DR. GUIDO MANZINI
Med italijanskimi bibliotekarskimi delavci je bil dr. Guido Man-zini gotovo najmarkantnejša osebnost, ki se je skoraj dve desetletji tesno povezovala s slovenskimi knjižničarskimi delavci, a tudi jugoslovanskimi, posebej še s primorskimi, znala pa tudi te povezave strokovno ovrednotiti in jim dati tisto polnost, ki edina opravičuje porabo časa, truda in konec koncev tudi materialne stroške. Če se ga torej v tem zapisu spominjamo, potem ni to zgolj zaradi družabnih kontaktov, ki smo jih z njim imeli jugoslovanski bibliotekarji, temveč predvsem zaradi dela, ki ga je skupaj z nami vložil v preučevanje in bogatenje naše kulturne zakladnice.
126
Knjižnica 19(1975)1-4
Da je lahko brez predsodkov in z večjo odprtostjo prišel med nas, za to ga je usposabljalo drugo nebo, pod katerim je bil rojen in vzgojen, Toskana, in ne morda kaka obrobna provinca vzhodne Italije, ki največkrat že v kali zastruplja naravnanost ljudi na dobre odnose. V Firencah se je rodil 25. junija 1921. Tam je opravil filozofsko fakulteto, kasneje pa še poseben študij iz bibliotekonomije. Sprva je vodil univerzitetno in državno knjižnico (Biblioteca Universi-taria Governativa) v Messini na Siciliji, od leta 1950 pa je postal namestnik ravnatelja v goriški državni in mestni knjižnici (Biblioteca Governativa [zdaj Biblioteca Statale Isontina], Biblioteca Ci-vica) in že 1953 njen ravnatelj. To je ostal vse do leta 1973, ko se je dal na podlagi zakona št. 336 upokojiti. Kasneje je postal svetovalec za knjižnice in muzeje vseh treh Benečij, dokler ga ni neozdravljiva bolezen proti koncu 1974 prisilila v bolnišnico, odkoder je za kratek čas še prišel in v začetku leta 1975 še obiskal Novo Gorico, ki mu je bila tako k srcu zrasla, pa že 26. februarja letos podlegel neozdravljivi bolezni v bolnišnici v Krminu. Pokopan je bil 1. marca na go-riškem pokopališču ob mirenski cesti. Pogreba se je udeležil tudi predstavnik slovenskih knjižničarjev, ki so mu prinesli dan prej v prostore njegove knjižnice, kjer je ležal na mrtvaškem odru, venec z modro-belo-rdečim trakom.
Manzinija je odlikovala izredna aktivnost. Bil je zares mož dela. Ni se ustrašil ne truda, ne težav, ne stroškov. V knjižnicah, v katere je prišel — najprej v Messini, potem v Gorici — ni ostal tujec. Takoj se je vključil v kulturno sredino tistega kraja in postal njen dejavni član. Knjižne zaklade je takoj z vnemo spoznaval in jih znanstveno oblikoval v publikacijah. Stanje goriških dveh knjižnic, ki jima je postal ravnatelj, ni bilo ravno na zavidljivi višini. Še vsepovsod je bilo opaziti posledice prve svetovne vojne in obdobja fašizma, iz katere je knjižnica izšla z marsikatero rano. Nova država pa je zacelila v njej le tisto, kar je bilo njej sami v takojšnjo korist. Zanemarjeni so ostali skladi neitalijanskih jezikovnih področij, tako nemški, slovenski; največkrat so ostali potisnjeni v ozadje, ostali dolga desetletja le deponirani, torej ne na dosegu roke raziskovalca in znanstvenika. Manzini se je vrgel na delo z vso vnemo. Knjižno gradivo je urejal in postavljal na nove temelje, pa čeprav tudi njemu ni uspelo, da bi lahko v zadovoljivem času in obsegu rešil ta problem. Storil pa je veliko, naravnost ogromno že s tem, da je za posamezne knjižne zvrsti objavil tehtne vodnike-kataloge v knjižni obliki (periodični tisk, inkunabule, kartografska dela, itd.). Še važnejše pa je njegovo delo pri snovanju posebnega oddelka v knjižnici: Slavica, v katerem je zbiral vse, karkoli je slovenskega ali jugo-
slovanskega ali sploh slovanskega bilo v knjižnici ali je sproti vanjo prihajalo. Slovenska literatura in kultura sta v tem oddelku bogato zastopani, še posebej z leksikalnimi deli, monografijami, domoznansko literaturo ipd.
Zares velike zasluge si je pridobil z vzpostavitvijo posebne knjižnične mreže (Sistema bibliotecario Isontino) v goriški pokrajini, ki je bila do pred nedavnim prva po širini in tehnični ureditvi v državnem merilu (čeprav ne prva po zamisli in poskusu). Uspelo mu je, da je od leta 1967, ko je bilo na sedežih občin v pokrajini 9 knjižnic in ena podružnična, dvignil število knjižnic v letu 1970 na 24 z dvema podružnicama in s 44.386 izposojami na cca 100.000 prebivalcev (to je le mreža, iz katere so izključene vse ostale knjižnice, tudi mestne!). V tem okviru so bile postavljene tudi knjiž-v Doberdobu, Števerjanu in Sovodnjah z močnim fondom tudi slovenskih knjig.
Kot strokovni bibliotekarski pisec je svoje ime povezal z vrsto strokovnih publikacij, pretežno bibliografij. Tako je že 1950 izdal I codici miniati della Biblioteca Universitaria di Messina (1950), II frammento dell’evangeliario onciale del VII secolo della Biblioteca Universitaria di Messina (1950), Le carte geografiche della Regione Veneta Orientale nella Biblioteca Governativa e Civica di Gorizia (1951), ki jih je kasneje izdal izpopolnjene leta 1959. Iz iste knjižnice je izdal še popis inkunabul (1958) in periodičnega tiska (1957). Posebno mesto ima njegovo delo Itinerario jugoslavo fra libri e biblioteche (1957), ter nekatere bibliografije, tako Bibliografia italiana su Svi-pio Slataper (1961), poleg tega pa vrsta kazal (npr. k 40-letnikom revije Studi Goriziani), zapiskov in statistik o delovanju najrazličnejših knjižnic, predgovorov in uvodov v knjige, ki jih je izdajala knjižnica kot dodatke k reviji (Supplementi agli Studi Goriziani).
Kot publicist se je posvečal problemu furlanstva, goriškega tiskarstva, goriške kulture nasploh, največ je pisal o slikarstvu in likovni umetnosti sploh. V samostojnih publikacijah je izdal dela Kavčiča, Marussigeve risbe o kugi. Pisal o Marangoniju, o Tomincu in Spazzapanu, o Pacassiju in de Finettiju. Brez števila je njegovih drobnih zapiskov ob slikarskih razstavah (mnogo tudi o Slovencih, ki so razstavljali na Goriškem), nekrologov kulturnikov, zapiskov o knjižnih razstavah itd.
Z jugoslovanskim bibliotekarstvom se je povezal s tem, ko je kot plod izkušenj nekajmesečnega bivanja pri nas objavil delo o jugoslovanskih knjižnicah (1957). Knjižica je sicer droben zapis vtisov, vendar je v širokem svetu opravila svoje. Manzini je v njej objektiven; marsikdaj daje priznanje našemu delu, tu in tam je kri-
tičen. Ob tem obisku je spoznal in se tudi spoprijateljil z vrsto vidnejših jugoslovanskih bibliotekarskih delavcev (Matko Rojnič, dr. Mirko Rupel in drugi), osebno pa je spoznal tudi nekatere literarne ustvarjalce (Bevka, Gradnika) in tudi politike (dr. Joža Vilfan). Kasneje je veliko svojega truda posvetil pripravam večjih skupnih razstav; tako: italijanske knjige (Gorica, Koper, Novo mesto, Maribor), knjig za mladino treh narodov (Italija, Avstrija, Slovenija). Sodeloval je tudi v naših revijah (Srečanja, Goriški knjižničar, Naši razgledi, Knjiga), večkrat povabil na italijanske bibliotekarske sestanke tudi naše predstavnike (Gorica, Gradež), rad sprejemal ali vodil naše bibliotekarje po knjižnicah Furlani j e-Julijske krajine (Gorica, Videm, Gradež, Trst), kakor enkrat tudi večjo skupino primorskih bi-bliotečnih delavcev v knjižnice Firenc in Rima. Znatno je število knjig in revij, ki mu jih je z njegovo osebno veljavo uspelo priskrbeti novogoriški in koprski študijski knjižnici. Tudi sam se je rad udeleževal sestankov in zborovanj, na katere ga je vabilo DBS ali DBP (v Beogradu, Zagrebu, Zadru, Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novi Gorici in še kje). Vrsto strokovnih problemov je rad predi-skutiral s slovenskimi kolegi, na katere se je tudi rad obrnil, ko je šlo za nabavno politiko za »slavica« ali za delo pri katalogih njihovih ljudskih knjižnic v okviru mreže. Kot član komisije za knjižnice je z razumevanjem tolmačil potrebe Narodne in študijske knjižnice v Trstu, bil član komisije za izdajanje učbenikov za slovenske šole v zamejstvu, in še in še.
Kaj je načrtov odšlo z njim v grob, ve le, kdor mu je bil dovolj blizu, da je čutil tudi neizrečeno misel tega moža. Z opravljenim delom je dokazal, da mu beseda o dobrem sožitju, o medsebojnem spoštovanju in o sodelovanju med narodoma, italijanskim in slovenskim, ni bila prazna, temveč da je vanjo polagal bogato vsebino. Med tolikimi skupnimi načrti bi veljalo morda omeniti le enega: slovensko-italijanski in italijansko-slovenski bibliotekarski slovar. Ostal je kot komaj zasnovan, a neuresničen sen. Kazalo bi ga z drugimi sodelavci dokončati kot oddolžitev in v spomin njegovemu delu in ljubezni do nas.
Marijan Brecelj