List 7.
Politični oddelek.
Pogled na svetovni položaj.
Evropske dogodbe so že davno prenehale, biti odločilne za svetovno zgodovino, a v zadnjih desetletjih so sploh izgubile pomf n kot dogodbe prve vrste. To je naravna posledica svetovne centralizacije, pro-vzročeoe oo paru in elektriki. Danes so razmere take, da našega planeta ni več samo z astronomičnega, nego tudi s političnega stališča smatrati za celoto. Politika dandanes ni več samo prizadevanje za zmago kakega rodu nad drugim in za zadoščenje gospodstva-željnosti in častihlepnosti visocih gospodov, ne več razširjenje lastnega ozemlja na turški ali tartarski način, nego je njen namen pred vsem kulturen in narodnogospodarski.
Zato se danes dalekovidni Rusi upirajo naglemu razširjeniu Rusije v Aziji, češ da ima Rusija sedaj še na svojem ozemlju veliko preveč neizvršenega dela. In ruska vlada to tudi sama uvideva in se zato trudi, da ohrani carigrajskega sultana in pekinškega nebeškega sina v njihovi oblasti.
Nasproti temu pa skuša Anglija, oborožena z vsemi sredstvi moderne tehnike in najrazvitejšega intelekta, zavladati celi svet, ali bolje rečeno, prisiliti celi svet, da bi kupoval izključno samo izdelke angleške industrije, nasproti pa te konsumente pri-morati, da prodajajo svoje surovine pod vsako ceno na Angleško. Brez teh surovin bi Angleška niti jedno leto ne mogla preživeti svojega prebivalstva, zakaj vse, kar pridela, zadostuje komaj za 7 tednov.
Iz tega se vidi silno nasprotje med najmogočnejšima državama na svetu, mej Anglijo in Rusijo.
Mi Slovani to nasprotje cesto pozabljamo in prekašamo  svoje   nasprotstvo  do  Nemcev  celo   na
polje mejnarodne politike ter si domišljamo, da na tem polju odločujeta nasprotstvo mej Rusijo in Nemčijo, ter mej Nemčijo in mej Francijo.
Toda to je popolnoma napačno. Vsak dan se lahko vidijo fakta, ki kažejo, da vlads mej Rusijo, Francijo in Angleško glede svetovne politike če ne popolno soglasje, pa vsaj toliko, da je mej njimi izključen vsak resnejši konflikt.
Vsi se spominjamo skupnih korakov Rusije, Nemčije in Francije proti Japonski, ki je hotela raz-dejati Kitajsko. Ta intervencija je bila zasnovana na dogovoru, da Japonska ne sme dobiti niti pedi azijatskega kontinenta v roke, tako kakor je nima Angleška izvzemši gibraltarska skalo v Evropi. Res, da se je ta harmonija pozneje deloma razdrla, tako pri vprašanju o Kreti in po Dreyfussovi aferi, ali do konflikta le ni prišlo in to vsled posredovanja ruskega carja.
Ta pač ni zaman potoval v one kraje, koder je tekla zibel vse človeške civilizacije, v Indijo in na Kitajsko. Z njegovim potovanjem se je začela prava svetovna politika Rusije in od tedaj tudi ni več računati, da bi mej Rusijo in Nemčijo prišlo do konflikta, a dokler je Rusija zaveznica Francije, je tudi kaka francoskonemška vojna malone izključena.
To je tem gotovejše, ker sta Rusija in Nemčija po gospodarskih interesih tako tesno združeni, da niti carinska vojna, ki jo je svoj čas Bismarck provociral, ni dolgo trajala. Na Francoskem zopet rase in se širi nacijonalnolistiško gibanje, ki vidi v Angliji in ne v Nemčiji glavnega sovražnika Francije, in, kar je najvažnejše, danes so vsi francoski politiki prepričani, da je njihova domovina za vedno izgubljena, če se zaplete v pomorsko in v kontinentalno vojno nakrat.
Takšen je svetovni položaj. Iz te površne skice se razvidi tudi to, da imajo naša država in njeni sosedje na jugovzhodu v svetovni  politiki jako pod-
rejen pomen. Ne morda vsled nedostajanja gmotnih sil, nego vsled tega, ker notranje razmere zavirajo vsako odločno zunanjo akcijo in ker nimajo nikacih stalnih načel ter nikacega načrta. Naša država je izročena političnim diletantom in naši politiki so večinoma pravi politični otroci, ki govore z velikim bombastom o stvareh, o katerih ničesar ne razumejo.
—c.
Stran 54.