33°
Jos. Stritar:  Kje si ti,   država?
Kar rodoljubje  v letih je nabralo, Veselje in ponos slovenski  duši; Kar tujca je oko  občudovalo, Vse ena noč nevsmiljeno razruši! Od konca treba bo začeti znova, Brez mere  truda,  sreča   negotova !
Od juga Instovka je  priletela,   — Otožno  obletava  mesto znano ; Kjer mirno gnezdo  svoje je  imela, Podrto,  pusto  vse  in  razdejano! Od  tod,  kjer se  nesreča  naselila V  kraj  srečneji  neso jo  lahka  krila.
Glas gre" po zemlji:  Bratje,  pomagajte'
Vsi  enega očeta  smo  sinovi ;
Odprite srca in rok^ in dajte !
Sad dober blagi  obrode darovi;
Hitite lajšat  vsi  nesrečo grozno,
Na  pdmoč,  bratje,  da ne bo  prepozno!
Jos.  Stritar.
1k
Kje si ti, država?
aplje,  kaplje!  — Kje si  ti,  država, Avstrija ?  —  Slovenec, sin ti zvesti, Naj ne bo,  če si mu mati prava, Kakor kamen zapuščen  na cesti.
Razdejano  vse  in  pokončano! Kamor se  ozre,  zgolj  razvalina ; Da  sezida  novo  si  Ljubljano, Ti pomoči moreš mu  edina
c^J
Hiti,  hfti!  gleda te Evropa, Ce obilo daješ,  ne stiskaje; Sinom mati naj ne bode skopa, Košček kruha se beraču  daje !
Skop  ni bil  Sloven,  ko  v stiski hudi Kri je zate treba bilo dati; V stiski  zdaj je on, dolžnost  ti  tudi Svojo st<5ri,  kaži,  da si mati!
Jos. Stritar.
Po konci glave
j   o konci spet,  rojaki,  tožne glave, Zdramimo se  iz žalosti globoke! Dovolj z nebčs bridkosti  in  težave, Spet šibo  Oče bo dejal iz roke; V nas milostno se bo ozrl iz nova, Nas  pogubiti  volja ni njegova.
Jos.  Stritar:  Po konci glave!                                              331
Polje" razbije toča iz oblaka;
Kaj  tu,  kaj  tam je  rastlo,  ne  pozna  se;
Obupanje premaga siromaka,
Kak6 prebije s svojci hude  čase?
Ko spet pomlad posije drugo le"to,
Z zelenjem novim je polje" ode"to.
Bremena vajena že nam so  pleča,
In  vajena potil so  čela naša;
Trud  nam  je brat  in  sestra nam  nesreča,
Trpljenje  in  bridkost  vsakdanja  paša ;
Razvadila  Slovenca ni usoda,
Prebila bo se tudi ta   nezgoda.
Sam,  kar ima,  Sloven si je priboril,
Ni stal  pričakujoč pomoči  tuje;
Tako je prav !   samo,  kar sam si  storil,
Zares se tvoje delo imenuje.
Pogum!  sam sebi zvest Slovenec bodi,
In stal ne bodeš zadnji med narodi.
Zaceli s časom se globoka  rana, Srca nam spolnijo se gorke želje: Spet, lepša,  stala bela bo Ljubljana, Ponos Slovencu,  clika in  veselje, Pokrajinam slovenskim  vsem svetišče, Vsem rodoljubja sveto   bo  ognjišče.
Oj skloni kvišku spet se,  draga  mati, Slovenija,  oči povzdigni solzne svoje; Glej, mir in sprava zopet je med brati, Nesreča združila je sine tvoje; Ne le za zdaj!  Gorje" njegovi duši, Kedor med brati mir nam zopet ruši!
Ljubezen brate nas pri delu druži,
Ljubezen,  ki slabosti prizanaša;
Po svoje vsak naj  domovini  služi,
Kaj  trud rodil bo njemu,   naj  ne  vpraša:
Ce ni  celo med  rodnimi je brati,
Kje hočemo ljubezni  še iskati?
Pod kladivom utrdi se železo, Vjunači, ne upogne  nas nesreča ; Sklenimo novo med seboj  zavezo, Velika  sila,  naša moč je veča: Ne dajmo se!  stojimo hrabro  v boji, Pogum,  na delo spet,  rojaki  moji!
Jos. Stritar.
22*