ma—.....
Ste v. 4
Nedelja, 23. januarja
1934
Podzemeljski škratje
Estonska pravljica
V viharni noči — bilo Jo med božičem tn novim letom — je nek mož zgrešil pravo pot. Sneg je visoko pokril zemljo ta snežni metež je bil tako močan, da si videl komaj ped pred seboj. Mož se je skušal preriti skozi sneg, vendar so mu
Bmerom bolj in bolj pešale moči in lahko se je zahvalil Bogu, da je naposled na-6el pod grmom zavetje pred viharjem. Tu j« hotel prenočiti, v nadi, da bo drugo jutro laže našel pravo pot. Zvil se je v klopčič kar jež in se skrbno odel z debelim kožuhovinastim plaščem. Kmalu Je zaspal.
Ne vem, kako dolgo je tako ležal, ko
Je zdajci začutil, da ga je nekdo stresel ia ramo. Ko je planil pokoncu, je zaslišal tuj glas: *He. kmet, vata ni, drugače te sneg
pokoplje in ne bol nikoli reč videl beto>
ga dne!«
Mož si je pomel oči in prestraSen pogledal okoli sebe. Tedaj je zagledal pred seboj moža vitke postave, ki je nosil na-mestu palice visoko smrekovo deblom
dvakrat večje od nJega.
»Pojdi z meaioj,« je rekel mož s «mr»-ko, »v gozdu pod drevjem gori ogenj za naju in tam se boš bolje spodil kakor t« sredi polja.«
Mož je bil hvaležera za prijazno povabilo in je veselo odkorakal za tujcem.
Snežni metež je bil tako gost, da m ni videlo niti za ped daleč. Kakor hitro pa je tujec dvignil smreko in zaklical: »Hoj, snežena mati, napravi prostor!« se je pokazala pred njima široka cesta, kamor ni padla niti ena snežinika in kjer
m
j/fr
v,
Bd bilo čutiti viharja. Otoa *a t strmi opazovala strašni vihar, Muna pa «ft». neovirano lahko nadaljevala pot. Bilo j«, kakor bi stale ob strani steklene stene, ki bi branile snežinkam, da niso mogle padati na njuno pot. Kmalu sta prispela moža do gozda, iz katerega se je lepo svetlikal ogenj.
»Kako ti je ime?« je vprašal mož s Kmrekovo palico kmeta.
»Ime mi je Ivan, sin dolgega Ivana!«
Okoli ognja so sedeli trije možje, oble-feni v bele platnene obleke kakor da bi živeli sredi poletja. In okoli ognja je balo vse poletno. Mah je bil živo zelen, veternice, jeternice in pasje vijolice so kukale izmed zelenja. Povsod si videl vse polno gosenc, mravelj in hroščev. Od daleč pa je slišal Ivan tulenje viharja. Še čudovitejši pa je bil ogenj, ki se ni nikjer kadil in ki je dajal nebeško lepo luč.
»Kaj meniš sin dolgega Ivana, ali ni tukaj bolj prijetno za spanje in počitek kakor pa na polju pod grmom?«
Ivan je pokimal in se zahvalil tujcu, da ga je peljal sem. Potem je slekel kožuh, ga zvil in si ga položil pod glavo. Legel je v bližino ognia in se zadovoljno pretegnil. Mož s smrekovo palico je privlekel od nekod steklenico in jo ponudil Ivainu, češ, naj pije. Ivan si tega ni dal dvakrat reči in je napravil krepek požirek iz steklenice. Joj, kako je bila ta pijača dobra. Srce se mu je za-emejalo od zadovoljstva. Tujec se je zdajci tudi zleknil na tla in jel s svojimi tovariši govoriti v tuji govorici, Id je Ivan ni razumel. Zato je kmalu zaspal.
Ko se je prebudil, se je znašel na tujem kraju, kjer ni bilo o gozdu in ognju nobene sledi. Pomel si je oči, se skušal spomniti vseh podrobnosti pretekle noči in domneval, da je vse le sanjal. Toda kako je potem prišel v ta kraj?
Iz daljave je slišal močno ropotanje in zdajci je čutil kako so se tla pod njim tresla. Ivan je nekaj časa prisluškoval od kod prihaja ta ropot potem pa je sklenil, da mu bo sledil v upanju, da najde tam kake ljudi. Kmalu je prišel do skalne votline iz katere je donelo ropotanje in iz katere je sijala luč.
Ko je stopil v votlino je zagledal pred seboj ogromno kovačnico in nešteto mehov im nakoval. Pri vsakem nakovalu je stalo po sedem mož. Čudovitejših kovačev še ni bil videl svoje žive dni! Kovači so bili tako majceni, da so segli Ivanu komaj do kolen vendar pa so imeli čisto prav razvite glave in delali so s kladivi, ki so bili večje od njih. Toda ti škrateljčki so tako urno mahali s svoji-
mi kladivi, da Jth čudi najbolj modan
človek ne bi bil mogel prekositi Kovadki so bili oblečeni v usnjene predpasnike, Id so jih pokrivali od vratu pa do pet.
V ozadju, tik ob skalnati steni je sedel mož s smrekovo palico v rokah, ki ga je Ivan že poznal iz minile noči, in strogo nadzoroval delo majcenih kovačev. Pri njegovih nogah je stala velika steklenica in zdaj pa zdaj je prišel kateri izmed kovačkov in napravil dolg požirek.
Gospodar kovačnice ni bil več oblečen v platneno belo obleko, kakor snoči, ampak je bil odet v sajasto delavsko oblačilo. Okoli bokov je imel pripet usnjen pas z veliko srebrno zaponko. S svojo smrekovo palico je zdaj pa zdaj pomahnil kakšnemu kovačku, zakaj besede itak ne bi bilo moči slišati v tem ropotanju in razbijanju. Ali ga je bil kdo opazil. Ivan ni vedel, zakaj mojster in njegovi smešni, majceni pomagači so neumorno delali in kovali. Čez nekaj ur so se smeli marljivi delavci odpočiti. Mehovi so se ustavili in kladiva so zletela v kot.
Zdaj, ko bo delavci zapustili skalnato votlino, se je dvignil mož s smrekovo palico in zaklical Ivanu:
»Videl sem te že, ko si prišel, € mu J« rekel, »toda ker se z delom mudi, nisem mogel poprej govoriti s teboj. Danes moraš biti moj gost in pokazal ti bom, kako živim in kakšen je moj hišni red. Ostani tu, dokler se ne iznebim te umazane obleke!«
S temi besedami je stopil k skalnati steni, vzel ključ iz žepa, odklenil skalnata vrata in pustil Ivana, da je vstopil pred njim.
Joj, kakšna bogastva je Ivan tu zagledal! Tu je stalo kakšnih petdeset zlatih omar. Bile so odprte im na predalih si videl lahko cele plošče suhega zlata in srebra. Vse se je lesketalo in bleščalo. In tam v kotu so ležale zlate plošče na kupu. Ivan jih je hotel za šalo prešteti, toda prišel je do števila pet sto in sedemdeset, ko se je mož s smrekovo palico vrnil in se veselo zasmejal:
»Nikar se ne muči s štetjem, zakaj mnogo časa bi potreboval, da bi preštel vse zlate plošče, ld so v tej dvorani. Rajši si vzemi nekaj plošč. Podarim ti jih v spomin.«	(Konec prihodnjič)
Marica Bartolova:
Dobrosrčen deček
Bilo je nekaj let pred svetovno vojno. V Trstu, v velikem obmorskem me" stu, je bil okoli poldne, kakor navadno, prav živahen promet.
Lahki in težki avtomobili, ropotajoči, natovorjeni vozovi in različne kočije iiz-voščkov, vse je švigalo m dirjalo na vse strani.
Iz šole v dolgi ulici so se vsuli šolarji. Dečki skozi ena. pehajoč in suvajoč drug drugega, deklice glasno če-bljaje skozi druga. Divje razposajena deca je v teku zavila okoli vogala na širok trg.
Ob levem pločniku je stal mož s temnimi, skoro črnimi naočniki in s palico trkal ob tla, kakor bi nečesa iskal. Nekateri učenci so šli v večjem loku mirno njega, kakor bi ga ne bili videli, drugi spet so se zaletavali vanj. Močno se je moraJ upirati na palico, da ni padel. Nekaj bolj surovih, že večjih fantalinov se ie možu rogalo in eden je zaupil:
»Glejte, glejte, zdaj se bo možak spotaknil ob pločnik!«
Mož se je z žalostnim obrazom obrnil tja, odkoder so prihajali glasovi.
Kar priteče iz druge gruče šolarjev deček desetih ali enajstih l&t, stopi k mcžu, ga prime za roko in mu reče prijazno;
»Gospod, povejte, kam bi radi Šli, da vas spremim.«
Dobrohoten nasmeh se je možu razlil Po žalostnem obrazu, ko je rekel:
»Ce si tako dober, spretni me čez ulico na drugi pločnik. Zašel sem men-. da, saj skoraj nič ne vidim.«
»V kateri ulici pa stanujete,« je vpra" šal deček.
»V ulici sv. Antona ima moj sin trgovino in tja sem bil namenjen. Kar naenkrat pa nisem vedel, kje sem m sem šel morebiti kar v nasprotno smer. Ti poredni otroci so pa tako brez srca, da bi me bili kmalu podrli.«
Deček je krenil z njim po dolgi ulici, potem je šel na drugo krajšo in široko, ki je bila ulica sv. Antona.
Gredoč je gospod dečka izpraševal, kam in v kateri razred hodi in odkod je doma. Deček je povedal, da je doma v okolici, in sicer pri sv. Ivanu ter da hodi v prvi razred gimnazije. Tudi na vsa nadaljnja vprašanja je deček lepo odgovarjal, pripovedoval je, da so njegovi starši Slovenci in da doma govorijo samo slovensko. Mož se je čudil, morebiti zato, ker je znal deček vse cako lepo povedati v italijanskem jeziku.
Ko sta prišla pred trgovino, se je hotel deček posloviti, ubog! mož pa je po-držal njegovo roko v svoji in dejal:
»Le pojdi z mano noter.«
Mlad gospod jima je prišel nasproti in vzkliknil:
»Oh očka, ker te ni bilo ob navadni uri, sem poslal pomočnika po te na dom.«
Oče je tedaj sinu povedal, da je v trušču in hrušču zašel in kako so se vsi učenci, ki so prišli iz šole, grdo vedli,
le ta mali Slovenček je pristop L' k njemu, ga ljubeznivo nagovoril in ga pri-vedel v trgovino.
Potem je še deček slišal, kako je sta" rejši gospod pravil o ijudeh, ki jkn pra-
vijo barbari, a niso barbari. Sin je med tem vzel iz predala belo-modro majico in modro čepico ter jo dai dečku rekoč:
»Povej mi svoje ime mi priimek, da si ju zapišem, morebiti ti še kdaj prav Pride.
Divjala j« svetovna vojna. Naš deček ie med tem časom postal mladenič in Je moral v vojno.
V dolgotrajnih bitkah pri Doberdobu ie bil naš fant-Sloveuec že skoraj leto dni. Nekoč je blizu njega eksplodirala granata, odtrgala mu par prstov na roki in ranila desno nogo, tako da je obležal. Sam ni vedel, kako dolgo je ležal v hladnem jesenskem jutru na mokrih tleh.
Zavedel se je, ko so ga previdno polagali na nosilnico in ga je nekdo ljubeznivo pobožal čez obraz, ga poklical po imenu in priimku ter ga vprašal, kako se počuti.
Bil je to višji oficir, m tistega skoro »lepega gospoda. Ta je preskrbel, da so ranjencu skrbno postregli in ga v bolnišnici lepo negovali.
Povedal je našemu fantu, da ga je po imenu in priimku takoj spoznal in ie spomnil onega dne. ko je njegovega očeta spremil v trgovino. »Zal mi je,« Je dejal, »da ai ranjen, rajši bi te bi »rečal zdravega; veseli me pa vendarle, da ti morem povrniti, kar si ti dobrega storil mojemu očetu, Id počiva 1U doigo v grobu.«
Šesti čut pri živalih
Da imajo nekatere živali šesti čut za presojanje smeri in oddaljenosti, je znano. Zlasti pri psih so to že pogosto opazili. Tudi pri mačkah in predvsem pri golobih. Saj je znano, da najdejo go-'obje-pismonoše svoj dom, čeprav morajo preleteti na tisoče kilometrov. Prav tako je tudi pri pticah selivkah. Doslej pa je bilo neznano, da poznajo ta čut tudi želve. To pa so nedavno neoporečno dokazali. Pred nekaj leti so namreč ujeli v Južnem morju precej velikih želv. Odpeljali so jih v Anglijo. Ko so prišle tja, so odkrili, da je ena izmed njih na nogi ranjena. Zato so jo na angleški obali vrgli nazaj v morje. Nedavno — vendar pa nekaj let po tem dogodku — so isto želvo spet ujeli v Avstraliji, prav na istem mestu kakor prvič. Da je bila ista, so spoznali po tem, ker je imela na svojem oklepu žig, ki so z njim označili vse ujete želve. Tako je torej v nekaj letih našla pot v svojo domovino, ki je bila toliko tisoč kilometrov daleč.
Od kdaj poznamo
... vilice?
Vilice poznamo šele iz 16. stoletja. Toda že takrat, ko so bile vilice in nož že davno znani, so vsi ljudje, imenitni in preprosti, jedli z rokami. Sele dobrih sto let nato so začeli boljši ljudje jesti z jedilnim orodjem.
... naočnike?
Da bi imeli naočnike od Kitajcev, kakor so nekoč mislili, ni res. Znano je, da je imel že cesar Neron brušen smaragd, ki je skozenj gledal borilce v cirkusu. Pravi pomen brušenih steklenih leč je odkril šele slavni angleški menih in vse-učiliški profesor Robert Bacon okoli leta 1250 in so ga zaradi tega celo obdolžili čarovništva. Florentinski plemič Sal-viano degli Armati (umrl leta 1317) pa je iznašel prave naočnike, ki so bili podobni dandanašnjim.
Drobiž
Nosorog je živel v kameni dobi skoraj
po vsem svetu.
Ze leta 500 pred Krlstovim rojstvo« so imeli Kitajci prvo ljudsko štetje.
Afriške kobilice so časih dolg« do 18 centimetrov.
Z drgnjenjem nosnega korena lahko zatremo nahod in smrkanj«.
Koža človeške trepalnice j» 87 krat tanjša kakor koža na Hinn<,
Koliko oseb je ssa tej sliki
potrebnih ?
Na sliki je še nekaj oseb naslikanih, vendar pa ne vse. Nekaterih vidite samo del, drugih pa sploh ne. Zdaj pa, dragi Jutrovčki, uganite, koliko ljudi bi uioralo biti na te| sliki, da M bila sBka popolna.
JUTROVČ
Dva slona. Nekdaj je živel slon, ki je bil že zelo star. Počasi se *e izprehajal in mislil na smrt. Tedaj ga sreča mlad slonček in ga veselo pozdravi: »Kaj vam je, oče, da ste tako žalostni?« Stari slon mu reče: »Kaj ne bi bil žalosten? Kmalu bom moral umreti, ti in vsi drugi se boste pa lahko še veselili življenja!« Mladi slonček je za trenutek pomislil, potem pa dejal: »Nikar se ne žalostite, dragi oče. tudi jaz in vsi drugi bomo morali enkrat umreti!« Stari slon je poto-lažen nadaljeval svoj izprehod.
Marija Krt, učenka IL c. razr. v Kranju,
Veverica in jež. V gozdu se srečata veverica in jež. Veverica vpraša ježa: »Kaj pa delaš?« In jež odgovori: »Hrane si iščem, da mi na stara leta ne bo treba stradati.« Veverica veselo skoči na bližnje drevo in zakliče: »Tudi jaz si iščem hrane, da bom lahko preživela zimo! Tisti, ki so tako nespametni, da si za časa ne preskrbijo zalog, bodo pa morali od lakote umreti!«
Marica Križan, učenka V. razr. v Slov. Bistrici
Ljubi stric Matic! Tukaj Ti pošljem kratko pravljico o levu in žirafi. Zelo skromna je in bojim se, da bo samo koš zadovoljen z njo, zato priložim zate lepe pozdrave — košu pa figo!
V pragozdu sta živela lev in žirafa. Lepega dne sta se srečala in lahko si mislite, kako se je žirafa prestrašila, ker je mislila, da jo bo lev napadel. Prav tako se je pa ustrašil tudi lev, ki je mislil, da ga bo žirafa požrla. Tako sta zbežala vsak v svojo stran in se veselo oddahnila, meneč, da sta se ognila velike nevarnosti.
Nada Mauko, učenka m. razr. v Humu, p. Ormož
Ljuba Nada! Pravljico sem natisnil v »Mladem Jutru«, košu sem izročil figo in Tvoje pozdrave sem pohrustal. Upam, dasi zadovoljna Le oglasi se še kaj in sprejmi mnogo lepih pozdravov od
strica Matica
Vol in žaba. Nekoč se je na obširnem travniku pasel vol. Zdajci priskače žaba na travnik in vpraša vola: »Oh, kako bi bila rada tebi enaka!« — »To pa ni težko,« meni voL — »Kaj naj storim?«

vpraša žaba. — »Napihni se!« ji svetuje vol. In res se je jela žaba napihovati in se je napihovala tako dolgo, da je počila.
Majda Rojlso,učenka IV. b razr. v Ljubljani, Sv. Jakoba šola
Psiček in zajček Naš kužek se v gozd poda, v gozdu vidi zajčeka. »Halo,« zalaja, »hov, hov, hovU Zajček pa skoči pov, pov, pov, obrne se in zasmeji: »Tak kužek me že ne dobi! Jaz hitro tečem, le bliže prid !
Na uho ti šepnem: pojd' se solit!« Boško Novaltovic, uč, III. razr. v Ptuju, Ljutomerska c. 19
Ptičji koncert. Tudi med ptiči je zavladala kriza in brezposelnost. Sklenili so, da priredijo v parku koncert in bodo pobirali vstopnino. Gospe in gospodje so hiteli mimo, vendar se ni nihče spomnil, da bi jim nasul kaj drobtin ali pa zrnja. Le neki delavec se je ustavil in stresel borne drobtine iz žepa. Ptički so mu hvaležni zapeli še eno pesmico, potem so pa hitro pozobali drobtine. Od tistih dob prirejajo svoje koncerte najrajši v predmestjih, ker so videli, da bogati ljudje nimajo srca.
Marija Grobler, uč. V. razr. v Novem mestu
Jež in zajec. Jež in zajec se srečata. Jež nagovori zajca: »Kam si namenjen?«
—	»V zeljnik po zelje«, je odvrnil zajec.
—	»Kam pa ti?« vpraša zajec ježa. — »Jaz pa pojdem ščurke lovit,« pravi jež. In potem sta šla vsak svojo pot.
Ivanka Maher, uč. 3. razreda v Ljubljani, pri Sv. Jakobu
Polž in lisica. Nekoč sta se se srečala polž in lisica. Kam pa tako hitiš? Ali ne bi poskusila, kdo pride prej na ta hrib, mu reče lisica. Polž je s tem zadovoljen. Ko se lisica obrne, ji zleze polž na rep. Lisica teče kar jo nesejo noge. Na vrhu se ustavi in zakliče: »Kje pa si, polž?« Četrt ure te že čakam tu, se oglasi polž za njenim hrbtom. Tako je lisica izgubila stavo.
Vlasta Mlklavčič, uč. m. raz. vadnice šolskih sester v Mariboru.
ZajfcJt t smrtnem strahu. V prostornem hlevu je imel zajček svojo hišico. Ker ni bil zadovoljen z njo, si je izkopal globoko v zemljo rov. Kar zapazi nekega dne s strahom, da prihaja v njegov rov voda. K sreči je bil v hlevu velik kup slame, kamor se je umikal. Ko je voda uplahnila, je ves sestradan in žalosten opazoval svoj opustošeni domek. Božo Pisansky, uč. os. šole v Kostanjevici na Krki.
Zgodba o mucku in pastiričkah. V na-
Sem cvetličnjaku so si pastiričice napravile gnezdo. Ni bilo dneva, da ne bi jih opazovala pri delu. Znesle so si štiri jajčke in čez nekoliko dni sem videla mladičke, ki so milo čivkali. Tedaj me je še bolj veselilo in pazila sem, da bi jih kdo ne ukradel. Imela sem tudi črnega mucka. Neko jutro sem hotela pogledati moje prijatelje. A kaj vidim? Gnezdo je ležalo na tleh, a ptičkov ni bilo več v njem. »Kdo je to naredil,« sem se vprašala. Tedaj sem zagledala mucka, ki je lazil po stelaži kakor tat. Ta je bil tisti razbojnik, ki je ptičke umoril. Drugo jutro sem videla ptičko, ki je tavala z zlomljeno nožico na strehi cvetličnjaka. Smilila se mi je ubožica. Mucek je hotel še njo pojesti; ta grdi lakomnež. Poželjivo je gledal za njo. V jeseni pa se je pastirička preselila drugam.
Iida JanSč, uč. IV. ras. osnov. Soi« ▼
Slovenski Bistrici,
Pes ta mačka. Nekoč je pes sklenil pogodbo z mesarjem, da bo njegovo vse meso, ki bo padlo na tla. Ker ni imel pes prostora, kamor bi skril pogodbo, jo je shranil pri mački, s katero je še takrat živel v dobrem prijateljstvu. Nekoč ni hotel mesar priznati psu njegove pravice in je zahteval, naj mu pokaže pogodbo. Mačka je bila skrila pogodbo pod streho in miške so jo tam pohrustale. Tako je pes izgubil svojo pravico pri mesarju in od tega časa sovraži mačke.
Olga Šimek, uč. m. raz. v Domžalah.
Jež ta žaba. Lepega jutra se je jež iz-prehajal in srečal žabo. Ker je bil lačen, je popadel žabo in jo požrl. Okrepčan od dobre pojedine je nadaljeval svoj izprehod.
Pavla Miklošič, nfi. L razr. mešč. šole v Ljubljani
Lastavlca tn Skrjančeb. »Zakaj se ne
dvigneš v sinje višave kakor jaz?« je Vprašal škrjanček lastavico. »Ker ne
hrepenim po višavah kakor ti. Niže pri
tleh najdem monogo več mrčesa za hrano!« je odgovorila lastavica. Hermina Paljuh, uč. III. r. drž. real. ghn. v Mariboru
Vrabci, kokoš In lisica. Na dvoriSča
je bilo mnogo vrabcev. Kmet je potresel strupeno zrnje po dvorišču. Prišla je sosedova kokoš ter pojedla zrnje. Uboga kokoš je seveda poginila. Zastrupljeno kotkoš je lisica ukradla in pojedla ter je tudi ona poginila. Kmet je lisičjo kožo prodal za leipe denarce.
Godec Rupko, uč. in.b r. v Ljubljani T,
Dragi stric Matic! Na dvorišču obširnega posestva je bil priklenjen kodrast pes. Nekega dne je deževalo in gospodinja je postavila cvetlične lonce v bližino pasje kočice. Hitro je prišel pes iz svoje hišice in jel razkopavati cvetlice. Dragi stric Matic, zdaj si pa lahko sam misliš, kaj se je potem zgodilo. Zlatka črepinko, uč. I. razr. Dol. Logatec 164
Pes in muca. Pes in muca se igrata.
Pes poskoči, muca se ustraši in zbeži na bližnje drevo. Ko vidi, da pes ne mor« za njo na drevo, mu strga korenček. Pes pa modro odgovori: »Bojiš se me pa le, strahopetnica!« In ker je bil pametnejši, je zmagoslavno zapustil bojišče.
S to Janka Z rim šok, uč. IX. ms, ▼ Ribnici
Ukan jena Usloa. Lisica je ukradla ko*
koš in jo nesla v svoj brlog. DrugI dan je pogledala v brlog, pa ni bilo o kokoši nobene sledi več. Zakaj volk je bil zavohal kokoš in jo odnesel. (Prav je bilo! Tako naj se zgodi vsaki lisici, ki pono-čuje Bog si ga vedi kod, namestu bi Bpa-la v svojem domačem brlogu! — Stri« Matic.)
Dragica Trtnlk, uč. V. razr. t Ljubljani, Lichtenturnov zavod
Kongres živali. V bližini naše hifi«
stoji gozd. Na Silvestrov večer so se tu zbrale živali, da bi priredile koncert Napravile so si lepo dvorano, ki je bila okrašena z ledenimi venci in preprogami iz tovarne Zima in Mraz. Gospa Zvitko-repka je bila tako pijana, da je s stekle-nico v roki zaplesala in zapela: »Obilo sreče v novem letu!«
Irma Čop, IV. razr. Kranjska gora
L. M.I
Ptiček - beracek
Sem ptiček reven, ptiček mlad! Pel bi veselo In »vel bi rad! Pa nimam ne hrane ne vode, od mraza trd« so mi noge.
če malo zrnja bi kje dobil, morda bi učakal pomladi živ! Bodi usmiljen, ljubi otrok: zrn ca te prosi ptiček ubog!
Sestavljenka
Ia desetih delov napravljen četvero-kotnflc.
Promet na enotirni železniški progi
Rešitev
^^^ i
fea "Baiam
iii

JBŽTOaftaftl

m

■■■ kHSJ


Najprej Je treba odklopiti »tiri voso-te vlaka Štev. 1; lokomotiva pelje te ItM vozove na izogibalnico in tam z vozovi počaka. Nato pelje vlak štev. 2 naravnost k onim štirim vozovom vlaka fttev. 1, tako da Imajo oni štirje vozovi z lokomotivo vlaka štev. 1, ki stoje na izogibalnici, prosto pot, da peljejo dalje na glavni tir in počakajo. Potem se ostali štirje vozovi vlaka štev. 1 priklopijo k lokomotivi vlaka štev. 2. Ta lokomoti-
va pa pelje vse skupaj t. j. celoten vlak štev. 2 in one štiri vozove vlaka štev. 1 nazaj po izogibalnici in sicer tako, da pusti one štiri vozove vlaka štev. 1 na izogibalnici. Naposled je proga za celoten vlak štev. 2 prosta in ta vlak lahko nemoteno vozi dalje. Lokomotiva vlaka štev. 1 se pelje zdaj nazaj na iz-ogibalnico, priklopi one štiri vozove ter nadaljuje svojo vožnjo.
Slika Vam poda natančen pregled.
Križanka »Starinska ura«
Vodoravno: 2. travniška cvetica, i drevo; 6. nagovor, 10. domača žival, 11. južna rastlina.
Navpično: 1. nočna ura, 2. globina ▼ tekoči vodi, 3. igralni list, 4. ura, 5. pti-čica-pevka, 7. stran neba, 8. reka v vrba-ški banovini, 9. označba za govorenje, ki se uporablja z nikalnico za molčečega človeka.