Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejemati veljA: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. ? administraciji prejemali tcIJA : Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. vec na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2.
Izhaja vsak dan, izvzemal nedelje in praznike, ob »/,6. uri popoludne.
SsJtev. 04.
V Ljubljani, v soboto 20. marca 1886.
Letnilc

Državni zbor.
Z Dunaja, 19. marca. Čuden telegram.
Jako smo se zavzeli, ko smo v „Slov. Narodu" dne 16. marca brali telegram z Dunaja, da sta izvoljena v Jezikovni odsek iz Hohenwai-tovega kluba Klun in Poklukatf proti Šukljeju in Hrenu". Iz tega telegrama bi človek sklepal, da so imeli slovenski poslanci za omenjeni odsek dvojne kandidate, in da so si nasproti stali Klun in Poklukar na jedni, Šuklje in Hren na drugi strani, in da sta zmagala prva dva. To je pa čisto napačno; ko je Hohenwartov klub zbiral kandidate za jezikovni odsek, imel je Klun opraviti v obrtnijskem odseku, Poklukarja pa tudi ni bilo pri dotični klubovi seji. Zato se pa tudi nobeden izmed njiju ni priporočal za kandidata ali nasprotoval Hrenu in Šukljeju, ki sta želela priti v jezikovni odsek. Toda dalmatinski poslanec Pavlinovič je Šukljeju, ki se mu je priporočal za kandidata, odgovoril, da morajo v jezikovni odsek priti popolnoma neodvisni možje in da bode on (Pavlinovič) sam kandidiral za ta odsek, ako se ne izbero udje eksekutivnega odbora. Klub se je odločil za poslednje; vsled tega so bili od njega za jezikovni odsek kot njegovi kandidatje določeni: Ilohen-wart, Klaič, Giovanelli, Styrcea. Ker je imel eksekutivni odbor oddati še par mest, sklenil je, da se k kandidatom, ki jih izbira in priporoča desnica, privzameta dr. Poklukar kot zastopnik poslancev slovenskih, in dr. Bertolini kot zastopnik Italijanov. Kakor so bili priporočani, tako so bili tudi vsi kandidatje od obeh strank slavne zbornice izvoljeni; nasprotovanja med Klunom in Poklukarjem, pa med Hrenom iu Šukljejem ni bilo nobenega in se je rodilo le v glavi, ki je skovala in odposlala omenjeni telegram. Nekteri ljudje na vsak način žele razpora in se ga izmišljujejo sami, ako ga ni.
Voditelj kupčijskega ministerstva.
V začetku današnje seje prečital je ministerski predsednik grof Taaffe cesarsko pismo, ktero pritrjuje odstopu ministra Pinota in baronu Puss-waldu izročuje začasno vodstvo kupčijskega ministerstva. Ob enem predstavil je zbornici barona Pusswalda, ki se je vsedel na izpraznjeni sedež ministra Pinota.
Dnevni red.
Prva točka dnevnega redu bila je volitev odseka 24 udov za pretresanje službene pragmatike uradnikov, v kterega je bil izmed naših poslancev izbran dr. Vitezič. Potem ste bili dopolnilni vo-litvi za imunitetni in za davkarski odsek, za njima pa so bili naslednji predlogi v prvem branji v pretres izročeni: predloga o Herbersteinovem in Ludvvigstorffovem fideikomisu justičnemu odseku, pogodba 21. marca 1885 sklenjena v Lisabonu pa gospodarskemu odseku.
Državni proračun.
Ko je bilo to dovršeno, pričela se je glavna obravnava o državnem proračunu, ki jo je pričel s kratkim uvodom glavni poročevalec dr. Matuš. Po prvotnem vladnem predlogu znašala bi potrebščina 513,582.710 gl., zaklada pa 506,939.788 gl., tedaj bi priraanjkalo 6,642.922 gld. Med tem časom po-
kazale so se pa še nektero potrebe, za ktere je vlada prosila privolitve državnega zbora; po konečni določitvi bndgetnega odseka bo toraj vsa potrebščina znašala 516,694.471 gld., zaklada 507,795.041 gld. in primanjkljej 8,899.430 gld., ki se bode poravnal s preostanki in z aktivnimi tirjatvami države.
Vrsta govornikov, ki se je oglasila pri splošnji obravnavi, bila je jako dolga. Zoper državni proračun se je vpisalo 41 govornikov in sicer: Eigner, Halhvich, Pirquet, Menger, Pacher, Pickert, Tomaszczuk, Rus, Deršatta, Vrabec, Fuss, Ausserer, Heilsberg, Vencličke, Kraus, Steiner, Pauer, Prade, Pollak Oton, Knotz, Bendel, Carneri, Krepek, Schwab, Wegschneider, Pernstorfer, Sturm, Nischl-witzer, Nitsche, Weitlof, Tausche, Sidmund, Pro-skovec, Moskon, Schier, Kindermann, Auspitz, SiegI, Schonerer, Roser, Herbst. Čudno je, da se letos ni oglasil Plener, ki je sicer pri budgetni obravnavi imel med nasprotniki prvo besedo.
Za proračun se je oglasilo 25 govornikov in sicer: Raič, Bertolini, Vošnjak, Dzieduszicki, Liechtenstein Alojzij, Madejski, Mikiška, Skopalik, Ozarkievič, Mohnacki, Tonner, Rogel, Czartoriski, Sengalevič, Weber Franc, Žaček, Lorenzoni, Mal-fatti, Gentilini, Bazanella, Zehetmayer, Wurm, Brandis, Oiani, Ozerkavski.
Prvi je govoril Eigner pa tako tiho, da ga njegovi bližnji tovariši niso razumeli. Tem glasneje pa je mogočni glas Raičev odmeval po zbornici. Našteval je, kako se godi Slovencem po Stajarskem in z zgledi pojasnoval, da nimajo pravic, kakoršne vživajo drugi narodi. Levičarji so se pri mnogih stavkih govorniku posmehovali, na desnici pa se je večkrat razlegal glas: čujte, čujte! Raič je govoril celo uro in bi bil govoril še dalje. Ker so pa levičarji čedalje glasneji postajali, začel je predsednik dr. Smolka mencati in je govornika opozoril, da ni dovoljeno govora citati. Ta opazka je Raiča tem bolj žalila, ker mnogi govorniki svoje govore navadno skoz in skoz čitajo, ne da bi bil dozdaj dr. Smolka to komu oponašal. „Ko bi r svojem maternem jeziku govorili, šlo bi vse drugače." Tako je odgovoril Raič na opominj predsednikov ter se vsedel. Govor njegov pošljem Vam jutri po stenografičnem zapisniku, da ga poslovenite in objavite celega.
Za njim govoril je nemško-česki poslanec o razmerah na češkem in tožil, kako hudo se sedaj tam godi revežem — Nemcem.
Vošnjak danes težko pride na vrsto, ker sta pred njim še dva govornika, Bertolini iu Pircjuet, in je že okoli dveh popoludne, ko to sklepam.
P o 1 j a k i.
Ni ga naroda v Evropi, ki bi imel tako žalostno zgodovino svojega življenja in tako obupljiv pogled v prihodnost, kakor narod poljski. Zgodovina nesrečnega naroda je podučljiva v mnogem oziru za državnika in zgodovinarja, vladarja in narode. Nekdaj mogočno kraljestvo, obsegajoče nad 13 000 štir-jaških milj, broječe nad 15 milijonov prebivalcev, zginilo je s površja evropskega zemljovida, utonilo v valovih nenasitljive diplomacije. Poljska je bila dežela, kjer se ti je bilo treba po besedah Katarine II. le pripogniti, da si pobral, kolikor ti drago.
Čestokrat sicer slišimo: Poljska je sama kriva svoje tisočletne nesreče, anarhija v deželi je prisilila
Rusijo in njene sosedinje, da so si jo razdelile. Ne tajimo, je nekoliko resnice na tem, a vendar mora tudi vsak nepristranski sodnik priznati, da se je ob enem godila velika krivica, in da jim celo mi Slovenci ne moremo zavidati žalostne osode, izvzemši avstrijske Poljake.
„Poljsko vprašanje" je bilo vedno eno prvih, s kterim se je pečala rastoča Rusija. Ta je hotla in hoče Poljsko imeti kot most v zapadno Evropo. Ruski minister Pozzo di Borgo, kteremu so bile znane vse skrivne niti ruske diplomacije, je pisal 20. oktobra 1814 caru Aleksandru I.: „Rusije novejša zgodovina se skoraj izključljivo peč& z razde-Ijenjem Poljske; lotila se je tega dela z namenom, da se približa v neposredno dotiko z zapadnimi narodi evropskimi in si odpre široko pozorišče, kjer more uporabiti svojo moč in nadarjenost, zadovoljiti svojo prevzetnost, strast in korist. Kdor bi razrušil posledice izvrstnega načrta, posegel bi v jednoto vlade." Še razločneje je povdarjal grof Nesselrode, „da v Nemčiji tiče Rusije poljski nameni". Ko je car Nikolaj I. tako rekoč že pokončal vse uporne življe poljske narodnosti, rekel je 21. febr. 1853 angleškemu poslaniku lordu Seymour-u: „Za Francijo brigam se malo, in če govorim o Rusiji, govorim ob enem o Avstriji; ako imava angleška vlada in jaz, jaz in angleška vlada popolno zaupanje v enake namene, ne zmenim se za ostale." Da malo pojasnimo poljski položaj, poseči moramo nekoliko v zgodovino nesrečnega naroda.
Že v začetku uovega veka je slutila zapadna Evropa, da na vzhodu raste orjak, ki bo nekdaj govoril odločilno besedo. Leta 1492 je Maks I. opozoril svoje prijatelje na Francijo, češ: ta bo našo državo na veke vznemirjala in nadlegovala. Na to pripomni mogunški nadškof Henneberg, da tudi na vzhodu preti nevarnost od Rusije. Meseca julija 1571 je v Frankobrodu prosil vojvoda Alba zbraue državne vstanove, da naj prepovedo izvoz topov, pušk in druzih vojaških priprav v nevarno Rusijo; kajti če Rusija, tako je govoril, dohiti zapadno Evropo v vojaškem izvežbanji, bati se je moramo. Isti strah vodil je v boji proti Rusiji kralja Gustava Adolfa, gledal je zalo, kako bi jo potisnil od vzhodnega morja. Ko pa je mogočni car Peter I. zasedel prestol belih čarov, skušal je šiloma svojemu „mu-žiku" prikrojiti obleko po zapadnem vzoru. Kakor hudičeva voda razjeda železo, mučil je kruto svoj narod s tujimi šegami zapadnih dežel. Kot avtokrat in despot zasejal je v narod seme prekucijskega duha. „Umor je naša konstitucija", kričal je narod, umorivši Pavla I.
Dokler se je Peter boril za obstoj svoje države, bil je previden dovolj, da se je zadovoljil le z enim delom poljske države. Pogodil se je skrivno s pruskim dvorom o razdelitvi poljske dežele, da bi „poljski narod vžival mir in prave koristi". Ko se je čutil dokaj močnega, odgovoril je na novo prusko prigovarjanje, „da mu ni toliko ležeče na pustih deželah, — ker mu je Poljska tako odprta, kakor bi bila njegova, — da bi razrušil ljudovlado in si si obesil na vrat mogočnega soseda (dednega kralja)".
Leta 1719 so sklenili zvezo proti Rusiji nemški cesar, Anglija in Poljska, toda brez vspeha. Tudi drugo leto je Anglija zastonj dregala vso Evropo proti Rusiji. Ako ne bomo, svarila je Anglija nemškega cesarja Karola VI., s skupnimi močmi »pognali čara v gozde in mlake njegove dežele", vzne-
mirjala bo vedno strašna ruska moč evropski mir in pograbila Poljsko kot lahek plen. Petru I. tudi podtikajo polično oporoko, kako naj nasledniki ra> dvoje Poljsko z denarjem in zvijačo in si jo prisvoje ob ugodui priliki. Tega nasveta so se držali Petrovi nasledniki za časa Karola VI. in Marije Terezije. Od časa do časa so v Petrogradu podpisali prusko politiko. Ko pa je Friderik II. poželjivo metal oči po Kurlandiji in Livlandanskem, vzdignil je ruski medved svojo „šapo" (taco). Elizabeta je bila zvesta zaveznica Marije Terezije proti sovražnemu Frideriku II. Leta 1753 je sklenil v Moskvi državni sovet, da se mora Prusija skrčiti v prejšnje meje; sedemletna vojska naj se, kolikor mogoče, podaljša, nemške države v boji oslabč, potem ima Rusija v Poljski proste roke. Mnogo je trpela v tem časi Poljska po ruskih vojakih. Angleški poslanik v Varšavi, lord Stormont, je pisal 24. jan. 1751 lordu Holdernesse v uradnem poročilu: Friderik II. naj pošlje le 25—30.000 vojakov v Poljsko, in vse se za-nj vzdigne.
Toda res, Poljaki so bili veliko krivi lastne nesreče, ki jih je tepla od zadnjega Jagelona Sigis-munda II. (1548—1572) do današnjega dne. Plemstvo si je priborilo vso moč in oblast; kralj je bil le slamnat mož, narod pa „misera contribuens plebs" (davke plačujoča druhal). Kakor pa je imelo plemstvo v državi neomejeno oblast, tako pa je bilo v državnem zboru odvisno od pojedinega glasu. „Li-berum veto" je bila naj veča nesreča in jeden glavnih vzrokov propada poljske države. Vsak pleme-nitnik, tako so se bahali, je v Poljski „souverain". V 110 letih je „liberum veto" uničil in raztrgal 48 sklepov pet in petdeseterih zborov. Mnogokrat se je zgodilo, da je en sam poslanec, podkupljen s stotakom, zakričal v zbor svoj „veto", in prazno je bilo vse posvetovanje. Takih slučajev mogli bi mnogo navesti, celo iz časa hrabrega Sobieskega. Aristokrati so bili tako zgubljeni v to svojo pravico, bolj prav nesrečo države, da so jo imenovali „pa-ladij" (zaščitnico) svoje prostoti. Poljsko plemstvo si je bilo sicer še vedno ohranilo viteške lastnosti srednjega veka, vedno je bilo pripravljeno, darovati za domovino življenje in premoženje, toda niso poznali niti državniške modrosti, niti prave državne organizacije.
Ni čuda, da se je Poljska bližala propadu, in da so se že v sedemnajstem stoletji javili glasovi, naznanjujoči prihodnjo nesrečo. Pride čas, prerokoval je slavni Peter Skarga (1605), „ko bote brez kraljev, brez domovine, prognani, na tuji zemlji in zaničevani od onih, ki so se vas bali in vas spoštovali." Se odločneje so bile besede kralja Ivana Kazimira, ktere je govoril v zbornici 1. 1661: »Vsled naših razprtij moramo se bati inostranskega napada in razdelitve dežele. Moskvičan — daj Bog, da bi se motil — odtrgal nam bo rusko Poljsko in Litavijo, Branibor se polasti Velike Poljske in zapadne Pru-sije, Avstrija pa porabi priliko in si prisvoji Krakov." Nesrečni kralj Stanislaj Lesčinski je 1. 1733 prosil v pismu plemenitnike, da prenarede ustavo, odpravijo „liberum veto", dajo meščanom veče pravice in rešijo kmeta trdega suženjstva. Ako se pa, piše kraljevi pisatelj, ne zboljšajo politični in socijalni od-nošaji: Poljska postane žrtev zmagovalca, ali si jo bodo pa razdelile sosedne države. Te dobrohotne besede so vzbudile pri domoljubih mnogo pozornosti. Rodila se je močna stranka, da bi prenaredila nstavo po vzgledu zapadnih držav, dala kralju večo oblast in dedno pravico, vpeljala v zbornici „votum" večine. Ko bi bila toraj Poljska premagala domačo anarhijo, napravila red v državi, mogoče da bi še do danes ne bila propala. Zvita ruska diplomacija je ovirala tudi ta preobrat na boljše. Že Elizabeta je 1. 1745 sklenila, da vuiči, če treba z orožjem, vso preosnovo poljske ustave. Posebno je pa »ruska Semiramis", Katarina II. podpirala anarhijo v Poljski.
Katarina II. je bila v mnogem oziru podobna Ludoviku XIV. Nenasitljiva veselja, nenasitljiva dežela. Zvita in previdna politika njena si je pridobila veliko občudovanje malo ne vsega inostranstva. Postala je evropska diktatorica ter glede moči in edinosti prekosila celo silovitega Ludovika XIV. Smemo reči, Katarina je bila prva venčana (kronana) »jako-binka" v Evropi. Komaj je zasela I. 1762 carski prestol, poslala je v poljsko Kurlandijo svojega namestnika, Litavijo preplavila z ruskimi vojaki. Koje umrl 5. oktobra 1763 poljski kralj Avgust III., razložila je svojemu poslaniku v Varšavi, grofu Kayser-lingku in njegovemu namestniku, knezu Repninu, sredstva in pota, kako bi se dala Poljska podjarmiti.
Opomnila je svoja služabuika, da Poljska ne sme postati dedna monarhija, kajti to bi bil prvi korak „do drugih reform, škodljivih ruskim koristim." Dalje naj se ne pomnoži poljska vojna, ostane naj »liberum veto", in tuj knez naj ne pride na prestol poljskih kraljev, marveč domač, Rusiji prijazen ple-menitaš, kterih najbolji bi bil Stanislaj Poniatovski.
Katarina je v svojem pismu izrazila upanje, da se bo zvršilo vse po mirnem potu; ko bi pa, tako je pristavila, treba bilo vojaške pomoči, bode v spo-razumljenji s pruskim kraljem brez napovedbe zasedla z armado vse poljske dežele ter kaznovala trdovratne upornike. Tako je bila dogovorjena poljska razdelitev že 1. 1763. Poslala je v resnici nad 10.000 mož v Poljsko, češ, da se bo kraljeva volitev »proste" vršila. Ko se Poljaki pritožijo pri knezu Repninu, odgovori jim porogljivo, da se Poljaki vendar ne bodo bali peščice vojakov. In ko ga še vprašajo, čemu se carinja toliko zanima za poljsko ljudovlado, odgovori jim z zasmehom: To bi morali prej vprašati, sedaj je prepozno! Tako je zašel poljski prestol 1. 1764 ruski satrap, Stanislaj Poniatovski.
(Konec prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 20. marca.
Notranje dežele.
Ministerski odlok, s kterim je Pino določil področje ravnatelju poštno-hranilnega urada, sebi pa ob enem stol spodnesel, pravijo, da je že tak, da mu ga do sedaj ni bilo para po vseh naših arhivih. Celo cesarju menda omejuje pravice. Posebno § 5. tistega odloka je jako kočljiv in pravi: »Ravnatelja poštno-hranilničnemu uradu imenuje Nj. Veličanstvo na predlog trgovinskega ministra iz uradnega o sob j a. Dalje je ravno ondi določeno, da trgovinski minister o nekterih zadevah le tedaj sme cesarju sporočati, kedar se opira na svete tega ravnatelja. Vse predloge poštno-hranilničnega urada stavi trgovinskemu ministru ravnatelj. Brez njegovega predloga ni nikaka določba v trgovinskem ministerstvu možna. Tudi se v poštno-hranilničnem uradu ne more nobena reč prenarediti, ako tega ne dovoli ravnatelj. Osobje tega urada je uradniška skupina sama za-se, v ktero uradnike sprejema ali odpušča edino le ravnatelj. Ravno tako ima on v rokah njihova poviševanja in vpokojevanja. V ne-navzočnosti trgovinskega ministra pri dopisovanji s centralnimi uradi zastopa omenjeni ravnatelj." Taka je toraj določba, ki se je Pinovim kolegom tako zamerila, da so mu svetovali ali preklicati jo, ali pa odstopiti. Mož se je za poslednje odločil.
Srečen človek, ki ga upanje še ni zapustilo! Nekaj sličnega dalo bi se trditi tudi o nemško-liberalni stranki v državnem zboru. Pinov odstop jo je tako podprl, da je jela samega veselja poskakovati, češ, sedaj pojde pa tudi grof Taaffe. Nada liberalcev je pač prazna. Res, ves svet ve, da grof Taaffe ne bo kot avstrijski ministerski predsednik sodnemu dnevu trobil, temveč ob svojem času drugemu možu prostor naredil. Da bi pa tisti čas ravno sedaj bil, in da bi grof Taaffe ravno liberalcem na ljubo sedaj odstopil, ko se je po naključji Pinov odstop tako zasukal, kakor da bi se bil ta njim na ljubo izvršil, tega pa vendar razun nemško liberalne stranke živ krst ne veruje. Da bi levičarji Taaffejev odstop rajši videli, kakor pa če bi jim cesar samega Chlumetzky-ja za trgovinskega ministra imenoval, je tako izvestno, kakor amen v očenašu. Da bodo pa še nekaj časa počakati morali, se bodo kmalo prepričali. V politiki sicer ni nobene stalnosti in največi velikaši padejo čez noč, kedar jim čas poteče, je pač res in vemo vsi; toda toliko se pa o grofu Taaffeju že sme trditi, da njega politična vihra ne bo še tako naglo podrla. Liberalci bodo že še nekoliko potrpeti morali, preden se jim umakne iz mesta.
Hrvatska regnikolarna deputaeija pričela je v sredo zjutraj v Budapešti svoje seje; ker pa ni bila še polnoštevilna, prva seja ni imela ni-kakega druzega značaja, kakor onega nekakega zaupnega razgovora med seboj. Najprvo bodo Hrvatje vzeli v roke načrt zahtev, ki jih mislijo Madjarom staviti. Sostavil ga je bil Miška to vit1, mož, ki je bil nekdaj ves drugačen, kakor sedaj, toraj tudi pri pravih Hrvatih ni na posebno dobrem glasu. Vsled tega tudi do njegovega načrta nimajo nika-kega posebnega zaupanja, kar je povsem opravičeno. Miškatovič se je na vso moč ogibal, da ne bi ljubljenih Madjarov razdražil s kakimi novimi tir-jatvami, ki bi bile Hrvatom na korist, temveč v prav rahlem tonu omenja le tirjatev, do kterih imajo Hrvatje že na podlagi pogodbe pravico. Pred vsem pa, bo regnikolarna deputaeija zahtevala, da se bodo Madjari bolj ozirali na hrvatski živelj pri osrednjem upravništvu ter na narodno in na na-rodno-gospodarske razmere po Hrvatskem, ki so pod sedanjo madjaronsko vlado jako slabe in neznosno postale. Hrvatom njihova pogodba z Madjari menda
ravno toliko koristi, kakor nanj Slovencem znani člen XIX. temeljnih postav. Imajo jo, tocja k»j pomaga, Če je Madjari ne sppštujejp.
V nanj« države.
Evropa na Balkanu nima posebne sreče. L« pomislimo, koliko časa je potrebovala, preden se ji je posrečilo, da je skrpala neznaten mir v Buka-reštu in kaj je ime)a de]8) preden je Srbe do tega pripravila, da so ga podpisali. Ko se je to 3. t. m. opoludne zgodilo, mislil si je vsak: No sedaj bo konec homatij tam doli, dokler se zopet iz novega ne prično. Toda glej, prav tako, kakor se je poprej Milan vedno odtegoval podpisu mirovne pogodbe, tako se sedaj brani Aleksander podpisati, oziroma sprejeti pogodbo, po kteri bi ga turški sultan s priznavanjem Evrope imenoval za iztočno rume-lijskega guvernerja za pet let, s čemur je bil iz začetka zadovoljen, sedaj pa zahteva imenovanje za celo življeuje, kterega bi mu Turki morda ne odrekali, ako bi za njimi ne stali Rusi, ki za Aleksandra še vedno prav nič ne marajo. Le-ti hočejo, da ga Turčija potrdi samo za pet let, ter pravijo, da bi se prav lahko primerilo, da bode drugih pet let že kak drug gospodar v Bolgariji. Bolgarski knez pravi: »Porta je privolila, da je vzhodna Rnmelija neločljivi del dedne kueževske časti; toraj bi bilo protislovje samo na sebi, ko bi se to prevzelo le za nekaj časa in za odpoved, ker s tem bi ne pripadla vzhodna Rumelija k Bolgarskemu, marveč kneževina Bolgarska k vzhodni Rumeliji, in državna oblika za obe deželi bi ne bila več dedna monarhija, marveč le privilegirana provincija z gubernatorjem, ki bi se lahko odstavil." Knez privoli, da se zbriše njegovo ime, a le pod tem, da porta prizmi vzhodno rumeljsko gubernijo za dedni in neločljivi del bolgarske kne-ževske častj. — Knez ima prav, ako zahteva, da se tako pismo določno in jasno sestavi, da bode mogel on, da bodo mogli drugi vedeti, pri čem da so. — »Pester Lloyd" piše o knezu: »V diplomatičnih kro- ' gih hočejo vedeti, da knez Aleksander ne misli tako resno, kar se tiče njegovih pomislikov zarad pogodbe, marveč on se mora ozirati na javno menje v deželi, zato se je tako po robu postavil. Zastopniki vele-vlasti se trudijo, pregovoriti kneza, da naj z ozirom na lastno in na korist dežele ne zavira konečne rešitve. Vendar pa velevlasti ne mislijo odjenjati, in stvar zastran ugovora kneza in njegovih premislikov še dalje odlašati." — Mogoče pa tudi, da bode ta zadeva prav nevgodno vplivala na homatije na balkanskem poluotoku. Razmere med Turčijo in Grško so čedalje bolj napete. Porta je v novič zahtevala od Grške, da naj razoroži, drugače se ji je zagrozila, da hoče pretrgati vso diplomatično vez z Grško. Potem pa ni daleč do vojske.
Roma locuta est! Že zopet izrekli so sv. oče jako važno razsodbo v svetovnih zadevah, podobno onej, o karolinški pravici med Španijo in Nemčijo. Za kongiško državo namreč dosedaj še ni bilo nikakega pravega niti duhovnega in niti svetnega poglavarja. Da se ta dva lepo v miru in občeveljavno določita, obrnil se je belgiški kralj Leopold do papeža, naj on to reč določi. Sv. oče so priznali kongiško državo za lastnino belgiškega kraljestva in so izročili duhovno oblast belgiškemu primasu nadškofu Mechelnskemu čez vso duhovščino v kongiški državi. Misijoni ob Kongu svoje delo nadaljujejo. Nadome-stovali in popolnjevali se bodo z misijonarji, ki se izgojajo v Lowenskem semenišču na Belgiškem in bodo pozneje v kongiški državi svoje župnije dobili. Višjo cerkveno oblast v kongiški državi so tudi por-tugiziški prelatje za-se zahtevali ter jih je pri tem portugiziška gosposka podpirala. Sveti oče se pa niso ozirali ne na levo ne na desno ter se višo duhovsko oblast belgiškemu primasu izročili, ki je tudi z ustanovo zgoraj omenjenega semenišča že za izgojo du-hovskega naraščaja skrbeti začel. To je že drugi slučaj, da so se v našem razsvitljenem stoletji posvetni mogotci obrnili po razsodbo v Rim, kjer se leskeče »luč na nebu!"
Gladstone bo imel s svojo irsko preosnovo velike težave, ker se ji ne bodo le njegovi nasprotniki upirali, temveč se ji celo njegovi privrženci nič kaj prijazni ne kažejo. Bivši admiralitetni tajnik v prejšnjem Gladstonovem ministerstvu, Sir Tomaž Brassay, je pri nekem banketu, ki ga je te dni svojemu nrijatelju na čast napravil, rekel, da se nikakor z nameravano preosnovo povsem ne vjema, pač pa bi se Ircem kolikor toliko lahko dovolilo, ne da bi Angleška pri tem sama škodo trpela. Naj se na pr. prepusti Ircem v avtomno oskrbovanje izgoja mladine, razširjenje irskih železnic in druge take reči, ki bodo Irce kolikor toliko veselile, da si jih sami določujejo, kajti do sedaj se je to v angleškem parlamentu godilo, Angleži pa pri vsem tem ne bodo prav nič škode imeli. O kakem zboljšanji agrarnih razmer med Irci in Angleži pa Sir Tomaž Brassay ni nobene zinil in to je ravno jedro celega vprašanja. Irci so lačni, oni zahtevajo kruha, Irci so raztrgani ter zahtevajo pripomočkov, da si bodo lahko svojo nagoto pokrili. Irci so goli delavci in najemniki brez posestva, ker bilo jim jo krivično odvzeto. Vse to bi dobili v preosnovanih agrarnih razmerah, če jih bo Gladstone speljati mogel. Za druge reči se bodo Irci še le pozneje brigali.
Izvirni dopisi.
Iz Ptuja, 19. marca. Znano Vam je že, da so pred nekterimi tedni na tukajšnji pošti zasledili velik primanjkljej. Poštar je bil namreč denar zapravil in vsled tega ob službo prišel. Pošto sedaj tukaj upravlja c. kr. poštni uradnik, ali kakor jih po novem kličejo, c. kr. prometni uradnik. Govori se, da se bo tukajšnja pošta prevzela v državno oskrbništvo, ker c. kr. erar noče nobene rizike več. Promet je zdaten in se bo državno opravništvo prav dobro splačalo. Zaupanje ljudstva v tukajšnjo pošto je sedaj omajano in se bo še le povrnilo, kedar bodo ljudje vedeli, da je v državnih rokah.
Z Dunaja, 18. marca. Tii živeči Hrvatje spominjali so se v torek 16. t. m. zvečer na skupnem zabavnem večeru svojega največega liričnega pesnika PetraPreradoviča. Slavnost je osnovalo hrvaško akademiško društvo „Zvonimir" in priznati se mu mora, da ni ničesa opustilo, kar bi bilo slavnost poviševati vtegnilo in si je v resnici na vso moč prizadevalo, da bi bil večer nad vse veličasten in slaven. Slavnosti vdeležila so se vsa slovanska akademična društva in mnogo slovanskih poslancev in slovanskih osobito pa slovenskih pisateljev. Predsednik „Zvoni-mirov" razlagal in opisoval je v lepem in jedrnatem govoru velike zasluge Preradovičeve ne le za hrvaško temveč za skupno jugoslovansko književnost. Prera-dovič je bil vojak — polkovnik — toda pod njegovo vojaško suknjo bilo mu je nad vse plemenito in od ljubezni do svojega naroda goreče srce, nadarjeno s posebnim darom milosti božje, z neusahljivim virom prekrasnih liričnih pesnij. Slavnosti se jevdeležil tudi sin slavljenčev Dušan Preradovičz dvema sestrama, in so se vsem trem mnogokrat solze radosti pokazale v očeh, vidoč, kako da narod ljubi in proslavlja zaslužne svoje rojake. Da se ognjevitih napitnic na hrvaško-slovensko vzajemnost ni manjkalo, pač ni treba povdarjati. Tudi veliko-hrvaška ideja prišla je na vrsto, žalibog, da navzoči vladni komisar dotičnerau govorniku ni dovolil dalje govoriti. Dušan Preradovič se je konečno jako toplo zahvalil za veliki dokaz ljubezni, s kterim so zbrani Slovani njegovega očeta počastili.
Domače novice.
(Pri svitlem cesarji) zaslišan je bil predvčeranjem tukajšnji c. kr. finančni prokurator gospod dr. Račič.
(Svetovni bol [„Weltsclnuerz"].) O tem je govoril včeraj Pater Klinkovvstrom v stolni cerkvi celo uro od 6. do 7. Rekel je, da je ta bolezen zelo razširjena med svetom. Grški modrijan je imel ves svet za komedijo, a drugemu je bil ves svet le tragedija. Med tema dvema točkama se nagiba mnenje o svetu, in se zaganja kakor nihalo pri uri od skraj-nossti do skrajnosti. Schoppenhauer in za njim Hart-mann sta spravila to bolest v modroslovni sistem, Hartmann v svojem: „Die Philosophie des Unbe-wussten" to prav na drobno razklada. Blaženost obstoji po njunih mislih v tem, da se človek vtopi v nič, iz česar je prišel, t. j. pri budistih „Nirvana". Potem, ko so ti ljudje vsega se nasitili na tem svetu, in se jim do vsega studi, pa spravljajo svoje sanjarije v modroslovni sistem. — Ali se mar s tem svet zboljša, ali se s tem reši socijalno vprašanje? Na svetu je še veliko dobrega, mnogo se dobrega izvrši. Od kod pa tolik nered na svetu? . . . Hudo izvira na svetu iz zlorabe proste volje. — človek bi nehal biti človek, pametno bitje, ki se samega sebe zaveda, ako neha prosta volja. Natorne sile izvrše svoja vprašanja po natornih postavah, po zakonu teže, privladnosti itd. živali po svojem nagonu, a človek ima prosto voljo. V zgodovini je Bog . . . Tam se vidi, kako Bog slabe izvoli, da mogočne poniža. Z oslovo čeljustjo je Samson na tisoče Fili-stejcev končal. Pride smrt in vsi človeški naklepi so vničeni. Bog zmi celo slabo, kar svet namerava, v dobro obrniti. Primeri: Faraon in Izraelci v Egiptu, Mozes po kraljevi hčeri izrejen v rešitelja zatiranega ljudstva. Govornik se potem ozira na Egiptovskega Jožefa, in na Kristusovega rednika sv. Jožefa, varha Kristusovega. Oba sta morala bežati, ter bila sta mnogo skušena in preganjana, človek obrača, Bog pa obrne; dostikrat pa človek prav nič ne misli, a Bog pa vendar le obrne. Deus providebit (Bog bode skrbel), to naj bode kristjanu v srcu in na jeziku. Tako in enako je govoril P. Klinkovvstrom. Prostorna stolna cerkev jo navadno vsa polna, in hodijo ga
poslušat ljudje vseh stanov. Želimo, da bi ga hodili poslušat tisti, ki hočejo v slovensko slovstvo vpeljati tisto „svetovno bolest", kakor jo tako ginljivo (?) opisuje g. Stritar. Morda bi o tisti dušni bolesti potem sodili drugače, kakor to berejo v tistih vodenih in mehkužnih spisih, ker človek zdihuje nad svojo revščino, ker nima poguma ali resne volje zapustiti svoje bolne domišljijo, ter izročiti se božji previdnosti. — Tistim, ki se za to stvar zanimivajo, bode P. Klinkovvstrom še kaj povedal prihodnji teden, kakor je obetal.
(Imenovanja.) 0. kr. miuisterijalni podtajnik grof Rudolf Pace je imenovan za c. kr. okrajnega glavarja v Radgono na Štajarskem; dosedanji c. kr. Radgonski okrajni glavar, dr. Evgen Neto-liczka, je pa v Celje prestavljen.
(Jurčičevega večera) v četrtek zvečer v Čitalnici seje vdeležilo tolišnje število slovenskega razumništva, da dosedaj še noben pisateljski večer ni bil tako obiskan. G. dr. Vošnjak kot predsednik društva je zbrane primerno pozdravil in potem pokazal ranjkega Jurčiča, s čegar podobo je bila dvorana okrašena, na časnikarskem stališči, kako je mož ondi neumorno delal na korist in povzdigo slovenskega naroda. G. profesor Leveč je čital načrt Jurčičevega životopisa. kterega je osladil a raznimi tii in tam jako dovtip-nimi opazkami. Dalje sta po nekoliko epizod iz Jurčičevega življenja povedala gg. dr. Zupane, ki je bil njegov zdravnik in pa Drenik, kjer je Jurčič nekaj časa stanoval. Pevci, oddelek čitalniškega zbora, so nad vse krasno zapeli nekaj slovenskih pesnic, med kterimi je vsakemu posebno globoko v srce segla „Lastovka", tista lepa in mila pesnica: „Mrzel veter tebe žene, drobna ptičica od nas!", v kterej so besede in melodija v divnem v srce segajočem soglasji. G. Meden razveselil je zbrano pisateljsko društvo tudi sinoči s svojimi prekrasnimi soli, kterih človek ne pozabi tako kmalo, naj jih sliši, kjer-koli in kedar-koli hoče. Proti 12. uri jelo se je društvo razhajati.
(Glasbeno-deklamovalska akademija) v telovadnici tukajšnjega c. k. učiteljišča se je včeraj po vsem obsegu prav dobro obnesla. Prostori bili so polni, prepolni, ker vsled tega je nastala mučna vročina, ki je nektere goste vznemirjala, da so pred koncem zapustili dvorano. Izmed dostojanstvenikov, kolikor sem mogel opaziti, počastila sta jo s svojo navzočnostjo: preblag. g. baron Vv'inkler in tukajšnji vojaški zapovednik baron Groller. Posamne točke, kakor smo si že prej obetali, izvršene bile so vse prav dobro. Naj omenim le nekterih ki so posebno ugajale. „Rothkiippchen" je dolga kompozicija, broječa devetero spevov s samospevi. Posamne pevske oddelke veže deklamacija, ktera se je odlikovala z lično nemščino, kakoršne sicer ni vsaki čas prilike slišati v Ljubljani. Samospevi bili so oddani vrlo izvežbanim pevkam. Sploh smo morali čuditi se vstrajnosti in potrpežljivosti vodje in pevk, preden so si z redko gotovostjo prilastili to veleobsežno kompozicijo. Mogočen vtis napravil je zadnji mešani zbor Beetho-wenov. V veči podrobnosti spuščati se, nam ni namen niti prilika. Le sploh bodi rečeno, da navzoče občinstvo je bilo s preduašanjem godbinega in dekla-matoričnega dela popolnoma zadovoljno.	K.
(Dramatično društvo) imelo je na sv. Jožefa dan dopoludne ob 11. uri svoj letni občni zbor. Pričel ga je g. dr. Stare s primernim pozdravom, na kar je razvijal društveno delovanje v poslednjih dveh letih. Obžaloval je in ž njim vred vsi navzoči, da ima slovensko gledališče tako pičlo podporo od deželnega odbora — le ubogih 1000 gld. na leto. Da se slovenska Talija bolje povzdigne, poslal je odbor g. Ignacija Borštnika na Dunaj v konser-vatorij, kjer se bode teoretično in praktično vežbal dve leti, potem bo pa v Ljubljani osnoval dramatično šolo iu pa tajništvo pri dramatičnem društvu bode prevzel. Stroški zanj znašali bodo sedaj prvi dve leti 685 gld. za kar bode moral Borštnik šest let zaporedoma ostati ravnatelj slovenskega gledišča v Ljubljani. Ker poleti pri nas ni gledišča, šel bode s svojimi igralci po raznih slovenskih mestih gostovat. V poslednji dobi izdal je odbor 52 zvezkov slovenske Talije. Ustanovnikov šteje društvo 21, podpornih udov je bilo pa konec 1885 leta 150. Konečno še nasvetuje, da naj bi se vložila prošnja na deželni odbor za zdatno višjo podporo, ktera se mora slovenskemu gledališči nakloniti, ako hočemo, da se bode kviško spelo. Deželna podpora, ki jo je slovensko gledišče v 6 letih od leta 1880 semkaj prejelo, znaša vsa skupaj le 2500 gld.
Odbornik g. dr. Bleiweis vitez Trsteniški poprime za besedo glede Borštnikovega šolanja in pravi, da bode treba skrbeti za nov repertoar, za primerne, če možno izvirne igre domače, če pa ne, pa vsaj za dobre predstave. Dosedanje igre so večinoma že tako premlačene, da jih ljudje že skoraj na pamet znajo. Dalje pohvali sedanjega ravnatelja g. Jeločnika za njegov trud, da slovensko gledišče ni še zaspalo, kakor tudi diletantom in diletan-tinjam, ki se mnogokrat do celega žrtvujejo, kajti nagrada, ki jo za posamične predstave dobč, je tako pičla, da skoraj ni vredno o nji govoriti. Naj se izreče sem skupaj posebna pohvala.
G. dr. Voš njak pristavlja, da naj bi se iz ozira na to igralcem dajala podpora, kedar bi bil pri kasi deficit ali bi bili sploh pičli dohodki.
Blagajnik g. dr. Stare sporoča nadalje o društvenem premoženji. Leta 1884 je društvo imelo skupnih dohodkov 3730 gl. v gotovini in 1760 gl. v dolžnih pismih. Stroškov pa 3730 gl. 58 kr. L. 1885 je bilo dohodkov 2095 gl. 35 kr. v gotovini in 1760 gl. v dolžnih pismih.
G. Hribar se je odpovedal odborništvu, kakor sploh izstopi iz vseh odborov, ker je imel do sedaj kaj posla. Odbor mu izreče zahvalo za dosedanje požrtovalno delovanje.
Za pregledovalce računov se volita gg. Robrni an Viktor in dr. Volčič.
V novi odbor so voljeni: za predsednika gosp. dr. Ivan Tavčar, za blagajnika g. dr. Stare, v odbor pa gg.: dr. Bleivveis vitez Trsteniški, Drenik, Jeločnik, prof. Leveč, ces. sovetnik Mu mik, prof. Pintar, prof. Pleteršnik, F. Stegnar, Valentinčič in dr. Volčič.
(Tat je vlomil) v četrtek na Viču v A—novo hišo. Gospodar sam je ležal v postelji bolan. Postopač je videl, da sinov ni doma, je vtrl steklo v oknu, zlezel v hišo in vse pograbil, kar je dosegel. Že je zopet lezel skozi okno s culo na cesto, ko ga zapazi slučajno mimo idoč dimnikar. Dobro ga je zagrabil in vlekel k županu, kjer so poslali po orožnika. Že sedi v tamnici na hladnem.
(C. k. pošti na uho.) Prijatelj nam piše: Ne vem kam bi se pritožil, da bi kaj opravil. Ni davno, ko sem poslal na Notranjsko škatljo z mnogovrstnimi rečmi, čez nekaj dni dobim odgovor, da je dobil
adresat škatljo razbito in reči pokvarjene. V C.....i
na pošti so rekli, da so tako že iz R—a dobili in tako razbite pošiljatve je dobila tamo tudi rodovina 0. že menda dvakrat. Kje pa tiči tu vzrok? Minuli teden sem dobil pismo, ki je iz Kamnika v Ljubljano romalo samo tri dni. Je pač slaba cesta!
(Vojaško.) Rezervisti železniško - brzojavnega polka, vadili se bodo letos pri pijonirskih in že-nijskih batalijonih, nalašč zato odločenih, v orožji in sicer vsakdo ondi, kjer je ravno najbližnja že-nijska ali pijonirska posadka. Taka mesta so: Praga, kjer je 3. batalijon pijonirjev; Ptuj, kjer so pijonirji 4. batalijona; Krakov je posadka 2. batalijonu 1. ženijskega polka, Budapešt pa 4. batalijonu 2. ženijskega polka.
(Umrl je) v Postojni gosp. Ivan Šeber, sin ranjkega tiskarja Maksa Seberja, v četrtek ob 2. uri popoludne v 26. letu starosti. To je v kratki dobi treh mesecev drugi obisk nemile smrti v tej rodo-vini; o božiči umrl ji je namreč oče.
(Ponesrečil se je) v četrtek na kolodvoru južne železnice na Pragarskem tamošnji železniški uradnik, g. Lukeš, sin blagajničarja c. kr. deželne plačilnice v Ljubljani. Prišel je pod kolesa in nogo mu je odtrgalo.
(Porotna obravnava) v Celji bo 5. aprila. Na dnevnem redu je tožba opata Vrečko t a proti č. g. č agr a n u.
Telesnimi.
Dunaj, 19. marca. Ministerski odlok o uravnavi poštno-hranilničnega urada, ki je Pinota ob portfelj spravil, se je vže preklical in razveljavil.
Dunaj, 19. marca. Ravnatelj poštno-lira-nilničnega urada dr. 0 o c h je odšel za nekaj časa na odpust.
Dunaj, 19. marca. Naučni minister je rekel, da bode povišanje šolnine glede obilnega pritiska mladine v srednje šole resno prevdaril. Tudi oproščevanje od šolnine se bo primerno preosnovalo. Suplentom bode pa po možnosti še letos pamagal.
Uittich, 19. marca. Povodom obletnice Parižske komune oglasili so se socijalisti s tem, da so pobijali okna, po kavarnah in po štacunah plenili, ter vpili: „ob tla skapi-talisti in z meščanstvom!" Redarji in meščanska straža segli so po orožji ter so več rogovilježev ranili, stotino pa zaprli.
Tuj c i.
19. marca.
Pri Maliču: Kellenuann, Oelis, Titz in Sohoppl, trgovci, z Dunaja. — Adolf Puchs, trg. pot., iz Prago. — Hugo Fruh-mann, trg. pot., iz Gradca. — A. Ročo, nadzornik, iz Trsta. — DimeiS, posestnik, iz Dalmacijo.
Pri Južnem kolodvoru: Jakob Peigel, kotlar, iz Moosburga. — Franc Lahnberger, trg. pot., iz Linca.
Vremensko sporočilo.
0	Čas	Stanje		Veter	V r e in e	S* § oN ^ C
opazovanja		'irukomerfl. v mm	toplomera po Celziju			
18.	7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zveč.	736-38 739 14	- 2-4 + 5-6 -f- 2-6	brezv. si. szp. si. zp.	megla del. jasno del. jasno	000
19.	7. u. zjut. 2. u. po^. 9. u. zvee.	740-11 740-08 740-76	+ 1-0 + 5-6 — 0.8	si. szp. si. vzli. si. szv.	oblačno oblačno del. jasno	000
V četrtek 18. t. m. dopoludne megla, opoludne solnce, popoludne se je pa zopet nekoliko pooblačilo. Srednja temperatura +190 C., za 16 pod normalom. V petek popoludne oblačno, popoludne solnce. Srednja temperatura -j-2'6" C., za 1-1° C. pod normalom.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.)
20. marca.
Panirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna „ o% „ 100,, (s 16% davka) 4 °io avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avstr.-ogerske banke
Kreditne akcije......
London .......
Srebro .......
Francoski napoleond......
Ces. cekini ....	. .
Nemške marke ......
85 gl.	70 kr
85 „	85 „
114 .	45 „
101 ,	95 ,
877 ,	—
301 „	40 „
125 „	75 „
9 „	98'/,
5 „	92 .
61 „	60 .
Tužnega srca naznanjamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem prežalostno vest, da je naš preljubi sin, oziroma brat, gospod
IVAU ŠEBER
po dolgi in mučni bolezni, previden s sv. zakramenti za umirajoče, v 26. letu svoje starosti danes popoludne ob 2. uri mirno v Gospodu zaspal.
Truplo predrazega umrlega bode v soboto 20. marca t. 1. ob J/a-UI"i popoludne na tukajšno pokopališče preneseno in tam materi zemlji izročeno.
Nepozabljivega ranjcega priporočamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem v blag spomin.
V Postojni, 18. marca 1836.
Tekla Šeber,
mati.
Rihard, Maks, Franjo i a Božidar Šeber,
bratje.
Razglas.
Od c. kr. okrajne sodnije v Ljutomeru se naznanja, da se je dražba zapuščine pokojnega župnika gospoda Pr a n ca Šrol, in sicer okoli 60 štrtinjakov vina leta 1869, 1879, 1881, 1882, 1883, 1884 in 1885, s posodo vred, potem pohištva, perila, vozov in živine na
5. aprila 1880
in sledeče dneve, vsakokrat od 8.—12. ure pred-poludnem, in od 2.—6. ure popoludne v farovžu v Ljutomeru določila.
K tej dražbi se kupci s pristavkom vabijo, da se bodo imenovane stvari le za ali čez cenitveno vrednost in za gotov denar oddale, in da se bo vino prvi dan, to je: 5. aprila oddajalo.
C. k. okrajni sodnik v Jjjutoincru. (i)	Ka tziantschi tu.
Mirno in lahko službo
na deželi najdeta zakonski mož in žena trdnega zdravja, sredne starosti in brez otrok, čo je mož pri konjih ter navadnom vrtnarskem delu zveden, žena pa nekoliko knliati zna, ter hišni red in snago ljubi. — Ponudbe za to službo morajo so v štirih tednih oddati in dobro svedočbo ali pa priporočilo znane zanesljivo osebe priložiti. — Pri administraciji tega lista se pozve, kamo jo ponudbo poslati.	(1)
V Dobrniški fari na Dolenjskem
se odda o sv. Juriji t. 1.
služba organista in cerkvenika
Dohodki prav ugodni.	(4)
Več o tem tem se zve pri tamošnjem farnem predstojništvu.
Med v satovji
' & kfj SO Itr.
Garantiran pitancc
v škatljali po 5 leg, kg po 60 kr., škatlja 30 kr., se pošilja po pošti proti predplačilu ali povzetji.
V škafih na debelo ceneje.
OROSLAV DOLENEC,
sveča f,	(8)
v Ijubljani, Gledališke ulice.
Ycfi ko 87 let obstoječa
iSfe*
O. lil*.
j ri v.
TJiiietiie
II
(15)
SISSI
ustavlja po najnovejšem amerikanskem načinu brez vsakih bolečin ter opravlja plombovanja in vse zobne operacije
zobozdravnik A. Paichel,
poleg Hradeckega mostu, I. nadstropje, ♦ooooooooooooooooo«
o Proti kašlju in hripavosti o
0	SO	5
0 Antikatarrhalične salicylne pastile
A najboljši pripomoček. One so najvspešneji sredstvo vbra-
Oniti se davici-difteritiki, proti vsini pljučnim, prsnim in vratnim boleznim ; neobhodno potrebne za vsacega pevca Q ali govornika; posebno pa za ves p. n. učiteljski stan,
Okojemu čil in sonoren glas najbolje služi. — Ena škatljiea 20 krajcarjev. A Gumasti bonboni .... 1 škatljiea 10 kr. a Pastile iz sladovega cvetu „ 10 „ v Pastile iz sladkega lesa . „ 10 „ ^ Salmijakove pastile ... ,, 10 ., Q	dobivajo sc vedno sveže
0 v lekarni Ficcolija, „Pri angelju",
0	r Ljubljani na Dunajski cesti (3)
A in se naročila po pošti proti povzetju takoj izvršujejo.
♦ooooooooooooooooo*
30000000003000000000$;
Čudež industrije!
tvornica za plahte in koče
poprej
Lichtenauerjeve vdove in sinov,
razpošilja po svoji Dunajski zalogi
konjskih odej,
lOO ctm. dolgih, 130 ctm. širokih,
nepokončljive kakovosti, temno barve, z živejšimi krajci po gld. 1.00 z zavijanjem vred. Dalje prodajamo, dokler je še kaj zaloge
belo barvane konjske odeje,
2 metra dolgo in 1'/» metra široke z štirogubnimi plavo-rudečeini ali temno-rudečiini krajci, nepokončljive bažo po gld. a.50 z searitliom vred.
Kdor jih vzame 10, dobi jeden komad po vrhu ali se mu pa cena za 10% zniža.
Samo radi velikanskega izdelovanja in prodaje smo v stanu konjske odeje tako nenavadne velikosti in tako izborne kakovosti tako nenavadno ceno prodajati.
Razpošiljajo so s povzetjem.	♦
Blago, ki ni po godu se brez ugovora nazaj spre- Z jema. — Naj se dobro pazi na naslov:	♦
Pferde-Decken-Fabriks-Haupt-Niederlage X
WIEN, Rothcnthurmstrasse Nr. 14.	*
I)r. Kiesov
izumil je staroslavno in vednoveljavno i
zmjssja
s
ktera je posebno dobro domače zdravilo za bolezni v želodcu in vse druge iz tega izvirajoče neprijetnosti, kakor so-, če človeka glava boli, če se mu no ljubi jesti in piti, če ga slabosti napadajo, če slabo prebavlja, čo se mu zapira, če ga peče gorečica ali če ima krč v želodcu, če se mu dela zgaga, «u (lep. Krimtzmarke. če je hipohonder, če ima zlato žilo. Esenca življenja je najbolj varno sredstvo proti mrzlici,
krvavi griži in koleri.	(9)
Prava jc le tista, ki iina zgorenjo znamko. Dobiva se na drobno po vseh boljših lekarnah, na debelo pa pri vseh boljših droguistih (materijalistih) in pa pri
J. G. Kiesovem v Augsburgu (na Bavarskem).
Na znanje!
„81omHokoTili »branili spisov"
prva in druga knjiga sta popolnoma pošli. Tretja: „Životopisi", dobiva se pri izdatelju, č. g. Miha Lendovšeku, župniku v Makolah (Maxau boi Poltschach) po 70 kr., četrta: ,,Različno blago" po 1 gld. — Pri tej pviliki naznanjamo, da bode peta knjiga obsegala SlomSekove ,,Pastirske liste", a da sc prej izdati no more, dokler ni razprodane četrte knjige vsaj toliko, da se tiskovni stroški pokrijejo! (3)
Samo gld. 3*75
velja pri meni od danes naprej izvrstna, regttlovana sainosveteča
ura na nihalo, ki bije
cele in pol ure, ter ima dve bronasti uteži,
z nihalom v prekrasnem, fino poliranem itnit. okvirji iz orehovega lesa, je izžlebljena, ima prekrasno kazališče ktero je prevlečeno z neko snovjo, ki po noči tako svetlo sveti kakor luna, tako da so vidi, koliko jo ura, no da bi bilo treba prižgati luč. Za svetlobo
pismeno jamčim
kakor tudi garantujem za dober tek. Jaz sciu jerfini izumitelj teh ur in jo le zato tako po ceni prodajem, ker jih imam mnogo v zalogi in denarja potrebujem. Naročo se lahko proti gotovemu plačilu ali poštnem povzetji. —
Razpošilja	(1)
Fabrik leuchtender Pendeluhren Wien III. Hintere Zollamtsstrasse Nr. 9.
•B . ■ ■ . IKKs«. H »i
Q%/r»r>il/"\ ! 0(5 druzih stranij ponujajo so ure z OVal IHJ. nihalom z budilom po gold. 210 in take uro z nihalom v tako imenovani romontoir-obliki po 2 85, pa to jo le navadna sleparija, kajti nikakor se ne dajo primerjati tej uri in p. n. občinstvo se lastnem interesu svari pred nakupovanjem tacih ur.
Skrajni čas!!!
Po celem svetu znane konjsko odejo, ktero sem na javni dražbi kupil za polovieo navadne cene in ktere so že po celem svetu razširjene, prodajam, kolikor jih imam ravno še v zalogi po
1 gold. 50 kr.
Vsaka takafsilno velika, debela, široka
konjska odeja
so ne da vničiti, trdna kakor deska ima barvano krajovino, jo 190 cm. dolga 130 cm. široka, močna pa, da jo kaj! Prve vrste po 1 gl. 75 kr. najfineje pa, ki so že prav kaj posebnega, po 1 gl. 95 kr.
Dalje imam še
500 tucatov rumenih fijakarskih odej,
ki so pisano v šesterih barvah, popolnoma velike, jako fine in se dobivajo po 2 gl. 40 kr. komad. Ce so dolge po 190 etm. in široke po 135 ctm, veljajo 2gl.80kr.; 195 ctm. dolgo in 155 ctm. široke pa dajem po 3 gl. Le-to posebno priporočam posestnikom fijakerjev.
400 komadov svilnatih odej (kovtrov)
iz najfineje Burctt-svile v najlepših barvah rudeče, modre, rumeno, zeleno, pomaraneasto iu pisano, in _so za največjo posteljo zadosti dolgi, komad po 3 gld. 50 kr., dva komada 6 gld. 50 kr. - Razpošiljajo so le proti pred-plači ali pa c. k. poštnem povzetji.
Na stotino odličnih oseb poslalo mt jo zo zahvalna pisma o izbornosti teh odej in so si jih še naročili; nekaj teh zahvalnie objavil sem tudi žo po listih, druge so v moji pisarni vsakemu na razpolaganje ter jih bom prav kmalo vso objavil. Kar naročenega bi komu u e rgajalo, naj se mi brez ugovora vrne.
. »'1 f Vsacega svarim pred nakupom tistih kov-oVcirilO. trov, ki jih ponujajo razno tvrdke po svojih oznanilih brez podpisanega imena. Kdor toraj v resnici dobrega blaga za majhen denar želi, naj so le zaupljivo obrne do trgovsko vknjižono tvrdke
J. II. Kabinowicz,
Wien, Ul., Hintere Zollamtsgasse 9.
Op. Kovtre, ki jih druge tvrdke ponujajo po 1 gld. 50 kr., 1 gl- OO kr., jaz na zahtevanje razpošiljam po 1 gl. 20 kr.	(5)