V VELANI ŠE BREZ BOLEČIH REZOV
Največja slovenska tovama zaves, moščanska VELANA, se še krepko upira vrtincem. v katerih je potonilo že marsikatero naše podjetje. Ti-stemu, čemur smo še pred kakim le-tom rekli Markovičev protiinflacijski program ali gospodarska stabilizacija (ne vem, katera že po vrsti), se je letos pridružila še skorajda popolna zmeda in v vsem tem plovejo nale gospodarske barke, kakor pač na-nese.
Tovarna zaves VELANA še plove in če še kak stavek nadaljujem v zgor-njem slogu, so na premcu, pa na krmi in v vrveh še vsi mornarji in v kajutah njeni oficirji. Kolikor nas je manj, nas je zato, ker so se nekateri odpravili v pokoj, a tudi na te v podjetju nismo pozabili, pa jim vsako leto priredimo prijateljsko srečanje.
A vendarle pri nas ni vse čisto po starem. Pred najtežavnejšimi odloči-tvami smo bili lani, ko nam je kaj trda predla. Začeli smo izgubljati jugoslo-vansko tržišče. deloma zaradi srbske blokade, delno pa zaradi naglega upadanja kupne moči, da o izsiljeva-nju trgovcev z dolgimi plačilnimi roki in o neplačanih terjatvah sploh ne govorimo. Napočil je čas odločitev. Izhod iz težavnega položaja smo našli v povečanem izvozu na zapadno-evropsko tržišče, to pa je zahtevalo precej večjo kakovost. Odprli smo novo industrijsko prodajalno v Za-grebu, poskrbeli za večjo raznovrst-
nost našega programa in s konfekci-oniranjem vložili v izdelke več našega dela. Vse to je zavrlo negativno giba-nje in kar je pomembneje od tega, vrnilo nam je zaupanje v lastne moči in znanje. Letošnji sejem notranje opreme v Frankfurtu je pokazal, da smo skoraj tam, kjer bi morali biti. Najlepši dokaz za to je tudi gneča v naših prodajalnah.
Naj se ob koncu ozremo še na naj-pomembnejše, na plače. Velanini de-lavci sodijo med najbolje plačane tek-stilne delavce v Sloveniji, zato v na-šem podjetju do zdaj še nismo imeli nikakršnih   konfliktov,   čeprav  smo
- tako kot večina Ijubljanskih tovarn
-  takorekoč mednacionalna tovama. Dobre plače vseh zaposlenih in za te čase še razmeroma visok družbeni standard (regres, zobna ambulanta, počitniški domovi ob morju, v Bohi-nju in v Čatežu) in kar je najpomemb-neje - dovolj dela za vse (letos proiz-vodnja skorajda ne pozna prostih so-bot) ob dodatnih motivacijah za ino-vatorje - vse to je najboljše zagoto-vilo za premagovanje krize. Nikakor ne smem reči, da je vse najslabše že za nami.  Osamosvajanje Slovenije, komedije z lastninjenjem in ustanav-ljanjem delniških družb pa še marsi-kaj drugega bo hudo moteče v bojih s konkurenco na zahodnih tržiščih, pri čemer so ONI vse te otroške bo-lezni že zdavnaj preboleli.
JOŽE PRAPROTNIK