Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka 1,25 Din, DELAVSKA POLITIKA GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE. Uredništvo je v Mariboru, Ruška cesta 5, poštni predal 22. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Uprava: Maribor, Ruška cesta 5, poštni predal 22, Ljubljana VII, Zadružni dom. 1 Izhaja vsako sredo in soboto. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1.— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne frankirajo. itev. 47. Sreda 13. junija 1928. Leto III. Glad in pogin — ustrahovalno sredstvo. Rudarje v trboveljskem revirju so Pribili dobesedno rua križ. Kar po-Cenjata Trboveljska premogokopna družba in vlada z našim rudarskim Proletarijatom, ne najde primere niti y. postopanju kapitala s sužnji v Kongu. Zaslužek naših rudarjev je celo iakrat, ko na vso moč delajo, tako nezadosten, da gladujejo dobesedno vsakdanji kruh. Sedaj so pa našli še nov način izstradavanja in upropaščanja delavstva. Svoje spore zaradi dobave premoga rešujejo s tem, da ustavijo delo in prisilijo tako na tisoče in tisoče delavcev, da morajo neprostovoljno štrajkati. Kako naj rudarji ta- čas žive, pa se živ krst ne vpraša. Ali se je že kje videlo, da se izrablja ljudski glad kot prešijsko sredstvo na lastno vlado in to pe-rijodično, in da ni te iniamije sram ne trboveljske družbe, ne vlade? Trboveljska družba in vlada ubijata s takim početjem njim izročene delavce in. državljane — Trboveljska družba in vlada bi spadale na zatožno klop, če bi sodniki storili svojo dolž-n°st. Zakaj, ni uboj samo to, če se ponoči ubije in oropa človeka, še večji uboj je, če se na desettisoče ljudi, če se njihove otroke obsodi na glad in smrt — zato da služi ta glad in ta smrt kot špekulativno sredstvo Pri medsebojnih trgovskih in korupcijskih mešetarijah. Proti takemu, v nebo vpijoče- I mu početju, ki je sramota za narod ] in za državo in za ves svet, mora j dvigniti svoj ogorčeni protest vsa I poštena javnost. Na prisilnem brez- j delju in gladu naših rudarjev in nji- 1 hovih družin ne boste gradili svojih trgovskih naklepov in špekulacij. Povsod skušajo vsaj vlade sama preprečiti prisilno štrajkanje v podjetjih — naše vlade pa ni sram, da morajo cele mase delavcev pohajati, ker ji nekaj ne gre v račun, Ali ni znala vlada prej urediti svojih odnošajev in računov, in prisilili družbo na kolena, če ij nekaj ni prav? Toda družba ima za seboj francoski kapital in takemu gospodu se je kot »svobodna in neodvisna država« težko upirati. Mnogo lažje je obsoditi lastne državljane na perijodič-no gladovanje, na trajno propadanje. Mnogo lažje, ali zato toliko bolj sramotno ! Delavstvo mora spričo tega zahtevati najmanj to, da se mu dnevi prisilnega brezdelja plačujejo, Ni delavstvo krivo ustavitve dela, Ono hoče dela in vlada, odnosno ministrstvo prometa potrebuje premog. Če že hočete, da vam brezposelno delavstvo služi kot ustrahovalno sredstvo, pa ga plačujte, ne pa, da iz njegove blede lakote kujete kapital! Ogromni so profiti Trboveljske družbe. Njene bilance si oglejte! Na gladu zgrajene bilance in dobički! In še naj potencirani glad naših rudarskih družin služi kopičenju večjih in večjih profitov. Dosti! Vso pošteno javnost, v prvi vrsti ves zavedni proletarijat kličemo, da solidarno nastopi proti takemu v nebo vpijočemu početju kapitalistične družbe in naših vlad. Plačajte izstradanim rudarjem njihove proti svoji volji in brez potrebe izgubljene delovne dneve! Veliko državno posojilo. ,v Evropske države druga za drugo ls^ejo inozemska posojila. Pod ime-n°m »sanacija narodnega gospodariva« se sklepajo pogodbe med boga-hmi im obubožanimi državami. Sve-tpvtna vojna je namreč premetala Aktivni kapital in ga koncentrirala v ^zavah velike antante — po bankah v_ obliki zlata, kreditnih listin in voj-(dh dolg ov zia dobave, ki so jih pre- leniale med vojno in še pozneje zlasti srednjeevropske in balkanske države ter vojne odškodnine. Dejansko bogastvo in fiktivno bogastvo v papirju tvorita v zvezi z mi-btaristiono silo kapitalistične družbe Veliko silo, gospodarsko premoč, ki Se ji gospodarsko slabotni del sveta ne more upreti z uspehom, niti ne PSromna Rusija sama, ki je že kaza-a tak namen. Zlato v bankah in vrednostni pa-***rji vseh vrst pa niso produktivni, neso obresti in kapitalizem od ta-naložb ne more živeti. Razvoj . bre konjunkture v bogatih državah je oslabel po vojni. Ni eksporta, po-rebni niso več toliko militaristični Produkti, ampak izdelki drugih vrst, ^ katere pa tudi ni odjemalcev, ker ^Mtia večina držav nikakšne kupne m«či. Skoro vse države srednje Ev-r^Pe in tudi Rusija so se postavile na tališče, da je treba z vojno zaprav-.leno imetje nadomestiti z neizmernim ^•koriščamjem delovnih sil in konsu-_ enitov, kar pa ne more voditi k sa- I aciji gospodarskih razmer, ampak srn ^nR611)11 še tega, kar je, kakor „ ° že zadnjič razpravljali v poseb-članku. Kapitalistični svet vidi to politiko srednje Evrope, zato se boji, da mu taka gospodarska politika Evrope ne bo koristila, temveč ogroža celo njegove zahteve do srednje Evrope. S tega vidika je svetovni kapitalizem pripravljen dajati svojim dolž-nicam velika posojila, da se gospodarsko ukrepe, ustalijo svoje valute ter začno redno gospodariti ter od-računavati njim dolžni obolos, s katerim so bite doslej tako malomarne. Financiranje evropskih držav potom svetovnega kapitalizma je torej v interesu gospodarskega razvoja prizadetih držav, ki z izposojenim kapitalom lahko- otvorijo nove vire produkcije, s katero dvignejo gospodarske koristi celokupnosti, če ravnajo po zdravih načelih gospodarske in socijalne ekonomije. Tudi naša država se bori za 100 milijonov funtov inozemskega posojila. Pogajanja pa ne gredo izpod rok. Tajna diplomacija ne pove pravih vzrokov, zakaj Anglija državi ne zaupa. Ali iz vseh dogodkov je posneti, da hoče tuji kapitalizem najprej dobiti nekaj garancije, da ne bo to posojilo izgubljeno. Boji se vojne, zato se morajo odobriti nettunske konvencije. Ne le to! Še več. Posojilo bodo dale interesirane države ter prevzele jamstvo in sicer Anglija, Francija, Italija in Zedinjene države, Te državie si torej ne zaupajo med seboj, kakor ne zaupajo naši državi. S posojilom bodo torej spravile to državo za dolgo dobo let v popolno gospodarsko odvisnost, v vazalno državo neke nove antante, ki bo skle- nila posebno pogodbo o usodi naše države. Silno previdne varnostne odredbe se torej pripravljajo, preden se posojilo sklene, kar pa nam priča, da položaju na Balkanu tudi kapitalizem ne zaupa. Ni pa nikakršnega dvoma, da kraljevina SHS potrebuje veliko posojilo, ker sicer ob današnjih razmerah gospodarski razvoj ni mogoč. Naj denar prinese sam vrag na repu, potreben je in važno je, kako se bo posojilo porabilo. Politični in gospodarski krogi pri nas trdijo, da imamo slabo državno gospodarstvo. Zato- ni tako postranskega pomena, če se posojilo dobi, kako se bo uporabilo. Kakor poročajo, utegne že samo najetje posojila veljati nad 30 odstotkov (provizije bankam, agentom itd.), kar pomeni, da bo posojilo isilno drago in če ga potem državniki, ki bodo z njim razpolagali, nalože še velik del v neproduktivne svrhe (vojsko, strategične železnice itd.), potem bo to posojilo, kakor je potrebno, le novo breme, ne pa obratna glavnica za nove in večje indbistrijske in kmetiške investicije, ki bi bile v stanu dvigniti sedanji gospodarski položaj in tudi so-cijalno blagodejno vplivati na razvoj v državi. Vsekakor bi bilo potrebno, da vlada in merodajne politične stranke v tem oziru jasno povedo svoje stališče, da ne bomo primorani domnevati, da gre le za veliko eksploatacijo -— ker je prilika. Ali smo svobodni? Prav na dan, ko so se zbirali jugoslovanski kozaki v Splitu na svojo vsakoletno parado, ki jo naši zve-zarji prav neupravičeno imenujejo kongres železničarjev, prav na ta dan, c. j. v soboto dne 9. junija, so načelniki železniških edinic prezen-tirali svojemu podrejenemu osobju v podpis okrožnico, ki jasno dokumentira našo toliko opevano ter proslavljeno svobodo. Hvala vam lepa za tako svobodo! V omenjeni okrožnici se namreč z vso strogostjo zabičava železniškemu osobju, da se ne sme v svojem prostem času nikamor ganiti, to se pravi, da ne sme noben uslužbenec svojega službenega »mesta« (to se pravi kraja) brez »pismene dozvole« zapustiti. Ta, menda turški ferman, je res bil že svojčas razglašen, toda pri nas ga ni nikdo smatral rdsnim, ker si Slovenci nikoli nismo svobode tako predstavljali. Kajti, če bi se po tej okrožnici ravnalo, bi to ne pomenilo nič drugega, kot neke vrste kaserniranje. Cim večji kraj, tem večja kasarna bi to bila, kjer bi se smeli železničarji kot svobodni državljani milostno »prosto« gibati. Železničar — pravi okrožnica —-nima zato odmora, da hodi okrog, ampak za to, da se »odmori«. Tako torej! Tudi prasci se odmore, ako leže na trebuhu ali na hrbtu v blatu, ker oni niso kulturni. Naš človek pa ljubi svobodo in naravo ter gre po trudapolnem delu rad na sveži zrak, gre ven na polje ali še raje v planine. To velja zlasti za one, ki bivajo v večjih mestih, v skrajno nezdravih stanovanjih, a na drugi strani opravljajo težko in naporno službo v dušljivih kurilnicah ter delavnicah pri najrevnejši hrani. Torej tak želzničar, ki je sicer službe prost recimo od sobote zvečer do pondeljka zjutraj, ne bi smel v naravo »brez dozvole«! Tak železničar bi moral, po mnenju visoke železniške birokracije, ves prosti čas doma ležati, menda zato, ker ima premajhno plačo. Kak smisel naj ima to, se ne ve; mogoče ta, da se železničar ne bi imel prilike z drugimi sodržavljani, za katere taki ukazi ne pridejo v poštev, preveč evolucijonirati? Iz te moke ne bo kruha. Če so naši janičarji, zve-zarji, s tako vrsto svobode zadovoljni, masa železničarjev gotovo ni! Dobro pa je, da so vsaj v gotovih vprašanjih gospodje šefi s svojim osobjem solidarni. V svobodi bomo spoznali suženjstvo. Železničar. Kr.: Nettuno. »Doli z Italijo!« se vpije danes na naši, »Abbassto la Jugo sla via!« na drugi- strani meje. In kdo to vpije? Nadebudna mladina, med katero je -seveda največ študentarije, In zakaj? Menda samo zato, da se dere in vpije po ulicah, hujska ljudi na vojno. I-n to seveda, na ljubo tiste bur-žuazije, ki tira s svojo politiko narode v pokolje, ne zato, ker zahteva to mogoče interes narodov, nego le nje razredni interes in njen imperializem. Kako stališče mora zavzeti razredno zavedni proletarijat napram tem naivnim komedijam, ki jih vpri-zarja zapeljana mladina, ni težko upa-niti. Vsekakor nima proletarijat s temi demonstracijami ni skupnega, četudi so v neki meri tangirani njegovi interesi. Tudi -sedaj ne, ko gre za ratifikacijo nett-unskih konvencij! Nočemo s tem reči, da nas te konvencije nič ne brigajo. Saj se vendar tudi sedaj baranta predvsem le za našo kožo! Baranta se za kožo tistih malih ljudi, ki tvorijo v teh državah ogromno in brezpravno večino, za kožo tistih, katere mora razredno zavedni proletarijat opozarjati pred grozečo vojno nevarnostjo. Jasno je zaenkrat, da je italijanski imperijali zem pridobil na terenu na balkan skem polotoku, kar nas bo, če pojd-tak-o naprej, prej ali slej dovedlo d konfliktov z njim . . , Kako naj se brani proletarija pred to nevarnostjo? Ali naj izreka svoj popoten desin te-resement za konvencije, ki prilivaj-olje v ogenj nacijonalnega sovraštv med oba naroda? Če pomislimo, da bi nosilo stro ške za kako- klanje edinole delavsk ljudstvo bojujočih se držav, če pomi slimo, da bi mi morali nositi svoj-glave nia prodaj za tisto -sodrgo, -ki se di v direktorijih evropskih bančni in drugih trustev, tedaj moramo prit samo do tega sklepa: Doli s kapita Jizmom! A doli tudi z fašist.-impe rijalistično buržuazijo celega sveta, vsemi njihovimi konvencijami in po godbami vred! Doli s pogodbami, 1 prinašajo politično š ibkejšim naro dom in državam poleg okov sužen; stva s seboj tudi kali bodočih vojn Za ‘boj proti enemu in drugem, mora zbirati proletarijat svoje sile i: potem res uspešno »voditi borbo z mir!« Volitve zaupnikov v železniških napravah Velikanski poitaz rumenih in črnih bratcev ter sijajna zmaga Saveza železničarjev. Vendar enkrat! Sedaj, ko so se izvršili skrutiniji oddanih glasov pri progovnih sekcijah in kurilnicah, ki so pokazali v številkah, kam gravitirajo železničarji, beli sužnji, ki so bili tolikokrat ogoljufani in prevarani, in sedaj, ko to pišemo, prinaša meščansko časopisje grandijozna poročila o »kongresu« narodnih železničarjev in brodarjev, ki se vrši v Splitu. Tisoč tristo udeležencev, to je malo manj kot kadar zboruje kongres angleških rudarjev, katerih organizacija šteje nad milijon članov. Pa še več! Na kongresih zve-zarjev imajo referate načelniki oddelkov ministrstva za promet in generalne direkcije. Načelnik prometnega oddelka je izvoljen za predsednika. Ce taka organizacija ne bi rodila uspehov, ki ji načelujejo delodajalci, ki vsak odpor ter sleherno nezadovoljstvo lahko že v kali zaduše, potem ne vemo, katera naj bi jih še rodila! O kongresu, ki bi naj imel strogo strokovni in nepolitični značaj, pa se z mastnimi črkami poroča, da je manifestiral za Istro, Zadar, Reko in Trst. Zakaj imamo sploh še narodno skupščino, ki se že toliko časa bori za Nettunske konvencije, ko je »kongres« jugoslovanskih nacionalnih železničarjev mnogo bolj »učinkovit« ? Zato pa naši železničarji čezdaljebolj spoznavajo pravo vrednost nacionalnih podrepnikov, ki so to, kar so železničarji že od njih postanka vedeli, namreč coklja, ki ovira vsak napredek ter se pasivno obnaša pri vsakem poslabšanju položaja železničarjev^ in to kljub številni moči: 26.700 članov! Ironija je, da so se prav v tem trenutku izvršile volitve obratnih zaupnikov, ko se v Splitu pretaka ter preliva šampanjec »zmage«, zmage — nad kom ? Morda nad upravo, ki je tekom desetih let postanka države reducirala skoraj vse beneficije, ki so si jih železničarji davno prej priborili. Med tem ko so se v drugih državah po vojni obra-zovali obratni sveti, ki imajo mnogo širšo kompetenco kot navadni zaupniki, se je v Jugoslaviji sistem zaupnikov ter personalnih komisij takoj po prevratu odpravilo, češ, to je boljševiško. Toda s tem so se podrepniki sistema strinjali, namesto da bi bili branili pravice osobja. No, danes so te kukavice dobile odgovor, ki jim bo bolj po ušesih brnel kot pa »lepi« kongres v Splitu. Nekateri šefi edinic so se še vidno trudili, da bi s svojim vplivom preprečili »škandal«, da bi zveza pogorela, pa ni nič pomagalo. Sedaj še nimamo pri rokah vseh rezultatov, toda iz teh, ki so nam na razpolago, je dovolj jasno, kako mislijo železničarji po svoji ogromni večini. Pri volitvah pri progovni sekciji Maribor gl. kol. je dobil Savez 5 odbornikov. Združeni zvezarji in klerikalci pa — enega samega, pa še ta se sramuje ter pravi, da on ne pripada nobeni »stranki«. Pri progovni sekciji Maribor, koroška proga, pa sploh ni bilo volitev, ker nasprotne organizacije niso postavile nobenih kandidatov, to pa zato, ker nimajo sploh nobenih članov in je bila lista Saveza proglašena kot izvoljena. Da so v mariborski delavnici dobili združeni rumenočrni 3 mandate, Savez pa 13, je že znano. Te dni so se vršile volitve obratnih zaupnikov v kurilnicali mariborskega okoliša in je rezultat sledeči: Oddanih glasov je bilo 394, od tega veljavnih 392. Savez je dobil 347 in vseh šest mandatov, med tem ko so združeni zvezarji in klerikalci dobili 45 glasov in so ostali brez mandata. Kaj bi rekel na to g. direktor dr. Borko, ki je trdil, da so železničarji zadovoljni, samo hujskači so krivi nezadovoljstva! Gospoda Deržič in Zebot. kaj pa pravita vidva na to? Zgovorni rezultati carinsko-zaščitne politike. industrija in obrt, ako bi bili še tako intenzivno zaposleni, producirati letno 3,250.000 parov čevljev; v državi, ki šteje okoli 13,000.000 prebivalcev, bi pa potrebovali, ako računamo, da v s at prebivalec porabi letno samo 1 par čevljev, najmanj 13,000^.000 iparov čevljev. Kako tedaj, da sta naša obuval ska industrija in obrt v krizi? Tako: Statistični podatki izkazujejo, da se porabi pri nas letno komaj 3,860.000 parov čevljev — znači tedaj, da je komaj ena četrtina našega prebivalstva obuta, tri četrtine, t. j. preko 9,000.000 ljudi, pa je bosih! Vsekakor imenitna in razveseljiva konstatacija! In zakaj? Ni treba posebnega znanja, da se dožene, da leži krivdia predvsem v tem, da so pri nas obuvala silno predraga, tako da jih ne-imoviti sloji pri svojem današnjem zaslužku ne morejo kupiti. In kako naj bi ne bila ta obuvala predraga, če pa imamo zaščitno carino na obuvala, ki znaša od 35 do 80 odstotkov na faktični nakupni ceni! Pa so še vedno uvažana obuvala če- šče cenejša kot obuvaila domače produkcije, čeprav morajo plačati vso ono ogromno carino. Znači tedaj, da domače tovarne in domača obrt proizvaja obuvalo za 35 do 80 odstotkov dražje od tuje industrije, Ali imajo take produkcijske panoge sploh pravico do eksistence? Nočemo s tem reči, da so naše čevljarske tovarne in naša čevljarska obrt krivi, da je njihova produkcija tako draga, napaka mora biti drugje, mora biti v vsem našem produkcijskem sistemu surovin, ki so vse predrage, v davčni politiki itd. Dejstvo pa vendar ostane, da so pri nas obuvala 35 do 80 odstotkov dražja, nego bi morala biti — in da tudi zato narodi ker si ne more pri taki ceni nabavi* ti obuval, bos hodi po svoji srečfli in svobodni zemlji! Do takih absurdnosti dovaja blaiZ' na zaščitna carinska politika na eni strani in še blaznejša notranja go* spodar.ska in davčna politika na drugi. Zato ponavljamo še enkrat: Krizo v naši industriji je treba iskati drugod in ne v uvozu. Zlasti v takih in podobnih slučajih ne! Nečuveno postopanje političnih organov v Rakeku. Savez Železničarjev Jugoslavije, podružnica Rakek, je hotel že večkrat prirediti predavanja za svoje člane, v s vesti si, da s predavanji najbolj more dvigniti duševni nivo svojih članov. Toda srezki poglavar v Logatcu, Poklukar, je že dvakrat prepovedal predavanja, katera naj bi imel s. Franjo Aleš. Na 'dan 1. maja tl, bi se moralo vršiti skioptično predavanje o »Grozotah svetovne vojne«, dobrih nekaj dni pozneje pa o »Marčni revoluciji teta 1848.« A politična oblast je obakrat smatrala, da je treba dati predavanja in slike — v cenzuro, čeprav gospodje in gospod Poklukar prav dolbro ve, da so skiop-tična predavanja last kulturno-pro-stvetnega odseka Delav. zbornice za Slovenijo in da 90 že bila pregledana in cenzurirana. Proti temu postopanju srezkega glavarstva v Logatcu ,najostrejše protestiramo in zahtevamo, da se take šikane v bodoče ne ponavljajo več! Tako izgleda piri nas svoboda govora. Pravijo med drugim, da so italijanski fašisti nekulturni ljudje, da v ji nima proletarijat nobenih pra-da je brezpravna raja, da imajo ji slučaj Matteottija itd. 0, kako čudno blizu smo mi Italije . - • vic, Skupen izlet vseh gorenjskih in ljubljanskih „Svobod“ V naši državi je več produkcijskih panog, ki skušajo rešiti svoj obstoj s tem, da omejujejo uvoz istih produktov potom čim višje zaščitne carine. Med te produkcijske panoge spada .tudi čevljarstvo. Mi smo1 večkrat povdarjali nesmiselnost zaščitnih carin, ravno položaj v čevljarski produkciji nam pa spet nazorno dokazuje, kako pravilno je to naše stališče. Zadnje čase se mnogo razpravlja o krizi v čevljarski industriji in obrti in se pripisuje vzrok visokemu uvozu, če si pa ogledamo številke, vidimo spet, kako je stvar v resnici drugačna. V našo državo se je leta 1927 u-vozilo večinoma iz Češkoslovaške in Avstrije za 82,097.000 Din čevljev (610.000 parov). Po tej štatistiki bi izgledalio, da je ibila domača produkcija za vso1 to veliko število čevljev oškodovana1 — v resnici je pa stvar taka, da moreta domača čevljarska se bo vršil v nedeljo 17. junija. Udeleže se ga »Svobode« Ljubljana, Šiška, Vič, Kropa, Lesce, Tržič, Javornik, Gorje im Jesenice. Odhod za izletnike iz vseh krajev je s prvim gorenjskim turistovskim vlakom, ki odpelje iz Ljubljane ob 5.28. Vsakdo naj si kupi karto do Javornika. Ta karta velja tudi za povratek, ker je vožnja s turistovskim vlakom polovična. Spored izleta je sledeč: 1. Na javorniškem kolodvoru sprejmeta javorniška in jeseniška »Svoboda« vse izletnike. 2. Odhod proti Savi pred Delavski dom, 3. Od tu izlet proti Bledu čez Dobravo in Vintgar. V Vintgarju kratko zborovanje, skupno kosilo, petje, godba itd. 4. Popoldan odhod proti Bledu, kjer bo svobodna zabava: veslači na čolnih, kopanje, plavanje itd. Povratek z zadnjim turistovskim vlakom- Na predvečer se bo vršila na Jesenicah konferenca vseh gorenjskih »Svobod«. Vabimo vse delavce, da pridejo v nedeljo v naš krog. Udeležite se vsi tega izleta, na katerem se bodo spoznali med seboj sodrugi in sodružice iz najrazličnejših krajev! Vožnja stane Din 24,50 za vožnjo iz LEO SILA: Človek mrtvaSkih lobanj. Kronika raztrganih duš. 23 2. Pahljača. Ples ___ to je bilo hrepenenje marsikaterega sedmošolca. Leo je v počitnicah na veselici krvavo občutil svojo nemoč pred Binico in njenimi kavalirji, ker ni znal plesati. Kako so ,se vsi sukali z njo! Kako jo je prijetno stiskal pri valčku gospod pograničnli komisar. Binica, tmlada, živa Binica, se je udajala opoju plesa. Kakor pijana se je vračala pod roko1 svojega plesalca k mizi. Leo je sklenil živeti, Leo je sklenil uživati, Leo je sklenil plesati. Vstopil je v plesno šolo. Ne samo on. Več njegovih sošolcev. Po disciplinarnem redu sedmo-šolcem ni bilo dovoljeno. Toda v trenutkih, ko človeku govorila duša in telo, je_ top zoper vsako prepoved, s katero skušajo učeni podagogi uničiti mladostno kri ali jo vsaj zavirati. Upornik je. Kaj mu je za predpostavljenega, kaj za trste dolgočasne, jezične profesorje in paragrafske ravnatelje. Plesati in povrh tega plesati kljub prepovedi — to daje posebni čar. Niso šli sicer v oficijelno plesno šolo, ki jo je vodil po mestu znani plesni učitelj. Tam je bilo treba črne obleke in šolnina je bila večja. V skromno plesno šolo, ki so jo otvorili privatni nameščenci, so se zatekli mladi študentje. Obleka promenadna, plesalke šivilje, trgovske učenke, skromne nameščenke, dve ali tri težke študentke iz dežele, ki niso mogle v oficijelno plesno šolo. (Sicer bi rade, zelo rade šle. Večina sošolk je bilo tam. Lepi, črnooblečeni gospodje so bili tam, prinašali so bonbončke, nageljčke, imeli | so lakaste čeveljčke, da se je pri plesu kar plavalo skozi dvorano. O, kako so vse sanjale! Tudi Binica je bila tam. Lepa, pomladanska Binica, v svileni obleki, ki je jasno odražavala kipeče grudi. Njen glavni kavalir je bil podporučnik-artilerist. Joj, kako so mu zvenele ostroge. Še v sanjah je slišala njih zvok.) Tu pa je bilo vse bolj preprosto, skromno, skoraj siromašno. Bonbončki in nageljčki so bili redka prikazen. Študentje, ki so se zatekli v skromno dvorano pivovarniške gostilne, so se hitro vživeli in konkurirali med seboj. Pri šiviljah, trgovskih učenkah, pri vseh teh bednih, preprostih dekletih, je veljal študent kot senzacija. Saj so večkrat slišale, celo brale, kaki kujoni so zviti študentje. Ta ali ona je že imela kako storijo s študentom za seboj. In za mlado šiviljo je bilo imenitno, če je lahko dejala tovarišici: »Moj kavalir pa je študent!« Zakaj, po večini so imele pomočnike, učence ali pa mlade, denarja prazne podurad-nike. Leo je bil sprva nervozno boječ. »Bojim se, da ji ne pohodim s svojimi čevlji nežnih nožič .. .« je govoril in kazal na svoje čevlje, dobro, za ples malo pretežko delo vaškega čevljarja, »Kaj bi to! Saj nima vsaka kurjih očes! In če jih tudi ima! Saj dekleta tudi stopicajo po tvojih nogah. Na noge ne mislijo preveč. Ne na svoje ne na tvoje. K sebi jo stisni, zavrti jo in šlo bo. Boš že videl. Pravim, da bo šlo rfladko. Za noge se nikar ne brigaj?« je modroval Martin, njegov sošolec, doma nekje iz Posavja, Kmet po duši in telesu, ki pa se je na vsak način hotel pogospoditi. Okoren, trd je bil kot hrast. Toda vse to mu ni bilo mar. Zdaj je pograbil to — zdaj ono plesalko. »Če plačam, se tudi moram naučiti,« je zagodrnjal velikokrat napol sam zase, ko se je napotil po novo plesalko. Tudi Leonova plašnost je kmalu minila. Vedno bolj se je udaijal plesu in včasih je kakor v nekem sugestivnem opoju zbijal šale vsevprek. Učitelj ga je večkrat opomnil. Leo pa je bil prisotnega duha in je s hitrim odgovorom ali pa s šaljivim' poklonom svoji sosedi takoj zabrisal resni njegov opomin. Iiz vseh plesalk so se sčasoma znašle tri najboljše. Vse tri šivilje. Lepa je bila po Leonovem mnenju samo ena. Plavolaska, nedolžnega obrazka, skromna punčka, ki jo je spremljala stalno njena mati. Pozneje se je izkazalo1, da sta prišli iskat pr1' mernega ženina. Okrog nje so se zlasti sukali študentje. Nekateri gospodje so se radi tega večkra‘t jezili, zlasti, ko se je Leo opogumil in jih i z žival-Študentje so se včasih med seboj dogovorili. »Nocoj plešejo z Malči samo študentje!« Takrat 1f bilo ostalim plesalcem težko. Če se je kdo drznil prevzeti jo študentu, je takoj prihitel drugi in m11 jo cdvzel. Poklon! Prijazen nasmeh. Prosim! Gospodična ni smela odkloniti, sicer bi se študentje maščevali, Leo se je prikupil materi. »Ti, to je zelo slabo-Z materami ni dobro zobati skupaj ovsa! ImaJ® skrivne namene,« To je bila Martinova modros < Mogoče samo iz nevoščljivosti, ker je imel sajeni sedmošolec Leo tak uspeh, »Ah kaj! sem, mati tje! Hčerka dobro pleše, za silo je ce lepa in gospodje uradniki se jeze, če plešem z n) ^ To me zabava!« Kmalu je postal Leo junak plesD šole, iznajdljivi kavalir plavolase Malči. (Dalje prihodnHČ.) Ljubljane in nazaj. Iz drugih krajev je seveda vožnja še manjša, tako da ni Jzlet zvezan z nikakimi velikimi stroški, akoi vsakdo vzame s seboj nekaj mrzle jedi. Izleta se udeleže pevski in godbeni zbori posameznih »Svobod«, V slučaju slabega vremena se bo vršil' izlet drugo nedeljo, 24. junija. »Svobodaši« in vsi delavci, na plan! Dnevne novice. , Občina rubi državo! Nič ne glejte debelo! Ni še dolgo tega, ko se ie poročalo, da je bil stanovanjski urad deložiran in da je bilo sodišče fubljeno. Sedaji se poroča iz Vin-kovcev, da je mestna občina Vin-Kovci te dni rubila državo, ki ji dol-suje lepe vsote, katerih pa kljub več UrSencam ni hotela državna uprava Plačati. Pravosodno ministrstvo dolguje 41.000 Din, prometno ministrstvo pa 233.000 Din. Dne 9. t. m. si je vinkovška mestna občina prilastila neke državne predmete. Higijenska razstava na ljubljanskem velesejmu. Higijenslki zavod Priredi vsako leto na ljubljanskem yelesejnxu tudi posebno razstavo o človeški higijeni. Ogledal sem si tudi •etos to razstavo, ki je bila od lanske dokaj, 'izpopolnjena. Razstava je v resnici interesantna in vzgojna. Zdi Se mi pa, dai bi pravi efekt te razstave mogel priti 'do veljave, če bi se ta Ustanovia še bolj popularizirala. Na-°^n je že bil, da se prirede tam poučna predavanja; nekaj jih je celo bita prejšnja leta. Ali uvesti bi morda bilo mogoče sistematično organizirala predavanja za delavstvo. Če bi hotele strokovne organizacije tukaj «odelovati_ in naprositi zavod za prirejanje primernih predavanj na razstavi, bi bila stvar za delavstvo jako interesantna in bi nedvomno rodila lako lepe uspehe v socijalni higijeni. »Političen« štrajk rudarjev v nuttenbergu na Koroškem je zmagovito končal. Štrajk je trajal nekaj ^eanoy. 2e pred kakimi 14 dnevi so Dih giavnj funkcijonarji z upravo so '!ske družbe pogodili. Toda, ko s \s koncesijami pred rudarje, , slednji premajhne koncesije enoumno odklonili in štrajk se je nadaljeval^ Sedaj je borba končana in Podjetniški biriči si gčtovo ne bodo upali v prihodnje postopati z delavci tako kot pred štrajkom. Splošna politična ter socialnopolitična prava se bodo v smislu dunajskega spora- zuma vpoštevala: stanovanja in deputati so delavcem v Hiittenbergu zajamčeni; vprašanje dopustov se bo dobrohotno uravnalo. Tudi ne bo radi štrajka nikdo preganjan. Delavci bodo čimprej začeli delati. Tako se varujejo socialnopolitični zakoni! Še en štrajk, ki je dolgo trajal, in sicer pod zelo neugodnimi razmerami, pa je vendar zmagovito končal, je bil štrajk v industriji jute v Avstriji. Štrajkalo je 4000 delavcev in delavk. To delavstvo je bilo komaj do 50 odstotkov organizirano, okolnost, ki je najbrž podjetnike najbolj vzpodbujala, da so se postavili na znano staro trmasto stališče: najprej naj gredo delavci na delo in šele potem se bomo,pogajali. Seveda so avstrijski delavci vseh strok prispevali k štrajkovni podpori, ker sicer polovica delavstva, ki ni bila organizirana, ne bi mogla dobiti podpore in štrajk bi bil v malo dneh zlomljen. Ta štrajk je dobra šola, kako ne bi smelo biti. Brez organizacije ni zmage in brez štrajkovnega fonda ni podpore! Antifašistična razstava v Kolnu. V Kolnu je sedaj velika razstava časopisja pod imenom »flressa«. Povodom obletnice smrti italijanskega mučenika sodruga M a 11 e -o 11 i j a so v Delavskem domu otvo-rili antifašistično razstavo kot izpopolnitev »Presse«. Pri tej priliki so nastopili kot govorniki ss. S a 1 1 -m a n n , T u r a t i in Rusinja Angelika Balabanov. Razstava je pod varstvom organiziranega delavstva. Obtožba proti Bela Kunu ini tovarišem končno dvignjena. Kuna se obtožuje po starem avstrijskem paragrafu, ki je še vsaki reakciji pomagal iz zadrege, kadar si ni mogla drugače pomagati. To je takozvano tajno kovarstvo ali Geheimbiindelei, § 293 a D. Z. t. j. snovanje tajne družbe v deželi, nadalje § 293 c D. Z. obdržavanje sestankov tajne družbe in pa § 293 e D. Z. t. j. zveze z zunanjimi tajnimi družbami. Razen tega še obtožba proti Beli Kunu po § 320 e D. Z. radi napačne prijave in končno po § 322 D. Z.: prepove- dana vrnitev. Razen Bele Kuna so še na zatožni klopi: Jurij Mayer-hofer in llona Brener. Obravnava se bo vršila v drugi polovici junija. Obrambo so prevzeli odvetniki: dr. Schohof, dr. Rosenfeld in dr. Skein. Karl Kautsky: Žena v razvoju človeštva. Občeznano dejstvo je, da sta za življenje človeštviai moški in žena enako neizogibno potrebna in da sta enako važna. Toda to velja le tedaj, če gledamo družabno življenje kot doživljanje, ki se vedno na enak način ponavlja. Ne velja pa z ozirom na spremembe življenja, t, j. z ozirom na družabni razvoj. Za razvoj družbe nista moški' in žena imela vedno istega pomena. Ta pomen se je sipremi-njal obenem, ko so se spreminjali vsakokratni ekonomski (gospodarski) pogoji. V začetkih kulture, ko ni bilo skoro druge delitve o delu kakor ona med možem in ženo, pripadata njemu boj (vojna) in lov, njej pa gospodinjstvo, ki je obsegalo tudi skoro celo produktivno delo, t. j, početki obdelovanja zemlje in (domače) industrije. Najvažnejše iznajdbe in razkritja so se v tem študiju izvršile v delovnem področju žene in ona tedaj doseže za razvoj dosti večji pomen, kakor moški. Isti razvoj' pa končno ustvari pogoje, ki sodelovanje žene pri dviganju človeštva močno pomakne v oizadje. To se zgodi, brž ko ise poljedelstvo razvije preko prvotnega izsekavanja njive do prave obdelave polja s plugom, ki ga vleč© vol, in ko se posamezne grame industrije (domače) ločijo od gospodinjstva in pripadajo posameznim poklicom. Ta nova udejstvovanja izvršuje že moški. Delež teh v tehničnem razvoju vedno (bolj prekaša delež žensk, katerih domače gospodinjstvo ostaja sorazmerno konservativno (staro.) To se še bolj pokaže ob postanku države, ki je produkt vojne in osvoje-vanlja in ki se obdrži z vojno spretnostjo, kar tvori dello in spretnost moških. Osvojitev in izkoristitev državne moči, t. j. politike, je torej od vseh po-četkov privilegij moških. Tedaj oni ^■O-gelo Cerkvenik: 19. razstava Slovenskega umetniškega društva. (Iz govora ob otvoritvi razstave dne 3. ju niia 1928 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.) Slovensko umetniško društvo ije geloma pod svojim sedanjim imenom, ®i»raa pod svojim prejšnjim imenom ."Klub mladih« priredilo doma im v ^o&transtvu 18 razstav. Izmed ino-ranskih razstav maj omenim n, pr. postave na Dunaju, v Hodoninu, v ragi in v Berlinu. Uspehi vseh teli J^stav so bili — posebno v inostram-v vu — naravnost epohalni, če vpo-evamo sorazmerno mnogo premalo r^emben sloves, katerega je sionska vpodabljajoča umetnost med rUgorodbimi kulturnimi ljudstvi, J^ebno pa tudi med Slovenci sami-deležna. s, 19. razstava priča, da živi Sloven-0 umetniško društvo zelo tvorno vljenje in da so njegovi člani močne e'bnosti. g Tokrat razstavljajo trije člani te-^ društva: Tine Kos, kipar in sli-ar|a Nande in Drago Vidmar, brata, hnena te trojice niso niti nepri-niti nepoznana, vendar pa so ftova dela v primeri s svojo važ-v st)o, pomembnostjo in umetniško ^ nOstjo mnogo premalo znana, da n}i?ravem in primernem priznanju 11 ne govorim. si ^ipar Tine Kos se je predstavil 0 .venskemu občinstvu 1919, 1, z res jj0^nalnimi plaketami, ki brezdvom-. Z^e*‘° niežov izreden deko- del|Vni smisel. Njegov razvoj je do j e meje — ne analogen — paralelo • Z razv°iem mnogoterih drugih Venskih kiparjev v povojni dobi. Tudi glede njega moramo ugotoviti, da je padel v tisto mrtvo fazo slovenskega kiparstva, v kateri je bila slovenska individualnost in individualnost vobče omrtvičena vsled mogočnega Meštrovičevega vpliva. Saj so temu čarnemu in skrajno vabljivemu vplivu podlegli v večji ali manjši meri skoraj vsi slovenski kiparji, žrtvujoč svojo individualnost mentaliteti me š t roviče vsk ega ustvarjanja. Pa to ni nič čudnega in tudi ne tragičnega, ko vendar vemo, da so se vplivu močnih osebnosti po vsem svetu in v viseh časih udajale celo takšne osebnosti, ki so kdaj pozneje mogočno zasenčile svoje učitelje in idole. To je psihološko povsem umljivo, da ne rečem: naravno. In kaj naj rečem o Slovencih, ki' nimajo Bog ve kako močne kiparske umetniške tradicije!? Meštrovičevemu vplivu so podlegli celo kiparji drugih evropskih ljudstev, ki se lahko ponašajo z močno kiparsko tradicijo. Tragično je le, če se umetnik ne more oteti tujim vplivom, ki vstva-rijo iz takšnih »umetnikov« le marionete. Tine Kos pa je krepka umetniška narava, ki ji je bilo dano, da je z lahkoto to omrtvičenost pregnala in premagala ter se z marljivim delom in — dejal bi — s skrajno vestnim- in poglobljenim študijem povzpela, prebrodivši srečno vse več ali manj splošne bolečine našega kiparskega vstvarjanja, nad povprečno površino 'slovenskega kiparstva. Tine Kos je — to nam niti ob površnem pogledu na nekatera njegova dela ne more uiti — v koncepciji naravnost frapantno ipriprost, lahko umljiv, žensko nežen, otroško* ljubek v velikih, moško odmerjenih linijah in tehnično izredno dovršen. V njegovih delih je čutiti, kakor da je vza- jemno rastel s kmetom, delavcem, težakom. Prezreti ne smemo, da vporablja Kos Tine priprost materija!, terakoto, kar je pri nas vsekakor novo in nenavadno, današnjim potrebam in dokaj negativnim gmotnim razmeram še najbolj primerno. Poleg tega dela terakota njegove umetnine zelo prikupne, privlačne in vabljivo miče gledalca. Naposled ima terakota — tegai ne more nihče zanikati — posebno glede trajnosti in možnosti tisočletne i ohranitve 'svojo izredno realno vrednost. Vidmar Nande, slikar, se je začel udejstvovati 1920. Vstvarjal je tedaj menda bolj v soglasju s slovenskim tedaj sodobnim^ slikarstvom, nego pod njegovim vplivom. Sploh je bil Nande vedno trdovratno samosvoja narava, ki ji je čutiti skoraj nekakšen fizičen odpor, fizično antipatijo proti vsakršnim vplivom. Mislim, da se ne motim, če rečem, da se je jel pri nas pojavljati kot nekakšen slovenski Wisthler. Bistvene poteze njegovega tedanjega vstvarjanja so bile: mehkost in melanholično gledanje na svet. Polagoma smo jeli opažati, da prehaja iz pravkar omenjenega stadija v neko ekspresionistično razpoloženje nasproti naravi. Na tej razvojni poti si je Nande Vidmar pridobil brezdvomno mnogotera umetniška spoznanja in dobrine, ki se oči-tujejo šele danes kot pravilno uporabljani in preračunani (oprostite mi ta izraz!) slikarski elementi. Ni ne-važno poudariti, da se tekom vse te dobe pojavlja kot nekakšno drugo slikarjevo bistvo — reakcija na izolacijo in samoto, ki sta bili visoko v hribih edini umetnikovemu hrepenenju primerni tovarišici, (Konec prihodnjič.) politično in gospodarski že daleko prekašajo ženske. Ni večje zmote, kakor mnenje, da postaja položaj žene tem boljši, čim višja postaja kultura. Na Grškem so uživale žene (v zakonu) večji ugled in več svobode v časih Homerja (najstarejši časi) kakor v dobi Perikleja. Zakonske žene v visokokulturnih Atenah so bile mnogo bolj' zasužnjene kakor one v surovi in zaostali Šparti. Globoko segajoča sprememba v položaju žene se začenja šele s čisto novimi gospodarskimi odnošaji, ki zavladajo iz industrijskega kapitala. Osvoboditev žene kakor tudi mezdnih delavcev se omogoči iz teh novih odnošajev. Toda do tega ne pride po teh odnošiajih kar samo po sebi. Nasprotno. Industrijski kapital stremi za tem, da proletarijat, zlasti pa proletarsko ženo čim1 nižje (potlači, kakor so povprečno 'preje tlačili delovne sloje. Ali pod učinki istega kapitalna. se država in družba izoblikuje tako, da omogočijo delavcem in ženam, boriti se po neizrekljivih težavah uspešno iproti temu ponižanju in da se vedno bolj bližajo popolni o-svoboditvi. To se doseza za en del žensik na ta način, da kapital vedno bolj razdira družino v njeni stari obliki pri vseh onih, ki nimajo posesti in tudi pri onih, ki se štejejo k srednjemu stanu, in sicer s tem, da iztrgava žene in hčere iz kroga gospodinjstva, in jih sili na pridobitno delo, za katero kapital tudi nudi priložnost. Obenem industrijaliii razvoj vedno bolj krči delo v domačem gospodarstvu. Tako se za vedno večji del žensk raztrgava stara vez na gospodinjstvo in ženska postaja vedno bolj enakovredna sodelavka moškega. Posreči se ji tedaj, da si v državi in v družbi osvaja skupno z moškim vedno več pravic. Žensko gibanje in proletarski po-'kret sta oni dve veliki in zmagujoči gibanji, ki dajeta« našemu času svoje obiležje . Izvirata iz enakih ekonomskih pogojev in korakata dolgo časa paralelno drug poleg drugega. Mnogim od nas se je zdelo, kakor da bo socijalizem vzrasel iz združenega delovanja za svojo osvoboditev borečih se žen in proletarcev. Danes pa vemo, da je to bila iluzija ali prevara. Proletarijat kot najnižji razred se ne more osvoboditi, ne da bi osvobodil vse zatirane. Temu nasproti ženske kot take nikakor ne potrebujejo že osvoboditve prole tari jata. Priznanje političnih pravic ženskam nima torej tega nujnega učinka, da bi se kjproletarskim četam socija-lizma tudi že takoj pridružile ženske same po sebi. Torej ne pomenja še povečanje moči v prid proletarijatu, temveč le podvojitev polja rekruta-cije za vsako izmed razrednih strank. In niti ni natančno ibaš podvojitev. Kajti ženske proletarijata so vsled svoje dosedanje zaostalosti duševno bolj kakor moški zavisni od svojih je-robov, od katerih so se dale ljudske mase doslej na konopcu voditi, zlasti od duhovščine. In v resnici vidimo, da se iste stranke, ki so se doslej najbolj upirale ženski volilni pravici, sedaj celo streme za tem kot n. pr. klerikalci v Belgiji, da bi tako obdržali svojo vlado nad proletariijatom. Toda četudi je taka politika zelo izvita, je ravnotako kratkovidna, kakor je bila Bismarckova politika, ki je leta 1867 in 1871 dal nemškemu narodu splošno in enako volilno pravo, da bi nadmoč kmetov mobiliziral proti neprijetnim liberalcem. Dosegel je pač polom liberalcev, ali s tem je v zameno doibil dosti odločnejšo in zelo ibrzo naraščajočo opozicijo soci-jalnih demokratov. Stran 4. 11. Okrožni zlet DTE » V dilVA rULl I liVA« »Modo", Studenci, dne 14. In 15, jullln o! Studencih. Na plan za „Svobodo“! Prireditev se vrši ob vsakem vremenu. Odbor. In tako moria priti ženska volilna pravica prej ali slej v korist socija-listov, dasi se meščanske ženske energično udeležuje