biti mož-beseda. Nekteri so me malo pisano gledali, pa obljuba se je ponovila in vse se je popravilo. Med tem smo v hudi sili večjidel po vseh bližnjih cerkvah že s procesijami Boga prosili, ter svetnike na ‘) Horjul. — ’) 25. — !) Aleš Jerala. — *) Janez Volčič. pomoč klicali. Nikoli ne bom pozabil, kako bridko mi je bilo, ko smo šli k sv. Hermagoru in Fortunatu v bližnjo faro, in je, kakor sicer večjidel vsak dan, mrličem zvonilo. Takrat pa sta tudi ležala mož in žena ') na pokopališču pod slabo lopo, katero smo v naglici zbili in iz vej naredili. Na sv. Roka dan so gospod oče, ki so bili med tem že ozdraveli, doma maševali, potlej pa v dolgi procesiji gremo iz farne cerkve na božjo pot k Mariji Devici na Dobrovo. Ko smo zmolili vse tri dele svetega roženkranca in tudi odpeli oboje litanije, smo šli bolj po samem in ne več v procesiji. Pa kmalu so se napravile trume, ki so ali molile ali pa v petih litanijah Marijo pomoči prosile. Po dolgi dolini daleč na okrog se je razlegalo naše milo petje na višave proti nebu. Preden pa smo prišli do romarske cerkve, smo se spet zbrali v dolgo procesijo in pripeli smo k Materi božji, kjer so dosegla verna srca že od davnih časov toliko milosti in dobrot. Šlo nam je gotovo od srca. Veliko solzic je zalivalo spokorna lica, zakaj ko sila pride, se upregajo tudi stari hrasti, mečijo se tudi ne-ukretna srca. Gospod dušni pastir romarske cerkve so nam radi privolili, da smo imeli veliko mašo z blagoslovoma, in zares milo smo k Bogu zdihovali, srčno se Mariji, mogočni nebeški kraljici, priporočevali: in — ne zastonj! — Poživljeni in potrjeni s pobožno molitvijo smo se vrnili proti domu. In od tistega dneva nobeden več ni vnovič zbolel, nobeden več ni umrl za to boleznijo. Drugi dogodek-) nam pripoveduje smrt nekega rudokopa, ki je tisto leto umrl za kolero v Horjulu: Bilo je v poletnem času 1. 1855., ko je razsajala huda morivka, 'grozovita kolera po naši ljubi domovini. Bil sem takrat za duhovnega pomočnika v H ... fari. Na Šmarjetno nedeljo je prvi3) zbolel za kolero. Med krščanskim naukom sem ga moral iti v naglici previdet. Za tem, ki je tudi umrl, jih je kmalu več zbolelo in v domači .vasi, ki šteje okoli devetdeset hiš, menda ni bilo nobenega človeka, da bi nič ne bil skusil te strašne bolezni. Takrat je bilo, da so na poti proti bližnji fari kopali rudo, od Pečevja tje naprej. Neko popoldne prisopiha mož ter s solznimi očmi hitro pravi, naj hitim, kolikor premorem, ker nekega rudarja ’) je kolera hudo prijela; težko da bi ga še živega dobil, ker se že malo zavč. Se ve, naglo vzamem sv. olje in tekla sva v jedni sapi čez vas, pod Pečevjem čez griče proti bližnji fari. Po poti pa sem zdihoval k Mariji, nebeški kraljici, naj meni daruje tega bolnika, in to nekako otročje in s ') Jakob in Mina Filipič iz Horjula št. 54, umrla 4. avgusta 1855. — ’) Str. 305. — 3) Janez Korenčan iz Horjula, h. št. 16. 4) Mihael Trojan iz Dražgoš na Gorenjskem. tako trdnim zaupanjem, kakor da bi mi tega nikakor ne mogla odreči mogočna Gospa. Mož, ki je z menoj šel, je že komaj dihal, tako sva šla. Ko prideva do rudnika, je bil pri bolniku še nekdo. Prvi pogled je bil na bolnika, ki me, mrliču popolnoma jednak, bridko milo pogleda. Hudo ga je vilo, da si revež ni mogel nič pomagati. Se jedenkrat zdihnem k Mariji, ponovim svojo prošnjo, ogrnem štolo in se vsedem na tla k bolniku, ki je ležal pod tepkovim drevesom. Kolikor je mogel, se je spovedal in dejal sem ga v sv. olje. Ohladilo se mi je srce in vesel sem bil, ker je uslišala Marija mojo otročje-zaupljivo prošnjo. To mi pa sedaj ni bilo več dosti. Saj tudi berač, ako mu radovoljno podariš dar, dobi upanje, in — ne mara — še druzega prosi. Tudi jaz sem tako storil. Povpraševal sem sedaj, kam je zahajal bolnik ob prostem času. Povedali so drugi, ker sam ni mogel, da je prihajal včasih v domačo vas v neko hišo ') in da ima tam še nekaj svojih rečij. Med tem sem še bolj srčno prosil Marijo, naj mi izprosi še to milost pri svojem milem Jezusu, da bom zamogel tudi obhajati tega bolnika. Težko pa, sem si mislil, bom prišel sem z Bogom, ker bržkone me čaka doma zopet kaka druga pot in gospod oče so tudi zboleli. Rekli so mi pa pričujoči, da bodo peljali z vozom bolnika v farno vas in ako bode mogoče, ga bomo še z Bogom prevideli. Se bolj srčno zdihujem k Mariji in se ločim od bolnika z opominom, naj tudi on zdihuje k Mariji, ki je pomoč in tolažnica žalostnih, da mu bo izprosila milost, da bo zamogel biti previden s sveto popotnico. Med potjo, domov gredoč, sem večkrat ponovil svojo prošnjo. Moje zaupanje ni bilo zastonj. Zvečer ga pripeljejo v domačo vas. Hitro smo ga prevideli in z Bogom zedinjen je izdihnil svojo dušo, ves udan v voljo nebeškega Očeta.2) C. P oročenih je bilo: ! v letu parov v letu parov v letu parov v letu parov 1787 7 1796 8 | 1805 15 1814 13 1788 3 1797 15 1806 13 1815 3 1789 11 1798 9 ii 1807 9 1816 5 j 1790 12 1799 5 1808 10 1817 4 ■ 1791 9 i 1800 12 1809 15 1818 4 1792 7 1 1S01 11 1810 22 1819 8 1793 10 1802 17 j 1811 11 1820 10 j 1794 8 : 1803 7 1812 2 1821 9 j 1795 17 ; 1804 8 ji 1813 — 1822 4 Poročenih je bilo: i v letu parov v letu parov v letu parov v letu parov 1823 2 1843 15 1863 6 i 1883 9 1824 2 1844 10 1864 12 1884 11 ; 1825 6 1845 8 1865 6 i 1885 13 1826 6 1846 10 1866 6 1886 10 1827 7 1847 10 1867 8 1887 11 1 1828 11 1848 13 1868 5 1888 12 1829 3 1849 9 1869 15 i 1889 5 1830 6 1850 11 1870 17 1890 8 1831 6 1851 3 1871 7 1891 6 1832 7 1852 5 1872 10 1892 5 1833 6 1853 7 1873 8 1893 7 1834 7 1854 3 1874 13 1894 9 1835 10 1855 8 1875 13 1895 8 1836 6 1856 8 1876 10 1896 10 1837 13 1857 8 1877 14 1838 10 1858 11 1878 7 1839 10 1859 7 1879 9 1840 9 1860 11 1880 6 1841 11 1861 7 1881 15 1842 5 1862 5 1882 6 ') V Horjulu h. št. 64. — a) Umrl je 8. avgusta 1.1855. Včasih so se ženili prav mladi farani. Tako se je poročil 1.1795. Šimen Vrhovec, star 17 let, z 22 letno Mino Janša. Tri leta kasneje je vzel v zakon 28 letni Jurij Kos nevesto Katarino Stanovnik, staro 15 let. 29 letni Gregor Zamejic se je poročil 1. 1804. s 16 letno Jero Železnik. Leta 1806. je bila nevesta Helena Sluga stara 14 let in ženin 25 let. Jožef Šušteršič je spolnil 17 let, ko je stopil v zakon 1. 1808. z 18 letno Uršulo Lotrič. 16 letni Janez Kucler se je poročil leta 1809. s 24 letno nevesto Heleno Tomšič. Mica Raztresen, rojena 1. 1802., se je poročila leta 1818. s 27 letnim Jakobom Merlak. L. 1840. je bil star ženin Blaž Bizjan 17 let, ko se je poročil z 22 letno Mino Šušteršič. Tudi Anton Dolenc se je oženil 1.1841. z Mico Lešnjak, ki je že spolnila osemindvajseto leto, dočim je bil ženin star šele 17 let. Nevesta Primoža Žvokelj, ki se je poročil 1.1877., je bila 19 let mlajša. Stara je bila šele 16 let. Nasprotno si tudi stari vdovci radi poiščejo mlade neveste. L. 1790. se je oženil 60 letni Anton Brdnik s 25letno Nežo Samotorčan. Andrej Čepon, vdovec s šestimi križi je vzel v zakon 1.1801. Elizabeto Zamejic, staro 25 let. Martin Grampovčan, star 49 let, se je poročil 1. 1820. z Marijo Gabrovšek. Še bolj nenavadna je bila leta 1793. poroka 24 letnega Matevža Zorc z 49 letno vdovo Nežo Grabeljšek. (Nadaljevanje prih.) Zgodovina horjulske fare. (Nadaljevanje.) Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin. Pogačar — Tiska »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani