' J . • » wl. ,..»»MMIF .> ->-* BOG NAROD DOMOVINA EL FO R TIN TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov © TABOR je last in vestnik Tabora SPB • Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora © Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič © Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovenc Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos © Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213. Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.448.991. Naročnina: Argentina 5.000 pesov; Južna Amerika 5 dolarjev; Evropa-Avstralija 7 dolarjev; ZDA in Kanada 8 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države: 12. dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž Anton Matičič, Igualdad 1110, (1655), J. L. Suarez — Bs. As., Argentina Telefon: 766-7513. NAŠA NASLOVNA SLIKA Mladi rod novih Slovencev, naglej se jih in vtisni si jih v spomin! Takšni so bili naši dični domobranski borci za Boga — Narod — Domovino! Do kori ca zgodovine bodo ponos malega slovenskega naroda, ki je preko njih o pravem času in na pravem mestu kazal pravo pot vsemu svobodoljubnemu človeštvu sveta. — V sredini poveljnik II. voda žel. bater. (II. oklopni vlak) na Rakeku I. Žekar, ki je v zdomstvu živel kot invalid v Švici, kjer je tudi umrl. Na njegovi desnici je ponar. Niko Starešinčič, ki je padel spomladi kot gojenec častniške šole v Mostah; na njegovi levici pa podnar. Rudi Rozina, ki je v zdomstvu živel v Lanusu (Argentina), kjer je tudi umrl kot žrtev nesreče. V ozadju na levi je Milan Zajec, ki nam ga je izmed ti-sočev pobitih sama božja Previdnost rešila iz brezna v Kočevskem Rogu, da poslej kot živa vest komunističnih grozodejstev živi in se neutrudno bori pri društvu Tabor v Clevelandu (ZDA). — Slika je bila posneta aprila 1944 na Rakeku. Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Oetubre-Noviembre 1979 BUENOS AIRES Oktober-November 1979 NUESTRO ORGIJ 1X0 Hace cuarenta anos que ha comenzado la Segunda guerra mundial y con esto el via crucis de nuestro pueblo esloveno. Es el estado de querra y la patria ocupada por los nazistas que dieron a los comunistas la gran oportunidad de bajo el engaho de lucha liberadora embaucar a los despre-venidos y de acceder asi al poder absoluto una vez terminada la gran contien-da. Los mejores anticomunistas han sido vi Im en te asesinados sin otro justi-ficativo que: “Algo habra hecho...“. Cuarenta ahos es un periodo muy largo en la vida humana, časi una generacion. Se produjeron muchos cambios lo que mas ha cambiado es el ambiente en el que vivimos. El mismo enemigo, ahora ya časi sin disfraz, estira sus tentaculos y embauca a las juventudes de todos los continentes empujandolas a las acciones irrazonables, que solo terminan con sangre y lagrimas. Seria injusto, quedarnos con las manos cruzadas, solamente repitiendo frases gastadas e inservibles. Pero con toda razon y tambien con toda justicia podemos estar orgu-llosos por el hecho de que nuestro pequeno pueblo ha dado de su medio un n ufnero tan alto de hombres y jovenes, quienes estaban conscientes de la enganosa criminal ideologia comunista — que es la tnadre de toda la violen-cia desatada por el mundo hoy en dia — y la han sabido combatir hasta la ultima gota de su sangre. Todos los dias podemos oir noticias sobre atentados, secuestros, asesi-natos etc., los (jue quedan explicados como actos de extremistas. Nuestra f xperiencia de hace mas de treinta y cinco anos atras nos ensefia, que los padres de todo esto son los comunistas internacionales, escondidos bajo distintos disfraces. Esta aclaracion la debetnos a nuestros heroes muertos on aquella lucha. Hoy sabemos que su sacrificio no ha sido en vano. Nuevas generaciones crecen y se preguntan; i Que estaba ocurriendo en los tiempos de la ultima guerra? Čada dia aumenta mas el mimero de estos jovenes y en la mišma proporcion aumenta la fuerza de su pregunta. Y pronto llegara el General je že odprl usta... — Potlej jih je zopet zaprl. Lične mišice so mu zaigrale... V njegovi notranjosti je moral ta hip vzkipeti boleči boj. Zagledal se je nekam v daljavo in zamolklo rekel: „Jaz nimam ničesar več zapovedovati... — Zakaj se ne obrnete na poveljnika slovenske narodne vojske ? — “ Po presledku pa: ..Svetujem vam pa naslon na skupino majorja Vuka Rupnika, ki stoji v Vnanjih goricah... — ‘‘ In je položil slušalko. Počasi, vase pogreznjen je odšel v spalnico. Jaz pa sem naprej urejeval njegov arhiv. Sežigal sem nepomembne rutinske papirje, vse količkaj zanimive za zgodovino teh let in Rupnikovo delo pa sem skrbno zlagal v poseben zaboj... — — — (Sledi) 8 Sta takrat vedela, da je bil zadnji stisk roke? — Pozneje je Vuk Rupnik videl svojega očeta samo še čez plot taborišča v Spittalu, kjer smo bili internirani. Takrat pa sta si lahko samo še naskrivaj pomahala v zadnji pozdrav... — Potem se tudi videla nista nikdar več... — Elizabeth Barker BRITANSKA MEDVOJNA POLITIKA V JUGOSLAVIJI TA RAZPRAVA JE BILA FEBRUARJA 1979 PREDLOŽENA INŠTITUTU ZA SLOVANSKE IN VZHODNOEVROPSKE ŠTUDIJE Pričujoči spis je izšel v reviji THE SOUTH SLAV JOURNAL, Vol. 2, No. 2, April 1979, ki ga v Londonu izdaja krožek Dositeja Obradoviča. Za ogromno večino naših bralcev in zdomcev sploh, ki jim omenjena revija ne bo prišla do rok, da bi lahko članek prebrali v angleškem izvirniku, ga na naših straneh prinašamo v slovenskem prevodu. Ker bo v njem že tako marsikdo dobil cinično razlago za marsikatero postavko tudi naše čisto slovenske problematike medvojnih let, se vzdržujemo vsakršnega komentarja. Zanimalo pa bi nas zvedeti, če so za revijo odgovorni, med katerimi je tudi bivši član našega Narodnega odbora dr. Ljubo Sire, znali svoji sodelavki postaviti vsaj kakšno izmed množice vprašanj, ki kar kričijo iz njenega spisa, še prav posebej bi nas to zanimalo zato, ker bi radi zvedeli, če je dopisnica znala nanje odgovoriti. — Op. uredništva. Predmet je hudo zavozljan in delno celo protisloven. Vem, da mlajši akademiki pripravljajo revidirano verzijo britanske politike za čase druge svetovne vojne v Jugoslaviji, in da je v Združenih državah že izšla knjiga Davida Martina: Rodoljub ali izdajalec; slučaj generala Mihailoviča1. Mislim, da sem v preteklih sedmih letih na novo in kolikor mogoče nepristransko tudi jaz sama vsaj štiri krat poskušala obdelati britanske odnose do Mihailoviča, Tita in Jugoslavije kot take. Toda nisem se približala nečemu, kar bi lahko imenovala revidirano gledanje na problem. Predvsem se je Britanija z ozirom na Jugoslavijo držala dveh načel: eno je bilo političnega, drago vojaškega značaja. Tu in tam sta se skladala, večkrat pa sta šla vsaksebi. Ob začetku vojne je Britanija v političnem in vojaškem ozira zasledovala dobrohotno nevtralnost Jugoslavije in so Britanci gojili prijateljstvo s knezom namestnikom Pavlom. Vse dotlej, dokler je bila ta naklonjena nevtralnost vse, kar je Britanija želela, je bil knez Pavle voljan povsem sodelovati. Toda potem, ob koncu leta 1940, ko so Britanci začeli pričakovati nemški premik proti jugu preko Balkana in so se tudi sami pričeli 1 Patriot or Traitor. The čase of General Mihailovič — Introductory Essay by David Martin. — Hoover Archival Documentaries — Publication 391, pages 520. — Op. uredništva. haviti z načrti operacij na Balkanu, so začeli od Jugoslavije zahtevati več _ aktivno udeležbo pri operacijah na Balkanu in odkrit prelom s silami Osi. Takrat so bili britanski politični in vojaški cilji še skladni, — toda predvsem, ker je Churchill poslal Edena, ki je pravkar postal zunanji minister, da bi se pobavil s pripavami za balkanske operacije, in je tako postal osebno vmešan v izvajanje pritiska na Jugoslavijo, če bi ostal v Londonu, pod vplivom svojih sodelavcev v Foreign Office-u, bi se bržkone utegnil občutno manj ogreti za to podjetje. Ker Britanci niso uspeli, da bi kneza Pavla pridobili za soudeležbo na balkanski fronti, ali da bi se javno zoperstavil Hitlerju, so prišli na idejo, da se ga morajo znebiti. V veliko zadovoljstvo Britancev so se ga zares znebili dne 27. marca 1941, čeprav je še vedno sporno, v kolikor so sami pripomogli k vojaškemu puču v Belgradu, ki ga je odstranil. V nekaj kratkih tednih so se Britanci v posledici naglega nemškega pregaženja Jugoslaviie znašli še z enim pobeglim kraljem in vlado na dlani — z mladim kraljem Petrom in prepomešano malho jugoslovanskih politikov. Britanci so jih sprejeli kot pravnoveljavno jugoslovansko vlado in se zavezali obnoviti Jugoslavijo kot enotno državo po porazu Hitlerja in Mussolinija, ki sta jo medtem razkopala v več predelov deloma pod nemško, deloma pod italijansko okupacijo. Takrat ta obveza Britancev do begunskega kralja in vlade ni predstavljala nikakšnega vojaškega problema. Ni bilo izgleda za bližnje britanske operacije v vzhodnem Sredozemlju ali na Balkanu. Toda, ko je jeseni 1941 stopil na pozornico častnik jugoslovanske kraljevske vojske in bivši vojni ataše v Bolgariji polkovnik Draža Mihailovič kot vodja odpora proti Osi v Srbiji, je nastal politični, čeprav sočasno ne vojaški problem. Problem pa se je pojavil v tem, da so v London začela prihajati tudi poročila o obstoju komunističnih odporniških skupin, katere so bile proti Mihailoviču. Kakor je povsem naravno, je seveda Mihailovič tisti, ki ga je begunska jugoslovanska vlada izbrala za poglavarja odpora v Jugoslaviji. Vsi člani te vlade, bodisi Srbi, Hrvati ali Slovenci, so bili v različnih stopnjah protikomunisti. S tega gledišča, kakor tudi z zornega kota lastnih predsodkov in dolgoročnih ciljev, je Mihailovič bil naravni kandidat tudi za Britance. Po drugi strani pa je Sovjetska zveza pravkar postala britanska zaveznica; povi-hu še zelo pomembna. 'Pako je zunanji minister Eden skušal zadovoljiti Ruse, pa stati istočasno ob strani jugoslovanski begunski vladi, in je zato poskušal pridobiti Ruse, da bi pripravili komuniste do priznanja Mihailo-vičevega vodstva enotnega odporniškega gibanja. Najbrž ni imelo nobenega pomena, da je to delal preko sovjetskega veleposlanika v Londonu in preko britanskega ambasadorja v Moskvi, ne pa, da bi vprašanje obravnaval osebno s Stalinom in Molotovim ob priložnosti svojega obiska v Moskvi decembra 1941. Bržkone je zadevo smatral za premalenkostno, ali pa je mislil, da je preveč kočljiva. Rusi so kazali ravnodušnost, Britanci pa so se enostavno zavarovali, da je bil problem Tito-Mihailovič rešen, oziroma, da je bil spor postavljen r.a hladno. Ostal je problem, ki ni bil natančno ne politične, ne vojaške narave, — kako propagandistično podpreti Mihailoviča kot velikega vodjo odpora; dejansko prvega vodjo odpora v Evropi. Na tisti stopnji vojne, ko je bilo še za dolgo dobo kaj malo izgleda za britanske kopnene operacije na evropski celini, sta podžiganje in podpora odporniških sil zelo močno zaposljevali misli političnih vodnikov ter, vsaj teoretično, tudi možgane šefov štabov. Tako so Churchill, zunanje ministrstvo in SOE2 krepko silili operacji. k odmetavanju orožja in opreme Mihailoviču. Toda iz čisto praktičnih razlogov to sploh ni bilo mogoče; v Sredozemlju ni bilo primernega tipa letala in tudi radijska zveza je bila mesece pretrgana. Gmotne podpore Mihailoviču zato ni bilo; vse, kar je preostalo, je bila propaganda, in tudi v tej je begunska vlada — bolj točno rečeno, njeni srbski člani — krčila pot, Britanci pa so sopli daleč odzadaj. Tako so Britanci nekako v poletju 1942 stali pred veliko obveznostjo do Mihailoviča kot heroja in moža, ki naj bi vodil mogočen odpor v Jugoslaviji, ko bo napočil čas. Kmalu so bili siti notranjih prepirov v begunski vladi — najsi bo med Srbi in Hrvati, pa tudi med Srbi samimi —, kar je privedlo do preosnove vlade, v kateri je bil Mihailovič v odsotnosti postavljen za vojnega ministra; toda še nadalje so postopali z njo kot z zakonitim predstavnikom jugoslovanskih narodov. Povrhu so smatrali, da imajo prav posebno obveznost do mladega kralja. Ker takrat, poleti 1942, še vedno ni bilo nikakšnih izgledov za britanske operacije na Balkanu oziroma kjerkoli na severnih obalah Sredozemskega morja, bi spričo takšnega stanja Britanci kaj lahko srečno živeli. Toda takrat so Rusi preko različnih kanalov začeli spuščati poročila o vojaških podvigih jugoslovanskih partizanov. Razsejali so tudi gradivo, ki je prikazovalo — ali vsaj dajalo videz, da je prikazovalo —, kako je Mihailovič sodeloval z okupatorskimi silami. V tej zadevi so vložili celo formalni protest pri begunski vladi in se ponovno pritoževali na britanskem zunanjem ministrstvu. To je postavilo Britance — še prav posebej zunanjega ministra Edena — pred težaven politični in propagandni problem. Tudi britanski vojaški krogi so začeli gojiti svoje dvome o Mihailoviču. Skrbelo jih je namreč, kako zaustaviti nemška pojačanja, ki so šla preko Balkana v severno Afriko. V ta namen so jeseni 1942 grške odporniške skupine pomagale britanskemu posebnemu oddelku spustiti v zrak most pri Gorgopotamos-u. Britansko poveljstvo v Kairu je pozvalo Mihailoviča, da tudi on kaj takšnega podvzame. Odgovoril je z besedami, ne pa z dejanji. Iz poročil, ki jih je pošiljal Bill Hudson, takrat edini britanski častnik pri Mihailoviču, - Special Operations Executive — Oddelek za izvajanje posebnih je sledilo, da je le-ta izvajal hudo nepomembno — če sploh kakšno — dejavnost proti silam Osi in pa, da je bil po mnenju istega Hudsona povsem v stanju kolaborirati z Osjo v namenu, da bi ohranil svoje sile — in srbski narod — do trenutka splošne vstaje. Tudi britanski propagandisti so s svoje strani začeli dokazovati zunanjemu ministru, da je pač hudo težko delati propagando za Mihailoviča, če pa niso imeli nikakšnih zanesljivih poročil o njegovi dejavnosti, medtem ko so obstojala očitno zanesljiva poročila o aktivnosti partizanov. Ta kombinacija političnih in vojaških dejstev — toda predvsem političnih faktorjev — je bila tista, ki je jeseni 1942 prisilila britansko zunanje ministrstvo do tega, da je podvrglo novi oceni svojo politiko do Mihailoviča in začelo misliti na podpiranje partizanov, če bi le moglo priti z njimi v stik. Toda bilo je gotovo, da bo to povzročilo težave z begunsko vlado, ki jo je takrat za pozornico dominirala majhna skupina srbskih oficirjev, pa tudi z mladim kraljem in njegovo materjo. Kazalo je tudi, da je bilo priporočljivo poskusiti priti na novo do sporazumne politike z Rusi. Zunanje ministrstvo se je zato premikalo počasi — in vodilni pri SOE, prav posebej njegov minister lord Selborne, so se gibali še bolj počasi. Januarja 1943 pa je posegel vmes sam Churchill, kar je stvari občutno pospešilo. Zaradi začetnih uspehov anglo-ameriškega izkrcanja v severni Afriki — „Torch“ — je začel sanjati o operacijah v vzhodnem Sredozemlju in prav posebej o operacijah, ki naj bi pritegnile še Turčijo v vojno. Januarja je bliskovito obiskal Turčijo, kjer je označil oba: Mihailoviča in partizane kot važna dejstvenika v bodočem razvoju na področju. V Kairu se je srečal s šefom š taba SOE polk. Keble-om, s katerim je ocenil izglede za izgraditev odpora v Jugoslaviji. Keble mu je izročil elaborat, v katerem se je zavzemal, da bi naj Britanci še nadalje podpirali Mihailoviča v Srbiji, pa istočasno poizkusili navezati stike z gverilo3 v drugih področjih Jugoslavije. Je sicer nekoliko arbitrarno mnenje, toda jaz bi vseeno ocenila, da prav tu leži prva važna preobratnica britanske politike, čeprav sem izpustila argumente, ki jih je doprinašal Mihailovič in so jih Britanci do neke mere sprejeli, mislim, da z ozirom na to, kar sem iznesla doslej, ne more biti sporno, zakaj Mihailovič ni delal, kar bi Britanci radi videli, da bi delal. V skladu s temi argumenti je bil nedelaven, ker je bila njegova poglavitna dolžnost čuvanje krvi srbskega narooda, ki je že tako toliko prestal pred Nemci in hrvaškimi ustaši. Njegovi poveljniki so bili prisiljeni imeti zveze z Italijani, ker so nujno potrebovali orožje, ki ga Britanci pač niso dobavljali. V vsakem slučaju je to bila pravilna politika, ki naj bi hranila njegove sile in jih pripravljala za dan narodne vstaje, ki naj bi napočil, ko bi zavezniki vdrli na Balkan. Kar je pa zadevalo borbe s partizani, je njegov 3 Mišljeni so Titovi partizani. — Op. uredništva. argument bil ta, da so bili par izani tisti, ki so ga napadali — Hrvatje, komunisti ter sovražniki Srbov — in je bila njegova dolžnost do kralja in vlade, da jima vrne domovino nedotaknjeno. Ne bom se tu spuščala v možne protiargumente, pač pa se hočem povrniti k elaboratu, ki ga je januarja 1943 polk. Keble predal Churchillu. Njegovo priporočilo, da SOE mora dobiti zvezo z gverilci izven Mihailo-vičevega področja — Churchill je seveda točno vedel, da so s tem mišljeni partizani —, je bilo rezultat dela, ki ga je vršila pomembna sekcija SOE v Kairu vse izza jeseni 1942. Po Keble-ovem je ta sekcija takrat začela prestrezati nemška operativna poročila in tako iz njih lahko sklepala, na katerih področjih so partizani operirali in katere predele so osvobodili; zvedela je za njihove premike in za akcije, ki so jih sile Osi izvajale proti partizanom. V to, kako točna je bila ta podoba, se ne kanim spuščati. Prestrezanja, ki jih je delala Ultra in so sedaj v Javnem arhivu (Public Record Office) v Londonu, niso iz tega razdobja. Nekateri revizionisti, kakor jih hočem imenovati, nakazujejo, da so pač komunisti ali vsaj levičarji v SOE v Kairu, ki so bili povezani z obveščevalnim delovanjem, rezultate prikrojevali tako, da so bili v skladu z njihovimi pogledi. Ne dvomim, da so takšnile levičarji v SOE v Kairu zares obstojali; toda prav tako so tam bili odločno Mihailovičev! ljudje, čeprav jih je bilo tiste čase več v Londonu. Dejansko je med jesenjo 1942 in zgodnjim poletjem 1943 eden izmed komplicirajočih dejstvenikov ležal v protivnosti med SOE v Kairu in SOE v Londonu, če so bili januarja 1943 Keble in ostali, ki so se v Kairu pečali z Jugoslavijo, vsi za povezavo s partizani — oziroma gverilci —, je pa SOE v Londonu zaostajal daleč za njimi. Medtem ko je tako spomladi 1943 SOE v Kairu pripravljal odmetavanje oskrbe v predelih, ki niso bili pod Mihailovičevim nadzorstvom, pa je SOE v Londonu bil — in izgubil — bitko z zunanjim ministrstvom proti temu ter silil, da bi Britanci podpirali Mihailoviča. Nekega dne je posegel vmes Churchill, ki so ga deloma podžgala poročila o Mihailovičevem protibritanskem govoru na nekem sestanku, in povprašal, kaj se dogaja. Stalni podtajnik zunanjega ministrstva Sir Alexander Cadogan je poslal Churchillu kratko poročilo, v katerem ga je informiral in dejal, da so tedaj imeli namen priti v stik z gverilci, oziroma partizani. Churchill je na list postavil svoje začetnice in na koncu pripisal: „agreed“ (odobreno). Po mojem mnenju je torej to tisti natančni trenutek odločitve, ko Britanci stopijo na stran Tita. V kolikor sem lahko ugotovila, zadeva ni bila nikoli predmet razpravljanja v vojnem kabinetu, pa tudi šefi štaba niso v tem pogledu imeli nikakšnega posebnega napotka: na eni strani so navajali, da ni bilo na razpolago zadosti letal, da bi istočasno pomagali Mihailoviču in partizanom, in bi zato bilo bolje, podpreti Mihailoviča; na drugi strani pa so zatrjevali, da je nujna poživitev gverilskega delovanja — ne da bi pri tem iznesli kakšno specifično priporočilo glede partizanov. Tako so bili dejstveniki, ki so bili za povezavo s Titom: Churchill, Eden in zunanje ministrstvo, polk. Keble in drugi oficirji v SOE v Kairu; proti temu, oziroma sploh skrajno nezadovoljni pa so bili vodilni oficirji SOE v Londonu, vključno s samim lordom Selborne-om. Rada bi povedala kaj več o Stiborne-u, njegovih sodbah, občutkih in motivacijah, čeprav sem ga videla enkrat, je za vselej ostal v mojem spominu kot začuda senčna podoba. Tik pred vojno je pripadal skupini menda progresivnih mlajših konservativcev v bližini Edena, po njegovem odstopu na začetku leta 1938, ki so bili nasprotniki politike poštimovstva. Ko je spomladi 1942 nasledil Hugha Daltona kot minister SOE, so bili vodilni oficirji SOE navdušeni. Vedeli so, da je Churchill gojil močno osebno antipatijo do Daltona, ki mu je bilo vedno težko doseči, da bi ga Churchill sprejel. Vedeli so, da je Churchill imel Selborne-a rad in bo torej imel lahek dostop do njega. Toda, kakor sem ugotovila, je bilo videti, da Churchill ni prisluhnil niti eni besedici, ki jo je Selborne izrekel, čeprav ga je prav prijateljsko sprejemal vsaj enkrat na teden. Jaz sem ga videla, ko sem poleti 1943 sedela na koncu mize na seji, kjer se je informacijski minister Brendan Bracken spoprijel s Selborne-om v vprašanju okoli Mihailoviča in Tita. Kolikor se spomnim, je Selborne napadal BBC4 zavoljo tega, ker je proslavljala jugoslovanske partizane, pa zavrgla Mihailoviča. Bracken je branil BBC in prehajal v hud protinapad zaradi Mihailoviča. V svoji mladostni aroganci sem pomislila, da ne eden, ne drugi od obeh ministrov sploh ni imel realne predstave o tem, o čemer je govoril. Vsekakor je bil Bracken s stresanjem šopa svojih rdečih las in s svojo irsko zgovornostjo bolj napadalen in očitno uspešen. Selborne s svojim trdim belim ovratnikom in zglajeno, skorajda mrko, pa tudi nekako svečeniško zunanjostjo je bil vzvišen, zadržan in je kazal znake globoke čustvene vere v pravičnost svoje stvari, to je, v vprašanju lojalnosti napram Mihailoviču, napram možu, ki je stal Britaniji ob strani, ko je bila slabotna in je imela kaj malo prijateljev. Ko sem pred nedavnim brskala po Solborne-ovih papirjih v Bodleian-u, me je presunil njegov sila močan čut lojalnosti in obveznosti do vsakogar, ki je delal v SOE in stal Britaniji ob strani. Mislim, da je bil mogočen dejstvenik njegove lojalnosti do Mihailoviča (pa tudi do grškega kralja Jurija). Bil je seveda tudi hud protikomunist, kar je gotovo tudi moralo podžigati njegovo odvratnost, da bi imel kakršenkoli opravek s Titom. Ker nisem mnenja, da bi bil Selborne pomemben dejavnik pri odločitvi Britancev — čeprav je seveda bil zavora Churchilla in Edena v trenutkih njune prenagljenosti in vzkipevanja —, je to mogoče brez pomena. Toda 4 British Broadcasting Corporation — Britanska radijska družba. neglede na to, da je bil resortni minister SOE, je dejansko predstavljal določeno strujo britanskega javnega mnenja predvsem med tistimi konservativci, o katerih sta Churchill in Eden dobro slutila, da jih ne moreta voditi za nos, in kateri so potem zares izvajali negativen ali zavirajoč vpliv v trenutku, ko se je Churchill odločil Mihailoviča hitro zavreči. Razlika med SOE v Kairu in SOE v Londonu ter prav posebej s Selborne-om v vprašanju povezave s Titom je vedla do nekaterih kaj čudnih rezultatov. Ko je SOE v Kairu aprila 1943 poslal prve skupine, ki naj bi prišle v stik s partizani na Hrvaškem in v Bosni, nisem prav sigurna, če je SOE v Londonu sploh kaj vedel, kaj se dogaja. Gotovo pa SOE v Londonu ni bil vprašan za nasvet, ko se je ob koncu maja 1943 Bill Deakin spustil v Titov glavni stan. To je 3. in 4. junija vodilo do izmenjave zelo ostrih brzojavk med SOE v Londonu in SOE v Kairu. V tem pogledu najbrž ne bom premalo „fair“, če pridem na misel, da bi Selborne-u kar odleglo, če bi bil Tito v teku 5. ofenzive dejansko uničen. Vsaj listek, ki ga je poslal Churchillu, z vso gotovostjo kaže, da je to z umirjeno resignacijo pričakoval. Kar neizbežno ostaja v temi, je, na katero stran se je v tej krizi britanske politike napram Jugoslaviji postavil SIS5. Toda treba se je spomniti, da je bil SIS oficir Bill Stuart vodilni oficir skupine in s tem glava misije, ko je Bill Deakin odskočil v Titov glavni stan. Tako lahko sedimo, da je SIS vsaj hotela biti na tekočem o Titu in partizanih; tega ne spremeni dejstvo, da je bil Stuart malodane takoj nato ubit in je tako Deakin iz SOE postal načelnik misije. Sledeči meseci — poletje in jesen 1943 — so bili do skrajnosti zmedeno obdobje britanske politike napram Jugoslaviji. Bil je prehodni čas poizkusov, istočasno zasledovati različne čisto protislovne politične smeri. Foreign Office je hotel pomagati Mihailoviču in Titu ter ju celo spraviti, če bi le bilo mogoče, pa potem ni obeh podredil britanskemu poveljstvu v Kairu, ker je pri tem puščal odprto vsakršno možnost in se izmikal nevšečnostim na eni strani s sovjetsko vlado, o kateri je vedel, da iz vsega srca, čeprav diskretno podpira Tita, na drugi strani pa z jugoslovansko begunsko vlado in kraljem Petrom, pa z britanskimi konservativci, ki so z njima simpatizirali. (Pozneje jeseni 1943 so notranji prepiri in intrige med pobeglimi jugoslovanskimi politiki prišli zunanjemu ministrstvu in Edenu tako do grla, da sta izsilila vlado uradnikov, do kakršne je v nekem oziru prišlo pod Puričem, ki pa se je izkazal, da je bil prav takšen fanatičen samo-Srb, kot katerikoli politik zadnjih let, čeprav sam ni bi! politik. Pod pretvezo, da bo tam bliže doma in tako na boljšem položaju za povrnitev na prestol — pač ne preveč prepričljiv argument —, je zunanje ministrstvo tudi „izpakiralo“ mladega kralja Petra v Kairo.) 5 Secret Intelligence Service — Tajna obveščevalna služba. Toliko z ozirom na Foreign Office. SOE, ki se je več ali manj držal politične linije zunanjega ministrstva, je poletje uporabil za to, da je odposlal določeno število svežih misij k Mihailoviču prav tako kot k Titu. Misije pri Mihailoviču so prišle k njegovim poveljnikom na raznih krajih Srbije, vključno v obrobnih predelih Kosova in Macedonije. Te pod-misije niso bile pod nadzorstvom svojega šefa v Mihailovičevem glavnem stanu Billa Bailey-a, ki se je nahajal tam že izza začetka leta in se trudil, da bi Mihailoviča pridobil za sodelovanje. Bile so pod direktnim nadzorstvom SOE v Cairu, s katerim so bile v neodvisni radijski zvezi. To pa iz varnostnih ozirov; zakaj radijska zveza med temi pod-misijami in Bailey-em bi utegnila biti lažje podvržena sovražnikovim prestrezanjem. Toda poglavitni razlog je prav gotovo bil v tem, da je SOE v Kairu upal preko pod-misij pridobiti Mihailovičeve krajevne poveljnike, s katerimi so le-te bile v direktni zvezi, da bi neodvisno od Mihailoviča izvajali sabotažne operacije proti sovražniku ali vsaj skrbeli za varna oporišča in zaščito britanskih posebnih oddelkov pri opravljanju tega posla. Po drugi strani bi pa lokalni poveljniki lahko tudi izvajali pritisk na Mihailoviča, da bi takšne akcije dovolil. Znotraj zelo strogo začrtanih omejitev je ob gotovih prilikah tudi prišlo do tega; toda tudi takrat so resnične sabotažne podvige izvrševali Britanci in je do prask s sovražnikom prihajalo samo na področjih, v katerih njegove represalije ne bi prizadele Srbov, temveč npr. kosovske Arnavte ali Macedonce in, če bi le bilo mogoče tako izpeljati, — partizane. V kolikor so lokalni Mihailovičev! poveljniki bili voljni sodelovati pri teh akcijah, so tudi to delali po navadi pod predpogojem, da jim britanska letala prinesejo orožje. Kjer so krajevni poveljniki povprašali za Mihailovičevo privoljenje, ga skoraj nikoli niso dobili; in če je izgledalo, da ga je dal, je vedno obstajala sumnja, da je istočasno tistemu krajevnemu poveljniku poslal nasprotno povelje. Skratka; zelo težko je z malenkostnimi vojaškimi rezultati upravičiti trud okoli pošiljanja britanskih misij na Mihailovičevo ozemlje tekom poletja in na začetku jeseni 1943, čeprav je bilo odvrženega bore malo orožja. Približno takšno je torej bilo stanje, kakršno je kajpak še bolj razdražilo Mihailovifia in ga naredilo še bolj nepripravljenega za sodelovanje z Britanci, stanje, kakršno je do skrajnosti komprometiralo Bailey-a ter užalilo njega in vodjo misije brigadirja Armstronga, ki je prišel septembra. V tem razdobju pa je prišlo do še ene komplikacije nesrečnega položaja v Srbiji. Uradno navodilo se je glasilo, da ne smejo biti storjeni nikakršni poizkusi stikov s partizani v Srbiji, čeprav je bilo znano, da bi preko Mihailoviča kljub slovesu, da je imel dobre zveze izza časov, ko je bil vojni ataše v Sofiji, prišel v stik z bolgarsko resistenco, se je odločil, da poizkusi dobiti zvezo z Bolgari preko srbskih partizanov. Posledično je jeseni in na začetku zime 1943 skupina Britancev pod vodstvom majorja Mostyna Daviesa, zanašajoč se izključno na pomoč partizanov, opravila počasno, težavno pot iz jugo-zahodnega kota Jugoslavije do bolgarske meje v vzhodni Srbiji. Mihailovičev! ljudje so zvedeli za premik te misije in za njene stike s partizani, katere so sami preganjali, in obvestili britanske področne častnike, ki so povprašali v Kairu, kaj se dogaja; in Kairo je obstoj takšne misije gladko zanikal. To je kajpak še doprineslo svoj delež k občutkom frustracije in užaljenosti britanskih oficirjev v Srbiji napram lastnetn glavnem stanu v Kairu, pa seveda napram tistim Mihailovičevim poveljnikom, ki prav posebej niso hoteli sodelovati ali pa so bili nezanesljivi. Zadnji zabodljaj pa je bil zadan novembra 1943. čeprav so Britanci takrat v Srbiji še videli Mihailovičevo področje, se je skupina pod vodstvom majorja Dugmore-a spustila v vzhodni Srbiji — uradno, češ, da bi se pridružila skupini Mostyna Daviesa, v resnici pa, da je zimske mesece preživela pri srbskih partizanih, in končno poslala nad vse ugodno poročilo o njihovi hrabrosti, vzdržljivosti in udarnosti. Vse, kar sem nanizala o položaju v Srbiji v drugi polovici leta 1943, je očitno protislovno, kajti rečeno je — mislim, da napak —, da so pro-komunistični elementi v SOE in SIS prikrivali Mihailovičeve operacije iz te dobe pred zunanjim ministrstvom, na kar se v tem primeru skušajo oslanjati revizionisti. Na to lahko odgovorim, da mislim, da lahko v podrobnosti dokažem vse, kar sem iznesla, pa ni časa, da bi to storila na tem mestu. Vse, za kar imam tu prostora, je, da nobene manjše operacije — kakor bi jih jaz imenovala —, katere so vršili Mihailovičev! ljudje jeseni 1943, niso bile zadosti, da bi zadovoljile brigadirja Armstronga, ki je po dveh mesecih bivanja v njegovem glavnem stanu Mihailoviču poslal oster dopis, v katerem med ostalim pravi: „Odkar sem bil dodeljen Vašemu štabu, nisem od Vas prejel niti enega prostovoljnega predloga ali načrta za izvedbo vojaških operacij v vzhodni Srbiji. Vaše skrbi so neprestano samo partizani, muslimani in ustaši." In zaključuje; „Ne morem videti, da bi Vaši politiki nesodelovanja pri protiosnih akcijah sledila kakršnakoli korist." Pa tudi, če sorazmerno manjše operacije, do katerih je ta čas prišlo na Mihailovičevem ozemlju, postavimo proti onim, ki so jih istočasno vršili partizani, se tehtnica zelo globoko povesi na partizansko stran. Enostavno ne morem uvideti, da bi kakršnakoli inteligenčna zvitost levičarjev bila zadosti za takšno bilančno stanje. Jeseni 1943 je torej bil vsak argument, ki je podpiral nadaljevanje pošiljanja orožja Mihailoviču, ne pa Titu, hudo slaboten. Z vojaškega gledišča so partizani v primerjavi s prejeto pomočjo doprinesli zdaleč boljše uspehe. Izza časa kapitulacije Italije so pa — vsaj takrat — vojaški oziri prednjačili pred političnimi. Gverilske operacije v Jugoslaviji so odvajale nemške čete od trdih bojev v Italiji, držale Hitlerja v stanju neprestane more zaradi morebitnega zavezniškega izkrcanja na Balkanu in bi kdaj pozneje utegnile doprinesti k položaju, zaradi katerega bi bila Turčija prisiljena na vstop v vojno. Churchill s svojo predanostjo sredozemski strategiji, če le možno, celo v vzhonem Sredozemlju, je bil obsojen, da so ti dejavniki nanj močno vplivali. Njegovo romantično dušo so tudi morala nujno pritegniti takšna poročila, kot jih je pošiljal Bill Deakin o Titu in njegovih partizanih, še bolj pa daljše poročilo, ki ga je napisal Fitzroy Maclean novembra 1943. Kakor je dokazal na konferenci v Teheranu, ga je končno privlačila tudi dolgoročna možnost operacije vrh Jadrana v smeri srednje Evrope, — kar je potem postalo znano kot načrt ljubljanskih vrat. Spričo njegovih monarhističnih prepričanj in močnih očetovskih čustev se je kajpak Churchill po drugi strani tudi romantično nagibal k mlademu kralju Petru, čeprav mislim, da bi si bil tisti izreden čas v svoji notranjosti pripravljen tudi to izbiti iz glave. Toliko o britanski vojaški politiki pozimi 1943—1944. Vsi argumenti so govorili za zapustitev Mihailoviča, ki je oviral, ne pa pomagal pri operacijah proti ključni železniški progi Belgrad — Solun, proti podonavski plovbi in proti važnim mineralnim rudnikom. Politična plat seveda še zdaleč ni bila tako enostavna. Poreign Office je še vedno veroval — čeprav Fitzroy Maclean ni tako mislil —, da je Srbija odločno trdno na Mihailovičev! strani, oziroma, <11 je vsaj monarhistična in protikomunistična. Tako je nastalo vprašanje: Je pametno in opravičljivo, srbski narod proti njegovi volji prepustiti nadzorstvu gibanja, ki mu stoje na čelu komunisti? Kako bo to prizadelo njegove občutke do Britanije, pa tudi same britanske interese na Balkanu v povojnem času? Navsezadnje je obstajala še begunska vlada — sicer ničeva begunska vlada, toda Mihailovič je v njej še vedno bil vojni minister — in bila je še vedno zavezniška vlada. Bilo jo je potrebno vsaj prepričati, da se znebi Mihailoviča. In kaj s kraljem Petrom? Ni bil bogve kaj brihten in je dajal videz neuravnovešenosti; toda bil je hudo mlad in bi bilo politično skrajno težko, če bi ga enostavno zavihteli čez palubo. Na drugi strani je obstajalo še vedno upanje na nek sporazum okoli medvojne rezistence v Jugoslaviji in pa o tamkajšnji povojni ureditvi. Zaradi izredne povezanosti različnih okoliščin se je zdelo, da je sredi decembra 1943 Foreign Office te probleme na nekakšen način rešil. V Teheranu so Veliki trije sklenili podpreti Tita, — niso pa rekli ničesar o Mihailoviču. Kmalu po teheranski konferenci je sovjetska vlada poslala Edenu poročilo, ki je navidezno pomenilo, da je bila pripravljena sodelovati pri poizkusu združenja obeh taborov v Jugoslaviji. Bil je videz, da je tako ruski problem rešen, — čeprav se je izkazalo, da je to bilo hudo zmotno mnenje. Nadalje se je Foreign Office oklepal naivne ideje, kako bi prepričal Tita, da sprejme mladega kralja; če mogoče v Jugoslaviji, če ne, pa vsaj na papirju. Tako bi kralj Peter lahko sestavil vlado, iz katere bi bil Mihailovič eliminiran in bi bila za Tita sprejemljiva. Po tem — o-ziroma ob neki drugi priložnosti v teku tega procesa — naj bi Mihailoviča nadomestil kakšen drug jugoslovanski oficir, ki bi bil bolj pripravljen na sodelovanje in bi nehal preganjati partizane, pa se začel boriti proti Nemcem, ali pa, če tudi to ne bi uspelo, bi kralj Peter utegnil Srbe pripraviti do tega, da bi se pridružili Titovi osvobodilni vojski. To so bile rožičaste sanje in dogodki leta 1944 so dokazali, kako zelo tnalo se jih je lahko uresničilo. Neglede na pomisleke, ki bi jih sicer utegnili imeti z ozirom na Tita, Rusi niso bili pripravljeni, da bi ga silili k delitvi oblasti v Jugoslaviji z Mihailovičem ali sličnim srbskim monarhistom. Stalin je igral mnogo bolj pretkano igro, ko je po eni strani zastrupljal najprej Djilasove, potem pa tudi Titove možgane s sovraštvom do Britancev, po drugi strani pa ju nagovarjal začasno ustreči Britancetn s tem, da privolita sodelovati z vljudnim in upogljivim dr. šubašičetn, ki ga je na britanski pritisk kralj Peter postavil za predsednika papirnate begunske vlade, iz katere pa je bil Mihailovič odstranjen. Vsekakor so vsi vztrajni napori zunanjega ministrstva in Edena v teku leta 1944 — Churchill je bil tu in tam močno nestrpen — še začasa uspeli utisniti sprejemljivo politično obliko britanskim vladnim aktom s tem, da je bil Mihailovič odstranjen, vsa vojaška pomoč pa je prešla na Tita. Po mojem mnenju je bil ta akt neizbežen zaradi samih vojaških osnov — tudi z ozirom na strateške koncepte ob pripravah za drugo fronto. Če bi bila velika zavezniška strategija drugačna, kot je v resnici bila, in če bi odnosi med Churchillom, Stalinom in Rooseveltom ne bili takšni, kot so v resnici bili, bi britanska politika podpiranja Tita kaj lahko odprla pot tudi za anglo-amerikanske operacije z Jadrana v smeri srednje Evrope — z vsemi povojnimi političnimi posledicami, ki bi jih to prineslo. To je kajpak lahko samo predmet prav razgrete debate. Kar zadeva Srbe, ni dvoma, da je na ta ali oni način Mihailoviču uspelo, da mu jih je mnogo ostalo zvestih vse do poletja 1944. Toda pozneje, ko so Britanci z velikim uspehom opravili posel okoli oboroževanja partizanov, pa spričo prodiranja rdeče armade z vzhoda, so desettisoči Srbov prešli k Titu. Če to ne bi bilo res, mislim, da bi tam prišlo do krvave državljanske vojne, ko bi se Tito, predvidoma s pomočjo Rusov boril za nadoblast nad Srbijo. (V vsakem slučaju bi namreč kontroliral Slovenijo, Hrvatsko in mogoče tudi Macedonijo.) Mogoče so v nekem oziru prav Britanci to preprečili. Saj je že itak bila strahotna tragedija, če pomislimo, koliko Srbov se je med seboj poklalo v letih bojev med četniki in partizani, tragedija, ki je na drugi strani rešila premnogo življenj Nemcev in Bolgarov. Bi Britanci to lahko preprečili? Pošteno rečeno, ne vidim, kako bi lahko to storili. Pri vsem tem sem bore malo govorila o Mihailovičev! — in Titovi — kolaboraciji z Nemci. To pa zato, ker je to na eni strani sila široko in še bolj zmedeno vprašanje, po drugi strani sem pa mnenja, da ta zadeva ni kaj pomembno vplivala na britansko politiko. Britanci niso zapustili Mihailoviča zaradi njegove kolaboracije z okupatorji, temveč, ker se ni hotel boriti in vsaj ščititi britanske sabotažne akcije. Vprašanje kolaboracije je bilo pomembno samo v toliko, v kolikor je povzročalo nerodnosti v odnosih z Rusi, ali pa z britanskim tiskom in parlamentom. Je pa prišlo prav, kr. je bilo potreba upravičevati pred parlamentom ali pred ljudmi, ki so mislili kot lord Selborne, zakaj je kazalo Mihailoviča zapustiti. Stiki med Titom in Nemci po začetku leta 1943 zunanjemu ministrstvu enostavno niso bili znani in tako niso mogli vplivati na britansko politiko. Mihailovičevim govoricam o tem enostavno ni šla vera, ker je komuniste pač neprestano obdolževal kolaboracije s sovražnikom. Mogoče je SOE v Kairu zaradi prestrezanja nemških poročil imel o tem kakšne indice, če je temu bilo tako, je pač sodil, da je zadeva v okviru celotne podobe nepomembna. Menim, da je potrebno tudi oceniti, če je, gledano nazaj, britanska politika bila opravičljiva tako z ozirom na lastne britanske interese, kakor tudi, kar zadeva interese jugoslovanskih narodov. S stališča kratkoročnosti, pomeni s stališča čim hitrejšega uničenja Hitlerja in s tem čim manjšega žrtvovanja življenj, se vsiljuje nadaljnje vprašanje: Niso Britanci precenjevali partizanskih uspehov in s tem števila nemških divizij, ki naj bi jih — če ne že v celoti, vsaj delno vezale te partizanske akcije? Pa kajpak tudi vprašanje: Niso Britanci podcenjevali Mihailovičeve vojaške veljave in njegovega prispevka pri vezanju sovražnih divizij? Nisem vojaška zgodovinarka in nisem kvalificirana, da bi na to vprašanje odgovorila. Povrhu bi bil vsak odgovor samo ocena, nikakor pa ne dokončen znanstveni odgovor. Moja amaterska razlaga pa bi bila nekako sledeča: Če tudi je bržkone bilo nekoliko pretiravanja okoli partizanskih uspehov, so vendarle bili britanski opazovalci žive priče zadostnega števila operacij — kot npr. porušenje Štampetovega mostu v Sloveniji in uspeh „Ratweeka“ septembra 1944 v vsej deželi, prav posebej pa v Srbiji — ki so dokazale, da so ti uspehi bili realna in solidna dejanja. Pa tudi nemško poveljstvo je gledalo v Titu pomembnega nasprotnika, saj je maja 1944 z upoštevanja vredno padalsko in kopnozemno operacijo izvedlo napad na njegov glavni stan v Drvarju z namenom, da bi ga uničilo. Je pa seveda tudi resnica, da je Hitler osebno — ne pa Nemci na licu mesta — Abvvehr ter nemški opolnomočenec Neubacher v Belgradu — v Mihailoviču gedal resno grožnjo in zato ni bil nikoli pripravljen sankcionirati krajevnih dogovorov med Mihailovičem, oziroma med Mihailovičevimi in nemškimi poveljniki in oblastmi. Kajpak mi bo kdo lahko oponesel, da so začetni britanski napori okoli proglašanja Mihailoviča kot velikega vodje rezistence doprinesli svoj delež za poraz Hitlerja, ker so ga — seveda čisto napačno — prepričali, kako nevaren sovražnik naj bi bil. Glede britanskega pretiravanja z ozirom na sovražne sile zopet nisem kvalificirana govoriti. Toda opazila sem, kot da je v mišljenje kritikov britanske politike pronicala nekakšna zmešnjava, ko sodjo, da so mišljene nemške divizije, ko Britanci ocenjujejo število divizij, medtem ko so pri tem dejansko seveda mišljene ne samo nemške divizije, temveč tudi bolgarske, pa tudi toliko drugih skupin in narodnosti v SS in ostalih formacijah, katere so kontrolirali Nemci. Mogoče bo nekoliko več jasnosti v to zadevo prineslo delo okoli dekodifikacije — Ultra — nemških operativnih poročil, ki je v teku. Kar zadeva povojni svet, morebiti stojim na preveč poenostavljenem gledišču, da je bila povojna ureditev Jugoslavije prav tako kot vseh dežel vzhodne in srednje Evrope odvisna od vrhovne zavezniške strategije, kot je bila v glavnih obrisih sklenjena na prvi konferenci v Quebecu avgusta 1943, pa na konferenci v Teheranu meseca decembra 1943. Ti sklepi pa so izključevali vsakršno britansko, oziroma anglo-amerikansko izkrcanje (razen nenadnih vpadov komandnih enot) na Balkanu in je bilo to področje prepuščeno sovjetskim oboroženim silam. Zato mislim, da bi pod takšnimi okolnostmi prišel na oblast Tito, pa naj bi bila britanska politika takšna ali drugačna. Edina daljna možnost bi bila v tem, da bi Britanci odsekali Srbijo od ostale Jugoslavije in v plačilo za Mihailovičeve usluge tam postavili na oblast kralja Petra. Spričo vrhovne strateške postavke bi to kajpak bila kar najbolj brezglava pustolovščina. Le s težavo je Churhill nekako uspel prepričati Stalina, da je držal roke proč od Grčije, toda kaj težko bi ga pripravil do tega, da bi se odrekel tako dobrim Slovanom kot so Srbi, če so že enkrat bili v krempljih rdeče armade. Vsekakor ni niti najmanjše evidence, da bi se on sam ali kdorkoli izmed odgovornih britanskih ministrov in funkcionarjev bavil s takšno idejo. Mogoče se je bavila s tem amerikanska OSS — Britanci nikoli! Tema za razmišljanje Samo mali narod popolnih norcev bi zaradi trenutne stiske mogočnega tujega imperija napravil samomor. Dr. Stanko Kociper (Na mogočnem protikomunističnem taboru na Dobrovi pri Ljubljani, 13. 8. 1944) Vetrinjsko polje je v naši zgodovini simbol, od katerega bo žarel jasen kažipot mrtvih junakov v svetlo bodočnost. Zakaj tam je mali slovenski narod dal zgled vsemu svobodoljubnemu človečanstvu, da edino trdno osnovo človeškega sožitja predstavljajo samo tri osnovne vrednote idejnega bogastva slovenskega domobranstva: BOG — NAROD — DOMOVINA! Stane Buda „3. MAJ“ IN SLOVENSKO DOMOBRANSTVO Ponatis iz SMERI V SLOVENSKO DRŽAVO, leto 15, št. 82, Buenos Aires, avgust 1979. — Op. ured. Veliko črnila se je že prelilo o tem vprašanju, vendar se ob vsakoletnih komemoracijah za vrnjenimi in zverinsko pomorjenimi vedno znova povračajo misli v tiste čase. Slovenski parlament, ki se je takrat 3. maja 1945. leta zbral v Ljubljani, so sestavljali starejši in v glavnem izobraženi ljudje, ki so vedeli kaj hočejo, saj so imeli — kljub različnemu strankarskemu prepričanju — strogo določeno narodno politično linijo. Ta linija je bila seveda ..jugoslovanska", saj so hoteli obnoviti „stare“ čase kraljevine Jugoslavije, vendar pa na ta način da bi Slovenija dobila večjo samoupravo in da bi kot nekaka država — v drugi večji in seveda mednarodno priznani državi — imela nekaj več pravic. Mislim, da smo takrat vsi domobranski poveljniki imeli radijske aparate in da smo vsi lahko poslušali zavezniška poročila iz Londona. To možnost so verjetno imeli tudi naši politiki, ki so se za časa domobranstva skrivali tako pred okupatorjem kot pred komunisti. Razumljivo je, da bi ti zaradi poslušanja teh poročil in zaradi drugih zvez, ki so jih imeli z inozemstvom, morali biti boljše poučeni o svetovnem položaju, ker so pač lahko ta poročila na tajnih sestankih razčlenjevali in primerjali. Pred tistim „3. majem" že dolge mesece ni bila več nobena skrivnost sporazum „Šubašič-Tito", sporazum kraljeve jugoslovanske vlade v begunstvu z jugoslovanskimi komunisti — sklenjen 16. junija 1944 — saj so bili prav posledica tega sporazuma govori duhovnika dr. Kuharja, ki je bil tudi zastopnik Slovencev pri begunski vladi. Ta politik nas je preko londonskega radija pozival, naj se pridružimo partizanom, kajti Osvobodilna fronta je bila po njegovem narodno gibanje, ki ga moramo podpreti. Mene so ti govori — kar sem že enkrat omenil — zelo razburili; tako, da sem v „sveti“ jezi pošiljal tega duhovnika — in z njim vred še vse ostale slovenske predstavnike v Londonu — v globino pekla, ker sem že takrat smatral, da so nas izdali in prodali. Politično vrednost teh govorov sem pa seveda prezrl. Danes vemo da smo zaradi tega sporazuma vsi protikomunisti na .Jugoslovanskem" področju, tako srbski četniki in razni dobrovoljci, ustaši in hrvaški domobranci, kot slovenski domobranci in slovenski četniki, postali brezpravna „raja“ ker so postali mednarodno priznani samo komunistični partizani. Na podlagi zgodovinskih podatkov bi lahko navedel nekatere potnanj- VSEM ČLANOM, NAROČNIKOM, BRALCEM IN PRIJATELJEM želita blagoslovljen Božič in srečno Novo leto 19110 TABOR - ZDSPB Konzorcij ,,TABORA" kljivosti — ki pa seveda nimajo namena kritike, ker smo bili takrat vsi v nekaki slepi ulici, iz katere ni bilo izhoda —, ki so jih napravili na.ši politiki, pa naj bo to Narodni odbor (NO), ki se je ustanovil 29. oktobra 1944, ali naš parlament, ki se je sestal 3. maja 1945. leta: 1) Naš NO se je ustanovil, ko je že deloval sporazum med kraljevo vlado v begunstvu in komunisti, ko so se torej tudi slovenski zastopniki v Londonu že udinjali rdečim in zato seveda ni mogel imeti nobene opore v inozemstvu. 2. ) NO je v januarju 1945. leta pripravil osnutek slovenske narodne vojske — SNV (podrobnosti glej v „Vestniku“ št. 5-6 (76) in v spominih dr. Bajleca v „Vestnikih“ iz 1962. leta), ki naj bi bila del jugoslovanske kraljeve vojske. Ta kraljeva-četniška vojska pa je bila takrat že „odžagana“ pri zaveznikih in Titovi zastopniki so že bili v jugoslovanski vladi. Dr. Kuhar je že v septembru prejšnjega leta poudarjal, da so samo partizani slovenska osvobodilna .vojska (Njegovi govori so v „Vestniku“št. 6-60.) 3. ) V SNV naj bi vstopili domobranci — in vse druge slovenske vojaške skupine, ki naj bi takoj položili prisego kralju. Prisegli naj bi kralju, ki se je uklonil komunistom, čeprav ga titovci niso marali in so mu celo prepovedali povratek domov, tako, da so ga morali zastopati kraljevi namestniki. „Titovina” je ostala uradno „kraljevina” do 29. novembra 1945 leta, ko je jugoslovanski parlament „vrgel” kralja in oklical „rdečo” republiko. 4. ) Od ustanovitve NO pa do „3. maja” je poteklo polnih šest mesecev, vendar je takratni slovenski parlament sprejel neizpremenjeno vse tiste predloge, ki jih je pripravil NO, kar bi pomenilo, da politiki ali niso dobro razumeli uradnih poročil iz Londona, ozir. jim niso verjeli ali jih pa niso poslušali. 5.) Takratni slovenski parlament je bil zaradi „jugoslovansko-kraljev-skega” okvira nekako neumesten in protiustaven, ker je begunska kraljeva vlada že 1. novembra 1944. leta v drugem sporazumu s Titom pristala na to, da je za svoje delo odgovorna komunističnemu AVNOJ-u, ki ga je priznala za začasni jugoslovanski parlament. Po Jaltski konferenci so kraljevi ministri odleteli v Beograd, kjer je potem Tito prevzel predsedstvo vlade. Dr. Bajlec pravi v svojih spominih, da so člani NO dolge dneve pre-debatirali o tem, kako bi „rešili” domobrance. (Za četnike jih ni bilo strah!) Lepa je ta misel; vendar pa, če bi le del tistega časa posvetili omenjenemu sporazumu med kraljevo vlado in Titom in Kuharjevim govorom, bi uvideli, da je stari Jugoslovanski” okvir, v katerega so potem porinili Slovenijo in z njo vred domobranstvo, popolnoma nesmiseln in brez vsake vrednosti, ker je že obstajala Jugoslavija pod „rdečim” vodstvom. Dobesedno se tisti del „3. majske” izjave, ki govori o vojski, glasi takole: ,,...Slovenski domobranci in druge narodne oborožene enote so se stavile v službo Narodnemu odboru za Slovenijo, že položile vojaško prisego kralju in slovenskemu narodu in s tem stopile v slovensko narodno vojsko kot sestavni del kraljeve jugoslovanske vojske v domovini.” Vsakdo lahko uvidi, da ni v besedilu nobene „proglasitve” Slovenskega domobranstva za slovensko narodno vojsko, kar nekateri radi poudarjajo. Za nameček pa so nas naši politiki tudi takoj potisnili v jugoslovansko vojsko, tako, da domobranci nismo samo izgubili svojega imena, ampak tudi svojo vojno zastavo —, kajti SNV so podvrgli jugoslovanski zastavi. Naše slovenske politične stranke, tako klerikalci, kot liberalci in so-ciallsti, so tistega 3. maja „izbrisale” in „zradirale” naše domobranstvo. Verjetno za vojne* čase, ker do danes še niso — in verjetno ne bodo nikdar — razveljavili in preklicali takratne izjave. Dejstvo je, da „uradno” po „3. maju“ ni več domobranstva. Za naš Narodni odbor domobranstvo ne obstoja. V „Taboru“ št. 12/74 je neki g. N. P. spraševal, zakaj naš NO „...nikdar in nikoli ne spregovori besede o ustanovitvi slovenskega domobranstva in njegovem ustanovitelju generalu Rupniku...” Ni mi znano, če mu je kdo javno odgovoril. V zgornjih ugotovitvah bo g. N. P., ki je verjetno še vedno domobranec, ker se pač za to zanima, mogoče našel zadovoljiv odgovor. Kdor pa danes še govori s spoštovanjem o slovenskem domobranstvu, kdor govori o domobrancih na Vetrinjskem polju, kdor govori o domobrancih, ki so jih Angleži izročili komunistom, kdor poudarja, da so domobranci položili svoja življenja na oltar domovine, da je tistega junija padel cvet * Mislimo, da je pravilna beseda: večne. — Op. ured. Tabora. domobranstva, itd., itd., s tem javno izpričuje, da ni pristaš „3. maja“. Vsi, ki tako mislijo, vsi, ki tako govorijo pri komemoracijah proslavah za pomorjenimi, se s tem avtomatično postavijo na stališče, ki je nasprotno našemu Narodnemu odboru. Zakaj se torej prirejajo domobranske proslave, ki jim naše ljudstvo tako številno prisostvuje in ki so prav zaradi tega, ker so „domobranske“, v nasprotju s tem, kar so naredili naši politiki in voditelji? Za mene je odgovor jasen: domobranstvo je že samo po sebi — kljub vsem pomanjkljivostim — imelo „v sebi“ več slovenskega in narodnega kot pa „3. majska" slovenska narodna vojska, ki se s svojim kraljem in Jugoslavijo ni priljubila našemu ljudstvu v begunstvu. Preveč bi bilo seveda zahtevati, da bi moral takratni parlament oklicati samostojno in suvereno Slovenijo, ker je bila pač ta ideja nova in „jugo-slovanstvo" zasidrano v mišljenju nekaterih naših politikov in poslancev. Seveda bi tak oklic ostal pravtako samo „na papirju", kot je ostala izjava „3. maja", vendar bi sedaj imeli vsaj spomin na nekaj lepega in vzvišenega. Tema za razmišljanje Povojna emigracija, ki je prostovoljno ali z nasiljem po letu 1945 zapustila svojo domovino, ker se niti politično niti ideološko ni hotela identificirati s komunističnim režimom, še do danes nima legitimnega in reprezentativnega narodnega predstavništva, izvoljenega na demokratični podlagi. Sedanji NOS ni bil izvoljen, torej ni legitimni predstavnik in tudi ni reprezentativen, ker ne odgovarja razpoloženju emigrantov. (Smer v slovensko državo, L. 15, št. 82, Bs. Aires, avgust 1979) Rasto Verinov KREK Daleč je sreča, mladostna opojnost, zgubljena v vsemirju. Le bol, tiha samota me spremljata v zatonu jeseni življenja. Sam sem, kot suho drevo, brez listja ljubezni so veje dnevi mojega življenja. POJASNILO GLAS Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu je priobčil izredno zanimivo in stvarno pismo nekega svojega ..evropskega prijatelja". (Glas, letnik XXV, 2/1979). Člankar pravi uvodoma, da bi se rad dotaknil štirih smeri izseljenskega bivanja (delovanja): kulturno, prosvetne, politične in protikomunistične. Ker v četrti skupini delovanj, ..protikomunistični", navaja tudi našo organizacijo, se nam zdi potrebno naslednje pojasnilo njemu, pa tudi slovenski javnosti doma in po svetu. ,.Evropski prijatelj SKA" je mnenja, da imata obe organizaciji borcev, za kateri prizna, da ne pozna njunega dela, tri naloge: zbiranje zgodovinskega materiala iz zadnje vojne, intervencije pri mednarodnih forumih in aktivno in načrtno vplivanje na ljudi v 'matični domovini. Seveda ne moremo govoriti za organizacijo okrog Vestnika; moramo pa avtorju in javnosti povedati, da ima naša organizacija *— TABOR ZDSPB — vse te točke v delovnem programu; da je nekatere že opravila, nekatere še opravlja, druge pa ima na programu bodočega delovanja. 'Pri tem pa se kaže očitna nepoučenost avtorja omenjenega članka, ki gleda na razmere v emigraciji z evropskega stališča. Resnica je namreč, da naša organizacija, pa najbrž tudi Vestnikova, nima v Evropi nobene ..postojanke"; brez ozira na to, kaj o tem trobi komunistična propaganda. Ta fizična oddaljenost pa je tudi glavni vzrok, zakaj so nekatere dejavnosti, ki jih omenja avtor, milorečeno zelo otežkočene, če ne sploh nemogoče. Toliko za uvod. Povrnemo se sedaj k posameznim točkam avtorjeve rubrike »Protikomunistično delo". — Zbiranje podatkov iz zadnje vojne: Zdi se nam, da smo na tem področju vendarle nekaj dosegli. Avtor na primer ne o7nenja naše Matice mrtvih, štirih zvezkov žepnega formata (da bi jih ljudje lahko vtihotapili v domovino!), kjer je po našem mnenju navedenih 75% žrtev komunistične revolucije skupno z osnovnimi podatki o njihovem življenju in smrti. Tem izdajam je potem sledila naša »Bela knjiga slovenskega proti komunističnega upora", ki obsega preko 400 strani imen (iz Matice mrtvih in na njeni osnovi dobljenih novih podatkov) obenem s kratkim, stvarnim pregledom posameznih faz revolucije v Sloveniji. Nadalje: akcija z vprašalnimi polami, o kateri govori avtor, je bila izvedena že pred skoraj 15 leti; najbolj kritične priče revolucije pa so tudi že podale sodno overovljene izjave, kar vse je shranjeno v arhivu naše organizacije. Druge akcije na tem področju so v delovnem programu prihodnjih let. Intervencije pri mednarodnih forumih. Tu se morda najbolj kaze av torjevo nepoznanje razmer v svetu in možnosti, ki jih ima neka organizacija »ponižanih in razžaljenih" za dostop na mednarodne forume. Jugosla- vija je danes mednarodno pravno priznana politična enota z določenim renomejem. In kakor bomo težko dobili zdravnika, ki se bo brez obotavljanja „spravil“ nad nekega svojega kolega, tako je tudi vsaka intervencija na ..mednarodnih forumih" proti Jugoslaviji, ali njeni sedanji ali pretekli politiki, vse prej kot enostavna zadeva. (Pri tem smatramo, da avtor članka v Glasu ne zapada komunistični propagandi, ki govori v svet, da so razne zdomske organizacije, posebej še naša, v službi „tujih obveščevalnih agencij".) Obstajajo pa tudi druge povsem objektivne zapreke: Amnesty International na primer se zanima samo za SEDANJE kršitve človekovih pra vic. Zato je (po statutu!) ne zanima usoda slovenskih domobrancev. (Avtor govori o tem, ko našteva med kršitvami človekovih pravic tudi „zamolčeva-nje grobov nasprotnikov revolucije".) Popolnoma isto stališče zavzema Mednarodna komisija pravnikov v Ženevi. Druge ustanove, kot npr. Mednarodni Rdeči križ, so vezane na drug način. Jugoslavija ni podpisala konvencije o „pogrešanih osebah" in tako je ostala brez uspeha naša intervencija, naj bi Mednarodni Rdeči križ ugotovil, kaj se je zgodilo z določenimi osebami (ki so zanesljivo končale pod partizanskimi strojnicami). Seveda obstajajo tudi druge možnosti in o eni taki bomo v primernem času obja vili celoten prepis korespondence. Isto velja tudi za avtorjevo ..obveščanje tujega tiska, radia in televizije". Ker nam je avtor nepoznan, ne moremo soditi po njegovem osebnem delu itd., toda če še ni, naj sam poizkusi doseči nek tuj časopis tudi samo s „pismom uredniku". Tu gotovo ne gre za vprašanje slabega jezika, ali slabe obrazložitve problema. Naša izkušnja nas uči, da se VSI časopisi obotavljajo objavljati prispevke ljudi iz nekega „zunanjega kroga", če se nanašajo na kontroverzna vprašanja. Objavljanje naših stališč v kontroverznih ali razvpitih publikacijah pa bi več škodovalo kot koristilo. S tem nočemo reči, da je ta panoga protikomunističnega delovanja" nemogoča, temveč le, da dejstvo, da ga ni dosti videti, ne pomeni, da naša organizacija, ali katerakoli druga, ni v tem smislu ničesar ukrepala, ali da tega ne namerava ukrepati v bodoče. Med kršitvami človekovih pravic v domovini navaja avtor pisma Glasu SKA tudi: povojni politični zaporniki še do danes niso rehabilitirani, ne moralno ne finančno; zapostavljanje demokratov v današnjem slovenskem prostoru, posebno še vernih; jemanje naravnih pravic do objektivnega obveščanja, zasebnega združevanja v razne organizacije, idejno nepristranskih šol... Zavedamo se vseh teh kršitev, toda sama zavest, žal, ne zadostuje. Za vsako tozadevno ..intervencijo na mednarodnih forumih" so potrebna dejstva, facta, imena, lokacije, itd. itd. Kdo od teh še vedno nerehabilitiranih povojnih zapornikov, preganjanih demokratov ali tistih, ki se ne smejo svobodno združevati, pa se bo drznil s temi „facti“ stopiti v stik z našo organizacijo in zaprositi za intervencijo na „mednarodnih forumih"? Dej- stvo namreč je, da dokler nek tak problem (prim. Miklavčič!) ne postane predmet JAVNE debate, je kakršnakoli intervencija z naše strani — izključena. Pavšalnih navedb in obtožb na zahodu nihče ne jemlje resno! Tretja točka: aktivno in načrtno vplivanje na ljudi v matični domovini prek pisem, brošur ipd. Vsekakor premisleka vredno; vendar smo pri tem soočeni z dvema problemoma: pravnim in finančnim. Obstajajo določena mednarodna pravila in zakoni, ki tako delovanje močno omejujejo ali celo prepovedujejo. Postavlja se vprašanje, kakšnemu riziku moremo ali smemo izpostavljati prejemnike takšnega materiala. Vprašanje je tudi sama vsebina takih „brošur“. Govorili smo že o zemljepisni oddaljenosti politične emigracije, kar nujno prinaša nepopolno obveščenost o položaju doma, in to ima pravtako nujno posledico, da bi bile te brošure lahko popolnoma zgrešene po vsebini in namenu. In potem — vprašanje financ. Avtor pravilno omenja nabirke, ki so jih zlasti ameriški Slovenci izvedli za Slovenik in koroške študente. Lepo, toda, še posebej v primeru Slovenika, je te akcije podprl celoten cerkveni aparat, ki pa za razne „protikomunistične“ akcije (z redkimi, častnimi izjemami) ne kaže kakšnega posebnega navdušenja. Spet v nasprotju z namigovanji komunistične propagande je treba poudariti, da so finančna sredstva naše organizacije skromna in po veliki večini namenjena za podporo invalidom in bolnikom, ker smatramo, da je v tem naša prva dolžnost. V končni analizi se bodo namreč morali ljudje v do-Imovini SAMI otresti režima, ki jim čepi za vratom, čakati na emigracijo, da bo prišla z odrešilnim programom, v resnici pomeni — čakati na Godota. V tem namreč se nam zdi jedro problema: emigracija mora in more poskrbeti za to, da bo za njo ostala dovolj močna sled, ki bo nekoč prinesla revizijo moderne slovenske zgodovine. Emigracija lahko poskrbi za čim popolnejšo dokumentacijo dogodkov med revolucijo. To delo je — vsaj Iv naši organizaciji — zdaj na prvem mestu prioritetne lestvice. Dokumenti prihajajo na dan z vseh strani in treba jih je odkriti, registrirati in sortirati in opremiti s podrobnimi pojasnili in dogodki. Kakršnakoli direktna akcija za demokratizacijo ali celo zrušenje sedanjega režima v domovini, pa mora biti zapečeta doma, ker samo tako ima možnost uspeti. Ko pa bo prodrla v javnost, jo bo brez dvoma podprla vsa emigracija, zagotovo pa naša organizacija. Kot pravi avtor pisma Glasu SKA, da ga ne pošilja z namenom nekega „instruiranja“, tako mu tudi mi ne odgovarjamo z namenom neke ga zavračanja ali opravičevanja svojih pomanjkljivosti. Kot namreč vidimo mi v njegovem pismu izredno pozitiven doprinos slovenski zdomski problematiki, tako upamo, da bo tudi on po upoštevanju gornjih misli dobil širši vpogled v to problematiko in morda našel nove ideje ali celo konkretne predloge za njihovo izvedbo. TABOR ZDSPB jih bo z vso resnostjo upošteval. Glavni odbor Tabora ZDSPB Postarani pastir O pastirjih, starcih in še kaj. . . Ta razmišljanja so napisana v enem tistih poznopoletnih dni, ko se vreme nenadoma sprevrže: en sam celodneven dež ohladi ozračje in potem si sonce ne more več opomoči. V parkih in zunaj mesta opaziš, da listje na drevju nima več tiste blesteče zelenine in tu in tam zagori v grmovju živo rdeč ali zlato rumen list. še nekaj tednov in bo jesen; zadišalo bo že po davno pozabljenih pastirskih ognjih... No, tako smo pri pastirjih. Nekdo se je namreč v razgovoru o položaju v slovenski zdomski skupnosti znebil tele modrosti: Ah, kaj bi, pri Taboru so sami pastirji... Težko bi našel boljši odgovor vsem tistim, ki se še vedno sprašujejo: kaj pa pravzaprav loči ene in druge borce. V preteklosti smo skušali dokazati ali vsaj dokazovati, da gre tukaj za borce in „borce“; pa to nekako ni bilo dovolj jasno, ker vprašanja niso ponehala. No, zdaj imamo na dlani: na eni strani so „pastirji“ na drugi pa — kaj ? Vsekakor nekaj, kar je več kot navaden „pastir“. Nekaj boljšega torej: nekaj višjega, bolj pametnega. Pa s tem, kar je „na drugi strani", se ne bomo ukvarjali. Po njihovih delih jih boste spoznali. Nas namreč ni prav nič sram, da smo »pastirji". Janez Svetokriški je morda celo napisal eno svojih sočnih pridig o pastirjih: Tvoj antverh je en dober antverh itd.. .. Po naših delih nas boste torej spoznali! V desetletju in pol, odkar se je ta naša pastirska »bratovščina" podala na svoja pota, je pustila za seboj krepko sled, ki je ne bo mogoče zabrisati: izhaja naše glasilo; desetkrat na leto, ne trikrat ali štirikrat; za 20-letnico Vetrinja smo objavili spominski album z barvnimi fotografijami in dve seriji spominskih znamk; sledili so štirje zvezki Matice mrtvih in potem masivna Bela knjiga z Dopolnilom, angleški »The White Paper", long-play plošča s posnetki nekdanjega pevskega zbora slovenskega domobranstva in zdaj tudi v angleščini pisan oris vojne in revolucije na naših tleh — The Orchard. Ne navajam tega, da bi se bahal v svojem imenu ali v imenu organizacije »pastirjev". Navajam vse to, ker bi moralo vendar biti jasno v današnjem svetu in času, da ni dovolj biti »nekaj boljšega, višjega, pametnejšega, učenejšega", če hočete. Važno ni, kaj človek govori v še tako vzvišenih besedah, važno je, kaj dela, važno je, če dela iz zavesti, da je delo potrebno, če čuti neko dolžnost zanj in zadoščenje, ko ga opravi. Naše delo je morda skromno, »pastirsko", a je OPRAVLJENO delo; in temu delu naproti, z druge strani, nima človek kaj našteti. Žalostno pa seveda je, da se najde v današnjem času sploh nekdo, ki še vedno hoče neko družbo ali nek njen element deliti po starih preživelih merilih: nekje so pastirji in na drugi strani je »smetana". V tem je morda največji poraz slovenske zdomske skupnosti. Ljudje, ki tako mislijo, ki se prištevajo med nekaj boljšega, bi se morali zamisliti ob besedah, ki jih je pred skoraj stoletjem in pol naslovil na takratno rusko družbo Peter Ča-dajev: »...uspeti bi nam moralo, da bi se združili na velikih načelih zavesti, vizije in razuma, da bi tako v svoji lastni kulturi zajeli zgodovino vsega sveta. Toda to sploh ni vloga, ki nam jo je pripisala Previdnost. Nasprotno? zdi se, da je naša usoda sploh ne zanima. Odrekla nam je blagohotni vpliv človeškega duha in nas prepustila popolnoma nam samim. Ni se hotela zaplesti v naše zadeve, ni nas hotela poučiti v čemerkoli. Izkušnje preteklih rodov nam ne pomenijo nič, v ničemer se nismo znali okoristiti z obdobji in generacijami, ki so šle pred nami. Kdor nas pogleda, bo moral reči, da za nas splošni zakoni, ki vladajo človeštvu, ne veljajo. Med vsemi ljudstvi sveta smo mi edini, ki mu nismo nič dali in se od njega nismo ničesar naučili. Nič nismo prispevali napredku človeškega duha, samo še zmaličili smo ga. V naši krvi je nekaj, kar zavrača vsak resnični napredek. Zdi se zato, da smo živeli — in še živimo — samo za to, da bomo služili kot dober nauk nekomu v daljni prihodnosti, ki se bo znal s tem naukom okoristiti. Danes nismo drugega kot neka mlaka v intelektualnem redu..." Vsaka »smetana" se torej prej ali slej skisa in nato usmradi. Mužiki in pastirji pa ostanejo!------ Toda, ali to res drži ? Brali smo, da so se v Ljubljani na konferenci izseljenske 'Matice zadovoljivo hahljaji: emigracija se stara in umira... Je še vedno hudo nevarna, toda dolgo ne bo več... Če bi ne vedeli, kakšno igro igrajo tovariši, bi morali priznati, da imajo navsezadnje prav: čas opravlja svoje in naše vrste se res redčijo. Toda oglejmo si najprej tisto navedbo, da je emigracija še vedno »hudo nevarna". Človek si lahko predstavlja, kako skušajo partijski priganjači slovenskemu ljudstvu naslikati politično emigracijo: v neki zakotni gostilni v Frankfurtu, Buenos Airesu, Torontu ali Clevelandu se zbere peščica mračnih tipov; vsak je prav za prav nekakšen Kralj Matjaž, dolge, razmršene brade se jim ovijajo okrog nog in prestradani psi vohljajo za odpadki poceni salame in usmrajenega sira... govorijo pa pritajeno in kujejo načrte za tisti dan, ko bodo zrušili današnjo Jugoslavijo in na belih konjih prijahali spet v belo Ljubljano, tam nekje od Vrhnike in Logatca... Resnica je seveda vse drugačna. »Bitka" med domom in zdomstvom se že davno ne vodi več za oblast ali celo za kakšne materialne koristi. Večina ljudi, ki so leta 1945 takorekoč »brez gat“ zapustili domovino, si je v svetu ustvarila novo in najbrž boljšo eksistenco, kot bi si mogla doma. Zato ji ni več ne do povratka in še manj do neke oblasti. Boj pa se bije za revizijo »zgodovine", ki jo je partija vsilila slovenskemu človeku po svojem »zmagovitem prihodu na oblast. Ljudje, ki prihajajo iz domovine na obiske v razne države, kjer se srečujejo s političnimi emigranti, brez izjeme ugotavljajo, da so to pošteni, zavedni Slovenci, ki kljub vsemu čutijo za svojo domovino in jim ni vseeno, kaj se v njej dogaja. Res pa je, da jih veže eno: usoda tistih, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja in so jih potem partizani poklali. To pa je temelj vsake zdomske eksistence, tudi tiste, ki ga morda iz enega ali drugega razloga noče več javno izpovedovati. Toda tega temelja ni zgradila nikakšna propaganda emigrantskih vodnikov; zgradila ga je ponorela politika partizanskih vodnikov, ki so v slepem zmagoslavju zgrešili najusodnejšo napako svoje revolucije: dali so nam neko absolutno neporušljivo konstanto, ki nas druži, nje pa tolče po petah ob vsakem koraku in jih bo tolkla po petah in glavi vse do dne, ko se bo med njimi našel nekdo, ki bo imel pogum zahtevati, da po vojni vzgojene generacije Slovencev sednjič zvedo vso in popolno resnico o tistem nesrečnem ..osvobodilnem boju“ in njegovem strahotnem zaključku. In vsi tisti, ki ljudem prišepetavajo, kako zločinsko nevarna je politična emigracija, naj si sami odgovore na vprašanje, kakšno nevarnost bi predstavljala ta politična emigracija, če bi na primer večina vrnjenih domobrancev odslužila pet ali desetletno prisilno delo in če bi bilo ustreljenih samo neko določeno število višjih oficirjev? (Celo blazni Homeini jih strelja z nekim preudarkom in vsaj pod neko legalnostjo.) Politična emigracija je ljudem, ki danes odločajo v domovini, nevarna samo zato, ker ponavlja iz dneva v dan svojo zahtevo po resnici in ker po svojih, če še tako skromnih in omejenih močeh, skrbi za to, da te resnice ne bo mogoče zamolčati, ne pred svetom, ne pred slovenskim narodom. Ta nevarnost pa se še dolgo ne bo zmanjšala, kvečjemu zvečala. Res je, da se naše vrste redčijo. Toda četudi smo izgubili ljudi, kot so bili Novak in Jakopič (pri Taboru) ali Mauser (pri Vestniku), s tem naših dni še ni konec. Navsezadnje je tudi partija izgubila Kardelja, pa ga bo gotovo prebolela. Nam namreč niso potrebna viharna zborovanja ..navdušene množice", propagandne prireditve, štafete mladosti in vsa taka navlaka. Potrebno nam je le sodelovanje relativno ozkega kroga ljudi, ki si bo znal priboriti dostop v najvišje, odločujoče kroge sveta. In to se zdaj dogaja — brez ozira na odhajanje posameznikov. Emigracija je tudi dovolj realistična, da se ne ukvarja z načrti za neko pravno, kazensko preganjanje ljudi, ki so neposredno odgovorni za kočevski pokol; toda moralna odgovornost zanj ne bo nikoli ugasnila in ji bo moralo biti zadoščeno, ali pa ji bo dala zadoščenje zgodovina. Emigracija bo slednjič seveda izumrla in izginila, toda isto čaka tudi ljudi, ki zdaj prikrivajo resnico, ker bi jih sicer pokazala take, kakršni so: strahopetci, ki se boje lastne preteklosti! Revizija torej mora priti; in bo prišla, četudi je večina politične emigracije ne bo dočakala. Dokler namreč bodo v domovini ponavljali laži, tako dolgo bomo mi v emigraciji ponavljali resnico. (Man muss das Wahre immer wiederholen.) In ko bodo utihnili naši glasovi, se bodo oglasili novi: govorili pa bodo isto resnico, čas je namreč največji zaveznik resnice. Jože Cerar — 65 letnih Naš Jože, bivši gorenjski cloftic-branec in neizprosen protikomunist je letos praznoval svoj 65. rojstni dan. Rodil se je v mali vasi Tuštanj blizu Moravč. V verni družini je bilo poleg Jožeta še šest otrok; trije bratje in tri sestre. Prva žrtev druge svetovne vojne, ki jo je Cerarjeva družina darovala domovini, je bil sin, kateremu je okupatorjeva krogla pretrgala nit življenja. Ko so Nemci na Gorenjskem preseljevali zavedne slovenske družine, vidimo med njimi dve Jožetovi sestri in brata. Zato bi lahko pričakovali, da se bo naš Jože pridružil takozvani osvobodilni borbi proti okupatorju. Kdor Jožeta res dobro ne pozna, bo težko razumel, zakaj je bil prav on eden izmed prvih, ki je organiziral in pomagal ustanavljati nove domobranske postojanke po lepi Gorenjski. Kot zaveden in veren Slovenec je naš slavljenec kmalu spoznal, kam je bila vsa osvobodilna borba partizanov usmerjena; ne proti okupatorju, temveč proti našemu narodu in za zmago komunizma. Postavil se je po robu tej internacionalni laži, se s puško v roki boril z neštevilnimi drugimi m jim bil za vzgled v tej protikomunistični borbi. Šel je skozi Vetrinje, bil tudi vrnjen v partizanske roke od naših takozvanih prijateljev Angležev. Z božjo pomočjo pa se mu je posrečilo pobegniti iz Peharjev in najti zaklonišče v planinah Avstrije. Sam je napisal to odisejo svojega trplenja in naš list Tabor je v letih 1973 in 1974 to natiskal. Ponosni smo lahko na našega Jožeta. Kakor je bil med prvimi protikomunisti na Gorenjskem, tako je bil tudi eden izmed prvih pri Taboru; vedno pripravljen pomagati; to lahko povedo naši invalidi in vsi tisti, ki v tujini nadaljujejo našo protikomunistično borbo. Dragi Jože, upam da Bog še mnogo let ne bo zaprl Tvoje življenjske knjige, ker Te potrebujemo pri tej naši borbi proti rdečemu sovragu. I. P. Soborec — Narednik Lovše Andrej — ftO letnik Rojen je bil v znani Lovšetov! družini v Dobrunjah pri Ljubljani 6. novembra 1890. Komaj je dopolnil 17 let, je bil vpoklican v avstrijsko vojsko (med prvo svetovno vojno) ter bil dodeljen k telegrafskemu oddelku. Razpad vojne ga je doletel na italijanskih tleh. Da se je rešil ujetništva, se je umaknil čez Gortino D‘ Ampezo — Toblach — Beljak in srečno dospel do Ljubljane. Takoj naslednji mesec — januarja 1919 je vstopil v Slovensko vojsko. Dodeljen je bil 4. težki bateriji za telefonista. S tem oddelkom je odšel na Koroško. Vodil je telefonsko vojaško centralo in bil odlikovan. Konec aprila se je udeležil ofenzive koroških borcev. Na močan nemški pritisk ofenziva ni uspela in zapovedan je bil umik čez Dravo. Dodeljen je bil za spremstvo generalu Majstru do Celja, nato pa poslan v Šoštanj na telefonsko centralo. Ob ponovni ofenzivi konec maja 1919 je bil v borbah za Celovec, ki ga je zasedla naša vojska. Na poznejšo zahtevo mednarodne komisije so se morali borci nato umakniti do Velikovca. V avgustu šele je bil odpuščen iz vojaške službe. Toda že junija naslednjega leta je bil spet vpoklican, to pot v jugoslovansko vojsko, kjer je bil dodeljen v 2. konjeniški polk za telefonista ter bil obenem „trupni komandir" za prehrano. Ko je to vojsko odslužil, je v začetku leta 1922 dobil službo pri ljubljanski pošti. Dodeljen je bil h kolodvorski pošti do meseca maja, nato pa k pošti Belgrad k ambulantni sekciji, kjer je vršil službo med Belgradom in Ljubljano. 23. avgusta 1923 se je poročil z Angelo Jakoš (teto Joškota Jakoša — prvoborca .štajerskega bataljona, katerega so partizani zahrbtno — z zvijačo umorili v Beli cerkvi, ko je šel na pogajanja za premirje). V zakonu so se jima rodili štirje otroci: sin Filip (poznejši domobranski tehnik v minometalstvu in topništvu. Bil je zajet v ranjeniškem vlaku na Lescah in pozneje ubit), ter hčerke: Rezi por. Habič, Pavlina por. Korošec in Tinka, ki je redovnica v salezijanskem redu v Buenos Airesu. Leta 1942 je vstopil v Vaške Straže, s katerimi je 9. 9. 1943 odšel na Turjak. Pred napadom 11. 9. se je vrnil na Krko, kjer je 19. septembra preživel silovit napad partizanskih brigad na postojanko v pohodu na Ljubljano, kar jim je preprečila peščica naših borcev. Konec septembra je bil dodeljen k poštni cenzuri v Ljubljani, kjtT je Lil povišan v čin narednika. V začetku maja 1945 je bil imenovan za pomočnika intendanta bataljona in 6. maja je odšel z ranjeniškim vlakom. Na Lescah je aktivno pripomogel pri hitri evakuaciji lažjih ranjencev ter vodil izvidnico do Brezij, kjer je bil obveščen motoriziran oddelek domobrancev za rešitev ranjencev, kar pa ni imelo uspeha. V Tržiču se je pridružil ostali koloni ter 12. maja dospel v Vetrinje. 31. maja bi moral oditi s prvim polkom, toda ker je bila resnica o vračanju že v taborišču, mu je žena odsvetovala, da bi šli na tovornjak. Begunska leta je preživel v Spittalu in Steinfeldu kot mizarski pomočnik. Konec novembra 1948 pa je odšel v Argentino. Najprej se je ustavil v Avellanedi, nato pa si je zgradil ponosni dom v Berazategui-u. Dobil je službo v strojnem mizarstvu. Pred leti je šel v zasluženi pokoj. Dne 23. maja 1978 mu je umrla žena Angela, ki mu je bila zvesta družica skozi vse preizkušnje. Je aktiven član Tabora in Zavetišča dr. Gregorija Rožmana. Sedaj večji del živi z družino hčerke Pavline. Obrača zemljo, seje in sadi povrtnino in uživa pomladni vonj obrnjene zemlje in pokošene trave, za kar je bil prikrajšan v mladosti — sin velikega in ponosnega kmeta. Soborec Andrej, Bog te živi še na mnoga, mnoga leta! Taborjani Pred nekaj tedni so praznovali 50-letnico svojega mladega življenja naši najmlajši člani društva Tabor v Clevelandu: FRANCE HREN, LOJZE MOHAR in LOJZE JAREM. Vsem trem izrekamo naše čestitke in jim kličemo: Bog vas živi še na mnoga, mnoga leta! S. B. OB KNJIGI „ŠKOF ROŽMAN« Pretekle dni sem z zanimanjem prebiral življenjepis pok. škofa Rožmana, ki ga je v treh debelih knjigah napisal dr. Jakob Kolarič. Tele vrstice, vsebujejo le nekaj misli, ki so se mi porodile, ko sem knjige odložil. Delo je veliko več, kot samo življenjepis škofa Rožmana. V knjigah je zbranega mnogo tako imenovanega okvirnega gradiva z neštetimi izjavami in dokumenti, ki nam mnogokrat osvetlijo čas, dogodke in ljudi v nekoliko drugačni luči in nam s tem pomagajo ustvariti si popolnejšo podobo te dobe. Mnenja sem, da objava tega dela — navzlic vsem pomanjkljivostim — pomeni pozitiven doprinos k zgodovini naše bližnje preteklosti. Tudi enostranske in celo neresnične izjave ali dokumeti dvomljive vrednosti niso brez pomena, ker nam osvetlijo ne morda toliko dogajanja te dobe, kot pa moralne kvalitete ljudi, ki so jih avtorju prispevali. Mislim, da je avtor prepričljivo prikazal našega škofa kot dobrega človeka in vzornega duhovnika, če je škof imel kakšne šibke lastnosti, je morda največja bila tista, da ni znal reči „ne“ in je imela svoj izvor v njegovi mehki naravi. Posebno razmere v dobi okupacije in revolucije so pogosto postavljale pred škofa probleme, o katerih je moral odločati. On pa je hotel vsem ustreči, ker je bil dober. Posledica tega je verjetno bila, da je to slabilo njegovo avtoriteto. V ilustracijo tega naj navedem dogodek na seji Narodnega odbora, ki je razpravljal o partizanskem ultimatu. Med škofovim izvajanjem je nekdo od navzočih stopil pred škofa, udaril po mizi in zaključil debato o tem (3. del, str. 778). Ne glede, o čem se razpravlja, v navzočnosti škofa se ne tolče po mizi in tudi besede se mu ne jemlje na tak način. To prav gotovo ni izraz spoštovanja do škofa; posebno še, ker se je to zgodilo v navzočnosti drugih ljudi. Ob branju tega opisa pa sem imel še ta neprijeten vtis, da tako in podobno postopanje s škofom ni bilo nekaj nenavadnega. Bogoslovci v Ljubljani ga tudi niso poslušali, ko jim je prepovedoval vstop v domobranstvo, in tisti v Argentini tudi niso v večjem številu sledili njegovi prošnji, ko se je obrnil nanje za delo med izseljenci v zahodni Evropi. Seveda se ni čuditi, da so to njegovo lastnost v še veliko večji meri izrabljali tudi drugi ljudje, posebno naši politiki. Ob branju knjige se nisem mogel znebiti vtisa, da je škof poleg svojega bremena moral nositi še tistega, ki mu ga je naložilo naše politično vodstvo. Knjiga omenja vrsto političnih razgovorov, obiskov in sestankov, katerih se je udeležil tudi škof Rožman. 'Splošen vtis je, da pri tem ni veliko odločal, ampak bolj izvrševal, kar so od njega pričakovali ali morda celo zahtevali. Popolnoma neverjetno je na primer, da bi škof iz lastne pobude šel k Nemcem in predlagal gen. Rupnika na mesto načelnika politične uprave Ljubljanske pokrajine. Ni nobenega dvoma, da je to naredil po naročilu ali na zahtevo našega političnega predstavništva. Politiki, ki so računali na prevzem oblasti po končani vojni, niso delali takih stvari, ker so morali ohraniti „čiste roke“. Če pa so s takim postopanjem izpostavili škofa in s tem seveda tudi 'Cerkev očitkom kolaboracije, jih pa seveda ni motilo. Avtor navaja prepričljive dokaze, da se je škof branil posegati v po litična. dogajanja, zavedajoč se, da to ni njegovo področje. Poleg tega se politika tudi ne vodi vedno po katoliških moralnih načelih; je večkrat tudi umazana zadeva in ta umazanija se lahko prime tudi škofa in Cerkve. Toda preveč je bilo ljudi v našem političnem vodstvu, ki so škofa vpletali v naša politična dogajanja, si ga prilaščali in se naslanjali nanj zavedajoč se, da jim to daje politično trdnost in moč, predvsem pa nedotakljivost, še leta 1952 je škof v Slovenskem narodnem domu v 'Clevelandu s tresočim glasom tožil in prosil: „Nekateri me hočejo postaviti za voditelja slovenskega naroda; jaz sem samo ljubljanski škof; lepo prosim, jaz sem samo ljubljanski škof.“ Ni dvoma, da je to breme škofa oviralo pri njegovem delu, da je bilo v veliki meri nepotrebno, velikokrat celo žaljivo in za vse škodljivo. Ali ni to tista oblika slovenskega klerikalizma, o katerem je že pokojni voditelj SLS dr. 'Šušteršič ob koncu svojega življenja zapisal, da je ....tuberkuloza v kosteh in mozgu slovenskega ljudstva"? (Moj odgovor, 1922). Resnici na ljubo moram reči, da so tudi pošteni ljudje, ki jih to ne moti in ki mislijo, da s tem ni nič narobe in da je to edina in prava pot. Zato so pojavi te miselnosti še danes med nami. Domobranci Taborci v Severni Ameriki se že vsa leta pritožujejo, da imajo težave dobiti duhovnika, ki bi jim maševal pri spominski kapelici na Orlovem vrhu na Slovenski pristavi. Več duhovnikov, ki so tam maševali, je pod pritiskom političnih nasprotnikov Tabora pozneje odpovedalo sodelovanje, da se izognejo neljubim sporom in očitkom. Namen tega pritiska je bil, da se odreče Taboru njegov katoliški značaj in ga s tem onemogoči ali pa vsaj ohromi. Domobranci pa, ki so vse žrtvovali, pri tem pa ohranili zvestobo Bogu, narodu in domovini, pa naj bi s tem dobili še klofuto, češ da niso vredni, da jim duhovnik mašuje... Avtor tudi obširno razpravlja o odnosih med škofom in gen. Rupnikom, oz. domobranci. Gradivo, posebno v opombah, se mi zdi preveč enostransko; posebno izjave in subjektivna pričevanja, pisana deset in več let po dogodkih, pogosto niso verodostojen zgodovinski vir. Ne morem se znebiti vtisa, da je glavni namen gradiva, predvsem v opombah, zvaliti odgovornost za poraz na gen. Rupnika in domobranstvo. Nikjer pa ni niti najmanjše kritične opombe o delu in vlogi našega političnega vodstva med vojno. Navzlic temu pa sem mnenja, da tudi objava takega gradiva ni povsem negativna, ker bodo zdaj ljudje, ki imajo druge vire, temu lahko dodajali in popravljali, kar se jim zdi pomanjkljivo in pristransko. Tukaj se bom omejil na dogodek, ki ga ni v knjigi, pa se mi zdi, da je pomemben za pravilno ocenjevanje medvojne dobe. Po ponovnem pripovedovanju poslanca Špindlerja je v dneh po kapitulaciji Italije (septembra 1943) naše politično vodstvo nepretrgoma zasedalo. Ker je bila potreba po obrambi Ljubljane nujna in je bila ogrožena tudi njihova osebna varnost, so sklenili, da prosijo gen. Rupnika, naj on prevzame načelstvo uprave, ki naj bi jo Nemci ponujali. Gen. Rupnik je prošnjo zavrnil, češ, da ni politik in da ne predstavlja nikogar, šele po soglasnem sklepu navzočih, da bo imel polno podporo političnega vodstva, se je gen. Rupnik pri naslednjem obisku vdal. V knjigi je objavljeno, da je bil potem škof tisti, ki je Nemce'm predlagal gen. Rupnika na mesto načelnika uprave Ljubljanske pokrajine. Gen. Rupnik si torej ni prigrabil oblasti. Za vse, kar se je pozneje zgodilo, je torej naše politično predstavništvo soodgovorno. V luči tega dejstva pa večina tistih izjav, ki se nanašajo na gen. Rupnika in so pre