OCENE - POROČILA
svet DESETKE: niti zgodb sedanjega in PUZZLE prihodnjega časa Cvetka Bevc: Desetka. Založba Arsem, 2011.
Desetka, mladinski roman Cvetke Bevc, je pripoved o modelih, ki jih bralec kakor po naključju sreča na zabavi za rojstni dan pri Barbi: ta je na zabavo povabila kompletno klapo, Desetko. Kolektivni junak, ki ga napoveduje naslov romana (Desetka je ime druščine najstnikov), pa nikakor ne deluje kot »bratovščina«, torej kot notranje povezana, »složna in močna, čvrsta in nepremagljiva« skupina, ki se podreja skupnemu cilju in skupnim vrednotam - take združbe v slovenski mladinski književnosti srečujemo vse od Seliškarjeve Bratovščine Sinjega galeba (1936), preko Preglovih genijev s takimi in drugačnimi hlačami ter brez njih (npr. Geniji v kratkih hlačah, 1978), vse do Zupanovih Letečih mačkov (1996). V vseh omenjenih delih, pa seveda tudi v besedilih drugih starejših in sodobnih avtorjev, se posameznik podreja skupini: sam pravzaprav sploh ni junak, junak je skupina, ki dosledno uresničuje skupne cilje, pa naj gre za doseganje vizije boljšega sveta, dokazovanje lastne ustvarjalne sposobnosti ali za spoznavanje (prepovedanih) sladkosti odraslosti. V tem smislu Desetka sploh ni roman s kolektivnim junakom: skupina se zdi vsota in ne produkt posameznikov, ki jo tvorijo; bolj kot na notranje trdno, monolitno kamnino spominja na kup kamenčkov, ki so skupaj le po naključju ...
Vsak od teh kamenčkov posebne barve je v mozaiku Desetke nekaj posebnega. Jups, katerega zgodba roman odpre prostorsko in časovno, je dvomljivo-ju-naški romantik; pripada mu prvenstvo v sanjarjenju; vrenje v glavi se prepleta z depro, skrbi ga, da ne izpade totalen debil, svet pa se mu bržkone v popolnosti zaceli, ko vendarle doseže pozornost svoje kraljice. - Petja, ki ugotovi, da sta Barbi in Jups zdaj par, je neposeb-no-izjemna radovednica: ne le, da jo zanima književnost, celo domače branje (!), mimogrede zna povezati situacije iz stvarnega življenja z zahtevno filmsko govorico (npr. Trainspotting). Je sirota, ki živi pri babici, prepričana, da mora vse razvozlati, spoznati in reševati - a se prav tako, na koncu svoje zgodbe, znajde na začetku posebnega potovanja - ob sopotniku Fiksiju. - Ta, zadeto-nezadeti Fiksi, je 5ji v uvodni predstavitvi za hip podoben - kakor ona je tudi on zmožen razumeti zahtevnejša sporočila (knjigo Peklenska pomaranča), a ji s tem, da že v prvih besedah o sebi pove, kako rola svoj joint, nikakor ni podoben - njej, popotnici, analitičarki lastnega in odraslega sveta ... Zanj zanimive teme so »koristnost« marihuane, kvaliteta sodobne glasbe; pa to, kako se kar naenkrat takole izgubi nit ali pa kako lahko stakneš purana. Od pohanja k sanjam o pokošenih travnikih pa ga popelje tista Raztresena Ally, ki mu reče Feliks. - Roberta, trdno-opo-tekajoča se alpinistka v življenju (in za hobi), edina v Desetki, ki nima svojega vzdevka, je sprva najmanj »najstniška« - še svojih staršev ne kliče starci, ampak
100
z njimi vzpostavlja enakovreden dvogovor. Le kako je torej sploh mogoče, da se ji kot nedostopen, bleščav in izzivalen vrh prikaže najlepši Riki? Je zanjo res le nova smer plezanja v življenju? Ali pa morda gozdni dedec - Roberta namreč -vendarle le ni tako zelo »nedesetkarska«? Saj vendar tudi njej, kljub pogumnim prijemom, ko se klin za klinom prebija do Rikija, spodrsne - in kdo ve, kakšen nov vrh bo Tim, ki se prikaže na koncu njene pripovedi izza Rikijevih oblakov. - Riki, osvajalsko-cvikaški lepotec, ki se hkrati - pred seboj in druščino - postavlja s svojimi oblekami (seveda, soldi, soldi), a hkrati ne prenese, da drugi to opazijo, je med vsemi člani Desetke mogoče najbolj žalostno bitje - je hkrati frajer in vsega naveličan smrkavec, obe njegovi polovici, sanjavo in nastopaško, pa neusmiljeno gloda zoprn majhen črv. Je torej naključje, da se prav Rikiju na koncu ne zgodi nič pomembnega, kvečjemu mu je dobro, ko zazna iskreno prijateljsko hvaležnost? - Pianistka Aška, če morda ne bo skladateljica, ta marljivo-svojegla-va točkarica, ki prekrši najbolj temeljno pravilo - na internem nastopu, kjer jo posluša violinist Lin, prekine izvajanje Mazurke, se predrami iz otrplosti in zaigra po svoje ... Kar je seveda nezaslišano, a odrešujoče. Le kako namreč lahko postaneš izvrsten mlad pianist brez tako podrobnega urnika, kot si ga sestavi Aška? In le kako si lahko drzneš, da urniku navkljub in vsem točkam v brk na svojo čarobno skrinjo ne zaigraš Chopina po vseh pravilih, ampak povsem po svoje, tako, da te pohvali Lin in cela klapa? - Kroki, pogumno-prestrašeni gej, v zadnjem času vedno bolj nemiren, je končno zaljubljen: brez poguma, da bi vsaj sestri povedal, kaj je na stvari, a dovolj predrzen, da skupaj s svojim Alešem izziva Rikija in Jasno. Njegova odločitev, da svoje skrivnosti pred kla-po ne bo več skrival, ga iz pedrskega usraneta, pred Barbi in ostalimi povsem
dokončno, spremenita v osebo, ki svoje zgodbe ne dojema kot srhljivke ali solzave komedije zgolj zato, ker v njej nastopa nek poseben lik, ampak kot zgodbo, ki je taka, kot vse ostale; je predvsem nepredvidljiva. - Barbi, zmedeno-premočrtna manekenka in zgodovinarka, je hkrati nedolžna Barbi(ka) - v prenesenem in dobesednem pomenu besede nedolžna -in hkrati (vsaj na videz) avšasta koketa; skrbi jo, kako se bo razpletla simpatija z Jupsom, čeprav je njuna ljubezen brez vonja, a hkrati neomajno sledi Maksimilijanu, »princu iz sanj« (ki bo tudi zgodovinar), saj ob njem zadiši po mandeljnih in rozinah in jo obide čista radost. Vendar je prihodnost kljub temu zastrta, nejasna - edino nedolžna Barbi bo v njej nekoč preteklost. - Jojo, otročje-postav-ni hrust (zaradi besed in dejanj), je veliko dete brez očeta, zato pa s primanjkljajem, do onemoglosti izpostavljen materinemu otročjemu nerganju, kot da bi bil kakšna igrača. Računalničar, ki se spozna na škatle vseh zmogljivosti, a je igračka jojo še vedno njegov najboljši prijatelj. Begunec v svet debilnih igric, ki nekako ne zmore najti poti k drugemu bitju - tako da tudi njegova končna odločitev, da je morda čas za Kajo, deluje kot le ena od ravni v varnem zatočišču računalniške igrice, tik preden se na zaslonu izpiše GAME OVER. - In nazadnje še Janča, preračunljivo-iskrena igralka (na odru in v življenju): celo pred svojo mamo ne igra z odprtimi kartami, ampak pusti, da jo dojemajo kot malo punčko, čeprav se je zapletla z Maticem, pa Andrejem in potem je bil še Jure ... Ne ve se sicer, kje v tem nizu - med žurkami vseh sort - je Henrik, njen Henrik; a to igralke, ki se z igro predvsem v lastnih očeh dviguje nad gimnazijsko otročad, najbrž tudi ne zanima. Tako kot Jojo je zamehurjena v (virtualni) svet videza, njena zgodba pa, kar ni nepomembno, sklene roman Desetka, v katerem deset oseb, malo po Barbijinem žuru, tke nanizanko zgodb o
100
sebi in druga o drugi. Te zgodbe so povedane v jeziku, ki je sodobnemu najstniškemu bralcu vsekakor blizu - pa ne le zaradi slengovskih izrazov in besednih zvez ter znakovnih sporočil; predvsem zato, ker vsaka od desetih oseb oblikuje najstniški govor na prav poseben način, tj. tako, da je njihova individualna govorica znamenje in način vzpostavljanja lastne identitete (npr. »alpinistični jezik« Roberte).
Je torej Desetka sodobni, nagovarjajoči, vznemirljivi mladinski roman s kolektivnim junakom? Brez dvoma: na ozadju posameznih, povsem individualnih (zamehurjeno-samozadostnih?) zgodb se kaže skorajda usodni pomen zaljubljenosti, ki je kot tema v literaturi stara toliko kot človeštvo samo. Zgodbe so odraz teme, v kateri se vsak posebej in vsi skupaj vsak dan znova izgubljajo in znova najdevajo vsi člani Desetke. Vendarle pa bi bilo preveč preprosto misliti, da je Desetka »le« ljubič, ki ga je treba brati kot ponazorilo teze: Ljubezen nam je vsem v pogubo (ali odrešitev) ... Roman je vse kaj drugega kot to: je prepre-denka življenjskih premic, samosvojih poti »junakov« ob istih dogodkih, istih smerokazih in istih dvomih in življenjskih tabujih. Mozaično se tke zgodba Desetke skozi deset različnih pogledov na to »istost« - tako je roman predvsem pripoved o posameznikovem pogledu na zgodbe, bolje rečeno: o različnih videnjih istega .
Tako pa se šele začne bralčevo samosvoje raziskovanje mozaičnega kolektivnega romana Desetka. Kaj za zgodbo pomenijo uvodne kratke predstavitve oseb, njihovih najljubših barv, filmov, knjig, bandov, fantov in punc ter prihodnosti? Kaj zagonetna mešanica jezikov, znakovnih sporočil, duhovitih medbe-sedilnih navezav (npr. Money makes the world go around!) in različnih doživetij istega? In morda najpomembnejše vprašanje: je za junake odgovor na prehojene
poti preteklosti, dvome sedanjosti in puzzle prihodnosti res:
*m*w*a*
:-)*(-: *-(»)-*
*) (* : *
Zvezde so mi mežikale ...
Igor Saksida
balada o sneguročki Svetlana Makarovič: Balada o Snegu-ročki. Ilustr. Anamarija Babic. Mladinska knjiga, 2012
Balada o Sneguročki je že četrta v nizu baladnih pravljic Svetlane Makarovič, ki oživljajo izvorno naravo ljudskih mitov in zgodb: Rdeče jabolko (Center za slovensko književnost, 2008) se naslanja na izvornejše različice zgodbe o Rdeči kapici, Katalena (Center za slovensko književnost, 2009) črpa iz staroslovanske balade Kata, Katalena, Saga o Hallgerd (Arsem, 2010) se navdihuje pri starodavni islandski Sagi o Njalu.
Balada o Sneguročki prevzema motiv iz ruske ljudske pravljice o Sneguročki, ki je nastala v 19. stoletju; Sneguročka je izvorno deklica, narejena iz snega, je simbol zime. Makarovičeva tako prevzame le pravljični motiv snežnega otroka in ga prelevi v povsem samosvojo baladno zgodbo. Sneguročka je spočeta iz nasilja; njena mati je mlado dekle, ki zbeži od doma, kjer doživi neopisljive grozote: tolpa podivjanih moških mamo do smrti potepta s škornji, očeta obesi, njo pa celo noč posiljuje na domačem pragu. Ko se zbudi iz nezavesti v mlaki krvi, v stanju neprisebnosti in globokega šoka, odide
100