GIiASlSIK
SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA
LETO XI
LJUBLJANA, 1970
St J
CTNOGHAKJKO DELO V SLOVENIJI LbTA 1969
Vsakoletno Glasnikovo poročilo o delu slovenskih etnografov smo lotos razširili s tem, da smo naprosi«
11 za podatke razen muzejev ne vse narodopisne ustanov ve. Skoraj od povsod smo dobili odgovor na zastavljena vprašanja. Ker vemo, kako nadležno Je sestavljati naj« Fazličnojša poročila o isti stvari, smo te ustrežljl« vosti še posebej veseli in se vsem lepo zahvaljujemo za sodelovanje. 1’rav Je, da javnost zve o naših priza« devanjih, težavah in uspehih in če je kateri časopis poklican, da o tem poroča, potem je to naš Glasnik, kljub skromni obliki in noveliki nakladi.
Belokranjski muzej v Metliki (Trg svobode 4) po« roča, da Je delo v njegovem etnografskem oddelku oko« raj povsem počivalo, kor so imeli vsi sodelavci polne roke dola z urejanjem prostorov in zbirk novega Slo« venskega gasilskega muzeja v metliškem gradu. Namera« vano raziskovanje Semiča in okolice Je moralo izosta« '-l, pač pa jo muzej pridobil nekaj novih predmetov (kupil ali dobil v dar). Člani metliškega mladinskega foto-kino kluba P0KU3 Je na pustni torek posnela v Bušinji vasi pri Metliki stari običaj "pletenja konop« l.ienih štrikov".
Čebelarski muzej v Radovljici tokrat ni poslal
Poročila.
Dolenjski muzej v Novem mestu (Muzejska 7) nam Piše, da je če vodno brez etnografa, denarja pa Je do« Bil lani tako malo, da na rosno dejavnost ni bilo ni«
11 misliti.
Gorenjski muzej v Kranju (Tavčarjeva 43) je v aPrilu 1%9 odprl razstavo o planšarski kulturi na Gorenjskem. Priprave zanjo so trajale polni dve leti, začetki terenskih raziskovanj pa segajo v 1.1965. Ob= delali so vsa gorenjska planšarska območja v Julij« akih Alpah, Karavankah in Kamniških planinah (na Ve« Uki planini Jo raziskoval dr. Tone Cevc). Razstava J® tako v vsebinskem kot prostorskem pogledu najob« B®žnejša, kar jih Je doslej pripravil etnografski od« 'i®lek Gorenjskega muzeja, in pomeni skupek najnovej« šlh dognanj in dosedanjega znanja o planšarski kulturi na Gorenjskem. Uvodni del obsega zlasti karte in dia« Srame, ki osvetljujejo gospodarski pomen in obseg plan= šarstva in živinorejo na Gorenjskem od osemdesetih let l9»stoletja do danes. Pogled v starejšo obdobje odpira kartografski prikaz planin, ki se v doslej znanih zgo« ^vinskih virih najbolj zgodaj omenjajo (od leta 973,
ko je sporočeno ime planine Pečane na Jelovici, do na« vedb planin v listinah iz časa ok. leta 1500). Foto« grafije listin, v katerih so omenjene planine ter da« Jatve v živini in siru, opozarjajo obiskovalca razstave na razmere, ki so v planšarskem gospodarstvu veljale v fevdalni dobi. Naslednja poglavja prikazujejo planšarska naselja, poslopja, notranjo opremo pastirskih stanov v Bohinju, promet, sirarstvo in nazadnje pastirje, njih nošo in umetnost. Planšarsko stavbar« stvo je obravnavano po območjih (t.J. posebej za Julijske Alpe, Karavanke in Kamniške planine) in so pri« kazane vse razvojne oblike stavb, ki so zanje značilne,
V pripravah za razstavo sta sodelovala tudi prof,dr.V, Novak in dr.M.Vojvoda.
Razen tega je etnografski oddelek Gorenjskega muzeja raziskoval vasi pod Begunjščico in Stolom. Kor Je na Gorenjskem zaradi turizma vedno več trgovanja e starinami, Je skrajni čas, da se muzej znova loti zbiranja predmetov. V letu 1969 jih Je pridobil nad 80, za druge, ki so ostali pri lastnikih, je bil narejen seznam in veliko fotografij. Med novo pridobljenimi predmeti so poleg orodja, posode in vezenin posebno pomembne poslikane skrinje. Najstarejša Je iz Hraš iz lota 1627 in Jo je poslikal domač mojster z izrazito samosvojimi značilnostmi. Doslej je znanih petero skrinj, ki so očitno izdelek iste roke.
V letu 1970 namerava muzej raziskovati dolino Besnice in pripraviti razstavo o gornjesavski dolini. To bo prva iz skupine študijskih razstav, ki bodo prikazovale celotno kulturno podobo geografsko bolj ali manj zaključenih območij. Ob vsaki taki razstavi naj bi izšla tudi posebna knjiga. Za ta način dela se Je muzej odločil zaradi potreb turizma in spremenjenega načina financiranja kulturne in muzejske dejavnosti.
Goriški muzej v Novi gorici (grad Kromberk 97) upravlja štiri zbirko: na gradu eromberku, v Tolminu, v Trenti 1n Gregorčičevo rojstno hišo na Vršnem. Vsaka ima tudi poseben etnografski oddelek, vendar se muzeju še vodno ni posrečilo dobiti etnografa. Občinska skup« ščina bo zdaj rešila to vprašanje s podelitvijo štipendije študentu 1.letnika etnologije. Težave uo tudi z denarjem. Za zbirko na gradu Kromberku je muzej pridobil le 67 predmetov.
Tac pa Je zelo uspešno delo etnografskega oddelka v Tolminu (Trg Maršala Tita 3). Vodi ga Marija Rutar, upokojena učiteljica, ki je tam že nad 20 let zbiralec "narodnega blaga". Za svoj oddelek jo poslala posebno

poročilo, ki ga objavljamo v celoti. Takole piše:
"Kljub skromnim denarnim možnostim smo bili z uspehom na etnografskem področju v lanskem letu precej zado= voljni, saj se je naša zbirka povečala za preko 250 novih predmetov.
Razen priložnostnih obiskov nekaterih krajev (npr. Pečine, Roče, dolina Idrijce do Stopnika, Poljubinj, Zatolmin, Livek, Srpenica) smo skupno z drugimi sode= lavci Goriškega muzeja zbirali gradivo na Šentviški planoti (2o,—24. maja) in v Gorenji Trebuši (14.—17. oktobra). Planota je precej razsežna, z več vasicami med valovitimi griči, z mnogimi samotnimi zaselki in kmetijami. V štirih dneh smo mogli pregledati le vasi in zaselke Šentviška gora, Daber, Zakraj, Polje, staro Berlotovo domačijo za gozdnatim obronkom ter se povzpe= ti do dveh, nekoč trdnih kmetij na Jerovci v Gorskem vrhu. Prijazni ljudje so nam radi odpirali svoje hrame in dovolili, da smo stikali po podstrešjih, kjer hra= nijo starino. Bili smo presenečeni, da smo kljub mno= gim tujim in domačim zbirateljem lahko dobili kar pre= oejšnje število predmetov, zapisali, kaj še hranijo po= membnega, slikali stavbe, več starih fresk na hišah in podobno. Med zbranimi predmeti prevladuje leseno posod= Je in orodje. Med pomembnejše sodijo doma izdelane ci= tre, prve majhne petrolejke (rekli so jim "čuk"), sta= ro vozno kolo "križavka", dve novi, doma tkani rjuhi.
S kovanjem žebljev se je nekdaj ukvarjala skoraj vsaka domačija, bilo pa je tudi nekaj kovačij. Večja, na vodni pogon, na pet mehov, je bila ob Trebuščici; izdelovala je nakovala, sekire navadne in težke za te= sanje ("plenkače"). Zanimiv je lesen sveder z železno konico, "drajs" imenovan, ki ga Je kmet pred več leti sam napravil za vrtanje železa. Dobili smo nekaj lepo vezenih rut, domačih tkanin pa ni več dobiti. Edin= stven primer je okenski okvir s tremi šipami iz mleč= nega stekla, kakršnega je izdelovala nekdanja glažuta v Gor.Trebuši. Prva je bila postavljena na Melinah 1. 1722, čez 37 let so jo postavili na Pogolce, 300 m vi= še, pozneje se je zaradi porabe lesa.še trikrat selilat Loški muzej v Škofji Loki (Grajska pot) se je ka= kor prejšnja leta tudi lani boril s pomanjkanjem denar^ ja, kar je znatno oviralo njegovo delo. Kljub 1 emu se mu je posrečilo odkupiti v Gorenjih Novakih lepo ohra» njen, 250 let star lesen strop, pripravo za čiščenje lanenega semena, imenovano "šajtrga" (naredil jo je domačin _ samouk pred približno 250 leti), stiskalnico za olje ("preša") in ročne stope ("kladu"). Za Izse=
1jenski piknik 4. julija je muzej kakor vsako leto pripravil razstavo. Tokrat je bila na vrsti etnografe ska, o poljedelstvu in živinoreji. Zanjo je zbral ali odkupil nekaj orodja. Redno se je nadaljevalo notranje delo — inventarizacija in prepariranje predmetov. Le=
velike štrene iz lanene preje, ki so visele na podstreš= tošnja podpora občinske skupščine obeta muzeju boljše
ju že 70 let, več starih pečnic z reliefom sv.Florjana ali monštrance, stara lesena mera za platno ("palca"), mera za cole in še kaj.
V Gorenji Trebuši se je muzejska ekipa mudila tri dni. Raztreseno naselje zidanih kmetij na sončnih po= bočjih in slemenih, zvečine na desnem bregu tesne,glo= boke struge Trebuščice, šteje okrog 120 hiš, toda od ene do druge je kar precej hoje; le redko sta dve ali tri bliže skupaj. Vas, ki je bila v preteklosti odda= Ijena od sveta, je ohranila marsikatero značilnost.Po samotnih kmetijah, kamor vodijo često le kolovozi in steze, smo naleteli na vrsto domačih izdelkov. Vse po= sode za hranjenje mleka so bile iz lesa, tako okrogle posode s pokrovom za kislo mleko, lesene kanglice za nošenje mleka, lesena zajemalka, deža za skuto, pinja in model za maslo.
čase, zato upa, da bo mogel v tekočem letu uresničiti vse svoje načrte.
Etnografski oddelek Mestnega muzeja v Idriji bo zaživel z razstavo "Idrijske čipke", za katero so so= delavci Slov. etnogr. muzeja iz Ljubljane zbirali gra= divo in podatke vse leto 1969. Otvoritev bo konec mar» ca v Ljubljani (SEM), po dveh mesecih pa bo razstava prenešena za stalno v idrijski muzej. Vodstvo muzeja se zaveda pomembnosti etnografije, ki v Idriji in oko= liških krajih naravnost vpije po dokumentaciji. Neka» tere podatke o življenju idrijskih rudarjev je mogoče dobiti le še od starejših Idrijčanov. Zato se je mu= zej (s sodelovanjem SEM) lotil načrtnega raziskovanja idrijske preteklosti. Zbiral pa je tudi gradivo in po» datke o organiziranem gozdarstvu in nekaterih domačih obrtih (npr. o suhorobarstvu na Črnem vrhu in o kova» nju žebljev na Vojskem).
Muzej v Kamniku (Zaprice 12) ni poslal poročila.
Notranjski muzej v Postojni je (začasno?) prene» hal z delom.
Pokrajinski muzej v Celju (Muzejski trg 1) Je enako kot gorički brez etnografa. Zato ni mogel opra» viti nobenih terenskih raziskovanj in je pridobil le 10 predmetov. Pač pa so za dopolnitev kartoteke foto» grafirali vse predmete s področja ljudskega slikar» stva, ki jih hrani muzej. Zbirka je namreč v celoti deponirana. Za razstavo "Slovensko ljudsko kiparstvo" ki jo je pripravil Slovenski etnografski muzej v Ljub»
IJani, Je celjski muzej posodil več predmetov.
Pokrajinski muzej v Kopru (Kidričeva 15) poroča, da Je v tem letu počivalo vse etnografsko delo, ker Je bil kustos skoraj vse leto odsoten.
Pokrajinski muzej v Mariboru (Grajska ul.2) Je dobil kustosa—etnografa šele v decembru. Zato Je vse njegovo delo obsegalo le inventarizacijo etnografskih predmetov. V tekočem letu se bo to še nadaljevalo, v načrtu pa Je tudi raziskovanje Podravja.
Pokrajinski muzej za Pomurje v Murski Soboti (Tru= barjev drevored) ni poslal poročila.
Pokrajinski muzej v Ptuju (Muzejski trg 1) ni pos= lal poročila.
Posavski muzej v Brežicah Je v 1. 1969 raziskal nekaj domačij v vasi Gornja Pohanca, 15 km severno od Brežic. Hiše in gospodarska poslopja — pode, hleve, ko= larnice — so fotografirali, odkupili pa manjše predme= te kot npr. kolovrate, grebene, lesene vile, rezljane bohkove kote, tehtnice, uteži, iz slame pletene izdel= ka, laterne, kmečko alpsko uro ter druge zanimive pred= mete kmečkega gospodarstva in domače obrti iz druge po= lovice 19. stol. Muzej Je izdal vodnik po svojih zbir= kah, v katerem Je v skromnem obsegu, vendar dostojno predstavljen tudi etnografski oddelek.
Muzejski sodelavci so tudi v minulem letu v neka= ^erih vaseh ugotavljali krajo in prisvajanje etnograf= skih predmetov. Muzej je tu v mnogih primerih brez mo=
či, ker mu ljudje npr. hrvaških bogcev nočejo prodati, češ "da se Boga ne sme od hiše prodajati", potem pa se zgodi, da neke noči kipec izgine neznanokam iz vdolbi« ne v hišnem zidu.
V	Narodopisnem muzeju v Ribnici na Dolenjskem je zaradi finančnih težav in priprav za nameravno preure= ditev počivalo vst delo.
Kovaški muzej v Kropi ni poslal poročila.
Slovenski etnografski muzej v Ljubljani (Prešer= nova 20) je v minulem letu pripravil v svojih prostorih dve večji razstavi: "Slovensko ljudsko kiparstvo" in "Kraška hiša s Tržaškim krasom". Za obe Je izdal ličen vodič in priredil tudi strokovno posvetovanje. Z dvema razstavama je muzej gostoval po drugih krajih naše dr= žave in v zamejstvu. Slovenske ljudske maske je prika= zal v Ptuju, Gradcu in Ingelheimu (ZRN), slovensko ljudsko umetnost pa v Gorici, Trstu, Beogradu, Ingel= heimu in Mttnchenu. Nasprotno je v Ljubljani gostoval beograjski etnografski muzej z razstavo "Plastika v ljudski umetnosti". Razen tega je Slovenski etnograf= ski muzej dal na voljo svoje prostore za razstavo "Ob dvajsetletnici Nemške demokratične republike", ki jo je priredilo veleposlaništvo NDR.
V	gradu Goričane, kjer ima muzej stalno zbirko ne:= evropskih kultur, je bila v minulem letu prikazana indo= nezijska, indijska in čilska ljudska umetnost ter raz= stavljena etnološka zbirka Dušana Kvedra. Muzej je pri= pravil tudi razstavo ob stoletnici Gandhijevega rojstva. Ob nedeljah so bile redne filmske predstave, občasno pa komorni koncerti in predavnja o ikebani.
V	Jurčičevem muzeju na Muljavi je muzej uredil dve občasni razstavi ("Od lanu do platna" in "Polšji lov") ter priredil teritev lanu in tekmovanje predic.
Spominska soba pisatelja Louisa Adamiča v Prapre= čah pri Grosupljem je redno oskrbovana.
Največja muzejska pridobitev v minulem letu je grad Podsmreka pri Višnji gori, ki ga je bilo treba te= meljito obnoviti, da je bilo mogoče v njem urediti lon=
carsko zbirko in zbirko kamnite ljudske plastike. V gra= nih Kokošarjevih tekstnih zapisov (ok.300). Nadaljeva= du Lisičje pri Škofljici je muzej nadaljeval z urejanjem lo se je izpisovanje raznih narodopisnih podatkov z prostorov za depoje.	magnetofonskih posnetkov in rokopisnih zapisov na te=
Posamezni sodelavci muzeja so nadaljevali z razisko= renu (1530 listkov), tako da obsega kartoteka zdaj vanjem čipk, pletarstva, gostilništva in kiča. Ekipno je skupno 2730 listov (od tega 701 o običajih, 493 o
muzej raziskoval hmeljarstvo v Savinjski dolini in živ= Ijenje idrijskih rudarjev.
Glasbeno narodopisni institut v Ljubljani (Wolfo= va 8/II) ima za nalogo zbiranje, arhiviranje, urejanje in raziskovanje ljudskih pesmi, instrumentov, instru= mentalne glasbe in ljudskih plesov po vsem etničnem o= zemlju Slovenije. Za vse to delo ima samo štiri redne strokovne sodelavce, enega honorarnega zunanjega sode= lavca in enega začasnega honorarnega sodelavca za po= možno strokovno delo v arhivu. Zadnja štiri leta mu je delo hromila huda finančna stiska. Šele v minulem letu Je nekoliko lažje zadihal, čeprav mu je bila dotacija povečana le za 15
Raziskovanje in zbiranje gradiva je obsegalo šti= ri večdnevna potovanja po Slovenskih goricah, Notranj= skem in Halozah ter devet enodnevnih (Krtina pri Dobu, Volčji potok, Mokronog, Zagorica v Dobrem polju, Selo pri Žirovnici, Pirševo v Tuhinjski dolini. Preddvor, Hotedršica, Kočevje in Sodražica). Nabrano gradivo ob= sega 485 posnetkov pesmi, instrumentalnih napevov ter razne podatke v zvezi z ljudsko glasbo. Sodelavec in= stituta je spremljal dr.L. Kissa od Madžarske akademije znanosti pri raziskovanju madžarske manjšine v okolici Lendave (100 primerov).
N.Vaupotič, knjižničarka v Ormožu, je kot zuna= nja sodelavka instituta posnela (z institutovim mag= netofonom) 360 primerov v Halozah, Slovenskih goricah in nekaterih drugih štajerskih krajih. Poleg tega si je institut naredil kopije posnetkov, ki so mu Jih da= li na voljo dr.P. Cigan iz Celovca (185 primerov s Ko= roškega), Janez Jelen iz Ljubljane (89 primerov iz Št. lija pri Velenju in Ljubljane) in dr.M.Matičetov (120 primerov iz Rezije), skupaj 394 številk. Prirast gra= diva v letu 1969 znaša 1210 slovenskih in 100 madžar= skih pesemsko—instrumentalnih primerov; k temu je tre= ba prišteti še 25 kinetografskih zapisov ljudskih ple= sov in veliko število podatkov.
Notranje institutsko delo je obsegalo ureditev in katalogizacijo izvirnih, povečini še neobjavljenih ro= kopisnih zbirk zapisovalcev in rokopisnih pesmaric ljud= skih pevcev iz zapuščine dr.K.Štreklja (dotlej v ISN SAZU) in dr.J.Glonarja (iz rkp.oddelka NUK), vsega ok. 13.600 zapisov. Izdelan je bil katalog pesemskih za= četkov v dodatkih Štrekljevih Slovenskih narodnih pes= mi (ok.3200 primerov), prepisov in raznih rokopisnih pesmaric, ki jih institut dobi na posodo ali odkupi od pevcev na terenu (ok.1100 pesmi) ter še neregistrira=
plesih, 467 o pesmih oz. petju, 318 o narečjih, 216 o glasbilih in 126 o godcih). Nekoliko je zastalo glas= beno in tekstno prepisovanje novega gradiva z mangeto= fonskih posnetkov; narejenih je bilo le ok.400 tran= škripcij .
Dva sodelavca instituta sta pripravljala del ro= kopisa za 1. knjigo celotne izdaje slovenskih ljudskih pesmi z napevi, ki je v tisku in bo izšlgi letos pri Slovenski Matici.
Za primer elementarnih ali drugih nesreč je dal institut narediti kopije magnetofonskih posnetkov iz let 1955-1958 (22 velikih trakov) in mikrofilmske po= snetke rokopisne zbirke pesmi z napevi iz let 1906 do 1914 (ok.15,000 posnetkov) ter jih hkrati z 1 izvodom svojega kartotečnega kataloga izročil v hrambo Nar.in univ. knjižnici v Ljubljani.
Institutov! sodelavci so se udeležili tudi neka= terih znanstveni! posvetovanj in kongresov; tako dr.Z. Kumer razprave o klasifikaciji evropskih balad na 2. zasedanju komisije S.I.E.F. za ljudsko pesništvo, ki je bila aprila 1969 v Brnu. Kumrova in J. Strajnar sta se udeležila posvetovanja študijske skupine IPMC za ljudska glasbila junija 1969 v Stockholmu. Dr. V. Vodušek je bil maja 1969 v Stockholmu na zasedanju študijske skupine IPMC za klasifikacijo ljudskih mes= lodij in na hunaju g08-t na svečanostih ob 15o—let = niči prvega sistematičnega zbiranja pesmi v bivši Av= siriji. M. Ramovš se je udeležil kongresa jugoslovan= skih folkloristov v Igalu (Boka Kotorska) sept. 1969 in predaval na 15—dnevnem tečaju za vodje folklorno— plesnih skupin na Korčuli v avgustu.
Institut za slovensko narodopisje pri SAZU (Ljubljana, Novi trg 3) ima dva oddelka. v sekciji za ljudsko slovstvo so v letu 1969 nadalje= vali z raziskovanjem ljudskega pripovedništva v Rezi= ji. Dr.Matičetov se je tam mudil več dni v januarju, marcu, aprilu in maju. Tokrat je vzel posebej na piko živalske pravljice, ker je v osebi Jelice Di Lenardo iz Borovičja (Osojane) našel pravo umetnico za to zvrst, dvoja opažanja in zapiske o dvojezičnosti v Reziji je strnil v razpravo, ki jo je podal na med= narodnem kongresu ob 50-letnici ustanovitve Furlan= skega filološkega društva v Vidnu. Uredil, primerjal in raziskal je gradivo o "duhovinu" (v podobi kače rojenem otroku), ki ga je bil nabral pred leti v Brki= nih in v Severni Istri; prva poročila o tem so že iz 17.stoletja (Baučer in Valvasor), zato se je tu ponu=
dila lepa priložnost za ugotavljanje kontinuitete v ljudskem izročilu. Izsledke s tem v zvezi je dr.Mati= oetov podal na V. kongresu mednarodnega društva za raziskovanje ljudskega pripovedništva v Bukarešti, ko= neo avgusta 1969. V novembru pa se je mudil v Palermu kot član žirije za podelitev mednarodne folklorne na= grade "Giuseppe Pitrš". V tržaškem radiu je tudi v le= tu 1969 nadaljeval a ciklom predavanj "Iz potne torbe".
Sekcija za ljudske šege in igre je v okviru razi= skovanja t.im. "življenjskega cikla" začela v letu 1969 zbirati podatke o ženitovanjakih šegah. V ta namen je bila sklenjena pogodba s Skladom Borisa Kidriča, asi= stentka H. Ložar pa je pripravila anketno brošuro z 828 vprašanji. Razposlali so jo dosedanjim informator= jem, potem pa še na sole, župnije in povsod tja, od koder je pričakovati pomoč. Nekaj ljudi je vprašalni= co vrnilo s pripombo, da ne utegnejo ali da šeg ne poznajo, nekaj pa je tudi takih, ki povprašujejo po plačilu, če bodo delo prevzeli. Inštitut denarja za zdaj ne more nikomur obljubiti, čeprav si prizadeva dobiti sredstva, da bi informatorje vsaj simbolično honoriral.
Pomembna naloga, ki se ji je posebej posvetil dr. Niko Kuret že zaradi dopolnjevanja gradiva o maskah (tudi za uresničitev tega načrta je inštitut sklenil pogodbo s Kidričevim skladom), je organizacija infor= matorske mreže. Razplesti jo je bilo treba ne le v republiki Sloveniji, marveč tudi med Slovenci v za= mejstvu (v Avstriji, Italiji in na Madžarskem).
Od terenskega dela velja omeniti ogled "letečih procesij" na Koroškem in sodelovanje s celjsko sekci= jo SED pri raziskovanju Paškega Kozjaka. V Ratečah je inštitut aprila 1969 posnel film o cvetnih butarah in v juniju prvi del filma o telovski procesiji.
Precej dela je bilo z urejanjem zbornika preda= vanj s strokovnega posvetovanja "Alpes Orientales V"
(v Slovenjem Gradcu 1967), ki je šel maja v tisk.
Da bi izboljšali tudi svoje arhivsko delo, je a= sistentka H. Ložar obiskala nekatere narodopisne inšti= tute v Zah. Nemčiji in Švici, kjer se je seznanila z modernimi metodami arhiviranja narodopisnega gradiva. tiekaj spoznanj bo mogoče uvesti tudi pri nas. Podobni temi je bilo posvečeno zborovanje, ki ga je priredila Deutsche Gesellschaft für Volkskunde v Detmoldu in se je na povabilo nemških kolegov udeležil dr.Kuret.
Izpisovanje terenskega gradiva, ki so ga zbira=
^■e ekipe Slovenskega etnografskega muzeja, se je tudi v letu 1969 redno nadaljevalo.
V okviru SAZU je inštitut priredil dve predava= nJl tujih gostov: univ.prof.dr.L.Kretzenbacher iz MUn= chena je predaval o pravu v ljudski pesmi, dr.R.Wild= haber iz Basla pa o ljudskem verovanju na Irskem.
0 Oddelku za etnologijo na filozofski fakulteti ljubljanske univerze Glasnik doslej še nikoli ni po= ročal. Zato se nam je zdelo prav, da posežemo tudi v zgodovino in prikažemo njegova prizadevanja od začet= ka do danes, kakor jih je orisal prof.dr.Vilko Novak v svojem prispevku "Etnologija" v zborniku "Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani", Ljubljana 1969.
"Ko proslavlja v tekočem šolskem letu ljubljan= ska univerza 50 letnico svojega obstoja, ne pomeni ta jubilej tudi petdeset let dela etnološkega oddelka. Etnologija je bila ob ustanovitvi slovenske univerze med tistimi redkimi strokami, ki jih na filozofski fakulteti niso pričeli predavati. Čeprav je bila ’et= nologija z etnografijo'teoretično upoštevana kot pred= met pod B v zvezi z nekaterimi drugimi disciplinami, je vendar celih dvajset let ostajala praktično zunaj fakultete. To je seveda imelo vrsto neugodnih posle= die za preučevanje ljudskega življenja in ljudske kulture na Slovenskem. Predvsem sta trpela vsestrans= kost in večkrat tudi znanstvena raven etnološkega strokovnega dela. Več drugim sorodnim strokam je v tem času seveda uspelo znatno bolj utrditi si svojo dejavnost.
V Studijaken letu 1940/41 se je z imenovanjem dr.Nika Zupaniča za rednega profesorja končno vendar= le začelo tudi delo v okviru stolice in seminarja 'etnologijo z etnografijo’. Z izbruhom vojne pa je bi= lo to komaj začeto delo kaj kmalu prekinjeno in je bi= lo obnovljeno šele po osvoboditvi. Šele tedaj so dobi= la predavanja bolj sistematičen značaj, saj sta bili upoštevani obča in slovenska etnologija. Obseg preda= vanj in vaj se je razširil v študijskem letu 1955/56, ko je postal docent dr.Vilko Novak. Uveden je bil si= stematičen kurz o etnologiji Južnih Slovanov in dru= gih evropskih narodov. 3 kulturo neevropskih etničnih skupin so se študentje etnologije delno seznanjali pri predavanjih iz antropologije, ki jih je imel prov.Božo Škerlj. Pred leti pa je to snov predaval prof. Milovan Cavazzi iz Zagreba.
V nasprotju z enopredmetno ureditvijo študija v prvih letih po osvoboditvi se danes veže študij etno= logije se z enim predmetom, ki se predava na fakulteti. Študentje običajno povezujejo svoj A ali B študij etnologije 7, zgodovino umetnosti, z jeziki In zgodovi = no. V okviru oddelka poslušajo predavanja iz narodne etnologije, iz obče, evropske in neevropske. 3tudent= je, ki so si izbrali etnologijo za ovoj temeljni štu= dijaki predmet, so dolžni vpisati fše en slovanski je= zik (po izbiri) in nemščino ter opraviti ustrezne iz= pite. Mimo izpitov iz prej omenjenih strokovnih pred= metov sodi med obveznosti študentov tudi sodelovanje pri seminarskih vajah (seminarske naloge) in diplom= sko delo. Utudijski načrt predpisuje Se ekskurzije, terenske vaje ter počitniško in muzejsko prakso. Iz= polnjevanje teh nalog je odvisno v največji meri od
finančnih sredstev oddelka. V preteklih letih je bil oddelek v tem pogledu večkrat v občutni stiski, ki je mimo problemov s prostori dušila njegovo pedago= ško dejavnost. Glede na to se je bilo treba omejiti bolj na individualne oblike terenskega dela v zvezi z izdelavo referatov in nalog, kakor tudi z zbira= njem gradiva za etnološki atlas Jugoslavije.
Število vpisanih študentov je v zadnjih letih stalno naraščalo. Povprečno je novincev navadno ne= kaj čez 20, od tega približno polovica z etnologijo kot glavnim predmetom. Trenutno je vpisanih v vse letnike 50 študentov, ki študirajo etnologijo pod A ali B. Diplomiralo je doslej približno 40 študentov, med katerimi jih je 8 tudi doktoriralo. Poseben pro= blem je seveda zaposlovanje diplomiranih etnologov, ki so glede na razvoj stroke nedvomno potrebni na različ= nih delovnih področjih. Zato je odpiranje novih delov= nih mest v narodopisnih ustanovah in muzejih izredno pomembno."
Problemi
PREMALO BTHOGRAFOV ALI PREVEČ?
Kam z mladimi etnografi? To zaskrbljeno vpraša= nje nam zastavlja poročilo o delu etnološkega oddelka na filozofski fakulteti. Primerilo se je že tudi, da je maturant skoraj s strahom vprašal starejšega etno= grafa, ali naj se odloči za študij etnologije, ko pa mu vsi odsvetujejo, češ da po diplomi ne bo dobil kru= ha. Z druge strani pa tožijo vodstva več slovenskih muzejev (npr. dolenjskega, goričkega, celjskega), da njihovi etnografski oddelki ne morejo delati, ker ni= majo etnografa. Vzroki niso vedno pomanjkanje denarja, saj je npr. lani mariborski muzej dvakrat razpisal me= sto in tudi goriški muzej je svoj razpis zaman objavil (gl.Glasnik X/1969,št.l). Zvedeli smo, da etnograf iz ptujskega muzeja že po krajšem času odhaja v Zagreb, od koder je prišel in bo njegovo mesto spet nezasede= no. Kako naj si vse to razlagamo?
Ali je mesto kustosa v manjšem "podeželskem" me= stu kot je recimo Celje ali Ptuj res tako malo vablji= vo, čeprav je njegova okolica etnografsko nadvse zani= miva, da si mlad etnograf raje poišče kakršnokoli služ= bo, le da ostane v "velemestni" Ljubljani? človek bi pričakoval, da bo med slovenskimi izobraženci etnograf zadnji, ki bi se branil podeželja, saj se je vendar ves čas študija seznanjal z ljudsko kulturo na podeže= lju. Ne morem si misliti etnografa, ki bi nerad hodil po vaseh in govoril s preprostimi ljudmi, ki bi mu bi= lo nerodno stopiti v hlev ali na podstrešje, ki bi se bal umazati čevljev na prašnem ali blatnem kolovozu do samotne kmetije ipd. Kdor ne čuti v sebi nobenega od= nosa do preprostega slovenskega človeka, kmeta ali de=
lavca, kdor ne najde lepote v ljudski umetnosti, ne razume, da je ljudsko izročilo posebna vrednota in so mu npr. običaji le znamenje zaostalosti, ta naj raje ne poskuša postati etnograf, saj mu bo poklicno delo vselej le nujno zlo, ki ne prinaša notranjega zado= ščenja in sreče. Ne verjamem, da bi mogel mlad človek vztrajati pri študiju, ki ga ne zanima, pa čeprav bi veljal za lahkega, in da si ne bi prebral že po prvem semestru, če spozna, da se je zmotil. Potemtakem se študent, ki diplomira iz etnologije, resno zanima za to stroko in pričakovali bi, da bo z obema rokama zgra= bil za priložnost postati sodelavec katerikoli narodo= pisne ustanove, pa čeprav samo majhnega podeželskega muzeja.
Ce imamo torej dovolj mladih, dela voljnih diplo= mantov, kako je mogoče, da muzeji kljub razpisom ne mo= rejo dobiti etnografov? So mar preveč izbirčni in ne marajo začetnikov? Naj pomislijo, da je bil nekoč vsak= do začetnik in da se dš včasih z mladostno zagnanostjo skoraj toliko narediti kot v starejših letih, ko posta= ja človek kljub izkušenosti že nekoliko utrujen. Hoče= jo morda le moške sodelavce in odklanjajo ženske pro= silke? Saj So se vendar marsikje etnologinje lepo uve= Ijavile, tudi v vodstvih muzejev. Pa menda vendar niso razpisi le navidezni, zaradi predpisov, in v resnici muzej niti ne želi dobiti novega strokovnega sodelavca?
Kje so torej vzroki, da je etnografov hkrati pre= več in premalo? Morda pa le ni povsod vse prav, kakor bi morali biti? Ali ne bi bilo dobro nekoč odkrito raz= pravijati o tem problemu? Naj povedo muzealci svoje že= Ije in potrebe, pa etnografi razložijo svoje poglede in kajpak še študentje razodenejo svoje mnenje. Saj živimo vendar v času nenehnih konferenc, kongresov, simpozijev, sploh dialoga — ni šment, da se ne bi mogli domeniti. Z dobro voljo se mora najti rešitev! Vedno znova prihaja= jo s podeželja glasovi, kako se vasi spreminjajo, obi= čaji ginejo, spomeniki ljudske likovne umetnosti posta= jajo plen brezvestnih prekupčevalcev itd. Mar bomo naše ljudsko izročilo lahkomiselno pustili propasti še pre= den bo raziskano? Se res ne zavedamo, da je del naše narodne kulture, njen temelj, na katerem bodo še zanam= ei gradili in da bomo nekoč krivi tudi pred zgodovino, ne le pred lastno vestjo, če ne bomo izpolnili svoje dolžnosti, ki jo imamo kot etnografi in Slovenci?
Dr.Zmaga Kumer
f i n k n r s k i “• k rat
n-.1, je v zadnji številki prejšnjega letni= ka na str.7 krajevno ime Dolga brda sprevrgel v Suho brdo. Bralce prosimo, da nam napako oprostijo!
Osebne novice
IrtAigfrreriam
V Dečini pod Starim trgom ob Kolpi je 27.febr. t.l. praznovala stoletnico rojstva Marija Špehar pd. Zilänova, skromna kmečka žena, mati desetih otrok in ljudska pevka, ki je bila še pri devetdesetih letih voljna peti, če bi jo bil krhki glas ubogal. Tako pa je le napisala besedila, ki se jih je spominjala iz dekliških let in približno nakazala melodijo. Po nje= ni zaslugi smo zvedeli za belokranjske variante neka= terih starih slovenskih pesmi, tudi balad, ki so bile dotlej znane le iz bolj ali manj preoblikovanih zapi= sov izza prve polovice prejšnjega stoletja. Zilanovi mami, v življenju večkrat težko preizkušani, želimo, da bi ji bilo na večer življenja lepo in dobro, da bi ne čutila teže let, marveč se veselila življenja, ko= likor ji je še ocftnerjeno. Ko smo jo sodelavci Glasbe= no narodopisnega instituta pred sedmimi leti prvič srečali, se je vračala iz Starega trga domov, sama in zamišljena, pa vendar vedra, v beli platneni nosi s črnim predpasnikom in ruto, v beli jopici iz domače volne — pravo utelešenje Bele krajine. Taka nam bo ostala v spominu in tdko predstavljamo bralcem, da bi jo spoznali, eno tistih slovenskih mater, ki jim dol= gujemo ohranitev 'našega pesemskega izročila.
Za Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, je °bcina Kranj podelila Prešernovo nagrado tudi elanu hašega društva, mojstru kovaške umetnosti, Joži Ber-iijhclju iz Krope. K zasluženemu priznanju mu iskreno čestitamo in želimo, da bi mu kladivo še dolgo pelo in se mu železo, razžarjeno v kovaškem ognju, obliko= valo vedno po zamislih njegovega srca, gorečega v zvei stobi do rodne Krope ter vsega lepega in dobrega.
Iz Prekmurja je prišlo sporočilo, da je v Radva= njih pri Mariboru 18. okt.1969 umrl Matija Koštric, doma iz Žižkov pri Črenšovcih v Prekmurju, star komaj nekaj nad 70 let. Rajni je bil eden tistih pevcev, ki jih moremo po pravici imenovati nosilce slovenskega pesemskega izročila. Nanj so se obračali vsi, ki so v zadnjih desetletjih zbirali ljudske pesmi v Prekmurju, in vsem je dobrovoljno postregel s svojim znanjem. Ve= liko pesmi se je naučil od svojega očeta, pa tudi od starih ženic, ki so pesmi z vseh strani skupaj nosile, kot Je sam povedal. Pesem si Je zapomnil, če jo je le enkrat slišal. Kljub nenavadno zanesljivemu spominu,si je iz vneme za domače pesmi večino besedil zapisal.Sez=
nam njegovih pesmi, če bi ga bil sestavil, bi obsegal čez 2oo številk. Pri petju je bil neutruden in je mogel vzdržati po več ur skupaj. Pred leti smo snemali pri njem, pa je skoraj odpovedal magnetofon, obnemogli so pevci, ki so s Koštricem peli, njemu se niti odkašlja= ti ni bilo treba. Ko smo ga lansko poletje obiskali v bolnici, je očitno že vedel, da ne bo več ozdravil,če= prav tega ni prizn 1, kakor tudi ni maral dosti govo= riti o križih, ki jih je bilo polno njegovo življenje. Raje je obrnil pogovor na pesmi, ki so mu bile vselej pri srcu. Z veseljem se je zlasti spominjal, kako je pred vojno pel Rr.Kimovcu, ko je ta zbiral prekmurske pesmi. Menda ga je najbolj navdušila pesem o galeji. Tudi Koštricu je bila všeč. Zares je lepa, nevsakda= nja, redkost med prekmurskimi pesmimi, zato bodi ob= javljena rajnemu Matiji Koštricu v spomin:
i tfeS CCO..
f-tr-r	^					i	i-	i
				
				
UVJ	UtrJ	J	^					
0	#	'T	-T	'	7". .	1	^ Pta-vai-lai je	ga-ti-ja po mor- 'jt, pU-va-la je fi	i	.	*7»	V*	l				
				
A k P P.! r	1	i n			.	l\ r\ .	' (\ 2 r' I	
				
J U £ U U f T.		' i- p g p		
ga-U-ja po mor-ji,	, p!a-va-la jc gi-li-ja po mor-ji, aj!
Plšsala je sjtftniže divojka.
"SJciem pa ti svoje golo^be raniš?" "Pšenice sejem, s^tem goloube ranim." "SJc'em pa ti svoje golo “bo napajaš?"
"Šibe re^žem, s^ten goloube n.ap- jam!"
(GUI II 24.29o, pela + Matija Koštric in + Jože Ci,,an,5.4.1961)
PARACELSUS IN SLOVENSKA AJDA
Okoli leta 1526 je sloveči oče modernega zdravil= stva, humanist in filozof Aurelius Theofrastus Bomba= stus Paracelsus (1493-1541) napisal delo "Von den na= türlichen Wassern", v katerem v posebnem poglavju raz= pravlja tudi, kako je dal Bog vsaki deželi sveta po= sebne naravne darove, tako da so preskrbljeni z vsem, kar je za življenje potrebno. Posebej je želel dokaza= ti, da v deželah nekdanje nemške države ni pomanjkanja, saj ima v njih sleherni hrano in pijačo, streho nad glavo in oblačilo— torej vse, kar je za življenje naj= nujnejše. "Tistim", tako piše med drugim, "ki ljubijo Ogrsko in Poadižje samo zaradi zlata ali Ren zaradi njegovih rib — niti Bog niti človek ne more ustreči ljudem take vrste... Iz vsega tega izhaja, da se Črni les (Schwarzwald) ne more pritoževati nad zimo, češ da nima Etne, ko pa ima vendar les in kamne. Zakaj naj bi se pritoževala Slavonija zaradi kruha nad Švabsko. ko vendar Slavonci s svojo ajdo dosežejo prav tolikšno starost kot oni s pšenico? (Podčrtal podpisani.) Naj se mar pritoži Allgäu nad Alzacijo zaradi vina, ko mu vendar ne manjka moči in lepote?... Če pa je že vse tako od Boga ustvarjeno, potem 'luč narave’ terja, da vse razjasnimo in da ne zavržemo ali ne grajamo tega, kar rase v domovini, dasi je že tako, da so nam tuje reči bolj pri srcu in jih bolj cenimo kot domače."
Stavek: "Wieso sollte Slawonien des Brotes hal= her klagen über Schwaben, weil die Slawonien von ihren Haidkorn das Alter erlangen, das jene mit dem Weizen erreichen?" je za nas pomenljiv, saj se pod imenom "Slavonija" skrivajo pač slovenske dežele, ne pa da= našnja Slavonija. V 16.in 17.stoletju je bil ta geo= grafski pojem dovolj razširjen. Poznali so ga tudi na= ši protestantski pisci. Tako na primer Matija Trost ob Trubarjevi smrti v četrti latinski pesnitvi v Trubar= jev spomin porablja ob Germanij! tudi ime Slavonija v pomenu Slovenija. Podobnih primerov bi iz tega časa lahko navedli še več.
dala tedaj pod ogrsko—hrvaško in ne pod nemško krono, medtem ko Paracelsus navaja "Slavonijo" v zvezi s tem, kar "rase v domovini", torej v deželah nemškega kra= Ijestva, med katere je tedaj spadala tudi Slovenija. Značilno je, da je Paracelsu padla med našimi žitarica mi v oči predvsem ajda, za katero vemo, da se je zla= sti v 15. in 16. stoletju zelo razširila, z njo pa se je zvečal tudi pridelek medu in voska. Ta podatek pa utegne biti vabljiv tudi za naše narodopisje.
(Citat oz. prevod sem povzel po zbirki Paracelsovih tekstov, ki jih je v Dietrichovi založbi v Leipzi= gu izdal 1.1941 Will—Erich Peuckert z naslovom "Paracelsus, Die Geheimnisse, Ein Lesebuch aus sei nen Schriften", str.197 sl.)
E. Cevc
Med novimi knjigami
Selo Trg kod Očija, Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture, Beograd, 1969.
V	seriji posebnih izdaj, ki jih izdaja Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture v Beogradu, je v letu 1969 kot deseta izšla publikacija "Selo Trg kod Ozlja" s podnaslovom "Eksperimentalni primer ut= vrdživanja spomeničkih vrednosti seoskih naselja." Posamezni prispevki kažejo, da so v ekipi, ki je vse= stransko raziskovala omenjeno naselje, sodelovali po= leg etnografa še geograf, gospodarski zgodovinar in arhitekt. Gradivo, ki ga je v vasi zbral in proučil umetnostni zgodovinar, še ni objavljeno.
V	uvodni besedi beremo, da predstavlja publikacija poskus, kako bi mogli v nekem podeželskem naselju od= kriti in ohraniti ostanke davne preteklosti. Prispev= ki šestih avtorjev so bogato ilustrirani in dokumenti= rajo razvoj vasi od 1.1329 do danes. Povzetki in pod= naslovi (tudi v risbah in fotografijah) v francoščini še povečujejo vrednost publikacije.
P.Š.
Slovensko zemljo je Paracelsus gotovo dobro poz= nal, saj se je po materini smrti leta 1502 naselil z očetom v koroškem Beljaku že kot enajstleten deček in tu preživel lep del svoje mladosti. Pozneje, v letih 1538 do 154o, je ponovno živel na Koroškem v Brežah,
Št. Vidu, Celovcu in Beljaku. Na svojih številnih štu= dijskih potovanjih pa ga je zanesla pot ne samo do Špa= nije in Portugalske, v Italijo, Anglijo,Švedsko, Polj= sko in Litvo, marveč tudi na Balkan, na Romunsko in na Sedmograško, pa tudi na Hrvaško in v Slovensko krajino ("Windisch Mark") - torej na Slovensko. Seveda bi ga pot lahko popeljala tudi čez.Slavonijo, toda ta je spa=
ZA DOBRO VOLJO
Iz Višnje gore so nam poslali svoj stari šaljivi jedilni list. Takole pravijo:
Za fruštek - ružek,
za kasil — matavil,
za južna — plužna,
za malca — palca,
pa večerja pa na korba pezdirja!
(Zps.Mihaela Zajc)
GLASNIK izdaja Slovensko etnografsko druptvo v Ljubljani. - Urejuje: d .Zmga Kurier - Predstavnik izdajatelja in uredništva: dr.Niko Kuret -Uprava in uredništvo: Ljubljana, IVolfova 8/II, tele.račun 50I-8-I64/I -Cena izvodu 1,5 Min, letna naročnina 5 Min. - Tiska Partizanska knjiga v Ljubljani.