Književnost. Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja Anton Gabršček v Gorici. Izliaja vsakili 14 dnij v snopičih; cena posaineznim snopičem 12 kr. lzšli so sledeči snopiči. 1. snopič obsega zgodovinsko povest nRatmir" eeški spisal Jan Vavra, poslovenil Petrovič. Dodan je zgodovinski opis o dobi, ko se je vršila povest. 2. snopič. I. Povest ^Pojdimo za njim1'. II. ,,Angelj" slika iz poljskega življenja, obe spisal F. Sienkiewicz, prvo poslovenil Petrovič, a drugo pokojni Frančišek Gestrin. III. Hrvaška pesem BStanku Vrazu" v originalu speval August Šenoa. 3. snopič. I. Povest BSlučajno" ruski spisal P. N. Polevoj, poslovenil J. Kogej. II. BAmerikanci1' povest, ruski spisal J. J. Jasinski, poslovenil J. Kogej. — Dodan je spis o pisatelju Polevem. 4. snopič. nProti vja", povest iz slovaškega živijenja; spisala Ljudmila Podjavorinska, poslovenil Anonym. Dodatek o Slovakih. — Azbuka za Slovence, Srbe in Huse. — Gregorčičevi pesmi ,,Domo vi ni" in .Pri mrtvaškem odru" v azbuki. Vsak pravi domoljub je težko pričakoval prvega zvezka .Slovanske knjižnice", kajti dolgo in dolgo snio pričako*\ali jednacega podjetja. Da narod potrebuje beiiva, ve pač vsakdo, in sicer zdravega beriva. In to zadačo je sprejel g. And. Gabršček v izdavanji ,Slovanske knjižnice". Do sedaj izdani snoi»i_i z izbrano vsebino pričajo vsekakor, da se bode to književno podjetje vkoreninilo v našein branjaželjnenti nurodu. A ne samo to, temveč tudi cena je tako neznatna, da se rnoca človek kar čuditi, tisek in popir tudi prav dober. »Slovanska knjižnica" je sprejela v svoj program, prinašati v dobrib izvodih zgolj plodove slovanskega duha, in to je važno, kajti s tem ne bode samo seznanjala Slovence z ostalim slovanskim svetom, temveč branila jih bode tudi onega strupenega, nezdravega branja, katerega nam podajajo razni drugi narodi. Kdor pozna le nekoliko slovansko slovstvo, ve, da je zdravo, da ni napolnjeno z pojtni, vfled kojih bi bralca glava bolela. Dosedaj izdani snopiči nain podajajo prav zanirnive spise, mislim da -ni nihče bralcev, kateri je pričel brati, knjigo prej odložil, da je ni prebral. — Le tako dalje. Vender bi pa radi izrekli neksij besed, katere imamo pri srci. Mimogrede bodi opomnjeno, da bi se na jezik rnalo bnlj pazilo, da bi bil pravilnejši, posebno to, da se naj bi pomožni glagol stavil pred glagol, a ne za njega. Dalje bi želeli, da se besede tujke pritnerno tohnačijo, s tem bi se tudi raarsikatera dobra tujka mogoče udomačila pri nas. — Tretji snopič je prinesel s cirilico tiskano pesem: ^Naša zvezda1*. A četrti snopič je posvetil celib osem stranij cirilici, azbuki; in sicer: uvod o poinenu azbuke; azbuka za slovenski jezik; dodatek o popolnjeni azbuki za srbščino in ruščino in nekaj pesmij za vajo v cirilici. Svetovali bi g. uredniku, da naj to stvar, nainreč azbuko in razne vaje, ter pra" vila o azbuki čisto opusti, ker s tem ne bo koristil narodu, temveč škodil dobri stvari. Naš narod, kolikoi* vemo, ne bo se učil azbuke, izvzetnši nekaj izjein, reciino kak drugoali tretješolec. In priprost človek zuiožen branja, bo z nejevoljo odložil knjigo, češ, to ni za me temveč za učene ljudi. Kdor iina že veselje do učenja rušdine ali srbščine, si bo gotovo znal poiskati primerne učne knjige; veliko pa za to stori ,Slovanski svet". G. urednik naj napolni oni prostor s kako kratko pripovestjo, ali s kakim dogodkom iz življenja slavnih rnož. S temi vrsticami smo hoteli povedati to, kar vemo iz skušnje. —a. Slovensko - ncmškcgra slovarja knezoškofa Antona Alojzija Wolfa je izšel sedmi sešitek. ki obseza besede od ,,kruharu do ninedčasjeB.