790
Kalina Kovačeva
BRZICA    Bila je silna brzica, strašne, pijane vode. In ti si šel mimo, nisi mi dal roke.
Prišla bom sama
čez, na drugi breg,
čeprav me vleče s sabo
narasle vode beg,
me bije v otrpla kolena,
z vejami pot mi gradi,
me z mrzlimi curki obliva,
mi dih ledeni —
prišla bom, o pridem
do tja, kjer sediš
navdušeno dvigaš ramena,
za mano strmiš.
Ožela bom krilo,
si splela lase
in pojdem tja čez —
pod senco borov in brez.
Vesela sebe, ker se je vse
izteklo tako ...
A nekaj je vendar
z divjo mi reko odšlo .. .