Jakominov Mali cerkveni slovar
Andreja Legan Ravnikar
Dušan Jakomin, Mali cerkveni slovar, Trst: samozaložba, 2008, 116 str.
'T
o o
fS •
m
HH
<
V prispevku je predstavljen poljudni slovar katoliškega izrazja Dušana Jakomina, ki je dobrodošel strokovni priročnik za slovenske vernike in laično javnost . Na strnjen in pregleden način razlaga osnovne pojme, povezane s	^ katoliško veroizpovedjo in Cerkvijo kot ustanovo . Vsebuje predvsem liturgi-čno in svetopisemsko, deloma pa tudi cerkvenoupravno in teološko izrazje . ^
O
Jakomin's Mali cerkveni slovar (Small Church Dictionary)	j
This article presents the Mali cerkveni slovar (Small Church Dictionary), a
general dictionary of Catholic terminology by Dušan Jakomin . It will be a	O
welcome professional guide for both Slovenian churchgoers and the general	^^
public . It concisely and clearly explains the basic concepts connected with the	„
Catholic faith and the institution of the Church . It is especially rich in litur-	^
gical and Biblical expressions, and also includes a selection of terminology	^ connected with church administration and theology
0.1 Leta 2008 je primorski duhovnik, kulturni delavec, etnograf, publicist in urednik Novega glasa Dušan Jakomin v samozaložbi izdal slovarček slovenskega katoliškega izrazja Mali cerkveni slovar. Izid knjige, ki je izšla v precejšnji nakladi 2500 izvodov, je podprl Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu . Petinosemdesetletni duhovnik že od leta 1953 skrbi za slovenske vernike v Škednju (Ščedni) na italijanski strani meje. Slovenisti ga poznamo predvsem kot avtorja Narečnega slovarja Sv. Antona pri Kopru (1995), za katerega je gradivo zbral sam na terenu in ga tudi uredil
0.2 Praktične potrebe so Jakomina gnale, da je izdal poljuden strokovni slovar, ki zajema izrazje s cerkvenega in verskega področja, izrazje, ki ga slovenski verniki srečujejo pri verskih obredih, katehezi, ob prebiranju verskih besedil ali pri predavanjih o verskih vprašanjih. Knjiga vsebuje sodobno slovensko izrazje, dopolnjeno z novostmi iz liturgije in cerkvenih obredov od drugega vatikanskega koncila (1962-1965) dalje . Kot navaja avtor v uvodni besedi, je želel potešiti zanimanje za razumevanje pojmovne vsebine domačih krščanskih terminov, prevzetih terminov iz aramejščine, hebrejščine, grščine ali latinščine ter najpogostejših krajšav. Knjigo je Jakomin namenil tudi laični javnosti, kajti »[r]azvejanost verskih pojmov in
Z
obšimost besedišča nista izziv samo za vernega bralca, ampak tudi za oddaljenega opazovalca . Cerkev kot del civilne družbe ne more ne biti upoštevana . « (Str . 5)
1 0.3 Večina terminov sega na različna področja, povezana s katoliško veroizpovedjo in ustanovo Cerkve. Največ je osnovnega izrazja - liturgičnih ali obrednih O terminov, kamor lahko prištevamo poimenovanja za bogoslužna opravila: molitve, S maše, pridige (npr . devetdnevnica 'devetdnevna duhovna priprava na cerkveni praL znik'); za bogoslužne predmete: obleka, posoda, knjige (npr. efod 'del duhovniške
0	oprave, najverjetneje predpasnik'); bogoslužne prostore (npr. zakrist^ja 'prostor, v navadno ob oltarnem delu cerkve, za shranjevanje oblek in svetih posod' in 'kraj,
kjer se duhovnik s pomočniki pripravi na obrede'); za dobe cerkvenega leta: praznike (npr. vnebovzetje 'zapovedani praznik 15 . avgusta'); zakramente cerkve (npr . krst 'prvi zakrament vere; oblivanje z vodo in besedami: ». . . jaz te krstim v imenu Z Očeta in Sina in Svetega duha«'; krst krv^ 'mučeništvo za Kristusa, velja kot zakra-A mentalni krst'); ljudske pobožnosti (npr. kr^žev pot 'pobožnost ob štirinajstih pop stajah, navadno v cerkvi, v spomin na Kristusovo trpljenje in smrt') . Slovar zajema
1	tudi osnovne izraze, ki razlagajo katoliški verski nauk: sveta trojica, greh, trplje-S nje, spoved, milost, odpuščanje itd. , npr. kesanje 'iskreno obžalovanje storjenih K grehov ali opuščenih dobrih del; kes'. Razložena so nekatera svetopisemska lastna 1 imena: poimenovanja svetopisemskih oseb (npr. Matuzalem 'hebrejski biblijski 5 očak, Noetov ded, ki mu pripisujejo zelo visoko starost - 969 let, simbolični po-
•	men') in krajev (npr. Jordan 'glavna reka v Palestini, ki nastane iz več izvirov na o gori Hermon in teče skozi Galilejsko (Genezareško) jezero v Mrtvo morje; Jezusov
•	krst v Jordanu') . Manj je svetopisemskih občnoimenskih besed, npr. makabejci — 'judovski bojevniki za svobodo, tudi družina Juda Makabejca', metanoja v Stari
zavezi 'pokora' in v Novi zavezi 'dejansko spreobrnjenje' . Med cerkvenoupravnim izrazjem najdemo poimenovanja za cerkveno hierarhijo in osnovne dejavnosti, npr. ekskardinacija 'premestitev duhovnika ali drugega klerika iz matične škofije v novo'. Posamezne iztočnice so teološki izrazi, npr . zapovedi 'deset zapovedi, ki jih je Bog izročil človeku po Mojzesu na gori Sinaj', celo filozofski izrazi, npr . majevtika 'filozofska doktrina', metempsihOza 'filozofski nazor'. Poleg katoliških je Jakomin zajel posamezne besede iz drugih krščanskih cerkva in verstev, npr . akathistos 'himna v bizantinski liturgiji, katero molijo stoje'. Krščanski (katoliški) termini se po področjih rabe deloma prekrivajo .
0.4 Avtor razkriva svoj regionalni izvor v želji, da bi bralec razširil znanje o cerkveni kulturi, ki izhaja iz sredozemskega prostora, kjer se zahodna latinska tradicija stika z vzhodno . Njegov izvor se kaže tudi v avtorjevem izboru iztočnic za predstavitev v geselskem članku, npr. konfin (it.) db . 'meja; [ . . . ] mesta v Italiji, kamor so v času prihoda italijanske oblasti v slovenske kraje, predvsem v času fašizma, pošiljali duhovnike, izobražence ali vidnejše osebe daleč od svojega domačega kraja, da bi onemogočili njihov vpliv' . Aktualen zgled iz današnjega časa je geselski članek dž^had (arab . ) 'sveta vojna'.
0.5 Dušan Jakomin se je opiral predvsem na gradivske vire, ki jih je v uvodni be-	^^
sedi (str . 5-6) posebej navedel . To so rubrika Kaj pomeni Silvestra Čuka, ki je izha-	^^^
jala v reviji Ognjišče v letih 1975-1980, Leksikon duhovnosti Vladimirja Truhlarja	^^ (1974), Liturgika Marijana Smolika (1995) in Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva i Uvod u ikonologiju (Jakomin ima ikonografiju)
Andelka Badurina in Radovana Ivančevica (1985) . Iz bibliografije na koncu knjige	^
(str . 115-116) izvemo, da se je zgledoval po slovarjih sosednjih narodov, npr . pri	^
hrvaškem z naslovom Mali religijski riječnik (2006) Adalberta Rebica in italijan-	^
skem Dizionario liturgico-pastorale Antonia Mistroriga (1977) .	^
1 Glava in zaglavje geselskega članka
<
1.1	Na dobrih stotih straneh prinaša Mali cerkveni slovar okrog 1500 geselskih člankov (na stran v povprečju torej 13-15 gesel), ki so večinoma kratki in zgoščeni (2-3 vrstice) . Nekoliko obsežnejša so gesla z več pomeni, z dodanimi splošnimi pomenkami ali razlagami cerkvenozgodovinskih in etimoloških okoliščin. Krepko natisnjene iztočnice, ki so razvrščene po abecednem zaporedju, so lahko enobese-dne ali večbesedne Besedni red pri večbesednih se je oblikoval glede na prvo črko prve besede v zvezi, kar je največkrat pridevnik levoprilastkovnih besednih zvez Iztočnice so večinoma občnoimenske, znotraj njih je občuten delež prevzetih strokovnih izrazov (internacionalizmi) . Od lastnih imen so zajeta svetopisemska osebna ^ in zemljepisna imena . Posamezne iztočnice so (pretežno) latinski citati, npr. Codex ^ iuris canonici CIC (lat. ), Dominus vob^scum (lat. ), Elo^, Elo^, lema sabahtani? (aram .) . Pred pomenskim delom slovarskega sestavka, ki ga uvaja okrajšava db . ^ (= dobesedni prevod), je dobrodošla odločitev, da je pri latinskih citatih v oglatem ^ oklepaju naveden izgovor, npr . [kodeks juris kanonici], [dominus vob^skum] . Ge-selski članek se po potrebi členi s podiztočnicami - stalnimi besednimi zvezami,
t. i . terminološkimi besednimi zvezami; tako npr. iztočnici bogoslužje sledi definicija, v nadaljevanju pa avtor niza podiztočnice besedno b.[ogoslužje], evharistično b.[ogoslužje], spokorno b.[ogoslužje] in b.[ogoslužje] božje besede .
1.2	Med iztočnicami po pričakovanju prevladujejo samostalniki in samostalniške besedne zveze, le redki so zgledi samostalniško rabljenih pridevnikov (Brezmadežna, Najsvetejše) in glagolov (pokad^ti, zaspati) . Več je glagolskih samostalnikov znotraj večbesednih terminov, npr . lomljenje kruha, pripravljanje darov, trkanje na prsi, vstajanje mesa, zed^njenje kristjanov. Pridevnikov kot samostojnih iztočnic ni, čeprav bi jih pričakovali vsaj pri najpogostejših terminih, kot so božji, gospodov, sveti. Izjemoma uvršča zvezo v abecedni red iztočnic tudi predlog, npr. pod obema podobama (tako onaglašuje Jakomin)
1.3	Avtor ne navaja niti večine slovničnih (npr. pregibanje, besednovrstnost) niti besedotvornih podatkov, dobimo pa podatek o naglasu Onaglašenost iztočnic je zlasti pri citatnih terminih in izrekih zelo koristna Ponekod avtor ni prepoznal kvalitete naglašenega samoglasnika (ozki, široki o, e), zato je ostrivec tudi na
E
Z
mestu, kjer je v knjižni normi zapisana strešica (rod . mn. darov). Kratko naglaše-nega samoglasnika ni vedno pravilno označil, npr. bdžji gröb namesto bOžji grob,
N brat laik namesto brat laik.
I
1.4 Poimenovanja božjih oseb in nadomestnih imen zanje se zapisujejo z veliko O začetnico kot v teoloških in bogoslužnih besedilih, npr. Bog (v razlagalnem delu S gesla Bog je izrecno povedano, da ime vedno pišemo z veliko začetnico, če se L nanaša na Božjo osebo oz . na krščanskega Boga), Sveti Duh (ni samostojno geslo,
0	omenja se njegova vloga pri birmi v geslu b^rma), Döbri past^r, Mes^ja, Troj^ca, v Odrešen^k (niso pa izkazana samostojna gesla z iztočnicami Stvarnik, Križani, Vsemogočni) . Privzdignjeno držo spoštovanja izkazuje tudi zapis z veliko začetnico najpogosteje rabljenih pridevnikov: Božji, Gospodov, Sveti. Jakomin jih zapisuje nedosledno, odvisno od razsežnosti pomenskega prenosa, npr. B0žja obljuba,
Z B0žje kraljestvo, B0žje ljudstvo, B0žje usm^ljenje itd. , toda b0žja pot, b0žji A gröb . Ime svetopisemskega dogodka in praznika (kot tudi drugih praznikov) je zap pisano z malo začetnico, npr. sveti tr^je kralji; v SP 2001 je osebno ime Sveti trije
1	kralji zapisano z veliko . Jakomin piše z veliko začetnico nekatere temeljne pojme S krščanske vere, npr. Najsvetejše, Gospodova molitev 'temeljna krščanska molitev, K očenaš' v geslu 0če naš (prim. rožni v^nec 'katoliška ljudska molitev Jezusu in 1 Mariji v čast'), sveto Rešnje telo . Primer iztočnic razodetje 'dejanje, s katerim se 5 Bog razodeva človeku, odnos med človekom in Bogom' in Razodetje 'novozave-• zna preroška zadnja knjiga Svetega pisma, imenovana tudi Apokalipsa' potrjuje o pomensko razločevalnost velike začetnice .
2
1.5 Znak > 'glej tudi' (str . 7) ima vlogo vodilke, ki povezuje in opozarja bralca na pomensko ali kako drugače sorodne besede, obravnavane v drugih geslih . Vodilka je navedena na koncu geselskega članka za razlagalnim in ponazarjalnim delom, npr. men^h >manastir, samostan, monah (takoj za znakom > so besede neonaglaše-ne), izpraševanje vest^ >vest, ali povsem samostojno, npr. deset B0žjih zapövedi >dekalog; >Postava; >Sinaj . Na ta način avtor pojasnjuje nekatera sopomenska razmerja med iztočnicami, npr. stolnica >katedrala, pr^diga >homilija. Z vodilkami, ki praviloma niso obojesmerne, se geselski članki med seboj pomensko dopolnjujejo, res pa se občasno določeni podatki tudi podvajajo .
2 Razlagalni in ponazarjalni del geselskega članka
Jakomin je na poljuden način, vendar zgoščeno in pomensko precizno predstavil pomensko ravnino osnovnega krščanskega izrazja .
2.1 Glede na izvor ločimo domače, prevzete in citatne iztočnice . V izboru iztočnic prevzeto izrazje močno prevladuje nad domačim, kar pa ne odraža njunega dejanskega razmerja v (prevladujoče zajetem) liturgičnem izrazju . Avtor jih je verjetno izbral, ker je pomen teh terminov teže razbrati, zato so vernikom ostajali nerazumljivi ali pa so se ti zavedali le njihove približne pomenske vrednosti . V
današnji rabi so prevzeti krščanski termini povsem prilagojeni jezikovnim zakonitostim slovenskega jezika, npr . lekcionar (lat. ) 'bogoslužna knjiga, v kateri so zbra-	^ na mašna berila, evangelij, psalmi, posebej določeni za vsak dan in razvrščeni po	§ redu cerkvenega leta', liturgika (gr. , lat. ) 'nauk o bogoslužnih obredih'. Kjer raba	® niha, so se oblikovali variantni prevzeti izrazi, med katerimi se ustvarja hierarhično razmerje, kar je avtor tudi zabeležil, npr. madrasa tudi medresa (arab .) .	^
2.2	Tudi citatne verske izraze je avtor pomensko analiziral: poleg verskega po-	* mena je navedel tudi splošni pomen . V okroglem oklepaju je zapisal izvorni jezik	^ ali jezik posrednika, npr. faldistorij (nem .) 'premakljivi škofov sedež pri obredih'.	^ Manj je zgledov za enobesedno iztočnico, npr. Exultet (lat.) [ekzultet] db . 'veseli se; hvalnica, začetna beseda velikonočne hvalnice pri bdenju na velikonočno soboto'; ex cathedra (lat . ) [eks katedra] db . 's stola; nezmotno versko ali moral-	^ no papeževo učenje, kadar govori kot najvišji pastir Cerkve; govoriti z avtoriteto';	^ Kathol^kentag (nem . ) 'zborovanje nemških katoličanov'. Pogosteje so izpričane	^ stalne besedne zveze, izreki in znani citati, ki so lahko cele povedi, npr . n^hil obstat	^ quominus imprimatur (lat.) [n^hil obstrat kvominus imprimatur] db . 'nič ne na-	^ sprotuje za natis; tiskana opomba uradnega cenzorja, da ni ovir za tiskanje določene
knjige ali publikacije o verskih in moralnih zadevah'.	^
m
2.3	Geselski članki z domačim krščanskim izrazjem so na prvi pogled manj opa- ® zni, vendar nič manj koristni, saj se je Jakomin zavedal, da tudi verniki nemalokrat ^ poznajo pomene osnovnih verskih pojmov le približno . Prevladujejo liturgični in ^ svetopisemski izrazi, med katerimi so tudi simboli . Naj naštejemo nekaj tovrstnih ^ iztočnic: obljuba 'trden sklep, zvestoba v nekem dogovoru ali stvari', obrezova- ^ nje, občestvo, občestvo svetn^kov, oč^tanja, meso, m^r, m^lost, södba bdžja, spo- ^ znavalec 'svetnik, ki ni umrl mučeniške smrti', spregled (namesto spregled), srce, olje, pelikan, r^ba (monogram IHTIS), s^dro, vöda, št^ri, sedem, trkanje na prsi, vino, vstajanje mesa, zadnja večerja, zaobljuba, zapovedi (namesto zapovedi), zaspati 'biblijski izraz za umreti', zavetnik, zaveza, zlato t^le, zvel^čanje, zvon, zorn^ce. Pogrešamo nekatere katoliške termine, npr. živi - mrtvi, bližnji, božanstvo, čast, čistost, dedič (nebeškega kraljestva), dobra dela, dolg, dolžnik, Gospod, grešnik, grešnica, izvoljenec, kazen, ljubezen, muka, nebeško kraljestvo, obhajilo, oklici, opomin, opravičenje, pobožen, pravica, skušnjava, služabnik, smrt, telo, upanje, usmiljenje, zahvala. Malo je zgledov tvorjenk s predponskim obrazilnim mor-femom ne-, ki se pogosto uporabljajo, npr. nepokora, nemilost, nevera.
Pomenk pri večpomenskih terminih avtor ni oštevilčil, temveč jih je znotraj geselskega članka ločil s podpičjem, kar včasih deluje nepregledno . S podpičjem je namreč ločil tudi dobesedni prevod, dodatne (zgodovinske, etimološke, kulturolo-ške) razlage, citate iz Svetega pisma, konkretne zglede v besedilu, sopomenke in pomensko sorodne besede . Poglejmo si zgled tovrstnega geselskega članka: »škof episkop (gr.) db . nadzornik; cerkveni predstojnik; tudi tretja stopnja zakramenta svetega reda: škofovsko posvečenje; škof ordinarij; šele proti koncu 1. st . po Kr . srečamo zarodke kasnejšega monarhičnega episkopata in jasnejše razčlenitve cerkvenih služb; >episkop, ordinarij, sufragan« . Ponekod je dodal tudi splošni pomen
E Z
Z
(v ležečem tisku): »nebesa v krščanstvu stanje, kraj, kjer prebivajo Bog in zveličani; veliko ugodje ali velika sreča; nebeški duhovi: angeli in duše v nebesih« .
1 2.4 Da je med krščanskimi termini veliko večbesednih izrazov, nam dokazujejo tudi mnoge večbesedne iztočnice v Jakominovem slovarju. Po pričakovanju pre-O vladujejo levoprilastkovne zveze s samostalnikom v odnosnici, ki se razvrščajo po S abecednem redu prvega izraza v zvezi, torej pridevnika . Kot iztočnice so pogo-L sto navedene stalne besedne zveze s starinskim svojilnim pridevnikom božji, ki
0	žal nima samostojne razlage, npr. B6žja beseda, B6žja prev^dnost, Bdžja röka, v B6žja volja, B6žje kraljestvo, B6žje ljudstvo, B6žje oko, B6žje posinövljenje,
B6žje usm^ljenje, bdžji gröb (namesto grob). Tudi pridevnik sveti je izpričan v več iztočnicah, ne pa kot samostojna enota, npr . Sveta dežela, Sveti 6če, sveti prt, Sveti sedež, sveti sinod, sveti sötor, sveti tr^je kralji, sveti večer, sveto leto, sveto Z Rešnje telo . Zgled »druž^na (sveta) družina Jezusa, Marije in Jožefa« razkriva A drugačen postopek slovarskega prikaza večbesednih strokovnih izrazov . Izhaja se p iz jedrnega dela zveze - samostalnika, ki je enobesedna iztočnica, od tod se tvorijo
1	samostalniške in redkeje glagolske besedne zveze, ki jih avtor prikazuje v okviru S istega geselskega članka . Na tretji način je Jakomin predstavil cerkveno leto >leto K cerkveno: »leto (cerkveno) v teku leta cerkev izpolnjuje vzgojo in izobrazbo ver-
1	nikov, razgrinja celotno Kristusovo skrivnost in obhaja spomin svetniških godov; 5 [ . . . ]« Podobno je oblikoval večbesedno iztočnico södba B6žja; drugačen besedni
•	red v slovarju ni izpričan . (Pridevnik na desni strani odnosnice je v pridigarski tra-o diciji stilno zaznamovan, saj prinaša večjo izrazno in sugestivno moč . Pri prebiranju
•	verskih besedil se je pokazalo, da so zapostavljeno rabljeni pridevniški prilastki, — npr . božji in svet, res odraz privzdignjene rabe, vendar so se v terminološki rabi
2	nevtralizirali (Legan Ravnikar 2008: 111-112) . )
Desnoprilastkovnih zvez, za katere je v slovenščini značilen zapostavljeni samostalnik, je občutno manj in so večkrat predložne: duše v v^cah, posodice za sveta olja, posvet^tev cerkve, pripravljanje darov, prdšnja nad darovi, prdšnja po obhaj^lu, prdšnje vernikov.
2.5	V slovarju so razvejeno vzpostavljena sopomenska in blizupomenska razmerja med iztočnicami . Naj naštejem nekaj razlikovalnih prikazov sopomenskih krščanskih terminov: »cvetna nedelja ali oljčna nedelja, zadnja nedelja pred veliko nočjo« (prim . »oljčna nedelja cvetna nedelja, nedelja pred veliko nočjo«), »pravoslaven ali ortodoksen« (+ razlaga); »nuna (lat.) redovnica« (+ razlaga); »stolnica >katedrala« (+ razlaga); »pr^diga >homilija« (+ razlaga); »sveto Rešnje telo hosti-ja; >Najsvetejše« .
2.6	Kratice in druge krajšave imajo svoje mesto v sodobnem jeziku verskih in cerkvenih besedil . Uveljavile so se zaradi praktičnosti, kratkosti in nedvoumnosti rabe, npr. »msgr. (lat.): monsinjor (cerkveno odlikovanje)«; »OFM kratica: Ordo Fratrum Minorum (red manjših bratov), uradni naziv za redovnike frančiškanskega reda«; v geslu Codex iuris canonici »CIC (lat. ): Codex iuris canonici [kodeks juris kanonici] - zakonik cerkvenega prava (1917, 1984)«; v geslu Družba
Jezusova »DJ jezuiti«; »INRI (lat. ) kratica: lesus Nazarenus Rex ludeorum . Napis ^^ na Jezusovem križu, ki pomeni: Jezus Nazarečan, judovski kralj; Poncij Pilat ga je dal napisati v latinščini, grščini in aramejščini na križ nad Jezusovo glavo (Jn 19, 19)« .
o
2
Legan Ravnikar 2008 = Andreja Legan Ravnikar, Slovenska krščanska terminologija: odBrižinskih spomenikov do srede 19. stoletja, 2008, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Lingua Slovenica) . SP 2001 = Slovenski pravopis 2001, Ljubljana: SAZU - ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 2001.
5 1
hH ^
m
3 Če se ozremo na slovar v celoti, je avtor častitljive starosti Dušan Jakomin korektno pripravil poljudni slovar katoliške terminologije, ki smo ga v slovenskem prostoru zelo pogrešali . Delo je bilo zahtevno, terjalo je veliko znanja, izkušenj in potrpežljivosti . Tega našemu rojaku očitno ni manjkalo, zato mu za izid knjige iskreno čestitamo .	"
Navedenki
Z >
O
hJ
m
o
NN
N H