ŽIVLJENJE IN DELO SPERANSA, BEVCA, KRIŠTOFA - EDVARDA KARDELJA
Kmečki problematiki je pomagal z idejo o kooperaciji
Tovariša Kardelja pred voj-no osebno nisem poznala. Poznala pa sem ga po njego-vih člankih in razpravah, zla-sti v Sodobnosti in še posebej kot Speransa, saj smo njego-vo knjigo »Razvoj slovenske-ga narodnega vprašanja« ne samo brali, ampak proučevali na raznih sestankih. Njegova vizionarska predvidevanja še danes niso dovolj ocenjena, ovrednotena.
O njem so z velikim spošto-vanjem govorili njegovi sode-lavci, še posebej veliko mi je o njem pripovedoval predvojni revolucionar in komunist Dolf Jakhl, pozneje pa tudi Angelca Ocepkova. Oba sta ga osebno dobro poznala, zelo visoko cenila in izredno spo-štovala kot organizatorja in
teoretika.
Med vojno sem tovariša Krištof a večkrat srečala in po-slušala, ko nam je pojasnjeval dogajanja in dajal navodila za naše delo. Spominjam se npr., kako nas je opozarjal, naj ni-kar ne sektašimo na terenu, kar je bilo za nas - takrat mla-de, neizkušene in večkrat za-letave - še posebej po-membno.
Tovariš Kardelj je imel izre-dno zaupanje v množice. Ve-dno se je zanimal kaj ljudje mislijo in kako doživljajo na-šo borbo, posamezna razdob-ja našega razvoja. V spominu mi je še razgovor, ko nas je ob priliki tretjega zasedanja AV-NOJ, povabil k sebi na dom in nas podrobno spraševal kako ljudje doživljajo, kako občuti-
jo svobodo in s kakšnimi pro-blemi se na terenu srečujemo. Še posebej mi je ostalo v spo-minu njegovo živo zanimanje za Slovensko primorje, za na-še primorske ljudi, med kate-rimi sem takrat delala. Težko je našteti vse njegove vrline, nepozabno pa je, brez dvoma, kako je vedno znal osvetliti problem z vseh strani in poka-zati prav na tisto, kar je bi-stveno.
Ko sem delala v Zadružni zvezi Jugoslavije, se spomi-njam kako velik interes so vzbudile njegove študije v mednarodnih zadružnih kro-gih in s kakšno pozornostjo je tudi tovariš Krištof sam spremljal odmev naših doga-janj v svetu - poleg vseh dru-gih dolžnosti - tudi na zadruž-
nem podroČju. Vemo, da je problem kmetijstva v izgrad-nji socializma še posebej pe-reč. Tovariš Krištof je dal po-memben prispevek s svojim konceptom kooperacije kot posebne oblike prostovoljne-ga sodelovanja in združevanja kmetov v najrazličnejših obli-kah. Nenehno je opozarjal, da se stvari ne morejo reševati s pritiski, ampak je treba iskati take oblike reševanja proble-mov vasi, da jih bodo kmetje zares čutili kot svoje.
Med mnogimi njegovimi za-slugami je tudi - nemajhna ta - da se zadruge niso popolno-ma izgubile takrat, ko so mno-gi (ali pa vsaj nekateri) mislili, da je edina rešitev v velikih industrijskih kombinatih. Še celo med boleznijo je sprem-
ljal ta proces in se zanimal ka-ko teče.
Še nekaj bi rada povedala o tem res izrednem človeku. Namreč to, da so najbrže red-ki ljudje, ki so ga slišali govo-riti s povišanim glasom. Nje-mu to ni bilo potrebno, ker je imel poseben dar prepričeva-nja, ki je istočasno vzbujalo spoštovanje in zaupanje. Zato ni slučajno, da so ljudje zad-nje čase s strahom spremljali vesti o njegovi bolezni. Veli-kokrat so tudi mene spraševa-li ne samo moji sodelavci in znanci v Sloveniji, ampak tu-di drugod, ob raznih prilikah in sestankih v Beogradu ali Sarajevu. V vseh teh vpraša-njih je prihajalo istočasno do izraza globoko spoštovanje in strah pred izgubo tako redke-ga človeka.
Naj mi bo v tem težkem tre-nutku dovoljeno izreči misel, - ki vem, da ni samo moja - da se bomo po svojih močeh in sposobnostih tnadili nadalje-vati delo tovariša Kardelja, da bo njegov duh ostal živ v na-ših otrok otrocih in njihovem rodu.
Mara Rupena