V Ljubljani, 5. aprila 1918. Leto 1. Piščalke te se vesele le pujski, osli in koze, kot tu na sliki vidi »e. Saj milo piska, žvrgoli NXResnico« jim pod nos moli, a vere vanj še tukaj ni. Še kače, kravo in koze bodo pred njim pobegnile, »Resnice« naveličane. Stev. 10. Dež, odbornik dr. Karel T r i 11 e r : Križev pot ljudskošolskega učiteljstva v kranjski deželi. V zadnjih tednih so vzbudili v širši javnosti splošno pozornost obupni klici našega ljudskošolskega učiteljstva za pomoč in rešitev iz uprav neznosne bede. Marsikomu, zlasti izven naših deželnih meja, se je zdela naravnost neverjetna slika, ki jo je podalo učiteljstvo javnosti o svojem več kot* obupnem položaju in zato sem radevolje ustregel želji uredništva »Domovine«, naj podam pri-. merno pojasnilo o zagonetnem stališču in postopanju krušnega očeta ljudskošolskega učiteljstva, t. j. deželnega odbora. Kranjska dežela je uživala že pred vojsko dolga leta žalostno slavo, da ima v celi Avstriji najslabše plačano učiteljstvo. Boj za izboljšanje gmotnega položaja tega važnega kulturnega činiteija je tvoril eno najpoglavit-nejših nalog narodno-napredne manjšine v deželnem zboru; toda več let se je razbijal ves trud ob strankarskopolitičnih pomislekih večine deželnega zbora, ki jo je vodil sedanji glavar dr. Šusteršič. Šele takorekoč neposredno pred izbruhom svetovne vojne, t. j. v zimskem zasedanju deželnega zbora leta 1913/14. se je večina navidezno vdala splošnemu pritiski- in je predložila ter tudi sprejela zakonsKi načrt, ki je vseboval za takratne razmere precej izdatno regulacijo učiteljskih plač. Dejal sem, da se je večina pravzaprav le navidezno vdala, zakaj vezala je regulacijo plač nerazdružljivo na istočasno sprejetje novega zakonskega načrta o šolskem nadzorstvu, ki je pa bil v takem navskrižju z državnim šolskim zakonom, da je bilo že v naprej izključeno cesarsko odobrenje, na kar smo napredni poslanci v deželnem zboru z vsem povdarkom opozarjali. No, navzlic temu smo upali, da se bo dala v tem pogledu naknadno doseči med vlado in deželo kaka poravnava in poglavitna stvar za učiteljstvo je bila, da se je sprejel v deželni proračun za leto 1914. dotični višji izdatek 370.000 K. oziroma prištevši začasne draginjske dokladc itd., v celotnem iznosu 514.924 K. V prvi vrsti v pokritje tega višjega izdatka je država dovolila deželi posebno visoke preod-kaze iz davka na žganje; vrhu tega je pa večina .tudi izredno povišanje deželnih doklad (na državno užitnino od 40% na 145%, na direktne državne davke od 40% na 55%, oziroma 75%) utemeljevala poleg drugih izrednih izdatkov tudi s povišanjem učiteljskih P'ač- , . . r Stoji torej dejstvo, da si je dežela preskrbela za nameravano regulacijo učiteljskih plač naravnost bogato kritje, katero bi bilo t ud i v vojnem času in vse do danes (to bodi še posebej nagla-šeno) povsem zadoščalo. Toda zgodilo se je to. pred čemer smo mi napredni kvaražugoni vnaprej svarili — zakon o šolskem nadzorstvu ni'bil potrjen in ž njim je padla po sklepu deželnozborske večine tudi prepotrebna regulacija učiteljskih plač. Najusodneje pa je bilo, da je ta čas izbruhnila svetovna vojska in onemogočila, ker je bil deželni zbor zaključen, vsako še pravočasno popravo na učiteljstvu storjenega greha. Učiteljstvo je torej vstopilo v vojsko s s ta rim i, že tačas beraškimi mirovnimi plačami, kranjska dežela pa je izterjala od države in od davkoplačevalcev že leta 1914. na račun neizvršene regulacije učiteljskih plač .nad 400.000 kron ter ta denar vtaknila kratko in malo v žep. Istotako je kranjska dežela tudi v letih 1915., 1916. in v prvi polovici 1917. prihranila na ta način, -— tudi če odbijemo vse vojne draginjske do-klade, katere je učiteljstvu izplačevala, in če ne vpoštevamo, da bi se tem izrednim dokla-dam tudi ob izvršeni regulaciji spričo strahovito naraščajoči draginji ne bila smela in ne bi mogla popolnoma izogniti, — na leto še vedno lepe stotisočake. Naj se mi nc ugovarja, da dežela državnih preodkazov od davka na žganje za zadnji dve leti v proračunjeni visokosti še ni prejela izplačanih. Zgoraj navedene ogromno povišane doklade je vsekakor prejemala tudi na račun kredita za regulacijo učiteljskih plač in kar jej je država dolžna, bo tudi plačala. Vsekakor je torej jasno i 11 „ t o smelo trdim, da je dežela prejela v gotovini in prihranila vsled po njeni lastni krivdi preprečene regulacije učiteljskih plač od leta 1914. do danes lepe stotisočake, o z i,r oma z drugimi besedami povedano, da je ogromno s v o t o ostala učiteljstvu dolžna! S tega stališča je presojati postopanje večine deželnega odbora, o katerem hočem sedaj izpregovoriti. Do meseca julija 1917 jc ta večina postopala z učiteljstvom slej ko prej tako, kakor postopa trdosrčna mačeha z najbolj obsovraženim otrokom. Dočim je sicer gospodarila in gospodari še v imenu deželnega zbora z deželnimi dohodki, torej z mil-i joni, brez proračuna in računa, kakor pač vc m zna in dočim je dovoljevala ostalim deželnim uslužbencem po vsej pravici primerne vojne draginjske dokladc, ne da bi vprašala, če je za nje dano pokritje ali ne, treba je bilo tej večini za učiteljstvo takorekoč iz rok iztrgati vsak vinar draginjske doklade in to iz kapitala, ki ga je bila in je dežela učiteljstvu dolžna. O raznih nepričakovanih vojnih dohodkih dežele in njih misterijozni uporabi v svrhe, ki nimajo z deželno kulturo niti z daleka toliko stika, kakor ljudska šola, za danes in na tem mestu niti ne govorim. Tak je bil križev pot kranjskega učiteljstva za gmotni obstanek do julija meseca pre-treklega leta 1917. Težak, toda še davno ne dopolnjen! Zakaj solnčni žarek, ki je ta čas zasijal, se je čez kratkega pob leta zopet skril za temnimi oblaki... Meseca julija p. 1. je namreč kazalo, da jc zlasti deželni glavar našel svoje srce za bedo ljudskošolskega učiteljstva. V koliko je na to presenetljivo in razveseljivo dejstvo vplivala takratna politična kriza v taboru S. L. S., ki je pretila prepoditi vse tej stranki zvesto učiteljstvo v Krekov tabor, tega ne morem presoditi. In tudi morebitnega vpliva drugega dejstva ne. da je namreč slučajno v ravno istem času sprejel državni zbor resolucijo, s katero se je obljubila deželam za draginjske doklade učiteljstvu izdatna državna Domoč. Dobro se pa spominjam, da jc v dotični seji deželnega odbora deželni glavar s posebnim povdarkom naglašal, da učiteljska beda ne prenaša nobenega odlašanjaveč, pamakaridabibilo treba povišati deželne doklade. In predlagal je vsemu učiteljstvu nove draginjske doklade, odgovarjajoče doklad. ostalih deželnih uslužbencev. Deželni odbor je predlogu soglasno pritrdil, in moje spoštovanje do večine se je takrat dvignilo po dolgem času zopet izredno visoko. Pa žaiibog ne za dolgo časa! Ko je vlada decembra meseca odredila, da se ima tisti prispevek 70 milijonov (na Kranjsko je odpadlo okroglo 1,070.000 kron) razdeliti med učiteljstvo kot enkratni prispevek, ne da bi dežele imele pravico, odračunati si že izplačane draginj- ske doklade. tedaj je bil kranjski deželni odbor silno užaljen, češ: Ogoljufani smo! In beg učiteljstva iz nove Šusteršičeve stranke je bil ta čas tudi že gotov. V seji, katera se je sklicala previdoma v moji pravočasno sporočeni urgdni odsotnosti, je sklenil deželni odbor, da s 1. januarjem 1918 ustavi u č i-t e 1 i s t v u sploh vsako vojn o d r a -g-injsko d okla do, češ, daje dr a-g i n j s k a d o k 1 a d a s t v ar države. In tako se je zgodilo, — zakaj moj, v prihodnji seji stavljeni' predlog, naj se .draginj >ke doklade vsaj predujmoma in brez prejudica za stališče dežele nasproti državi izplačujejo vnaprej, je padel pod klop. D an es v četrtem letu svetovne vojske, ko so se vse ž i v 1 j e n s k e potrebščine podražile od 500 do 1000% in več, je torej kranjsko učiteljstvOiizvzemši malenkostni, šele po dolgem moledovanju m i 1 o s t n o i z p 1 ač a n i enkratni državni prispevek, nakazano na tisto beraško predvojno plačo, ki že tačas ni zadoščala za količkaj dostojno življenje, danes pa je naravnost srednjeevropski škandal. Vsak boljši hlapec in dninar je danes mogočen gospod napram ljudskemu, v zvesti službi osivelemu učitelju in rodbinskemu očetu, napram provizorični učiteljici z njenimi mesečnimi 84 kronami (vštevši mirovno draginjsko doklado!), pa je zadnja gorska pastarica prava baronica. Naj se mi ne oporeka, da je »v teku« radikalna pomoč vsled znanega sklepa državnega zbora. Prvič "od upanja še nihče ni bil sit in drugič je pot do te pomoči žalibog še zelo dolga. Kakor znano, je državni zbor sklenil, da k novim draginjskim 'dokladam ljudskemu učiteljstvu doprinašaj država 70% in dežela 30%, dočim vlada stoji neizprosno na stališču 50% — 50% in drugega sklepa, noče predložiti cesarski potrditvi. Meni. mimogrede povedano, ni bilo patično, da je predlog do ravno iz vrst kranjskih poslancev, ker je predlagatelj prevzel s tem nase in na svojo stranko neprijetni očitek, da je zadevo zavlekel na kvar učiteljstvu. Stvar bo morala sedaj še v gosposko zbornico, potem pa zopet nazaj v poslansko — skratka, vlekla se bo tudi v najboljšem slučaju dlje časa, nego more razmere prenašati mučeniško kranjsko učiteljstvo. Sicer je pa ta boj med vlado in deželami prava avstrijska posebnost in nov dokaz za nesmiselnost drage dvojne uprave. Davkoplačevalce prav malo zanima, bodo li morali plačevati dotično potrebščino kot državni ali deželni davek. Učiteljstvo pa ima zopet tisti bridki občutek, da ima nad seboj dva gospodarja, kadar gre za izpolnjevanje dolžnosti in da _v kranjski deželi z vso vnemo in v najlepši slo_gi vihtita nad učiteljem — grešnikom svoj neizprosni bič Kaltenegger in Lampe, dočim se najrajše skrijeta oba, kadar gre za pošteno plačilo poštenemu delu. umii 30% izšel Kranjsko učiteljstvo ne m o r e v c č č a k a t i. Ce pa opeša, če izgubi pri najtrdnejši volji (in to voljo z visokim spoštovanjem občudujem) še fizično zmožnost za izpolnjevanje svojega poklica, potem bo škoda za naroči velikanska. Nikdar še ni bila naša mladina izpostavljena takim nevarnostim, kakor v teh časih splošne demoralizacije. Gorje nam, ako odpove še učiteljstvo v šcli in izven nje! Ce že naša deželna vlada živi kakor na luni in ne vidi te j^rozote, potem je tem nujnejša dolžnost, da stopi na plan nova deželnozborska večina; upam, da je v tem najnujnejšem vprašanju dana! Če kratkega zasedanja deželnega zbora ni mogoče doseči, naj se v- posebnem zborovanju deželnozbor-skih poslancev večine izvije deželnemu odboru iz rok puhli izgovor, da jc vezan na zastarele sklepe deželnega zbora. Voljo naroda, najsilnejše zahteve pravičnosti in človečnosti naj izvrši — ali naj pa gre, kar bi bilo morda • še itak najboljše in tudi brez. vsake škode za deželno avtonomijo. Zakaj volja dveh oseb in dveh senc še davno ni deželna avtonomija. aoon. Veliki tabor v Žalcu nas je spomnil dogodkov pred 50 leti:'takrat so se začeli slovenski tabori, ogromna narodna politična ljudska zborovanja pod milim nebom. L. 1848. so Cehi prvi odklonili volitve za Frankfurt, so rešili Avstrijo nemške odvisnosti, in Čeh Palacky je bil mož, ki je izrekel za Avstrijo rešilno besedo. Mi na jugu smo se pridružili Čehom v politiki in smo jih posnemali v ustanavljanju čitalnic, prirejanju besed'ter gojitvi gledališča. Madžari pa so začeli revolucijo proti Avstriji in dinastiji. Hrvati z Jelačičem so šli proti Madžarom ter so rešili Dunaj; priti so morali tudi Rusi na pomoč', da so ukrotili Madžare ter rešili dinastiji pol cesarstva. V plačilo za vse te usluge so dobili slovanski narodi Bachovo ministrstvo, ki je z nasilfbm germaniziralo državo ter polnilo ječe z najboljšimi možmi. Zatiranje narodnosti in kruto ponemčevanje se je zaključilo za enkrat z-vojno z Italijo 1. 1860, kjer smo doživeli poraz za porazom. Nato se je začel spor na severu zaradi Šlezvika-Holsteina: Avstrija je pomagala s svojo vojsko, a ni ničesar dobila. Zato je prišlo do vojne 1. 1866, v kateri so Prusi zmagali pri Kralj. Gradcu, pomandrali vso severno Češko in zasedli Prago. Z lepaki v nemškem in češkem jeziku so Prusi Čehom obetali prijateljstvo, zavezništvo, združitev Češke in Morave, češ da je prišel tudi za Čehe trenutek, ko morejo kakor Madžari uresničiti svoje narodne želje. Kaj pomeni taka obljuba za narod, ki je imel nekoč svoje kraljestvo in svoje kralje—si more vsak misliti. Toda Čehi so odklonili te nemške obljube in so ostali zvesti Avstriji. Madžari, ki so se bojevali na strani Prusov, so vedeli, da je prišel njih čas. Avstrija je bila premagana in Madžari so prišli na Dunaj, kjer so zahtevali vse: svoje kraljestvo. Tako je nastala sedanja avstro-ogrska monarhija (dualizem). Razmerje obeh polovic se je uredilo po nagodbi. Noben narod ni bil z dogovorom iz leta 1867. huje prizadet, kakor Čehi. Vsak članek dogovora se je dotikal njih najbolj občutnih točk. Brezvestnim in brezobzirnim gospodarjem so bili izročeni njih bratje Hrvati, Srbi in posebno Slovaki, ki so vkljub svojim neurejenim razmeram tvorili vendarle nekako njih rezervo. Slovani so bili prisiljeni, da postanejo orodje tuje politike, ki je niso marali . . . Čehi so takoj zapazili nevarnost, ki jim je pretila. Imeli so iste zgodovinske pravice, kakor Madžari, dvakrat so rešili državo — in za zahvalo niso dobili ničesar, dočim so Madžari, ki so 1. 1848. in 1866. hoteli razbiti Avstrijo, prejeli svojo državo. Tako so mogli Madžari na eni strani in Nemci na drugi uničevati Slovane. Nova ustava je bila razglašena 21. decembra 1867. in se imenuje »decemberska« . .. Na čelo avstrijske vlade je stopil Sak-sonec — Beust, ki je rekel, da je treba »Slovane pritisniti na steno«. In res so jih začeli pritiskati. Čehi so se ozirali po pomoči; hoteli so, da bi Evropa vedela, kaj se godi. Prijatelj v Franciji Louis Leger je začel pisati o Čehih. Istega leta sta odšla Rie-ger in Palacky na slovansko razstavo v Moskvo (1867). Rusi so pisali o čeških razmerah — naša vlada pa je zato pritiskala še huje. Avstrijskim Nemcem je pač zaradi pruske zmage le še bolj zrastel greben. Imeli so v Nemčiji oporo: vsa sredstva so porabili, da bi nas uničili. Na Češkem je postal komandant baron Koller, ki je mislil, da so zakoni le — prazne besede. Izdajice. Kdor v teh važnih časih narod svoj razdvaja, on svoj dom in rod sovražniku izdaja! Kdor razdor in spor med ljudstvo naše trosi, vreden ni, da žemljica ga rodna nosi! Vreden ni, da solnce božje ga obsije on zasluži, da ga strela z jasnega ubije! Kdor prodaja domovine svete interese, ker se žep mu polni, ker tako mu nese, in naj bo kdorkoli, če obritega prav lica, je izvržek ljudstva, podla izdajica! Kdor ni z nami, ta je zoper nas! Narod s studom pljune mu v obraz! V vse šole je bila uvedena nemščina, v uradih se je to razumelo samo po sebi. Mnogo listov je bilo ustavljenih, drugi so bili obsojeni na globo po 10.000 in še več. Skoraj vsi časnikarji so bili zaprti. Prepovedani so bili vsi shodi in vsako zborovanje. V gledališču se niso smele peti niti češke pesmi! Šest dam, ki so položile venec na belogorsko bojišče, je bilo obsojenih v ječo. Ječe so bile tako polne Slovanov, da ni bilo v njih več prostora. Samo v Pragi je bilo obsojenih 144 ljudi na 92 let ječe — vsega skupaj je bilo •nad 700 oseb policijsko obsojenih. To vse se je godilo v času, ko se jc češki narod pripravljal, da položi temelj svojemu gledališču, kulturnemu središču ob Vltavi v Pragi. Proti temu preganjanju se je vzbudil odpor v narodu. Ljudje so se začeli zbirati — kljub vsem prepovedim. Novo liberalno »meščansko« ministrstvo Auerspergovo je moralo dovoliti večje svoboščine glede društev in zborovanj. Nastali so veliki ljudski tabori pod milim nebom. Prvi češki tabor je bil v podnožju gore Rip (10. maja 1868). Ri» jc gora, o kateri govori stara povest, da je na nji obstal stari vodja Čeh, ki je privedel narod v deželo in je rekel: »Tu ostanemo za vedno, ker je lepa in rodovitna dežela«. Na shodu je bilo nad 20.000 ljudi. Kmalu na to je prišel cesar v Prago, kjer so otvorili nov most. Bilo je baš 21. junija t. j. na oni dan, na katerega je bilo po bitvi na Beli gori (1620) obglavljenih na staromestnem trgu 27 čeških plemičev. Vlada j,e nalašč izbrala ta dan. Češki študenti so šli na oni s krvjo posvečeni zgodovinski kraj in so slavili spomin pogumnih čeških mož. Na taboru pod Bezdežom pa je narod zahteval svojih pravic. Začelo se je vnovič brezobzirno preganjanje — a narod je zboroval dalje po taborih na Hlumu, na Blaniku (kjer spe blanški vitezi v gori, kakor pri nas kralj Matjaž), pri Kromerižu, na Žižkovem polju, pri Lipanih na Karlštajnu, na Letni, na Humpolcu itd., itd. Palacky je to leto slavil svojo 70 letnico in je rekel: »Šele sedaj verujem, da hoče naš narod živeti in da bo živel. Nič slabej-šega ni v narodnem življenju kakor duševna otopelost in brezbrižnost. V tem se je obrnilo na bolje. Duha prave domovinske ljubezni in prosvete nobena peklenska vrata ne premagajo . . .« • > Dogodki na Češkem so vzbudili pozornost tudi pri nas, saj smo imeli s Čehi enako usodo. Čehi so imeli že svojo slavno zgodovino in že precej razvito kulturo. A kaj bo z nami? En del našega naroda je prišel pod Madžare (ogrski Slovenci) in je bil obsojen v narodno smrt. Na našo severno mejo so pritisnili Nemci, Kranjska sama je bila šele v. prvih začetkih narodn. življenja, beneški Slovenci so po plebiscitu pripadli Italiji: razre-zali so nas na kose in so se vrgli na nas kakor stekli. V tej dobi (1868) je začel izhajati v Mariboru »Slovenski Narod« — treba je bilo začeti boj proti narodni smrti. Kranjska j^ stala'še pod vodstvom Bleiweisa, ki je bil mož zastarelih nazorov. Novi bojevniki so nastopili. Najprej se je zganila Štajerska in Goriška, ki sta najbolj občutili pritisk nove dobe. Vedeli smo, da nam je treba novega, velikega, enotnega programa. Le kot celota smo se mogli braniti. Ako so Madžari dobili svojo državo, zakaj naj bi drugi narodi ne bili združeni v svoji domovini? Tako se je oživela misel »Z e d i n j e n a Slovenija«. To je bil naš program. Narod je to dobro razumel. Po vseh taborih je prisegal zvestobo domovini. Vse to lepo opisuje dr. Vošnjak v svojih spominih. Mnogo spominov je še med narodom in bi jih bilo treba napisati. Prvi slovenski tabor se je vršil v Ljutomeru 9. avgusta 1868: predsedoval mu ie dr. R. Razlae, zapisnikarja sta bila Josip Jurčič in dr. Josip Vošnjak, govorniki dr. Val. Zarnik, Božidar Raič, dr. M. Prelog, J. Kukovec in dr. Jos. Vošnjak. Naroda je bilo nad 7000 oseb. prugi slovenski tabor je bil 6. septembra 1868 v Ž a 1 cu:. zbralo se je nad 15.000 oseb, med temi rodoljubi s Kranjskega, Koroškega, iz vse Štajerske in tudi 60 Sokolov iz Ljubljane. Govorili so dr. Josip Vošnjak (predsednik), dr. M. Ploj, dr. V. Zarnik in dr. R. Razlag; Jos. Jurčič in A. Tomšič pa sta bila zapisnikarja. Tretji slovenski tabor je bil 18. oktobra vŠenipasuna Goriškem, kjer se je zbralo nad 10.000 oseb. Predsedoval je dr. K. Lav-rič, govorili pa so dr. Josip Vošnjak, dr. J. Tonkli, Iv. Nabergoj in dr. Lavrič. Prvi tabor 1. 1869 so sklicali zopet goriški rodoljubi in sicer na 25. dan aprila na Brda. Udeležnikov je bilo 7—8 tisoč, predsedoval je dr. J. Tonkli, govorili pa so dr, Lavrič, Klavžar, Doljak i. dr. V Sevnici je bil tabor dne 2. maja 1869 s 6000 udeležniki: govorili so dr. R. Razlag, dr. Val. Zarnik, dr. Josip Vošnjak in drugi. V Vižmarjih sc je vršil tabor 17. maja 1869. Zbralo se je kakih 25.000 oseb. Govorili so dr. Janez Bleivveis, dr. Tonkli, dr. Zarnik, dr. Razlag, dr. Costa, dr. Jos. Vošnjak in Josip Nolli. Z vižmarskim taborom je bil dosežen vrhunec slovenskega taboro-vanja. Dne 8. avgusta jc bil tabor v O r m o -žu: govorili so dr. Zarnik, Raič, dr. Razlag, Anton Tomšič in dr. Jos. Vošnjak. Potem so bili tabori še v Cerknici in Vipavi, na Koroškem v Bistrici in Z o p r a č a h — na obeh je govoril dr. Zarnik — v Istri v Ko-b e d u in na Štajerskem pri Kapeli. Dne 1. decembra pa se je vršil v Ljubljani shod slovenskih, hrvatskih in s r b s i h rodoljubov, ki so skovali skupni program jugoslovanske zveze. Na taborih 1. 1868 — 1869. smo torej ugovarjali proti dualizmu, proti razdelitvi države, ki je postala usodna za nas, Zahtevali pa smo takrat združitev-naroda v eno celoto. Kaj smo dosegli? — Naša javnost se je prebudila, narod se je zavedel nevarnosti, naše sile so v tem boju vzrastle. Bach, Lasser, Beust in drugi ljuti sovragi slovanstva so morali oditi — prišel je Taafee, pod katerim smo vsaj za silo mogli živeti. Naših zahtev pa na Dunaju niso izpolnili do danes. Prišla je vojna in ž njo zopet ljuta preganjanja. In zopet hodimo na tabore. Danes zahtevamo več nego prej, ker je doba bolj zrela. V 50 letih narodnega življenja smo se okrepili. Nemški načrt se ni posrečil. Dasi smo bili razsekani in je naše narodno telo krvavelo iz nešteto ran — naša narodna sila se je le še okrepila — nismo umrli, nego živimo še zavedneje. Nemci so upali, da nas potujčijo, a mi smo v teh 50 letih ustvarili toliko narodne kulture, smo se z obrti in trgovinami dvignili, da smo danes že zmožni živeti samostojno veliko življenje v svoji svobodni državi. Res je, da smo medtem tudi mnogo izgubili: takrat sta bila Celovec in Maribor po svoji večini še slovenska — narodna naša meja je šla še visoko severno od Drave, kjer danes žive naši janičarji, ljudje z našim imenom, ki jih je potujčila nemška šola in ki danes sovražijo svoj narod. To so bridke izgube. Toda zato smo se okrepili v sredini in smo vzrastli ob morju. Naš novi čas nam vrne mnogo, kar je bilo že na pol izgubljeno. A to le tedaj, če bodo naši tabori združili naše sile tako, da nas nobena sila na svetu več ne premakne od našega velikega političnega cilja — še večjega kot »Ze- dinjena Slovenija«: to j« naša Jugoslavija. Prvi bojevniki taborov spe po večini že v grobih, a njih vnuki žive in gredo zvesto in pogumno svojo pot naprej. — To nam je zagotovilo, da smo zdrav narod, ki hoče živeti in zmagati. Reka. B. V narodnem oziru. Pod ogrsko vlado ima slovanstvo v Reki slabo bodočnost. Narodna organizacija je bila že prej otežkočena in bo pod ojačenim »ladjarskim šovinizmom nemogoča. Kakor Dunaj požira in raznaroduje Čehe, Gradec Slovence, tako potujčuje Reka Slovence in Hrvate. Naseljevanje Hrvatov in Slovencev na Reki je naravno, ker tvorijo slovensko-hrvatski kraji Reki najbližje zaledje. Gospodarski razvoj privlačuje ljudi v trgovska in industrijska središča. Tega ne moremo zadrževati, ker ne moremo in ne smemo svojim braniti, da se- gospodarsko povzdignejo. Da ne bo s tem gospodarskim napredkom posameznikov spojena narodna iti kulturna izguba, moramo skrbeti, da ostanejo naši ljudje narodno zavedni, da ostanejo v zvezi z narodno kulturo. To pa se doseže, s temeljito izobrazbo na na-lodni podlagi in z dobrim narodnim delom. Mi moramo nehati s produciranjem slabo plačanih državnih uradnikov, ki živijo pod večnim pritiskom tujerodnih vlad, ki zavzemajo povsod le podrejena mesta ter opravljajo delo za druge, ne da bi dobivali za to primerno priznanje in napredovanje v službi Del naših srednješolcev se naj posveti produktivnim poklicem! V srednji šoli so se navzeli narodnega duha, s svojo izobrazbo bodo dvignili ugled produktivnih stanov, s svojo zavednostjo bodo vplivali na ostale stanovske tovariše ter bodo zanesljiva opora narodni kulturi, ki je nemogoča brez inaterijalnega blagostanja. Trgovci in podjetniki, ki so dovršili nekaj razredov srednje šole, ostanejo narodno zavedni, najsi živijo med tujim narodom. Tudi v Reki imamo takšne častivredne može. Naše obrtništvo in trgovstvo se mora organizirati po vzoru »Privrednika«. Stanovska organizacija mora vajenca nadzorovati in voditi pri strokovni izobrazbi, mora pomočniku posredovati službo, mora s kreditom in nasvetom pomagati vsakemu sposobnemu, ki hoče začeti samostojno podjetje. Zato pa moramo vedeti za vsakega posameznika, da moremo na vsako mesto postaviti primernega človeka. Tako pridobljeni naraščaj bo najboljša opora strokovni organizaciji, kateri se ima zahvaliti za svoj obstanek in napredek. Ta tudi za priproste služkinje in delavce se moramo brigati. To bi bilo hvaležno delo za učitelje in duhovnike po deželi. Ako gre mlad človek iz vasi v mesto, zlasti v tuje mesto Gradec, Maribor, Celovec. Trst ali na Reko, bi sc mu moral dati naslov sloven. organizacije v dotičnem mestu, ali vsaj.njegovemu stanu primerne slovenske družbe ali omizja, ki sprejme novodošlega,»mu gre v začetku na roko in ga ohrani svojemu narodu, da ostane živa veja na narodnem drevesu. Marsikateri pride pozneje do premoženja in lahko podpira narodna in kulturna stremljenja ter tako bogato poplača tudi organizacijo. To bi bilo krvavo potrebno za naše ljudi na Reki, ki bi sicer pod ogrsko vlado sča-som bili izgubljeni za naš narod. C. Reka v jugoslovanski državi. Vse drugače bi se razvijala Reka v okviru jugoslovanske države. Bila bi koncentracija (sredotočje) slovenstva in hrvatstva. Ena železnična proga jo veže z Ljubljano, druga z Zagrebom, morje pa z Dalmacijo. Pod vpli- vom madjarskega separatizma trpi zveza z Ljubljano in z Dalmacijo. Znabiti se Reka od začetka ne bi razvijala tako 'urno, toda tem trdnejša bi bila stavba. Postala bi glavno mesto velikega primorskega okrožja, kakor je pred letom 1868. bila sedež modruško-rešk^ županije. Prosto bi se širila ob obali na obe strani, spojila bi se s Sušakom, na drugi strani'pa bi se razvila čez Kantrido in Zamet do Voloske. Za razširjenje ne bi trebalo. nasilnih razlastilnih zakonov, bila bi naravno središče svoje okolice, dočim je zdaj umetno osamljena in na vse strani omejena.__ Pred očmi mi vstaja slovenski kmečki kralj Matija Gubec, ki so ga pri nas, v Zagrebu posadili na razbeljeni prestol. Vstal bo zopet Matija Gubec, toda ne več kot mučenih, temveč kot zmagalec. Hrvatski poslanec Ivan P e r šič na narodu, tabora v Žalcu dne 17. marca t. L Politične vesti. = Nemci kupujejo našo zemljo. Graško časopisje razširja vedno večjo agitacijo, da bi vzbudilo v nemških kapitalističnih krogih zanimanje za nakup slovenske zemlj.e po Goriški in Primorju. V Gradcu se pričenja v istini ustanovljati več denarno krepkih podjetij in družb. Namen teh podjetij in družb je, nakupiti večje komplekse zemlje in cela posestva. Veleposestva se, kakor zemljo, razkosa v parcele, iz teli pa zopet ustvari srednje velika posestva itd. Družbe bodo ta posestva toliko časa sama obdelovala, dokler se za nje ne najdejo primerni kupci. Prodajale bodo zemljo in posestva ta podjetja izključno le nemškim kupcem. V tem tiči ogromna nevarnost dvojne mere: prvič se na ta način zasigura nemštvu dotok v naše izključno slovenske pokrajine in da se mu zaslombo za svoj obstanek in razvoj, drugič pa bo posledica ponemčevanje slovenskih krajev in primoranje slovenskega goriškega in primorskega malega in srednjega kmetovalca, da se izseli v tuje kraje, da išče kruha drugod. = Štajerski slovenski kmet nam piše: Vkratkem mine četrt stoletja, odkar so naši takratni poslanci zaklicali: »Proč od Gradca v^e bi imeli takratni poslanci dovolj zaslombe v narodu, bi bili mogoče dosegli, da bi se bili slovenski kraji odcepili od Gradca. Dragi bralci, vprašam vas, ste li že kdaj pomislili, kakšno veljavo bi bilo to iinelo za nas slovenske kmete? Ogromna večina prebivalcev slovenskih pokrajin je kmetskega poklica. Kako se jim danes godi? Delajo in delajo^po-tem pa jim v Gradcu predpišejo, kaj in koliko naj vsak kmet odda in koliko sme zase po-rabitiM