Spomini iz otročjih let
Piše Ludovik Črnej
9. Moji prvi škornji.
|rvih hlačic se ne spominjam. Meni se je vedno dozdevalo, da nisem sploh j nikdar nosil ženskega krila, ki kaj slabo pristoja moškemu, in naj si je se-le res komaj začel hoditi po dveh. No, pa imel sem je gotovo tudi jaz, in nič ne de, marsikatero prednost ima! — Spominjam pa se tem živeje tistega ženskega obuvala, ki se spredaj veže; imenujmo je vezanke. Vezank torej se nisem mogel z lahka rešiti. Hrepenel sem vedno po škornjih, kakoršne so imeli starejši dečki, ki so se mi zdeli bolj moški. Prosil sem zato stariše, naj mi dado napraviti tudi take škornje, a zaman! »Kadar boš večji«, bil je kratek odgovor, In čakal sem tako dolgo, da sem raznesel nove vezanke, ia prosil sem zopet, a nič ni bilo. In tako še dolgo nič! Priznavali so mi sicer, da sem vedno večji, toda sedaj je zmanjkalo usnja, sedaj zopet ni bilo primernih podplatov itd., kakor so mi zatrjevali. In ta čevljar jo je potegnil s stariši in rekel, da nima takega kopita, po katerem bi mi napravil škornje. — Tedaj pa sem bil popolnoma pobit, brez upanja.
-*3   53   s*-
Minulo je poletje, in vezanke so bile zopet razdrapane, četudi sem jih nosil le o nedeljah. »Bos je«, so dejali mati nekega dne; oče pa bo se po-praskali za ušesi, a potem so rekli: »Pa naj gre, da mu jih umeri!« »Veš kaj«, nadaljevali so mati, »mislila sem si že, ko bi mu dala škornje narediti? Zima je tukaj, in vendar bi rada, da bi hodil letos Ludvik kaj bolj v cerkev, saj je že precej velik. Škornji so pač le škornji!«
Pogledali so me oče tja v kot, kjer sem ravno napregal lesenega ko-njička. Tedaj pa sem se vspel na prste, da bi pokazal očetu, da sem res velik, a ozrl se nisem, kakor bi ne bil slišal ničeear. Ko pa so oče rekli: »Kakor ti misliš, meni je že prav!« skočil sem k starišem in poljubil oba.
»No, sedaj pa le idi; a tisto glej, da boš priden«, rekli so resno mati, jaz pa sem smuknil skozi duri in poletel k čevljarju. — Ta neusmiljenež! Kako doJgo je bril norce z menoj, češ, da nima takega kopita, da setn še premajhen za škornje, in Bog ve, kaj vse! No, nazadnje sem ga vendar le preprosil in obljubil mi je, da napravi škornje do nedelje. Tisti teden sem bil pri čevljarju več časa nego doma. Ljudje, ki so prihajali po obuvala, so povpraševali, če se jaz tudi učim čevljarstva, tako sem se spravil zraven. Cevljarskemu učencu pa nisem bil po volji, in dražil me je, kjer je Ie mogel. Hudobnež je celo namazal skrivaj moj stolec s čevljarsko smolo tako, da nisem mogel vstati. Ko pa je mojster to videl, rešil me je s stolca in stresel tako dečka, da se mi je smilil. Doma pa sem jih jaz dobil zaradi hlač. — Natanko sem opazoval, kako je iz raznih tvarin in kosov postajala vedno bolj oblika škornjev. Le nekaj mi ni bilo prav, da je delal čevljar vmes tudi druge čevlje in ne-Ie mojih.
Zgodilo se je, da še v soboto popoldne moji škornji niso bili gotovi. Potolažil me je čevljar, da mi jih pošlje drugo jutro na dom. In res! Na vse zgodaj je prižvižgal učenec in privoščil sem mu iz srca tistih pet kraj-carjev, ki so mu jih mati dali za pot.
Vsi so obračali škornje, da se mi je že preveč zdelo. Vsem so bili všeč. Pa so bili tudi lepi! In svetili so se, da bi se bil videl v njih!
Umil sem si lepo noge, mati pa so mi dali celo nove nogavice. Začel sem se obuvati. Vlekel sem in vlekel čevelj na nogo, a ni šlo. Skozi škornjice sem še spravil peto, dalje pa ne. — Oče, to videvši, so godrnjali: »Saj sem si mislil, da se ne bo znal obuvati!« Mati pa so mi pomagali, a vse zastonj. »Premale mu je naredil«, so rekli nevoljni, ko so mi nogo pretipali, »nazaj jih mora vzeti!« — Kako so me pretresle te besede! Komaj sem dobil škornje, in že naj bi jih izgubil! »Mati, sedaj je že noga notri, celo prav so«, hotel sem potolažiti mater. Ko pa sem bil nekaj časa obut, začele so me noge tako boleti, da sem se sam rad sezul. Nič ni pomagalo. Tudi moje gorke solze niso omehčale in razširile škornjev.
Popoldne je prišel čevljar. »Ne vem, kam si gledal, da Bi mu skvaril obuvalo. Saj si ga imel vedno pri roki za poskušnjo!« pozdravili so ga oče. Razžaljen je bil mož ia dejal je počasi in zamolklo : »Saj pa bi še bile vezanke tudi dobre za tega otrokaJ« Šmencano me je speklo! — Cez teden dnij pa sem dobil nove večje škornje.  Oj, to je bilo veselje!  Repenčil sem se bolj
-w   54   &*-
nego naš prevzetni petelin. Ko sem šel k maši, zdelo se mi je, da me vsakdo občuduje. Kdor pa je le šel brezbrižno mimo mene, zdel se mi je pravi surovež. Domu gredočemu se mi je izpoddrknilo ravno na brvi, in moral sem stopiti v vodo. Dekla me je zatožila, da sem že hodil po potoku. Komaj sem se izgovoril.  Pa vesel sem bil, da so škornji držali vodo. In lepi so bili!
Koliko škornjev sem že raztrgal od iste dobe, a z nobenimi nisem imel več takega veselja. Setlaj rad obuvam tudi vezanke, in kar nič me jih ni sram! Prav pravi pregovor: časi se spreminjajo in mi v njih.