ni trohice ne več! Gola vnanja dejstvenost; nič pogleda navznoter, nič subjektivnega poglabljanja v psiho: — nič lirike ! Vse sama stvarna epska objektivnost od kraja do konca.  Balada.
In sicer balada z notranjo kompozicijo dogodkov: s kompozicijo »snovi« — na dvakrat tri! Priljubljeni narodni motiv — »na tri«! Obe trojki motivov pa veže —  kontrast.
Koliko je od vsega tega še preostalo pri Vrazu? Pri Prešernu pa —
Čudovita balada, zelo stara balada naša, s spomini še o zamorcih Mavrih, z odmevi iz o r i e n t a ! Celo motiv o kralj, zlatem ,peherju' je orientalski!
Zelo stara balada, iz dni pradedov, z bogato poezijo. Morje; in še ono drugo morje, — ženska in njena elementarna natura. Globoka balada, tragedija o nemirnem valovanju hrepenenja človekovega tja nekam nekam v daljavo, nekam — o d t o d ! In vsa tragika v njej, praglo-boka tragika tega hrepenenja — brez odrešitve!
Pa tudi umetnina je ta balada, po svoje. Narodna »naivna« umetnina, z jasno notranjo kompozicijo!   Vendar   —    brez    arhitektonikc.
In iz te podstave, iz te stare naše balade v zapisu iz Smoletove zbirke, je 1. 1851. vstvaril Prešeren svojo umetnino, »Pefem od lepe Vide«.
Ista snov. In ista delitev: kompozicija snovi — na dvakrat tri. Pa da Prešeren ni čutil, ni prepoznal — narodne pesmi? Toda kako vse nekaj drugega, kako povsem svoj drugi duh, do dna drugačna kultura tu Prešeren — in tam narodna pesem iz dni pradedov!
Že proemij, prvi štirje verzi, so povsem drugi duh: čista lirika, za uvodni akord pesmi; v drugačnem ritmu kakor spev! In balada sama? Ves tisti objektivni epski slog narodne pesmi je v njej izginil; kakor v uvodnem akordu valovi v njej subjektivni i i r s k i element: bridka tragika, trpljenje, bolest p s i h e ! Do dna v duhu romantike.
In kako je ritem balade že sam vse druga kultura! Strogo enakomerni ritem po normi trohejskega deseterca: literarno regulirani ritem, s pavzo za 4. (ponekod 5. ali celo 6.) in 10. zlogom, odn. za 3. in 7. ter 10.; z glavnim akcentom fiksno na zlogu 3. in 9., ko so vsi ostali akcenti poljubno labilni! Prešernov verz je muzikalni ar hi tektonski verz romanski. Tudi tu — kultura romantike !
In narodna kompozicija snovi »na dvakrat tri« je v Prešernovi umetnini doživela izoblikovanost — do arhitektonike :
Proemij: 2;+2. [tj.: 4 verzi.]
L del: 4+4; 2+4+2;// —4+4+ [4]; + (4+4).
Prestop : 2. II. del: (4 + 2):(2 + 4); (4+2) :(2+4);//
(2+2); + [(2+4):(2; + 2+2)].-(2 + 2).
To zadoščaj! Že je 15 let, odkar sem o tem drugje govoril gluhoti človeški.  »Čitanka«,  181!
Ali bo Prešernova Lepa Vida, ta čudovita literarna umetnina, pa tudi poslej — še vedno »narodna pesem«? In morda še vedno ne — vsaj tako Prešernova, kakor sta njegova: — P o v o d n j i mož in Sv. Senan!
Feci !  Ad a.L.!   8. II. 1927.
Peter Dorfler
(Umetnik grude)
Jože Pogačnik
Kdor   ljubi  zdravje   svoje   duše, bo  ljubil   tebe,   domovina!
Dr. j.  jeraj.
Velikopoteznost, kozmopolitizem redno vzbudi koprnenje po preprosti, ljubkomirni domačiji; v umetnosti, ki deluje s čuvstvenimi vrednotami, se ta dva toka še toliko bolj pokažeta. Mladost želi v svet — tudi umetniška mladost, kot priča tolikrat literarna zgodovina; zrela leta pa se vračajo kot trudne ptice selivke nazaj na sladki dom. V trenotnem čuvstvenem zanosu hoče umetniški genij objeti ves svet, celo vse svetovje, ali brž spozna, da so človeška narava in vse njene zmožnosti omejene, pa naj bodo še tolike: takrat najde in spozna svojo pravo pot — domačijo. Sicer bo umetnikov svet tem obsežnejši, čim večji je umetnik, a vsak ima končno le omejen krog, kjer je res v svojem elementu.
Za poezijo velja to še v večji meri. Njeno sredstvo, jezik, je že sam na sebi zvezan s svojo zemljo in s svojimi ljudmi, raste iz značaja zemlje in iz narodove svojstvenosti. Jezik je utelešena duša zemlje in naroda, jezik je že sam na sebi poetičen, je umetnina in zato vreden najgloblje ljubezni. In dalje: Če bi poezija hotela biti vsečloveška, bi mogla ustvarjati samo omledne, nejasno očrtane postave in bi se tako izneverila svojemu osnovnemu načelu, ki je nazornost, ter bi tako postajala vedno bolj neumetniška. Zato je naturalizem, ki je risal le tipe, poklical v življenje le še bolj zavedno poezijo nazorne določnosti, poezijo doma in domovine.
V vseh dobah je živela ta struja. Kakor človek, tako je tudi poezija s svojo zemljo »sorodna v prvem členu«. Okoli 1. 1893. pa se je proti morečemu velikomestnemu vzdušju v literaturi vzdignila pesem dežele, pesem s kmetov, iz božje narave je vstala zavedna pesem grude. Živa gruda daje pojoči duši ozadje in jo spremlja, v mestu pa nehote čuti vsak, da okolica ne živi in ne čuti z njim. Gruda je del nas samih, ud našega organizma in zato draga, draga. In poezija domačije je naše  zdravje.
*       •::       *
Nova nemška »Heimatkunst« živi v imenih kakor Federer, Enrica Mazzetti; a morda najtoplejša je zemlja — Petra Dorflerja, močnega umetnika nevezane besede, slikovitega orisnika narave, preprosto zdravega pripovednika.
Zemlja Dorflerjeva je Švabsko, oni čudolepi kos Bavarske med Lehom in Isero. Svet od sile podoben našemu: Jelkovi in smrekovi gozdovi čezinčez, iz njih potekajo ceste — bele reke in gredo skoz rži in mimo detelje v vas, mimo sadovnjakov in košatih domačij, zavijejo mimo cerkve s strmostrehastim zvonikom in dalje spet čez polje v gozd. Okrogli griči, zaprte dolinice, potoki, močvirja, sivi pašniki po rebrih, z ovcami in leščevjem posejani, v ozadju na jugu
42
snežne Alpe in nad vsem modra nebesna kupola. Po sredi dežele pa globoka zareza reke Leha s prometno žilo, ki vodi v deželo od gotskega Augsburga, in s svojo industrijo, splavarji in lesnimi trgovci. Da, lepa zemlja, polna cerkva, kapelic in zvonjenja.
In Dorflerjeva švabska vas: Vaška lipa, obsežni skednji, potok s pericami, žuboreča korita
—  da niso hiše krite s skodljami, bi mislil, da so slovenske; cerkev s sijajem sveč in božjega groba, gostilna z bavarskim pivom in z dimom; župniki »z oglatimi in čudno vedočimi obrazi«, fantje pretepači, žvižgajoči vozniki-hlapci, vaška tercijalka, vaški čednik s svojimi pravljicami, igrava mladost in narodna pesem, popevana v narečju, vaška potovka-opravljivka, oče župan in prevzetni magnat; oranje, mlatev na stroj, preja, pijanci, vse, vse ... Kakor pri nas!
To je svet Dorfler jev, to blagoslovljeno zemljo in te verne ljudi slika duhovnik Dorfler v svojih idilah, zgodbah, povestih in romanih. Le v par delih, ki pa niso najboljša, je zapustil svojo domovino: »La Perniciosa« živi v rimski Kampanji in »Pater Farne« misijonari v Afriki. Dorfler
—  poet Švabske. S toplo ljubeznijo riše svojo grudo in svoje ljudstvo in v tem je velik. A Dorfler je zaveden, umetniško stremeč umetnik, moderen v hotenju, risanju in kompoziciji. To mu daje veljavo izven njegove ožje domovine in literarni sloves v svetu.
Dorfler je skozinskoz epična osebnost, le izjemoma zapiše kako lirično pesem, pač pa rad vmešava med pripovedovanje verze pojoče mladine, rad posname v dialektu narodno pesem pripovedne vsebine.
Neizmerna je Dorflerjeva fantazija, ki je kriterij za veličino vsakega umetnika in vir njegove izvirnosti in samoraslosti. Ta bujnost, neukrotljivost in neizčrpljivost domišljije je najbolj karakteristična D. lastnost, nudeča povsod razkošje poetičnih mikov in estetičnega ugodja. Zato Dorfler j e in je velik.
Odtod Dorfler jev tako pisani svet, tako bujen, da se ne da stisniti pod ozko kučmo stroge epične kompozicije, ampak raste preko okvira njegovih zgodb in romanov. Vso raznobarvnost narave in mnogoličnost vaškega življenja opiše Dorfler z gorko ljubeznijo, vsega se dotakne, poveseli se in gre dalje. Pa vendar ves ta bujni svet ni samo nanizan, ampak psihološko poglobljen, gledan iz duše njegovih ljudi ter tako poduhovljen, umetniški.
Odtod pestrost pesniških podob pri Dorflerju, polna prijetne izvirnosti. Naravnost vsiljujejo se mu pod pero slike in podobe in pogosto veje iz njih prečudno lepo razpoloženje. »Tedaj so za-žarele zvezde in kakor zlata prekipevajoča časa se je vzdignil iznad jelkovja mesec« Starinsko augsburško katedralo imenuje »žalujočo vdovo,« nato spet »ponosno nevesto sredi debelušnega meščanstva in plebejskega sijaja«. Staro kljuse Haiele »je sličilo potniškemu kovčegu, ki je prepotoval vse štiri dele sveta, na vseh štirih konceh odbit, na vseh straneh upognjen, zabarvan, ranjen, odrgnjen, izpahnjen in zverižen«. Pastirjev
klobuk pa je podoben »divje razorani gori«. — Pa s stavki, iztrganimi iz celote, ne moreš podati vseh barv, kajti te se pokažejo šele v luči in senci celote.
Vprav radi svoje močne fantazije Dorfler to-, liko ljubi in umetniško predstavlja narodno pravljico, bajke in praznoverje. Kakor je tu snovala ljudska domišljija, tako snuje tudi njegova, preustvarja, vpleta v vizije svojih junakov in v blodnje vročičnih bolnikov, ki so bolni na duši in projicirajo le svojo bol v slike iz bajnega sveta. Dorfler uporablja torej ta svet za psihološki oris značajev in duševnih razpoloženj; prepogosto pa ga gleda naivno, polagajoč ga v sanjarije otrokove, za katerega ima ta svet največjo moč. V vsakem svojem delu govori Dorfler o čarovnicah, morah, škratljih, zakletih kraljičinah, krastačah z zlato krono, duhovih in strahovih, zmajih, ukletih žabah in pticah, potopljenih zvonovih, podzemskih rovih, urokih, rojenicah, potujočih cerkvah itd. Saj je pravljični svet čudno sličen pri vseh narodih, izraz iste človeške duše. In vprav to dela Dorflerja popolnoma domačega, pravega umetnika doma in svojega ljudstva. Njemu pa nudi bogato in hvaležno snov. Tako Dorfler korenini z vso svojo dušo v grudi in njenem duhu. A ob vsem tem pravljičnem in bajeslovnem vzdušju ostane zdrav in se ne da utopiti v tem svetu, ampak ga obvlada: Ko izbruhne vojna 1. 1914. — tako pripoveduje — in hočejo vaščani videti v polni luni Jezusa s spletenim bičem, tedaj pristopi župnik in pouči: »Dovolj je resnične groze, nikar je torej ne predite iz svojih možganov in domišljije! Vera naj zdaj raste, a ne prazna vera.« (Der AVeltkrieg im schwabischen Himmel-reich.)
Odtod je tudi razumljivo, zakaj Dorfler najrajši riše detinstvo ; taka je namreč njegova narava. Naivno — dasi umetniško zavedno — opisuje otroško dušo, njegovo igranje in njegov fantastični svet, s toliko ljubkostjo kakor sem jo našel le še pri Dancu Jacobsenu. V njegovem prvem delu »Als Mutter noch lebte. Aus einer Kindheit« ga to edino zanima in vso okolico oslika le, kakor in kolikor jo vidi mali Friedel ter z romanom neha, ko se nehajo detinska leta tega otroka — torej nekaka umetniška psihologija otroka, pisana s toploto in ljubeznijo. Tu najlaže pokaže svojo umetniško zmožnost in da izraza svojemu zdravju in optimizmu; kajti Dorfler je skozinskoz izčiščena osebnost, mirna in organsko rastoča duša brez viharjev, razbolelosti in problematičnosti; je harmonična duša, ki sije nehote iz vsakega njegovega dela, tako prija in poživlja, \prav zaradi te notranje jasnine Dorfler kot umetnik vztrajno in organsko raste in vprav zato ima danes njegova umetnost pomen: tu se moderni človek, razbit in razglašen, spočije, najde, bolje: odkrije ono razpoloženje, ki je edino plodno, tudi za umetnika, in usposablja za ustvarjanje novih vrednot: harmonijo. To je obenem blagoslov in vrednost, ki lije iz poezije grude, v tem je njen globoki pomen.
Detinstvo, svetopisemska preprostost, kakor ju riše Dorfler, sta sladki; ne more se sicer vsak vživeti v njegovo deco, saj pisatelj sam pravi: »Kdor nima otroškega srca, naj se ne bliža... treba je postati majhen in mlad kakor triletno dete, potem bo morda doživel spet enkrat tako blaženo urico, kakor jih uživajo otroci.« — Dorfler kaže svoji dobi smer, njegovo poudarjanje preprostosti je za komplicirano moderno življenje — ideja!
In nedosegljivo nazoren je Dorfler. Njegova pokrajina in njegovi ljudje živijo, vse vidiš pred seboj in bi se najrajši zamislil. Mora imeti nenavaden dar opazovanja. Vidi vso pokrajino, čuje vse glasove in spremlja vsa gibanja. Pre-lestni so njegovi impresionistični orisi narave. Ni imenoval zastonj svoje zemlje »schwabisches Himmelreich.«
Tako-le opiše jutro: »Medtem je jutranja svetloba dosegla ovčar je ve gare in izluščila oje in stan iz teme. Rosa se je zasvetila. Tuintam je zablejala ovca. Hude sanje so prebudile ptičko. čivknila je in spet zadremala. Nato je zasanjani mrak izginil s pašnika. Škrjančki so se dvigali in peli v jutranjo zarjo. Ozračje je zvenelo in barve so žarele ... Tedaj so prišli zvonovi in so grmeli: Halo, dan se je prebudil!... Ovce so opazile, da je dan in so ga čutile ob svoji lakoti. Drle so se in se gnetle ob ograji... Pes je lajal in grozeče rožljal z verigo . .. Predrzne srake so prišle iz gozda, sedle na streho ovčarjevega stanu in se solnčile, kričale in se obirale. Posmehovale so se hevskajočemu psu pod ovčarjevo kočo na kolesih. Tn dan je rasel . . .« (Tz povesti »Mutasti greh«.)
Idi lično s t je Dorfler ju nad vse ljuba. Genre-slike, ljubke in skoro dekliško sentimentalne, najdeš povsod. V tem je zelo soroden Enriki Mazzetti. Koliko vaških idil zna orisati ob postavi učiteljeve hčerke Zenzi, ki zgubi ženina v vojski ali kako izborno sredstvo mu je pri tem staro kljuse, ki je kot vaški berač in ljubljenec. Za zgled bodi opis lastovičjega gnezda v vaški gostilni: »Na tramu, na katerem je bila pritrjena deščica, je lepilo lastovičje gnezdo, polno mladega zaroda. Negode so sedele v njem debele in široke, zadovoljne z delom preteklega dne, s trebušastimi oprsji in so modro in urno vrtile svoje okrogle glavice kakor nanizane na vrvico. Njihova mamica pa je še letala v skrbeh po temni veži sem in tja.« — Človek se nehote spomni pri takih opisih frankovskega slikarja Mateja Schiestla in njegovih idil ali pa tirolskega slikarja in kiparja Bachlechnerja z njegovimi jaslicami in smehljajočimi se angelci.
Tudi zdrav humor pozna Dorfler in kmečko modrost; sicer pa problemov ne rešuje, ker ni niti malo refleksiven. Le med vojno je doumel o trpljenju: »Težko je trpeti; a kdor ljubi z drugimi in se bori z drugimi vred, mora trpeti. In bolje je trpeti kot ne ljubiti z drugimi in z njimi sotrpeti.. . Mora pač tako biti, da smo poklicani k trpljenju in ljubezni, da ne utonemo v samem sebi in v telesni udobnosti.«
Dorfler je pripovednik, zares zna mirno pripovedovati, zelo rad kramlja, pogosto po otročje, a vedno prijetno in lepo. Misel mu izpodriva misel, drugi domislek prvega. Na dnu tako mirna duša govori sila živahno. Sangvinična je njegova čud. Posebno v poslednjih spisih živi njegova neizčrpna duhovitost; zato so njegovi spisi užitek in pravo literarno doživetje. Njegov stil je epičen, torej miren, širok, nazoren in brez napetosti; a je prijetno uglajen in zato tako tekoč in zveneč. Kakor je namreč pisatelj sam izbrušena osebnost, tako je izbrušena tudi njegova beseda; saj je človekov govor vedno le čutno utelešenje njegove duševne svojstvenosti, . obsegajoč misel — dušo in zvok — telo, formo. Zato je poetov jezik umetniški izraz njegove duše in že sam umetnina in zato je jezik naroda prav tako umetnina in obleka duha, torej duhovna vrednota. Dorfler govori preprosto, ne iskano ali prisiljeno besedo, zajema jo pa — kar je edino pravilno — iz ljudstva. Celo v narečju govorijo njegovi kmetje in pastirji. Ljudstvo in poeti so oni, ki jezik razvijajo in spopolnjujejo, kajti razvijati jezik morejo le umetniške zmožnosti. In Dorfler zna to. O njegovem stilu je rekel neki kritik, da je realističen, romantičen, simbolističen, in — ekspresionističen obenem. Opisuje res sila realistično, včasi skoro preveč drastično, a vedno leži nad vso grobo resničnostjo dih razpoloženja, ideje ali ljubkosti in jo tako poduhovi in stori umetniško lepo.
Dorfler je duhovnik in doktor in, če ne vara slika, tudi v zasebnem življenju fin človek. Pisati je začel v letih pred svetovno vojno, vsaj v javnosti se pokaže šele tedaj. A napisal je mnogo, večjih romanov in povesti sem naštel trinajst. Je sila plodovit, zato ni čuda. da se tuintam idejno in snovno ponovi. Prvo večje delo je psihološka povest: »Als Mutter noch lebte« — knjige iz otroškega sveta, detinskih fantazij, iger in doživljajev; vanje je vpletena kakor v okvir slika kmečke, delavne in verne matere. Rekli so, da je to Dorfler jevo najboljše delo; a epična širokost in premalo enotna mnogoličnost govorita proti temu. — Med vojno je Dorfler tolažil svoje ljudi, napisal je vrsto prečudno intimnih in sladkih vaških zgodb iz časa vojne, opisal vojakovo domotožje po domačiji v njegovih pismih in trpljenje in skrb žena, otrok in očancev, ki so ostali doma. To je zbirka idiličnih zgodb: »Der Weltkrieg im schwabischen Himmelreich«. — »Die stumme Siinde« je psihološki oris ovčar-jeve očitajoče vesti, njegovega dušnega trpljenja in melanholičnega temperamenta, kratka, a mojstrsko pisana zgodba s folkloro domovine. — Ideja obširnega socialnega romana »Der unge-rechte Heller« je lepa: ljubezen vse premaga, celo podedovano prekletstvo. Roman slika dolino Leha z njeno industrijo, splavarji, lesnimi trgovci, študenti, dobičkarji in pijanci, drvarji in magnati. — Najboljši deli pa se mi zdita »D a m -merstunde n«, zbirka vaških idil in manjših zgodb, in »P a p s t f a h r t d u r c h S c h w a -b e n«, opis goratega Allgau-ja in vse švabske grude z Augsburgom vred. Mojstrski, jedrnat in
44
klasičen je v tem delu Dorflerjev jezik, značaji so risani živo in psihološko, verno in zvesto: Čudak in samotar Kaspe, ki hoče poučiti papeža, da naj bo ubog kot je bil sv. Peter, zbeži iz* Augsburga še pred papeževim prihodom v svoje gore; krojač Stanes, ki vzame nase vso težo strahov in mor ter roma k papežu, da njegov blagoslov odreši njega in njegovo domovino, pa zboli v mestu in blede v vročici; lahkomiselni dijak Baltes, ki se mu vprav zato, ker je preprost in zdrava narava, izborno godi, odroma potem v papeževem spremstvu na Laško. — Dorfler omenja tudi kranjske krošnjarje in pravi, da so pošteni in vrli ljudje in da ljudstvo rado posluša njih polomljeno nemščino. — Dorflerjeva dela so večinoma izšla pri založbi Kosel & Pustet, Miinchen in Kempten, nekatera pa pri Herderju v Freiburgu.
Dorfler — poet grude, vaške idile, preprostosti, zdravja in optimizma, ljudske besede in domačije, domačije! Gruda njegova — švabski raj!
Ali bomo tudi mi kdaj rekli: Domovina naša — nebesa naša? In ne samo rekli, ampak verovali in živeli? Takrat bomo sami v sebi in zdravi in veliki. Da bi rekli!
Iz sodobne srbohrvatske lirike1
Miran Jarc
Burna mena doživljajev zviharjenega duha, ki se je tako ostro javljala v umetnosti, se je ublažila v umirjenost, kakršne pač nismo poznali v razdobju treh, štirih let, ki so jih ožarjali obupni klici o propadu zapada, o vstajenju človeka in preosnovi našega življenja. Bil je io grozničav odmev na grozo opustošene zemlje, težko ranjenega človeka, oblatenega življenja. Lirika, ta najobčutljivejši potresopis duhovnosti, je bila silen odsev te velike drame, ki se je javljala v pretrganih krikih, plamenečih izpovedih, krutih obtožnicah. V srbohrvatski liriki so takrat posebno odmevno nastopili K r k 1 e c , Cesarec in L j. Micič, klicar ji nekega novega življenja, borci za uresničenje večnostne pesmi, srditi obtoževalci kajnovskega greha. Krležova lirika, Cesarčevi stihi, Micičevi ritmi: eno samo. veliko klicanje, raztrgano, sunkovito, borbeno. Lirika je prenehala biti samo »lirika«, postala je orožje, ki je rušilo trhle spomenike starega pokolenja. To je bil čas, ko so se izkre-sali izrazi: Duša, Duh, Bog, Obup, Smrt, Laž, Jaz, Zavest,  Kozmos,  Kaos ...
Oblika se je razbila in človek je vihral skozi kaos in ni ga bilo tvorca, ki bi razdelil solnce in
1Tin Ujevič: Kolajna, Beograd, Cvijanovič, 1926; Gustav K r kleč: Ljubav ptica, Beograd, Cvijanovič, 1926; Poezije Božidara Kovačeviča, Beograd, Cvijanovič, 1926.
temo, zemljo in nebo, človeka in Boga. Dinamično življenje človeka, ki se mu je zrušil temelj, je zanašalo v viharno breznadejnost, ki je še tako ostroumska samozavest ni mogla zanikati. Bilo je to prav za prav samo veliko brez-domstvo, večno romarstvo z grozno zavestjo, da ni nikjer hrama spokojstva, da ni Boga za te uporne ahasverje. Na obzorju se je prikazal strahoten obraz smrti, ki je pretila objeti ve-soljstvo... ali objela je samo one razbolele bojevnike, ki so s svojo strogo miselno upornostjo zrastli v območje blodenj in blaznih obsedenosti, v katerih se je zgrudila utrujena duša. Življenje se je pa razvijalo v ritmu večne zakonitosti in tvorilo novo obliko, ki naj bo dom novemu razdobju. Če se ozreš nazaj, se je to tiho prerojenje odigralo v kratkem premoru, ki je značil za liriko krizo. Prehod pa je bil silno zanimiv, saj je tako rekoč znova potrdil staro prispodobo o človeškem napredovanju, ki da se vrši v znamenju spiralne linije. Poedinec, ki je za nekaj časa povsem utonil v valu kolaboratizma, se je spet začel uveljavljati, toda s širšim razgledom in dojemljivejši za splošnostna doživetja. Whitmanski ritmi, ki jim je širjavo narekovala samo Amerika, so se spet stisnili v sklenjeno obliko, ki se je včasih zožila celo v sonet. Vse kaže, da gremo v obdobje uravnovešenja in zakonitosti na novi ravnini življenja. V srbohrvatski liriki sem našel najznačilnejši izraz te nastajajoče smeri v U j e -vicu,    Krklecu    in   Kovačeviču.
Tin Ujevič je že pred par leti izdal drobno knjižico pesmi »Lelek sebra«, kjer je že po obliki očitaval nagnjenost h klasicizmu, vobče pa je bil kot resničen pesnik prost izostrenega umovanja in vsakega prisilnega, izumetničenega »doživljanja«. Zdaj je izšla prav tako drobna zbirka »Kolajn a«, ki jo odlikuje še iskrenejši in prepričevalnejši izraz tega velikega bohema, čigar pustolovsko življenje govori o tragiki človeka »iz dna«, presajenega v obeležje strogo opredeljene družbe. Ujevič je bolnik iz Dostojevskega, vitez iz Don-Kihota, kot človek prečesto vprav patološki tip, kot pesnik pa velik lirik. Njegova pesem je neprestano, pa vedno preoblikujoče se klicanje: »biti deca, biti deca«. Mračen in razboljen hodi po svetu, ne kot oboroženi, hrupni klicar množic, temveč kot starodavni pesnik-čarodej, ki trka na srce s tiho žalostjo in vdano prošnjo. Te pesmi so brez bučnosti, kakor dahnjene iz temine, sijoče kot v molitev sklenjene roke. Pesnik se celo odreka svojemu poslanstvu, v čemer se močno razlikuje od svojih prejšnjih borbenih tovarišev, in se druži z bolestjo in trpljenjem, po katerih zaživi postoterjeno življenje (»nišam H pesnik, ja sam barem patnik ...«). Vero v čisto življenje, vzbo-čeno kot mavrica nad zadimljenimi globinami blodenj in zla, je utelesil v »Neznanki«, ki jo imenuje »božansko ženo« in jo išče nedosežno skozi somračje svoje bede (»Nepoznata, reci.. gde si, što si, ko si?«). Svetli slapovi »blaženih juter« mu donašajo »tihe slasti«, vonjave cvetja, in ljubezen, ki ga dviga nad smrt. V monotonost,
45