Jackie Kaye Afriška fikcija "Mi smo Bantu" Mobutu Sese Seko Sredi osemdesetih so me povabili, naj s prispevkom sodelujem na konferenci o afro-karibskih pisateljicah v Londonu. V tistem času je bilo karibsko leposlovje eno mojih glavnih raziskovalnih področij in ukvarjala sem se s primerjalno studijo pisateljev/ljic iz angleško, francosko, špansko in portugalsko govorečih dežel. Ko sem prispela na konferenco in so me organizatorji videli, so bili vidno razočarani. Predstavila sem svoj prispevek in na poti iz konferenčne dvorane naletela na skupino mlajših žensk. En od njih je glasno pripomnila: "Ne razumem, zakaj niso povabili katere od sester, da bi predstavila razpravo na to temo." Jaz, seveda, nisem črna. Kasneje sem ugotovila, da so me zaradi imena pomotoma zamenjali s črno pesnico iz Glasgowa, Jackie Kaye. Po srečnem naključju pa je Jackie Kaye, ki piše te vrstice, predavateljica z univerze v Essexu, poznala afro-ka-ribsko literaturo. Povabilo se mi je zato zdelo "naravno", vendar je bilo udeležencem konference "nenaravno", da jim belopolta oseba govori o literaturi črncev. Osemdeseta so bila višek etničnega in spolnega kabareta, ki je pro- 52 drl v in razdrl resne študije na britanskih in ameriških univerzah in katerega posledice še vedno doživljamo. Vse do danes so trenutki, ko si želim, da bi na tisto provokacijo odgovorila: "Morda zato, ker so bile sestre preveč zaposlene s tem, da so si nadele etnična oblačila, niso uspele opraviti dela." Pot, ki me je privedla k študiju afriške in afro-karibske literature in okoliščine, zaradi katerih mi je bilo nemogoče z njim nadaljevati, zarisujejo nekakšno intelektualno krivuljo, ki posnema politični premik tako v akademskem okolju kot v svetu nasploh od 60. in 70. do danes. Tega je mogoče izostriti okrog spreminjajočih se podob, ki jih prikliče beseda "Afrika". Do Afrike sem prišla prek Kube, ko sem nekoliko patetično in zanikrno sledila stopinjam Che Guevare. Leta 1968, ko sem delala v kampu za evropske študente v kubanski provinci Pinar del Rio, so me z univerze v Havani vprašali, če bi se lahko vrnila, da bi po bivših britanskih kolonijah na tem področju poučevala literaturo tretjega sveta in posebno tisto, kar se je takrat imenovala literatura Zahodnih Indov (Karibov). Čeprav sem imela diplomo iz angleščine s precej pomembne britanske univerze, nisem imela pojma, da takšna književnost obstaja. Preden sem se vrnila v Havano, sem si vzela ustrezni devetmesečni študijski dopust, da sem to nadoknadila. V tistih časih nihče ni imel pomislekov glede tega, da bi povabil belopolto žensko delavskega porekla s severa Anglije, naj poučuje književnost Karibov in Afrike. Če bi mi kdaj kdo oporekal, kar pa se ni zgodilo, bi mu odvrnila: "Zatiranje je univerzalno, interesi zatiranih povsod, ne glede na nacionalnost, raso in spol, so enaki." To je bil grandiozen žargon, vendar je bil vsaj inkluziven in jaz še vedno verjamem, da je ustrezen. Afriška celina je bila potentno in celo magično področje v političnem diskurzu 60-tih in 70-ih, ki so bila priča vzponu gibanja Black Power v ZDA; simbola "Negroes with Guns", kot jih je poimenoval Robert Williams, so obvladovali domačo sceno prav tako kot so "Geeks with Guns" v Vietnamu obvladovali tujo sceno. Takrat pravkar preminuli Che Guevara je bil poenotujoč simbol, čigar lastno življ enj e je bilo nit, na katero so se nanizali biseri treh celin. Povezal je zatirane s treh celin juga: Latinske Amerike, Afrike in Azije. Toda izmed teh treh je bila najmočnejša Afrika. Afriški voditelji in gibanja iz Alžirije, Konga, Angole, Gvineje Bissao in Gane so obetali radikalne preusmeritve. Kazalo je, da se bo iz krvavega podaljška kolonializma rodila celina neizmerne moči, virov in strateškega pomena. To rojstvo naj bi vplivalo na svetovno politiko. S tem ko so afričani zahtevali svojo dediščino, bi vsi mi dobili drugo priložnost. Zdaj ob izteku tega tisočletja gotovo zremo skozi cev te puške, iz katere raste oblast, toda ta puška je v rokah prestrašenega, praznovernega trinajstletnika, ki je iztrgan iz svoje družine, oblečen v beraško uniformo, in čvrsto stiska svoj kalašnikov. "Afričani" z največ oblasti na svetu, tisti, ki živijo v ZDA, ki so odgovorni za iznajdbo Afrike in tisti, ki jo poveličujejo in sentimentalizira-jo, sumljivo in katastrofalno molčijo ob vprašanju dečka s kalašnikovim. Vemo, da sem v pogledu dej anske življenj ske snovi, DNA, iz katere sestojijo vsa živa bitja, jaz prav toliko "Afričanka" kot Mike Tyson. Ce se je človek rodil v Afriki, potem se je ta neizmerno bogastvo in raznolikost DNA razširila po vsem planetu. Vsi smo v resničnem pomenu Afričani. Vendar ta dobesedna, biološka j afriškost ni tisto, kar imajo v mislih tisti, ki trdi- ^ jo, da so Afričani. Ta afriškost je prej sredstvo « ~53 izključevanja kot pa vključevanja. A ta senti-mentalizacija bi bila zvečine nepomembna, če je ne bi prakticirali v kontekstu najmočnejše nacije na svetu. Ideja Afrike se je porodila afro-ameriškim intelektualcem v ZDA in na Karibih, iznašli so jo možje kot George Padmore, W.E.B. Du Bois in Marcus Garvey. Afrika, ki so jo iznašli, preči vse plemenske, regionalne in jezikovne razlike. Vendar se ta Afrika konča pri Sahari. Arabci in Berberi teh dežel na severu puščave so bili izključeni iz te afriškosti na osnovi enega ali drugega izgovora. Potvorjene in pretirane obravnave arabskega suženjstva, monstruozna popačenja islama, posledica prikrivanja Berberov, Kabilcev in Tuaregov, vse to je prispevalo k ustvarjanju nove psihogeografi-je, v kateri je tretjina celine enostavno izginila. Biti Afričan je kratkomalo pomenilo biti črn. Bilo je stvar barve kože. Tisti Američani, ki so se "vrnili", so lahko povedali drugačno zgodbo: Langston Hughes se je iz tega odkrito norčeval, saj je o sebi trdil, da je črn, kljub temu, da je bil le rahlo obarvane polti; George Lamming ni mogel navezati stikov s svojimi afriškimi kolegi; W.E.B. DuBois, harvardsko izobraženi diplomiranec, se je vrnil umret v deželo, kateri so ZDA dodelile ime in ime njenega glavnega mesta. Pa vendar je bil mit neustavljiv. Vrnitev Marcusa Garveyja v Afriko se je sprevrgla v čisto imaginacijo, neokuženo z resničnostjo. Ce pogledamo dve poročili o takšnem potovanju dveh Američanov v 50. in 60. letih, sta le-ti pretreslj iv opomin, kako daleč nas j e zanesel ta fiktivni element. V zgodnjih 50. je Američan Richard Wright obiskal Zlato obalo, ki j e kasnej e pod vodstvom Kwame Nkrumaha postala Gana. Poročilo o tem obisku je bilo objavljeno pod naslovom Black Power leta 1955. Zlata obala je bila prva od britanskih kolonij, ki je pridobila neodvisnost. Nkrumah je bil prepričljiv voditelj, ki je artikuliral koncept neokolonializma in čigar vpliv se j e nadaljeval tudi po njegovi odstavitvi v 60. in 70. letih, ko si je Stokely Carmichael prizadeval vzpostaviti nkrumahizem kot upanj e za Afriko. Nova nacija v Gani je navdihnila britanske Zahodne Inde na njihovi poti k neodvisnosti. Gibanje trgovinskega sindikata Zlate obale je bilo vzorec mnogim bojem za neodvisnost. Leta 1965 se je Che Guevara iz Kube odpravil v Kongo. Dežela je bil takrat v državljanski vojni, ki je sledila koncu belgijskega kolonializma. Junak kongoške osvoboditve Patrice Lumumba je bil po naročilu CIA umorjen leta 1961, ker so se ZDA zbale, da bi se z minerali bogati Kongo preveč povezal s Sovjetsko zvezo. Interese zahoda naj bi zavaroval mož s pokrivalom iz leopardj ega krzna: Joseph-Desire Mobutu, ki je prevzel oblast novembra leta 1965, prav tisti teden, ko je bil Che Guevara prisiljen zapustiti Kongo. Mobutujeva vladavina terorja je trajala vse do leta 1997, ko ga je z oblasti vrgel Laurent Kabila, Guevarin zaveznik, o katerem pa je 'T*0 BE SOLD.