Naprave za uboge. Kakor srenjske tako segajo zadeve ubozib (Arn\enwesen) prebivalcem vsacega kraja in posebno še onim, kterim je skrb za uboge izi-očena, prav do živega. Ako so zadeve ubozih prav vravnane in se vse natauko in marljivo zvršnje, je to velika sreča za srenje in za uboge same. Ako pa v preskrbljevanju domačib ubožcev ni postavnega reda, se tudi obožanje množi_ ne raore odvračati, domačim ubožcem dovoljna pomoč ne dajati, ljudje pa ne braniti predrznih tojih beračev in potepubov. Res je tudi, da nema ne deželna in ne državna vlada sama za se dovolj moci, "_a bi zamogla odvračati beraštvo ia potepinstvo; to je le mogoče, ako vsaka srenja za se, pa tudi vsak posamesen srenjčan natanko zvižuje postavo, ki ureja zadeve ubozih. Naša dežela ima od dn_ 12. maicija 1873 tako postavo. Da je bila prav potrebna, o tem ni dvomiti; je-li pa tudi celo primerna, o tem zamoremo še le potem soditi, ko jo dobro poznamo. Ker je stvar posebno še iz krščanskega ozii a silao imenitna, hočemo v nekterib člankih postavne doloche pnjasniti, ob koncu pa bomo pogledali, kako da krščanstvo zadeve ubozib ureja. Omenjena postava se peča s srenjskimi ubožnimi napravami (G emei nd e-Armenwesen); pivo vpraiauje je torej: Kakošnaje zdaj razmera med farnimi inmed srenjskimi napvavamizauboge? Odgovor na to je: 1. Farnih (župnijskih) naprav za uboge se postava ni odpravila; 2. namen pa je alj vsaj nasledek bi bil, da preaehajo; treba toraj 3. braniti jih. 1. V nekterih krajih, na primer v Maribom, bo se srenjski zastopi prenaglili ter naravnoč cerkveno ubožno denarnico v posest vzeli, preden se je imetek, pripadajoč farnim ubožcem, odločil od onega, do kterega imajo srenjski ubožci pravico. To je samovoljno, kajti §. 29. postave od 12. sušca 1873 določno pravi: ,,Zastran farnib ubožnih naprav in zastran uprave njih piemoženja bodo izdani posebni predpisi". — Postava govori edino le o srenjskib ubožnih zadevab, in tudi zvršilni ukaz c. k. stajerske vlade (,,Landesgesetz- und Verordnungsblatt 1873, XVI. S.Uek, Nr. 42) se peča le 8 srenjskimi ubožuimi napravami, o farnih ni besedice v njem. — Tudi v §§. 4.r}—4g; fej govor. o organih za zvrševanje postave si-enjskih ubožnih uaprav, ni besede o dušnih pastirjih ali farnih oskibnikih za uboge. Postava pušča vse to na strani. Važno pa je, kar se bere v spomenici deželnega odbora, ki pojasnjuje in opvavičuje postavo od 1. 1873. Govoreč o tem, kako dolgo da naj ubožec podporo uživa in v kolikej meri, pravi spomenica, da je treba preiskavati, ali dobiva ubožec šeod druge strani podpore iu koliko; ,,oskibniki ubozib imajo toraj piavico, pozvedovati o tem pri družbah za prostovoljno preskrbljevanje ubozib, posebno pri farnib ubožnih napravah". — Iz vsega tega sledi, da farne ubožnice niso se odpravljene, da jih postava ceni kot d r u ž b e za prostovoljno preskvbljevanje ubozih; da torej se imajo svobodno upravo. 2. Ne vemo še sicer, kakošni da bodo ,,posebni", v postavi obljablje_i ,,predpisi" zastian farnih ubožnic, toliko je pa že zdaj očitno, da jim ne cvete vesela bodočnost, če se bo povsod po izdani postavi za občinske ubožnice ravnalo. Postava namreč meri očitno na to, da se farne ubožnice oslab. in na njih mesto stopijo občinske ubožnice. Postava je tu in tam tako umetno zasukana, da navstane celo laliko prepir med upravniki farnih in obpinskih ubožnic. Govoieč v §. 24. o tem, od kod da srenja stroške za svoje preskrbljence zajema, našteva dobitke od glavnice, ki je sporočena za srenjsko ubožnico, in prihodke od -krajnih dobrodelnih ustanov", kakor tudi od ,,daril in sporočil za ubožne namene". To pa ne zadeva farnih ubožnib naprav, ampak le one dobrodelne ustanove (stiftenge), darila in sporočila, ki se bodo š e 1 e napravile in sicer občinski ubožnici na korist, kajti §. 29. pušča dozdanje farne ubožnice in njih premoženje cel6 na strani. Zatorej tudi nikoga motiti ne sme, če prej oinenjena .spomenica" dež. odbora srenjam Daioča, za to skrbeti, da se _mili darovi prostovolJDib, privatnih ubožnic, (kakoišfle so v smislu postave farne ubožnice) v skupno srenjsko denarnico stekajo". Da pii tacih precej zvitih določbah postave prepiri ne vstanejo, treba prena^lim, ceikvi več manj nasprotnim srenjskim zastopnikoia vedno pied oči postavljati §. 29. postave ter jim povedati, da se cerkvenega premoženja za uboge nibčer dotakniti ne sme, dokler se ne spolni, kar §. 29. obeCa, in da vse določbe nove postave le prihodnje ustanove, darila in sporočila zadevajo in sicer one, ki bodo naravnoč za ,,občinske" in ne za farne ubožnice se glasile. 3. Oskrbaiki farnih ubožnic, duhovniki kakor farani, naj torej zdaj še posebno skrbni bodo za svoje farne ubožnice, ktere so blagi pokojniki, kterim se še o sedanjih političnih srenjab sanjalo ni, ustanovili za farne ubožce. Dokler ni stvar postavno odločena, naj se dobri farani, ki hočejo kaj ubogim sporočiti, pozorni storijo na to, da mora v sporočila naravnoč in razločno izrečeno biti, da se sporoca za ,,farne" ubožce, kajti §. 26. veleva, da, če sporočevalec ali dedič ali kdo drugi v imenu sporočevalca naravnoč ne izreče, kdo da ima pravico do sporočenega denarja ali sporočene stvari, se to prišteti ima glavnici srenjske ubožne kase. V drugem članku bomo pokazali, da spoznavamo veliko vrednost postave zastran ubožnib naprav, da so pa tudi dvombe o njeuej povabnosti opravičene. Toraj še enkrat: Držimo farne ubožne ustanove!