Poštnina plačana v gotovini
ILUSTRIRANI LIST
IM C O I
družinski tednik
čas je, pravijo, dober učitelj; nesreča je le. da ubija svoje učence.
Hector Berlioz
francoski skladatelj (1803—1869)
Leto X.
Ljubljana, 10. marca 1938.
štev. 10.
»DRUŽINSKI TEDNIK« uhaja »sak Četrtek. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Telefon St. 33-32. Postni predal St. 345. Račun PoStne hranilnica v Ljubljani St. 15.393. — NAROČNINA: za ‘It leta 20 din, 'It leta «0 din, ‘I, leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 50 Irankov, v Ameriki 2'h dolarja. Naročnino Je treba plačati vnaprel. ROKOPISOV na vračamo, netrankiranih dopisov ne »prejemamo, za odgovore Je priložiti za 8 dinarje znamk. — CENA OGLASOVi mod besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prosto' (višina 3 milimetre In širina 55 milimetrov) din 7'—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4’50. — Notice: — vsaka beseda din 2’— Mali oglasi: vsaka beseda din 0’50. Oglasni davek povsod še posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust.
Danes:
Skrivnostna dama —
vzrok Ednovega odstopa
(Gl. str. 6)
Uso
DA ČEBEL
NAPISAL ANDRČ MAUROiS
Panji so stali ob robu majhnega flozda; ko sem jih opazil, sem se radovedno nameril bliže.
»Pazite,« me je tedaj živahno opomnil lastnik čebel, »nikdar ne stopajte v smer njihovega leta. Ostanite ob strani, nekoliko v ozadju in jih rajši lepo opazujte!«
»Zakaj?« sem dejal. »Ali so mar hude?«
»Ravno tako kakor bi bili nejevoljni tudi vi, če bi obloženi s težkim tovorom hoteli v hišo z ozkimi vrati, pa bi trdovratno zastavljal pot zijalast velikan Čebele so sicer skoraj zmerom do vseh, ki spoštujejo njihovo delo, miroljubne in krotke; toda sem ‘n tja imajo, kakor sleherni še tako moder narod, trenutke slabe volje. Ko cveto detelja, lipa ali vrba, imajo delavke skrbi in dela čez glavo; v rasu, ko prične pa med kopneti, se 'e izogibati njihove razdražljive besnosti. <
»Mi ljudje,« sem dejal, »imenujemo takšno zadevo gospodarsko krizo. Kako si pa pri čebelah pomagate?«
»Treba je zapreti vratca čebelnjakov in čakati. Vzcvetele bodo druge cvetlice, kriza bo prešla, samo če ni v čebelnjaku kakšnega slabotnega Panja, ki bi vdihnil čebelam-ropari-cam nevarne ideje, da je boljše bojevati se kakor delati. Ako gojite čebele, pazite, da so vsi panji dobro zavarovani, oboroženi s stražami in zbrani okrog svoje kraljice. Panj, ki 9a zanemarite, postane namreč takoj Plen sosedov; a kadar se v čebelnjak vgnezdi razvada ropanja, je skoraj sleherno čiščenje bob ob steno. Čebela, ki je samo enkrat pokusila naropani med, postane požrešna kakor tiger, ki se je nažrl človeškega mesa.«
»Da, da: med, ki si ga nepošteno Pridobiš, nikoli ne hasne«
»Ljubi moj, rad bi videl, kako dolgo bi propagiral svojo modrost iz pregovora, če bi moral obiskati sto cvetov detelje, da bi nabral samo en tovor, in če bi hkrati odkril, da si v treh založajih lahko potolažiš lačni Želodec na stroške drugega.«
»Ali po slabih skušnjah vsaj spoznajo nevarnosti vojne med panji? Ali se kdaj tolikanj spametujejo, da Zaslutijo vnaprej neizogibne posledice takšnih vojn?«
»Čebele kakor vsi drugi narodi na svetu, se zunaj svojega panja ne umaknejo drugemu kakor sili. Kako naj bi jih skušnje izmodrile? Njihovo življenje je kratko Delavka na primer živi poleti tri do štiri mesece; Pozimi nekoliko dalje, do trenutka, ko li da brstenje pomladi priložnost, da Vzredi nov rod. Med tem kratkim časom pa gara in dela brez prestanka. v maju in v juniju hrani zarod; ko dorasle, pa brez nehanja leta po Poljih in drevesih in išče cvetnega Prahu Proti koncu poletja jo lahko vidiš kako se vsa izčrpana, z onemoglimi krili plazi proti panju. V Septembru pa vsa zgarana umre.«
»Zares je tako, o mačeha narava!« Sem zaklical, »Kako krut je svet! O Prečudno vesoljstvo! Ta mala bitja, ki tako živo letajo nad nami, učakajo samo eno sezono; v tej dobi med roistvom in smrtjo garajo brez pretanka; v svoje delo vlože vse svoje 'Poči, tako da prezgodaj umro. In vse |° samo zato, da vzrede mladino, ki ,e ne bodo nikoli videle, in da obo-pate gospodarje panjev... Kakšno borno življenje!«
»Prav kakor naše/, je dejal čebelar.
RAZGLED PO SVETU
ČETRTI MOSKOVSKI PROCES
Kdo Ima prav: tisti ki trde, da so obtoženci nedolžni, ali pa tisti, ki mislijo, da se je Staljinu zmešalo?
V Ljubljani 9. marca.
To kar se zdaj že v četrto v pičlih dveh letih dogaja v Moskvi, je preveč skrivnostno, da bi mogli odpraviti zgolj z označbo političnega procesa. Fanatični pristaši Staljina bodo seveda ruskemu diktatorju dali prav; na tihem se bodo pa vendarle izpraševah, ali je res vse tako, kakor pišejo in zatrjujejo pravoverni boljševiki, kajti nikomur, kdor z lastnimi možgani misli, ne more prav iti v glavo potek moskovskih razprav. Fanatični sovražniki Staljina bodo pa kajpada Staljina proglašali za novega Nerona, le še okrutnejšega od rimskega cesarja, in najbrže tudi bolj norega; a tudi oni se bodo na tihem izpraševah, ali nemara sovjetski diktator vsaj dejansko nima prav, če so že njegove metode za kulturno in civilizirano Evropo nepojmljive; kajti februarski dogodki v Nemčiji so nedvoumno potrdili, da je bil n. pr. lani usmrčeni maršal Tuhačevski v stikih z nekaterimi nemškimi generali in da je bil s sedanjega ruskega stališča res veleizdajalec.
Na vprašanje, ah so obtoženci res kovali zaroto proti sedanjemu sistemu v Rusiji, ali so pa procesi proti nekdanjim graditeljem So-vjetije zgolj sad Staljinovega sadizma, bi se zato po naši sodbi
Maksim Gorkij,
predlanskim umrli ruski pisatelj, ki naj bi ga bil obtoženi dr. Levin zastrupil.
dalo z nekoliko večjo verjetnostjo odgovoriti Staljinu v prid; menimo, da obtožnice ne morejo biti docela iz trte izvite. Drugo vprašanje je, ali so preiskovalne metode ruske justice evropske ali azijske; na to vprašanje odgovor ne bo težak, čeprav s tem še zdaleč ni rešen problem skrivnostnega samoobtoževanja obtožencev in njihovega priznavanja na debelo. Tretje vprašanje je, ali je Rusiji spričo današnjih političnih razmer v Evropi in na Daljnem Vzhodu v korist, da si že dve leti privoščuje luksus takšnih senzacijskih političnih procesov; po našem tudi na to vprašanje odgovor ni težak.
Podrobnosti sedanjega procesa so sicer s tega ali onega stališča zanimive, vendar nam prostor ne dopušča, da bi se spuščali vanje. Mislimo, da bomo svojim bralcem bolj ustregli, če jim bomo namesto tega rajši postregli z nekaterimi splošnimi podatki o zadnjih štirih političnih procesih v Rusiji.
1.	veliki veleizdajalski proces se je vršil od 19. do 24. avgusta
1936.	Pred sodiščem je stalo 16 obtožencev in vseh 16 je sodišče obsodilo na smrt, ker jih je spoznalo krive, da so s Trockim kovali zaroto proti Staljinovi vladavini in proti Staljinu samemu.
Obtoženci so bili: Z i n o v j e v, K a-menjev. Srnirnov, Olberg, Guz-man, Bernan, Jurmij, Natan Lurij, Mojzes Lurij, Tervaganijan, Fric David, Drejser, Remgold, Ejdekimov, Ba-
1
Dr. Hodža,
predsednik češkoslovaške vlade, je v petek odločno in samozavestno odgovoril Hitlerju, da si ČSR ne bo dala po nikomer diktirati tuje volje.
kajev in Mračkovskij. Ustrelili so jih 25. avgusta 1936.
2. proces, od 23. do 29. januarja 1937. Obtožba: veleizdaja, vohunstvo, pripravljanje terorističnih dejanj.
13	smrtnih obsodb: Pjatakov, Boguslavskij, Dronis, Muralov, šestov, Lifstis, Serebriakov, Kmazev, Arnold, Graš, Pušin, Turok in Ra-tajšak. Ustrelili so jih 30. januarja
1937.
Tri obsodbe na desetletno ječo: R a d e k, Arnold, Sokolnikov.
Ena obsodba na 8 let ječe: šoilov.
3. proces, 12. junija 1937. Obtožba: vojaška veleizdaja.
8 smrtnih obsodb: maršal Tuhačevski j in generali Jakir, Uborevič, Kork, Ajdeman, Feldman, Primokov in Putna. Ustrelili so jih še isti dan.
4. proces, ki se je začel
2.	marca 1938. Obtožba: vohunstvo, pripravljanje terorističnih dejanj, umor pisatelja Gorkega, sokrivda pri umoru Kirova.
Pred sodiščem stoji 21 obtožencev. Najglavnejši so:
Rikov. — Rojen 1. 1881., kmetski sin, prvi komisar za notranje zadeve, član prvega »Politbiroja« komunistične stranke skupaj z Lenjinom in Sta-ljinom; z le-tem je nastopil proti trockistični levici in je veljal za Le-njinovega naslednika. Od Staljina se je ločil leta 1928.
Buh ar in. — Rojen 1. 1888. kot učiteljev sin, boljševik od vsega začetka, ravnatelj uradnih »Izvestij«, član prvega »Politbiroja«. Nastopil je proti opoziciji Trockega in Zinovjeva, toda 1. 1928. se je ločil od Staljina.
Rakovskij. — Rojen 1. 1878., Le-njinov tovariš. Predsednik ukrajinske
vlade in pozneje poslanik v Londonu in Parizu.
Kres tinski j. — Rojen 1. 1883., član stranke od 1. 1903. Do leta 1921. komisar za pravosodje, pozneje jx>sla-nik v Berlinu. Nekoč desna roka Litvi-nova in skupaj z Rakovskim poslednji še živeči član nekdanjega trockističnega bloka. Ker sta se 1. 1927. pridružila Staljinu, sta si rešila glavo do danes.
Jagoda. — Rojen 1. 1891., član stranke od leta 1907. član jnedsedstva čeke do leta 1925., potem podpredsednik GPUja in 1. 1934. komisar za notranje zadeve.
Med sedanjimi obtoženci sedi bivši predsednik sovjetske vlade (Rikov); bivši predsednik komunistične internacionale (Buharin); 2 bivša ljudska komisarja (ministra; Cerkov in Grin-ko); 2 bivša veleposlanika (Rakovskij in Krestinskij); 2 bivša poslaniška svetnika (Besonov, v Berlinu; Rozen-golc, v Londonu); bivši šef GPUja (Jagoda); bivši šef posebnega odseka GPUja (Bulanov: šef odseka za nadziranje trockistične opozicije); bivši predsednik beloruske vlade (šarango-vič); bivši šef komunistične otranke za azijsko Rusijo (Ikramov); 3 bivši agentje GPUja (Ivanov, Zubarov in Zelenskij); 5 učenjakov (Pletnjev, predsednik moskovskega zdravniškega društva, specialist za srce svetovnega
Jagoda,
nekdanji član predsedstva čeke, pozneje podpredsednik GPUja, se mora zdaj zagovarjati zaradi zarote proti Staljinu.
slovesa; Maksimov, uradni zdravnik v Kremlju; Kazakov, ravnatelj zavoda za metabolizem (preosnovo); Levin, zdravnik na kremeljski kliniki, in zdravnik Vinogradov), in bivši tajnik pisatelja Gorkega (Kriukov).
Zanimiv je še tale pregled:
Kaj se je zgodilo s člani prvega
Hitler Srednii
Evropi
(Po londonskem Daily-IIeraIdu)
% Berlin
"IA '
3
Munich
Vienna
Vss/s///,
AUSTR...— HUNGARY JUGOSLAVIA *
smrzE«
-LANO
IT At-Y
»V Nemčiji morajo biti združeni, vsi Nemci...«
Avstrija ima 6,500.000 nemški govorečega prebivalstva, češkoslovaška 3,300.000, Poljska 884.000, Gdansk 400.000, Litva -29.000, Ogrska 478.000, Jugoslavija
513.000- in Danska 40.000. V avstrijskih Nemcev- (GL članek na
Italiji, pa živi 300.000 nekdanjih G. strani današnje številke.)
Polkovnik Beck,
poljski zunanji minister, se mudi te dni v Rimu na uradnem obisku. Pišejo, da ima nalogo izjx>slovati pri. Italiji, da bi se Poljska kot peta »velesila« pridružila na novo snujočemu se paktu štirih velesil.
»Politbiroja« komunistične stranke, ki je pripravil in izvedel oktobrsko revolucijo leta 1918.?
1. Len j in, — Umrl leta 1924. Njegovo balzamirano truplo počiva v stekleni rakvi na Rdečem trgu v Moskvi.
2. Z i n o v j e v. — Ustreljen 25. avgusta 1936.
3. K a m e n j ev. — Ustreljen 25. avgusta 1936.
4. T r o c k i j. — V izgnanstvu od leta 1929.
5. Ki rov. — Umorjen 1. decembra 1934.
6. Tomskij. — Samomor 23. avgusta 1936.
7. R i k o v. — Stoji pravkar pred moskovskim sodiščem.
8. Buharin. — Stoji pravkar pred moskovskim sodiščem.
9. 31 a 1 j i n. — Glavni tajnik komunistične stranke, pravi in edini gospodar današnje Rusije.
Kolikor imen, skoraj toliko dokazov za starodavno resnico, da vsaka revolucija požre svoje očete.
Obscrver.
*
O	drugih dogodkih preteklega tedna glej »Politični teden« na 2. strani.
Qtaswi ias&pi$ia
Moskovski proces
CEUVRE, Pariz (glasilo vladnih radikalov): Sodba sama ne bo tisto, kar nam ne gre v glavo; v glavo nam ne gredo priznanja (obtožencev),
Goeringov govor
DAILV TELEGRAPH, London (konservativen): Goeringove besede so prikrita grožnja proti češkoslovaški.
TIMES, London (neodvisen, konservativno usmerjen list): Mesto v Goeringovem govoru, ki omenja 10 milijonov Nemcev zunaj rajhovskih meja, je napravilo na marsikaterega nevtralca v Berlinu mračen vtis.
NARODNI POLITIKA, Praga (neodvisen list): Goering govori o 10 milijonih Nemcev, torej ima v mislih tudi naše' Nemce. Berlin nas spet straši z nemškim letalstvom, ki bo brez usmiljenja uničilo sovražnike. Samo po sebi je razumljivo, da morata biti za uničenje nasprotnika dva činitelja: eden, ki napade, in drugi, ki se da uničiti. ČSR gotovo ne bo drugi. Zanesemo se na same sebe: naši letalci so odlični in odlična je naša letalska obramba. Razen tega se pa popolnoma lahko zanesemo na svoje zaveznike:	njihovo	letalstvo
stoji na svetovni višini.
Hpdžev govor
CEUVRE, Pariz (glasilo vladnih radikalov): Hodžev govor je v Berlinu osupil. Pričakovali so, da se predsednik čsl. vlade ne bo odločno postavil po robu slehernemu nemškemu vmešavanju v čsl. notranje zadeve. V poučenih nemških krogih prevladuje zato mnenje, da se bo Nemčija poslej le z velikimi težavami mogla »infiltrirati« v češkoslovaško notranjo politiko, in še to šele tedaj, ko bo Avstrija že docela v njeni oblasti.
Naš tovariš, urednik
HUGO KERN
se je poročil z gospodično
VITO CROBATHOVO
Vso srečo mu želi v zakonu »DRUŽINSKI TEDNIK"
5 REČ A je opoteča«, pravi pregovor in menda bo res.
Te dni se vrši v Ljubljani veliko žrebanje državne razredne loterije. Že teden dni prej je vladalo zanj veliko zanimanje in med tistimi, ki so imeli v rokah »opotečo srečo«, je kar vršalo. Sosed se je zaupno pogovarjal s sosedom, prijateljice so se spodbujale med seboj in hrabrile druga drugo.
Že koj prvi dan navsezgodaj me je 7ia cesti ustavila gospa srednjih let. V roki je stiskala srečko in me je povprašala po Trgovskem domu. Ker sem imela isto pot, sem ji rade volje ustregla in ji pokazala stopnice, držeče v hram »boginje sreče«.. Smehljajočih se oči in sijočega obraza se mi je zahvalila in kljub precej obilni postavi je gibčno odbrzela na vrh.
Čez dva dni sem še sama iz radovednosti stopila gledat, kako je prav za prav na takemle žrebanju. V dvorani so kakor v gledališču ali v kinu 8edeli »srečolovcic, pobožno gledali na oder in napeto poslušali. Tudi sedeli 80 nekam napeto, prav kakor na trnju. Drugače je bilo čisto tiho, le izza dolge mize so gospodje naznanjali poslušalcem izžrebane številke, ki sta jUi dva fantiča z zavihanimi rokavi jemala iz »kolesa sreče«. Zdelo se mi je, kakor bi prišla v molilnico...
Marsikomu je srce utripalo v pričakovanju, in verjetno je, da _ so marsikoga tudi ponoči preganjale •mereče misli. Nič čudnega, saj je pohlep po denarju vsakomur prirojen.
Zdaj potekajo že zadnji dnevi in ljudje še zmerom prihajajo v »molilnico« z velikim upanjem v srcu in trepetaje čakajo, ali se jim bo sreča nasmehnila ali jih bo pa prezrla in šla z zavezanimi očmi mimo njih. Mnogo jih je že skoraj obupalo, marsikoga je sreča obiskala, večina pa še zmerom trdno upa v glavni dobitek, če so se jim že mali tisočaki izmuznili. Upanje je pol življenja — če ne bo to pot ,glavnega1, bo pa drugič!	Kronistka.
Kronika preteklega tedna
taborišče. — Pretekli torek je govoril maršal Goering o nemškem letalstvu. Dejal je, da nemška letala niso za parado, ampak so najhujše vojno orožje. V isti sapi je nemški maršal omenjal 10 milijonov Nemcev, ki jim zunaj rajha »silo delajo«.
Drame in drageJije
d Ker ni mogla v hotelu plačati računa, je hotela v Somboru skočiti v vodo 371etna ločenka Ema Koranjeva iz Novega Vrbasa. V zadnjem trenutku jo je rešil hotelski vratar. Na policiji je obupžnka dejala, da se je pred kratkim ločila z možem in da je prišla v Sombor iskat dela, pa ga ni našla.
d Ker mu ni povedala, da pojde na gostijo, se je obesil 251etni tesarski pomočnik Karel Koren z Morja pri Framu. Dekletovo ponašanje ga je tako potrlo, da se je najprej pošteno napil, potem je pa segel po vrvi. Karla je našla mati. Začeli so ga obujati z umetnim dihanjem, a bilo je že prepozno.
d Zaradi nesrečne ljubezni se je zabodel s kuhinjskim nožem 251etni Ludovik Fonda z Gomilskega. Ker se ni dobro zadel, se je hotel še ustreliti, a revolver je bil prazen. Kmalu nato se je okrvavljen zgrudil in ko so ga prenesli v posteljo, je takoj izdihnil. Nekaj dni nato si je njegovo dekle prerezalo žile na roki. Nezavestno so jo prepeljali v celjsko bolnišnico.
d V hlevu se je obesil v Ljubljani nezaposleni 331etni delavec Henrik Lešnik iz Puhlja. Samomor je bržkone naredil v duševni zmedenosti, ker se je prej do nagega slekel.
pokoju; 801etni posestnik in tovarnar ; ]jati. Zastran njega so si sicer Peter Kosler; upokojeni poštni urad-,,gu(j0 čudovito! — edini vsi trije na* nik Josip Medved; Neža Potokarjeva,,, gj besednjaki, ki kaj veljajo: stari vdova čevljarskega mojstra.	V., ;n sojj,jni Pleteršnik, novi Slovenski
Mariboru : 591etna Ivana Pecmko-va, žena upokojenega železničarja;
281etna Jožefa žunkovičeva, krznar jeva žena. — V M o n s u pri Bruslju,, ^ucjj slovensko časopisje.
(Belgija): 291etni rudarski tehnik Mihael Glaesener. — V Mošnjah:
581etni oskrbnik Jurij Logar. — Na Pretržu pri Moravčah: Ivana Malova, roj. Pelcova. — V Prevaljah :
Ivan Pučelj, železniški upokojenec v Farni vasi pri Prevaljah. — V Zalogu pri Novem mestu: Martin Mišič. — Žalujočim naše Iskreno sožalje!
pravopis in Glonarjev Slovar sloven* skeg'a jezika. Toda to žal še ne p<>' ;; meni, da bi moralo na to pristati
O belih nočeh
Maš napredek
Politični deden
V Narodni skupščini je notranji minister dr. Korošec podal ekspoze o političnem stanju v državi. Poudaril je, da je proračun notranjega ministrstva za 62 milijonov dinarjev višji od sedanjega, in dejal, da ni v ravnanju vlade nobene osti proti Hrvatom. Večina Narodne skupščine je proračun sprejela. — Vojni minister general Marič je v svojem ekspozeju v Narodni skupščini dejal, da bodo bodoče vojne možganske vojne. Prora čun vojnega ministrstva znaša 2772 milijonov din. Narodna skupščina ga je z večino glasov sprejela. — Po poročilu z občnega zbora Rdečega križa v Ljubljani je Slovenija plačala doslej za Rdeči križ 2,770.000 dinarjev, prejela pa 3,374.000 dinarjev. — Po daljšem bolehanju je na Jesenicah umrl Miha čop, upravnik carinarnice. Pokojnik je bil vnet planinec in eden izmed prvih borcev za jugoslovansko svobodo.
*
Umrl je v Rimu italijanski pesnik in prerok fašizma d’Annunzio. Pokopali so ga na državne stroške. — Vse nemške konzulate v Sovjetski Rusiji kakor tudi ruske konzulate v Nemčiji mislijo zapreti. — V Moskvi se vrši velikanski proces proti trockistom. Sovjetski listi zahtevajo za vse obtožence smrtno kazen. Tudi polarni raziskovalec Papanin, ki so ga šele pred kratkim rešili smrti, zahteva za vse smrt. Obtoženci za čudo vse priznavajo. — Letos bo izdala Anglija za oboroževanje 343 milijonov funtov ali okrog 85 milijard dinarjev. V petih letih bo izdala za oboroževanje 360 milijard našega denarja. — Francove čete so hudo bombardirale Madrid. Republikanci so v bitki pri Cartageni potopili Francovo križarko »Baleares«. — Poljski zunanji minister Beck je te dni prišel na uraden obisk v Rim. Doživel je zelo slovesen sprejem. — Predsednik češkoslovaške vlade dr. Ho-dža je imel pretekli petek velik zu-nanje-politični govor. Poudarjal je, da je CSR za sodelovanje z vsemi, ki so za mir, znala bo pa tudi odločno odbiti vse napade na svojo samostojnost in neodvisnost. Svoje razmerje do nemške manjšine bo Češkoslovaška uredila sama in odklanja vsako tuje vmešavanje. — Za nadaljnje oboroževanje bo Francija razpisala notranje posojilo dvajset milijard frankov. — Nemškega pastorja Nieinollerja, bivšega kapitana nemške podmornice, je te dni berlinsko sodišče obsodilo na 7 mesecev ječe, češ da je rovaril proti hitlerizmu. Čeprav je kazen že odsedel s preiskovalnim zaporom, so ga vnovič zaprli, in sicer »iz varnostnih razlCfcOV«; to pot v koncentracijsko
n Reko Vrbas bo banska uprava vr-baske banovine začela v kratkem regulirati. Začeli bodo tam, kjer je ob povodnjih prizadejala največ škode. Zlasti bodo regulirali ves spodnji tok Vrbasa, za kar je pripravljenih že več milijonov dinarjev.
n Nov savski most nameravajo zgraditi v Sremu iz materiala starega železniškega mosta pri Zagrebu, ki ga bodo v kratkem podrli, ko bodo dogradili novega. Novi savski most bodo zgradili blizu Brčkega.
n Velik Trgovski dom bodo kmalu začeli zidati v Smederevu. Blagajna trgovskega združenja je zanj že odrinila 300.000 dinarjev.
n Velike sklade krede so odkrili v vasi Komanicah blizu Mionice. Kreda je čisto bela, da jo bodo lahko uporabljali za šolo.
Za čistost jezike
Študent
.ise 5e udomačil v nekaterih naših bil sprl z domačimi, pograbil nož in | upokojena uciteljica Roza Pirkovičeva; S časnikih; študent je menda preveč odhitel iz hiše. Pri tem se je spotaknil Fran Jeraj, upokojeni ravnatelj v:;kranjski,' da bi ga kazalo uporab-
in tako nesrečno padel, da se je nasa- —--------------------*- *----------------------’
dil na nož. Nevarno ranjenega so ga prepeljali v ljubljansko bolnišnico.
Praprotnikova tragedija je tem večja, ker je poročen in ima otroka.
č Naspol gluhega in slepega berača Ivana Kolarja iz Maribora je na železniškem prelazu v Rušah povozil osebni vlak. Zlomilo mu je obe roki in nogi in ga vrglo po progi. Kolar je dobil tudi nevarne notranje poškodbe. Prepeljali so ga sicer v mariborsko bolnišnico, a je že drugi dan izdihnil.
levsakdanjosti
V nekaj letih zakona je svojemu možu petkrat zlomila roke Manda Ko-pičeva iz Babine Grede pri Vinkovcih. že prvi medeni mesec mu je zlomila desnico in ga pri vsaki priložnosti pretepala. Ko so ji moža odpeljali v bolnišnico, je dejala, da mu bo levo roko še enkrat zlomila, da bosta obe roki zadovoljni.
* V past se je ujela stara volkulja na Ljubljanskem vrhu nad Vrhniko.
Lovski čuvaj Ivan Cankar je nastavil past kunam, ujela se je pa le volkulja.
Ker je bila zver pretežka, da bi jo odnesel v dolino, jo je na mestu odrl in odnesel kožo na Vrhniko. Žival se je najbrže pritepla iz kočevskih gozdov.
0 Svojo nevesto je zapustil pred oltarjem 351etnl vdovec Valentin Dolič iz Višnjice pri Ivancu. Čeprav so ga svatje in duhovnik pregovarjali, naj nikar ne dela sramote, se jih je možakar otresel in je dejal, da se ne mara poročiti z nevesto, ki so mu jo vsilili sorodniki. Na nevestinem domu so že pripravili veliko gostijo, zato so svatje odšli domov in so se brž lotili pripravljenih dobrot.
4 Loterijska sreča se je nasmehnila staremu svetilniškemu čuvaju v split-
Po krivih potih
Nesreče
p Mesec dni starega otroka je najprej zadavila, potem mu je z nožem prerezala vrat, ga zavila v časopisni papir in ga vrgla na travnik v Pali-luki v Beogradu neznana detomorilka. Policija brezsrčne matere še ni našla.
p Za 10.000 dinarjev je osleparil Jože Guzelj iz Ladje pri Medvodah neko žensko v Ljubljani. Z ukradenim denarjem je pobegnil na Hrvatsko, kjer je denar v dveh dneh zapravil v družbi raznih ženščin. Zagrebška policija ga je prijela v Sesvetih pri Zagrebu in ga je izročila ljubljanskemu sodišču.
p Svojo gospodinjo, 531etno premožno posestnico vdovo Ano Šmitovo iz Krnjaje blizu Sombora, je napadel njen hlapec, jo oropal, potem ukradeni denar zapil in se nato obesil. Šmitovo je našel vso razmesarjeno v •
smo brali te dni zapeljivo kinematografsko reklamo. Da bo še bolj drža* la, je njen avtor dodal še francoski izvirnik, ne sluteč, da se bo tako sam vjel v past. Težko bi si naš človek predstavljal bele noči, pa naj • •bodo tudi v zasneženem Petrogradu; za Francoza, ki je bolj rafinirane krvi in kajpak tudi jezika, je stvar seveda drugačna. Les nuits blanches so namreč nič več in nič manj pa tudi nič drugega kakor prečute noči. če bi bil prevajalec to vedel, bi bil lahko sestavil še vse zapeljivejšo reklamo, kakor je za preprostega Ljubljančana belina petrograjskih noči...
»Vsega«
sobi njen sin, ko je prišel k njej na obisk. Hlapca so drugi dan našli obešenega v gozdu, p Za ukradenih 248.000 dinarjev je
mariborsko sodišče obsodilo 291etno tekstilno delavko Elzo Bachovo na tri
Po statističnem letopisu za leto 1936, ki je nedavno izšel, je imela naša država s 1. decembrom 1937. vsega 15,400.000 prebivalcev.
Tako smo brali pred nekaj dnevi v slovenskem dnevniku. Pri nas rečemo vsega skup [a ji; Srbi in Hrvati rečejo svega — samo da jim to nekaj čisto drugega pomeni kakor naša fraza (namreč: samo). Naš vsega skup je pa v srbohrvaščini ukupno. Za novo palačo bo potrebno vsega:
10.000 m3 gramoza, okoli 1 milijon kosov opeke raznih velikosti, 180 vagonov cementa in 25 vagonov železa za armaturo.
To smo brali pa v nekem drugem listu, čisto druge kulturne smeri, pa {je pisec kljub temu vsega napačno J rabil.	Vsega	pomeni	v gornjem
{stavku	vsega mogočega,	tega in one-
\ga; pisec je	pa hotel reči vsega
J skupaj.
J Oba primera dokazujeta, da se ne-{kateri med nami pri pisanju premalo
__________._______________—------------------------------------- .	„, , .	,	J vživi ja jo v duha slovenščine in pre-
skem pristanu. S četrtinsko srečko je i leta strogega zapora m na 3 leta izgu e f gv v	srbohrvaščine,	ali pa	na-
zadel 75.000 dinarjev. Veliko srečo je državljanskih pravic, njenega prij - ^ robe: oboje je jasnosti v kval'.
, v,_ j..	w	•	feiia	tekstilnega	delavca	!	j j	j
Kolesa prvovrstnih znamk, rabljena in nova, ter Šivalne Sttoie po neverjetno nizkih cenah dobite le pri PROMET (nasproti Križanske cerkve).
imel tudi 801etni Rade Stojanovič iz j telja, 261etnega tekstilnega okolice Sanskega mosta. Za 1.000 di- 1 Ivana Podjavorška pa na 2 leti stro-narjev je prodal kos njive in si je gega zapora in na 3 leta izgube dr-kupil srečko. Nekaj dni nate je zadel j žavljanskih pravic.
tisočakov	P	Na	smrtni	postelji	je	priznal	pred
ka so izpraševali strokovnjaki in so
č Cel vagon nafte je zgorel v tekstilni tovarni »Menčik« v Starem Be-čeju. Požar je izbruhnil zaradi nepazljivosti tovarniških delavcev, škodo cenijo na 50.000 dinarjev. Smrtno-nevarne poškodbe je dobil delavec Živko Stojišin.
č Z vrelo juho se je poparil enoletni sin posestnika Petra Avguština iz Dobrovcev pri Hočah, ker ga je služkinja pri kosilu posadila zraven sebe na stol. Cez pet dni je otročiček umrl.
C Kup smrekovega dračja je začel goreti na Gabemiku pri Zgornji Polskavi. Ogenj je zajel hlev posestnika Ivana Rebernaka, nato se je razširil na gospodarsko poslopje in odondod na hišo in gospodarsko poslopje Re-bemakovega soseda, posestnika Janeza Golenača. Posestnika trpita veliko škodo. Ogenj je podtaknila zlobna roka.
č Z drugega nadstropja je padel v Ljubljani 141etni dijak Jože Petrlin iz Podboršta pri Komendi. Fant se je svojemu tovarišu skril za zaveso odprtega okna in ko ga je le-ta našel, ga je to tako presenetilo, da je omahnil in padel na dvorišče. Reševalci so ga takoj prepeljali v bolnišnico. Njegovo stanje je smrtnonevarno, kajti pri padcu je dobil hude notranje poškodbe in si je zlomil hrbtenico.
č Dve hudi nesreči sta se pripetili te dni v Kranju. V kanalizacijskem jarku se je odtrgal težak kamen in padel na glavo delavcu Ivanu Jenku s Primskovega. Drugi dan je pa eksplodirala mina in je ves naboj vrgla v obraz 521etnemu delavcu Jožefu Zupanu, očetu štirih nedoraslih otrok. Jenko se zdravi v domači oskrbi Zupana so pa takoj prepeljali v ljubljansko bolnišnico.
č Ravnotežje je izgubil 721etni Matija Tolar, upokojenec Kranjske industrijske družbe na Jesenicah. Po strmem klancu se je vračal iz Radeč proti domu in se je skotalil po strmini. S hudimi ranami na glavi so ga zjutraj našli mrtvega.
č Hiša se je zrušila nad 321etno posestnikovo ženo Angelo Pirčevo iz Rov pri Zagorju. Po vsem životu je dobila hude poškodbe. Prepeljali so jo v ljubljansko bolnišnico.
č Na kuhinjski nož je padel nezaposleni 271etni Ludvik Praprotnik iz Zgornjega Loga pri Litiji. Fant se je
ugotovili, da razumsko prekaša vsakega 141etnega fanta. Telesno pa ni dobro razvit.
* Od gladu in žalosti je poginil pes pokojne vdove Dukače Lukajeve iz Stare Kanjiže na grobu svoje gospodinje. Nekaj dni po starkinem pogrebu je grobar našel psa mrtvega na grobu.
Osebne vesti
o Poročili so se: V Ljubljani	_______
Hugo Kern, novinar in urednik »Dru- ' ’de]o> jU je opazil sluga in je na
pustili.
p Prašičke je tihotapil čez mestno mejo v Ljubljani znan tihotapec iz Most. Mitničarji so v prisotnosti policije naredili pri njem hišno preiskavo in so našli najmanj 30 zaklanih prašičkov v vrednosti 40.000 dinarjev. Nepoštenega mesarja čaka občutna globa.
p Krast sta šla, pa sta se ujela v mreže 241etni bivši trgovski pomočnik Peter Cvetic in 191etni Zivan Teodo-rovič iz Sremskih Karlovcev. Vtihotapila sta se v podstrešje bogatega trgovca Miliča in ko sta hotela oditi
iz Kranja; Avgust Kolman, stavec Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, in uradnica Mira Tomažičeva; inženir kemije Henrik Repič, obratovodja kemične tovarne »Salus d. d.«, in abs. iur. Ema Milavčeva iz Ljubljane; Julij Vizjak, nameščenec zavarovalnice »Croatia«, in Tinca Jakobova iz Device Marije v Polju; Milo Gornik, nameščenec kina »Uniona«, in Olga Hedžetova. — V Robu pri Velikih Laščah: Trgovec Ivan Turk in Francka Hudolinova. — Novoporočencem iskreno čestitamo!
t Umrli so:	V Celju:	911etna
upokojena učiteljica Terezija Koder-manova; 721etni upokojeni finančni nadpreglednik Josip šoti; 911etna zasebnica Terezija Huttigova, roj. Stey-skalova; 631etna zasebnica Marija Werdouscheggova. — V Ljubljani:
žinskega tednika«, in Vita Crobathova I skrivaj stopil po policijo. Fanta sta ‘	'“ *	1	T"	začela bežati, a Teodoroviča so na
dvorišču prijeli. Kmalu nato so prijeli še njegovega pajdaša in oba vtaknili pod ključ. Nepridiprava sta imela pri sebi vse polno vlomilskega orodja.
p Zaradi trgovine z belim blagom so oblasti prijele Osmana Grgiča, ka-varnarja v Zenici (Bosna). Prijavila ga je 161etna Anka Halojeva iz Sarajeva. Dekletu se je upiralo ogabno življenje in je pobegnilo od svojega gospodarja. Moža so zaprli.
p Iz niške kaznilnice je pobegnil jetnik Milutin Dadič, ki ga je sodišče obsodilo na smrt. Oblasti so ga dolgo zaman iskale, te dni se je pa sam javil kaznilnici in je dejal, da je pobegnil le zato, da bi videl mater.
p Več ko 30krat je vlomil v Zagrebu neki vlomilec. Čeprav mu je policija stalno za petami, ga doslej še ni mogla prijeti. Pred kratkim je vlomil pri posestnici Dehlerjevi in ji je odnesel zlatnine in denarja za več ko 20.000 dinarjev. Oblasti upajo, da ga bodo kmalu izsledile.
p 2 leti je imel ženo zaprto v hlevu in jo je mučil s stradanjem kmet Stje-pan Munkaš iz Bezdana (Banat). Moz je namreč imel ljubico in se je hotel žene iznebiti. Revica je hirala od dne do dne bolj, kajti brezsrčni mož ji je dajal jesti samo enkrat na dan. Mun-kaša so zaprli.
ilazno
r Na našem Primorju razsaja huda burja, v Dalmatinskem Zagorju je pa iznova zapadlo toliko snega, da so vsa pota zasnežena.
r Koristno za vsakogar. Kdo nima dela s svojimi hišami, pohištvom, glasbenimi instrumenti itd.? Kolikokrat je treba vse to prenoviti, polirati, da
Dozdevno vreme
[prerokujejo nekje po stoletnem koledarju. Toda vreme nikakor ni dozdevno, temveč je zelo resnično, da,
► na svoj način celo hudo otipljivo (če
► n. pr. toča pada). Dozdeven: navidezen, t. j. ne resničen. — Vremenski ; prerok je kajpak mislil na domnevno
► vreme.
Gogina vlada
Ije padla, smo brali v nekaterih na-Iših dnevnikih. Ker je bil Goga moški, Ije mogla pasti samo Gogova vlada. (Prim. Matijev, ne Matijin; Jamov, Ine Jamin; Bate v, ne Bat’in, itd.)
je kakor novo! Da si pa prihranimo na času, stopimo v trgovino R. Hafner na Miklošičevi cesti 36, kjer dobimo zgoščeno polituro »Polinit«, ki jo razredčimo s čistim špiritom, in sicer vzamemo 1 del »Polinita« in 8 delov 95°/.nega špirita. To velja za fino in vsako pohištvo.
r Nazadovanje zaposlenosti z decembra 1937. na januar 1938. je treba pripisovati predvsem zmanjšanju gradbene delavnosti, število delavcev pri gradnjah nad zemljo je padlo za pri bližno 2.500.
r Vrednost našega izvoza je letošnji januar precej nazadovala. Občutno se je skrčil izvoz lesa, pa tudi izvoz živine in živinskih proizvodov je bil pre-
Banka Baruch
11. Rue Auber, PARIŠ (De)
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija:	št.	3064-64.	Bruxelles;
Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienst; Francija št. 1117-94, Pariš; Luxem-burg: št. 5967, Luxemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.
«5)(S-6-£^ otejAjs
|e posebna prednost odvajalnega sredstva Darmol Vrhu tega deluje milo in brez bolečin. Zato uživajo odrasli in otroci radi Darmo'
BS \3SSEA
Darmol dobite v vsaKi lekarni
cej manjši. Prav tako je tudi izvoz rud in kovin precej nazadoval. Izvozili smo predvsem malo železa, mnogo manj smo pa izvozili tudi svinca, kroma, bakra, bavksita, magnezita in cementa.
r Kakor juhi soli, tako je treba vsaki kavi dodati dobro mero »Pravega Francka«. Dodajte ga rajši malo več kakor premalo, zlasti, če jo pripravljate iz žitne kave. Pravi Franck izpopolni okus in aromo in naredi kavo bolj tečno.
r Po ekspozeju finančnega ministra g. Letice bo imelo novo proračunsko leto odslej 16 mesecev. Sredi letošnjega leta bodo začeli kovati nove kovance po 10 par zaradi lažjega določanja cen monopolskim izdelkom. V promet bodo kmalu prišle nove vžigalice P° 1 dinar škatlica
Konec dolgoletnega ugibanla
"Boiamka" Greta
in sicer to pot zares
Poroka bo menda že drugi teden
Kaj pripoveduje francoski žurnalist o svojem srečanju s slavno igralko in njenim zaročencem dirigentom Stokowskim
Oglas je reg. pod S. Br. 181 od l. III. 1937
(ncD) Ravelio, marca.
Prvič v svojem življenju je menda slavna igralka Greta Garbo zavrgla vse predsodke in poslušala samo klic svojega srca... prvič namreč živi z njim, ki ga ljubi, v isti hiši, pod isto streho. 2e dolgo so šušljali o Greti in
o	dirigentu Stokowskem bot o zaročencih, vendar pa tem govoricam ni bilo dosti verjeti, saj ljudje in reklama tako radi ženijo slavne osebnosti.
Zdaj sta pa zaljubljenca sama potrdila te govorice. Za svoje zavetišče sta si izbrala Ravelio, romantično gorsko vasico, oddaljeno 80 km od Neaplja. Tamkaj sta si za mesec dni najela vilo Cimbrone, last angleškega lorda Grimthorpa, ki je njun osebni prijatelj.
Slavni digirent s svetloplavimi lastni se večkrat sprehaja po ozkih cestah med rumenkastimi hišicami in med radovednimi pogledi 500 prebivalcev te neznatne vasice. Greta si pa zdaj, ko je svet že zvedel za njeno zavetišče, nič več prav ne upa na Ulico; rajši se sprehaja po velikem in prekrasnem vrtu ali se pa sonči na terasi.
Vsemu svetu nakljub, županu in dvema prostovoljnima vojakoma na kljub, ki stojita pred vrati in odganjata radovedneže in fotografe, se mislita slavna zaljubljenca poročiti skrivaj, pptlej se bosta pa vrnila v Newyork.
Romantičen sestanek »na koncu sveta«
To je bil res romantičen sestanek »na koncu sveta«. Treba je bilo ubežati toliko radovednežem! Dirigent Stokowski se je pripeljal 6000 kilometrov daleč naravnost iz Newyorka, in je takoj, ko se je izkrcal, pričel iskati primerno skrivališče. Izbral si je Ravelio,
Ona se je pa pripeljala iz Stockholma. Dobila sta se v Monakovem. Odpotovala sta skupaj dalje v Rim. kjer sta se pa mudila samo nekaj ur. Najela sta skromno hotelsko sobo.
Vendar nista mogla neopaženo mimo radovednega sveta. Neki nadzornik v spalnem vagonu je prebral Gre-tin potni list. Igralka pa v Rimu ni marala uradnih sprejemov, zato je naprosila neko hotelsko tajnico, da je oblekla njen plašč, nataknila njene neizogibne črne naočnike na nos in se pokrila z njenim klobukom. Tako preoblečena tajnica je najela sedež v nekem turistovskem avtobusu za ogled mesta.
»To ne • more biti ona,« so stikali glave ljudje.
Ponoči sta Greta in Stokowski odpotovala z avtom in 24. februarja sta ob petih zjutraj prispela v Ravelio. Vasica je še spala.
Snoči sem ju srečal. Najbrže je bil to njun zadnji sprehod, preden bo prišlo nad njiju vse tisto, kar ju bo Utegnilo primorati, da si bosta poiskala drugo, še samotnejše skrivališče. Greta je bila oblečena v dolge, sive moške hlače in ogrnjena v površnik s privihanim ovratnikom. Imela je klobuk poveznjen globoko na oči, ki so bile kajpak zakrite z neizogibni-
mi črnimi naočniki. Počasi je padal mrak. Držala sta se za roko kakor dva otroka.
Ko sta opazila, da se jima približujem, sta pospešila korake. Greta je zadnjih petdeset korakov do vile že skoraj tekla. Nekdo je glasbenika ustavil in mu povedal, da ga kliče telefon.
V	hotelski telefonski celici se je slavni dirigent pogovarjal z nekim ameriškim glasom, ki je klical iz Filadelfije hi je kakor neprijeten opomin donel čez Atlantik v to zakotno gorsko vasico...
Stokowski ničesar ne zanika
Pozdravil sem ga:
»Mojster...«
»Najprej, kdo ste prav za prav?«
Ko sem mu povedal, se je pomirjen nasmehnil. Pričel je govoriti francoski, zelo hitro:
»Na počitnicah sem. Ničesar nimam povedati. Gospodična Garbo? In če ne bi bila ona... če bi ji bila samo tako zelo podobna?«
Nisem hotel omeniti, da so ugotovitve policijskega komisarja o potnem
listu njegove sopotnice razpršile sleherni dvom.
»Poslušajte:	ali	želite	intervju	o
godbi, kinu, morda o italijanskih vtisih? Rad vam bom pripovedoval, a nikoli nisem govoril o svojih osebnih zadevah in tudi nikoli ne bom.«
»Oprostite, maestro: in govorice o vaši bližnji poroki?«
»O godbi in o kinu, zmerom. O vsem drugem nikoli.«
Odšel je v vasico. Vendar ni niti z besedico zanikal senzacijonalne novice. In ena izmed treh služabnic, ki sem jo ujel v vasici in ki niti ne razume njune govorice, mi je dejala: »Videti sta tako zelo, zelo srečna...«
Jean Devau
Dvanajstletna zmagovalka Aljehina
(X) London, marca. Pri simultanki, ki jo je pred nekaj dnevi igral Aljehin v Londonu, se je šahovski mojster pomeril z osemnajstimi nasprotniki. 17 partij je dobil, osemnajsto je pa izgubil, in sicer ga je ugnalo komaj 121etno dekletce, Ellen Saundersova, ki velja na Angleškem za čudežnega šahovskega otroka.
150 let »chica«
Sedemnajst let je imel Andre Chic-que, sin trgovca s sadjem, ko je pred 150 leti v Parizu umrl. Ta Chic-que, čigar ime se nam je do danes ohranilo, čeprav samo v prenesenem pomenu, je bil učenec revolucijskega slikarja Davida, David je prišteval
te m oži -
mladega Chicqua med svoje najljubše in najbolj nadarjene učence.
Ko je Andre v cvetu svoje mladosti umrl, ga je mojster David sam postavil na prestol nesmrtnosti, ko je začel ob njegovih delih primerjati slike drugih svojih učencev, če je kdo kakšno sliko lepo naredil, ga mojster David ni pohvalil z besedami »Dobro je«, ampak »To je Chicque«; in kadar je grajal, je dejal samo: »To pa res ni Chicque!«
In tako je ime prezgodaj umrlega umetnika kot krilatica zaslovelo po vsem svetu in velja še danes kot mera dobrega okusa francoski jezik jo je tudi sprejel v svoj slovar, kajpak nekoliko modernizirano in okrajšano kot »chic« (šik) in ne več »Chicque«.
Kaj kdo je in pije?
(X) Ženeva, marca. Zveza narodov je pred kratkim sestavila zelo zanimiv pregled prehrane posameznih narodov. Kakor pregled pove, pojedo največ kruha na svetu Francozi, in sicer pride povprečno na vsakega Francoza 233 kg kruha na leto, v drugih deželah pa samo kakšnih 80 kg na osebo.
Največji ,kofetarji‘ so pa Američani, saj popije sleherni Američan povprečno na leto 5 kg kave, prebivalci drugih držav pa samo poldrugo kilo. Pri pivu so dosegli prvo mesto Angleži, ki so s povprečno 65 litri v letu na osebo porazili Nemce, ki popijo povprečno »samo« po 58 litrov na leto.
Galantni hotelski ravnatelj
(nPI) Pariz, februarja. Neka angleška študentka se je pred kratkim mudila v Parizu in stanovala v enem najboljših pariških hotelov. Po vrnitvi je pa opazila, da ji je hotelsko ravnateljstvo draže zaračunalo sobo, kakor se je zanjo pogodila ob prihodu. Ker je bila razlika precejšnja, je gospodična pisala hotelskemu ravnatelju in ga prosila, naj ji vrne vsoto, ki jo je po pomoti preveč plačala.
Kmalu nato je Angležinja dobila pismo, da bodo pomoto vsekako skušali popraviti. Dan po njenem povratku v London je pa že prispelo iz Pariza ekspresno pismo, hkrati z njim pa tudi majhen zavoj. Ko ga je gospodična odprla, je zagledala v njem krasno pariško škatlico za puder, zraven pa ček in na njem vsoto, ki jo je bila preveč plačala. Angležinja je bila tako vesela te pozornosti, da je v zahvalnem pismu hotelskemu ravnatelju obljubila, da bo priporočila njegov hotel vsem svojim prijateljem in znancem.	(N. W. Journal«)..
Kako dosežeš 157 let?
(nbK) Carigrad, marca. Turški listi poročajo, da živi v Turčiji okrog 30 ljudi, ki so že prekoračili 150. leto. Večina izmed njih živi v vzhodni Mali Aziji. So to domačini, ki žive na splošno od jogurtha, ki ga zalivajo z lipovim čajem. Nihče izmed njih ni pil alkoholnih pijač.
Najstarejši izmed teh starcev je star 157 let in živi v Flaminu. Udeležil se je še turško-grške vojne pred 110 leti,
boril se je tudi v prvih vrstah proti srbskim vstašem in pozneje tudi v krimski vojni. Ima še zdrave zobe, spi vsak dan samo štiri ure in strastno kadi pipo. Njegova sestrična je pa najstarejša Turkinja. Vsega skupaj živi na Turškem 6240 ljudi, ki so že prekoračili 100. leto; med njimi je 3.985 žensk.
Klub ministrskih predsednikov
(X) Pariz, marca. Angleški časopis »Morning Post« si je na kaj duhovit način privoščil kratkotrajnost francoskih vlad in njih predsednikov. Predlagal je namreč, naj v Parizu sestavijo »Klub še živečih nekdanjih ministrskih predsednikov«. Tak klub bi imel glede na kratkotrajnost francoskih vlad kar 14 članov; v njem bi bili (v oklepaju leto, kdaj je kdo prvič postal predsednik vlade):
Caillaux (1911), Millerand (1920), Maršal (1924), Herriot (1924), Chau-
temps (1930), Tardieu (1929), Steeg (1930), Laval (1931), Paul Boncour (1932), Daladier (1933), Sarraut (1933), Flandin (1934), Bouisson (1935), Blum (1936).
Krsta ga je ubila
(ncK) Budimpešta, marca. Pri ne- i kem pogrebu v Scerenczu je nekemu grobokopu spodrsnilo in zdrknil je v jamo; za seboj je potegnil tudi krsto, ki je padla z vso težo nanj.
Ko so grobokopa odkopali, so ugotovili, da mu je krsta zlomila hrbtenico; nesrečnež je kmalu nato v bolnišnici umrl,
lMelna kapitanka
(nfX) Stockholm, marca. Pred kratkim si je devetnajstletna Analiza Fo-gelstromova pridobila patent za ladijskega kapitana. Devetnajstletnica je kajpak najmlajši in najljubkejši kapitan na švedskem.
Kultura
(nFX) Curih, marca. »Neue Ziircher Zeitung« poroča po japonskem časopisu »Niči-Niči«, da sta dva japonska poročnika stavila, kdo izmed njiju bo I prej s svojim mečem usmrtil stotega ! Kitajca. »Stavo pa ni bilo mogoče odločiti,« piše dalje časopis, »čeprav je vsak izmed poročnikov usmrtil že 105 Kitajcev, kajti ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je prvi zadel svojo stoto žrtev. Zdaj bosta stavo nadaljevala do števila 150.«
In narod s takimi ljudmi se še drzne ponašati s svojo kulturo!
Najdenina
Neki londonski časopis je skušal dognati, koliko najdenine plačajo ljudje v raznih državah. Izračunal je, da na švedskem in Holandskem plačajo najditelju kot najdenino 10 «/8 vrednosti najdenega predmeta. (Pri nas je ista navada. Op. ur.) V Združenih državah pa lahko obogatiš, ako najdeš pogrešanega rodbinskega člana; tam namreč »izgubljajo« tudi ljudi.
Drugače je na Kitajskem, kjer pri-rede najditelju na čast svečano bak-ljado. Na škotskem pa ni ne poštenih ne nepoštenih najditeljev, kajti Škot ne izgubi niti šivanke...
Širom po svetu
v 51 vrsticah
Po desni bodo vozili odsihmal avtomobili in kolesarji tudi v Avstriji; sprememba vseh cestnih prometnih znakov, ki jo bodo izvršili do 1939. leta, bo stala dobrih 150 milijonov dinarjev. — Epidemija ošpic je zajela vso Ameriko; washingtonski zdravstveni urad poroča, da je v zadnjem tednu meseca februarja zbolelo za ošpicami 37.711 ljudi. — Nekaj Napoleonovih pisem so pred kratkim prodali na javni dražbi v Londonu za 2469 funtov šterlingov. —■ Nov dom za francoski radio bo zgradilo francosko poštno ministrstvo, zanj so v proračunu določili 75 milijonov frankov. — Mačka, je podedovala 5 tisoč dolarjev po ameriški bogataški Annie Hanscher-jevi iz Sacramenta v Kaliforniji. — Iz vagona drvečega ekspresnega vlaka je skočil pri postaji Kisujszallas na Madžarskem tovarnar strojev Kemal Girol iz Ankare; mož je bil živčno bolan; pri skoku se je hudo potolkel.
—	Film o skladatelju Verdiju pripravljajo v Italiji; Verdijevo vlogo bo igral Fosco Giachetti. — Bombe, napolnjene s semeni, mečejo ameriški bombniki na otok Kuaoi, severozahodno od Honoluluja, upajoč, da bodo na golem otoku kmalu zrasli gozdovi železovca in koj. — Konec romunskih med ved ar je v: romunska vlada je prepovedala dresiranje medvedov in tako posebno prizadejala cigane. — Led se je vdrl pod avtomobilom na švedskem jezeru Amungen; trije potniki so utonili, eden se je rešil. — Iz drugega nadstropja je padlo v Innsbrucku dveletno dekletce na cestni tlak in se hudo pobilo. — Avtobus je zaradi šoferjeve nepazljivosti zgorel v Lurista-nu v Perziji; šofer je namreč bencinsko zalogo pregledoval s cigaretnim vžigalnikom v roki; pet potnikov je zgorelo, sedem jih je pa dobilo hude opekline. — Zlate škarje je poslal neki ameriški milijonar francoski šivilji Madeleini Fayaudovi, ki je poleti rešila njegovega otroka iz nekega versajskega ribnika.
Poravnajte naročnino!
		
		
LISTEK »DRUŽINSKEGA TEDNIKA«
ŠKANDAL V GLEDALIŠČU
Leta 1808. je obiskal francoski zdravnik za umobolne dr. Esquirol več francoskih umobolnic. V charen-tonski norišnici je zbudil njegovo pozornost siv možiček, ki je hotel svojim sotrpinom venomer Citati neko veseloigro.
,Dr. Esquirol se je pobliže pozanimal za bolnika in je zvedel o nje-Kovi usodi več zanimivih okoliščin:
Bilo je 1772. V »Francoskem gledališču* v Parizu bodo ta večer igrali Moližrovega »Zdravnika proti svoji Volji«. Komaj deset minut še in že se bo dvignil zastor. Iz razprodanega parterja in iz lož se sliši kramljanje, govorjenje in smeh. Zdajci ®e pa pojavi na vzvišenem odru orkestra zastaven mladenič, ozre se P° občinstvu in zakliče z gromkim Blasom:
»Prosim nekaj trenutkov miru!> ' si so presenečeni. Vse oči se upro v govornika, in le-ta povzame: »Gospoda, ime mi je Frangois Billard.
< Nancyja sem. Nekoč sem bil pa ajnik poljskega kralja.«
»Kaj
nam je to mar?!« zakriči glas iz parterja, a mladi govor-sc ne da ugnati v kozji rog. Po-sumno nadaljuje:
»Pozneje sem bil davčni izterjevalec...«
»K stvari!« zavpije v en glas občinstvo, ki mu davčni izterjevalci iz razumljivih vzrokov niso posebno pri srcu.
«Saj sem pri stvari,« se odreže Billard in nadaljuje: »V prostem času sem se ukvarjal s poezijo, kajti umetnost me zelo zanima. Spisal sem veseloigro v petih dejanjih. Igra se imenuje .Zapeljivec*. Lepega dne sem se odpeljal v Pariz, da bi tamkaj prečital kraljevim igralcem svoje delo, plod toliko prečutih noči. Ne morete si misliti, kako težkd sem si krčil pot do teh mogočnikov. Devet in devetdesetkrat so me odklonili in še sem imel pogum in potrpljenje, da sem stotič potrkal na njihova vrata. Že kdaj bi me bila jeza in obup nagnala v Seino, da nisem veroval v nesmrtnost svoje pesnitve! Da, svoje pesnitve!« In ob gromkem odobravanju občinstva potegne govornik iz žepa ogromen manuskript.
»Bravo!« kriči navdušeno občinstvo.
»Davi,« nadaljuje govornik, »se mi je po osemnajstih mesecih jalovega truda vendarle posrečilo, da sem zbral vse člane, ki bi morali prisostvovati čitanju mojega dela. Ko bi vam le mogel povedati, kako so se vedli proti meni! Med čitanjem igre je prvi dremal, drugi nekaj bral, tretji kramljal, itd. In da ste videli spoštovane dame! Čebljale so ko za stavo in med smehom najbrže
pogrevale pikantne dogodivščine preteklega tedna. Nihče me ni poslušal, razen gospoda Brizarda, velikega igralca, ki tako pogosto igra vloge kraljev. Le on me je večkrat spodbudil z besedami: »Zelo dobro! Izvrstno!« A kljub temu so moje delo odklonili, čeprav ga nihče niti razumel ni.«
»Nesramno! Sramota!« se je tedaj v en glas zadrlo občinstvo.
»Zares nesramno,« je še enkrat podkrepil svoje pripovedovanje Billard. »Površni ljudje so moje delo meni nič tebi nič odklonili, vendar je na svetu še višja pravica. In do nje se zdaj obračam. Obračam se do vas, spoštovano občinstvo, in do vaše pravičnosti! Sodite vi moje delo!«
Mladenič je govoril z zanesenjaškim ognjem, ki tako hitro vžge množico. Po dvorani je zadonel vihar odobravanja. Billard je bil prepričan, da je zmagal.
»Spoštovano občinstvo,» je spet povzel, »Molierova komedija vam ne bo ušla, zato vam bom rajši pričel citati svojega .Zapeljivca'!«
Počasi je razvil rokopis in ravno hotel pričeti brati — tedaj se je pa njegov drzni poskus izjalovil oi> nepričakovanem nastopu gledališkega ravnatelja. Iz orkestra se je vzpelo do govornika več vojakov in med njimi je neki častnik Billardu zapovedal, naj stopi z odra in gre z njimi. Billard se je nekaj časa upiral, a vedel je, da se s kraljevimi vojaki ni šaliti. Ubogal je in odšel z njimi. Na stražnici je pa takoj pričel pre-
govarjati častnika, naj posluša njegovo delo in tako podpre po krivici preganjanega poeta. Častnik se je naposled vdal, a ravno, ko je Billard pričel brati, je stopil v sobo sel gledališkega ravnatelja.
Eavnatelj je dal Billardu sporočiti, da občinstvo zahteva, naj se pesnik Billard vrne, naj ga torej takoj spuste na svobodo. Billard je triumfi-ral. Takoj je odšel v gledališče in pomiril razburjeno množico. Tisti večer naj le še igrajo Molierovo delo, kajti zdaj, ko je na njegovi strani pariško gledališko občinstvo, si bo že znal priboriti pravico do nastopa.
In tako so tisti večer igrali Mo-liera.
Drugi dan je Billardovo ime že slovelo po vsem Parizu. Celo grofica Dubarryjeva je zvedela za njegov junaški nastop in je zgodbico še gorko povedala kralju Ludoviku XV. Kralj se je nasmejal od srca kakor že dolgo ne. To je bilo za tedanji Pariz največja senzacija. Kralj se je smejal! Billard je čez noč zasijal ko najsvetlejša zvezda na pariškem umetniškem nebu.
Toda Bilardu to še ni bilo dovolj. Hotelo se mu je prave, zaslužene, pesniške slave, hotel je čim prej vprizoriti svojega .Zapeljivca*. Kajpak je bil zdaj gledališki ravnatelj takoj zadovoljen z njegovim predlogom.
Med tolikšno množico klanjajočih se ljudi je bil pa eden, ki je vendar dvomil v Billardov uspeh. To je bil veliki igralec Brizard —- tisti, ki je
Billarda prvi .odkril*. Ko je pa pozneje večkrat in pozorno prečital njegovo delo, je pričel dvomiti o njegovi umetniški vrednosti. Svojega mnenja ni prikrival in je Billarda opozoril, da delo na odrskih deskah ne bo imelo tolikšnega uspeha, kakor ga Billard pričakuje. »Sežgite rajši svoj manuskript,« mu je svetoval, »recite, da ste ga izgubili. Tak« bo vaša pesniška slava le še večja vzrasla iz pepela — vprizoritev vas bo pa osmešila pred vsem svetom.«
Toda slava jo nekdanjega davčnega izterjevalca tako zaslepila, da ni hotel več verjeti resni besedi. Ogor« čeno je vrgel Brizarda skozi vrata, in tako so njegovega »Zapeljivca* res vprizorili. Bilo je 0, marca 1773.
.Zapeljivec* je doživel polom, kakršnega je napovedoval igralec Brizard. Vse se je smejalo in norčevala iz ubogega Billarda, vse ga je zasmehovalo in zasramovalo. Nihče ni več verjel v njegov talent in v krivice, ki so se mu baje nekoč zgodile. Ta nenadni prehod iz slave v smešnost je ubogemu Billardu zmešal pamet. Ni mogel verjeti, da se je vse tako grdo izjalovilo. Prepeljati so ga morali v umobolnico.
Tamkaj ga je po pet in tridesetih letih našel zdravnik Esquirol. Vihar velike revolucija je bil neopaženo zdivjal mimo njega in pokončal družbo, ki se mu je nekoč rogala. On je pa že osivel in postaran v neplodnem pričakovanju slave še zmerom bral svojega .Zapeljivca* vsakomur, kdor ga je le hotel poslušati...
našiti
Za vsak prispevek v tej rubriki plačamo 20 din
»jHitler Bog!?«
, Pod viaduktom sc srečata dva gospoda- in eden izmed njiju vzklikne: j »Hitler Bog!« Drugi se ozre okoli i sebe; videč, da ni razen mene, Ici sem Sel na videz zamišljeno mimo m ji j a, nikogar v bližini, odzdravi: •>Hcil!«
Žal mi je, da si nisem gospodov natančneje pogledal, kajti mi nismo Germaroni, četudi prave Nemce spači ujemo, pa tudi rvikaki *Wendi« ve, ampak Slovani.	Ž.	J.
Vzgoja in olika
«Na desno! Ne, malo više! Ah, levo, razumete, levo; niže!» je vpila;
14	letna dijakinja prodajalki (že sta-; rejši gospodični). «Slišite, mudi se; *ni!» je kričala frklja daj je. «Afna,»; je nazadnje zavpila in šla ponosno,; kakor zmagovalka z bojišča, skozi; vrata ter jih zaloputnila za seboj.
Tudi jaz dobim medtem svoje blago. Stopim na cesto in vidim, da se je dijakinji res «upravičeno» mudilo. Stala je namreč na vogalu ulice in ie pogovarjala z nekim dijakom.
Mislim, da bi bile mestne gospo-; dične lahko malo bolje vzgojene kakor so in kakor kaže gornji primer.; Ne mislite tudi vi tako, gospod urednik?	B.	;
< '
Mm, na kmete pa že ne! \
S sestro sva šli v posredovalnico po služkinjo. V sobi, na klopeh sedi precej mladih in starejših deklet. Vse so se z zanimanjem ozrle v naju. Gospa posredovalka nama zada večkrat ista vprašanja in se obrne k čakajočim dekletom. Služba za gostilno in trgovino. Hitro vpraša ena: »Kje?« Gospa ji pove, da v neposredni bližini mesta. Mm, na kmete pa že ne! Tak je bil odgovor. Ostale so pritrjevale in se veselo smejale pri tem.
Lahko mi verjamete, da me je v srce zabolel ta smeh. Mirno lahko Tečem, da je bila polovica deklet baš s kmetov; a komaj okusi ljubljansko ali mestno »štruco«, pa se v bok smeje deželanom in se iz lastnih ljudi norčuje. Vse stoka in se pritožuje, da ni denarja, če pa hočeš dobiti služkinjo, pa jo iščeš in iščeš zaman. Žalostno dovolj, da sva odšli praznih rok, čeprav je bilo vsaj pol deklet, ki so iskafii službe, s kmetov doma.	Eva	Igova
»Tempora mutantur...
,..et libri rei memoriae mutantur in illis!«
Časi se izpreminjajo in spominske knjige se izpreminjajo z njimi. Da, tudi spominske knjige. Včasih so si celo dobri prijatelji želeli v njih le »vso srečo« ali pa »mirno vožnjo v čolničku življenja«, kvečjemu še, »da življenje naše ko na odru se razvija« itd., danes se ti pa prav lahko zgodi, da ti kdo napiše kar takle me-mento«:
»Človek, spomni se, da boš umrl, čeprav ješ torte, kremšnite in druge take dobrote!«	T.
MEDICEJČEVA LJUBICA
Resnična ljubezenska zgodba iz časov beneške republike
12. nadaljevanje.
Mladi menih je odšel h hrastovi skrinji, ki je stala v stranski ladji krstne cerkve. Z vitkimi prsti je podržal nekaj trenutkov v zraku drobno fižolovo zrnce, potlej ga je pa spustil v skrinjo k drugim. Zrno ie bilo črno — znamenje, da je novi krščenec deček.
Antonio Bonaventuri, sin Bianche Cappellove, je prejel sveti krst.
*
štiri mesece pozneje se je Bianca z velikim spremstvom odpeljala v Bologno, praznovat poroko svoje hčerke Pellegrine Bonaventurijeve z grofom Bentivogldem.
Mlada grofica je iz Florence v Bologno prinesla balo. ki se je po svoji popolnosti in lepoti lahko kosala z najrazkošnejšimi poročnimi opravami vojvodskih in kraljevskih nevest.
Tudi mali Antonio je spremljal svojo mater na tem dolgem potovanju. Dojenčka, ki ga golobradi stoinik niti za trenutek ni pustil samega, je negovala najeta dojilja.
Med poročnimi svečanostmi 6e je pa zgodilo, da je zdravnik, ki je spomladi Bianchi pri težki uri pomagal, kar na lepem umrl. Ugotovili so, da so bile njegove jedi zastrupljene. Stotnik pa, ki je zadnji večerjal z zdravnikom, je oblastem izjavil, da je zdravnik že poprej tožil o bolečinah v želodcu.
Tri mesece je ostala Bianca pri novo-poročenem paru. Vedela je: čim dalje bo ostala v Bologni, tem večje bo Fran-cescovo hrepenenje. Vsak dan so iz Florence prihajali zaupni eli z naročili in prošnjami, naj se Bianca vendar že vrne domov. Naposled se je Bianca poslovila od svoje hčerke in zeta in odpotovala v Florenco.
Ko so se začeli popotni vozovi spenjati po kameni!ih in kačasto zavitih, ozkih apeninskih gorskih cestah, so pričeli konji vleči počasi kakor polži.
V	neki ozki, z borovci in jelkami zarasli soteski je pa ria lepem odjeknilo več strelov. Najbrže niso bili namenjeni Bianchi Cappellovi, kajti njen voz se je zibal čisto spredaj, med močno stražo florentinskih vojakov.
In vendar so ti streli zadeli neko žensko, tako vsaj je sporočil 9totnik, ki se je v splošni zmedi še dokaj hitro pririnil do Bianchinega voza. Zaupno Bianchino strežnico je bil nekdo v tej nedostopni divjini vzel na piko in ji hotel končati življenje. Posrečilo se mu je; streli so strežnico zadeli v glavo in uboga žrtev se je na lepem kakor snop zvrnila z voza v globok prepad.
Ždelo se je, da je nad vsemi, ki so pmnagali Bianchi pri usodni uri, migljala nesrečna zvezda...
Naposled je sprevod vendar prišel v Florenco; tamkaj so pa čakale Bianco same neprijetne novice. Stotnik 'e svoji gospodarici kmalu po prihodu pevedal toliko usodnih in zoprnih novic, da ni Bianke najnovejša pošta iz Rima niti posebno spravila iz ravnotežja.
Pismo je prinesel poseben sel iz Rima, napisal ga je pa Biancbin vohun iz hiše Bianchinega nasprotnika, nad-
škofa Ferdinanda. Upravnik je pričel citati:
»...signore, moram vam sporočiti, da je njegova eminenca nadškof Ferdinand ondan sprejel v avdienco neko Florentinko. Po mojem mnenju je bila ženska zelo preprosta, najbrže celo kmetica. Osupilo me je pa njeno sporočilo, da je prišla naravnost iz Bologne, tore' iz kraja, kjer se je ravno tedaj mudila Vaša milost z gospo Bianco Cappellovo. Kaj je hotela ta ženska pri njegovi eminenci, nisem mogel izvedeti. Vendar se pa ne motim, ako slutim, da sta se pogovarjala o stvareh, ki so nedvomno v naj-ožii zvezi s Cappellovo hišo. Komaj je namreč ženska odšla, je njegova eminenca napisala dolgo pismo in ga takoj po posebnem slu odposlala v Florenco. Pismo je bilo naslovljeno na madonno Ivano.«
»Zdaj morda že vse ve,« je trpko vzkliknila Bianca in 6e zagledala skozi okno v oblačno nebo.
»Posredoval bom,« se je tedaj tolažilno oglasil stotnik.
»Ne!« Bianca je odločno vstala. »To moram sama urediti. Zahvaljujem se vam za vašo požrtvovalnost.«
Hišni upravnik se je globoko priklonil.
»Kdaj je datirano to pismo, gospod stotnik?«
Stotnik je še enkrat preletel pismo od začetka do konca.
»Predvčerajšnjim, mislim.«
»Torej je danes še čas. Jutri bo morda že prepozno.«
Bianca je še oklevala, nato se je pa na lepem odločila: »Stoinik, pojdite takoj v palačo Pitti, zglasite se pri nadvojvodu Franceseu in mu sporočite moje vdane pozdrave. Prosite ga, naj se čimprej oglasa pri meni.«
Francesca je to povabilo zelo razveselilo. Njegova žena mu je pred kratkim rodila šesto dete, in spet — deklico.
Nadvojvoda se je v svojem srcu že odločil: Antonio in nihče drugi ne bo florentinski prestolonaslednik. Ni več daleč dan, ko ga bo po vseh pravilih posinovil in proglasil za medicejskega dediča.
Ko je stopil Francesco v Bianchino sobo, mu je vrnila Bianca ljubeznivi pozdrav samo z otožnim, od solz zastrtim pogledom, koj nato so jo pa oblile solze.
, Kaj ti je, za božjo voljo, Bianca mia?« je ves prestrašen vprašal nadvojvoda in jo prev:dno objel. ’
»Francesco mio,« je pričela Bianca 7. ugaslim glasom. »Ne,« je popravila in se obrnila proč, »ne smem te več tako imenovati. Nisem vredna tvojega zaupanja in za zmerom te bom izgubila.«
Bilo je očitno, da nadvojvoda ni razumel niti besedice lega. kar mu je Bianca med ihtenjem in solzami pripovedovala.
»Prosim te, pomiri se, Bianca,« je dejal negotovo. »Koga si izgubila? Mene? Kako ti le kaj takšnega pride na misel?«
»Izgubila sem te po svoji lastni krivdi. Misli in želje še nikogar ni60 spravile pred sodnika, dejanja pa že.«
»Kaj neki bi storila, da bi bilo vredno obsodbe?« je vprašal nadvojvoda in lahno pogladil Bianco po sklonjeni glavi. »In če bi bila zavrženost in pokvarjenost sama, jaz bi te zagovarjal in branil pred svetom.«
Spet ga je zadel zastrt, otožen pogled iz Biancbinih sinjih oči.
»Francesco mio,« je zašepetala in se rahlo izvila iz njegovega objema, »pozorno me poslušaj, preden me boš poslal v pregnanstvo, ali pa...« zgrozila se je in vztrepetala, »v najtemnejšo ječo trdnjave San Miniana.«
Nadvojvoda je neskrbno zamahnil z roko, kakor bi hotel odgnati nevšečno misel.
»Vse, kar sem storila, visokost, sem storila iz ljubezni, ki nad njo nimam nobene moči, kajti ona ima vso moč nad menoj. In storila sem še iz spoštovanja do tebe, ki vodiš vse moje dejanje in nehanje.«
Francesco jo je znova hotel objeti, a Bianca je braneče iztegnila roke.
»Antonio ni tvoj sin!«
Nadvojvoda je obsedel, kakor bi bila strela treščila vanj. Počasi se je nagnil naprej, skušal je vstati, a noge so mu odrekle svojo službo. Sesedel se je nazaj na stol, se sklonil naprej in molče zakopal glavo v svoje trepetajoče roke.
Sobo je napolnila strašna, moreča tišina, ki jo je naposled pretrgal nadvojvoda :
»Čigav sin je potlej Antonio?« je z muko izdavil iz sebe.
»Ne vem,« je zaihtela Bianca.
»Ne veš? Ali uiti ne poznaš očeta svojega otroka?«
Te krute besede so padale na Bianco kakor udarci z bičem.
»Očeta tega otroka ne poznam, vprašati bi moral njegovo pravo mater.«
Bianca je kakor puščica šinila k sosednji steni, kjer je viselo vse mogoče orožje, z naglim gibom snela dolgo, priostreno bodalo in si ga nastavila na prsi.
Z dvema skokoma je bil Francesco pri njej in ji izvil iz rok nevarno orožje.
»Nobenih neumnosti,« je zarenčal, a v ledeno strogost njegovega glasu se je že vmešal prizvok dobrote in prizanesljivosti. »Torej ti nisi Antonijeva mati? Kdo je pa potem njegova mati?«
»Neka kmečka ženska... iz Florence.«
»Ali bo molčala?«
»Ne vem.«
»Morala bo molčati!«
Bianca je z razprostrtimi rokami stala ob steni. Nad njeno zlatolaso glavo so viseli meči, bodala in puške kakor zlovešče znamenje bližajoče se nevarnosti.
S	tresočim se glasom ji je Francesco zapovedal:	Sedi k meni in iz-
povej se mi. Povej mi vse, kar ti teži srce.«
Bianca ga je ubogala.
Dalje orlbodn)l£
Vsak
nima toliko denarja, da more potovati v kopališče
Toda vsakdo
bi moral dati za zdravje letno 100 — 150 dinarjev in piti mesec dni mesto druge vode samo našo znamenito:
Radenski zdravilni vrelec
onega z rdečimi srci iz
Radenskega zdravilnega kopališča Slatina Radenci
(pri Mariboru) Zahtevajte gratis prospekte!
Ženske povedo vse kar mislijo, moški vse kar delajo. Težava je le, dane veš, kaj ženske delajo in kaj moški' misli jo.
Novela „Družinskega tednika"
Kupon slev. 12
Ali citate ,.Humor", ki ga zdaj vet zdaj manj prinašamo na tej ali na oni strani?
Odgovor:.........................
(Odgovorite samo ,Da‘ ali Ne'!)
Koliko ljudi mislite, da redno tita to rubriko?
Odgovor:..........................
(Napišite številko)
Ime in priimek ........
poklio  .....................
kraj in zadnja posta
Čeprav jo je zeblo...
Napisal M. Dandolo
Ne pošiljajte nam že zdaj kuponov, ampak počakajte, dokler ne objavimo
V	listu, kdaj jih pošljite.
Vse podrobnosti o tekmovanju s kuponi in o naših velikih nagradah gl. bunko božično številko in prve letošnje Morilke!
UREDNIŠTVO »Družinskega tednika«
Anka je v kuhinji čistila moževe čevlje.
Ko je končala, ji je pogled obtičal na zaboju za premog, ki je stal v bližini štedilnika.
Premoga je samo še za danes, je pomislila. Ne smem pozabiti, prinesti novega iz kleti.
Zakurila je peč in pokleknila. Potlej je pogledala, kako je suhi les živahno gorel, in se ozrla na smolnato-črni premog. Danes je gledala to poslednjič, poslednjič je čistila moževe čevlje in zdaj naj bi mu poslednjič skuhala kavo.
»Anka!«
»Ze grem!« je vzkliknila in prižgala plin pod loncem. Ko je stopila v sobo, ni rekla možu ne dobro jutro in še pogledala ga ni, ko je odpirala polk-nice. Ni marala, da bi pozneje rekel:
»Preden je odšla, me je še s poljubom prelisičila.«
V	sobo je prinesla belo kavo, čevlje in očiščeno obleko. Mož se je sklanjal nad širokim umivalnikom: umival se je. Pomislila je: Jutri se bom lahko zgodaj kopala, zares kopala.
Pred eno uro se je bila morala umiti v kuhinji v majhni umivalni skledi. Zmrzovala je v tesnem prostoru, čeprav je bila voda mlačna.
Mož se je hitro oblekel. Stare raztrgane naramnice je vrgel čez rame. Srajca je bila pod pazduhami zakrpana. A ko si je zavezal ovratnico in oblekel suknjič, je bil videti kakor eleganten mož. Prav za prav je bil še dokaj mlad in zal.
Sicer pa, je pomislila, zato sem se pa z njim poročila, še tega bi manjkalo, da bi bil povrhu še star in grd.
»Na svidenje, Anka!«
»Pozdravljen!«
Planil je ven, ne da bi se začudil, ko ga je žena tako hladno poljubila. Saj je zmerom prišel prepozno v službo.
Anka je odhitela v kuhinjo, naložila na ogenj premoga, nato je pa v omari poiskala črnilo, peresnik in pisemski papir ter sedla. Pisala je:
»Ljubi Frank! Ne čudi se, da sem se za to odločila. Ne razumeva se več, ker se pač ne ljubiva, zato je najboljše, da greva narazen. Naveličala sem se že tega večnega stiskanja in tega bednega življenja, • ki mi ti zanj nisi prav nič hvaležen. Ko sva se poročila, sem mislila, da si boljši, upala sem, da boš v službi kaj napredoval. Namesto tega je pa minilo že toliko let in ti nisi niti s prstom mignil, da bi svoj položaj izboljšal. Nikoli mi nisi dol kakšen dinar povrh, zraven si pa še grdo ravnal z menoj, kakor da bi bila jaz vsemu kriva. Dolgo že prenašam vse to, a nikoli nisem imela toliko poguma, da bi te zapustila... Zdaj mislim, da ti to ne bo šlo do živega, zato sem se odločila. Naproti grem udobnemu in mirnemu življenju. Ne misli, da bi mogla ljubiti koga drugega. Preveč rada sem te imela, Frank, in da je ta ljubezen ugasnila, si kriv ti, saj si bil neprestano slabe volje, grdo si govoril z menoj in po krivem si mi marsikaj očital. ’Zvesto
sem ti služila, a zdaj je dovolj, tega ne zaslužiš več. 2e osem let nosim isti zimski plašč! Jutri, hvala Bogu, bom oblekla krznenega, če bi bil z menoj dober, bi revščino in mraz še dalje prenašala. Tako je pa vsemu konec! Sam veš, koliko sem zmerom trpela zaradi mraza! Odslej bom stanovala v stanovanju s centralno kurjavo. Pravim ti pa, ne misli, da sem te zapustila zato, ker ljubim drugega...
Dovolj, Frank! Vse moje stvari so v omari v drugem predalu, čez nekaj dni bom poslala ponje, in prosila bi te, da bi mi jih poslal. S kovčegom nisem mogla oditi, da ne bi hišnica kaj opazila in potem opravljala. Oprosti se ji in ji reci kar hočeš. Zbogom, Frank...«
Naglo se je oblekla, si umila od joka zariple oči, se skrbno napudrala in odšla. Niti enkrat se ni ozrla k hiši, kjer je pretrpela toliko revščine in mraza. Dolgo je tekla. Potem je stopila na električno cestno železnico in se je peljala do zelo obljudene ulice sredi mesta. Natanko je poznala svojo pot. Mnogokrat je že opazovala zlate črke na marmornati plošči: Volneno in svileno blago.
To je bil mož kakor toliko drugih: malce starejši in debel. Ko je s ponosno vzdignjeno glavo in z živahnim, malce predrznim nasmehom prišla k njemu, mu ni rekla drugega ko:
»Tu sem.«
Nič več ni bila tista skromna žena, ki le v kuhinji čistila čevlje. Iz ogo-
ljenega plašča je cvetel nežni vrat in beli, okrogli obraz.
»Želiš, Anka?«
Ta moški je ni vprašal, ali ga ljubi. Vdano je opazoval njen bledi obraz. Sam ni vedel, pri čem je. Pontidil ji je vse, kar ji je le mogel.
»Danes bom najel stanovanje, Anka. Sobe so lepe in sončne. V stanovanju je centralna kurjava in dvigalo je pri roki. Tudi na krzneni plašč sem pomislil. Danes popoldne ga pojdeva skupaj kupovat.«
Anka je na vse pristala. 2e samo ob misli na sonce, na centralno kurjavo in na krzneni plašč ji je postalo toplo. Zardela je.
On se ji je skromno in ljubeznivo zahvalil. Za trdno je bil prepričan, da bi jo lahko osrečil.
»Vem, da si dobra, Anka. Trdno verujem, da mi boš zvesta, čeprav nisem več mlad. Verjemi mi, da te ljubim in spoštujem.« Skoraj jecljal je, tako je bil ganjen. Ona je pa ponosno, skoraj prezirljivo stala zraven njega.
»Da, vse je dobro. S stanovanjem se strinjam, hvala ti. Saj veš, koliko dam na centralno kurjavo. Verjemi mi, da ne zahtevam mnogo od življenja. Malce toplote mi že zadostuje. Zmerom sem tako zmrzovala... Ali naj zdaj spet grem?«
»Ne, Anka, počakaj! čez pol ure pojdem s teboj. Povej mi kaj. O čem si že govorila?«
»Rekla sem, kako sem zmerom zmrzovala. Kot dekle sem živela v tako pusti kmetiški hiši, kakor jo zmerom opisujejo v i-omanih. Niti ene peči ni imela. Zmerom smo bili v kuhinji. Mislila sem: samo zato se bora poročila, da bom na toplejšem in da bom imela krzneni plašč. Namesto tega sem se pa prav neumno zaljubila. Mnogo zim sem preklečala pred borno pečjo. In pri vsem tem sem smela za premog dati samo določeno vsoto... Moj Bor!«
Umolknila je. Iznenada se je vznemirila; odprla je ročno torbico.
»Moj Bog! Na' to sem pa čisto pozabila !«
Sunkovito je vstala in že niso bile njene misli več tu, ampak daleč, daleč proč.
»Nič premoga ni v kuhinji, ključ od kleti sem pa odnesla s seboj Kako neumna sem! Poglej, ključ od kleti je na isti vrvci kakor ključ od glavnih vrat. In vse jutro sem si zabiče-vala: premog moraš prinesti. Kako neumna sem!«
Visoko je zavihala ogoljeni ovratnik in nataknila črne rokavice, ki so bile tu in tam že umazanosive. Spet je bila ubožna in bleda. Nič več ni slišala, kaj ji je mož govoril, čeprav mu je zmedeno pritrjevala: »Da, da!«
Odhitela je ven in pogledala na visoko cerkveno uro.
»Za božjo voljo, ena je že!«
Skočila je v voz električne cestne železnice in je ostala zunaj, kakor da ji bo vožnja tako hitreje minila.
»Moj Bog!« je rekla na glas, ko je slišala, da je udarilo enkrat.
Potem je naglo zdrvela po stopnicah na vrh in je vsa zasopljena odložila klobuk in rokavice.
Ogenj je bil ugasnil. Vzela je ključ od kleti in je z zabojem za premog spet zdrvela nizdol po stopnicah. Mnogo premoga ni bilo več spodaj. Morebiti ga je bilo še za en mesec. In zima je bila še dolga...
Ko se je vrnila iz kleti, je na stopnicah srečala moža. Začudil se je in je nagubal čelo.
»Oprosti, Frank, zakasnila sem se. Ogenj je bil ugasnil...«
Pokleknila je pred peč. Niti plašča si ni slekla.
»Ti avšica! Kaj si pa vendar počela ves ta čas? Niti kosilo ni pripravljeno? Saj vendar veš, da moram takoj nazaj. Ali me boš pustila, da bom s praznim želodcem 'odšel?...«
Naredila je ogenj in je jokala.
»Tja pojdem, kjer bom imela centralno kurjavo in kjer bom dobila krzneni plašč. Boš že videl!«
Glasno se je zasmejal, razdraženo in zaničljivo.
»Rad bi te videl s centralno kurjavo in s krznenim plaščem. Nikar se ne deri, poljubi me, ti, šemica. Saj vendar dobro veš, da boš morala zmerom zmrzovati.«
Prijel jo je za uho in je ni izpustil, medtem ko je s težavo vstajala. Dolgo sta se poljubljala. Vsa razmršena in z rdečim ušesom je Anka stopila k omari, da bi vzela iz nje posodo za juho. Zagledala je pismo, ki ga je bila malce prej napisala. Ozrla se je k možu, ki je medtem oblačil drug suknjič, hitro vzela nismo in ga vrgla v ogenj.
(rLKl
N/
Sola, tnali Ut otcaU
tKar ne morem verjeti, gospod Učitelj, da bi naš Franček to naredil pobič je vendar tako priden in miren. Kaj ko bi prijeli tistega Milana, ki sedi za njim? Franček se zmerom pritožnje., da mu nagaja, in fant je že nazunaj videti tako hudoben...*
Mislim, da je vsakemu učitelju in hajpak tudi učiteljici mučno odgovarjati na takšna vprašanja in poslušati podobne opomine, saj sta pač prepričana, da sama vse to bolje vesta. Morda res sem in tja tudi kakšen učitelj ne ravna čisto pravično, a razumeti moramo, da on sodi mnogo teže, kakor starši, ki svoje otroke že do dna poznajo, ali pa vsaj mislijo, da jih. Učitelj ima pa celo krdelo majhnih neugnancev, med njimi so morda samo dva ali trije, ki 8e lahko otresejo suma, ker so pač takšne mirne narave, vsi drugi so pa Paradno bolj ali manj krivi. Težko je potlej is takšne množice osumljen-eev poiskati pravega krivca, kajti Pič novega ni, da Frančki in Janezki silno radi lažejo, kadar jim gre za nohte.
Mati naj bo torej v takšnih stva-feh nekoliko potrpežljiva, saj nikjer Pa svetu ni neoporečne pravice, povsod je kaj narobe, ker smo ljudje Puč zmotljivi. Nikakor ni torej prav, nko hoče kakšna vneta mamica učitelja po vsaki ceni prepričati o »nedolžnosti'« svojega ljubljenčka. Še bolj napak pa je, ako to dela vpričo stroka in nekako tako, kakor bi se učitelj zmotil. Zelo lepo je, če vidi otrok v učitelju vzvišeno bitje (to se dandanašnji že redkokdaj zgodi, ker so otroci že silno zreli) in ravno zato ni prav. ako mati v očeh otrok učitelja poniža ali osmeši.
Mati naj torej vpričo otrok o šoli bi učiteljih govori zmerom spoštljivo, P e s tistim pretiranim vzvišenim in Priliznjenim spoštovanjem, ampak s spoštovanjem odraslega, resnega človeka do svojega enakovrednega bliž-
njega. Starši naj skušajo otrokom učitelja prav po človeško približati, razlože naj jim, koliko skrbi in dela, ima učitelj, in koliko mora profesor študirati in se žrtvovati, dokler ne dobi službe. Otrokom naj starši razlože, da ne kaže nalašč žaliti in dražiti svojih predstojnikov, ker lahko njih same doleti podobna usoda. Vsak izmed otrok bo lepega dne sam stopil v življenje; ako bo stopil v življenje tako, da bo pričel učiti razvajene paglavčke, se mu bo zdelo, ko da mu usoda vrača, kar je v mladih letih svojim predstojnikom žalega storil.
Kaj pa pomoč pri nalogah? Dobro je, ako mati ve, kaj in kako se njen otrok uči, vendar naj pa zmerom počaka, da jo za pomoč pri nalogi otrok sam poprosi, nikoli naj ne bo preveč postrežljiva s svojo pomočjo. Otrok naj najprej sam poskusi narediti nalogo, šele ako je ne zna, naj mu priskoči na pomoč mati. Razloži naj otroku vse potrebno, vendar naj pa sama ne dela naloge, naj jo le naredi otrok pod njenim vodstvom. Le tako se bo otrok naučil samostojnosti, hkrati si pa mati ne bo očitala, da mu ni pomagala.
Mati naj spoštuje šolo in učitelje, tako bo otrok spoštoval mater in svoje predstojnike. Kadar se vam zdi, da se je otroku zgodila krivica, stopite v šolo — navadno se to zgodi le vsako leto enkrat, ali pa še to ne
—	in vljudno prosite učitelja za pojasnila. Odveč bi pa bilo robantenje ali pritoževanje, kajti danes že vsaka pametna mati ve, da učitelji niso zato tu, da bi imeli tega in tega nesrečneža ,na piki'.
Kakršen je otrok v šoli, takšen je tudi doma, torej za starše ni posebno laskavo, ako se učitelj venomer pritožuje, kako divji, odrezav in surov je otrok. Matere, vzgajajte torej svoje otroke skupaj s šolo in ne dajaite jim potuhe!	Saška
Naša kuhinja
kaj bo ta teden na mizi?
četrtek; Riževa juha, krompirjev pire, kumarična omaka, govedina. — Zvečer: Krompirjev pečenjak z ra-d-ičem.
Petek: Goveja juha z vlivanci, pretlačena teletina*, jajčna omaka, pražen krompir. — Zvečer: Goveji golaž.
Sobota: Zelenjavna juha, svinjski zrezki v gorčični omaki, krompir v koščkih. — Zvečer: Vampi s parmskim sirom.
Nedelja: TržiSke bržole s kruhovimi cmoki, zavito zelje**, jabolčni kompot. _ Zvečer: Segeditiski golaž.
Ponedeljek: Golaževa juha. nadevana bržola3 pečen krompirček, mešana solata. — Zvečer: Pražena jetrca s polento.
Torek; Možganova juha, pečena govedina' pražen krompir, francoska solata.	_	Zvečer:	Ocvrte	kruhove
rezine, posute s sladkorjem, zraven kompot.
Sreda: Juha s praženim grahkom, krompirjev pire. čebulna omaka, govedina.	—	Zvečer:	Žganci,	svinjska
rebrca in kislo zelje; zdrobovi žličniki v mleku5.
Pojasnila
‘Pretlačena teletina: Zmelji z meso-resnieo % kg teletine brez kosti, dodaj dve omehčani in ožeti žemlji, nekaj Soli, eno celo jajce, 3dkg stopljenega presnega masla in npkaj koscev slanine. Vse to dobro zmešaj in oblikuj 6 kruhovimi drobtinicami okroglo .»klobaso . V večji posodi raztopi nekaj masti ali presnega masla, položi meso vanjo in	ga peci, hkrati pa	zalivaj z
vodo	ali	juho. Ko je	meso lepo rjavo,
omako z moko vmešaj dodaj ueko-1 liko limonovega soka in še enkrat1 Pokuhaj.
“Zavilo zelje; Očisti srednje veliko zeljnato glavo, izreži iz listov debela rebra, liste pa polagaj v vnelo vodo in jih kuhaj tako dolgo, dokler so ne bodo zlahka dali upogniti, nato )ih fa cedilcu odcedi, zali j z mrzlo vodo ’n pusti, da se čisto odeede. Zdaj pripravi tale nadev: dobro vmešaj 2dkg Presnega masla. 2 jajci. 20dkg pretlačene slanine opopraj. osoli in podmeti
* dvema v mleku namočenima, a ože-t'nia žemljama. Posamezne liste nadevaj s tein nadevom, a tako, da ob robu lista pustiš še 1 cm praznega roba. ^dje zvij v zvitke, dolge a do ti cm.
* posodo pa daj nekoliko presnega Btasla in juhe, položi v to omako zeljnate zvitke in jih do mehkega duši.
' ctrt ure pred serviranjem dodaj še Y' btia kisle smetane Vsa jed naj bo lppo vkuhana.
'Nadevana bržola: Tri bržole dobro JJnjij in potolci, vzemi še eno manjšo bržolo, jo pretlači skozi mesoreznico. Podmeti jo z dvema očiščenima sardelicama, žlico dobro pretlačenih ka-her- nekoliko limonove lupinice, z drobno narezano čebulo, zelenim pe-^fšiljčkotn ju s^o. Dodaj še žlico
ali dve dobre kisle smetane in eno majhno jajce, vse skupaj dobro zmešaj in nadevaj s tem nadevom vse tri večje bržole. Zdaj obloži dno posode z rezinami slanine m rezinami čebule, naloži bržole vanjo drugo na drugo in jih ob prilivanju vode do mehkega duši. Nato položi bržole v ogreto skledo. omako pa podmeti z moko, zarumeni, zalij z vinom ali juho in jo pozneje prilij k bržolam.
'Pečena govedina: Rezine govedine,
ki ti je ostala od zrezkov, ali pa kje drugje, osoli in opopraj in obloži e čebulnimi lističi, pokapaj z limonovim sokom in eno uro mariniraj. Zdaj povaljaj rezine najprej v moki, nato v raztepenem jajcu in h koncu v kruhovih drobtinicah, nato jih pa v masti bledorumeno opeci.
6	Zdrobovi žličniki v mleku: Vmešaj 7 dkg presnega masla z 2 dkg sladkorja in nekaj soli, dodaj nastrgane limonove lupinice, 10 dkg pšeničnega zdroba, žlico mleka in 2 jajoi. Zmes naj eno uro stoji, potem pa polagaj žličnike v 1 liter vrelega mleka, ki si mu dodala košček vanilije; pusti jih
3	minute vreti, potem jih pa počasi kuhaj. Ko se zmehčajo, jih odcedi in posuj z 10 dkg sladkorja, ki si ga opražila v karamele.
Domača jopica
za možička
Ali ste že kdaj pomislile, da bi svojemu možičku naredile domačo haljo? Najbrže ne. kajti možje se doma nič radi ne preoblačijo, ne da bi pomislili, da tako kvarijo vsakdanjo obleko, ki 60 jo morali drago kupiti. Ako ima pa mož udobno tn toplo domačo jopico, ki jo obleče namesto jopiča »za doma«, bo prihranil dovolj denarja pri obleki, posebno če si bo k tej domači jopici oblekel še kakšne stare, že ponošene hlače.
Delo in kroj te domače jopice sla tako preprosta, da se ju loti lahko tudi začetnica v pletenju. Potrebuješ:
700 gramov svetlejše ln 100 gramov temnejše sukane debelejše volne in dolge igle št. 3.
Koralni vzorček, ki je v njem spletena vsa jopica, delaš tako, da pleteš prvo vrsto izmenično eno desno eno levo petljo, drugo vrsto pa ravno tako, samo da pridejo leve petlje nad desne petlje, in narobe.
Kroj. ki ga vidiš na spodnji skici, prenesi najprej v pravi h merah na papir. I = levo prednji del, 11 = hrbet, III = zgornji rokav, IV = spodnji rokav, Vzapestnice, VI = polovica ovratnika.
Ovratnik, zapestnice in gornji del žepov pleteš v temnejši barvi, vse drugo pa v svetlejši. Oba prednja dela, ki ju pleteš po kroju I. hrbet in rokave. pričneš plesti pri dolnjem robu. Tudi žepe pričneš plesti spodaj: spleteš jih v štirioglati obliki, v velikosti, ki ti pač ugaja; ko je štirikotnih gotov, utrgaš nitko in pleteš dalje s temnejšo volno, tako da pridno snemaš in da dobiš trikotnik, ki ga naposled zapogneš čez žep, kakor vidiš na sliki.
Ovratnik je sestavljen iz dveh delov in v dveh delih ga tudi pleteš, tako da pričneš pri spodnji konici, kjer je
. — :, ■ ** \».
fitis&s
Wm
najožji. Zunanji rob ovratnika, žepov in zapestja, kakor tudi gumbnic okrasi z vrvco, kakor vidiš na sliki. To vrvco zvij 6ama iz svetlejše in temnejše volne in jo pošij ob robeh.
Zdaj dele napni in sešij. Gotovo veš, da se moški ne navdušujejo za prežive barve, zato spleti jopico v solidnih, mirnih barvah. Zelo lepo se ujemata na primer siva in temnordeča
barva, ravno tako siva in temnomodra ali pa svetlorjava in temnorjava barva.
Z jopico ne boš imela dosti dela, ker je vzorček zelo lahak; če boš kupila debelejšo volno in če boš vsak dan delala samo eno uro. jo boš lahko že v enem mesecu skončala. Evo^ li poceni in praktičnega darila zn možev god ali za njegov rojstni dan!
Simona
Naše gospodinjsko tekmovanje
Druga plat zvona
Kot vestna čitateljiea »Družinskega tednika« želim, da bi pričel izhajati kot dnevnik, ker nam zelo manjka vsaj toliko objektivnega lista, in sicer posebno glede na večkratne zares potrebne »Ankete«.
K anketi »Naše gospodinjsko tekmovanje« želim tudi jaz nekaj omenili.
Ko stvar zasledujem, se včasih kar smejeva z možem raznim lepim dopisom, kako bi 6i mlade gospodinje uredile z majhnimi izdatki lep in prijeten dom. Nobena pa menda ne pomisli, da je teorija in sanje eno, praksa in draginja pa drugo!
1. Stanovanje Imava v mestu (ne centrum) podpritlično — pa ni posebno zračno in sončno — ali vendar naju stane 300 din. kar pa je še poceni za tukajšnje razmere. Pri tem omenjam, da so večsobna stanovanja cenejša, ker so komfortna; naša mala enosobna so pa brez kopalnic (že luksus) in zvečine tudi brez shramb.
Gdč. Sonja, za 200 din ne bo nič, po vašem mišljenju v mestu, razen če bi imeli izredno srečo dobiti kaj »pod roko« v starih hišah, kjer pa po navadi ni nikakšnih ugodnosti!.
Glede hrane je pa dandanes bolj stvar sredstev ko pa okusa pri naših malih plačah, ko ni dneva, da bi Slo-vek ne odšel jezen iz trgovine. Zakaj? Ali slišimo kaj drugega ko: riž dinar dražji, je pač trošarina; ...mast, meso dražja, ker je nutninn... Itd., Itd., plača pa ostane vedno ista, če se ne zgodi celo, da se s prvim zniža.
Kaj jeva? Laže bi bilo reči, če So ne Ivi bila poročena, kakor pa tako na pamet ali danes po praksi, ko Je treba tudi v resnici kuhati, in sicer po vnaprej določenem proračunu; tako Je pa stvar težja, ker skoraj ni v kuharskih knjigah receptov za naše majhne plače
—	še man] pa za tiste z 600 do 800 din pa celo zn’ one s 400 din na mesec, in tako si moramo delati recepte tako rekoč sproti.
Večkrat se vprašam, zakaj ne dajo v javnost ali pa pri tej anketi svojih proračunov matere z dvema, tremi ali več otroki pri plači pod 800 din na mesec, da bi videle tudi njihove žalostne kuharske recepte in postavke!
Predaleč sem zašla, ali kaj, ko je toliko na srcu!
Zastran špecerije in kruha bi se kar strinjala z gospodično Tončko (300 dinariev). zastran mleka pa tudi z gospodično Sonjo, samo če je mleko dobro. stane pri nas v mestu 2‘75 din liter.
3. Zelenjava, jajca in takšne drobnarije 200 din. tudi gdč. T. ne računa preveč, ali žal je to tista postavka, od katere moram po navadi kaj priščipniti za eventualni minus ob mesecu.
4. Za meso sem pa mislila, da je bila pomota, ko 6em videla 40 din, na
zadnje sem pa le pri seštevanju videla, da je stvar resna, samo ne dobro pre-mišjena.
40 din? Kaj naj bi z njimi ve> mesec? Vsaj za nedeljo, če je samo 30 dkg telečje pečenke, slane 6 din (4 nedelje 24 din), petkrat tedensko goveja juha, ta ni dosti ali pa nič dražja od ponarejenih juh. vsak dan mesa je za
4	din, kar stane 80 do 90 din, skupno s 6lnnino 150 din na mesec.
Za večerjo je po navadi kakšen ostanek od opoldne, ali sevedu moram že opoldne tnalo več skuhati, paziti pa je, da ne škodi želodcu, ker bi bil honorar za zdravnika spet minus.
Dopoldne in popoldne pa ne vem, da bi si mogla kaj posebnega privoščiti, saj je že sadje zunaj postavk.
5. Obleko in čevlje je pa treba, da povem čisto po domače, »prietradati«.
6. Zastran kurjavo in razsvetljave se strinjam z gospodično Sonjo, ker sem prisiljena varčevati, lahko bi pa porabila drv in premoga po postavki gospodične Tončke.
7. Razni izdatki za malejikosti naj bi bili 50 din, toda pri plači 1.200 din še toliko ne smejo hiti.	_
Upam, da bo dovolj. Preveč ni nikjei zapisano, najsi premalo 1
Froff saprtfu
. n. 1*3»
©e seštejemo, vidimo, da nam ostane So 80 din za obleko, čevlje, popra-vtSa, takse, knjige časopis, zabav« (radio). Je bi ga imeli, pa je previsoka taksa ta predrag tok, ta ker je to pre-malo, Je tretoa dodati 1* postavko >za trg, zelenjavo, Jajca, itd «.
Denimo, dn morava »veli e J .4uu dinarji, kaj naj napravim ob primanjkljaju drugega, ko da vzamem denar Iz postavke za bTano, kar napravi vsaka gospodinja. Je ne more najli drugega vira? Seveda moram pa gledati, da se to pogosto ne zgodi.	.
Zato je pa toliko takozvamh dvojnih zaslužkarjev in po mojem mišljenju popolnoma upravičeno, dokler ne bodo znižali cen ali pa dali plače ne 20 din na dan, ampak povišali za 20 din — poleg mesečne plače 1.200 din.
Tudi jaz želim vsem gdč. Sonjinega mišljenja veliko sreče in malo razočaranj, kadar bodo stopile na praktično pot. Želim pa, da bi bilo dosti Tončk
—	čestitam ji na dovolj dobri razde; litvi pri devetnajstih letih, ker se d>-zi stvarnosti in ne bo tako hitro razočarana. Enako spih tudi jaz včasih lepše sanjarila, a razmere človeka iznfe!
Pozdravljene!
Prosim, zapomnite si...
... da bodo letos spomladi za plašče in kostime posebno v modi temna blaga z zelo ozkimi, a redkimi svetlejšimi črtami;
... da bomo videle iz teh blag ljubke moderne kostime z daljšimi jopicami kakor lani in zelo ozke plašče, ki se bodo zapirali spredaj samo z eno vrsto gumbov;
... da bomo nosile k enobarvnim kostimom ob mrzlejših dnevih kepe Iz debelega volnenega kockastega blaga;
... da bodo posebno v modi svetle jopice k temnim krilom;
... da bodo klobučki, ki se bodo zavezovali s pentljo pod brado, praznovali prave triumfe;
... da bodo najnovejše obleke hudo nesimetrične;
.. da bo najmodernejša modna sestava temnomodre in bordojskordeče barve;
... da bodo 3e zmerom in še bolj ko doslej v modi večbarvne obleke;
... da bodo jopice pri kostimih znatno daljše in da se bodo na splošno zapenjale.na štiri gumbe;
... da bomo tudi spomladi rade kom binlrale enobarvna in kockasta blaga na primer: enobarvno krilo ln kockasta jopica ali pa narobe;
... da bodo najnovejše ročne torbice pravo čudo vseh mogočih oblik; videle bomo okrogle, ovalne, srčaste in še vse mogoče torbice v obliki listov, košaric in celo v obliki zaprtih dežnikov: ... da bo kratki bolero še zmerom v modi, a predvsem v nasprotni barvi kakor obleka:
... da se bodo najmodernejše jopice na videz zapenjale tudi po hrbtu;
.. da bodo cvetlice iz istega blaga, kakor je obleka, eno najbolj priljubljenih spomladanskih okrast j: takšne cvetlice bodo krasile obleko okrog žepkov, ob vratnem izrezu tn ob pasu;
... da se nam bodo mnoge obleke pa tudi razni modni okraski zdeli, kakor da bi jih vzele iz omar naših babic in prababic;
... da pa ne bodo zato ntč manj ml-i kavni, in
1	...	da	iih boino vseeno zelo rade
i	nosile...	<B)
• CHERCHEZ LA FEMME!«
Kdo je bila ona
SKRIVNOSTNA OSEBA,
ki je pred dobrlmi14 dnevi sporočila predsedniku angleSke vlade Neviilu Chamberlainu, da bi se
Mussolini že pobotal z Angleži,
samo če izkrcajo iz zunanjega ministrstva
neliubega mu Edna J
JlocišUi „Vu" odywacia:
to je biia Chamberlainova svakinja,
vdova pokoineaa Austna Chamberlaina
Katera Je tista skrivnostna osebnost, si je tako dobro informirala gospoda Nevilla Chamberlaina o italijanskih namerah in ki jo je ministrski predsednik kratko a nedoločeno imenoval »zanesljiv vir«? Skrivnost »Downing-Streeta«* je danes predmet vseh pogovorov. In eno ime je na ustnicah vseh: ime lady Chamberiainove, svakinje predsednika angleške vlade in vdove po siru Austenu, ki je umrl pred nekaj meseci.
Lady Chamberlainova je ena naj-markantnejših povojnih osebnosti; njej gre bolj kakor kateremu koli diplomatu zasluga za italijansko-angle-ško zbližanje, kakor gre njej zasluga, da se niso leta 1925. izjalovila locarn-ska pogajanja. Ona je bila tista, ki je pregovorila Nemce, da so sprejeli sloveči IG. člen te pogodbe, in ona je tudi pripravila sestanek med sirom Aust-nom Chamberlainom in ducejem leta 1926. In spet je bila ona, ki je vdihnila idejo izmenjave pisem med predsednikom angleške in italijanske vlade v lanskem juliju. In ona je naposled igrala važno vlogo v pripravah za pravkaršnja angleško-italijanska pogajanja. Ona, ki je svoje dni pomagala Stresemannu, danes pa Mussoliniju.
še to: ni je v Evropi prestolnice, kjer se ne bi čutil njen vpliv.
Delovno področje lady Chamberiainove
Lady Chamberlainova se že osem-lajst mesecev mudi v Rimu. Visoka a elegantna, ponosnega, plemenitega obraza, ki so se ga leta komaj dotaknila, očara vsakogar, ki se z njo seznani. Kakor njen pokojni mož in v nasprotju s toliko angleškimi politiki, tudi ona razume in občuduje latinsko duševnost in kulturo. Slikarsfvo in kiparstvo sta ji prav tako dragi kakor diplomacija. Bolj kakor katera koli londonska gostiteljica zna lady Chamberlainova v svojih salonih v Ken-singtonu zbrati okrog sebe cvet političnih in umetniških krogov. V Rimu ji Mussolinijeva naklonjenost, ki traja že od leta 1925., odpira vsa vrata. Gospa Julija Brambilla, vdova po italijanskemu diplomatu, je priredila več razkošnih sprejemov, samo da bi seznanila lady Chamberlainovo z vodilnimi italijanskimi osebnostmi. Ko je v maju leta 1936. njen svak prižel za lordom Baldwinom na vlado, je postala lady Chamberlainova poluradna angleška poslanka v Rimu.
Pretekli teden je lady Austenova priredila v svojem hotelu zakusko na čast grofu Cianu, italijanskemu zunanjemu ministru. Udeležil se je je tudi lord Perth, angleški zunanji minister. Gostiteljica, grof Ciano ln lord Perth so se dolgo živahno izgovarjali. Drugi dan je lady Chamberlainova poslala svojemu svaku pismo z zagotovilom, da Italija v Sredozemlju, v Afriki in na bližnjem Vzhodu ne namerava ukreniti ničesar, kar bi se križalo z britanskimi interesi. Mussolini bi bil takoj pripravljen obnoviti prijateljsko razmerje z Anglijo pod lahko sprejemljivimi pogoji. To sporočilo je torej pripravilo Nevilla Chamberlaina, da je povabil k sebi grofa Grandija, italijanskega poslanika v Londonu, in mu izjavil, da je pripravljen pogajati se z Rimom.
Iz zanesljivega vira je tale značilna anekdota: na neki diplomatski prireditvi je neki diplomat pristopil h grofu Cianu in ga vprašal, ali se bodo kmalu pričela angleško-italijanska pogajanja. Grof Ciano se je obrnil k lady Chamberlainovi, ki je stala zraven njega, in odgovoril: »Lady Chamberlainova ve o tem ravno toliko ko jaz.«
Prijateljstvo Benila Mussolinija
Bilo je leta 1925., ko je Mussolini, vnet občudovalec pokojnega sira Austna Chamberlaina, tedaj ministra za zunanje zadeve, prvikrat srečal lady Chamberlainovo. Tedaj že sc je spletlo med njima trdno prijateljstvo, ki ga leta niso mogla omajati. Ko so leta 1926. dogodki v Etiopiji postavili an-gleško-italijansko prijateljstvo na kocko, je lady Chamberlainova takoj spletla sestanek med ducejem ln svojim možem. Državnika sta se srečala na jahti »Delphln«, v italijanski luki
Livornu. Ta sestanek je pomenil pričetek nove dobe prijateljstva med obema velesilama. Ob tej priložnosti je poslal Mussolini lady Chamberlainovi košarico orhidej s posetnico: »Benito Mussolini je srečen, da lahko sprejme lady Chamberlainovo in da se ji kar najvdaneje pokloni.«
Od tistih dob je lady Chamberlainova pogosto potovala v Rim in se večkrat sestala z Ducejem ali pa z grofom Cianom. Njeno posredovanje je bilo zmerom srečno. Brez nje London gotovo ne bi nikoli doživel slovite razstave italijanske umetnosti. Italijanska vlada namreč ni hotela poslati italijanskih umetniških zakladov na Angleško. Lady Chamberlainova, ki si je pridobila že dovoljenje več drugih vlad, je pa tako vztrajno prosila du-ceja, da je Mussolini naposled privolil, da so prepeljali italijanske umetnine na Angleško, a le v spremstvu angleških vojnih ladij.
Razstava je doživela velik uspeh, in od tistih dob — mirne vesti lahko rečemo — ima lady Chamberlainova pri predsedniku italijanske vlade več vpliva kakor kateri koli inozemski diplomat.
Sicer pa lady Chamberlainova svoje delavnosti ni omejila samo na angle-ško-italijansko zbližanje. Od leta 1924. do 1929. je bila zaupna sodelavka svojega moža in če so sira Austna krstili za »Locarnčana«, bi bili morali vzdeti njegovi ženi priimek »Locarnke«. Igrala je namreč zelo važno vlogo v pogajanjih, ki so spočetka tako slabo kazala.
»Dobro se spominjam,« je izjavila pred kratkim, »prvega srečanja med
] nemškimi odposlanci in odposlanci zavezniških držav. Nemci so bili bledi in razburjeni. Nihče jim ni ponudil roke. Zdelo se mi je, da se bo konferenca že vnaprej izjalovila, ako se bodo pogajanja pričela v tako mrzli atmosferi. Tedaj sem nekaj šepnila svojemu možu, nato sem pa stopila k Stresemannu in mu ponudila roko. Stresemann se je priklonil in led je bil prebit. Od tistihmal sem se s Stre-semannom zmerom dobro razumela. Njegova smrt je bila za ves svet nepopravljiva izguba.«
16. člen locarnske pogodbe je bil dolgo za zbližanje z Nemci kamen spotike. Nekega večera je lady Chamberlainova pri slavnostni diplomatski večerji naspol v šali naspol zares namignila; da bi bila zelo srečna, ako bi na njen rojstni dan 10. oktobra Nemci vsaj v načelu sprejeli ta člen. Stresemann ji je 10. oktobra poslal prekrasno košaro cvetja in ji sporočil da so odposlanci sprejeli člen 16. locarnske pogodbe.
Takšna je ženska, ki neutrudljivo, skrita v ozadju, že trinajst let deluje za zbližanje narodov.
In skrivnost njenega uspeha? Kakor njen pokojni mož, se tudi ona loti političnih in diplomatskih problemov s človeške strani. V nekaterih angleških političnih krogih so sicer rovarili proti njej, toda njen svak, današnji ministrski predsednik, vidi v njej dragoceno oporo in zna ceniti njen nasvet.	(Po	pariškem	»Vuju«)
tv
Nauk ameriških veleblagovnic:
Ustrezi kupcu,
kjer le moreš in kakor moreš!"
Nevsiljiva ljubeznivost,
pa psihološka postrežba; godba in okrepčila; zamolftljivost In nenadejana pozornost —
takšna sa glavna naUta prodajalcev ameriških veleblagovnic
* Cesta v Londonu, kjer stoji poslopje zunanjega ministrstva.
InteiigeMHo. vficašanie
Zapleten račun
V vodo je padel kos papirja z množitvijo dveh števil. Pod vplivom vode se je črnilo razkrojilo (bilo je pač slabe kakovosti), iti tako so vse številke razen štirih postale nečitljive; o ostalih številkah lahko kvečjemu uganemo, kje so bile zapisane. Množitev kaše torej takšnole sliko (pike naznačujejo, kje so bile napisane zdaj nečitljive številke) ;
... X 893
Kaj mislite, ali bi zgolj iz čitljivih štirih, številk mogli nedvoumno ugotoviti tudi vse ostale?
(Za pravilen odgovor je potrebno zgolj znanje naštevanke, nekoliko logičnega mišljenja in 5—10 minut časa.)
Po članku Heinricha Jordana v zlinskem »Pionierju«.
Ako bi bil ves svet urejen z isto doslednostjo in z istim znanjem, kakor ameriške veleblagovnice, potlej najbrže ne bi bilo nobenega nezadovoljstva., nobene krize in nobene vojne. Cilj, ki streme za njim najneznatnejši delci tega neskončno zamotanega organizma, je: vse mora iti v redu; v našem primeru pomeni to: prodati je treba kolikor mogoče dosti blaga,
V ta namen je potrebno kajpak dosti ostroumnosti in še več fantazije. Najprej je treba premagati odpor ljudi do nakupovanja. To dosežejo navadno z bleščečo reklamo, ki se pa o njenih psiholoških finesah nam v Evropi niti ne sanja. Ko reklama kupca naposled zvabi v trgovino, ga zajame koj vrtinec vseh mogočih skušnjav. Znajde se sredi udobja, godbe, ljubeznivosti, osvežil in postrežbe, ki je pozorna, a vendar ne vsiljiva. V oddelkih za moške strežejo ljubke in očarljive deklice, v oddelkih za ženske se ti pa klanjajo možati mladeniči, podobni Clarku Gablu in Rudolfu Valentinu. »Deček« pri dvigalu ni deček, ampak očarljivo dekletce, tako da bi se človek najrajši ves dan vozil z dvigalom gor in dol.
Ljubeznivost, ki z njo sprejme v Ameriki prodajalec kupca, bi pogrešali tudi v tistih evropskih deželah, ki slove po svoji vljudnosti. Menda tiči vzrok v prvi vrsti v tem, da je Američan že po svoji vzgoji nenavadno vljuden, v drugi vrsti v kar znanstvenem šolanju prodajalcev k vljudnosti in ljubeznivosti in v tretji vrsti v preglednem sistemu, ki po njem prodajalce stalno nadzorujejo in preizkušajo.
Od časa do časa namreč vodstvo pošlje v trgovino ljudi, ki upodobljajo tip neodločenega »zoprnega« kupca, ki samo dosti izbira in le malo kupi. Ti najeti kupovalci in kupovalke navadno tako dobro igrajo svoje vloge, da prodajalci niti ne slutijo, kaj se skriva za njihovo sitnostjo. Nadzornik — včasih
ZA AVSTRIJO ČEŠKA? IN POTEM?
POGLEJMO, KAJ PIŠE HITLER SAM!
Za vso srednjo Evropo gre, ne samo za Avstrijo: citati iz Hitlerjeve knjige „Mein Kampf" to dokazujejo 1
(Gl. tudi zemljevid na 1. strani)
Za Hitlerjem je spregovoril avstrijski kancler dr. Schuschnigg, sa njim predsednik češkoslovaške vlade dr. Hodža. Zdaj ncltako vemo, kakšen je danes _ zunanje-jK>litični položaj v Srednji Evropi, Kakšen bi utegnil nekega dne postati, če pojde po Hitlerjevi volji, nam pa povedo Tuisletlnji citati iz evangelija narodno-socialistič-nega nemštva, is Hitlerjeve knjige j>Mein Kampf*. (Citati se nanašajo na 263. izdajo knjige iz žeta 1037.)
Avstrija in češka
Srečna usoda se mi danes zdi, da sem se rodil ravno v Braunauu ob Inu; saj stoji to mestece na meji tistih dveh nemških držav, v katerih združitvi vidimo vsaj mi mlajši življenjsko nalogo, vredno da zanjo zastavimo vse naše moči.
Nemška Avstrija se mora vrniti k veliki nemški matični deželi, a ne morda iz kakšnih gospodarskih razlogov. — —
Ista kri spada v isto državo. (Podčrtano v izvirniku.)
Nemško ljudstvo nima _ vse dotlej moralne pravice do kolon ijsko-pol i ti e-nega delovanja, dokler ne more niti vseh svojih lastnih sinov združiti v skupni državi. Šele ko bo slednji Ne-mcc znotraj meja rajha, in Sele tedaj ko jih rajh ne more več prehraniti, vstane iz stiske lastnega ljudstva moralna pravica za pridobitev tujega ozemlja.
Plug se bo tedaj umaknil meču, in iz solza, prelitih v vojni, bo zrasel za naše potomce vsakdanji k r u h.1 (Podčrtali mi.)
Že v prav* zgodnji mladosti so se mi odprle oči, da je uničenjo [pred-vojnel Avstrijo pogoj za varnost nemštva, in da narodnostna zavest nikakor ni isto kakor dinastično domoljubje; predvsem pa, tla pomeni
habsburška dinastija nesrečo nemškega naroda.2
Usoda Avstrije je tako tesno zvezana z življenjem in rastjo vsega nemštva, da si ločitve zgodovine v nemško zgodovino in avstrijsko zgodovino niti misliti ne moremo.5
Francija
Neizprosni in smrtni sovražnik nemškega naroda je in ostane Francija.'
Če hoče nemški narod ugnati grožnjo, da ga iztrebijo iz Evrope, ne sme več delati predvojnih napak in se osovražiti na vsem svetu; temveč mora spoznati svojega najnevarnejšega nasprotnika in udariti po njem z vso svojo močjo.5
Vsaka država, ki se ji francoska vladoželjnost na evropski celini zdi neznosna, je danes naša naravna zaveznica. Nobena pot do takšne države se nam ne sme zdeti pretežka in nobena žrtev prevelika, samo če je kaj možnosti, da bomo vrgli ob tla našega najhujšega sovražitelja [Hasser].6 (Podčrtano v izvirniku.)
Rusija
Pravica do zemlje utegne postati dolžnost, če bi bil velik narod brez razširitve svojega ozemlja obsojen v pogin, še posebno tedaj, če ne gre pri tem za kakšen neznaten zamorski narodič, temveč za nemštvo, za mater življenja, za mater vse današnje kulture. Nemčija bo svetovna velesila, ali je pa sploh ne bo. Toda za svetovno velesilo potrebuje tisto [teritorialno] velikost, ki ji bo dala potrebni ugled, njenim državljanom pa sredstva za obstanek.
Toda če govorimo danes v Evropi o novi zemlji, moremo misliti v prvi vrsti samo na Rusijo in na njej podložne obrobne države.7 (Podčrtano v izvirniku.)
Obračunali smo s predvojno kolonijsko in trgovinsko politiko in prehajamo h kolonijski politiki bodočnosti. — Videti je, da nam hoče usoda sama tukaj pokazati pot: vrgla je Rusijo v roke boljševizma in oropala ruski narod tistega izobražen-stva, ki je bilo poprej porok za njegov državni obstoj. — Orjaška država na vzhodu je zrela za razpad.8
Velika Britanija
Anglija si ne želi Nemčije kot svetovne velesile, Francija si pa ne želi nobene države, ki ji je Nemčija ime: zelo bistvena razlika! Toda mi se danes ne borimo za to, da bomo velesila, temveč se moramo boriti za obstoj naše domovine, za našo narodno enotnost in za vsakdanji kruh naših otrok. S tega vidika nam ostaneta v Evropi samo dve državi, ki bi nam mogli biti zaveznici: Anglija in Italija.*
Zunanja i>olitika
Politična oporoka nemškega naroda za njegov nastop navzven mora biti za zmerom tale;
Ne dovolite nikoli, da nastaneta v Evropi dve celinski velesili. V vsakem poskusu organiziranja druge vojaške sile na nemških mejah —_ čeprav zgolj v obliki države, ki bi se utegnila razviti v vojaško silo — glejte napad na Nemčijo. Vedite, da je ne samo vaša pravica, temveč tudi dolžnost, da se ustvarjanju tak: šne države postavite z vsemi silami po robu, tudi z orožjem — če pa takšna država obstoji, jo imate razbiti !>»
Vrhovno načelo
Uspeh je na zemlji edini sodnik med pravico in krivico.*1
« Str. 1.	—	5 Str. 14. —	*	Str.	U. —
* Str. 609. — 6 Str. 711. — • Str. 757., —
* Str. 741*742. — 8 Str. 742-743 — » Str.,«09. — 1» Str. 754. — <i Str. :',77.
moški, včasih pa tudi ženska — skrbno zabeleži vse reakcije prodajalca. Zapomni si, ali ostane prodajalec vljuden, čeprav ga kupec draži s svojo neodločnostjo in sitnostjo, ali zna pogoditi kupčev okus, njegove potrebe itd. Nadzornik klasificira posamezne lastnosti s točkami, in potlej to poročilo odda vodstvu trgovine. Marsikateri prodajalec je tako spreten, da celo nadzornika zaplete v kupčijo; nadzornik mora pozneje .kupljeno* blago kajpak spet vrniti trgovini.
Hkrati ob takšni organizaciji prodaje so pa mnoge veleblagovnice uvedle še posebne navade, ki naj bi pomagale vzdržavati zvezo in vzajemnost med trgovino in kupci. K takšnim navadam spada na primer pozornost posebnega obdarovanja pri godovih, rojstnih dnevih itd. Veleblagovnica ima posebno knjigo in v to knjigo se vpišejo dnevi, ko je treba obvestiti prijatelje in znance godovnika ali jubilanta, da je čas za obdarovanje. Nekaj dni pred določenim dnem pokliče na primer veleblagovnica po telefonu: »Halo, žena vašega sodelavca ima pojutrišnjem god.«
To pa še ni vse. Veleblagovnica navadno z razpreženo detektivsko službo tudi izve, kakšen je okus te in te dame, kaj ta trenutek potrebuje itd. Potem se poročilo po telefonu nekako takole dopolni: s-Velikost obleke št. 42, rada ima sivkin parfum, igra tenis in zadnji čas tudi jaha.«
Podobna ustanova je beležna knjiga za novoporočence; ta ustanova naj prepreči, da bi novoporočenci dobivali razna nesmiselna in neuporabna poročna darila. Zaročenca zapišeta v to knjigo svoje želje, in sicer vse do naj-neznatnejše. Prijatelji, ki bi radi darovali poročna darila, pa ne vedo, kaj bi novoporočencem ugajalo, pogledajo samo v to knjigo in takoj vedo, kaj jim je kupiti in kaj je že kupljenega in prečrtanega.
Nekatere ameriške veleblagovnice imajo tako imenovano »zavarovanje za dvojčke«. Ako kupi mati tamkaj perilo in vse potrebno za novorojenčka, dobi ob nakupu bon, ki se z njim trgovina obveže, da bo v primeru, če mati rodi dvojčka, poslala še eno opremo za novorojenčka.
Eden najtežjih problemov v ameriškem velemestu je ustavljanje avtomobilov pred trgovinami. Skoraj nemogoče je dobiti prostor za avtomobil ob cestnem pločniku; navadno stoje na teh prostorih ob pločniku že avtomobili tistih, ki v bližini delajo in puščajo svoje avtomobile kar na cesti.
Zato imajo mnoge veleblagovnice posebne prostore za shranjevanje avtomobilov svojih strank. Pogosto pa. ni mogoče dobiti v središču mesta dovolj velikega prostora za to uporabo. Tedaj uberejo veleblagovnice — posebno v čikagu — drugo pot. Ko se pripelje kupec pred trgovino, odda svoj avto posebnemu šoferju, ki se vozi z njim v bližini veleblagovnice sem in tja, vse dokler se kupec ne vrne iz trgovine. Ko stopi kupec iz trgovine, samo namigne šoferju in že dobi svoj avto nazaj.
Neka ugledna veleblagovnica za moško modo v Los-Angelesu si je pa spet) nečesa drugega domislila. Tamkaj kupiš na primer jutrnjo haljo. Doma ugotoviš, da ti nekaj pri kroju ni všeč in da bi bilo dobro to in ono popraviti. Vzameš haljo in se vrneš v trgovino, kjer si jo bil kupil, pomeriš jo, krojač si zapomni tvoja naročila in drugi dan že lahko spet prideš ponjo. Tedaj pa niti ni potrebno, da bi se sam mučil po stopnicah; še v avtomobilu samo namigneš vajencu iz trgovine, mu izročiš listek za popravilo in počakaš, da ti — kakor bi trenil — prinese zavoj.
Amerika je vzlic svoji visoki racionalizaciji ali pa ravno zaradi nje dežela, kjer uspevajo najnenavadnejši in najsvojevrstnejši domisleki. Tako imajo v državi Texas že 23 let neko veleblagovnico, ki se imenuje »V hvalo in čast božjo«. Tukaj prodajajo blago samo po lastnih cenah in vendar trgovina že toliko let cvete. Ob vhodu v trgovino opozarja poseben napis kupca na navade v tej trgovini. Takole pravi: »Vse blago vam prodajamo po lastnih cenah in tako trgovina pri prodaji nima nikakršnega dobička. Sprejema pa prostovoljne darove. Sleherni znesek, ki ga pri nakupu podarite, nam je dobro došel.« Pod tem napisom stoji pušica, kakršne vidiš po cerkvah, in vanjo lahko vržeš kolikor te je volja, ali pa tudi nič. Marsikdo daruje 20 odstotkov vrednosti tega, kar je bil kupil, drugi pa spet nič. Povprečno pa trgovina s tem nrav d<v bro zasluži,	(n)
GUM USODE
Po nemškem izvirniku priredila R. K.
6. nadaljevanje
»Tudi meni se je tako zdelo. Na sejah je sicer pogosto govoril, a oesa resnega nikoli ni povedal. No, zdaj je že v grobu in ne bova se pričkala o njegovih slabostih; zdaj gre za Ervina. O očetovih zadevah ni imel niti pojma, torej mu ne moremo ničesar očitati. Samo po sebi je kajpak razumljivo, da bo moral Rodenstein koj prevzeti. To bi se moralo zgoditi prav za prav že pred štirimi ali petimi leti, ko je prišel z univerze. Kaj je pa prav za prav počel vsa ta leta? Potoval je in se poskušal v pesnikovanju. Po mojem bi pesmi bolje skladal v tišini očetovega doma kakor pa v berlinskem vrvenju.«
Eckard ni ugovarjal, kajti popolnoma se je strinjal z mnenjem stare graščakinje: nečakovo pesniško nadarjenost je cenil nekako tako, kakor politične zmožnosti pokojnega svaka. Zato je samo z rameni skomignil.
»Ervin je mlad in starši so mil pustili vse preveč svobode. Zdaj so Vihrava leta že za njim.«
»To upam in tudi pričakujem jaz,« je odločno izjavila gospa Dankmarjeva. »In zato s poroko ne smemo odlašati. Zaradi žalovanja jo bomo proslavili čisto mimo. Zdaj se bosta zaročila in čez tri mesece bomo praznovali poroko. Nobena stvar ne veže moža tako na dom kakor mlada žena, ki mu pomaga pri delu. Začasno mu bom odstopila svojega nadzornika iz Elmsdorfa; to je zelo sposoben mož. Za silo ga bom že pogrešala, Ervinu pa mora zdaj nekdo stati ob strani, dokler ne bo imel spet trdnih tal pod nogami. Rodenstein-ske razmere so najbrže takšne, da jih ie treba pomesti z železno metlo, in Cramer je za to kakor nalašč.«
»Tudi jaz se bojim, da bo tako,« je menil doktor. »Svak mi je pogosto tožil, kako njegovi nadzorniki slabo gospodarijo, žal se pa ni nikoli toliko pobrigal, da bi sam vzel p-osnodarstvo v roke.«
^Zauo je pa prišlo tako na kant! Kar se tiče moje odločitve glede Varuštva, vam je menda znano. Obd»"Sq,ia ga bom tako dolgo, do-W ^ ho Hana polnoletna. Mladi par medtem ne bo trpel pomanjkanja. Polovico skupnih dohodkov bosta imela zmerom neomejeno na razDolago. in to bo lepa vsotica.. Druga polovica pojde pa za raz-dolžitev Rodensteina. Veliko hipoteko, ki zapade jeseni, prevzamem jaz in jo bom izplačala, drugih se bomo pa odkrižali v prihodnjih letih. Graščino moramo spet spraviti nazaj v tisto stanje, kakor jo je bil zapustil moj brat, Ervinov ded.«
To je rekla nedvoumno in odloč-o. Eckard je s spoštovanjem gledal to žensko, ki je pri svojih sedemdesetih letih tako oblastno odrejala, kaj in kako, ki ni ničesar spregledala in zmerom pravo za-
babica — menda te zdaj že smem tako imenovati.«
Gospa Dankmarjeva se je zelo začudila. Ni pričakovala, da bo Ervin kar koj prosil Hano za roko, ne da bi poprej vprašal njo za pristanek. Nekaj samosvojega je videla v tem. Takoj je pa sprevidela, da je to pač njegova pravica, ki mu je že dolgo šla.
»Dobro došla, otroka!« je rekla in vstala, »že dolga leta sem želela in upala, da bi vaju videla skupaj. Vidva sta zadnja potomca Branko-wovih in Dankmarjevih in jaz sem še zadnja ostala, da blagoslovim vajino zvezo. Pokleknita in sprej-mita blagoslov stare matere svojih družin.«
Starka se je držala in govorila tako resno in slavnostno, da je Ervinova rahla, podsmehljiva črta okoli ustnic kar zamrla, kajti takšnih staromodnih svečanosti ni bil vajen. Poslušno je pokleknil s svojo zaročenko in babica je blago-slavljaje položila roke na glavi mladega para.
—.uj se moramo pomeniti samo še o ženitni pogodbi,« je nadaljevala. »Želim, da premoženje ostane Hanino. To se vam čudno zdi, gospod doktor?«
»Nekoliko že. Kolikor vem, je bilo tako pri Brankovvovih kakor pri vas vse premoženje skupna last moža in žene.«
»Da, tako je bilo v dobrih starih časih,« je trpko rekla gospa Dankmarjeva. »Kar je žena ponesla k hiši, je bilo tudi moževo, in z zaupanjem je vse položila v njegove roke. Tako je bilo z menoj, tako je bilo .z mojim sinom, a časi so postali drugačni in Rodenstein je živ primer, da je treba biti Previden. Naše premoženje sem v slabih časih obdržala, v dobrih sem ga še pomnožila in sem pošteno delala, da je uspevalo in raslo, zato naj pa tudi obdrži naše ime. Ostalo bo torej Hanina last tudi Po poroki.«
Eckard se je priklonil. Slutil je, kako bo to sprejel njegov nečak, Vendar je vljudno odvrnil:
»Vi odločate gospa, in Ervin se bo vaši odločitvi kajpak uklonil. Upajmo, da se bo pokazala kot nepotrebna.«
»Upajmo,« je pritrdila gospa Dankmarjeva. »V pravem krščanskem zakonu prav za prav sploh ni razlike med tvojim in mojim.«
Tedaj sta vstopila Hana in Ervin, m gospa Dankmarjeva in dr. Eckard sta se nehala pogovarjati o njuni bodočnosti. Ervin ni mogel dolgo vzdržati, da ne bi povedal, kako in kaj sta se domenila s Hano. Objel je zaročenko okoli Pasu in jo je peljal pred teto:
"To je moja ljuba nevesta. Pravkar sva se o vsem dogovorila in zdaj sva te prišla prosit blagoslova,
Poletje je minilo in gosposka berlinska naselja, ki so dolge mesece samevala, so spet oživela. Vsi boljši ljudje so se že vrnili s potovanja, iz kopališč in iz zdravilišč in so se pripravljali za čim sijajne j šo zimsko sezono.
V velikem razkošnem berlinskem hotelu se je naselila neka gosposka Rusinja s svojo hčerko in neko angleško družabnico. S seboj je pripeljala še slugo in sobarico, najela je celo vrsto sob in s svojim nastopom je povsod vzbudila vtis težke milijonarke.
V veliki vogalni salon, _ čigar oprava bi morala ustrezati še tako razvajenemu okusu, je lila mračna, meglena septembrska svetloba. V hotelu so dobro vedeli, kako morajo bogatim tujcem urediti stanovanje, da ne bodo ničesar pogrešali. Na bogato poslikanih stenah so visele krasne slike in pohištvo je bilo prav umetniško okrašeno, tako da si najemnik udobnejšega in krasnejšega stanovanja ni mogel želeti.
Gospa Arnikova je sedela na nizkem divanu. Oblečena je bila še v jutrnjo obleko, v dehtečo belo vezeno in s čipkami okrašeno haljo. To je bila čisto druga ženska ko vitka mlada gospa v preprosti poletni obleki v tisti mali podeželski predmestni hišici. Bolj polna je bila in bolj zrela, a ohranila si je bila prejšnjo ljubkost. Tudi na obrazu je imela še zmerom tisto svojevrstno pikantno očarljivost, ki je tako silno vplivala na ljudi,, čeprav ni bilo moči reči, v čem prav za prav obstoji. In še zmerom je imela tiste temne zagonetne oči z naspol otožnim, na-spol strastnim izrazom.
Olga Pavlovna je postala prava svetovnjaška dama. Deset let življenja ob strani moža, ki je s svojo ugledno službo in s svojim bogastvom igral v Petrogradu veliko vlogo in pet let vdovstva sta ji dali tisto neprisiljenost nastopa, ki jo človek pridobi samo v gosposkem svetu. Bila je zares še lepa, čeprav se je lepotičila, vendar tega ni bilo prav nič opaziti.
Govorila je s svojo hčerko. Ta je bila živo materino nasprotje In
Nežno dekle s plavim: lasmi, sinjimi otroškimi očrni in rožnatim obrazom je bila še otrok. Morebiti zaradi obleke. Imela je krila do kolen, lase je imela počesane nazaj in zadaj zavezane s široko pentljo. Mala gospodična je bila najbrže slabe volje, kajti držala se je malce kljubovalno, ko jo je mati po rusko oštevala.
»Upam torej, da boš v bodoče poslušnejša, Elizabeta! Miss Lind-sayeva se neprestano pritožuje proti tebi. Svojeglava si, upoma in pogosto celo nevljudna proti njej. Mislila sem, da te bodo v internatu bolje vzgojili.«
»Miss Lindsayeva sploh ne počenja drugega, kakor opravlja me pri tebi, mama,« se je kujala Elizabeta. »Ne morem je videti, ko ima tako svetloplave lase in vo-denosinje oči in tako dolgočasen angleški izraz. In kadar si natakne še očala na nos, je prav takšna kakor pegasta sova.«
Gospa Arnikova je nejevoljno zmajala z glavo.
»Kako nedostojni izrazi! Govori lepše o svoji vzgojiteljici!«
Elizabeta se pa ni dala ugnati in je nebrižno govorila dalje.
»Zakaj jo prav za prav potrebujem? Saj sem bila vendar pet let v vzgojevališču. Ko se druga dekleta vrnejo domov, so že odrasla in jih vodijo v družbo, mene sta pa vtaknili tu v otroško sobo
V 24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši. monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
tudi podobna ji ni bila prav nič. I
in ste mi dali še vzgojiteljico. Le zakaj?«
»Ker si vendar še otrok in te je treba vzgaiati. Glej malo bolj nase, Elizabeta! če je deklici šestnajst let...«
»Sedemnajst, mama!« ji je dekle ogorčeno skočilo v besedo. »Natanko pred tremi tedni sem izpolnila sedemnaisto leto. Ah si morebiti pohabila?«
Tedaj je vstopil sluga in prinesel posetnico. Olga Pavlovna jo je pogledala in se je nasmehnila. Obisk je naibrže ni presenetil. Pokimala je z glavo in sluga je odprl vrata.
Elizabeta, ki so jo drugače vselej poslali proč, kadar je mamo kdo obiskal, je radovedno gledala prišleca. Bil je mlad mož gosooske zunanjosti. V roki je imel lep šopek vrtnic in gospa Arnikova ga je sprejela zelo ljubeznivo in neprisiljeno.
»Ali ste se že vrnili s poročnega potovanja, gospod Brankov? Mislila sem, da se s svolo mlado ženo mudite še kje na jugu.«
»že nekaj tednov sva doma,« je dejal Brankov, ji poljubil roko, ki mu jo je ponudila, in ji izročil vrtnice. »V Rodensteinu sem dobil vaše pismo, gospa, kjer mi sporočate presenetljivo novico, da ste v Berlinu. Najbrže boste ostali tu dalje časa?«
»Morebiti. Toliko ste mi pravili
o nemški prestolnici, da sem jo morala pobliže spoznati. — Dovolite, da vam predstavim svojo hčerkico, pravkar je prišla iz vzgo-jevališča. Stopi bliže, Elizabeta, tudi ti moraš spoznati materine prijatelje. Gospod Ervin Brankov/, znanec iz Nice.«
Elizabeta, ki je bila spočetka vzhičena, da je smela ostati v salonu, se je namrdnila in se priklonila, kakor so jo bili navadili v vzgojevališču. Saj je vedela, da se mora gospod predstaviti dami, njo so pa predstavili kakor otroka, ki se zanj nihče ne zmeni. Ervin se je priklonil, spregovoril nekaj vljudnih besed, potem se je pa takoj spet obrnil k njeni materi. Govorila sta o Nici, o smrti njegovega očeta, a že po desetih minutah je gospa Arnikova rekla:
»No, mala. zdaj pa nojdi! Miss Lindsayeva te bo zdaj poučevala klavir. Danes boš pridna in ubogljiva, kajne, dragica?«
Elizabeta se je spet priklonila in odšla, zunaj pred vrati je pa jezno zaihtela:	»,Mala‘ in .pridna in
ubogljiva'«! Mama ravna zmerom tako z njo, čeprav je pred tremi tedni izpolnila sedemnajsto leto. Zdaj je prišel še sluga, da bi po naročilu miss Lindsayeve poklical mlado gospodično h klavirski uri.
Elizabeta se je zelo neljubeznivo namrdnila.
»Da, da, že grem! Slišiš, Ivan, ali ne moreš nekaj nasuti v strune — čisto na skrivaj, tako da ne bi nihče opazil? Klavir bi bil potem razglašen, in meni se ne bi bilo treba učiti.«
Ivan, ki je bil že dolga leta v Arnikovi hiši, in je poznal hčerko svoje gospodinje še kot otroka, je nejevoljno zmajal s sivo glavo.
»Ne, tega ne morem, gospodična Elizabeta.«
»škoda, potem bom to sama naredila!« je odvrnila Elizabeta in odhitela v klavirsko sobo, kjer jo je .pegasta sova' že pričakovala.
V salonu je bil nekaj časa molk, potem je Olga Pavlovna smehljaje se spregovorila:
»Kakor vidite, se še nisem prav oblekla. To naj vam bo odlikovanje, da vas sprejmem v jutrnji obleki.«
Ervin je s pritajeno nepotrpež-ljivostjo čakal, da je mati ,malo‘ poslala proč. Njegove oči so kakor zaverovane strmele v lepo Rusinjo v beli razpuščeni obleki.
»Niti slutite ne, gospa, kolikokrat sem poljubil vaše pismo,« je potlej vzhičeno rekel. »Kakor bi dobil pomiloščenje. Mislil sem namreč, da sem padel v nemilost pri vas.«
»Zakaj vendar?« je mirno vprašala gospa Arnikova in se začudila. »Morebiti zato, ker ste se pokorili zadnji očetovi volji in ste se poročili? Saj ste vendar sam svoj gospod!«
»Vidite, to ravno nisem! In vi ne smete dvomiti o meni, ko ste slišali, da sem se poročil s svojo mlado sorodnico. Ne, ne, Olga Pavlovna! Zdaj vendar veste, da je šlo za moje ime, za moj Rodenstein, za ves moj obstanek. V pismu sem se vam o vsem tem obširno izpovedal.«
»Pisali ste mi, kakor da bi morali neko krivico zagovarjati na življenje in smrt. Saj vam vendar ničesar ne očitam! Razumem vaš položaj in žrtev tu sploh ni bila velika. Mlado in najbrže tudi lepo dekle, ki vam je že iz otroških let ljuba in draga... samo po sebi je razumljivo, da spadata takšna dva človeka skupaj.«
»Ne, ni tako!« ji je skočil v besedo mladi mož. »Kajti vmes je moj obisk v Nici in najino sreča-
Nazadnje se vendar vsakdo vrne
k meni!
pIVEA'
CREME J
Toda ni čudno, kajti edino le Ni-vea vsebuje „Eu-cerit", okrepče-valno sredstvo za kožo in razen tega je Ni ve a poceni in koristna.
ms
nje. Dolžan sem vam bil položiti račun.
Besede so zvenele strastno, a Olga Pavlovna se očitno ni marala spuščati v ta ton. V njenem odgovoru je bila rahla zavrnitev: »Vaše brezmejno zaupanje ne je seveda razveselilo: gledala bom, da se ga bom vredno pokazala. Vendar pa upam, da mi boste zdai predstavili svojo gospo. ZeJo me zanima, kakšna je, in vnaprej se veselim srečanja z njo.«
»Hana je ta trenutek še v Rodensteinu. Ko je pa treba še toliko urediti v najinem novem domu! šele prihodnji teden ho prišla.«
»Vi ste pa kar odpotovali in mlado ženo pustili samo prav zdaj v medenih tednih? Ali vam ne bo tega zamerila?«
Olga Pavlovna mu je šaljivo zagrozila s prstom, pri tem ji je pa okoli ustnic zaigral komaj viden nasmeh, in le-ta je pričal, da je vedela, da bo prišel čim prej i njej.
»Sama je tako želela.« je hladno odgovoril Brankow. »Obzirni mo • rate biti do nje, gospa. Zelo skromno je vzgojena in v samoti je do-raščala pri svoji babici, ki živi še čisto v starih časih. O svetu in življenju ne ve Hana prav nič več ko to, kar je videla na najinem poročnem potovanju.«
»No, tu ni še nič zamujenega. Gospe Brankowovi je osemnajst let, kakor ste mi pisali, zato se bo lahko in hitro vsemu privadila. Upam, da ni ljubosumna in da mi bo privoščila prijateljstvo in bližino svojega moža.«
»Mar mislite, da sl bom dal v tem zapovedati?« je vzkliknil silovito. »Najino prijateljstvo vendar nima opravka z mojo ženo in mojim zakonom. Vi to prav dobro veste, Olga Pavlovna — saj ste mi že od vsega začetka nepristopni.«
Gospa Olga je nalašč preslišala očitek v zadnjih besedah.
»Prav imate, dragi prijatelj, midva si nimava prav ničesar očitati. Toda tisto, kar sem prej imela, brezpogojno zaupanje mladega pesnika, ki mi je razkril vse svoje upe in načrte, to bi bridko pogrešala. Ali bom še uSivnia v*** r.p-upanie?'*
»ae vprašate!« se ia/,vuel Ervin. »Vi ste vendar edini, ki docela razumete moje misli in moie rw-smi, in ki verujete v mojo bodočnost. In meni je notrebna ta vera, ta vaša vera, kajti vse preoonosto zdvomim sam o sebi.«
»Ervin!« je vzkliknila očitajoče. »Prav zares. V mojih družabnih krosih sicer hvalijo moje nesmi. a v širšo javnost ne najdem poti, in vendar je od tega vse odvisno. Zdaj bi bil vendar moral doseč1 uspeh! Moje drame mi pa povso-'’ s kakšnim nepomembnim poklonom pošljejo nazaj, če se sam e sebi motim, če je moj talent zgolj domišljija — mislim, da bi me takšno spoznanje ubilo.«
Gospa Arnikova ga je tolažilno prijela za roko.
»Kaj vse ste si utepli v glau.. Nič več vas ne spoznam v tem malodušju in obupu. Takrat v Nici ste bili čisto drug človek. Takrat ste hoteli s svojo pesniško nadarjenostjo zavzeti ves svet in se vam še sanjalo ni o teh neumnostih, ki vam zdaj blodijo po glavi.«
»Odtlej sem dobil pa tudi trd nauk,« je mračno dejal Brankov. »Ako človek misli, da bo postal bogat in se na lepem znajde na robu propada, če mora žrtvovati svojo prostost in si sam ukleniti noge v težko verigo, je to bridko spoznanje. Res je, svojo mladost sem užival veselo in se nisem ničemur odrekel, a za vsem tem je bilo zmerom nekaj vzvišenega, velikega, za tem je bila bodočnost z vsemi syojiml obljubami. Hotel sem postati pesnik, ki bo svoj narod navdušil s svojimi besedami in deli. Če je to samo varljiva fata morgana, ki izgine kakor hitro iztegnem roko po njej, kaj mi potem še ostane? Boj za življenje, brez pravega cilja in brez sleherne vsebine, suhoparno vsakdanje življenje, ki mu manjka vsaka resna naloga in vsako višje stremljenje. In tega ne morem in nočem prenašati!«
Besede so zvenele iskreno in Olga Pavlovna je to najbrže občutila. Zato ga je pogledala s svojimi lepimi vročimi očmi.
»Kako spet dere in podira vse meje! Zato boste obupali, ker vas svet še ni priznal? Ali vam moram res šele jaz vrniti izgubljeno zaupanje vase?«
Ervin je globoko zasopel.
»Storite to, Olga. Samo vi lahko to naredite! Ne veste, kako mi manjka vaša bližina in vaša ognjevita spodbuda. Odkar sva se ločila, nisem prav nič ustvaril, nisem imel pogun;a in moči. Takšno razpoloženje mi je bilo prej neznano. A zdaj ste prišli v i in boste ostali tu — več mesecev — vso zimo — kajne?«
»Tega še ne vem. Ta trenutek ne vem še nič natančnejšega...«
DRUŽINSKI TEDNIK
Deseti brat
Ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu
't sedanji čas postavil in Ivan Rob
VTIRI IN DVAJSETO POGLAVJE
Moralni duh tvoj spev naj dviga, pravičnost v njem naj se časti, tako me moralist podžiga, to cenzor, publika želi. čeprav v življenju je drugače, bom vendar Kavesu krepko izprašil nemoralne hlače, pretipal grešno mu telo. —
Ker mož je stregel le trebuhu, zato ni greha delal — v duhu.
Za lepe dni m najprimernejši in najcencjši otroški plati.eni čevlji i gumijastimi podplati. Vel. 27—34 din 19—, 35—42 din 25 —. Moški din 29 —. V beli, sivi in rjavi barvi.
Otroški čevlji iz gumija * zaponko, praktični za šolske otroke, ki morajo daleč hoditi v šolo. Vel. 27—30 din 25—, 31 do 34 din 29‘—. Zenski din 35'—.
Za nemirne otroke v šoli m pri igri so najprimernejši ti polčevlji, iz močnega usnja v. neuničljivimi gumijastimi podplati. Od štev. 31—34 din 49'—, od štev. 35—38 din 59'—.
Za vse krivice in pregrehe, ki jih je Kaves kdaj spočel,'' bo dolgo živel, brez utehe, ker zmaja starega je vzel.
Tu mislim slemeniško teto, ki dota vsa ji je bila: dva dneva v tednu: histerija, pet dni pa: apetit za dva.
Dobil je Kaves hudo ženo: pravičnosti je zadoščeno.
III. -
Brž po poroki odfrčala sta z zrakoplovom čez morje, v Benetkah sta prenočevala, drug dan sta v Rimu šla v bife, Od tam je Kaves pisal sinu, da se prav dobro mu godi pri žlahtnem italijanskem vinu, le z ženo da vse v redu ni, da kmalu bi bila zbezljala, ko obelisk sta obiskala.
Cgodni platneni polčevlji na zaponko z gumijastim podplatom in nizko peto. Izdelani so v drap in sivi barvi.
Zelo ugodni in elegantni damski čevlji, izdelani v črnem ali modrem dettinu z usnjenim podplatom. Izdelujemo jih s polvisoko in nizko peto, z raznimi okraski, stanejo pa samo •lin 69'—,
MIRA	^ ^
Fine moške nogavice v raznih vzorcih, narejene iz močnega bombaža m umetne svile.
Potem je pisal mu sledeče:
»Še nekaj me močno skrbi,, Zadeva mučna in kočljiva...
Ne vem, kako bi pisal ti.
Prelepi naši hvarski vili nič več jaz nisem gospodar, Martinku — rešil me je ječe — sem žrtvoval jo v spravni dar.
A to naj te ne spravlja v tugo, bom kje drugje ti kupil drugo.
Novi spoiu<auanski model; lahki ženski polčevlji, narejeni iz finega telečjega usnja v črni in rjavi barvi z usnjenim podplatom in polvisoko peto.
Novi spomladanski model, na-r ?jcn iz finega rjavega boksa z okusnim in finim okrasjem in usnjenim podplatom in lahko polvisoko peto.
GORDAN
Tenke, a trpežne nogavice iz sukanca, ki polepšava jo linijo nog. Na prstih in petah so še po-sebej podpietene.
Frfravo mi mladost je tekla, pri ženskah vsem sem bil junak, zato ne boš se temu čudil, da moj je sin — Martinek Spak, In še nekdo mi je v sorodu: veš, Lovre Kvas je moj nečak, zato mu tu pa tam odrini za odpravnino — tisočak.
Saj žlahto, od zavisti bledo, onemogočiš s polno skledo.
Udobne in lahne moške sandale z usnjenim podplatom in gumijasto peto. Deške od dinarjev 45'— do 59'—, ženske din 69'—.
Na potovanju sem poročnem in vrnil kmalu se ne bom, zato ti skrbi za tovarno, za travnike, za hlev in dom.
Ker si še mlad, zato verjamem, da kozla prav lahko ustreliš...
Pa streljaj jih, saj to mladost je a glej, da se ne — poročiš!« Oženil se je Marjan — reva, a to naj zadnji spev opeva.
Za naporno delo so nenadomestljivi ti moški polčevlji, izdelani iz močnega boksa, v črni in rjavi barvi, z elastičnim, neuničljivim podplatom.
Radio Ljubljana
od 10 do 17. marca 1938.
DIVNE MODNE NOVOSTI
za Vas in Vašo družinico ima pripravljene in pričakuje Vaš poset
Ljubljana — Kongresni trg 15
s—pri nunski cerkvi	-*■—«
Solidne cene	Kvalitetno	blago
POROČILI BI SE: Profesor 50 let, — Vpoko jenec-rentnik 57 let, — Lekarnar 37 let. — Podpolkovnik sam^c 56 let. — Mornariški, orožniški, zrakoplovni naredniki 27,	29 25
let. — Učitelj 4(J let. — Velika izbira državnih uradnikov. Ponudbe proti 10 dinar znamkam diskretno. FIDES, Zagreb, Tkaleieeva 4.
I damska in moška, najnovejši « E letošnji modeli v največji iz- : : biri že od din 550'— dalje J
! NOVA TRGOVINA \
I IVRŠEVA (DUNAJSKA) CESTA 36 'i
Z nasproti Gospodarske zveze • ri 111111111! i 111111111111111 i {) 11! i i 11 i It
Pomladne novosti vseh oblačil, športne, kamgarn, obleke, perilo itd. najceneje
Presker
Ljubljana, Sv.Petra e. 14
IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI TBG 9
Velika izbra vsakovrstnih naoEnikcv, poveCevainiti slekel, daljnogledov, toplomerov, barometrov, barolermomelrov, barometrov itd. - Raznovrstne ure, zlatnina in srebrnina. - Ceniki brezplačno!