GLEDALIŠKI
LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
I
* 1945-46
. .. 'h .	'	'	.	•	v>'	’	I
DRAMA
CARLO GOLDONI :
PRIMORSKE ZDRAHE
Primorske ‘idmhe
(LE BARUFFE CHIOZZOTTE)
Spisal Carlo Goldoni. — PonaŠil Mirko Rupel.
Režiser in scenograf: Bojan Stupica.
Jože, lastnik r.biške ladje..........................Bojan	Peček
Tona, njegova žena..................................Elvira	Kraljeva
Pepka, dekle, njegova sestra.........................Ančka	Levarjeva
Tine, fant, njegov brat..............................Stane	Česnik A
Lipe, ribič.........................................Stanre	Sever
Vana, njegova žena...............................Ruša Bojčeva
Urška, dekle, sestra	botre Vane .... Vida Levstikova
Terezka, dekle, druga sestra botre Vane . Tina Leonova
Džovanin, mlad ribič.............................Jože Gale
Mat-evž, star ribič..............................Anton Potušek
Tomaž, čolnar....................................Branko Miklavc
Izidor, adjunkt pri sodišču.........................»Pavle	Kovič
Drobant, scdnijski sluga.............................Milan	Brezigar
Drejček, prodajalec	kostanja................Branko Starič
Služabnik adjunkta	Izidorja................Dušan Škedl
Godi se v ribiški vasi cb slovenski morski obali v starih časih.
Narodne pesmi se pojo v harmonizaciji Rada Simonitija.
Kostume je izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Živke Jančeve in Jožeta Novaka.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA 1945-46	DRAMA	Stcr.	8
Primorske zdrahe
Primorske zdrahe so prevod oziroma predelava Goldonijeve komedije Baruffe chiozzotce ali Čozotske zdrahe.
Benečan Carlo Goldoni (1707—1793) velja za reformatorja italijanske komedije. Kot pisec gledaliških iger pri beneški gledališki družini je z neizmernimi težavami začel boj proti površni in le na hipni učinek preračunjeni improvizirani komediji brez pisanega besedila (commedia dell arte). Boja ni dobojeval, ker se je nazadnje k moral umakniti nasprotnikom ter se preseliti v Pariz in tam v bedi končati življenje.
Kar je napravil Moliere na Francoskem, to je hotel Goldoni v Italiji: ustvariti karakterrio komedijo. V prejšnji improvizirani komediji in v komediji intrig je bilo poglavitno gibalo slučaj, goli slučaj, in vsakovrstni čudeži; puhlost in praznoto so morali zakrivati s petjem, plesom, s Pavliho itd. Nova komedija pa je ves razvoj dejanja postavila na značaje, zakaj življenje ni igra slučaja ali celo čudežnih sil, temveč je takšno, kakršno vsi živimo, izraz našega mišljenja, naše volje in sil, ki oblikujejo družbo. Goldoniju se je dobro opazovanje narave in življenja zdelo važnejše ko vse kombinacije domišljije. Zato mu je umetnost — slikanje resničnega življenja v vsej pristnosti in mnogovrstnosti. Uspel pa je, ne samo ker je spretno prikazoval značaje in okolje, zlasti domače, beneške raz-
73
mere, temveč ker se je omejil na preprosto dejanje ter ga znal naglo in temperamentno pognati v razvoj. Dodajmo še njegov optimizem, njegov lahkotni, naravni in prikupni humor — pa bomo razumeli, zakaj so se nekatera njegova dela ohranila kakor Molierova do današnjega dne na odrih vsega sveta. Goldoni nam predstavlja življenje z dobrohotnim in prizanesljivim smehljajem; zato je njegova satira lahkotna, ljubezniva. Seveda se le poznajo ostanki domače tradicije; poudarek je ostal na komičnosti, do socialne satire in do poglobljenega risanja značajev kakega Moliera se ni mogel povzpeti. Od neštetih del (tragedij, tragikomedij, romantičnih in čudežnih dram, melodram, libretov itd.) so ohranile svojo veljavo komedije, kakor Mirandolina (La Locandiera), Kavarnica (La Bot-tega del caffe), Sluga dveh gospodov, Čozotske zdrahe, Lažnivec, Zaljubljenci, Radovedne ženske, Pahljača in še ta in ona.
*
Goldoni je pisal v italijanščini in v francoščini, enajst komedij pa je napisal tudi v beneškem narečju. Med le-temi so tudi Č o-z o t s k e z d r a h 'e.
V svojih spominih pripoveduje Goldoni o prvi predstavi Čozot-skih zdrah (1760) takole: »Ta ljudska igra je napravila čudovit vtis. Gospa Brescianijeva (glavna igralka) je kljub svojemu toskanskemu izgovoru tako imenitno dojela beneško narečje in 'beneško vedenje, da j'e ugajala prav tako v igrah s plemenito komiko ko v najnižjih burkah. Ne bom pripovedoval zgodbe, ker je nje vsebina pravi nič, in igra je uspela le kot podoba po naravi. Kot pris-ednik kazenskega sodnika sem v svoji mladosti imel v Chioggi opravka s številnim in nemirnim ljudstvom ribičev, mornarjev in žensk. Natanko sem poznal njih navade, njih posebni jezik, veselje in lokavost. Zato sem jih utegnil tudi naslikati. V glavnem mestu
74
(v Benetkah), ki je le osem milj oddaljeno od Chiogge, so njih izvirnike dobro poznali. Tako je igra imela sijajen uspeh ter je zaključila karneval.«
Zanimiva je tudi Goethejeva sodba o naši igri. Na svojem popotovanju po Italiji jo je oktobra 1786 videl v Benetkah ter o njej napisal med drugim tole: »Naposled vendar lahko rečem, da sem videl komedijo! Osebe so sami mornarji, prebivalci Chiogge, in njih žene, sestre in hčere. Krik in vik teh ljudi v dobrem in zlu, njih prepiri, njih silovitost, dobrodušnost, preproščina, dovtipnost, humor in neprisiljeno vedenje — vse je prav imenitno posneto. Igra je še Goldonijeva in, ker sem šele včeraj bil v tistem kraju ter sta mi glas mornarjev in primorcev še ostala v ušesih in očeh, me je zelo razveselila; čeprav marsikatere posamezne zveze nisem razumel, sem vendarle lahko prav dobro sledil celoti... Pa tudi še nisem nikoli doživel takega veselja, ki ga je ljudstvo glasno izrazilo, ko je sebe in svojce videlo tako naravno predstavljene. Smeh in vrisk od začetka do konca. Priznati pa moram, da so igralci imenitno igrali.. Po značajih so se razdelili v različne glasove, ki jih navadno nahajamo med ljudstvom. Prva igralka je bila prav ljubka; sploh so ženske kar najprisrčneje posnemale glasove, kretnje in značaj ljudstva. Veliko hvalo zasluži avtor, ki je iz nič napravil najprijetnejše kratkočasje. To pa se da napraviti samo lastnemu radoživemu ljudstvu. Delo je vseskozi napisano s spretno roko.«
Značilno je, da Goethe ni dobro razumel dejanja, kakor kaže vsebina, ki jo precej podrobno navaja. Posebno všeč pa mu je bila vloga Lipeta; o njem pripoveduje: »Najsrečnejša misel je izražena v značaju, ki je takole prikazan: Star ribič, čigar udje, zlasti pa govorilni organi so otrpnili zaradi trdega življenja, nastopa kot nasprotje gibčnemu, klepetavemu in kričavemu ljudstvu. Vedno se najprej zaleti z gibanjem ustnic in rok, dokler naposled ne bruhne
75
na dan, kar mu je dala misel. Ker pa mu to uspe le v kratkih stavkih, se je navzel lakonične resnobe, tako da zveni vse, kar pove, kakor pregovor ali sentenca, a s tem dobi divje, strastno dejanje prav lepo ravnovesje.«
Redko' se o kaki umetnini tako natanko ujemajo sodbe, kakor tu Goldonijeva in Goethejeva. »Igra je š e Goldonijeva«, pravi Goethe. To zveni, kakor da bi bil ta Goldoni, ki so mu Benečani tako ploskali in ga je Goethe tako hvalil, že zdavnaj mrtev in pokopan. In najbrž mnogi Benečani niti vedeli niso, da njih največji pesnik životari tam daleč na Francoskem, ker ga je doma izpodrinil Gozzi.
*
Naša komedija je mojstrsko delo. Goldoni sam je rekel, da je »nje vsebina pravi nič«, a Goethe, da je avtor »iz nič napravil najprijetnejše kratkočasje.« Dve skupini žensk —- tu Tona in Pepka, tam Vana, Urška in Terezka — pričakujejo ribiče: može, brate, zaročence. Tomaž, prevoznik, ki se bolj drži ob obali in tudi malce rad postopa, je bolj prijazen s Tono in Pepko ko z onimi tremi, jima tudi malo podvori in kavalirsko kupi kostanja. Beseda da besedo pa je ž'e ogenj v strehi. Ženske se spro in le vest o prihodu dragih moških jih pomiri. Toda iskro prepira na pol nehote na pol hote preneso na može in zdaj je Tomaž tisti, ki skoraj okusi jezo razburjenih ribičev. Nato pa on zaostri situacijo, ker jih gre tožit. Sodni adjunkt, ki mu je to ljudstvece pri srcu, spregleda ves položaj in po mnogih težavah spretno pomiri sprte sosede. Središče vsega dogajanja so ženske, vsaka po' svoje prepirljiva, občutljiva, zamerljiva, nevoščljiva, klepetava itd., a spet ponosna, zvesta, dobra, mehka. Od moških je Jože mož in gospodar na mestu, Lipe, tisti s težavno govorico, pa je čenčav in copatast. Fantje so kaj nagli in vročekrvni, Džovanin še bolj ko Tine. Stari Matevž pa je
76
dobričina, poštenjak, posreduje, miri in pomaga adjunktu »lustri-šimu«. Ta je resen, a prikupen v svojem prizadevanju, da bi spravil sprti družini; prikupen je tudi zaradi svoje demokratičnosti in ljubezni do preprostih ljudi — pa saj je, se zdi, sam izšel iz njihove srede.
In ko so se spravili in adjunkt zakliče: »Da bi držalo, dokler se ne bo razdrlo,« veš, prihodnjič se bodo spet sporekli za prazen nič, ker je pač takšen njih značaj, lj;er je življenje takšno. Od gledalcev pa je lahko vsakdo v igri videl nekaj samega seb'e; zraven se je zabaval in prisrčno nasmejal. In zato smo avtorju hvaležni.
*
Za slovensko obliko je bilo treba presaditi besedo, a presaditi tudi dejanje izvirnika.
Prevod v knjižno slovenščino ne bi bil dal tistega, kar je nameraval avtor, ko je igro napisal v narečju, saj daj'e prav narečje delu poseben čar. V ljudski igri, ki naj podaja kar se da neprisiljeno žitje in bitje preprostega človeka, bi učinkovala knjižna slovenščina precej togo, saj je kakor vsak knjižni jezik kolikor toliko umetna tvorba in se čedalje bolj oddaljuje od svojega izvora, od ljudske govorice. V knjižnem prevodu bi šlo po zlu več ko pri vsakem navadnem prevodu. Oe je N. Kuret prenesel igro v knjižni jezik (Zdraha na vasi, Ljudske igre 20), pa je to utemeljeno glede na namen zbirke, kjer je izšla, in gtede težave, ki so zvezane z igranjem v narečju.
Ker smo dejanje prenesli na našo morsko obalo, je tudi beseda prenesena v narečje, ki se govori ob slovenski obali med Trstom in Tržičem, a to je zahodni govor kraškega dialekta. Primorsko narečje pa zasluži, da ga povzdignemo in poudarimo, ne samo zato, ker je zanemarjeno — saj so bila v našem slovstvu doslej bolj ali manj zanemarjena vsa slovenska narečja — marveč tudi zategadelj,
77
\
I
1
ker je bilo, rekel bi, zaničevano: zamenjavali smo ga s tržaškim žargonom, tržaškim slangom, ter imeli cesto napačne predstave o njem; pa je prav tako slovensko kakor gorenjsko ali dolenjsko in ima veliko odlik: mehkobo in hkrati lapidarnost v izražanju, bogato besedišče, prijetno melodijo. V Barkovljah, ki se tikoma drže Trsta, sem tovariša Ljubljančana peljal v staro ribiško hišo le lučaj oddaljeno od tramvajske proge in moderne avtomobilske ceste (višek civilizacija); kmalu se je zatopil s starim ribičem v živahen pogovor — pa se ni mogel načuditi, kako čisto in lepo govorico je slišal.
Seveda so pri narečnem prevodu tudi težave. Slovstva v narečju Slovenci še nimamo, celo v znanstveno rabo izdanih dialektičnih tekstov pogrešamo. Rad priznam s Sovretom (Gledališki list 1945/46, 27), da si resne dranre ali tragedije v naših narečjih ne moremo še predstavljati; za veselo muzo pa ^e je narečje že uveljavilo. Vendar bo treba še izdelati glavne tipe narečij, ki bi se dala uporabiti za oder: po en tip za dolenjsko, za gorenjsko, za štajersko, za kraško, za koroško. Predvsem pa bo treba misliti na izvirna dela v dialektu.
Tudi okolje in dejanje smo ponašili, saj se življenje ob slovenski morski obali razvija pod podobnimi sociološkimi pogoji kot v Chioggi. Mnogo tega, kar daje prestavljeni igri slovensko obeležje, je že v jeziku. Veliko store slovenska imena, slovenske noše in slovenska pokrajina, hiše, dekor. Ponekod pa je bilo treba tudi spremembe teksta, zlasti glede ženitovanjskih običajev, kakor je to storil	že N. Kuret	(gl. niže); namesto pečene melone kupi	Tomaž
Toni	in Pepki kuhanega kostanja.	Ali: v izvirniku se Lipe	jezi na
ženske in pravi, da bi jim bilo treba zavezati gobec in jih spraviti spat,	po kraško sc	to pravi, da bi	jih bilo treba zabrusiti v	kakšno
jamo.	Drugje se v	izvirniku Vana	jezi: »Kakšni jeziki so to?« Po
naše:	»Imate jezik	ko krava rep!«	Itd.
78
Tako je postala igra naša in ima svoj posebni pomen danes, ko je z narodnoosvobodilno borbo prvič bilo pravilno postavljeno vprašanje slovenskega Primorja. Ko so nam to najvažnejšo pokrajino odtrgali in nas odrezali od morja in od sveta, se pravi od življenja, so nas hoteli tuji in domači vlastelini prepričati, da mora tako biti; invalidu so dopovedovali, da je zanj bolje, če ostane invalid. Danes vemo, da imamo pravico do življenja, da je in bo Primorska naša. Tudi Primorske, zdrahe, ki dokazujejo življenje slovenskega primorskega ljudstva, naj nas spominjajo, da je naše tisto morje, ki ob njem trpe in se vesele naši ljudje.
M. Rupel
Iz „Primorskih zdrah11*)
ZA ROZO BRATI (I, i)
Pepka: Tarezka, kas^n prt bu tu?
Terezka: Nou prt za pfcnir pej.
Pepka: Za pbnir? Anti ga baš miela, k3 baš šla brat za ruožu? Terezka: Brat 29 ruožu? Prou 7? prou si nanka na muorSn mislit, ka čaš reč.
Urška: O, glej ju, glej ju! Ka na znaš, da začne novica po prvah uoklic3h brat za ruožu? Z nuovan plamrjan, ka je pogr-njan z liepan prtan, huode po vasi. Nutar ima konfeta nu jah ponuja vaščanan. Usaki uz^me niekej nu da kašan Šenk. Taku si novica nabere danarja za balu.
Pepka: Pej fačuoli, Terezka?
Terezka: Fačuoli ?
Pepka Usaki uohcatar dobi an fačou nu nutar an garofu.
Gl. tudi v Gledališkem listu 1945/46, str. 36—37 (II. dej., 2. prizor)!
URŠKA PRI ZASLIŠEVANJU (II, 13)
Adjunkt: Stupte bliže, siedte sa!
Urška:	Ja, gaspud. (Sede prostodušno)
Adjunkt (zase): A, ta tle je pej bolj srčna! (Glasno)	Vaše jamie?
Urška:	Urška Črnigoj.
Adjunkt: Jan po domače?
Urška:	Koga — po domače?
Adjunkt: IrrPste kašno posiebno jamie?
Urška:	Ma kašno jamie č3ste, da bi še jamiela?
Adjunkt: Ka v^n na prav3ju Palienta?
Urška:	O, po pravici jan povien, lustrišimo: Če	ne	bi	bla	na
t3n kraji, bi jan pošteno razčasala tista njah lasi.
Adjunkt: Ojla, gouorte, kukar sa spoduobe!
Urška:	Ka je ta Palienta? Par-n3s sa kuha palienta	s3z sierk^ve
muka; sierkava muka je ramena, jest pej nis3n	miga ramena!
Adjunkt: Dejte, dejte, ni trieba taku ropotat nu poskakavat, ka	tle
ni prostor z,a taka komedija! Uodgouorte mi: van je znano, za koga ste pršla san?
Urška:	Ne, gaSpud.
Adjunkt: Si na muoraste mis3lt?
Urška:	Ne, gaspud.
Adjunkt: Ka na znaste nač uod nieka bariifa?
Urška:	Znan jan na znan.
Adjunkt: Bčn, dajte mi pov3t tu, kar znaste!
Urška:	Nej m3 sprašaju, ban žej uodgovarjala.
Adjunkt (zase): Ta je ana uod tistah, ka dielaju buog3n sodnjikan sfuu glauu. (Glasno) Poznaste Tomaža Cavatu?
Urška'. Ne, gaspud.
Adjunkt: Tomaža Curlota?
Urška \ Ja, g-aspud.
80
0
Adjunkt:	V3n ja znano,	če	mu	je	kašan	kej	tou?
Urška:	Jest na muor^n	znat,	ka	ladje	čaju.
Adjunkt (zase): Ta pej niema glava za uoši. (Glasno) Ste vidla, če je šou kašan z uoružjan pruti njamu?
Urška:	Ja,	gespud
Adjunkt:	Du je biu ?
Urška:	Sa n9 spunam
Adjunkt: Pej če bi jest kašanga pouou, ka s3 bi spunla?
Urška :	Če povieju jemičn3, j3n ban uodgovarj3la
Adjunkt (zase): Pr3klieta baba! M? če držat tle prou do v3čiera.
(Glasno) |e biu t3n Džjovanin Ž3franč3k?
Urška:	Ja, gespud.
Adjunkt: Je biu paron Juože Krjuola?
Urška:	Ja, g3spud
Adjunkt: Je biu Tine Makariin?
Urška'. Ja, g3spud.
Adjunkt'. Ben, t3ku je prou,	gospodična Paiienta.
Urška:	Nej mi nu poveju,	ka ničmaju uoni uobenga	j3mična?
Adjunkt	(piše): Gičnjsjte nu,	ni trieba bl3b3tat!
Urška:	Prou. Ga jan ban	pej jest prt9k3nla:	G3spud	adjunkt
Mortadela!
Adjunkt: Sakrabolt! Zdej pej . . . (Se premaga.) Ka je Curlo liičou kamnje?
Urška:	Ja, gespud, liičou je je. (Zase) Magari, da bi biu kašanga
zasolu u toju etiku!
Adjunkt: Ka pravaste?
Urška:	A n3č, nač. Gouorin sama sabu. Ka	še	goučrt	ne	smien?
Adjunkt: Za koga je pršlo do tista b3riifa?
Urška:	Ma kaku bi mogla jest tu znat?
Adjnnkt: Zdej mi bu pej hmali zadosti. Ka	van	ni	nač	znano,	de
jc biu Džjovanin jiezan na Curlota?
Urška:	O ja, gespud, jiezan, pej že kaku —• zastran Kakuška,
Pepka Kakuška.
Adjunkt: Znaste, da je Džjovanin pastu Pepku?
Urška:	Ja, gaspud čiila san praut, da ju je pastu.
Adjunkt: Teku, zdej ste uodpraula Še tu: krko liet im3ste?
Urška:	E, tudi lieta bi tieli znat?
Adjunkt: Ja gospodična, tudi ljeta.
Urška:	Nu j^h m u o raju zapisat ?
Adjunkt: Jah muor3n zapisat?
Urška:	Bčn, nej zapišaju . . . davatnajst
Adjunkt (piše): Prsiežte, de ste gouorila rasnicu!
Urška:	Da muoran prsieč?
Adjunkt: Prsiežte, da ste gouorila rasnicu!
Urška:	Jan ban povili a: če prou muoran prsieč, jah fm^n u rasnici
štieri nu dvajsti.
Adjunkt: Ma kadu van prave, da prsiežte za lieta! Sa ana taka prsiege v^n žienskan člouk nanka na muore ukazat Jest van pravan, da prsiežte za tisto, ka ste poviala uod beriifa — da je tisto ries.
Urška:	Oh, gaspud, ja, ja, prsiežan!
82
/
a
Malo slovarja k Primorskim zdraham
ambot — enkrat balena — kit b3c3ličrat — brigati se b3šk — poljub bsšat -— poljubiti bariifa — pretep, prepir, zdraha curlo — vrtavka ciika — buča ambot — enkrat č3kierat — nevoščljiv biti dsšp3t: n. pr. z3 d3šp3t — nalašč; dielat d3špiete — nagajati
dieštr3r — čeden, lep
draka — zdraha
drobant — sodni sluga
fečou — ruta
gurla — dinja
kompare — boter, kum
komp3lt — končati
konfeti — bonboni
koucieta — nogavica
krko — koliko
lustrišimo — presvetli (naziv)
matast — nor, neumen mornjfk — južni veter n3bumlat — natrobiti rPcku — kar, le n3nka, n3nk3r — niti novica — nevesta paron — gospodar peškat — ribe loviti p^šk^rija — ribja tržnica pic3 — čipke pionir —• koš(ara) piipa — punca rounat — preživljati rus — rdeč
sierk3va muka — koruzna moka speštat — steptati, stolči šaldo — zelo, močno št3mat — rad imeti, ljubiti štringa — coprnica uohc3tar — svat us3lj3h — vendarle v3 le — takoj
z3dula figa — nezrela smokev žlof —• klofuta žlofcnt — dati zaušnico
• IZ GLEDALIŠKE PISARNE
Odhod igralcev r.a filmanje v Opatijo. Prve dni januarja odpotujejo oziroma so že odpotovali tovariši Elvira Kraljeva, Vladimir Skrbinšek in Ivan Cesar kot igralci na snemanje filma »Vihar na Balkanu« (»Nova Jugoslavija«). Z odhodom tako pomembnih članov naše Drame so nastale za vodstvo Drame precejšne težave glede sestavljanja repertoarja. Po dogovoru z vodstvom MOS-filma pa bo našim igralcem omogočeno, da bodo prihajali vsaj po enkrat na teden k predstavam v Ljubljano, tako da se bo mogel repertoar vendarle obdržati in da se bodo odigrala naštudirana dela za vse abonmaje. Pri novo naštudiranih zadnjih dveh delih so se te spremembe že upoštevale.
Plakati. Obiskovalci naše Drame so gotovo opazili v zadnjem času na plakatih neko novost. Vodstvo Drame se je namreč odločilo beležiti tako število letošnje predstave (desno zgoraj, n. pr. Predstava 99 za premiero »Primorskih zdrah«), kakor tudi število doslej odigranih predstav za neki abonma (n. pr. Red Premierski [8] ali n. pr. Red Četrtek [5]) in pa število sploh doslej v ljubljanski Drami odigranih predstav tiste drame (n. pr. »Za narodov blagor« dvainštiridesetičx kar pomeni: 1906. leta 3 predstave + sezona 1920/21 7 predstav -f sezona 1925/20 7 predstav sezona 1926/27 1 predstava + sezona 1936/37 10 predstav + sezona 1945/46 13 predstav, kar da skupaj enainštiri-deset predstav. Torej je prihodnja predstava dvainštirideseta).
Drama pripravlja Shakespearovo »Zimsko pravljico« v Zupančičevem prevodu ter v režiji Slavka Jana in Bojana Stupice. Dalje ima Drama v študiju enodejanko sovjetskega pisatelja Borisa Gorbatova »Mladost očetov«. Boris Gorbatov se je pred nedavnim mudil v Ljubljani ter imel daljši pogovor z našimi književniki in drugimi kulturnimi delavci v dvorani Magistrata. Njegove zanimive izjave kakor tudi film »Bilo je nekje v Donbasu«, izdelan po njegovem scenariju, so našemu občinstvu že znani.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slov. nar. gledališča. Predstavnik: Oton Župančič.
Urednik: Vladimir Bartol. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani.
84